.. v v *§f; Vodja projekta Suzana Andrejc na otvoritvi poti . ■ •«■»£*• cSta.,* Wmwn* x ■J&no. x ~:L : učne ^ Ob mladem gozdu UVODNIK TEDEN GOZDOV GOZD IN VODA Zadnji teden v maju posvetimo gozdarji več časa širši javnosti. Pripravljamo najrazličnejše aktivnosti in prireditve, s pomočjo katerih želimo vsem, ki imajo radi gozd in naravo, še posebno pa šolski mladini, približati zanimiv in pester življenjski prostor med in pod krošnjami gozdnega drevja. Letošnje leto je mednarodno leto celinskih vod, zato smo gozdarji posvetili letošnji Teden gozdov vodi in gozdu. Moto letošnjega Tedna gozdov je »Gozd in voda«. Gozdarji javne gozdarske službe so pripravili po vseh štirinajskih območnih enotah zanimive programe na to temo. Programi so sestavljeni iz najrazličnejših potepanj in sprehodov po gozdnih učnih poteh, spoznavanja vodotokov v domačem gozdnem prostoru, likovnega in literarnega ustvarjanja povezanega z vodnimi kapljicami ... “S gozdarstvo TEDEN GOZDOV - GOZD IN VODA GORAZD MUNSEK, univ.dipl.inž.gozdarstva članska ekipa odločila, da 70-let-nico obstoja obeležijo z obiskom Slovenije. 25. maja je zanimive goste ZGS pripeljal na Koroško Tone Lesnik, vodja oddelka za stike z javnostjo. Obiskali so Sger-movo kmetijo na Orlici na Pohorju, kjer jih je s gospodarjenjem z gozdovi v območju in krajevni enoti ter sodelovanjem z lastniki gozdov seznanila Jerneja Coderl, voditeljica KE Radlje. Pri razgovoru je aktivno sodeloval tudi starosta med koroškimi lastniki gozdov Rudi Sgerm. Finski gostje so pohvalili medsebojno sodelovanje, kar se je odražalo tudi v njihovem prijetnem počutju pri nas. Ta dan je bil po njihovih izjavah najbolj pester in strokovno zanimiv v vseh dneh njihovega potovanja po Sloveniji. •A*A*AtAtA*A V aprilu so zaživele gozdne učne in druge gozdne poti v neposrednih bližinah osnovnih šol. Z revirnimi gozdarji KE Mislinja, KE Radlje in KE Slovenj Gradec so spoznavali življenje v gozdu osnovnošolci 2. osnovne šole Slovenj Gradec in osnovne š-ole v Radljah. V črnjanske gozdove pa so se aprila podali pod strokovnim vodstvom domačih gozdarjev radeljski lastniki gozdov, doma pa so sodelovali v delavnici iz krojenja lesa (2. april 2003), katero je ob sodelovanju radeljskih gozdarjev zelo dobro pripravil delovodja GG Slovenj Gradec Peter Tasič. ▲ 1. Koroški in mariborski gozdarji v neposredni bližini Smolarjevega gozda. 2. Pod smrekovo lepotico v Rebernikovem gozdu (Primož na Pohorju) 3. Cvetni prah na gladini Lovrenškega jezera. 4. Javorški šolarji so očistili tudi daljno okolico svoje najvišje šole (Kristanov klanec) Foto: Gorazd Mlinšek vm OTVORITEV GOZDNE UČNE POTI DRAVOGRAD - GRAD GORAZD MLINŠEK, univ.dipl.inž.gozdarstva, ([■ Zavod za gozdove Slovenije, Območna enota Slovenj Gradec Vse poti v gozdu so prijetne, če pa je kalcšna izmed njih urejena in opremljena z opisnimi tablami in vodnikom, je takšna pot še lepša in še bolj dostopna. Naše območje je bogatejše še za eno gozdno učno pot. 16. maja 2003 je bila uradna otvoritev gozdne učne poti Dravograd - Grad. Gozdarji javne gozdarske službe KE Dravograd (OE Slovenj Gradec) so obstoječo prijetno sprehajalno pot nad Dravogradom imeli že nekaj let v planu, da jo gozdarsko uredijo in jo približajo javnosti. Ob pomoči Občine Dravograd, predvsem pa finančne, je ta pot dokončno urejena. Na otvoritvi so zapeli pisani množici ljubiteljev gozda in narave pevci in pevki gozdarskega pevskega zbora »Stezice«. Prisotne je v imenu občine pozdravil podžupan Alfonz Naberžnik, o pomenu gozda in gozdnih učnih poti je prisotne seznanil vodja KE Dravograd Vlado Petrič, revirna gozdarka Suzana Andrejc - mama oz. ustvarjalka te poti pa je na slikovit način opisala okoli 2 kilometra dolgo pot nad Dravogradom. Pred gostinsko prodajnim centrom Traberg usmerja obiskovalce poti leseni smerokaz mimo naselja navzgor do gozda, kjer je pregledna karta celotne poti. Na poti lahko spoznavaš zanimivosti pestrega gozda, grmovne in drevesne vrste, gospodarjenje v gozdu, pomen vode v in iz gozdnega prostora... Najvišje je speljana pot nad grajsko utrd- bo v obliki okroglega stolpa imenovanega Rechtturm, pod katerim raste velika preproga zimzelena. Zaključek poti je pri razvalinah dravograjskega gradu, od koder je lep razgled na okoliške celke in pester ptičji rezervat v črneškem zalivu Drave. Na grajskem dvorišču se križata Gozdna učna pot Dravograd -Grad in Srčeva pot. Za lažje razumevanje gozdne učne poti si lahko pri krajevnih gozdarjih ali v informativni pisarni Turističnega društva Dravograd nabaviš slikovito zloženko - vodnik po tej poti. Gozdarji - snovalci te zelene poti se zahvaljujemo vsem, ki so tako finančno kot praktično pomagali urediti gozdno učno pot Dravograd - Grad. ▲ Ob mladem gozdu Foto Gorazd Mlinšek ZVEZA HRANILNO KREDITNIH SLUŽB SLOVENIJE, p.o. LJUBLJANA POSLOVNA ENOTA SLOVENJ GRADEC Telefon 02 883 93 00 Blagajniška mesta: Slovenj Gradec, Celjska 7 Mislinja Dravograd Radlje ob Dravi Prevalje tel. 02 88 39 313 tel. 02 88 50 210 tel. 02 87 70 140 tel. 02 87 70 150 tel. 02 87 50 220 V naši hranilno kreditni službi vam nudimo zaupno, zanesljivo, varno in gospodarno urejanje vaših denarnih zadev. Poslujemo s posluhom za vsakega komitenta. VARČEVANJE Ponujamo ugodne obrestne mere za vse vrste vezanih tolarskih depozitov. TRANSAKCIJSKI RAČUNI: • za samostojne podjetnike, društva • za imetnike dopolnilnih dejavnosti na kmetijah • za fizične osebe NOVA PONUDBA: HRANILNA KNJIŽICA OBROČNEGA VARČEVANJA KREDITI: • vse vrste dolgoročnih in kratkoročnih kreditov, ugodno tudi za nakup kmetijskih zemljišč DODATNA PONUDBA. • MAGNA kartica • plačilna kartica ACTIVA - možnost dviga gotovine na bančnem avtomatu • vplačilno mesto za vzajemne sklade KD Investments (GALILEO, RASTKO, KD BOND) • zavarovalniške storitve za zavarovalniško hišo SLOVENICA OHRANJAMO TRADICIJO IN SKRBIMO ZA RAZVOJ! 8 irnmmm PAVLE FERLIČ ODŠEL V POKOJ mag. Jožef Mrakič Ko takole mesec za mesecem prebiram izvode Viharnika opažam, kako ste pozorni na ljudi, ki so živeli ali še živijo in delajo^z gozdom ali z Viharnikom. Se posebej se znate zahvaliti ljudem, ki so večji del življenja delali v Gozdnem gospodarstvu Slovenj Gradec. Ni mi dalo miru. Kar nekako dolžnost sem začutil, da gozdarje in bralce tega prečudovitega glasila spomnim, da je konec prejšnjega leta aktivno delo v gozdarstvu zamenjal za obdobje, ko »nimaš časa« Pavle Ferlič, univ.dipl.inž.gozdarstva. Gotovo se ga spomnite! Večino delovne dobe je namreč izpolnil v slovenjgraškem gozdnem gospodarstvu, le začetek in konec je zvezal v svojem domačem Mariboru. Na starejših slikah v vašem glasilu ga včasih zasledimo, ko stoji nekje ob strani napol skrit ali zakrit za kakšnimi »širokimi rameni«. Nikoli v ospredju, a vendar vedno korak pred sodobniki. Takšnega ga pač poznamo in cenimo. Seveda ne morem pisati o tem, kako se ga spominjate, ko je bil še vaš sodelavec. Spomniti želim le na nekaj drobnih stvari, ki smo jih doživljali z njim zadnja leta pred upokojitvijo, ko je zaokrožil svojo delovno dobo in se vrnil na svoj začetek med štajerske gozdarje. Svoje delo v gozdarstvu je začel na lovrenškem obratu v revirju Plešič, kjer se je že na začetku srečal s katastrofo, ko je veter pod Mašinžago podrl 19.000 m3 drevja na površini 84 ha. Tudi druge večje posege v gozdovih so mu dali v roke, da jih spravi v red. Tako je nastal njegov prvi gozdnogojitveni načrt v času, ko je bilo poglavitno zadostiti planskim številkam in opravičiti močnejše poseke v gozdu. Spomin in skrb domačih gozdarjev sta doprinesla, da so mu ta njegov prvi gojitveni načrt lovrenški gozdarji po slabih 40 letih podarili ob odhodu v pokoj. Pred časom mi je Pavle pokazal sliko, ko je v šestdesetih letih kot študent skupaj z g. Modicem in g. Ankom iskal trase za nove ceste pri sv. Bolfenku v Hudem kotu. Zaradi zanimivosti sliko tudi prilagam v objavo. To so bili mm '|rjj h' jiL : - 1 KUJ Pavle Ferlič na delu Trije mušketirji (B. Anko, T. Modic, P. Ferlič) na začetku svojih gozdarskih poti pri Sv. Bolfenku v Hudem kotu začetki njegovega gozdarjenja na slovenjgraškem gozdnogospodarskem območju in tudi vzrok, da je po treh začetnih letih zapustil Lovrenc in šel v Radlje. Od takrat pa do leta 1994 je večino svojega gozdarjenja opravljal na radeljski gozdni upravi. Vsem nam mariborskim gozdarjem je bilo v veliko zadovoljstvo, ko je Pavle z osnovanjem ZGS že bolj na koncu svojega aktivnega dela postal naš sode- lavec. Morda je kdo ponergal pred uvozom kadrov iz Slovenj Gradca, a si je kmalu premislil, ko je spoznal Pavletovo osebnost in strokovnost. V pretežno mladem kolektivu se je kmalu prepoznal za izkušenega gozdarskega mačka in neprecenljivega svetovalca tako na strokovnih področjih kot v vedno bolj zapletenih medčloveških odnosih. Njegova vrata v pisarno so bila odprta za vse, in za vsakršen nasvet. Njegovi nasveti so bili neprecenljivo dopolnilo slabostim mlajših kolegov, ki imajo vse premalo neposrednega stika s proizvodnjo, s tehnološkimi rešitvami, z gozdnimi delavci, z nagrajevanjem, z motiviranjem za težko gozdno delo, organizacijo del, in še in še. Pavle je od snovanja ZGS na našem območju vodil odsek za gozdne prometnice in tehnologijo. S svojim sistematičnim, natančnim in poštenim delom je pri delovanju tega odseka v območju kakor tudi za državni nivo postavil merila in postopke, ki veljajo še danes in so sad njegovega poglobljenega razmišljanja in izjemnega poznavanja gozda.. Nepogrešljiv je bil pri izobraževanju lastnikov gozdov za varno delo v gozdu, pri krojenju lesa in odličen sodelavec Gozdarskega šolskega centra iz Postojne, ki je opravljal zahtevnejša usposabljanja po naših krajevnih enotah. Bil je strog do sebe in načelen v odločitvah. Ne, to ni bila trma, ampak njegovo videnje, ki ga ni spreminjal več, pa tudi komentiral ne. Bil je tih in miren tudi, ko smo mladci povzdigovali glasove v reševanju problemov. Nekoliko več besedi je iz njega spravil le pogovor o vinu in njegovih mladostnih letih v Svečini in okolici. Kot dober poznavalec vina nas je priseljene Štajerce učil prvih korakov zmernega in kulturnega pitja vina. Ponovno srečanje s slovenskimi goricami je bilo morda tisto prijetno dejstvo, ki je obložilo njegovo ne ravno veselo slovo od koroških gozdov in njihovih ljudi. Ko skušam na koncu strniti misli, je najbolje, da si sposodim vaš moto, ki za Pavleta še posebej velja , da »dobre stvari ostajajo«. A iummmm 9 OBVLADOVANJE PODLUBNIKOV GORAZD MLINŠEK, univ.dipl.inž.gozdarstva C Zavod za gozdove Slovenije, Območna enota Slovenj Gradec V slovenjgraškem gozdnogospodarskem območju (Koroška regija) prevladujejo iglasti gozdovi, v katerih je največ smreke. V aprilu in maju so postajale krošnje dreves vse bolj rjavkaste, veter pa je raznašal po zraku oblake smrekovega cvetnega prahu. Zaradi stresnih situacij (suše, ujme, onesnaženja zraka, ...) je narava v boju za ohranitev posameznih rastlinskih in živalskih vrst zelo razsipna. Lanska in letošnja spomladanska suša sta pripomogla k zelo močnemu semenenju smreke po vsem območju in izven njega. Močno cvetoče in semeneče drevo porabi ogromno lastne energije in fiziološko oslabi. Takšno drevo je manj odporno proti raznim žuželkam - še posebno podlubnikom - kot v normalnih pogojih. Tudi veliko -površinski lanski vetrolomi in sne-golomi v smrekovih sestojih zaradi obilne snežne odeje v višjih legah še niso dokončno izdelani in sanirani, zato je nevarnost prekomernega razvoja podlubnikov še večja. Že v začetku maja je bilo opaženo prvo zale-ganje velikega in malega lubadarja tudi na prisojnih pobočjih v nadmorski višini 1000 do 1100 m. Že v aprilu pa so bila opažena prva žarišča lubadark. V naših gozdovih prebivata predvsem veliki ali osmerozobi smrekov lubadar (knaver) in mali ali šesterozobi smrekov lubadar. Veliki lubadar je temnorjav, bleščeč in močno dlakav hrošček, velik do 5 mm, ki ima na koncu pokrovke štiri zobke. Najraje naseljuje smreko, predvsem pa debelolubne dele drevesa (kore-ničniki, spodnji del debla, debele veje). Prezimuje v napadenih drevesih, v nižinskih in hribovitih delih, roji lahko od srede aprila do konca maja in od_ konca junija do konca julija. Čas trajanja razvoja hrošča in jajčec je 6 - 10 tednov, odvisno od vremenskih razmer. Bolj številen pa je mali smrekov lubadar. Velik je 1,5 mm do 3 mm. Je črn hrošč z rdečerjavimi bleščečimi pokrovkami, na koncu katerih ima tri zobke. Najraje prezimuje na napadenih drevesih (starejših), v sečnih ostankih (vrhači) in v stelji (tanjše veje). Roji aprila in v začetku maja ter julija. Zelo rad napada smrekove drogovnjake in letvenjake, na debelejšem drevju pa se naseli v vrhnjem delu drevesa. Razvoj lubadarjev poteka v območju prevodnega sistema pod lubjem, zato z vrtanjem rovov prekinejo pretakanje sokov po deblu in vejah. V normalnih letih izločajo bolna in hirajoča drevja iz gozda, v nenormalnih letih pa napadejo celo zdrava drevesa in se prekomerno namnožijo ter postanejo za gozd nevarni: v času sušnih in vročih letih, zaradi poškodb po ujmah (vetrolomi, sne-golomi, žledolomi, strela) po požarih, po prekomernem obr-stenju iglic, po poškodbah lubja po divjadi, zaradi poškodb pri spravilu, zaradi odmiranja kore- NAČRTOVANJE V LOVSTVU TONE PRIDIGAR, univ. dipl. inž. gozdarstva C' Zavod za gozdove Slovenije, Območna enota Slovenj Gradec V odseku za gozdne živali in lovstvo je končan celoten postopek načrtovanja za leto 2003. Dne 14.4.2003 je Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano sprejelo letni lovskogojitveni načrt za Pohorsko lovskogojitveno območje, izdelan za obdobje od 1. januarja do 31. decembra 2003. Na osnovi sprejetega letnega lovskogojitvenega načrta, je organ lovskogojitvenega območja po ugotovljeni usklajenosti letnih načrtov gospodarjenja z divjadjo z letnim lovskogojitvenim načrtom, dne 7. 