■ )  '


‘. i- ,r  A

V










,

fi’  ’

• ' ' L

NAVIHANCI.

OKROGLE: POUKU ® ® %

spisal rado murnik,

[ I,YCEAL |
l BIBLUITUEKJ

VaiBAtV
x -

V LJUBLJANI, 1902,

ZALOŽIL L, 5CHWRNTNE:R,

USE PRHUICE Sl PRIDRŽUJE ZflLOZNIK.

USOTA:

Indijanci ...

Iz Dragovega dnevnika
Prisiljeno zelje .
Matura ....
Nirvana
Ata Žužamaža
Čačkočikar pa Križkraž
Peklenski napredek .
Zavozlan roman .

1

27

51

65

79

122

145

161

191

Indijanci.

i.

Ošabni belokožee.

>yisoko gori na strehi Jamnikove hiše počiva-v
opoldanskem solncn Žiži, vseh ljubljanskih
mačkov prvak.

Modro pomežikava iz svojega nedolžnobelega
kožuha doli na dvorišče in uživa igrive sapice
majnika. Okolo vratu mu je zavezan trak od
rdeče svile. Takole strašno lep in brez prigovora
čist, vedno ves v največi gali od smrčka pa do
repa, se Žiži ne postavlja malo in pase praznične
občutke.

Saj njemu se ni treba otepati za vsakdanjo
miško kakor beraški žlahti: lov mu je zgolj šport,
gosposka zabava. V nežni mladosti prvih tednov

l

je prišel, najdenček brez očeta in matere, stari
gospodični Lizi Jamnikovi v hišo. Samica ga je
imenovala po junaku svoje prve, edine, kajpada ne¬
srečne ljubezni Luigi (Lojze), tudi Gigi = Džidži
in naposled bolj po domače Žiži. Dobrosrčna dama
ga je imela kaj rada, skoro ne dosti manj nego
je ljubila bratova dva osirotela otroka, nečakinjo
Minko in mlajšega Ivana, ki sta oba našla najboljše
zavetje pri bogati teti.

Ponosen na višje stališče opaža Žiži socialno
gibanje v ozkem okviru predmestnega kota šent-
petrskega. Zaničuje ga in obenem ga pomiluje
očeta petelina, tega zarobljenega škricmana in
bahača-postopača, prezira požrešne kokoši in piške,
neumne gosi, nerodne race, zajce butoglavce,
zaljubljene golobe, otročje vrabce — same zanikar-
neže. Oholo obrne glavo od umazane živadi drugam.
Pri vodnjaku ob drvarnicah pere dekla, debela
bunka, regrat in se omledno namuzava ogorelemn
kranjskemu Janezu, ki snaži na hodniku častniško
suknjo. Kraj zelenih vrat skladališča celi priden
zidar zidu rane, pa ne z američansko hitrostjo,
in ozdravlja pipici nahod. Da bi ga vendar toliko
ne zadržavali zdaj umetniški dvomi zdaj pre-
mišljanje vremena!

Enostransko pa bi bilo tako obzorje sinu
plemenite mačke in preozko. Šotni duh mu sega
z vrtoglavega zdiča na levi od Golovca po precejšnji
progi kalne Ljubljanice, ob dolgi redi starih
jagnedov pri lesenih rantah, čez tri mostove do

uršulinskih zvonikov in naprej do Eožnika na
desni, spredaj pa od ozelenelega Gradu, iz mreže
streli in kadečih se dimnikov daleč vunkaj preko
ravni razsežnega ljubljanskega polja do smodničnic
in mimo Črnuč, onkraj svetle Save zadaj dotja, kjer
se po bratovsko objemata dvojčka rjave Šmarne
gore in bleste sijajnobele peče kamniških planin.

Zato se pa Žiži po pravici občuduje sam
sebe in se z odličnim spoštovanjem veseli, da je
tudi on na svetu. Malopomalem ga lomi dremota.
Le včasi, nehote izpregleda modrijan, kadar
zahlidi mlačen vetrec, ali pa se otrese preprijazne
muhe, se kočljivo oblizne, požre nekam debelo,
zazeva, pokima: v težavah prede redke misli.

Ali ga skeli kilava domača nesloga? Ali ga
vnema želja po edinosti, ki komaj mijavka v pre¬
tesnih povojih? Ali živo snuje in kuje — ali le
mrtvaško kritizira, podira?

Kar ga zdrami neprijetno in glasno lajanje!

II.

Veliki Gad.

Maček trene z očmi in uzre Azorja, velikega
črnega psa. Vsi tam spodaj beže plaho narazen,
dvorni sužnji. Pa briga se Azor za to j aro gospodo.
Samole na streho preži, preti z zobmi, cvili, se

3

zaganja kvišku — pa vse zastonj. Neustrašeni
muc se niti ne gane. Enakodušno dremlje in se
utaplja v globoke uganke.

Hkratu pa pridirja skozi vežo s silnim kupom
bukev in zvezkov pod levo pazduho iskroživ deček
ob enajstih letih, ves vesel, da danes soboto
popoldne in jutri v nedeljo ne bo nobene šole!

Belokožni sovražniki v trdnjavi zraven leme-
nata ga kličejo po evropskem krstnem listu in
po drugošolskih imenikih: Ivan Jamnik. Prav¬
zaprav je pa to „Veliki Gad“, on, slavni glavar
junaških Deleverov. Po značaju ga je vsak pedanj
sama indijanska krepost.

„Ju!“ se začudi pristno po divjaškem „hugh!“
in priskoči psu: ,.Alo, Azor, ks, ks!“

Obenem segne rdečelični korenjak v žep po
dj.'žalček. Ko se uveri, da ni tete Lize nikjer
blizu, vtakne pero vanj in ga zažene na vso moč
proti mačku. Toda sulica ne doseže niti strehe,
nikar sovražnika, in se zaje drgetaje v les vrhu
drvarnice.

Po gosto zasejanih okroglih kamenih dvorišča
priropota vajenec z mesarsko mizo na dvokolnici;
za njim pa poriva branjevec lajšo cizo z nepro¬
danim ostankom prvih vipavskih češenj.

„1 no, Azor!“ ščuje Veliki Gad. ,.Ga ne
boš! Miau! !1

„Kužek, daj ga no, daj P podpihujeta bra¬
njevec in mesar. „Ali ga ne slišiš? Mia-a-au! Da

te vendar! Kako strupeno te to draži! Primojšnji
maček ti!“

Zdaj se pridruži še zidar, zagode po mačje,
puha in sika. Azor se kar ves trese od bojaželj-
nosti, razburjeno miga z repom, grdo laja in tuli
in skače. Žiži. pa hrabro sedi na izbranem mestu,
kakor nalašč za dober zgled neomajnega značaja,
in enakodušno zabavlja psu z zaničljivimi pogledi
iz napol odprtih vek. Saj mu nihče ne more
do kože.

Poldne zvoni. Odnekod iz pritličnih sob
prihajajo odmerjene besede, ki jim v molitvi
odgovarja majhen zbor. Zidarjeva žena se pokaže
s kosilom. Po hiši žvenkečejo žlice ob krožnikih.

Šele sedaj se premakne Žiži, po lastnem
nagibu. Brez naglice se iztegne in si otrese zadnje
noge pa vzdigne v znamenje moralne zmage rep,
zastavo slave, slovesno kvišku in odkoraka lepo
počasi po opeki navzgor.

To pa grozno užali pasjo čast. Razklani
glasovi in ponesrečeni prehodi iz tankega v debelo
pričajo, da Azor ne ve izlepa več, kaj bi počel.
Nerad se zaleti za gospodom, ki mu žvižga na
stopnicah. Še enkrat se obrne in ljuto zalaja,
češ: Le čakaj, kadar te spodaj dobim, spodaj!

III.

Zvijača.

Žiži je smuknil skozi podstrešno okno in
pristopical doli v kuhinjo konec prvega nadstropja
naravnost h gospodični Lizi, ki je precejala juho.
Gladil si je život oh njenih krilih, se ji dobrikal
po svoje in prosil kosila, dokler ni dobil latvice
mleka.

Ivanovo teto so odlikovali krasni lasje, črni
in gosti, izredno drobne čeljusti, visoka, sloka
postava in mežave kratkovidne oči. Opravljena
je bila vedno temno. Veliki Gad jo je zaraditega
poimenitil z imenko „Črna Ladja 11 .

Kraj nje se je sukala nečakinja Minka s
kuhalnico pri ognjišču, navidezno vsa zaverovana
v uredništvo ponev in piskrov. Vsak pogled črnih
oči, vsak okret in korak, zlasti pa način, kako
je nosila život in glavo pokoncu, vse to je kazalo
kipeče veselje do življenja. Nikomur ni bilo žal,
kdor je videl to osemnajstletno dekle. Brat ji je
nadel po indijanski patroni ime „Minehaha ali
Vesela Voda“.

,,Že spet je lajala tista grdoba na našega
ubogega mucka,“ je tožila stara. „Kaj ne, Minka,
bolje bi bilo, da bi sploh te črne pošasti ne bilo
pri hiši!“

6

„Saj mu ne more do živega , 11  je dejala
Minka in skomizgnila z rameni.

,,Pa ga le preganja, revčka!“

„Ah, teta, Žiži je že toliko previden, da
ne gre bliže doli s strehe,“ je odvrnila nečakinja
z nekoliko temnim glasom. ,.In Via . . . gospod
Bukovnik pokliče psa vselej takoj k sebi.“

Ko se ji je zaletelo, je Minka živo zažarela
v nepopisno dražestni zadregi dovrlia čela in neko¬
liko povesila glavo. Teta ni opazila tega in je
nekaj časa tiho nadaljevala svoje opravke.

Gospodar obtoženega psa, Vladimir Bukovnik,
uradnik južne železnice, je moral, vračaje se iz
pisarnice domov, skozi vežo mimo Jamnikovih pa
po stopnicah na dvorišče, ako ni maral hoditi po
daljšem potu „za vodo 11 . Mladi mož je bil pa že
tak, da je ljubil bližnjice kakor junaški Črnogorci.
Potemtakem sta se srečavala Minka in Vladimir
večkrat, in nihče izmed njiju se ni kislo držal
ob teh prilikah. Prvotna hladnost pogledov in
pozdravov je polagoma izgubila vsako pravico.
Začela se je nema zabava s prijetnim stopnje¬
vanjem, sledili so nasmehi, mežikanje z očmi
in zračni poljubci, in naposled so se prikazala
zaljubljena pisemca pa tudi — zasoljene juhice.

