SIMONU GREGORČIČU. (K petdesetletnici njegovega rojstva.) 6\ Q) V V delih svojih živel sam boš večno. *" A. Aškerc. t f delih svojih živel sam boš večno, Mož, ki redki svoj praznuješ god! Nate bratov zre Slovenov rod, Ki oslavil mater mu nesrečno. In navdušeno ob uri tej Siri glas se preko naših mej: V delih svojih živel sam boš večno! . . . Bratom, sestram si preblagi brat: V svojem srci srca naša družiš, Neomajno sveti stvari služiš, Pesmij zlatih zlati svoj zaklad V radost nam ljubeče si podaril In globoko v prsih ti razžaril Z njimi si ljubezni ogenj vroč. Pol stoletja je preteklost vzela, Ko ti žitja luč je zagorela, In resnobnih dnij nemila moč Znake v dušo črtati začela . . . Kar je v tebi in okolo tebe V teku let viharnih se godilo, V knjigi pesmij se je ohranilo, V nji odkril si jasno svetu — sebe! In mi slušamo te srčne glase: Zdaj veseli so in zdaj resnobni, Casih blaženstvo iž njih zasije, Časih govore o sili zlobni . . . In tako v sedanje resne čase Govor se oglaša — poezije! Vidiš ? . . . V koči sredi cvetnih leh Devi je družnica tvoja knjiga: Bere, in britkost ji prsi dviga, In na lici ziblje se nasmeh. Družbi zbrani v domu svetlem, čuj, V srca vroča pesem tvoja sega, In v nebo se potlej glas razlega: ^Ljubljenca nam pevca Bog variij!" Spremljaj ta ljubezen te povsodi, Srečen, blažen in poslavljen bodi! Dobo vidim pred seboj povšečno: V tvoj spomin praznuje časten god Bratov zložnih pomlajeni rod, Ki si mater mu oslavil srečno. In jednako kot ob uri tej Siri glas se zdušen preko mej: V delih svojih živel sam boš večno ! . . . E. Gangl.