5. 2003 te potrdil. S 16. 5. se prične lov na srnjad, našo najštevilčnejšo divjad, pozneje pa še na druge vrste. Pri odločanju za odstrel naj ne bo vodilo trofeja, ki postaja zadnja leta vse pomembnejša, ampak upoštevanje dognanj znanosti, katerim osnova so naravne zakonitosti. Le s takim pristopom lahko lovci zagovarjamo pred javnostjo svoje poslanstvo. ▲ nin - okužbe rdeče in bele trohnobe, slabega gozdnega reda, nepravočasnega odvoza neobe-Ijenega lesa iz gozda na strojno lupljenje. Podlubnike obvladujemo s pravočasno preventivo in zatiranjem. Med preventivne ukrepe spadajo - gojenje rastišč v prilagojenih gozdnih sestojih in drevesnih vrst ter redno in strokovno izvajanje nege mladega gozda. Takoj po zaključku redne sečnje je potrebno izvesti popolni gozdni red (beljenje panjev iglavcev in bresta), pravočasno je potrebno odstraniti neobeljene lesa iglavcev in bresta, pravočasno je potrebno posekati bolno in hirajoče drevje. Redno je potrebno pregledovati gozdove: v zimskem času enkrat februarja ali marca, v pomladanskem in poletnem času enkrat mesečno. Ugotavljamo prisotnost posameznih lubadark in večjih rastišč. Pozorni moramo biti na gozdove, poškodovane po ujmah, na lanskoletna večja sečišča, kjer je bil les dalj časa skladiščen in suha in močno osončena pobočja (prosojne lege). Revirni gozdarji morajo pravočasno pripraviti vsakoletni površinski in časovni načrt obvladovanja podlubnikov v revirju, s pomočjo katerega je nadzorovanje številčnosti podlubnika s kontrolnimi lovnimi nastavami (kontrolna drevesa, kontrolni kupi - zložene veje z debelim koncem navzven, pasti s feromoni) pravočasno in učinkovitejše. Z hitrim posekom in sa- nacijo vsakega odkritega rastišča podlubnikov lahko zmanjšamo ali preprečimo nadaljnji napad podlubnikov. Lubadarja pa zatiramo z zati-ralnimi ukrepi - s takojšnjim posekom in izdelavo napadenih dreves (žarišč) in uničenja zaroda podlubnikov s pomočjo lovnih dreves, kupov (možna uporaba insekticidov, kjer ni možno sežiganje napadenih drevesnih ostankov in kjer ni v bližini vode) in feromonskimi vabami v lovnih pasteh. Neolupljeno napadeno hlodovino je potrebno takoj oklestiti in olupiti na podloženo ponjavo, napadene ostanke pa je potrebno ob upoštevanju požarne varnosti sežgati ali neolupljena takoj odpeljati na takojšno strojno luplenje na skladišče za strojno lupljenje. Zavod za gozdove daje lastnikom gozdov strokovne nasvete in pomoč, nudi po letnem programu glede na razpoložljiva proračunska finančna sredstva materiale in sredstva potrebna pri delih z lovnimi nastavami in pastmi. Vsem lastnikom gozdov svetujemo, da tudi sami pregledajo svoj gozd in o morebitno najdenem žarišču lubadark obvestijo svojega revirnega gozdarja, s katerim se dogovorijo o takojšnjih ukrepanjih sanacije napadenih dreves. S skupnimi močmi bomo lažje obvladovali morebitno pre-namnožitev velikega in malega smrekovega lubadarja! ▲ io hbuh LOVSKA RAZSTAVA V PAMEČAH MILENA TRETJAK- Koroška lovska zveza V aprilu je lovska družina Gradišče, kot letošnji organizator, pripravila bazensko lovsko razstavo. Na njej so razstavljale lovske družine: Gradišče, Golava-buka, Podgorje, Slovenj Gradec, Mislinja in Dolič. Otvoritveni pozdrav je pričel starešina lovske družine Gradišče Bogdan Popič, led pa so mu pomagali prebijati pevci lovskega pevskega zbora Prežiho-vo-Kotlje. V programu so bila podana kratka poročila. Tako so poročila pripravili gospod; Jože Ogriz, o odvzemu velike divjadi v LGB Slovenj Gradec, gospod Dušan Mlinšek o odvzemu male divjadi v LGB Slovenj Gradec. Zelo natančno pa je bilo tudi poročilo oziroma kratko predavanje gozdarskega inšpektorja Draga Križana o vplivu dela lovskega čuvaja v lovišču in lovski družini. Na otvoritvi je vse navzoče pozdravil predsednik Koroške iovske zveze Dušan Leskovec, prav tako pa tudi župan Matjaž Zanoškar. A UTRINKI IZ REVIRJA V zadnjih dneh meseca maja leta 1970 je naš kolektiv gozdarskega obrata Slovenj Gradec zadela velika izguba, ko je umrl naš sodelavec in dolgoletni vodja obrata Jože Šavc. Omahnil je sredi Pohorskih gozdov, ko se je udeleževal in vodil mladinski pohod po poteh Pohorskega bataljona, star komaj 47 let. Leta 1950 je bil imenovan za upravnika naše gozdne uprave Slovenj Gradec in jo je vodil v tistih težkih časih celih 10 let, to je do leta 1960, ko je šel na strokovno izpopolnjevanje, vodstvo obrata pa je prevzel njegov dotedanji pomočnik Ivan Walt. Ko se je čez dve leti vrnil na gozdni obrat, je prevzel dolžnost vodje proizvodnje, za šefa obrata pa je prišel k nam Peter Planinšec,univ. dipl.inž. gozdarstva iz uprave podjetja. Na pokojnega Jožeta Savca imam še vedno lepe spomine; z 1. Uvodni pozdrav starešine lovske družine Gradišče Bogdana Popiča skupaj z lovskim pevskim zborom Kotije-Prežihovo. 2. Poročilo Draga Križana 3. Župan Matjaž Zanoškar in predsednik Koroške lovske zveze Dušan Leskovec skupaj z nekaterimi aktivnimi člani lovske družine Dolič. GOZDARSKI OBRAT SLOVENJ GRADEC JE ŽALOVAL REBERNIK RUDI Jože Save dobrimi mislimi se ga spominjajo tudi vsi ostali člani kolektiva, ki so delali v času njegovega vodstva na obratu. Bil je zahteven, a vendar dober predstojnik, ki je skrbel za red in delovno dis- ciplino na upravi, kakor tudi pri svojih delavcih po deloviščih na terenu, obenem pa tudi za njihovo dostojno življenje in primeren zaslužek. Terensko delo vodilnih in revirnih gozdarjev se je v tistih časih v marsičem razlikovalo od današnjega. Revir Plešivec je bil od sedeža obrata v Slovenj Gradcu najbolj oddaljen. Zaradi tega je bil revirni gozdar odvisen največ od lastnih odločitev in sposobnosti organizirati delo po deloviščih. Vodja obrata ali njegov pomočnik sta zaradi pomankanja prevoznih sredstev in slabih poti lahko izvajala pregled revirja samo občasno. Revirni gozdar ga je potem vodil po revirju do delavniških skupin, kakor je pač bilo potrebno. Pozneje, ko se je terensko gozdarsko osebje že "motoriziralo", so bili taki stiki z vodstvom obrata lažji in pogostejši. Se vedno imam v spominu take službene obiske pokojnega vodje obrata Jožeta Savca, ki je revir Plešivec rad obiskoval, posebno pozneje, ko je dobil svoje službeno motorno kolo Puch. Kadar sva imela domenjeno za službeni obisk revirja, sem ga moral pričakati na dogovorjenem mestu in potem sva hodila po sediščih in raznih gojitvenih objektih od skupine do skupine. Zelo rad se je pogovarjal z delavci in prisluhnil njihovim težavam, ki jih takrat ni manjkalo. Taki službeni obhodi, ki so včasih bili bolj prijateljski obiski, so bili v revirju vedno dobrodošli, kljub morebitnim kritičnim pripombam, saj so pomagali ohranjati red in disciplino med delovnimi skupinami. Takih sodelavcev, posebno, če so bili naši predstojniki, kot je bil pokojni Jože Save se bomo vedno radi spominjali, pa čeprav jih že dolgo ni več med nami. A mmamm 1T KMETIJSTVO 14. RAZSTAVA »DOBROTE SLOVENSKIH KMETIJ« NA PTUJU DANICA ONUK, inž. kmetijstva, KSS Slovenj Gradec Razstava »Dobrote slovenskih kmetij« je od svojega začetka leta 1990 do danes prerasla v odmevno prireditev, ki vsako leto nagrajuje prizadevno delo žena, deklet in gospodarjev naših kmetij. Poslanstvo razstave je v ohranitvi značilnih kmečkih izdelkov ter promocij le-teh tako doma kakor v tujini, saj se razstava s svojo podobo vključuje tudi v turistično ponudbo Slovenije. Letošnja razstava na Ptuju je potekala od petka, 4. do ponedeljka 7. aprila 2003. Postavljena je bila kot vedno doslej v Minoritskem samostanu v samem mestnem jedru. Razstavljeni so bili samo kvalitetno ocenjeni izdelki, ki so jih komisije pri ocenjevanju uvrstile v zlata, srebrna in bronasta priznanja. V osrednjem razstavnem prostoru so bili razstavljeni krušni izdelki, v stranskih prostorih pa vsi ostali izdelki po skupinah (mlečni in mesni, vina, žganja, olja, kisi, suho sadje, sadni sokovi in letos kot novost tudi sadna vina (mošt) in marmelad). Ker se je letos posebej ocenjevala tudi prijavljena embalaža, je bila tudi ta razstavljena v posebnem prostoru. Skupaj z ostalimi izdelki pa so bili letos prvič ocenjeni in razstavljeni tudi izdelki z ekoloških kmetij. Na razstavnem prostoru, kjer se predstavijo regije, je bilo letos na vrsti Prekmurje. V posebnem prostoru pa so se regije predstavile tudi z dobrotami etnološke vrednosti. S Koroške so letos kmetje prijavili in dali v oceno 63 izdelkov ( 21 krušnih, 9 mesnih, 2 mlečna, 14 žganj, 5 moštov, 3 sokove, 4 kise, 1 olje, 2 marmeladi in 2 vzorca suhega sadja). Od teh jih je 44 prejelo priznanja, dva izdelka pa sta prejela še priznanje za embalažo. Med naštetimi je bilo tudi 5 kmetij, ki so letos v ocenjevanje prijavile 7 ekoloških izdelkov, od katerih so trije dobili priznanja. A Pa naštejmo letošnje dobitnike priznanj: ZLATA PRIZNANJA: 1. PISAR Anita Zelen breg 9 Ravne rženi kruh 2. PERŠAK Ksenija Ob Meži 10 Mežica rženi kruh 3. KRISTAN Marija Vuhred 69 Vuhred polnozrnati kruh 4. MESNER Marija Sv.Primož 2/ Muta mešani kruh 5. BREZNIK Irena Remšnik 16 Podvelka krofi 6. PAJTLER Simona Remšnik 15 Podvelka skuta 7.JANIŠ Pavla Gortina 132 Muta lesnikov mošt 8. MATAVŽ Ferdo Gmajna 51 Slov. Gradec brinjevec 9. ODER Mojca Pohorski b. 9 Slov. Gradec suha jabolka 10. PODHOVNIK Antonija Belšak 6 Prevalje češpljev džem SREBRNA PRIZNANJA: 1. PODHOVNIK Antonija Belšak 6 Prevalje rženi kruh 2. GERDEJ Milka Ob Meži 10 a Mežica rženi kruh 3. ODER Marina Ojstrica 23 Dravograd rženi kruh 4. ŠTAHER Marjeta Sv. Primož 49 Muta janež.upognjenci 5. LEDINEK Antonija Sv. Primož 58 Muta keksi na stroj 6. MORI Branko Mlake3 Muta hruškovo žganje 7. ROBNIK Roman Sele 46 Slov. Gradec hruškovo žganje 8. REPAS Jože Raduše 25 a Podgorje brinjevec 9. PREVOLNIK Darinka Misl. Dobrava 75 Mislinja lesnikov sok 10. JESENIČNIK Jože V. Mislinja 35 Mislinja lesnikov kis 11. PEČOLER Vanja Pameče 254 Slov. Gradec mošt 12. KOTNIK Mihael Podgora 7 Kotlje mošt 13. IVARTNIK Ivan Podgora 33 Kotlje suha salama BRONASTA PRIZNANJA: l.JUTERŠEK Anica Strojna 5 Ravne rženi kruh 2. OBRETAN Marjana Strojna 6 Ravne rženi kruh 3. Kmetija AJNŽIK Tolsti vrh 49 Ravne sadni kruh 4. PAJTLER Simona Remšnik 15 Podvelka mešani kruh 5. WASTL Zdenka Legenska c. 1 Slov. Gradec mešani kruh 6. OŠLOVNIK Sonja Pameče 238 Slov. Gradec mešani kruh 7. PETER Danica Podkraj 7 Mežica suha salama 8. STOPAR Franc Javorje 27 Črna suha salama 9. IVARTNIK Ivan Podgora 33 Kotlje konjska salama 10. HAJNC Janez Zg. Vižinga 34 a Radlje puranja prekaj. prša 11. HAJNC Janez Zg. Vižinga 34 a Radlje puranja salama 12. HAJNC Janez Zg. Vižinga 34 a Radlje puranja rulada 13. ROBNIK Roman Sele 46 Sl.Gradec češpljevo žganje 14. OŠLOVNIK Sonja Pameče 238 Sl.Gradec sadno žganje 15. URBANCLJože Straže 86 Mislinja češpljevo žganje 16. GERDEJ Avgust Ob Meži 10 a Mežica češpljevo žganje 17. GERDEJ Avgust Ob Meži 10 a Mežica mošt 18. H RASTE L Viktor Troblje 27 Sl.Gradec mošt 19. ODER Mojca Pohorski b. 9 Sl. Gradec suhe hruške 20. PODHOVNIK Antonija Belšak 6 Prevalje borovničeva marmelada 21. SINREIH Majda Kozjak 10 Mislinja bučno olje Podelitev priznanj za vina, žganja, kise, sokove, marmelade, mošte in suho sadje je bilo v sobo- to, 5. aprila, za