„Veš, Minka , 11  je povzela teta, „psov ne
maram maloindosti ne. Zdi se mi vse tako, da
stori Azor danes ali jutri našemu mucu kaj ža¬
lega. Če bi bila vedela, da ima gospod Bukovnik
tisto črno zver, bi bila Zajčevim prepovedala,

7

da mn oddajo stransko sobo. Čemu neki redi psa?
Pa res, da!“

Minka ni odgovorila nič. Za trenutek so ji
zatemnile tajne meglice ogenj oči, in finovzvite
ustnice so zatrepetale nejevoljno, češ, čemu pa
imamo mi mačka?

Medtem pa je prihrumel Veliki Gad in zagnal
šolske bukve malomarno na svojo polico v drugi
sobi. Močnikovi aritmetiki je posvetil še posebno
brco. Potem pa mu je šinilo nekaj kakor prijetno
pričakovanje po zdravem obrazu. Hitro seje deček
povzpel, segel po drobnih indijanskih bukvicah
in se zamislil v zanimivo povest.

Te takoimenovane indijanarice so z never¬
jetnim uspehom vnemale mlado kri. Veliki Gad
jih je imel celo knjižnico in jih prodajal ali
zamenjaval venomer. Slastno in strastno so poži¬
rali mladiči strahovito zasoljene krvave zgodbe,
pa hodi to doma bodi pod šolsko klopjo. Zvezdi
Cezarja in Aleksandra Velikega sta žalostno zatem-
neli; zasvetilo se je pa tem jasneje solnce Zad¬
njega Mohikana. Po Golovcu, na Gradu, v Mestnem
logu. po Tivolskem gozdu, povsod so Veliki Gad
in njegovi tovariši zvesto oponašali čudne šege
in navade, kolikor so jih mogli posnemati iz teh
zapeljivih knjižic z živobarvnimi podobicami na
sprednjih platnicah.

Teta in sestra sta Ivana komaj zvabili kosit.
Pisano je pogledal priliznjenega mačka, in v indi¬
janski duši se mu je porodila črna nakana. Precej,

8

ko se je nagostil, je izvabil mačka s kosom mesa
skrivaj vunkaj, ga rahlo vzdignil in nesel doli v
skladalnico v zapuščen kot. Tam ga je zaprl v
prazen kurnik, ga pokril s staro plahto in odbežal
in se vnaprej veselil naskorne zabave.

IV.

Zbor.

V drvarnici konec dvorišča je imel deleverski
narod svoj veliki vigvam.

Ko je zvonilo v Šenklavžu pred tremi, je
čepelo devet strašno oboroženih drugošolcev, raz¬
vrščenih po starosti in ugledu, nekoliko natesnoma
v krogu na tleh in pilo brendi, žganje iz Jamni¬
kovega vodnjaka.

Sredi njih je na perišču tresak sedel glavar,
Veliki Gad, najlepši izmed vseh Indijancev, kolikor-
tudi jih je še kdaj prebivalo na Slovenskem. Tako
je bil pa krasno tetoviran in obarvan, da si skoro
ni mogoče misliti kaj lepšega. Eno stran obraza
si je bil ozaljšal z ogljem, drugo pa z rdečo kredo.
Na klobuku je za trakom nosil šop pisanih gosjih
peres, ki so pa veljala kot orlja. Namesto bivolovine
ga je ogrinjal star namizni prt; na tem je bila
namreč Minehaha, likaj e perilo, predolgo pustila
vroče železo in prežgala sredo, tako da je brateč

9

mogel vtikati glavo skozi luknjo. Veliki Gad se
ni malo veličal in se je držal imenitno kakor
harambaša.

Pa tudi drugi Deleveri so bili vsi v paradi.
Oblekli so si bili suknje narobe in nateknili za
slamnike obilo kurjega perja in kostanjevih sveč.

Tiho je bilo v zboru. Razločno se je slišalo
šumenje natekle Ljubljanice ob kozah lesenega
Mesarskega mostu in šepetanje jagnedov za vodo.
Gori na šentpetrski cesti je ponujal glasan Italijan
sladoleda, in odnekod so brneli medli akordi raz¬
glašenega klavirja. Svečano je basal Veliki Gad
kalime, pipo miru, s slovečim dramskim tobakom,
ga užgal, potegnil moško nekaj dimov in oddal
kadilo sosedu Kljukotaju, ki se je ponašal zavoljo
svojih rdečih las s priimkom Rdeči Sarafan“. Ko
so vsi okusili prepovedani sad, je glavar mignil,
in takoj seje vzdignil Kiselica, slaboten pa jezičen
fantiček, imenovan „Urni Jelen ! ‘.

„Možje delo verski!" jih je nagovoril s pri¬
siljeno vnemo. „Manitu, dobrotni oče nad mavrico,
nam je skril obličje za oblak. Veliki duh je obrnil
oči od nas, in zamašena so njegova ušesa!“

Zamolklo mrmranje je prihajalo iz ust ža¬
lostnega naroda.

„Že je prešlo več tednov, kakor imam prstov
na roki, odkar smo izkopali bojno sekiro/ 1  je na¬
daljeval govornik. „Pa vendar do danes še nismo
premagali prav nikogar! 11

to

Razdraženi Deleveri so kar na glas zagodrnjali
od same bridkosti. Tedaj pa je vstal Prepisavček,
dolg fant, gibek in suh, z bledim navihanim
obrazom in z nemirnimi sivimi očmi. Na glavi je
nosil najdaljša petelinja peresa, pa še tri. „Zviti
Lisjak“ je bil v velikem imenu kot divjak.

„Moji bratje so slišali pametne besede!“ se
je zaletel v Kiselico. „Urni Jelen je sicer še mlad,
pa poln modrosti! Tudi nima razklanega jezika
kakor kače, da bi se legal. Pa vendar podira sam
svoje besede! Kdaj je kdo slišal, da ima volk
golobje srce, in da se je medved izpremenil v
jagnje? Mi Deleveri se ne bojimo nikogar! Toda,
ako mi doslej še nismo užugali nikogar, saj pa
tudi nas ni premagal še nihče!“

„To je vse en pes!“ se je oglasil Rdeči
Sarafan, najmočnejši od vseh. Več pa tudi ni po¬
vedal, ampak mirno usmajal vogal kruha.

To je pa zbodlo tovariša Dragotina Milavca
ali „Krvavega Čuka", ki je bil po svoji odločnosti
kmalu prišel v ime za enega prvih Indijancev.

„Zdaj sem pa že sit zborovanja!" je za-
rentačil. „Tako se že ne gremo! Sklenimo vendar
že enkrat kaj in stopimo na bojno stezo! Skrajnji
čas, da si olepšamo pasove s skalpi! Sicer pa res
ne dosežemo prave slave! To niso igrače! Vaš
brat je govoril."

In ves rdeč od jeze počepne vročekrvni Čuk
na hladna tla in ožge Lisjaka s hudim pogledom.

11

Ali Prepisavček se ni dal tako izlepa ugnati v
kozji rog.

„Kakšnega krokarja sem slišal krokati!“
se je ujeda!. /Tudi Zviti Lisjak ima za hlačnim
jermenom dosti prostora za različne skalpe! Pa
to ne gre kakor bi pihnil! To hi ne bilo napak!
Krvavi Čuk naj ne čveka tja v en dan, temveč
naj odpre oči naširoko in pove, kje je kakšen
sovražnik, ki ga naj mi . . .“

Pri teh besedah se je Lisjak doteknil s
prstom glave nad desnim ušesom in hitro naredil
krog ob robu las.

Duhovi so se razburili. Že je bilo zasejano
strupeno seme razkola, in bližal se je velik
trenutek. Tačas pa je vstal Veliki Gad, počasi
iztegnil desnico izpod prta, jo položil na prsi
in začel:

„Bratje v Manitu! Poslušajte, kaj pravi Veliki
Gad! Zviti Lisjak je hud junak, ki mora pred
njim obledeti vsak Mingo! Glava mu je jasna ko
beli dan, in rad posluša vsakdo njegovih svetov ob
zborovem ognjišču. Pa tudi Krvavi Čuk je velik
mož, in noben veter ne raznese njegovih besed.
Oba sta imenitna; čemu naj bi ostala megla med
mladima sokoloma? Nikar naj torej ne obračata
obrazov ta na levo, drugi na desno, ampak glejta
se prijateljsko! Nebo nam treba več dolgo hraniti
puščic v tulih. Takoj pove Veliki Gad nekaj, kar
bo godba ušesom mojih bratov! Postavite kol P

12

v.

Ob kolu muk.

Kmalu so našli objestni divjaki pripraven
količ in ga zapičili v kanalovo mrežo ne daleč
od vigvama.

..Pač ima naš narod več sovražnikov, nego
je listja na drevju, ptic pod nebom in bivolov na
prerijah' 1 , je dejal Veliki Gad. „Enega izmed teh
zoprnikov pa nam je dal veliki duh v roke. Precej
privežemo ujetega belokožca ob steber muk, da
vidimo, kako zna zaničevati bolečine ! 11

Po teh besedah pa je odhitel Veliki Gad sam
v skladalnico in prinesel žrtev iz kurnika.

„Ju!“ so kriknili Indijanci in jeli s svojimi
sulicami, fičafaji in tomahaki po divjaško hopsati
okoli nesrečnega belokožca.

Veliki Gad pa je naslonil mačka s hrbtom
na kol. Krvavi Čuk je vrgel svoj laso in nategnil
zanko tako, da je stal Žiži, čez prsi privezan, na
zadnjih nogah pokoncu.

„Žiži ni nobena skva ! 11  ga je pohvalil glavar.
,,Pogumno gleda na pot, ki mu ga bo hoditi . 11

Vendar mačku vse to ni bilo nič kaj po
dlaki. Začel je nezadovoljno renčati in se zvijati.
Indijancem pa to ni motilo prav nič njih veselja.
Rdeči Sarafan je od same radosti izpil ves brendi

13

na en dušek. Drugi pa so poizkušali s prsti ostrino
orožja.

In zdaj je mignil Veliki Gad, naj začno.

