PQDOBA IZ JESENSKE UUBLJANE
Vroči maroni, okrašeni s smehom
Ko mrzli jesenski vetrovi pihajo okrog vogalov, te vonj po toplem kostanju napolni z občutkom prijetne toplote, da ne re-čemo domačnosti. Stopiš do prvega kotla in si kupiš merico maronija, četudi nisi ravno lačen. Vroči maroni je namreč nekaj, karje postalo del Jesensko-zimske Ljubljane in brez kostanjarjev bi nam nekaj manjkalo. Postali so naši, četudi se včasih jezimo, da nam prodajo tudi kaj piškavega.
Ampak na Marijo Čop-Furlan bi se človek težko jezil. Pa ne zato, ker je edina ženska med množico prodajal-cev kostanja, ampak preprosto zato, ker je vedno nasmejana, naj bo zju-traj ali zvečer, deževno ali sončno. Pa še z »rožico« te nagovori, ne glede na to, koliko si star, kako oblečen.
»O rožica, mene bi dali v časopis? Kar dajte, kaj bi se branila, saj me že tako pozna vsa Ljubljana,« nas je ve-selo povabila k pultu na Tromostov-ju in mešala svoje vroče kostanje, ki so vabili mimoidoče.
-  Pozna vas vsa Ljubljana? smo jo malo izzvali, čeprav je tudi naša stara znanka.
»Kako me ne bi, saj sem prišla ta-koj po osvoboditvi prav sem z maro-nijem in bratom, ki se je bil vrnil iz partizanov. Tako so k meni hodili otroci, ki so danes že sami starši, ali ne rožica,« se je obrnila k moškemu srednjih let, ki je lupil svoj kostanj in pokimal svoji kostanjarici.
-  Je pečenje kostanja tako družin-ska tradicija?
»Kakopak..., kostanj so pekli že moji pradedje, dedje, pa oče, in to v časih, ko se je hodilo še s košem na daljni Dunaj. Čez dan so prodajali
kostanj, zvečer pa lectova srca, čoko-lado, bonbone.«
-  Kje dobite kostanj?
»Na Primorskem, saj je to vendar primorski kruh. S sestro se na jesen napotiva v Istro pa trkava od vrat do Vrat in nakupujeva blago za Ljub-ljančane. Ne, avta nimava, kar na av-tobus ga naloživa, pa je. Medve sva skromni, vajeni takšnega življenja.«
-  Koliko ga prodate dnevno in ka-ko dolgo delate?
»Delam, dokler je kaj ljudi okrog Tromostovja, se pravi do jutra do poznega večera, in to od oktobra do Novega leta. Na dan prodava od 20 do 40 kilogramov kostanja in sva kar zadovoljni,« je veselo pripomnila, kot da ne bi delala za denar, ampak predvsem iz veselja.
-  Ali ni to življenje za 60-letno žen-sko malce naporno?
»Kaj, naporno? Dajte no mir! Če ne bi bilo treba na pregled zaradi proda-je Živil, se pravi kostanja, mi zdrav-nika sploh ne bi bilo treba. Nikoli mi ni nič, zdrava sem kot dren in tu me boste našli vse dokler me bodo noge nosile.«
-  Kaj sicer počnete, ko ne pečete kostanja?
»Doma sem in obdelujem svoj vrtič in njivieo imam v Fari ob Koli. Ali veste, kako lepo je pri nas? Škoda je le, da nam divjad požre pridelek in je ne zadrži nobena ograja in nobeno strašilo.«
Razgovorila se je, da ]e kar donelo po Tromostovju in ta smeh je marsi-koga privabil, da si je vzel merico dišeče dobrote. O, ko bi bilo v Ljub-ljani vsaj kaj več tako veselih ljudi, ki bi nam blažili dušečo naglico in ve-drili prepogosto jesensko meglo... Pozdravljeni, Marija, in še dolgo nam peceite svoj kostanj s smehom!
A. A.