krušne, mesne in mlečne izdelke pa v Vsem dobitnikom priznanj še enkrat iskreno čestitamo! nedeljo, 6. aprile 1 . REGIJSKI KVIZ »MLADI IN KMETIJSTVO« DANICA ONUK, inž. kmetijstva KSS Slovenj Gradec Društvo podeželske mladine Mislinjske doline je bilo kot lanskoletni zmagovalec letos organizator regijskega kviza »Mladi in kmetijstvo«. Potekal je v petek, 11. aprila 2003 v kulturnem domu v Podgorju. Na razpis se je prijavilo 11 tričlanskih ekip iz šestih društev podeželske mladine s Koroške in sicer: Dravograd 1, Dravograd 2, Dravska dolina, Črna na Koroškem, Mislinjska dolina 1, Mislinjska dolina 2, Mežiška dolina, Strojna, Šentanel 1, Šentanel 2 in Zagrad. Tekmovanje je bilo razdeljeno v tri kroge, mladi pa so odgovarjali na vprašanja s področja varnosti in zdravja pri delu, dopolnilnih dejavnosti na kmetiji in bontona. V prvem krogu so vse ekipe z odgovori A, B ali C odgovarjale na 12 istih vpšrašanj. Tri najslabše ekipe so bile tako izločene iz nadaljnjega tekmovanja. Osem preostalih ekip je v naslednjem krogu odgovarjalo na trditve z DA ali NE, s tem, da so lahko odgovor oplemenitili z 1 ali 2 točkama. Seveda so se jim nepravilni odgovori prav za toliko osiromašili. Tako so na kon- Foto AV Danica On uk cu kroga izpadle štiri neuspešne ekipe. Štiri preostale ekipe so v zadnjem krogu izbirale vprašanja po težavnostni stopnji, nanje pa so morali odgovoriti ustno. Po štirih vprašanjih za vsako ekipo so bila že jasno dosežena mesta in sicer: 1 mesto: Mežiška dolina 2 mesto: Zagrad 3 mesto: Črna na Koroškem 4 mesto: Dravograd 1 Prvouvrščena ekipa Mežiške doline se je udeležila državnega tekmovanja, ki je bilo v soboto, 26. aprila v Svjuriju ob Ščavnici in zasedla 8. mesto. Za boljše vzdušje in sprostitev med posameznimi tekmovalnimi krogi sta poskrbela Marko Golob in Marica Umek s skečem ter Matjaž Popič z vižami na harmoniki Vse ekipe so prejele priznanja in priložnostna darila sponzorjev, tri najboljše ekipe pa so prejele tudi pokale. Seveda organizatorji niso pozabili na pogostitev vseh sodelujočih in na zabavo s plesom. Vsem ekipam za dosežene rezultate še enkrat čestitamo! A SPARGLJI TUDI V MISLINJSKI DOLINI FRANC JURAČ Šparglji - zelenjava izrazitega okusa in nekoč hrana bogatih, je doma iz Sredozemlja. Pred leti so ga začeli gojiti tudi v Sloveniji, poleg Primorske pa ga gojijo tudi na Štajerskem in na Dolenjskem. Pred tremi leti sta se z vzgojo pričela ukvarjati tudi Jože Dvorjak in njegova žena iz Mislinjske Dobrave. Tri leta pridnega dela, ki sta ga vložila v nasad, se je bogato obrestoval; nasad je letos že v polni rodnosti in na njem sta pridelala že okoli 400 kg špargljev. "Predno sva se z ženo odločila za vzgojo špargljev, sva prebrala veliko strkovnega gradiva, da sva sploh lahko začela, kajti vzgoja špargljev zahteva veliko znanja in truda. Sama vzgoja špargljev pa naj bi bila tudi nekakšna dopolnilna dejavnsot na kmetiji, zato sva letos nasad tudi nekoliko povečala", pravi Jože Dvorjak. To pa je tudi prvi nasad špargljev v Mislinjski dolini in na Koroškem. A Jože Dvorjak ob nasadu špargljev Foto Franc Jurač vm mm 13 7. REDNI OBČNI ZBOR KONJEREJSKEGA DRUŠTVA MISLINJSKE DOLINE MILENA TRETJAK Občni zbor smo konjerejci, kakor vsako leto tudi letos pripravili na velikonočni ponedeljek. Na njem smo pregledali celoletno delo in sodelovanja na raznih prireditvah. Da bi o svojem delu dobili tudi strokovno mnenje, in razne nasvete, smo medse^ povabili gospoda Smiljana Štruca. Ta je člane seznanil o izkoriščanju pašnikov ter o zadevah pri uvajanju ekološkega kmetovanja in konjereje. Na samem zboru so tekle besede tudi o aktualnih boleznih konjev, govorili pa smo tudi o včlanitvi v Združenje rejcev hladnokrvnih konj in haflingarjev Slovenije. A Foto Milena Tretjak Društvo si je kot prvo nalogo v tem letu zadal o, da pripravi v naslednjem mesecu strokovno ekskurzijo z izobraževalnim programom. OCENJEVALI SO MOŠT, SOK IN KIS FRANC JURAC V okviru delovnega programa, ki so ga sprejeli za letošnje leto člani Sadjarskega društva Mežiške doline, so na Mališnikovi kmetiji na Tolstem Vrhu pri Ravnah na Koroškem ocenjevali mošt, sok in kis. Po oceni strokovne komisije so bili vsi izdelki dobro ocenjeni, tako mošt, sadni sok in kis, kar dokazuje, da je kvaliteta teh izdelkov vsako leto nad vse dobra. Za ocenjen mošt, sok in kis so podelili zlata, srebrna in bronasta priznanja. Nadvse zadovoljen pa je po ocenjevanju bil predsednik sadjarskega društva mežiške doline Damjan Smolak: " S takimi ocenjevanji želimo ohranjati našo avtohtono sadje in sadje starih sort v katerem vidimo prihodnost našega sadjarstva. Tako ocenjevanja bomo organizirali tudi v prihodnje in v naše društvo pridobili še več članov". A SUBVENCIJE 2003 FRANC JURAC Pri izpolnjevanju vlog za subvencije v letu 2003 so vlagateljem tudi letos pri izpolnjevanju veliko pomagali kmetijski svetovalci. Na Agencijo za kmetijske trge in razvoj podeželja so prejeli 66.725 vlog, do podaljšanega roka 5. maja pa še 50 zahtevkov, vendar bodo zamud- niki prejeli nekoliko nižje subvencije. Za vsak zamujeni dan se bodo subvencije zmanjšale za en odstotek, tako da bodo tisti, ki so vloge oddali 5. maja, prejeli za pet odstotkov nižja izplačila, vloge tistih, ki so zamudili tudi podaljšani rok, bo agencija zavrla. A Marija Plazovnik in Danica Onuk sta vlagateljem veliko pomagale pri izpolnjevanju vlog. Foto: Franc Jurač i4 mmm OBNOVI L l| KOZOLEC FRANC JURAČ Kozolci na naših kmetijah so bili nekoč v pomoč, kamor so ob času žetve zlagali žitne snope, da so se do mlačve dobro posušili. V jeseni pa so v kozolce shranjevali krmo za živino, še posebej pa je v kozolcu prišel prazen postror za shranjevanje kmetijskih strojev in opreme. Danes na naših kmetijah ni več toliko kozolcev, kot jih je bilo nekdaj. Načel jih je zob časa in so propadli. Mnogi skrbni gospodarji pa so le skrbeli in jih obnavljali. Tako so letos obnovili okoli tristo let star kozolec na Melažnikovi kmetiji v Mislinjski Dobravi. Gospodar Ivan Konečnik je povedal, da je o obnovi kozolca razmišljal že dolgo in letos se je odločil, da ga je obnovil. "Srce bi me bolelo, če tega ne bi storil in ga popravil, saj to je vendar dediščina naših staršev", pravi Ivan Konečnik. ▲ Foto: Franc Jurač mvHEL-J * in f ifl Na Melažnikovi kmetiji je po obnovitvi kozolec spet postal lepotec. NAJLEPSI ČEBELARSKI MESECI fm i Narava se je razbohotila v vsej svoji veličini. Vse brsti in cveti, pomlad je zakorakala v naše kraje z velikimi koraki. Pokrajina se odeva v zeleno, le vrhovi naših najvišjih gora so še odeti z belo snežno odejo. Za naše čebele so to najlepši dnevi. Kot v raju. Razvoj čebeljih družin se počasi bliža vrhuncu in panji so nabiti s čebelami. Od prvih jutranjih žarkov pa vse do sončnega zahoda letajo od cveta na cvet, nabirajo medičino in opravljajo svoje največje poslanstvo - oprašujejo rastline. Kar 95% koristnega dela opravi čebela z opraševanjem in samo 5 % odpade na donos medu in drugih čebeljih pridelkov. Sedaj, ko vse cveti, prinesejo čebele v panj ogromne količine cvetnega prahu. Na leto ga za svoj razvoj in hranjenje zalege porabijo do 40 kg. To je tudi pravi čas, da v panje namestimo osmukalnike in jim del cvetnega prahu poberemo za lastne potrebe. V panje ali pred njih nastavimo mreže, ki iz čebeljih nožič osmukajo grudice cvetnega prahu. Tako osmukan cvetni prah pade v posodico, ali predalček, ki ga moramo dnevno prazniti. Vsebuje namreč veliko vlage in nezaščiten hitro splesni. Cvetni prah nato shranimo v hladilni skrinji in ga nato posušimo v sušilniku. Tudi suh cvetni prah moramo shranjevati v neprodušno zaprti embalaži, ali pa ga zalijemo z medom. Tako shranjen je obstojen dalj časa. Nekaj več besed je posvečeno cvetnemu prahu, saj je zanimanje zanj med ljudmi silovito naraslo. Njegova koristna in zdravilna vloga, kot naravnega domačega zdravila, se pri ljudeh čedalje bolj uveljavlja. V njem je kar dvajset življenjsko potrebnih aminokislin, glukoza, fruktoza , ogromno vitaminov in rudninskih snovi. Cvetni prah ohranja biološko ravnotežje, pomaga pri slabokrvnosti, pri težavah s prebavo in prostato. Pojemo ga eno čajno žličko na dan, najbolje skupaj z medom, saj ima malo svojstven okus. Pomaga tudi pri alergijah in senenem nahodu. V času cvetenja in brstenja pa se prebudijo tudi nekateri kmetovalci in vrtičkarji in veselo škropijo po poljih in sadovnjakih. Zato prošnja in opozorilo vsem: NE ŠKROPITE V CVET I Prav tako se izogibajte herbicidom, saj so tudi pleveli del naše krajine in zakaj bijzastrupljali to našo zeleno domovino. Če bo vreme dopuščalo in se bodo rastline razvijale in cvetele s takim zagonom kot sedaj, bomo lahko kmalu točili cvetlični med. Seveda, če ne bodo cvetočih travnikov zamenjale cvetoče bale silaže, čebele pa bodo iskale cvetje samo po gozdnih robovih. ▲ vm fflTIIM 15 KULTURNO DRUŠTVO ŠMIKLAVŽ IDA ROBNIK Šmiklavž je primestna vaška skupnost mesta Slovenj Gradec. Krajani tu že desetletja gojijo bogato kulturno tradicijo, predvsem na področju amaterske gledališke dejavnosti. V tem okolju so zrasli tudi poznani slovenski gledališčniki, med njimi Bučinekova Jerca Marzel in igralec Emil Aberšek. Bučinekov gospodar Vinko Smon je predsednik primestne vaške skupnosti in ena izmed aktivnosti, kateri je Vinko posebej naklonjen, je kultura. Povedal je: "V Šmiklavžu je leta po vojni deloval mladinski aktiv, ki je prirejal razne kulturne prireditve in tudi gledališke predstave. Na pobudo krajanov smo leta 1977 ustanovili kulturno društvo, ki danes šteje okrog 70 članov, med njimi pa je posebej aktivnih 15 do 20. Vsako leto v kraju organiziramo dve pomembni prireditvi. Ena je v mesecu aprilu, ki smo jo poimenovali 'Z dobro voljo v našo vas', druga pa so prireditve v mesecu juniju na gradu Vodriž. V okviru teh prireditev bo letos že 13. grajski piknik. Tu bomo premierno zaigrali igro, ki jo je posebej za to priložnost napisal naš vodja gledališke skupine in režiser Maks Kramljak. Sicer pa so na sporedu v mesecu juniju vse tri igre, ki smo jih igrali v zadnjih treh letih, to so: Burka o jezičnem dohtarju (odigrana 34 - krat), Kje je meja (odigrana 12 - krat), Tašča, tašče, taščice (odigrana 13 - krat). Burko o jezičnem dohtarju smo prvič zaigrali pred tridesetimi leti in jo bomo letos ponovili v isti sestavi igralcev in z istim režiserjem Emilom Aberškom. Poleg tradicionalnih prireditev pa smo za letos pripravili otvoritev peš poti na grad Vodriž, ki smo jo poimenovali Puščavnikova pot. Projek vodi Bernarda Klančnik, pri izgradnji pa so aktivno sodelovali gozdarji Zavoda za gozdove Slovenije. Z imenom 'Puščavnikova pot" smo obudili spomin na puščavnika, ki je nekaj let po letu 1934 prebival na gradu Vodriž in pesnil verze o nesrečni ljubezni, zaradi katere se je tudi odločil, da bo živel kot puščavnik." Ob koncu našega razgovora, pri katerem je bil prisoten tudi predsednik gledališke skupine Maks Kramljak, sta sogovornika še povedala, da bodo letos uredili še grajski ribnik na Vodrižu pri kmetiji Prijolič. Pri tem bo sodeloval tudi Zavod za gozdove Slovenije in povabila ljubitelje kulture in jgledaliških predstav na junijske prireditve v Šmiklavžu. A Kulturno društvo Šmiklavž vabi na prireditve: V nedeljo, 1. 6. 