Prvi je nastopil Krvavi Čuk, da bi pokazal,
kako spretno zna metati svoj tomahak. Zagnati
bi ga moral kolikor najbliže žrtvi, ne smel pa bi
je zadeti ali celo raniti. Žeje vihtel leseno sekirico
visoko nad glavo, da bi jo zadegal — kar se je
posrečilo mačku, da se je izmuzal iz zanke in ušel
neusmiljenim mučiteljem proti izhodu na vrt.

Indijanci so ostrmeli. Po kratkem posveto¬
vanju je določil Veliki Gad načrt in dal posameznim
oddelkom potrebna povelja. Nekatere je poslal na
desno, druge na levo za beguncem.

S sklonjenimi životi so se odpravili divjaki
na bojno stezo in pobirali drug za drugim natanko
stopinje vodnika. Vkratkem so se pretihotapili
zguženi čez dvorišče na izhodno stran in izginili
kakor begotne sence skozi mala vrata na precej
velik vrt onkraj palisad, počenili v fižolovem pra¬
gozdu oprezno na tla, naleknili puščice z dolgimi
zalustmi na tetive in nanovo vzeli tomahake izza
pasov.

Veliki Gad pa se je plazil sam naprej kakor
belouška, pripogibal glavo k zemlji in vlekel na uho.

14

VI.

flaskok.

Vladimir Bukovnik se je ta popoldan nena¬
vadno zgodaj vračal iz pisarnice.

Da je bil tako kmalu prost, to ni žalilo ne
njega ne Azorja, kije  svoje veselje oznanjal vsemu
svetu, zdaj dirjal za vozovi, zdaj pojal druge pse.
Gospodu daleč naprej je švignil v Jamnikovo vežo
in hitel gledat, kaj dela nedosežni sovražnik Žiži.
Ali ni ga bilo videti niti na strehi niti na dvorišču
nikjer. Pač pa je zapazil Azor zlobno vesel, da so
vrata na vrt le priprta. Kolikokrat je bil že vohal
ukaželjni kuža pred zaklenjenim rajem — vanj ni
mogel nikdar. Morda le zategadelj si je slikal po
slepi pameti ta prepovedani kraj nad vse zanimiv.

In zgodilo se je, da, so stopile pasje noge na
posvečeno mesto, prvič zopet po mnogih mnogih
letih, odkar je gospodarila tukaj gospodična Liza.

Zalazuni, vedno varno skriti, so za prvega
lezli proti robu fižolove goščave.

Ondi poklekne čuvoviti Gad, in toliko da
pomoli glavo izmed listja, že veselo zašepeta:
„Ju!“ Tam v zasenčju pod veliko hruško sedi
ubegli belokožec! Nič hudega več sluteč liže in
slini tačico, da si počeše in zgladi dlako. Čisto
sam je. Na klopici se beli poleg njega napol do¬
delana nogavica. Črna skva je bržkone kaj pozabila

15

gori v sobah in odšla za nekaj časa. Tudi Minehahe
ni; odzgoraj se sliši enakomerno drdranje njenega
šivalnega stroja . . . Nemudoma razpostavi vodja
svoje vojščake tako, da zajame sovražnika od treh
strani. Na četrti ga drži zid. Zmaga je gotova.
Vsak general bi se utegnil tu kaj naučiti.

Ta odločilni trenutek si dene Veliki Gad
levico ob usta, se napne in zažene strašanski bojni
krik Deleveiov. Takoj se mu odzove zbor divjih
glasov, pa že takih, da vse kar leti skozi ušesa.
In devet razuzdanih divjakov prilomasti iz zasede.
Hkratu zalaja tudi Azor in se zakadi s hrabrimi
Indijanci vred proti mačku.

Vladimir je že dolgo pogrešal Azorja. Zbudile
so se mu črne slutnje, ki so se mu zdele čimdalje
bolj upravičene, čim huje je tulil in cvilil neudržni
pes. Stekel je torej za njim in dospel skoraj ob¬
enem z gospodično Lizo na bojišče.

„Kuš, Azor!“ vpije mladi uradnik.

„Oh, moj Žiži!“ javka gospodična Liza z
ožoltelim obrazom, početkoma zagožena sredi med
drhal preganjačev. „Stojte! Pustite mucka! Psa
dajte, psa! Ivan, Ivan!“

,,Smrt belokožcu!“ pa zagrmi deleverski
narod, trd in neizprosen.

In Azor se spozabi popolnoma. Vso omiko in
ves ubrus vrže od sebe in kaže le prirojeno surovost.
Noben žvižg, noben klic ne zaleže nič.

Komaj ugleda Žiži nevarno trumo, že skrivi
hrbet in hoče, akotudi v presnetih škripcih, moško

16

počakati zakožnega sovražnika. Oči se mu bliskajo
od gnjeva; glava se mu ulizne; ušesa legnejo tesno
k lobanji; koža se mu ježi; hrbet se mu izboči v
visoko grbo; preteče zamiga zdajinzdaj konec repa;
široko odprto žrelo zapuha pošastno, in zateglo
renčanje, nekako očitajoče in svareče, obeta
skrajnjo odločnost za krvavo obrambo časti: vse to
osupne Azorja tako, da kakor okamenel postoji nekaj
trenutkov, držeč eno sprednjih nog negotovo kvišku.

Ali Krvavi Čuk, od najslavnejših strelcev
eden, sproži napeti lok. Tudi oddrugod se vsuje
prava toča strel okolo klopi. Tega se pa prestraši
Žiži tako, da se obrne. In nikar da bi se popel
na bližnje rešilno deblo, skoči čez zeleniko in
jo pocedi naravnost po sredi vrta. Azor pa za
njim! Tako se zadrevita bela nedolžnost in črna
pregreha čez pušpan po gredicah. Za njima pa se
zapodi tolpa neučakanih Indijancev po mladih
nasadih.

VII.

Skalpirana teta.

Kakor roj norih duhov prihruje divja lova
mimo Vladimira. Zadnja pa roma za njimi Črna
Ladja z razpetimi jadri, z razvezano frizuro in
vihrajočimi trakovi. V roki vihti dolgo fižolovko
in marljivo vzdiga pisane mokasine. Vsa ta smešna

17

drhal jo zavije v prečudnih skokih na vrat na
nos zopet nazaj po zelenjavi, baračnicah in vrt¬
nicah ter omede lep kos vrta. Tik pred hruško
ugrabi Azor mačka pa ga malo omuza in pomrcvari.
Vsa na jok prijadra Črna Ladja in drega po psu.
dokler ne izpusti muca, ki srečno unese svoje
štiri pete na drevo.

Tačas pa prisopiha od strani Krvavi čuk,
zakolobari laso in ga naletečem zažene za mačkom.
Ali žalibog ne zajame muca, ampak gospodične
Lize krasne črne lase, ki ob tej priliki izdajo, da
so na tujem doma. Močna kita se jih odvozla in
pade na tla.

Indijanci zaženo iznova oglušljiv vik in krik.
Krvavi Čuk pa pobere dragoceni skalp, ga na¬
takne na sulico in jo vihti, zastavo zmage, visoko
v zraku in uka in se dere za žive in mrtve na čast
svojega naroda.

Ob tem prizoru se Bukovnik ne more več
zatajevati in prasne v prisrčen smeh. Vendar vzame
precej Čuku glavni okras in ga udvorljivo izroči
gospodični, ki komaj še diha.

,,Oprostite, milostiva! 11  se jame opravičevati:
„Moj kužek . .

Njej pa se zasvetijo oči v sveti jezici in
odpre se ji zaklopek zgovornosti.

„Aja — kužek!“ mu prestriže besedo vsa
kipeča od ihte in se podboči z obema rokama. „To
je volk . . . medved! To vam moram reči v lice,
kako si vendar morete dovoliti . . . Tuj pes do-

18

mačega mačka! Toliko da ga ni raztrgal! Skoraj
bi bilo po njem! To je pa že od sile!“

Boginja osvete stoji pred njim, ki ne ve,
a li bi se smejal ali jezil. V prvem nadstropju
P a  se odpro oknice, in izmed cvetlic se pokaže
obrazek ljubice, zlat žarek nad hudournimi oblaki,
/daj šele preudari Vladimir nerodni položaj in
debelo zamero. Kar ne more ubrati prave besede.
Smeh mu otrpne.

„GrOspod Bukovnik! ; ‘ zapreti užaljena dama,
svečano poudarjaje vsak zlog. ,,Tega vam ne po¬
zabim nikdar —!“

Vladimir se molče odkrije in pokloni. Za njim
hiti Azor s privitim repom od kraja ponesrečene
zmage. Tudi zali Indijanci umolknejo in se brez
skalpa poizgube vsak v svoj dijaški vigvam.

VIII.

Begun.

Deviški viri jutranje svetlobe se prelivajo
po širjavah neba in zatapljajo bogastvo poletja v
prazničen svit in kras. čisto se odražajo temeni
gora in marsikatera bela cerkvica od vedrih višav.

Na južnem kolodvoru stoji gorenjec pri¬
pravljen, da jo odkuri proti Triglavu. Zgodnja
sapica, dih posavskih host in trat. priplava lahkotno

19

po hladu zrakov, jih poredno zazibava, nagaja
rdečim zastavicam železniških paznikov in od-
pihlja ob podolgastih skladališčih proti Zeleni
jami. Množica veselih izletnikov je že posedla
predelke, med njimi gospodični Liza in Minka pa
tudi gospodek Ivan.

Prisiljeni učenjak se je le težkotežko ločil
od bratov v Manitu. Profesor Iks, imenovan „Slepa
Miš“, strah vseh Deleverov ob Ljubljanici in vobče
zagrizen nasprotnik plemenitim težnjam po indi¬
janski popolnosti, ta mož mu je zafračkal velike
počitnice ... Pred dvema tednoma gaje bil poklical
ha korajžo tja pred tablo, ker mu je bil Ivan
Jamnik računal med letom preveč nadebelo. Hrabri
mladič pa tudi ob mučeniški deski ni uklonil duha
niti sredi trakuljastih desetink, niti spričo nevarnih
ulomkov. Pa mu je le vse narobe lezlo v nalogi!
Slepa Miš se kar ni dala pregovoriti in je za¬
vozlala mučenca v laso omrežijivih vprašanj.
Mučitelj je odkimal, mu zavrl srednješolsko kolo
za dva meseca in ponižal Velikega Gada s po¬
navljalno preizkušnjo. Prava reč! Ne da bi trenil
z očmi, je odložil trpin kredo pa gobo s čudovito
hladnokrvnostjo. O — za živ svet rad bi videl
profesorja bojevati se s pisanim Komančem ali
Seminolom ali Apačem! 1'u bi se pokazalo, kdo
ima ostre oči in trdno roko, kdo je cel junaki
In potem je ukrenila teta, ^da mora z njo na
Gorenjsko, da bi se tam bolj nasamem tem laže
sprijaznil z nauki suhoparnega Močnika.