2003 si lahko ogledate gledališko predstavo veseloigre Tašča, tašče, taščice; v nedeljo 15. junija 2003 bo gledališka predstava Burka ojezičnem dohtarju v priredbi in izvedbi KD Šmiklavž in režiji Milana Aberška. Po predstavi bo otvoritev pešpoti na grad Vodriž iz smeri Podgorja in Šmiklavža. Veseloigra Kje je meja bo v nedeljo 29. junija- Vse prireditve bodo ob 15.oo uri. V primeru, da bo na dan prireditve slabo vreme, le-ta odpade. Na vsaki prireditvi bodo nastopali tudi gostje, med njimi Fantje iz Graške gore, Crnjans-ki harmonikarji, Šmiklavžka dekleta in drugi. j£®A3SKQ pipl£| r 1 l i |mi. K JjK JH* I J/ ; ** av y [i / \ i§' i - --v'- Ji Iv- vm 16 OBČNI ZBOR RK PAMEČE STANKO HOVNIK ' UP i 58 LET OD ZADNJIH BOJEV NA POUANI STANKO HOVNIK V nedeljo, 11. maja smo se ob spomeniku na Poljani spomnili zadnjih bojev druge svetovne vojne v Evropi. Na prireditvi se je zbralo več kot 1500 ljudi iz vse Slovenije. Pred uradnim pričetkom prireditve je goste s koračnico pozdravil pihalni orkester Prevalje- Maja 1945 je Evropa že skoraj teden dni živela v svobodi, ko so na Koroškem še potekali spopadi. Na Holmecu, nedaleč od Poljane, pa so leta 1991 potekali spopadi za samostojno Slovenijo in Koroški je skoraj usojeno, da je udeležena pri pomembnih zgodovinskih preizkušnjah. Na proslavi na Poljani je župan občine Prevalje dr. Matic Tasič poudaril pomen boja proti okupatorju in dodal, da so se že v drugi svetovni vojni postavljali temelji, na katerih razvijamo sodelovanje v zvezi NATO. Med mnogimi govorci je ob spomeniku svobodi in miru spregovoril tudi dr. Marjan Šturm, predsednik Zveze slovenskih organizacij iz Celovca. Povedal je, da je ravno partizanski boj zelo zbližal Slovence na obeh straneh meje in opozoril na aktualna dogajanja v Avstriji, ko bi nekateri radi zgodovino pisali na novo in na mesto, ki ga zasedajo žrtve, postavili zločince. "Zgodovina pa je že napisana in ta zgodovina je krvava", je rekel Sturm. V spomin na žrtve padlih so župani občin Mežiške doline pred spomenik položili venec. V kulturnem programu je sodelovalo 150 kulturnih delavcev iz Prevalj in okolice. ▲ Foto: Stanko Hovnik Občni zbor krajevne organizacije Rdečega križa Pameče pri Slovenj Gradcu je bil 10. maja 2003 v gostišču Hosner nad Pamečami. Zbora se je udeležilo polovica od 500 članov RK. Po poročilu predsednice RK Nade Hajtnik je teren zelo obširen, saj zajema dve primestni vaški skupnosti z 2000 prebivalci. Zelo aktiven je bil 19- članski odbor. V tej mandatni dobi so zbrali in razdelili za humanitarne namene 1.535.000 SIT. Za prometne nesreče in požare so zbrali in razdelili 5.354.000 SIT, saj so imeli v svojem okolišu v teh štirih letih pet požarov in eno težko prometno nesrečo. Krvodajalstvo je ena izmed najzahtevnejših nalog RK. Krvodajalcev je 140. Na področju sociale poskušajo reševati probleme, ki na tem področju nastajajo. Povezujejo se z zdravstveno in socialno službo in skupaj rešujejo probleme prizadetih krajanov. Vsaklo leto obiščejo okoli 135 krajanov starih nad 70 let in jih skromno obdarijo. Pakete "Nikoli nisi sam" prejmejo od območnega združenja RK Slovenj Gradec, ki jih razdelijo družinam potrben-im take pomoči. Izvolili so nov devetnajst - članski odbor za štiriletno mandatno dobo. Podelili so tudi priznanja krvodajalcem za 5, 10, 15, 20, 25, 30, 35, 40 in 50 krat darovano kri. Teh je bilo 75. Ob koncu se je predsednica zahvalila vsem sodelavcem za to prostovoljno humano delo. Predsednica območnega združenja RK Slovenj Gradec je pohvalila delo odbora RK, saj je eden izmed najbolj delovnih združenja RK. Bila je še pogostitev in med pogovorom udeleženih je domači ansambel s pevko igral poskočne pesmi za ples, ki je trajal še pozno v noč. A Foto: Stanko Hovnik Občni zbor krajevne organizacije RK Pameče. ivmmMM 17 LETNI OBČNI ZBOR „ PLANINSKEGA DRUŠTVA SLOVENJ GRADEC MIRKO TOVŠAK, oec Planinsko društvo Slovenj Gradec bo v prihodnjem letu praznovalo že 85. letnico svojega delovanja. Ustanovitev podružnice Slovenskega planinskega društva v Slovenj Gradcu je bila omogočena šele po končani prvi svetovni vojni leta 1919, čeprav je pred tem že delovala skupina nemških planincev pod okriljem Nemško-avstrijskega alpskega društva tudi v Slovenj Gradcu. 5. julija leta 1919 je bil sklican prvi občni zbor, na katerem je bil za predsednika prvega slovenskega planinskega društva z imenom Mislinjska podružnica SPD Slovenj Gradec, izvoljen davčni uradnik Karel Gabron. Društveno delovanje je bilo na začetku usmerjeno predvsem v ureditev planinskega doma na Plešivcu. Ta dom je namreč prešel na osnovi kupne pogodbe v letu 1929 v lastništvo slovenskega planinskega društva v Ljubljani, to pa je dom prepustilo v uporabo Mislinjski podružnici SPD v Slovenj Gradcu. Veliko znanih Slovenjgradčanov se je vključevalo v delo planinskega društva. Pred drugo svetovno vojno in prva leta po njej so se posebej izkazali Josip Druškovič, Miloš Grmovšek, dr. Vinko Železnikar, Bogdan Žolnir, Karel Rojnik itd. V tem obdobju so bile zgrajene tudi planinske koče na Kremžarjevem vrhu in na Pun-gartu pod Veliko Kopo. V letih po drugi svetovni vojnim se je plodno delo društva nadaljevalo, v zadnjih letih pa so v društvu najbolj aktivni Ivan Hovnik, Stane Plevnik, Primož Areh, Zdenko Čas, vodnik Ivan Hartman itd. Planinsko društvo je imelo pred kratkim redni letni občni zbor v jedilnici druge osnovne šole Slovenj Gradec. Zbralo se je kar lepo število članov, med gosti pa smo zasledili tudi podpredsednika Planinske zveze Slovenije Adija Vidmajerja, članico UO PZS Ivanko Komprej in številne predsednike sosednjih planinskih društev. Dosedanji predsednik Primož Areh je orisal delo društva v preteklem letu. Veliko je bilo narejenega pri obnovi in vzdrževanju žičnice ter koče pod Kremžarjevim vrhom. Tudi na področju pohodništva 1. Dosedanji predsednik PD Slovenj Gradec Primož Areh podaja poročijo o delu društva v preteklem letu. 2. Miro Žolnir; predsednik nadzornega odbora, je posebe/ izčrpno poročal o tem, kaj vse se je dogajalo v društvu. 3. Stari in novi predsednik v družbi s podpredsednikom PZS Adijem Vidmajerjem. 4. Novi predsednik PD Slovenj Gradec Zdenko Čas je v svojem uvodnem nastopu obljubil, da se bo z vsemi močmi zavzemal za dobro delo društva, še posebej za čim večje vključevanje mladih planincev. so bili doseženi lepi rezultati, saj je bilo v letu 2002 organiziranih kar 28 pohodov, od tega pa 6 z osnovnošolskimi otroci. Danes ima društvo usposobljenih kar 15 planinskih vodnikov, 4 novi pa so ravno v tem času na usposabljanju. Društvo šteje 515 članov, v zadnjem času pa so zabeležili delni upad članstva. Ugotavljajo, da je temu krivo tudi prekomerno poviševanje članarine v zadnjih letih. Podpredsednik PZS je obljubil, da se bo v upravnem odboru zveze zavzel za to, da se članarina v naslednjih letih ne bi bistveno povečevala, zavzel pa se bo tudi za znižanje članarine za najmlajše člane. Meni namreč, da v društvih premalo naredimo za množično vključevanje otrok v društveno dejavnost. Ker je bil tokrat tudi volilni občni zbor, so izvolili nove člane v upravni odbor društva, za novega predsednika pa je bil izbran dosedanji član Zdenko Čas, ki bo poizkušal z aktivnim delom delo društva v prihodnje še poživiti. Dosedanji predsednik se bo več angažiral v Meddruštvenem odboru PZS za Koroško, kjer je bil v lanskem letu izvoljen za predsednika in je obe zahtevni funkciji težko zmogel. Ob koncu so najbolj zaslužnim članom podelili posebna priznanja, ob tem pa so se spomnili, da je njihov član Ivan Hovnik v lanskem letu prejel tudi visoko občinsko priznanje za življenjsko delo na področju rekreacije in športa. ▲ V SPOMIN VIKTORJU BREZNIKU FRANC JURAČ Kulturno društvo Pameče-Trob-Ije je v spomin na umrlega Viktorja Breznika, ki je 3. marca 2002 umrl na glasbeni prireditvi na Prevaljah, pripravilo glasbeni večer. Na prireditvi so sodelovali Družina Breznik, duet baritonov Gašper Breznik in Klemen Kladnik, Moški pevski zbor Gradiški Fantje, Folklorna skupina "-Rej" iz Smartna, ansambel Primoža Založnika, ansambel Hlapci, Družina Galič, kantavtor Milan Kamnik in vnuki Viktorja Breznika. Prireditev je vodila Darja Vrhovnik. ▲ Tako so zapeli vnuki pokojnega Viktorja Breznika Portret Viktorja Breznika UPOKOJENCI OBISKALI KMETIJO LEDER FRANC JURAC Topli spomladanski meseci vse bolj vabijo na sprehode in na daljše izlete. Tako so na izlet odšli tudi upokojneci Društva upokojencev Ravne na Koroškem. Za izlet so si izbrali slovenjegraško stran. Obiskali so grad svetega Pankracija v Starem trgu, po ogledu gradu jih je pot zanesla na Gmajno, kjer so se za kratek čas ustavili tudi na ekološki kmetiji Leder. Gospodar kmetije Anton Ažnoh jim je predstavil svojo ekološko kmetijo, za tem pa jih je pogostil z domačim moštom. Ob obisku ravenskih upokojencev pa smo na Ledrovi kmetiji za spomin naredili še gasilsko sliko. A. Foto: Franc Jurač «BW 19 UČENCI - MLADI PODJETNIKI FRANC JURAČ Učenci sedmega in osmega razreda prve osnovne šole Slovenj Gradec so v letošnjem šolskem letu obiskovali podjetniški krožek, na katerem so spoznavali pojme s področja podjetništva. Ugotavljali so, kaj je timsko delo, kako pridemo do podjetniških idej in kako načrtujemo podjetniški proces. Njihova ideja za katero so pripravljali mini poslovni načrt je bila časopis za mlade. To idejo so na zanimiv način tudi uresničili na regionalnem podjetniškem forumu, ki je bil konec aprila v Ormožu in so z dobro predstavitvijo te ideje in ureditvijo poslovnega kotička, dosegli odlično drugo mesto in tako postali pravi mladi podjetniki. A Foto: Franc Jurač ig|gg! isif sili .pSlt RAZSTAVA SLIK JOŽETA KOVAČA NAJ UTRINKI S PODEŽELJA "ŠKRNICELNI" BERNARDA JERIČ FRANC JURAČ V razstavišču primarija dr. Staneta Strnada v Splošni bolnišnici Slovenj Gradec je bila na ogled razstava slik Jožeta Kovača iz Slovenj Gradca. Jože Kovač se je rodil leta 1956 v kmečki družini pri svetem Antonu na Pohorju, sedaj pa živi in ustvarja v Slovenj Gradcu. Nadarjenost za risanje je pokazal že zelo zgodaj, kot otrok v osnovni šoli, zato so ga starši na prigovarjanje učiteljev, po osnovni šolo poslali v Ljubljano na Srednjo šolo za obliko- vanje, kjer bi si svoj talent za risanje izpopolnil in nadgradil. Solo je uspešno končal. Po šolanju se je zaposlil v Koroški tiskarni v Slovenj Gradcu, ker pa svoja izražanja in nadarjenosti, zaradi narave dela ni mogel izkoristiti do konca. Ostal mu je prosti cas, ki ga je izkoristil za risanje s svinčnikom in tušem. To so bile risbe za prijatelje, ali skice kar tako, le za svojo dušo. Njegovo prvo obdobje ustvarjanja zaznamuje risba. Olje je postalo njegovo izrazno sredstvo šele mnogo pozneje. Obdobje ustvarjanja z oljem predstavlja predvsem obsežen ciklus slik s skupnim naslovom "Utrinki s podeželja". To so prizori iz življenja, ki ga je slikar podoživljal v svoji mladosti, prizori nekaterih slik pa živijo le še v slikarjevem spominu, saj jih je sodobni način življenja dokončno izrinil tudi s podeželja. Težko delo, podobe žalosti na eni strani, radosti in zadovoljstvo ter slika tople pokrajine na drugi, so vsebine, ki jih izražajo njegova platna. Bogato izrazno vrednost njegovih slik pa dopoljnjujejo tudi domiselna kombinacija barv, smisel za detajle in kompozicijo. Slikar je svoje slike predstavil na skupinskih razstavah v Radljah ob Dravi in Ribnici na Pohorju, ter na samostojnih razstavah na Sv. Antonu na Pohorju in Radljah ob Dravi. Ob razstavljenih delih je treba poudariti, da slikar dobro obvladuje tako človeško kot živalsko figuro, ki ju skoraj vedno vključuje v svoj naravni ambient, je ob razstavi zapisal Branko Kanop. A Slavka Korotančnik iz Šmartno pri Slovenj Gradcu ima rada rože in v prostem času jim posveča posebno pozornost. "Z rožami se moraš pogovarjati, če hočeš, da ti uspevajo. Tako delam jaz in pri vzgoji rož imam tudi uspeh", pravi Slavka. S pridnim delom ji je uspelo letos vzgojiti lončnico, kaferi pravijo "škarnicel". Takšnega, kakršen se je letos razcvetel, že dolgo ni imela, zato si je pri vzgoji rož nabrala precej izkušenj, ki jih bo koristno uporabila pri vzgoji cvetja. A Foto: Franc Jurač USPELA JE ŠE ENA PRIREDITEV »Z DOBRO VOLJO V NAŠO VAS« MILENA TRETJAK Kot že vsa leta po vrsti, je tudi letos uspela prireditev: "Z dobro voljo v našo vas", ki so jo pripravili člani kulturnega društva Smiklavž skupaj s predsednikom Milanom Kuzmanom. Na prireditvi je sodelovalo veliko nastopajočih od najmlajših pa do malo večjih in bolj izkušenih,seveda pa ni manjkalo tudi humorja. Najmlajši so tako pokazali svojo dobro voljo in veliko znanja, starejši pa so poskrbeli za smeh in veselje. Poslušalci pa niso prišli samo z dobro voljo ampak tudi z dobrim srcem, tako so na prireditvi skupaj z ansamblom Zvončki zbrali nekaj denarja , da bi tako pomagali bolnemu otroku, ki potrebuje denar za operacijo. ▲ »Tud letos sol Pa sm ti rekla Joža, da vedno špilajo.« »Ja kdo Francka?« Ja pa gr natle pogle/,... seti moji.« »Aja teti Graško gorski pevci.« »Ma jz grem vedno sam sm zarad njih na šeto prireditev, pa sj je drgač tud fajn, sam mn se zdi, da se mi kr srce topi, k jih vidim, pa kk gledajo,...vsako leto sm mene,zato se pa štk zrihtam... »o vejš ka to pa ni res, ko gledajo samo mene,... (Posneto med prireditvijo.) ' KOZJI CETVORCKI . ? IST* '■mr* ■ -f FRANC JURAČ Nadvse je pa je bil presenečen Slavko Poberžnik iz Bukovske vasi pri Dravogradu, ko je zjutraj stopil v hlev in ob kozi našei četvorčke. Zanimivo je to, da med njimi ni nihče postržek, ampak so bili vsi ob kotitvi enako veliki. Slavko Poberžnik je bil ob povečani kozji družini nad vse presenečen, ko ni pričakoval, da mu bo koza na svet prinesla četvorčke. Slavko, ki se ukvarja z vzrejo kuncev pravi, da vse to dela z veseljem od svojih mladih let, zdaj pa, ko je upokojen pa mu je vse to za krajšanje časa. ▲ Foto: Franc Jurač Slavko Poberžnik je ponosen na kozo in na njene četvorčke m mmmm Izdaja: Gozdno gospodarstvo Slovenj Gradec, d.d. 2380 Slovenj Gradec, Vorančev trg 1 Telefon: 88/ 43-332, faks: 88/ 42-684 E-mail: viharnik@gg-sg.