20

Zato zdaj tiho tiči na klopi nasproti teti in
Minehahi ter obeša šobo. More ga divne slike,
misli o napadih in bojih, ki jih bodo smeli uživati
enakomiselni tovariši poslej brez njega. Ali ne
zaplamti sovraštvo med posameznimi voditelji, in
ali se ne razcepi morda še vsa velikoindijanska
misel na slabotne kose ? To premleva, in zbira
se mu na kislo. V naročaju ima košarico. Že ta
samaobsebi ga jezi, koliko huje pa še vsebina!
Notri ni namreč nič lepšega nego Močnik in pa
Žiži, kar dvoje sovražnikov slavnim sinovom
prerije!

Veliki Gad torej ni Židane volje, niti sestra
ne. Minka bi rada sedela ob oknu, da bi videla,
kako se suče Vladimir v službi. Toda tamkajšnja
prostora sta bila že zasedena. Oddaleč je zagledala
rdečo službeno čepico, ali nosil jo je tuj uradnik.
Vladimira pa ni bilo odnikoder na izpregled.
Edinole teta Liza je bila zadovoljna. Veselilo jo
je, da ima ljubljeno trojico zdravo pri sebi in
doma vse v redu.

Tedaj pozvoni tretjič, izprevodnik zatrobi,
stroj zapiska, voz se pretresa, kolesa drdrajo.
»Strme opaža Žiži te neznane pojave. Velikega
Gada pa navdahne visoka misel. Rahlo privzdigne
pokrovček in uščipne mačka, ki bliskoma skoči iz
košare skozi odprto okno vunkaj.

»Moj muc! Križ božji, moj Žiži!“ zastoka
prestrašena teta. »Oh, če ga je povozilo! Da sem
morala res v petek na pot!“

21

„Nič je ne bo izkupil, mamka , 11  jo je tolažil
zajeten dedec z višnjevim nosom. „Hudoba ga
goni! Maček ima devet hudičev v repu ! 11

Sopotniki so se spustili v glasan smeh.
Minka je mislila, da ji je uiti od srami, Veliki
Gad pa bi jiin bil rad v zobe vrgel marsikatero
grenko in jim zavozlal jezike; želel si je naj¬
ostrejših strel in tomahakov, da bi postreljal in
poskalpiral grohotajoče se belokožce. Potem bi
že videli, kaj se pravi nagajati! Vsi Jamnikovi
pa so bili veseli, ko je zaklical izprevodnik ime
njih postaje.

IX.

Rešitev.

Teta Liza je do letovanja na Gorenjskem iz¬
gubila malone vse veselje. Naposled se je utolažila
vendar vsaj nekoliko. Povprašala je brzojavno po
beguncu in prejela odgovor, da o belem mačku
z rdečim trakom ni ne duha ne sluha. Vsa žalostna
je povešala glavo, ki jo je dičil zopet skalp v
stari krasoti.

»Telegram, teta, telegram ! 11  je s preletečim
glasom zavpil ostrovidni Indijanec drugo jutro,
ko je zagledal poštnega uslužbenca.

Čemerikava gospodična se je zgenila. Dala
je brzojavko nečakinji, naj jo odpre . . .

22

„Žiži pride v nedeljo za vami,“ je brala
Minka.

„Ju!“ je vzkliknil Veliki Gad.

„Kaj?“ se je razveselila teta. ,.Moj Žiži še
živi! Dober človek se ga je usmilil — kdo pa je
podpisan ?“

„Vladimir Bukovnik/ 1  je počasno izgovarjala
mlada gospodična, in zagoravalo ji je v obrazu.
Prvikrat je imenovala njega ime vpričo drugih.

V nedeljo zjutraj po maši sta sedeli teta in
nečakinja sami v pritlični sobi in pletli. Minka
je bila nekoliko bleda. V dnu srca je bila pre¬
verjena, da ga ni nesrečnejšega dekleta od nje.
Zakaj kratkonikoli mu ne odpusti teta, da je
videl „njene“ lase na tleh! In vsega tega so
krivi le Indijanci! Stvar je pravzaprav smešna.
In vendar je potočila Minka že toliko grenkih
solza ...

Teta Liza je imela sicer kratek pogled, pa
tenak nos. Skrivaj je bila motrila vedenje Minkino.
Natanko je dognala, zakaj je nečakinja izza tiste
indijanske veselice na vrtu igrala samo v milem
molu, pa še to prav redkokrat, in vstajala od
klavirja z vlažnimi, trudnimi očmi, polnimi pri¬
tajene žalosti. Spominjala seje svojega nezvestega
Italijana. Zlate ure prve, akotudi nesrečne lju¬
bezni, so ji bile še vedno nekaj svetega . . .
hnkrat samkrat bridko prevarjeno, se ji j e zaprlo
srce in živelo v tihi kapelici notranjosti samo
zase bogato duševno življenje. Prav nič ni bilo

23

gospodični Lizi do predsodkov, ki jih imajo podli
in plitvi značaji o starem dekletu, o zarjaveli
devici. Ali takrat je bolelo, takrat... In te bo¬
lečine, včasi tako odločilne vse žive dni, naj bi
bila obvarovana vsaj ljubljena nečakinja . . .

O tem je premišljala teta Liza, dobra kakor
duša, se nasmehnila in si privoščila za en nos
tobaka. Takoj pa je zopet nabrala drobni obrazek
v resne gube. In ko jo je Minka v grenkosladkem
nemiru plašno pogledala za trenutek od strani,
je bila docela uverjena, da od užaljene tete ni
pričakovati nobenih odpustkov.

Vtem pridrdra voz pred hišo, in nekdo po¬
trka na vrata.

,,Klanjam se,“ pozdravlja Vladimir, ki je
prišel seveda brez Azorja, „in prosim, da mi
oprostite, ker vas motim tako zgodaj. Pa Žiži si
ne dri miru v svoji leseni ječi .“  Obtem odkrije
pokrov ličnega zabojčka, in pogrešani Žiži skoči
ginjeni gospodični Lizi v naročje.

„0 ti ubogi mucek ti!“ je zapela teta.
»Kako je to lepo, da se spet vidimo, zdravi in
veseli! Kajne, to si se ustrašil, ko si se izgubil!
Oh, če bi te bili pa povozili! Ti grdi mucek ti!
Ti ubožec, no, no . . . ti siromaček, no, no . . . ti
revček! Ali si kaj lačen? 41

Žiži, od mehkih glasov svoje dobrotnice še
sam ginjen, se je dragomilil okolo nje, sočutno
skomuckal in predel na glas.

24

Vladimir in Minka pa sta se veselila, da se
je teta bavila zgolj z najdenčkom, in sta si po¬
vedala vkratkem s pogledi več, nego more raz¬
ložiti devet pisem. Gospodična Liza se je zdela
Bukovniku odkonca še zmeraj precej za robom
zavezana, vendar ni dolgo vihala nosu.

„Oh,“ se je okrenila k njemu, „oprostite mi,
gospod Bukovnik, čisto sem vam pozabila ponuditi
stola! Hudo sem v zadregi, kako bi povedala, da
sem vam neizrečeno hvaležna. Prosim vas, blago¬
volite pozabiti, kar je bilo neprijetnega . . . ne¬
srečen slučaj ... saj me razumete? In zdaj pa po¬
vejte, kako se vam je posrečilo oteti našega mucka ! 11

„Žiži se je zatekel v skladišče," je uslužno
odgovarjal Vladimir. „Včeraj ga je zapazil tam
delavec in mi ga pokazal. Spoznal sem ga seveda
precej in . . . veseli me, da sem vam, milostiva,
mogel biti na uslugo. Obenem vas prosim zamere!"

Rešitelj mačeta je moral ostati pri kosilu
in obljubiti, da pride skoro zopet. Pridno sta po¬
navljala z drugošolcem matematiko. Ivan je pre¬
izkušnjo dovršil prav dobro in imenoval Vladimira
za moža-medicinca in častnega člana Deleverov.
Tudi teti Lizi se je prikupil mladi uradnik čim¬
dalje bolj. In ko je nekega dne prišel povprašat
za Minko, je starka Židane volje blagoslovila pre¬
srečno dvojico. Gospod Veliki Gad pa ni zinil
drugega nego „Ju —!“

Ivan Jamnik in njegovi tovariši so že zdavnaj
zakopali bojno sekiro in se olilili v pridne Evropejce.

25

Z mirnim smehljajem se spominja ta ali oni ro¬
mantičnih uric v vigvamu in v pragozdu, zlasti
kadar se plete pogovor o korenjaških Burih.

Le njih sovražnik, belokožec Žiži, ni izpre-
menil svojega neomajnega značaja. In ko je, od
mučnega počivanja truden, opešal in se naveličal
vsega dobrega, je dala žalostna gospodična Liza
prirediti njegove zemeljske ostanke v trajen
spomin. Z žaganjem napažen, s steklenimi očmi
in z lepo zavitim repom počiva na eni tetinih
omar. Lahko mu bodi žaganje!

2G

Iz Dragovega dnevnika

Novega leta dan. Sreda.

TyD smo si odcestitali, mi je dala.mama poljub,
J  goldinar in koledar s temle dnevnikom. Papa
je nakupil moji sestri Slavici najlepših stvari za
novo leto; meni pa je obljubil,,nekaj španskega“!(?)

Hm-

Po maši sem čepel doma in prebiral „Slo-
vana“, pa nisem užival nobenih posebno prijetnih
občutkov. Zakaj vedno iznova sem se spominjal
naše puste šole! Šele, ko sem se najedel potic,
se mi je nekoliko razvedril duh, in po zgodo¬
vinskem redu so mi prihajali na misel rajni ideali
lanjskega leta: Milka, Dragica, Tončka. Naj po¬
čivajo v miru! O — kako neumno sem bil za¬
ljubljen! Kaj je srce človeško! Kje je bil vendar
moj dobri okus?

27

Obiskov ni bilo ne konca ne kraja, do ene
nobenega miru.

Pri kosilu mi je izrekel papa nezaupnico, češ,
da moje občevanje s profesorji najbrže ne bo obrodilo
nobenega žlatlniega sadu! Zlasti pa se mi je zdelo
zamalo, da so mi stavili starši za zgled Slavico,
sladko dušico, ki nese vsak vinar takoj sladičarju,
akotudi jo svarim tolikrat, da ne dobi nikoder
nikdar nobenega moža, če bo imela vse črne zobe.

Popoldne sem se šel drsat na Kern s tova¬
rišem Prepisavčkom, odličnim glasbenikom, ki zna
žvižgati v dva cepa in vodi ob nedeljskih mašah
dijaško petje v uršulinski cerkvi. Vedno je videti
miren in pohleven, kakor da ne bi mogel skaliti
nobene vodiče. Večinoma je dobre volje. Le s pro¬
fesorji ni nič kaj zadovoljen. Vobče je duhovit
človek: čisto sam piše, riše, slika, ureja, upravlja,
izdava in prodaja bogato ilustriran strokovnjaški
list, ki se imenuje: Raketa iz gimnazije. Prepi¬
sa vček ne zajema nikdar iz tujih virov, temuč le
iz samosvoje gorke fantazije, ki pa se posebno
ogreva ob konferencah. Tega našega glasila izhaja
vsak ponedeljek pred šolo samo en izvod in kroži
po dva krajcarja med naročniki. Raketa zastopa
koristi slovenskih učencev v IV. a,  ocenja delo¬
vanje profesorjev, priobčuje za nas važne konfe¬
renčne vesti in prinaša oglase. Zadnji bravec ga mora
vrniti uredništvu, če ne ga pa uredništvo nabije.

Na ledu sem zalotil nov ideal. Živio! Precej
na prvi pogled se je prava ljubezen oprijela

28

mojega srca. Kako da je moji dražestni krasotici
ime, tega pa žalibog še ne vem!

Zvečer je bil k nam povabljen stric Davorin.
Ta vrli gospod ima dolge brke pa kremenit značaj.
(Podaril mi je čisto novo petindvajsetico, ko sem
mn šel po cigari). Sploh je izvrsten človek, odličen
Slovenec in izboren govornik.

Ali papa, ta se mi je pa zares lepo obnesel
za novo leto, papa! Sram me je, da moram kaj
takega zaznamovati že kar prvi dan. Toda, ker
sem se odločil neomajno, da bom beležil golo
resnico — naj pa bo! Podaril mi ni čisto ničesar
takega, kar bi moglo razveseliti četrtošolcu zati¬
rano dušo; pač pa mi je pomolil pod nos novo
šibo in mi razjasnil temni položaj, rekoč:

„ Vidiš, Drago, tale-tale je in nsum Delphini.
Le dobro si ga oglej! Zakaj to je tisti slavni
španski kontrafagot, ki poje novo mašo!' 1

2. Četrtek.

Ojej — že zopet so šole!

Odobravati pa moram, da ni nihče izmed
gospodov izpraševal za red. Tistih morilnih kata¬
logov danes niso nič vlačili na svetlo. Tako so
s finim taktom pokazali, da še ni iztlela poslednja
iskrica človekoljubja v sivem pepelu profesorske
duše. Zaraditega jih nepristransko hvalim vse
skupaj. Zakaj, kakor sem se namenil, bom pisal

29

golo resnico! Laži in prazne izmišljotine pa z
veseljem prepuščam tistim, ki pišejo romane in
novele ter več nego polovico izpod pazduhe jemljejo
v zabelo svojim sleparskim spisom.

Oh petih zvečer sem se izprehajal v „Klobasi“:
Glavni trg-Čevljarski most-Židovske ulice-Dvorski
trg - mimo Zvezde - Frančiškanski most - Glavni trg.
Spremljal me je moj ljubi Prepisavček.

Nocoj se ne bom nič učil; sem še preveč
navajen potic in počitnic. Inštruktorja moram
naplahtati, da me boli glava ali kaj takega.

7. Torek.

Sitnosti so že tukaj!

Takoj prvo uro po sv. Treh kraljih me je
oštel dr. Trojkosip, ker sem po molitvi za kratek
čas malo pobrcal z nogama po tleh. Zarežal je
name, da cesarska kraljeva gimnazija ni konjski
hlev! Vendar me je pogledal nekam hvaležno, ko
sem se varčno nasmehnil njegovemu zarjavelemu
dovtipu.

Potem smo vsi vstali nanovo, in prvi odličnjak
mu je šel pred desko gori h katedri čestitat v
imenu vseh k veselemu godu.

Od devetih do desetih smo pisali matematiko,
Pereat! Profesor Iks me je kmalu premestil na
kmete == v zadnjo prazno klop. Pred mano je
.sedel cenjeni prijatelj Prepisavček. Z njim sva se

30

nameravala združena vzdigniti na vojsko. Pod
klopmi sva imela brzojavno nitko. Iks je pa
vkratkem spoznal najino vzajemnost — in moj
koristni zaveznik je moral odpotovati za katedro
v pregnanstvo. Škoda! Prepisavček ima sokolje
oči pa žirafji vrat. Iztegne se kar čez dvoje klopi,
ne da bi se napenjal kaj preveč; za silo pa
prepisuje tudi še iz tretje! Na manšetah ima pol
Močnika. To je mož!

Ob desetih smo sklenili Prepisavček, Klju-
kotaj in moja malenkost triumvirat. Kljukotaj
je najmočnejši četrtošolec. Ne boji se nobenega
realca, zažene vsakega, ki se gre z njim metat,
in ima nepokvarjen značaj. Kadi pa toliko cigaret,
da je ves rumen med kazavcem in srednjakom.
Dim daje zmerom k sebi. Ni torej čuda, da uživa
v našem razredu tolikanj ugleda!

Mi trije smo šli za peč posnemat živinske gla¬
sove: Kljukotaj leva, Prepisavček lisjaka, jaz pa osla.

Nato smo se šli z drugimi vred pa kepat
doli na dvorišče. Tam je cvetelo nekaj minut
pravo dijaško življenje! Po kratkem boju smo
sovražnika slavno užugali na vseh krajih. Zgoraj
v šolski sobi pa smo se po nasvetu Pakete zmenili,
da opeharimo pozabljivega profesorja zgodovine
za tri strani ponavljave. Zmagali smo tudi tukaj.
Imenitno!

Že popoldne je pa Trojkosip tako popolnoma
pozabil naših ponižnih čestitek, da je potegnil iz
žepa imenik!

31

Zapazivši pretečo nevarnost, sem si hotel
obezati glavo, pa se je že začel razvajen gosposki
nemčurček v drugi klopi cmeriti, da ga boli zob.
In dvojke so letele kakor iz polnega koša. Prepi-
savček bo Trojkosipa že primerno ovekovečil v
uvodnem članku prihodnje Rakete, da izprašuje ta
grozovitež celo na svojega godu dan! Take hujše
članke piše vse v latovskem jeziku, ki mu obeta
Prepisavček še lepo prihodnost. Kadar bo državni
poslanec, bo predlagal, naj vendar že nadomestijo
z njim latinščino in grščino.

Tudi meni j e kalil neusmiljenec mirno življenje
z malenkostnimi vprašanji o grških aoristih. Od¬
govarjal sem mu le pičlo, da ga ne bi preveč
razdražil, pa mu še to ni bilo povolji. Klukotaj
in z druge strani zvesti Prepisavček, obadva sta
mi prišepetavala neustrašeno in krušila Trojkosipu
veselje. Rešila sta me trojke! Ujel sem samo
dvojko. Čast in slava — triumviratu!

To je letos prva kljuka.

Zgaga me dere, kadar pomislim, kako mno-
gobrojno žlahto bo dobila počasi od davi do drevi!
Oh — komaj že čakam velikih počitnic! Še celih
187 dni!

Ideala pa odnikoder ni! Moja duša se dolgočasi
dannadan huje.

14. Torek.

V slovenski uri sem dobil „komaj zadostno",
red, ki politično omahuje ob ozki meji med dobrim
in slabim, da ne moreš prav ne živeti ne umreti!
Vsaj Prepisavček trdi, da je dobro videl, ko mi
je profesor zapisaval 6 /s- Potem nam je gospod
vrnil zadnjo šolsko nalogo. Pisal sem „pohvalno“.
(Prvikrat v svojem življenju)! To se prileže!
Domačim pa le ne smem pokazati zvezka; papa
bi me nemudoma tako za ušesa, da bi videl
Benetke, ker ne nosim samih takih redov domov.

Tudi profesor Iks nam je vrnil teke. Ta
strupeni prijatelj šolske mladine ima slabo navado
in zapisuje dobre številke prav drobno in majhno,
slabe rede pa tako velikansko debelo, da se svetijo
že oddaleč skozi modre platnice. Meni je zarisal
krvavordečo 7 z neznanskim repom.

Korektura grem delat v podstrešje.

Mojemu idealu je ime Mira. V šolo hodi k
Uršulinkam in je naj lepša punčka v Ljubljani!

20. Ponedeljek.

Že navsezgodaj mislim na led, to se pravi
na Miro; in tako sanjarim ves dan. O, da bi mogel
svoje občutke vdihniti dnevniku tako vroče, kakor
.mi divjajo v srcu!

3B

O Mira! Dobro, da ne veš, koliko moram
trpeti!

Še vedno sem ves poparjen. Konferenca...
Grajali so me cele litanije!

Razrednik pa mi je posvetil še posebno-
pridigo: Milavec, preveč se zanemarjate! Kaj pa
vendar mislite? Od vseh strani moram poslušati
samih tožba zoper vas ... »Povsod mora biti, kjer
ga ni treba." „Še pet minut ni na miru." »Nagaja,
komur le more.“ »Neprestano otresa dolgi jezik."
„Uka mu ni mar .. .“ To utegne imeti slabe po¬
sledice ! Zadnji čas je, da se poprimete resnega
dela, sicer ne preskočite nikdar kitajskega zidu
nižje gimnazije. Preti vam skoro že consilium
abeundi! Zapomnite si moje besede in poboljšajte
se! Sedite!

Na taka obrekovanja je treba previdno-
molčati.