$i Direktor: Silvo Pritržnik, univ.dipl.inž.gozd. Odgovorna in glavna urednica: Ida Robnik Uredniški odbor: Marlena Humek, Gorazd Mlinšek, Jože Potočnik, Ida Robnik in Brane Sirnik Likovna urednica in grafično oblikovanje: Marlena Humek Priprava za tisk: Forma Hutter, Maribor Tisk: ZIP CENTER, Ravne na Koroškem Vse pravice pridržane, © Gozdno gospodarstvo Slovenj Gradec 2003. Fotografije in teksti © avtorji Oblikovalska zasnova Viharnika: Peter Vernik Avtor naslovnice: Gorazd Mlinšek Mii PO SLEDEH OPUŠČENIH MLINOV IN ZAG Inž. JANEZ JUVANČIČ, Muski Zgodaj spomladi, ko je za nas navadne hribolazce visokogorje in deloma sredogorje še »zaprto«, si pač poiščemo druge zanimive terene. Za nedeljo, 6. malega travna, smo si izbrali naslednjo turo: od bivše karavle v Bistriškem jarku po desni -naši strani Bistrice mimo Cvajpo-ha do Podpečnikovega grabna in po tej grapi navzgor do izvira Hermanovega potoka; vseskozi ob slovensko avstrijski državni meji. Le nekaj starih kolovozev še vodi tod, večji del pa je brezpotje in je poleti ob bujni vegetaciji domala neprehodno. Do hidrološke merilne postaje, kjer so Avstrijci postavili lepo brv čez reko Bistrico, vodi kar dobra pešpot. Se beseda o tej brvi; postavili so jo zato, da bi lahko naši občani hodili kontrolirat pretok Bistrice, pa nič ne hasne, saj je merilna naprava zaprta v hišici, navzven pa ni nobenega pokazatelja. Pod to brvjo gremo po naši strani naprej in že se začnejo težave. Najprej moramo preplezati dve kar zahtevni skalni oviri brez pomoči klinov in jeklenic. Če bi bili obuti v visoke gumijaste škornje, bi lahko brodili po vodi in bi teh ovir niti ne opazili. Nismo ribiči in nimamo te opreme, zato pa pri plezanju pridobimo nekaj adrenalina. Naprej je lažji teren, prebijati pa se je potrebno skozi jgoščave. Cez kakšnih 20 minut pridemo na star kolovoz, ki ga je neki »prijazen« drvar zasipal z drvmi. Upamo, da jih bo do prihodnjega leta odpeljal. Seveda na to nismo čakali, temveč nekako »pretelovadili« preko. Kar brž smo prišli do Cvajpoha, tako domačini imenujemo kraj, kjer se potoka Bistrica in Krivi potok (Krumbach) zlivata skupaj, naprej pa teče že reka Bistrica. Pravilno nemško se imenuje Zwei-bach. Nekoč je bila tu manjša kmetija, žaga in mlin, še vedno se vidijo ostanki zidov. Kolovoz se tu konča, hojo nadaljujemo po strmem obrežju Bistrice vse do ustja Podpečnikovega grabna. Nikar ne mislite, da je to ime zopet neka naša popačenka, tako je imenovan v državni topografski karti Republike Slovenije. Tod skrene meja po grapi navzgor proti Pernicam in mi ji sledi- Lapuževa žaga - še se vidijo ostanki večjega lesenega zobnika. Foto: Preglov E. mo. Začenja se pravi pragozd. Tukajšnja drevesa še niso videla sekire ali žage. Od starosti in onemoglosti padejo sama in leže vsevprek. Spravilo lesa bi bilo mogoče samo v nahrbtnikih, kar pa se gotovo ne splača. Oskrbimo pa se z lesnimi gobami, saj se bliža Velika noč. Bregova grape sta zelo strma in ponekod prepadna, zato moramo pogosto prečkati potok in s tem tudi mejo, da lahko gremo dalje. Sicer pa v kratkem ne bo več te meje in mi že hodimo v prihodnosti. Više zgoraj se grapa odpre, bregova postajata položnejša, naši pogledi že srečujejo preteklost. Pogosto naletimo na ostanke mlinov. Vidimo zarasle stezice, ki so vodile do njih. Spominjam se, kako sva s Perničnikovim Maksom navadno zvečer na ramenih nesla vreči zrnja v mlin. On je bedel in pazil na mlin, jaz sem pa prav sladko zaspal. Vodno kolo je pravilo: čof, čof, čof., vzvod tresal- ke pa je pel: pekete, pekete, pekete.... - kdo bi od takšni glasbi ne zaspal? Teren je položnejši in je hoja lažja, zato brž pridemo do našega prvega cilja. To je Lapuževa žaga. Se stoji, zgornji del je še v celoti ohranjen, če bi uredil pogon, bi lahko kar začel žagati. Je tip venecijanke, domačini jo imenujemo »gater-žaga«. Na jarmu sta nameščena dva lista, se pravi, da lahko žagamo dva hloda hkrati. Dodajanje je preko vzvodov avtomatično urejeno. Vodila so po dolžini rahlo nagnjena, tako da vzvodi potiskajo voz navzgor, s tem se je odpravil mrtvi hod in zagotovil natančnejši razrez. Pogon žage pa je bil pravi tehnični čudež. Kar žal mi je, da me v mladih letih, ko je žaga še obratovala, ni zanesla pot tod okoli. Resnično rad_bi videl, kako je stvar delovala. Žago je poganjalo velikansko nadlivno kolo premera 4 m in notranje širine 40 cm. Na kolo je pritekala voda po žlebu, ki je strmo vodil z višine kakšnih 2,5 m. Skupni vodni padec je bil 6,5 m, pretok pa okoli 150 litrov na minuto. Računam, da je moč na gredi kolesa znašala od 4,5 do 5 kW (po starem okoli 6,5 konjskih moči), dovolj za pogon dveh žagnih listov. Zaradi velikega premera kolesa, je bila vrtilna hitrost približno 25 vrtljajev na minuto, kar pa je premalo. Vrtilno hitrost je povečal zobniški par. Zobnik na gredi kolesa je imel 120 zob, drugi na pogonu ročice pa 25 zob. Verjeli ali ne, zobniki so bili leseni. Zobje so bili izdelani iz trpežnega gabro-vega lesa in uklinjeni na leseno kolo. Slaba stran takšne izvedbe je bila v tem, da so se zobje radi ZAVEZNIKI BERNI izmikali, posebno na manjšem zobniku. Zadnji lastnik in "žagmašter" Š-truc Engelbert - Porčnik je manjši zobnik nadomestil z litoželeznim in tako delno rešil ta problem. Dal je odliti dva zobnika: enega s 25 in drugega z 18 zobmi in je lahko izbiral med dvema hitro-stima žage. Marsikateri strojnik bo pri branju tega članka zmajeval z glavo, ampak verjemite, stvar je delovala. Da bi zagotovili dovolj vode, so zajeli tudi Crnoglavov potok, ki teče večji del po avstrijski strani, in ga po skopanem jarku speljali nad žago. Pravica do koriščenja te vode je bila pravno urejena in celo vpisana v zemljiški knjigi. Jarek je bilo potrebno pogosto čistiti, predvsem po vsakem neurju. Del jarka je bil na avstrijski strani. Tako je moral Berti oditi z orodjem na maloobmejni prehod Pernice in nato po avstrijski strani dol do potoka, skupno dobro uro hoje. Graničarji so skrbno pazili, da je bil obred pravilno opravljen. Sploh pa je imel Berti z JLA večne probleme. Vsakokrat, ko je želel pognati žago, je moral to javiti na Karavlo v Bistriškem jarku. Telefonskega omrežja še ni bilo, moral se je osebno oglasiti. Hoje dol in gor pa je dobri dve uri. Graničarji so mimo žage imeli speljano patruljno stezo in so se večkrat igrali z žago, tako da so jo prazno zagnali. Pri tem dobi žaga preveliko hitrost, ki kvarno vpliva na gibajoče se elemente. Žaga ima kar pestro zgodovino. Za časa Kraljevine Jugoslavije je pogorela. Obnovil jo je Aleš Lesjak - Lipnik, oče Lipniko-ve Lize. Da, dobri mojstri so bili nekoč. Okoli 1000 m naprej stoji še ena dobro ohranjena žaga, to je Hermanova žaga. Ta ima modernejši pogon z vodno turbino. Ker je bilo premalo vode, so imeli Hermanovi vodni zbiralnik, »tajht« smo ga imenovali po domače. Pa še elektrogenera-tor je bil tukaj in so imeli električno razsvetljavo že veliko prej, kot je Mlake in Pernice zajela elektrifikacija. Tudi ta žaga je že opuščena in tudi delovati več ne bi mogla, ker ni več pogonske energije. Večina potoka je zajeta, speljana po vodovodnih ceveh in napaja žejne prebivalce »suhe« Mute. Kako je Muta dobila vzdevek suha, pa je že druga zgodba. ▲ Pozdravljeni! Naj vam predstavim naš zavezniški trio! Sivolasa ženica je moja gospodinja Marta, ob njenih nogah sem jaz, nemški ovčar Medo in poleg naju lesena bergla. Seveda jaz nisem čistokrvni nemški ovčar, sem le njihov daljni sorodnik, a kljub temu sem podedoval nekaj njihovih dobrih lastnosti. Mislim, da je najlepša ta, da sem neizmerno zvest in vdan moji gospodinji, s katero doma veliko samevava. Mladega gospodarja žene v svet nuja za preživetje in le zimski dnevi so skupni. Takrat se rad poigra z mano, kar pri gospodinji tako pogrešam. Poskušam jo razumeti, da je že stara in betežna, a moja igriva narava mi ne da miru, da se včasih ne bi spozabil in ji nagajal. Najraje skačem okrog nje in ji nagajivo poskušam izmakniti berglo, katera je njena obvez- na in zvesta spremljevalka. Nekoč mi je to celo uspelo, vendar mi je bilo takoj žal, ko je ženica padla in zajokala od onemogle jeze nad menoj in bolečino, ki sem ji jo s padcem povzročil. Njeni otečeni in boleči sklepi jo že brez tega komaj držijo pokonci, kako naj se sirota pobere s tal. Ko sem opazoval njene obupne poskuse, da bi vstala, sem ugotovil, da brez bergle in moje pomoči ne bo zmogla. Z gobcem sem pograbil berglo, ki je padla vstran in jo povlekel na doseg njene roke ter ji v pomoč nastavil še svoj hrbet. V njenih očeh sem brai hvaležnost, ki je izpodrinila jezo. Bil sem tega vesel, saj s svojo pametjo ne vem vedno, kaj je prav in kaj ne. To spoznam šele s človekovo grajo ali pohvalo. Naj vam še nekaj več povem o moji gospodinji. Pred osemnajs- timi leti jo je bolezen tako prizadela, da je skoraj pristala na invalidskem vozičku. Velika sreča, da se je našel nekdo, ki se je zavzel zanjo in jo s pravil-. nim zdravljenjem obdržal vsaj na berglah. Življenje ji nikoli ni prizanašalo, ne z delom, ne z bolečino. Telesno in duševno. Ko je pred nekaj leti na čuden način izgubila življenjskega sopotnika, se ji je zrušil svet. Odšlo je tudi dekle, ki ji je bila kot hči. Morala se je sprijazniti, da ima tudi dekle pravico do svojega življenja. Pravljična lesena hišica, obdana z gozdom, ki je bila nekoč polna življenja in smeha, sedaj najpogosteje gostuje našo zavezniško trojico: ženico Marto, mene psa Meda in navaden, obdelan kos lesa z imenom Bergla, kateri drug brez drugega ne moremo. Začudeni boste, kako jaz poznam njen življenjepis, saj sem še mlad. Verjeli ali ne, da mi mnogokrat pripoveduje o dogodkih iz njene mladosti ali pozorno prisluhnem, ko jih pripoveduje obiskovalcem. Kadar sva sama, si s pripovedovanjem krajša dolge samotne dneve in s prijetnimi spomini lajša telesne bolečine, ki kradejo spanec in izvabijo prenekatero solzo. Solzo, ki steče nad bolečino, razočaranjem in življenjem, ki se mi zdi neizmerno krivično, zakaj nekatere ljudi vedno samo biča, jim tako malo daje, a mnogo več jemlje. Rad bi jo tolažil, a ne znam govoriti, vendar ji s svojim zvestim pogledom izkazujem vso vdanost in sem jo pripravljen tudi braniti. Ona me razume, me poboža po glavi in jaz se stisnem k njej. Ne bojte se me, ker sem rekel, da bi jo tudi branil. Ne bom vas obgrizel, če boste prišli na obisk. Tisti, ki pridete z dobrim namenom, ste vedno dobrodošli, tudi z moje strani, kajti vesel in srečen sem tudi jaz, kadar je srečna moja skromna, a tako prisrčna ženička Marta. Le obiščite jo, naj ne bo pozabljena od ljudi, če jo je že pozabila država in celo Bog, ki bi ji lahko namenil več lepega. Zato ji ga namenite vi, ki jo poznate. Namenite ji razumevanje in toplo besedo, ki je mnogokrat najboljše zdravilo za vse rane. ▲ HTfjMfiM 23 PRGIŠČE i S) ZGODOVINE PRED STO LETI POŽAR UNIČIL CERKVENO ULICO (1903 - 2003) JOŽE POTOČNIK, prof. zgodovine Slovenj Gradec ima izredno bogato zgodovino in veliko kulturno tradicijo. Trške pravice je dobil leta 1251 ob blagoslovitvi cerkve sv. Elizabete, mesto pa je postalo 1267 in je eno izmed najstarejših na Slovenskem. Srednjeveški Slovenj Gradec je urejen po določenem urbanem redu. Njegovo glavno os je predstavljal cestni trg, sedaj Glavni trg, ki se na obeh koncih lečasto zožuje. Pred cerkvijo sv. Elizabete je bila prosta gosposka gmajna, ki je bila po požaru od 1454 namenjena tudi letnemu sejmu na dan sv. Elizabete (17. novembra). Naselbina je na obeh koncih cestnega trga izoblikovala štiri prečne ulice (sedanje: Poštno, Ozko, in oba kraka Cankarjeve), ki so trg povezovala z gospodarskima ulicama (sedaj Cankarjevo in Meškovo ulico ter Vorančevim trgom). Tržno jedro naselbine sta prečno razpolovila Šolska ulica in Trg svobode. Zahodni del mesta je bil namenjen predvsem grajskim površinam, na vzhodnem delu, v severni polovici, ki je obsegala mestno četrt med Meškovo ulico in mestnim obzidjem (ob bolnišnici), je predstavljala razno obrtno dejavnost, južna polovica pa je služila cerkvenim dejavnostim. V tej četrti je leta 1487 nastala prva slovenjgraška ulica Kastengassen (Skladiščna), pozneje: Špitalska, Vrtna ulica, sedaj Vorančev trg. Od leta 1930 je imel Slovenj Gradec 17 ulic. Cerkveno so preimenovali po duhovniku in pisatelju F. Ksaverju Mešku (1874 - 1964). Naj dodamo, da je bil Ksaver Meško prvi častni občan Mestne občine Slovenj Gradec ( 1924 ). Pogosto je prihajal in rad je imel Slovenj Gradec. O njem je zapisal: »Kakor otrok si, mestece med gorami, srečen otrok. In vendar koliko si doživelo v teku stoletij! Potek mestnega obzidja nam dobro ponazarja PRANCISCEJSKA KATASTRSKA KARTA iz leta 1825, mogoče pa ga je zasledovati tudi na terenu. PROTI CEU'J 5L0VELN J GRADEC 1825 Samotni popotniki in divje vojaške čete so korakale po tvojih ulicah iz Korotana v Korotan. Požari so divjali v tebi, kuga je kosila v tvojih hišah s svojo strupeno koso. Zasedbo sovražnika si doživelo, krvavi boji so se bili okrog tebe in v tvoji bližini. Pa si vse potrpelo, vse preživelo...« Slovenj Gradec je pretrpel več požarov v letih: 1454, 1509, 1623, 1632,1811 in 10. 5. 1903. Daljši latinski napis na predelu desnega oltarja v mestni župnijski cerkve sv. Elizabete pravi, da je 12. 4. 1632 upepelil hud požar večji del mesta, prizanesel pa je špitalski cerkvi (Jože Curk). Ker so bile hiše večji del lesene in s slamo krite, je prihajalo do pogostih požarov. V začetku 20. stoletja je imelo mesto 143 stanovanjskih hiš in okoli 1200 prebivalcev. 10. maja 1903 so meščani preživeli največji požar. Zagorelo je v popoldanskih urah pri vdovi Mariji Požgan v Cerkveni ulici. Povzročila ga je zlobna roka požigalca. Uničeno je bilo 88 stanovanjskih in gospodarskih poslopij. Ognjeni zublji so objeli zvonik cerkve sv. Elizabete in se razširili in uničili nekatera poslopja na Glavnem trgu. Človeških žrtev k sreči ni bilo, poginilo pa je veliko živine. Tedanji župan mesta Franz Po-totschnig, lastnik tovarne usnja, je brzojavno prosil za pomoč Maribor, Celovec in Celje. Požar so gasili 47 ur, sodelovale so gasilske enote iz Celja, Maribora in Šoštanja. Na pomoč so prišli vojaki 17. pešpolka iz Celovca, ti so še ves teden čistili pogorišče in pomagali prizadetim družinam. V zgodovini pešpolka št. 17, na strani 101 pa je zapisano: » 1 o. maja 1903 je požar upepelil 70 hiš v Slovenj Gradcu na Štajerskem. Polk je poslal na pomoč eno stotnijo pod stotnikom Bryda, ki je dospel na mesto 11. maja zjutraj ob dveh. Z največjo vnemo je delala stotnija 5 dni po 10 ur na dan, da reši, kar se da rešiti. Bilo je treba podreti mnogo hiš, ki so bile vsled ognja tako razdejane, da bi se lahko vsak čas porušile. Vse je hvalilo požrtvovalno in smotrno delo. Častniki Bryda, Ligotzky in Kanovich so prejeli pohvalo zbornega poveljnika.« Pri gašenju so se posebej izkazali gasilci iz Šmartno in Legna. Za požrtvovalnost jim je zavarovalnica podarila 200 kron. Deželna vlada je dovolila zbirati denarne in materialne prispevke za ljudi, ki jih je prizadel požar. Akcija je bila zelo uspešna. Kupili so celo barvno sliko sv. Florjana, ki je v mestni cerkvi sv. Elizabete. Starejši ljudje iz ulice se spominjajo, da so nove hiše zgradili nekoliko globlje, v škodo dvorišč in vrtov proti mestnemu obzidju, s tem posegom je postala Cerkvena ulica širša in lepša. Njen okras je bil vodnjak (štepih) pri sedanji Grosovi hiši. Meškova ulica razvija in dopolnjuje obrt-no-trgovsko tradicijo, v zadnjih letih so odprli nekaj manjših gostinskih lokalov in poslovnih predstavništev. V Meškovi ulici je živelo več znanih Slovenjgradčanov, med njimi dr. Alojz Bratkovič, odvetnik, prvi župan Mestne občine Slovenj Gradec v letu 1919, pozneje je še dvakrat županoval v našem mestu. Nekaj let je bil tu dom pisateljice in odvetnice dr. Ljube Prenner. Marija Ovčar, babica, ki je pomagala na svet kar 3200 dojenčkom v Mislinjski dolini in na samotnih kmetijah med Pohorjem in Uršljo goro. In nenazadnje, v tej ulici je živel Franc Fajdiga, ki je do upokojitve delal na Gozdnem obratu v Slovenj Gradcu. »Skromno moraš živeti in pridno delati, pa lahko dočakaš visoko starost«, je dejal ob svoji 90. obletnici (Viharnik, februar 1988). Tudi danes v Meškovi ulici živi veliko znanih obrazov, ki z zavzetim in ustvarjalnim delom bogatijo svojo ulico in »mestece med gorami«. O nekaterih obrazih iz Meško-ve ulice bomo pisali v naslednji številki Viharnika. ▲ Fotografije iz arhiva J. Potočnik VIRI: Jože Curk: Oris gradbene zgodovine Slovenj Gradca, Slovenj Gradec in Mislinjska dolina, 1999. Trgi in mesta na Slovenskem Štajerskem, 1991. Ksaver Meško: Mestece med gorami, Slovenj Gradec ob 700-letnici, (1251 - 1951). Prostovoljno gasilsko društvo Slovenj Gradec, 130 let (1872 - 2002). Zgodovina pešpolka št. 17. STARA HIŠA BERNARDA Utrujen korak me vodi po ozki poti sredi zelenega gozda, ki ga prebuja pomlad. Stopam počasi, se oziram okrog sebe in iščem sledi spominov, ki me spremljajo. Zdi se mi, da še vedno poznam vsak korak, vsako stezo, po kateri so me pred veliko leti nosile drobne otroške nožiče. Vendar teh steza ni več, zaraslo jih je grmovje, zakrilo jih je robidje. Iz srca mi privre lepa domača pesem: »Kje so tiste stezice«, ki je idealna za ta kraj in z nežno melodijo si pričaram popotnika, ki je nekoč kakor sedaj jaz iskal pot do stare domačije. Po obrazu me bičajo veje, ki se sklanjajo na pot, po kateri so nekoč še vozili konji. Sedaj je skrita med vejami, zapuščena, zaraščena, le divjadi še služi. »Kam me pravzaprav vodi pot? Kam sem namenjena?« se sprašujem. Noga sama poišče pot skozi gozd proti stari hiši, že bolj ruševinam; a še vedno me nekaj vleče tja, saj tam sem se rodila. Ob potoku rastejo zvončki, ki se kakor bela odeja razprostirajo vse do nekdanjega travnika. Želim jih nabrati, želim potopiti svoj obraz med njihove čaše, se napiti njihovega vonja in se vrniti v mladost. Obstanem razočarana, le nekaj drobnih cvetov me še pozdravi: »Prepozna sil« mi govore. »Za to pomlad smo že odcveteli in povesili svoje cvetove!« »Naj bo«, si mislim, »spet sem prepozna, kot že tolikokrat v življenju! Sicer pa je roža najlepša v naravi!« Preko luž in od govedi shojenih stez nekdanjega travnika me pozdravlja stara hiša, mobdom v otroštvu, moja zibel, ki me je zibala, ko sem prijokala na svet. Še stoji tam nekdanji dom, zapuščen in obraščen z grmovjem ter koprivami. Ni več vrta, kjer je rasla zelenjava in kjer so cvetele rože, ni več čebelnjaka ob njem, kamor me je oče vodil ob nedeljah in sva skupaj posedala in opazovala čebele pri njihovem delu. Pridem do vhoda v hišo, kjer so vrata vržena s tečajev in le naslonjena na podboj. Stara, lesena vrata, ki jih je izdelal neznani mojster, jih lično obdelal in dodal leseno okrasje. Na vrhu so v polkrogu vdelana tri barvna stekla, skozi katera se je kradla svetloba v temno vežo. Rada bi jih odmaknila in stopila v hišo, a so zame pretežka. Raje pokukam skozi okno z železnimi križi v nekdanjo kuhinjo, ki je že vsa v razvalinah, le barvne ploščice nad zidanim štedilnikom še krasijo okrušeno steno, lesena tla so sprhnela in trhle deske vse križem štrlijo v zrak. Prostor je majhen in čudim se, kako se nas je lahko toliko zadrževalo v njem. Sedaj je vse prazno, nikjer več sledov prebivalcev, le v mojih mislih še ostajajo. Staram se! Čas bo pokazal svoje, kakor je pokazal na moji rojstni hiši. Vzhodna stran zidu se je porušila, okna ležijo zlomljena med ruševinami in žalostno strmijo proti nebu. Mogoče celo tiho jočejo in kličejo na pomoč. Nihče jih ne sliši, niti njihov gospodar, le jaz, ki se kdaj pa kdaj vračam po zaraslih stezah in se sprašujem: »Kako dolgo boš še kljubovala? Te gledam danes zadnjič? Kaj vem, ko se bom ob letu spet vrnila, me bodo še pozdravili tvoji pokončni zidovi?« Stisne me pri srcu, kako je čas neusmiljen. Meni riše gube na obraz, njej krha zidove. Še stote obletnice ni dočakala. Mogoče celo skupaj umirava, počasi, a zagotovo. Mrtva stvar in človek. Še vedno iz nje- umirajoče diha domačnost in neka skrita povezanost, ki drami v prsih sladek spomin na tiho bolečino. Bodi pozdravljena, rojstna hiša; bodite pozdravljene zarasle steze! Naj vam veter prinaša mojo misel in moj spomin; spomin na mladost, srečno otroštvo in vse moje drage, ki jih tako zelo pogrešam. ▲ VIHA i 25 * 1912 + 2003 ROMAN SULER Ko so tistega turobnega zimskega večera 12. februarja 2003 zvonovi odzvonili večno luč, se je utrujen po težki bolezni v slovenjgraški bolnišnici poslovil od svojih dragih in tiho odšel Roman Suler iz Dravograda. Odšel je v starosti skoraj 91 let, tja kjer ni trpljenja, gorja in bolečin, pa tudi vrnitve ne. Ostala nam bosta le spomin in spoznanje, da ga ne bo nikoli več, da ne bomo več srečevali znanega in veselega obraza, ki je bil še včeraj med nami. Za sabo pušča žalostna in potrta srca svojih najbližjih in vseh tistih, ki smo ga poznali in jih je s svojim humorjem znal spraviti v dobro voljo. Občudovali smo njegovo delovno vnemo, njegove zamisli in spretnosti. Posebno smo ga spoštovali kot marljivega človeka, ki je znal uresničiti sleherno idejo. Do vsakega je bil dober in prijateljski in do vsakega je imel lepo in toplo besedo in vsakemu je rad pomagal, če je le mogel, še zlasti je bil vesel obiska znancev in prijateljev. Roman se je rodil 8. 8. 1912 na Pernicah. Po končani osnovni šoli, ki jo je obiskoval na Vratih pri Gortini, je šel v uk za avtomehanika pri Rutarju v Dravogradu. V Mariboru je opravil tudi šoferski izpit in se kot šofer zaposlil pri trgovcu Kajzerju v Dravogradu. Kot voznik-šofer je bil zaposlen tudi v Subotici. Tu je vozil hrano za vojsko, tudi na obmejne stražnice - karavle. Malo pred vojno leta 1941 se je vrnil nazaj domov. Bil je moboliziran v Jugoslovansko vojsko.Ujeli so ga Nemci in ga z drugimi ujetniki poslali v Nemčijo. Iz ujetništva se je vrnil leta 1942 in se zaposlil pri firmi »Siemens«. Ponovno so ga mobilizirali Nemci, vendar je v Nemčiji ostal pri firmi Siemens in mu ni bilo treba na fronto, ker je ta firma veliko delala za vojsko. Po vrnitvi domov po vojni se je zaposlil pri Rutarju v Radljah. Ko se je leta 1948. v Dravogradu ustanovila poslovna zveza, se je kot prvi šofer zaposlil v tej zvezi, za tem pa leta 1962 na Transportu in servisih na Gozdnem gospodarstvu Slovenj Gradec in se tu leta 1972 starostno upokojil. Bil je med prvimi šoferji, ki so iz Ojstrice začeli voziti les po novo zgrajeni cesti na Ojstrico. Bili so izpostavljeni velikim nevarnostim, ki so na tej novo izgrajeni cesti prežale na voznike težkih kamionov, ki so prevažali les iz Košenjaka in na vseh gozdno kamionskih cestah na območju Gozdnega gospodarstva Slovenj Gradec. V svoji vozniški karieri je bil tudi inštruktor in član izpitne komisije pri opravljanju izpitov za nove voznike motornih vozil. Poročil se je leta 1939. V zakonu z ženo Dragico se je rodil sin Roman. Pri njem je zadnja leta tudi živel in sta s snaho lepo skrbela zanj. Bil je vzgleden in skrben oče sinu Romiju, ženi Dragici pa dober mož. KNEZ Ferdo * 1921 + 2003 FRANC KRENKER - AZNIK iz Podgorja Življenje se spreminja iz dneva v dan, trenutki bežijo lepi in težki. Spomin nanje je globoko v srcu shranjen in tam goreče utripa in tolaži na dragega moža, očeta, dedka Franca Krenker-ja Ažnika - ni ga več.V 83. letu je odšel na novo pot. S Francem so njegovi dragi orali to dolgo njivo življenja in vanjo sejali in sadili semena. Prva semena so sejali njegovi sfarši. S Francevim rojstvom 5. 4. 