To je pač resnica: za odličnjaka nimam
prave mere! Kdor pa ni bil nikoli grajan, ta je
čuden možic! Bog ve kakšne je uganjal sam modri
naš razrednik Trojkosip, ko se je vical v kvartil
Nanj sem še najbolj hud; pa tudi Iksu ne bom
ponujal nikdar bratovščine! Edino profesor vero-
nauka je prijateljsko potegnil z mano in me
bržkone še zagovarjal proti sovražni trumi. Zato
ga bom pa pozdravljal tudi še po maturi, dočim
zaradi drugih ne bom kvaril klobuka! V šestili
obveznih predmetih me dregajo: »Bolje, bolje!"
— osem jih pa imamo.

34

O — ako zvedo doma kaj o moji smoli, doma!
Mira, Mira! Kakšne bo potem sviral kontra-
fagot!!!

30. Četrlek.

Danes proti jutru se mi je sanjalo, kakor
da sva sedela midva z Miro v Zvezdi na klopici.
Godba je igrala, in nad nama na kostanjih so
rasli rožiči in fige. Hrustala sva, daje bilo veselje!
Res, imela sva se prav dobro! Le prekmalu so
zbežale rajske sanje.

Zakaj si človek svojih sanj ne more pre¬
skrbeti ali prirediti sam? Dali bi se sestavljati
krasni sporedi! Jaz na primerček bi bil najrajši
Robinzon. Z Miro bi živel na samotnem otoku pa
bi mirno in zadovoljno pisal svoj dnevnik! To bi
ne bilo morda nič posebnega, dasi je moč moje
domišljije izborna. Pa boljše je le, kakor nič!

Včeraj zvečer je nekje gorelo. Ko so streljali
na Gradu in ko so trobili po ulicah, sem si mislil,
kako bi bilo to imenitno, da bi gorelo v hiši, kjer
stanuje Mirica, in rešil bi jo jaz! Pa kako? Mi
ubogi gimnazijalci ponoči ne smemo na ulico. Po
mraku ne sme biti noben dijak junak. Kolikor se
more kdo odlikovati podnevu, to je vse! Kje so
pa tisti, ki gonijo, da ima človek prosto voljo!

Otroci imajo zdaj oslovski kašelj. Bog ne
prizadeni, da bi ga nalezla moja Mira!

35

31. Petek.

Tako dolgo nič posebnega, nič znamenitega.
Današnji dan pa moram zapisati med vesele!

Pred poukom sem šel kupit pero. Tam pred
Šenklavžem sem skakal čez kamene. Kar sem za¬
gledal — Miro! Takoj sem nehal prekobaljati.
Zdel sem se sam sebi hudo otročji. Pa Mira,
hvala Bogu, ni bila videla moje telovadbe.

Prijazno je odzdravila mojemu pozdravu, jaz
pa sem jo gledal sladkoočaran od obličja do obličja.
(Ob sedmih 48 minut zjutraj pri tretjem kamenu
pred cerkvijo). O — kako je to pokrepčalo mojo
dušo! Kako veselo mi je igralo srce!

Hotel sem se ji lepo pokloniti z besedami,
pa se nisem mogel izmisliti nič pametnega. Take
stvari imej človek že prej pripravljene! To sem
neroden! Ko je tako korakala pred mano, mi je
mahala njena plavolasa kita z rdečo vozo radostno
naproti. To mi je bilo posebno dobro znamenje.
Ves zamaknjen v njeno ljubko postavo in hojo,
sem taval za njo. Tako bi hodil do konca sveta!
Še enkrat me je pogledala malo od strani, pa
jako površno. Menda je ponavljala v duhu šolsko
nalogo? Dekleta se morajo dandanes tudi preveč
učiti! Sicer je pa Prepisavček že obljubil, da
reši to jako važno žensko vprašanje v prihodnji
številki Rakete.

36

Šele danes, ko sem jo gledal takole odzadaj,
sem se preveril, da je moja Mira bitje, popolno
od vsakatere strani. Pa to, kar tukaj čenčam, je
vse tako nerodno, da me je sram! Ali zastonj bi
se trudil, jo opisati tako, da bi bila zadeta vsaj
približno! Vse bi ji dal, solnce, luno in zvezde in
še samega sebe!

Sledil sem jo precej dolgo. Meni je bil to
en sam blažen trenutek, akotudi nisem govoril z
njo nobene besedice. S težkim srcem sem se po¬
slovil za njenim dražestnim hrbtom. Tudi misel
na bodočnost mi je kalila veselje. Zakaj že pred
maturo mi utegne Mira ubežati desetkrat! Moja
duša bi ne mogla preboleti take nesreče! Uboga
Mira!

Klicali so me vse tri ure zaporedoma. Pa
ne eden me ni vprašal tistega, kar sem znal! Za
nameček se je pa še neizogibni Iks popoldne
spoteknil nad mano. Vrezaval sem namreč ravno
začetno črko ljubljenega imena v klop in si mislil:
„Še lepše nego v tem lesu si zarezana, Mira, v
mojem srcu ! 11  Kar je planil profesor name! Zastonj
sem se zagovarjal. Naglo se je raztogotil in me
zapisal zaradi nepazljivosti in zaradi nedostojnega
vedenja v razredni album.

Tako uživam vse sladkosti in trpim vse
bridkosti zaljubljenega človeka . .. Moji občutki
so zategadelj večinoma nepopisni. . .

O ideal, ideal!

37

1. Februar. Sobota.

Meni se vse tako zdi, da Mira doslej še ni
opazila moje vrele ljubezni.

Ves dan sanjarim samo o njej! Navsezgodaj
ji kličem v duhu: Dobro jutro, Mira! Ljubim te!
Lubim-ljute le-tete! Ich liebe dich! Amo te!
dv/.co ce...  O Knežji dvorec! Kako si slaven, ker
prebiva v tebi tako dekle, in kako srečna je
Ljubljana, vsa Kranjska, ves svet, da premore
ta biser, kakršnega ni drugod nikjer! Kvečemu
v nebesih bi bilo menda najti kaj podobnega.
Mira je angel! Angel! Angel! To bi moral vsak
dan zapisati, pa le pozabim, ko sem tako zaljubljen !

Na ledu sem vendar ves čas okoli nje, da
bi ji vžgal plamen v srcu. Kolikokrat se ji hočem
približati, da bi ji začel prav pošteno dvoriti!
Pa se vselej skesam ...

To popoldne je padla dvakrat. Pomagat sem
ji priletel, žal, obakrat — prepozno! Ko ji je
izpoddrsnilo drugič, se ji je prištulil neki domišljavi
realec, jo vzdignil in se le nje tiščal in se omu-
haval okoli nje. Kako je krvavelo moje samotno
srce! On pa ji je pometal dvorišče na vse pretege ...
Ali mene, mene, mene niti ni pogledala! Godba
je igrala živahno polko, moje srce pa mrtvaški
marš. Ah, najrajši bi bil muha pa bi sedel Miri
na klobuček in jahal tako z ljubico po Ljubljani!

38

Ves žalosten in napol zmrzel sem se vračal
domov! Tako mi je bilo pa hudo, da sem malone
obupal sredi Trnovskega mostička pred cerkvijo.
Toliko da nisem skočil v Gradašico! Pa sem se
zbal premrzle vode. Šele na Kongresnem trgu mi
je jela lampica upanja brleti nekoliko živahneje
— in v Zvezdi, za Radeckega spomenikom, sem
v mraku prisegel Miri večno zvestobo ...

Le škoda, da ljubice ni bilo zraven!

4. Torek.

Včeraj je bila zadnja konferenca.
Top je nabit!

5. Sreda.

Po kosilu sem hitel tjavun na Kern. Polagoma
se je zbralo tam tudi obilo krasnega spola. Med
vsemi pa je mojim očem najbolj ugajala Mira, kije
izpreminjala ves led v nebesa. Zazibavala se je
po gladini kakor Vila brez perut! Zlasti me je
očarala, ko sva se enkrat skupaj zaletela med
množico! Dobro četrt ure sem gledal za zeleno
obleko in občudoval ljubico oddaleč. Ali čas mi
je minul kakor minuta. Zdaj pa sem začel resno
preudarjati samprisebi, kako bi se ji pridružil na
lep način.

39

Kar ji pade robček iz mufa. Al o, jaz pa
kakor divji jelen za njim! Že ji molim izgubljeno
rutico prijazno naproti in velik junak se zdim
sam sebi. Nanaglem pa se mi izpodleti, in pridrsam
jo z belo zastavico jadrno po hrbtu ravno pred Miro!

,.Dober dan, gospodična!“ jo nagovorim na¬
vdušeno z najslajšim glasom in počivam od burne
vožnje še vedno na tlfeh.

,,Dober dan!“ mi odzravi in se mi ljubeznivo
nasmehne, navidezno vsa vesela. (To so bile prve
besede, ki sta jih slišali od nje moji presrečni
ušesi). O kako milo doni ta zvonki glasek in
kako rahlo podrhtava! Uboga ljubica, gotovo jo
zebe! Muf tišči venomer na usta. Jaz pa sedim
takole čisto blizu pred njo na ledu in uživam in
mislim, da sem v malih nebesih! — Fino! Zdi
se mi, da sanjam naj slajše sanje. Zato krepko
pomigam s palcem in se udarim po stegnu in
se tako uverim, da je vse to zlata resnica. O
kako vleče vso mojo dušo neznana sila k njej!

„Gospodična, to ste izgubili, prosim!“ začnem
pogovor, se skobacam na halifaks in ji podam
najdenčka. Ah, kako me vsega izpreleti, ko se
pritem nalašč dotaknem njene dlani! Žal, le
rokavic, tistih rokavic, ki jih je oni realec že
tolikrat stiskal s svojimi nevrednimi kremplji!
O, kaj bi bilo šele, če bi se bil jaz zadel njenih
golih prstkov!

Bržkone je tudi ona Židane volje; okoli
dražestnih ustec ji igra neprenehoma angelski

nasmeh. Zdaj pa se skloni nekoliko bliže k
meni . . . Mislim, da se ne motim — tedaj je
rajski dih njenih ustec dosegal moja usta! Bilo
je skoro toliko kakor poljub! To se mi je zdel
najlepši trenutek mojega življenja! Kar okamenel
sem od same sreče! Ves osupel in omamljen nisem
mogel gladko govoriti in komaj sem se upal dihati...

„Ste se morebiti kaj potolkli ?" me vpraša
sočutno.

„Prav nič, gospodična; temveč popolnoma
celemu mi je čast, da se vam predstavljam:
Dragotin Milavec, tačas gimnazijalec.“

,,Hvala —“ reče malomarno in se prikloni
komaj vidno. „Kateri razred ? 11  doda počasi, ne¬
kako hladno.

„V IV. a  prenašam trpljenje učenega živ¬
ljenja", ji razodenem in se razkoračim prav moško!
„Izvolite, da se podrsava malo skupaj ? Srečnejšega
človeka ne bo potem kroginkrog nikjer po mili
domovini slovenski!"

No, mislim, da nisem gobezdal kar tako,
ampak da sem se izražal dosti dostojno in izbrano,
kakor sem slišal primeroma strička Davorina,
slavnega govornika. Kaj pa mi naredi moja obo-
žavana lepotica?

„A — tako ?“ me zavrne mrzlo. „Hm ... z
nižjo gimnazijo se pa nič ne menim. Z Bogom!"

Mira, Mira! Kar precej višji gimnazijalec
še ni prišel dozdaj nihče na svet. Le to me tolaži,

41

da ne veš, kako vroče sem te ljubil teh pet
tednov! Nezvesta, bodi zdrava! Zdaj te moram
korenito iztrgati iz srca in te iz spomina izbrisati
s črno gobo večnega pozabljenja! Ha, ne navdajajo
me več prejšnji rajski občutki, temveč v meni se
kuha le sama grenka osveta . . .

Zaletim se na drugi konec ledu, kjer se drsa
ob vrbah moj ljubi Prepisavček po levi nogi. (Z
desne se pa poriva, ker ima samo eno drsalko).
Kratko mu razložim žalostni roman svoje prve
letošnje ljubezni. Prisiljen po kočljivih razmerah
mu obljubim, da mu dam jutri ob desetih pol
žemlje, ako mi zdaj žurno pomaga, da pokadiva
naši ošabnici na vso moč pod nos. Prepisavček
se ves zamišljen oblizne, se zavozi parkrat okolo
mene in privzdiga desno nogo vedno više . . .

,.Hevreka!“ zakliče naenkrat in mi veselo
pokima.

Pridružil se je nama še Kljukotaj, tako da
je bil triumvirat polnoštevilen. Ko pride oholo
punce s prijateljico domov grede mimo nas, ji
naredimo špalir in se ji odkrijemo in globoko
priklonimo! Prepisavček pa jo ogovori čisto po
domače:

,,Dovolite, milostiva gospodična, da vam
čestitamo enajstega novembra, dasi še ne hodimo
v deveto šolo na Vrhniki ?“

»Enajstega... novembra?“ se zavzame Mira.
»Čemu pa?“

„K veselemu godu!“ se odreže Prepisavček
ledeno. „Le povprašajte doma, če sami ne veste,
katero ptico posebno častimo — o Martinovem ! -<

Tedaj je vendar razumela duhovitega Pre-
pisavčka! Kar zardela je, tako jo je bilo sram. Aha!

Servus, ideal! .

6. Četrtek.

Že trikrat sem se pripravil pisati, pa meje
vselej kdo zmotil.

Tolikrat sem bil že zaljubljen — pa zmeraj
nesrečno! Zato bom odslej neizprosen sovražnik
krasnega spola, če ne bi bil le smešen junak.

Koliko imenitnih občutkov sem zafračkal
Miri na čast! Vedno biti nerazumet, to je moja
žalostna usoda!

Kako neumno se mi zdi vse moje prejšnje
pisarjenje!

Pa — pozabimo, kar je bilo! Uživajmo, kar
imamo! Saj nam cvete triumvirat!

Slavni Prepisavček predlaga v uvodnem
članku Rakete nekaj res idealnega! Z navdušenimi
besedami zahteva, naj odpravi minister že enkrat
profesorske kataloge. Součenci naj glasujejo konec
vsakega semestra sami, kdo je izdelal in kdo ni.
Vendar pa, piše Prepisavček, utegne še marsikaj
Ljubljanice preteči mimo gimnazije, preden obrodi

43

ta ponižna misel kaj sadu. Prepisavček, ta pa, ta!
To je glavica! Bog mu daj zdravja in potrpežljivosti!

Prebral je že cel kup povesti. Pa trdi, da
niso vse skupaj čisto nič vredne. V počitnicah
namerava sam spisati par romančkov, da bo imel
kaj prida brati, kadar ga bo tri dolgčas.

Ta moj najboljši prijatelj pravi, če bi dobil
on consilium abeundi, da bi se strahovito maščeval
Iksu! Kupil bi največo pipo in jo pušil ves dan
pred gimnazijo, dokler bi nevoščljivi Iks ne dobil
od jeze trdih jeter!

Zvečer sem se še nekoliko spominjal Mire!
Lepa je res, lepa, nič ne rečem. Pa kaj pomaga,
ko pa nima nobenega srca!

Toliko idealov kakor jaz menda še ni imel
noben fant. Vedno enemu zvest biti, to je pa kaj
težko. Slovenke so tako lepe, da zmotijo tudi
naj zvestejše srce!

7. Petek.

Jutri dobimo — izpričevala — — brrr!

Po šoli, ob štirih, sem šel k brivcu in si dal
ostriči lase do kože.

O da bi mogel tako narediti tudi z ušesi!

8. Sobota.

Sodnji dan!

Vso noč so se mi sanjale strašne reči. Vsi
profesorji z ravnateljem vred so pridivjali k meni

in se izpremenili v tigre in krokodile. Hotel sem
se jim braniti s pipcem. pa ga kar nisem mogel
odpreti! Najhujši je bil Iks v podobi požrešnega
zmaja, ki me je nesel po zraku na Grintavec.
Tam me je izpraševal matematiko! Rep mu je
segal noter do Šiške. Naposled mi je nameravala
zverina odgrizniti nos, pa sem se — hvala Bogu! —
zbudil še o pravem času.

Zjutraj sem oblekel dvoje debelih zimskih
hlač. Vmes pa sem potlačil trpežno brisačo na
kraj, kjer je moja Ahilova peta. Pod tem trojnim
pokroviteljstvom sem upal, da bom laže prenašal
pikre usode brutalne udarce.

Že v šenklavški cerkvi mi je prihajalo vroče.
Želel sem, da bi slovesna maša trajala večno!
Tudi mi je prišlo na misel, kako bi bilo imenitno,
če bi usmiljen tat pokradel izpričevala! Le prekmalu
so zapeli Cesarsko! Prišla je ura odločitve, in
dobili smo vsak svojo obsodbo.

Toliko da nisem padel po stopnicah, ko sem
bral kratko pa uničevalno kritiko svojih nasprot¬
nikov! Tema se mi je delala pred očmi. Zavil
sem na dvorišče, kjer sem se malo pojokal nasamem
tam za vodnjakom . . .

Tri dvojke!

Zaradi matematike naj že bo. no! Ampak,
da me je vrgel tudi Trojkosip, to je pa vendarle
malo prekisla krivica! Seveda, kaj je njemu dvojka
ali trojka več ali manj? Saj so poceni! Komaj
čaka, da jo zamaže! Pa si domišlja potem, da

45

je napravil Bog ve kaj imenitnega! Nikdar več se
ne bom smejal njegovim jalovim dovtipom!

Prepisavček mi je povedal, da je srečno
izlezel med Scilo in Karibdo, da pa neče več
izdavati Kakete, ker mu ne prinaša nele nič čistega
dobička, temveč same sitnosti. Žalostno!

Vseh skupaj nas je pa pogorelo devet.
V lokaciji sem predzadnji. Prvi (od zadnjega
konca) je Klukotaj.

Mi trije zavezniki smo se šli najprvo malo
po ..Klobasi 41  izprehajat, da si okrepčamo razburjene
živce. Prepisavček je imel denar in pokazal hvale¬
vredno darežljivost. Ob oglu Zvezde je nakupil
karamija in pečenega kostanja; pa smo jedli, da
je bilo kaj! Dal nama je tudi cigaret, ki smojili
šli kadit za nunski samostan. Kljukotaj je dim
imenitno k sebi dajal in ga izpuščal skozi nos.
Trdil je, da izpričevala nimajo za pametnega
človeka nikakršne vrednosti.

O — da bi tudi doma mislili tako idealno!

9. Nedelja. Zjutraj.

Včeraj, na trnjevem potu proti domu, sem
žvižgal tistole: Slovan brate ima! Veselo sem
odpiral oči, in ljudje, ki so me srečavali, so si
bržkone mislili: „Ta je pa dobro izdelal, ta, ki
jo maha tako Židane volje!“ Vendar čimbolj sem

46

se bližal domačim penatom, tem huje so se m 1
šibila kolena.

Slavica je bila že tukaj. Ko sem se priplazil
v salon, jo je papa ravno poljubil in pohvalil.
Prinesla je prvo odliko! Obljubil ji je ne vem
vse kaj lepega.

„No, kaj pa ti?“ se obrne k meni. Z drge¬
tajočo roko mu oddam svoj parte. Oprezno pretipam
oklep, se jamem polagoma jokati in stopam po
rakovo nazaj v kot proti klavirju.

„Pa kar tri naenkrat!“ se razljuti papa in
migne Slavici, naj odide.

Meni lete solze naravnost doli na čevlje.
Oh, da bi bila vendar mama poleg! Strašno mi
je pri srcu. Komaj izustim:

,.Goljufali so me! !<

„Tako, talio!“ se mi zasmeje srdito. „Kaj
mi vsega ne pripoveduješ . . . Drugod pa povsod
le zadostno. Lepe novice, lepe novice! Samo v
petju te hvalijo. No, pa precej poskusiva, če se
niso zmotili, in če imaš res tako talentiran glas.
Le čakaj, ti adut ! -1

On po šibo, jaz pa smuk pod klavir!

Žalibog le prekmalu me je izvlekel za bedro
in me stisnil med kolena. Zdaj pa je sledila s
premišljenim poudarkom constructio y.ard uvvsaiv.

„Ljubi papa! Ljubi, ljubi papa ! 11  sem hitel,
on pa še bolj.

O jerum! O jerior, jerius, jerrime!

47

Skoraj se mi ne ljubi nadaljevati!

Zvečer.

Med zemljo in nebom viseč, sem bil prisiljen,
igrati zoprno vlogo trpeče oblike. Kričal sem, da
je letelo skozi ušesa, natihem sem pa natanko
štel bolečine. Dvanajst jih je bilo. Papa, bivši
Sokolov predtelovadec, je kazal čimdalje več moči,
in zadnje tri so bile pa že res tako gorke, da mi
ni pomagala vsa trojna zaveza nič!