1921 se je kot 5. izmed 11. otrok pridružil tudi on. Kot malček je kobacal za mamo Ano po zoranih njivah in za očetom Francem, ko je priganjal živino s paše. Tako se je v njem pričela porajati ljubezen do zemlje, živali, kmetovanja, kateremu je bil zvest vse življenje. Osnovna šola Podgorje ga je opismenila in mu nadalje bogatila znanja, ki jih je v življenju s pridom uporabil. Mladeniška leta je preživljal na Ažnikovini. Bil je eden tistih fantov, ki so ob večerih in raznih priložnostih radi zapeli. Fele-tov Tine jih je zbral v moški zbor, ki se je pojavljal na pogrebih, praznovanjih in drugih priložnostih v domačem kraju pa tudi drugje in bil zvest lepi slovenski narodni in partizanski pesmi. Pa druga svetovna vojna je potegnila v svoj vrtinec tudi Ažnikove in jih postavila pred hude življenjske preizkušnje. Leta 1943 je bil pokojni Franc mobiliziran v nemško vojsko in poslan na rusko fronto. Težko si je predstavljati, kako so bili fantje iztrgani iz domačije in bili poslani v tuj svet kot osovraženi okupatorjevi vojaki. Odhajali so v borbe, ki so zaznamovale svetovno zgodovino. Po prihodu na dopust se je Franc priključil Zidanškovi brigadi, kasneje je bil kurir v Oplotnici in okolici Ruš. Sedaj se poti, po katrerih so hodili borci, kurirji in nam doprinesli svobodo, zaraščajo in počasi izginjajo. Po končani vojni se je Franc srečno vrnil domov in se leta 1946 vključil v gasilske vrste PGD Podgorje in leta 1950 opravil izpit za izprašanega gasilca. Vedno so lahko računali na njegovo pomoč. Leta 1952 je umrl oče. Franc je hrabro poprijel nasledstvo na kmetiji. Leta 1957 si je za ženo izbral Visoško Micko. Štirim otrokom sta podarila življenje: Majdi, Branku, Franji in Sandiju ter jih lepo vzgojila v poštene in delovne člane naše družbe. S pesmijo so si lajšali delaven težak vsakdan. Franc se je z bratom Tonetom vključil tudi v Mešani pevski zbor kulturnega društva Podgorje in tam prepeval kar nekaj časa. Sedaj sin Branko nadaljuje pevsko tradicijo v Moškem pevskem zboru KD Podgorje. Franc je bil dovzeten za napredek v gospodarstvu. Kar kmalu so jim stroji pričeli lajšati kmetovanje. Tudi novo hišo so si zgradili ki jim je nudila več udobja. Pa bolezen je prežala nanj in ga pričela stiskati v boleč objem. In postal je bolnik, ki je bil vedno prva skrb družine. Bil je deležen tople življenjske naklonjenosti ljudi, ki so ga imeli radi. To mu je bilo najboljše zdravilo. Kar 15 let je živel s to boleznijo, ki ga je počasi a vztrajno trgala od dragih. Žena Micka mu je bila občudovanja vredna negovalka, ki si je kljub obilici dela na kmetiji vedno vzela čas zanj, enako otroci in vnuki. Sčasoma je dogajanje na posestvu spremljal le še z vozička, dokler 15. 4. 2003 ni klonil bolezni. Pokojni Franc se ni sam podal na večno pot, z njim je bil vonj pomladnih trav, igrivi veter, njegovi dragi, sosedje, prijatelji in znanci in vsi, ki so z njim živeli in on z njimi. Podgorska zemlja naj mu bo lahka, saj jo je neizmerno ljubil. Anica MEH 26 mmm Na Valentinovo, smo se na božji njivi sv. Barbare poslovili od drage mame, babice, prababice, tete, dobre sosede in krajanke Rutnikove Urške, kot smo jo vsi po domače klicali. Z bolečino v srcih smo sprejeli vest, da je prenehalo biti njeno dobro in plemenito srce, saj smo jo imeli vsi radi v bližnji in daljni okolici. Rodila se je septembra, leta 1921 na Rutnikovi domačiji materi Urški in očetu Gregorju. Kruta usoda ji je pri petih letih vzela mater, pred tem pa še brata Peterčka. Oče se je ponovno poročil in druga mama je s seboj pripeljala sina Ivana. V tem zakonu so se rodili še trije polbrati, dva sta v otroštvu umrla, ostal je brat Ludvik. Z njim se je zelo dobro razumela in bila sta steber Rutnikove kmetije. Obšle pa je niso grozote vojne. Trije bratje so morali v vojsko. Ivan in Tone sta se vrnila, Franci pa je padel v Robanovem kotu. Urška in Ludvik sta se "zagrizla" v delo na Rutnikovi domačiji in tudi rejenka Micka jim je bila v veliko pomoč. Pri triintridesetih letih se je Urška poročila z Bivčevim Anzijem. Zelo dobro sta se razumela in v zakonu se jima je rodila hčerka Ivica. Pričela sta z obnovo domačije, toda kruta usoda ji je po dveh letih in pol_vzela dobrega moža in očeta. Ostala je sama na razpotju. Cez nekaj časa je spoznala drugega moškega in ker se je bala, da ne bi imel rad Ivice, sta se poročila šele po šestih letih znanstva. Mož Franc je bil priden in skrben, vajen trdega dela. Graditi sta začela nov dom. Rodila se je hčerka Marinka, nato še sin Franjo in najmlajši sin Jožek, ki sedaj z ženo Anico zgledno gospodari na domačiji. Toda, sreča je bila kratka, kruta bolezen ji je vzela tudi drugega moža, otrokom pa očeta. Zopet je ostala sama z nedoraslimi otroki in skrbjo za domačijo. Takrat so ji veliko pomagali brat Ludvik in njegova žena Micka in Ivan z ženo Marico. Nesebično so ji krepili njeno notranjo moč, da je zmogla obstati in ni ostala sredi strmine. Vsako jutro nas je dramil zvon iz Rutnikove kapelice. Njej je posvečala velik del svojega časa in ljubezni. Nihče ne ve, koliko vencev je bilo spletenih za okrasitev oltarja in poti na Brinje-vo goro, kjer je nabirala teloh. Pesem jo je razveseljevala. Njen žametni glas nas je vedril in nam grel srca na ohcetih, steljerajah, v Rutnikovi kapelici pri šmarnicah. Zadnji dve leti je zaradi bolezni živela bolj odmaknjeno, vendar še vedno med nami. Ko je bila še zdrava in polna delovne moči, se je veselila vsake nove pomladi, saj je z vso ljubeznijo delala na poljih v potu svojega obraza. Ona odhaja, na nas pa prehaja navdih, da njeno delo nadaljujemo. Njeni otroci so prvi, ki to dokazujejo. Velika bolečina je v njihovih srcih in tudi srcih njihovih partnerjev, vnukov in pravnukov. Domačini iz Tolstega vrha, Dobrij in Koroškega Selovca smo Urški hvaležni za vse, kar je dobrega storila za blagor Rutnikove kapelice. Zgradil jo je dedek Gregor, v ponos pa bo ostala Rutnikovim potomcem in vsej pokrajini. Rutnikovi potomci se iskreno zahvaljujejo vsem, ki so babico Urško pospremili k večnemu počitku, Svetijevemu Frančku za lep poslovilni govor, cerkvenim pevcem za odpete žalostinke, župnikoma Slavku Beku in Janezu Tratarju za lepo opravljen obred. Hvala vsem, ki so namesto cvetja poklonili darove za kapelico. Ludvik MORI Življenska pot Leopolda Grosa se je začela 14. novembra leta 1922 v delavski družini v Mislinji. S tremi sestrami in bratom je preživljal revno otroštvo, saj je bilo za preproste ljudi v tistih časih le dela v izobilju. V osnovni šoli si je nabral prva znanja, pozneje pa sta ga bistroumno šolala narava in delovni vsakdan. Ze leta 1936 je začel delati pri Pergerju in na žagi vzljubil vonj lesa in njegovo neskončno uporabnost. Jeseni, leta 1941, ga je prvo žvenketanje orožja pripeljalo v Maribor in že ob koncu leta se je znašel na prisilnem deiu v Hamburgu. V tovarni letal, kjer so izdelovali propelerske glave, je moral stati za stroji tudi po 12 ur dnevno. V neudobnih barakah mu ob enem samem obroku hrane tudi kazni niso bile tuje, ob garanju pod stražo pa so ga poniževale preizkušnje, ob katerih je zaradi krivic in groženj ječalo njegovo srce. Ko je bila julija leta 1944 tovarna porušena, se je Polda spet znašel v Mariboru. Se istega dne, ko se je aprila naslednje-gajeta vrnil domov, so mu partizani že nadeli titovko in ga napotili v Šercerjevo brigado. Polde se tudi v svobodi še lep čas ni rešil vojaške suknje, saj se je od puške ločil šele 15. januarja leta 1948. Ko je končno lahko spet vdihnil zrak domačih gozdov, se je takoj zaposlil v mislinjski sodami. Tečaj, ki ga je opravil v Škofji Loki, mu je vlil novih znanj in izdelovanju sodov se še dolga leta ni izneveril. V tejn času je spoznal Sedovško Ivanko in srce mu ni dalo več miru. Ze januarja leta 1951 jo je popeljal pred oltar in presrečna sta že prve trenutke mladoporočenstva uživala v "stražarnici", ki jo je vzel v najem. Kmalu po tem sta jo kupila in uredila v prijeten kotiček. Seveda je bilo v njem še topleje, ko je Vnaka povila hčerkici Ireno in Anko in sreče v tej skromni družinici nikoli ni manjkalo. Polda je pridno delal kot vzdrževalec na žagi, se po službi razdajal doma, v soseski in na ženini domačiji, kjer pridne roke nikoli niso bile odveč. Rad je imel svoja tri dekleta, jim vse svoje žive dni podarjal toplo besedo in sadil vrtnice. Z Lekšetovim Jankom sta bila prava čarodeja v gojenju teh raznobarvnih kraljic. Deležni so jih bili znanci in cerkev, skrivnostnih besed ljubezni, ki sta jih vrtnicam šepetala, pa nista izdala nikomur. Bil je predan opravilom na žagi, saj je tam puščal svojo energijo in mojstrstvo še ob sobotah in nedeljah, v prostih trenutkih pa je rad skočil v planino. Poznal jo je kot svoj žep, gobaril je na najbolj nedostopnih mestih in nabiral "natek". . decembra leta 1980 se je Polda upokojil, ni pa se poslovil od dela, saj je bij minutko pri miru le če je vedel, da ga potem čaka pet minut dela. Še leta smo ga lahko sleherni dan srečali na žagi, nikoli ni znal odreči, ko smo v hišah teh naših zaselkov potrebovali obloge in je le on znal prav stopiti k stroju. Težko bi zašli v kakšno klet, kjer ne bi s prstom pokazali na sod ali "škaf" za zelje, na katrem se ne bi zrcalili sledovi dela njegovih rok. Zato je ne le njemu, ampak tudi nam z njim čas tako hitro zdrsnil. Ponosna sta bila z Vanko na dekleti, ki sta našli svoj kos kruha in življenjsko srečo. Zrela leta sta mu bogatila zeta in so mu jih olepšale vnukinje in vnuka, ki so se ob njem kar nalezli topline posebne sorte in sreče, ki je kar sijala iz njihovih obrazov. Kako neki je sredi te narave, ki jo je Polda tako oboževal, staknil astmo, si nikoli ni znal prav razložiti. A je to nadlogo lep čas uspešno potiskal ob stran. Zadnjih deset let pa so se bolečine še razširile in pogosto se je znašel v Topolšici. Ko si je opomogel, je vedno čimprej želel domov, pa se tudi vselej znova pregrešil z delom. To je bilo pač globoko zasidrano v njem. Letos, 19. januarja pa je skakalni deda, kakor so ga klicali smučarji skakalci, ki so se v njegovi hiši radi pogreli, v drvarnici pa shranjevali smuči, moral v bolnišnico. Zdravje mu je vse bolj obračalo hrbet in po mesecu dni intenzivne nege, so v upanju, da se bo morda le obrnilo na bolje, poskusili brez aparatur. A se ni steklo po željah vseh, ki so mu stali ob strani in v nedeljo, 20. minut čez osmo zjutraj je Grosov Polda za vselej zatisnil oči. Marjan KRIŽAJ mm mm 27 Vedno, ko poseže med nas smrt s svojo mrzlo in neusmiljeno roko, ostanemo potrti , nemočni in osamljeni. Nihče ne more dumeti, da smo iz naše sredine izgubili tisto kar smo imeli naj-rajši. Marica Šoti, Spobjanova biča iz Mislinjske Dobrave, je v močni veri in zaupanju v Božjo previdnost živela vse svoje življenje, prdevsem pa zadnjih šest iet, ko je huda bolezen zahtevala od nje nadčloveške napore in jo je dobesedno privezala v objem bolniške postelje. Potem je omagalo njeno izmučeno in plemenito srce. Marica Šoti se je rodila v številni Aberjevi družini v Šmartnem pri Slovenj Gradcu 27. maja 1928. Brezskrbna otroška leta je preživljala doma s starši in v družbi svojih štirih sester, v bližnji osnovni šoli v Šmartnem pa si je nabirala znanje in pozneje nadaljevala šolanje v meščanski šoli v Slovenj Gradcu. Odraščala je v nemirnih letih druge svetovne vojne in bila ena izmed tistih mladenk, ki so se aktivno vključevale v sodelovanje s partizani. Pogumno je prenašala partizansko pošto, s sestro Lenčko pa sta prevzeli oskrbo za prehrano osebja enote partizanske tehnike. Po vojni ji delo doma pri starših ni prinašalo zadovoljstva, zato si je poiskala zaposlitev v takratni slovenjegraški banki. Uživala je radost svoje mladosti in pričela snovati svojo prihodnost. Spoznala je svojega življenskega sopotnika Spobjanovega Ivana. Polna upanja sta postavila načrt življenja v dvoje in ga leta 1954 pozlatila s poroko. V zakonu so jo okronali otroci, Marjana, Sonja in Janez, zato je bil za vsa dela dan skoraj prekratek. Pustila je službo in se posvetila svoji družini in kmetiji. Imela je veliko veselje do konjev, s katerimi sta z možem sodelovala na številnih prireditvah v Mislinjski dolini, njene pridne roke pa so skrbele, da je mlada družina imela topel dom in vse potrebno v času odraščanja in usposabljanja za samostojno življenje. Veliko breme družinske ^odgovornosti in dela pa je slonelo na njenih šibkih ramenih. Še večja skrb in delo pa jo je doletelo, ko ji je leta 1973 umrl mož. Zbrala je vse svoje moči in s pomočjo komaj dvanajstletnega sina Janeza ter hčerk Marjane in Sonje vodila naprej Spobjanovo kmetijo. Preobremenitev je globoko zarezala sledi v njeno telo. S tem si je ustvarila pogoje za nastanek bolezni, ki ji je začela kaliti njeno življensko pot. Preveč je imela skrbi za vsakdanje življenje pa za obstoj kmetije. Otrokom je morala zagotoviti pogoje za za pridobitev dostojne izobrazbe. Po taščini smrti pa je morala prevzeti še delo vodenja gostilne. Svoje moči je dolga leta razdajala tudi v zbiralnici mleka kjer je za kmetijsko zadrugo Slovenj Gradec od okoliških kmetov zbirala na tisoče litrov mleka. Marica Šoti pa je bila tudi ena tistih, ki je imela za vsakega lepo in toplo besedo. V njeno gostilno so radi prihajali domačini, lovci, gasilci in domači pevci. V veliko veselje pa so ji bili njeni trije otroci, predvsem pa deset vnukov, ki so ji popestrili njeno vsakdanje življenje, posebej pa še v času njene hude bolezni, ko so ji z nežno besedo lajšali bolečine in krajšali čas. Ko so ji pred štirimi leti pričele popuščati telesne moči in jo je bolezen trdo privezala na posteljo, so ji materinsko ljubezen in skrb vračali domači, posebno pa je vedno ob njej bila snaha Jožica. Takšno kot smo poznali Spobjanovo bico Marico, jo bomo ohranili v lepem in trajnem spominu. Mirno in tiho se naj spočije v zemlji, katero je vse življenje ljubila in cenila. Po pogrebnem nagovoru Ivana Merzdovnika: FJurač ,A ..." Naš dom ostal je prazen, ko nehote smo šli narazen. Vedno znova, ko jutro se rodi, v dan ozremo se s solznimi očmi. Le kdo pozabil tvoje zlato bi srce, ki neskončno nas ljubilo, do poslednjega je dne? ZAHVALA Ob tihem, vendar neizmerno bolečem odhodu drage mame in babice MARICE ŠOTL iz Mislinjske Dobrave se iskreno zahvaljujemo vsem, ki ste jo v tako velikem številu pospremili na njeni zadnji poti ter ji darovali vence, cvetje, sveče in za svete maše. Hvala vsem sorodnikom, sosedom in prijateljem za izraze sožalja. Iskrena hvala dr. Hojsovi iz mariborske bolnišnice, dr. Balantu in patronažni službi Zdravstvenega doma Mislinja za večletno vsakodnevno lajšanje bolečin. Iskrena hvala dekanu Francu Rataju za pogrebni obred in gospodu Janezu Puhanu za obiske na domu, organistu Ivanu Ridlu in cer-kevnim pevcem za zapete žalostinke med mašo zadušnico, Moškemu pevskemu zboru Šmartno za prelepo petje, govorniku Ivanu Merzdovniku za ganljivo izrečene besede slovesa ter pogreb-ni_službi Komunalnega podjetja Slovenj Gradec. Žalujoči: sin Janez, hčerki Sonja in Marjana z družinami ter deset vnukov. Tvoj tihi dom naj cvet krasi, ga grenka solza osveži. Na grobu vetrič zdaj pihlja in rožice ti v spomin maja. SPOMIN Petega junija je minilo leto dni, od kar nas je zapustila naša draga mama in babica VIKTORIJA ŽOLGER iz Golavabuke. Hvala vsem, ki se je spominjate, se ustavite ob njenem grobu s prižgano svečko. Žalujoči: sin Lojze z ženo Marijo ter vnuki Boštjan, Anja in Žan ter vsi, ki za njo žalujejo. Z jlj ZAHVALA Ob boleči in nenadomestljivi izgubi nadvse skrbne mame, stare mame in prababice Marije RUTNIK iz Šentilja pod Turjakom 1916 - 2003 se iskreno zahvaljujemo vsem sorodnikom, sosedom, prijateljem in znancem, ki ste jo v tako velikem številu pospremili na njeni zadnji poti. Posebna iskrena hvala dr. Leonardi PIR-MANŠEK za nadvse skrbno nego ter pogrebni službi Jerneja Završnika. Še enkrat hvala vsem in vsakomur, ki ste bili z nami v trenutkih bolečine. Vsi njeni. SPOMIN NA MAMO TONČKO Pomladni večer. Sonce je že zdavnaj zašlo, noč je razgrnila svojo kopreno čez zemljo. Ptiči so utihnili, tudi za njih je čas počitka in priprava za zgodnje jutro, ko nas s svojo pesmijo prebujajo iz sna. Po končanem delovnem dnevu se mi še ne da domov, zato zavijem po makadamski cesti na planino na zadnje počivališče moje mame. Danes je njen rojstni dan. Z mesečevo srebrnino ovita noč spremlja moj korak, ko stopim s svečo v roki skozi vrata kamnitega zidu. Pozdravita me mir in tišina. Tako spokojno, kot more biti le na pokopališču. Nekaj umetnih lučk utripa na grobovih, a ostale osvetljuje mesec, da niso prikrajšani za svetlobo in tudi meni osvetljuje pot, da lahko varno pristopim k mamini gomili. Prižgem svečo, plamen zatrepeta v vetru, se bori z njim za preživetje in zmaga. »Vse najboljše mama. Le drobno lučko ti lahko prižgem in utrgam cvet zate. To je vse, kar lahko storim, a vedi, da v mojem srcu vedno gori plamen, ki nikoli ne ugasne, pa čeprav piha veter, veje burja; ne more mi ga vzeti. To je moj spomin, moja ljubezen, ki ti je nikoli nisem znala izkazati. Gojila sem jo v sebi, malo kdaj sem te prijela za roko in te s stiskom potolažila. Nisem razumela tvoje bolečine, bila sem preveč zaposlena z mladostjo in potem z mlado družino. Nikoli te nisem pobožala po licu in ti rekla, da te imam rada. Sedaj mi je žal in pogrešam vse to. Bilo me je sram pokgzati svoja čustva, a vedi, da sem te kljub vsemu imela rada. Šele sedaj se zavedam tega, ko si odšla za vedno. Rada se spominjam tvojih pravljic, s katerimi sva si krajšali pot, ko si se vračala z dela. Dolga in utrudljiva pot je naenkrat postala prekratka in prav želela sem, da se nikoli ne bi končala. Pravljice sem poslušala z usti in ušesi, z njimi si me navajala k delu, ki se je iz dolgočasnega prelevilo v prijetno. A kje so sedaj tvoje pravljice, še vedno bi jih želela slišati iz tvojih ust, čeprav jih znam na pamet in sem jih že mnogokrat pripovedovala otrokom. Se spomniš zime, ko si mi delala gaz v visokem snegu, ko sem se vračala iz šole? Gotovo se, samo tega ne, da si tistega dne skoraj izgubila najmlajšo! Le tvoja skrb in ljubezen do mene sta me gnala po celem snegu do odcepa, do koder si mi napravila gaz. Nekajkrat sem že sedla v sneg od utrujenosti in oči so se kar same začele zapirati. Kako sladko bi bilo zaspati. Vedela sem, da moram naprej, drugače bom zaspala v snegu za vedno. Blizu odcepa sem bila že tako izčrpana, da mi je bilo že vseeno in takrat sem zaslišala tvoj glas, ki me je klical. Zbrala sem poslednje moči in se pognala naprej po celini in po_par metrih prišla do gazi. Iskala se te s pogledom, a te ni bilo. Sele danes razumem; klicalo me je tvoje srce in jaz sem se odzvala klicu. A sedaj kličem jaz tebe, ko potrebujem tvoj nasvet! Zakaj ne moreš položiti svoje mehke dlani na moje lice, kadar sem žalostna in ne vem kako in kam? Znala bi mi svetovati i dati toplo besedo. Ti, ki si nas štiri rodila, štiri vzredila, eno še mlado izgubila in z njo izgubila tudi delčejc sebe. Trpela si ob njeni smrti, še bolj ob njeni hudi bolezni. Že takrat je odšel delček tvojega življenja, a na pol si umrla, ko si dokončno oslepela. Vedi, ljuba mama, da te zelo pogrešam. Pogrešam tvoje tople sive oči, ki so ljubeče in ponosno zrle vame in kmalu tudi v tvoja dva vnuka, katerima si namenila MOJE pravljice. Tako dolgo je že od tega; že deset let tu počivaš, tu počivajo tudi tvoje pravljice, tvoje delo in skrb; tvoje žuljave roke. » A vse je zaman, le drobno lučko ti lahko prižgem v spomin in v niej je moje srce, moja ne izkazana in neizrečena ljubezen!" Drobna solza steče po mojem licu in pada na beli pesek, se zablešči v mesečini in ponikne. »Mama, pogrešam tel« pobožam njeno sliko na spomeniku in se počasi odpravim. Pozno je že. Pred izhodom se še enkrat ozrem na plapolajočo lučko, edino na celem pokopališču. Tema! Tišina! Le drobna lučka žari v nočni mir. Bernarda Vse odhaja kakor tiha reka, le spomini spremljajo človeka. ZAHVALA Ob boleči izgubi našega dragega moža, očeta, dedija in sina MILANA LUŽNIKA iz Mislinje, Gozdarska cesta 37 se iskreno zahvaljujemo vsem, ki ste ga spremljali na zadnji poti, mu darovali vence, cvetje, sveče in za svete maše. Prav lepa hvala sodelavcem nekdanjega mislinjskega Mikona, pevcem mislinjskega okteta, govorniku Marjanu Križaju za lepo izrečene besede slovesa, gospodu župniku Tinetu Tajniku za pogrebni obred ter pogrebni službi Jerneja Zaveršnika. Žalujoči: žena Gretica, hčerke Olga, Magda, Marjeta in Urša z družinami ter mama Nežka. ^m/ 1 Sreda zvečer. Ugašale so luči in z njimi je ugasnila luč življenja gospe Francke. Od bolezni in tegob življenja je čez rob trpljenja kanila poslednja kaplja pelina in veliko zlato srce Frančiške Ošlovnik se je ustavilo. Zaprla se je življenjska knjiga, v katero je življenje zapisovalo njene zgodbe od 8. oktobra leta 1938, ko je pri Briklu kot druga izmed dvanajstih otrok zagledala luč sveta. Polja, travniki, delo na kmetiji in šolanje so oblikovali njno otroštvo in mladost do takrat, ko je prišla k Podlavfu, kjer je stregla biči in dedu. Pri Zorku je spoznala svojega življenjskega sopotnika Stanka in se z njim leta 1960 poročila. Vse lepe misli in želje so se pričele prepletati, toplino in harmonijo sta dopolnila Danica in Miran. Njeno življenje je bilo en sam delovnik: vzgoja otrok, skrb za moževe starše, gradnja hiše, obnova pogorelega hleva in delo, ki ga na kmetiji nikoli ne zmanjka. Redke so bile ure, ko si je privoščila počitek. Takrat je našla čas za svoje vnuke: Tomaža, Borisa, Jana in Dolores. Kljub svoji bolezni je pred sedmimi leti skrbela za hudo bolane-ga moža vse do julija, ko se je Zorkova kmetija ovila v črnino. Umrl je gospodar, mož, oče in dedek. Kmetijo je prevzel sin miran z Vanjo. Lepoto in ljubezen do svojih najbližjih je počasi a vztrajno grenila bolezen. Uničevala jo je in globoko v očeh je bila vidna sled trpljenja in bolečin, ki jih je morala prenašati. Ni bila sama; do zadnjih trenutkov njenega življenja so ji stali ob strani njeni najbližji. Lidija Žvikart mm;mm 29 ; Kosec Naša druga nagradna igra spoznajte svoj kraj in ljudi pa je bila tokrat težja. Tisti, ki ste na sliki spoznali cerkev Svetega Florjana v Doliču ste imeli prav. Prejeli smo 23 rešitev med katerimi so bili pravilni štirje. Nagrado zlat prstan, ki ga podarja Urarstvo in zlatarstvo Staneta Planinšeca v slovenjegraški Katici, bo prejela Maja Jeromel iz Razborce pri Mislinji. Z Viharnikom se bo Maja oglasila v zklatarstvu, kjer jo nagrada tudi čaka. Če nameravate kupiti kakšno darilo za poroko ali birmo se oglasite v urarstvu in zlatarstvu Planinšec v slovenjegraški Katici. Danes pa objavljamo že tretjo nagradno igro. Na sliki je kosec. Skušajte ugotoviti ime in preimek kosca in povejte kje in na kakšni prireditvi smo ga slikali. Čaka vas lepa nagrada. ▲ Stanetove koze Foto Gorazd Mlinšek SPOZNAJTE SVOJ KRAJ IN LJUDI FRANC JURAČ FRANC JURAČ: IZ MOJEGA ALBUMA TRBONJSKI KOVAČ Kovaštvo v Trbonjah pri Dravogradu sega daleč nazaj. Imeti kovača v kraju, je to za kraj velikega pomena. V Trbonjah, v lepi in prijazni trbonjski dolini, ga imajo še danes in ponosni so nanj. Danes že pokojni trbonjski kovač Franc Rudolf, ki je nadaljeval kovaško tradicijo svojih prednikov, je bil kot dober kovač znan daleč na okoli. Nujno so ga potrebovali še zlasti kmetje, ki jim je izdeloval pluge, koval konje in vole ter izdeloval kovano orodje, katere- ga je prodajal po sejmih. Da pa bi kovaška tradicija šla še naprej, pa je za kovača izučil tudi svojega sina Marjana, ki pridno hodi po očetovi poti kovaštva. Ko pa bo Marjan nehal vihteti kovaško kladivo, pa bo kovaštvo prepustil sinu, ki je tudi šel po dedijevi in očetovi poti. In tako bodo Trbonjčani še naprej imeli svojega trbonj-skega kovača. Pokojni trbonjski kovač Franc Rudolf s sinom Marjanom. Sin Marjan je nasledil očetovo kovačnico. 30 mmaum O POKRITE? ^mmm Hg| tMSmam. i: naga Hiše pokrite s slamo so bile pred nedavnim na vsakem koraku. Danes je to prava redkost. Prav takšna redkost je tudi hiša, ki stoji ob poti na Kozjansko dolino. Tamkajšnji gospodar se jo je namenil že podreti, nato pa si zadnji trenutek premislil. Odločil se je, da v njo prinese nekaj življenja in jo naredi »uporabno«. Pred njo je na vsako stran vsadil grozdne trse, klet pa spremenil v vinsko klet. 1. Slamnata streha poraščena z mahom 2. Zunanji izgled več desetletij stare hiše, ki jo skozi poletje obraste vinska trta, kot zanimivost pa obišče veliko popotnikov. 3. Na njej najdejo prostor tudi starine Tekst in foto Milena Tretjak psm* ;::7 m flh Lu-'. 1 j |y < Li \ L PV| j Milllil ■, ' y«Q: ■JIHBILaf 1 • -• ■■ \ m Im -1 m iHitr. ” ■ ^1 0WL 1 j SERVIS SPECIALIZIRANA TRGOVINA ZA OSKRBO GOZDARSTVA V naši gozdarski trgovini LES v Sloveni Gradcu in Radljah vam nudimo vse, kar potrebujete za delo v gozdu: vso gozdarsko orodje in opremo za posek in spravilo lesa, kolesne verige za traktor ali tovornjak, zaščitna sredstva in oblačila za gozdarje, kosilnice in motorne kose, škarje za živo mejo, motokultivatorje in še vse ostalo za delo v gozdu in na vrtu, itd... Oglasite se pri nas. SLOVENJ GRADEC, Cesta na Štibuh 1 Telefon 02/88 21 620, faks 02/88 42 684 RADLJE (Dvorec), Koroška cesta 68 Telefon 02/88 71 423, faks 02/88 71 239 GOZDNO GOSPODARSTVO SLOVENJ GRADEC Vo ra n cev trg 1 2380 Slovenj Gradec Telefon, nc: 88 43 332 Faks: 88 42 684 E-mail: viharnik@gg-sg.si RIOOS «1 stratton} iu O Ul Ul Imamo bogato izbiro motornih kos in kosilnic ter motornih žag po ugodnih cenah! Gozdno gospodarstvo Slovenj Gradec d.d. - SERVISI Pameče obvešča cenjene stranke, lastnike tovornih vozil, da v naših delavnicah izvajamo hitro servisiranje, menjavo olj in filtrov, menjavo in centriranje koles ter preizkus zavor vašega vozila. Izmerimo tudi stekanje koles z lasersko merilno napravo. S pravilno nastavitvijo boste zmanjšali porabo goriva in obrabo gum. Sedaj je tudi čas za pranje vašega tovornega vozila ter odstranitev škodljivih soli, ki so se nabrale v zimskem času. Zaupajte vzdrževanje vašega vozila servisu Gozdnega gospodarstva v Pamečah! Naš delovni čas je od ponedeljka do petka od 7. do 22. ure. Telefon: 02 88 46 100 ali 88 46 106