„ Dalj e prihodnjič!" mi je obljubil in mi
dal poljubiti (!) kontrafagot.

Zaplenil mi je halifaks, mi napovedal post,
me zapodil v malo stransko sobo in naročil inštru¬
ktorju, naj mi da cel kup nalog, „da me ne sne
dolgčas".

Ko je odšel popoldne v pisarnico, mi je
prinesla mama skrivaj nekaj kosila in me tolažila.
Sram me je bilo. Ves objokan sem ji poljubil roko
in obetal, da se poboljšam drugega pol leta.

Ob štirih sem bil pa že zopet presneto lačen!
Naloge sem dovršil vse in trpel samoto v sramoti
in sramoto v samoti. Dobro, da me nista videla
Prepisavček pa Kljukotaj! Čutil sem se hudo
nesrečnega . . .

Spominjal sem se srečnih dni prve mladosti.
Kje so časi, ko smo na Ledini metali loparje v
zrak, da se odloči slinka ali nek, in bili klinec ali
grilček; ko smo se frnikolali ali nikali z belimi
nikolami in sivimi grahki ; ko smo plesali ristanc
po eni nogi; ko smo se fucali za peresa in tuze
in se prepirali zaradi muhe; ko smo bili žogo, pasli
kozo...  O klinec in grilček! O skrivalice! O
nikole in nike! O žoga, o koza! O ristanc in
fuci in tuze! O srečne ure moje mladosti! Noben
cesar, noben milijonar mi jih ne more vrniti! Zdaj
sem pa zaprt! Doživel sem komaj trinajst let, pa
sem že tako nesrečen!

Oh - — to so tiste hvalisane urice „zlate“
mladosti!

In vendar bi živel lahko tako srečno!

Izprehajal bi se okolo mesta, kjer so najlepši
hribčki in najprijaznejše dolinice. Tako krasno
okolico, kakršno ima naša bela Ljubljana, ima
le malokatero, akotudi veče mesto, trdi stric
Davorin. In kar izreče on, je gola resnica. V Grad,
v to starodavno, sivo zidovje, tako častitljivo in
ponosno stoječe ko močan varuh tam nad nami,
sem ves zaljubljen! In kako lepo je v Zvezdi!
Pod Tivoli! Pod Rožnikom! Okoli Šiške! Po
Večnem potu! Proti Dobravi! Na Posavju! V
Mestnem logu! Proti Laverci! In Kamniške pla¬
nine! In gorenjski snežniki! Cerkvice na hribčkih!
Sploh, kamor se obrnem! Stric pravi, da so Ljub-

■49

ljančani tako malomarni do prirode le zaraditega,
ker imajo toliko lepote vedno pred nosom.

O tem preudarjam v svoji ječi. . .

Kar se odpro vrata prav počasi, in po prstih
pride k meni — Slavica.

„Kaj si me prišla zijat, neumnica!" zarenčim
razkačen nanjo.

Ona pa vzame izpod predpasnika kos orehove
torte in pomarančo iz žepa, postavi to svojo južino
predme na mizo in odide žalostna pravtako tiho,
kakor je prišla.

Nikoli več je ne bom vlekel za kito!

Zvečer je bil zopet stric Davorin pri nas.
Ta mož je pa zares olikan: šole niti oddaleč v
misel ne vzame nikdar! Prositi ga moram, da s
svojim izrednim govorniškim darom ustavi obljub¬
ljeni — daljnji natisk!

50

Prisiljeno zelje.

^jutraj pred poukom je prepisaval Prepisavček
v zadnji klopi pete šole vsako tretjo besedo
iz latinske preparacije odličnjaka. Nanagloma je
pa vstal, iztegnil dolgi život čez črvojedno klop
kakor ož in previdno pogledal sosedu preko
ozke rame.

Pred njim je čepel Kiselica ves sključen, si
gladil z levico še malo mokre, pokoncu štrleče
lase in sukal z desnico svinčnik tako navdušeno,
da ga kar najmanj ni motila hrupna zabava
tovarišev, ki so se ali vojskovali gori pred desko
ali se zvirali spodaj po klopeh in, razgrajaje po
vseh kotih, uganjali burke v prekipečem veselju
mladosti.

51

4 *

Široko je odprl prežo n oči, ko je bral pri
sošolcu:

JJuhovi na Rožniku

ali

■ljubezen je nevarna!

Izvirna žaloigra v devetih dejanjih.

Osebe:

Uroš,, ubežen kralj.

Nedavinas, profesor matematike, zaklet v cuka.

Anica, kraljična, zagovorjena v kukavico.

Devet priletnih strahov, začaranih v žabe: njeni sorodniki.
Pogrebci z godbo.

Prvo dejanje.

Gozd na Rožniku. Trda noč. Dež lije, drevje šumi, vihar divja. Strašno se
bliska, treska, grmi. Ob obalih Tivolskega jezera reglja ukleta žlahta Anice.

Skoro bi se bil Prepisavček izdal s smehom.
Hitro je pritisnil žepni robec na usta in se pri¬
pognil iznova nad pisatelja, ki je nadaljeval na
drugem listu:

Prvi prizor.

Uroš. Nedavinas.

Uroš  (sedi v beli surki na štoru, pije črno kavo in molči; vzdihne,
odide, pa se vrne kmalu, pogleda na uro, zaškriplje z zobmi. Zbadljivo:)

Hu —? Polnoči . . . Korajžen čuk'

Prepeva pesem srčnih muk.

Nedavinas  (fofota okoli kralja:)

Grob zlatih upov je podrt!

Grob grozen grebe grenka smrt . . .

52

Kralj. Uroš, marš v pokol nazaj!
Ni tam tvoj pravi rojstni kraj?
Oj tam, kjer gadi vriskajo
Pa močerade stiskajo;

Kjer duše ogenj kolnejo,

Bi rade šle v Sibirijo;

Hudič pa na žerjavici
Zastonj vakance si želi!

Uroš  (zaničljivo:)

Možgani tvoji hirajo,

Prav tožno muzicirajo!

Tri kukavice kukajo,

Tri mavre mučno mukajo.

Cuj, čuki čudno čukajo!

Uh, urhi urno ukajo —

Tvoj skisan nektar cuzajo!

Vse Muze se ti muzajo!

Ha —!

Ves zaripljen v obraz, z velikim naporom je
krotil zalazun Prepisavček v zaplečju svojo ve¬
selost. Že davno je sumil, da tale fant pesnici
natihem po vsej sili. Zdaj je pa skrivnega grešnika
zavohal sredi greha. Škodoželjno se je namnzal.
Precej dolgo sta si bila na dvoje. Danes je morebiti
prišel dan povračila, da Kiselica ni dal nikdar
prepisati najkrajše vrstice, temveč sebično za¬
krival svojo šolsko nalogo pod neprozornim piv¬
nikom in odurno odganjal Prepisavčka: ,.Boš?
Boš? Ne greš!“

Hudo je imelo Prepisavčka, da bi se precej
lotil žrtve — kar je zapazil, daje  pisatelju padlo

58

izpod klopi nekoliko popisanih listov na tla.
Bliskovito je hlastnil po plenu, ga usačil in
skočil z njim za katedro. Ondi je privezal žepni
robec na raztegnjeno veliko šestilo in vzdignil to
zastavo kvišku. Takoj je ponehalo bučanje. Kričači
so umolknili; kvartači pobasali tarok; pretepači
sklenili premirje; telovadci, ki so hodili po rokah
in preobračali kozelce, so se postavili zopet po
človeško na noge: vsi do enega pa so hiteli rado¬
vedni bliže, poslušat glas Prepisavčka.

Le Kiselica je ostal zadaj in ni v hudi
pisavici slutil nič slabega. S solzami v očeh je
venomer predel svoj mrtvaški pesmotvor.

„Fanti!" je nagovoril Prepisavček tovariše.
„Zdaj smo menda že vsi skupaj. Nekaj prav ime¬
nitnega imam tukaj. Stražo na hodnik! Ti, Po¬
gačnik, pred vrata, in ti, Medičar, za ogal! Vaju
dveh že dolgo ni bilo v službi. Ala, le hitro!"

Nerada sta šla tadva pazit.

Prepisavček se je pa takoj pokazal kratko¬
časnega glumača. Debelo glavo, na pisker malone
do kože ustriženo, je nagibal po strani, strmel s
sivimi očmi topo v strop, dejal desnico z vzdig¬
njenim mazincem na srce in pocincal nekoliko z
desno nogo. Čim resneje se je trudil držati, tembolj
mu je silil levi ustni kot proti ušesu. Ogoljena
suknja na škrice, s pisano podlako, s prekratkimi
rokavi in predolgimi otepki, objedene petelinčkove
hlače in nerodni, izrabočeni čevlji — vsa ta njegova

prikazen je silila učence na smeh, še preden je
dobro izpregovoril:

»Prisiljeno zelje.  Trideset žalostnih
pesem. Neusmiljenemu idealu iz pripravnice, go¬
spodični . .

Že po prvih besedah je vzdignil Kiselica
prestrašen bledo, suho glavo na tankem vratku in
sedel nekaj trenutkov kot okamenel. Potlej pa je
skočil na noge.

»Stoj —! Daj sem!“ je prekričal bravca in
se ril proti njemu.

»Kaj malo?“ ga je hladnokrvno zavrnil Pre-
pisavček.

»Tako že ni zapisano, ti mulec!"

»Kako pa?“ so poizvedovali nekateri.

»Čisto drugače: ,Mana in metulj  čki‘!“
se je izpozabil razgreti pesmarček.

»Tjnj . . . Mana!" so se norčevali. »E, pa se
Zelje poda vse lepše!"

»Sram vas bodi vseh skupaj!“ je zakipel
Kiselica in planil proti Prepisavčku.

Ta pa je samo mignil, in pred razkačenega
pesnika se je prizibal močni rdečelasi Kljukotaj
in mu pomolil pest pod nos.

»Miren prijatelj?" ga je posvaril. »Če ne,
boš pa tepen kakor slama!"

Slabotni pevec se je umeknil v svojo klop
in si zakril obraz na levem rokavu. Prepisavček
pa se je spoštljivo priklonil in povzel:

55

. gospodični Anici Otočnikovi v veko-
večen spomin zložil Kiselica, stnd. gymn. V. a.

,,Živio Kiselica!“ so vpili petošolci. ,,No,
Prepisavček, no — ?“

Prepisavček pa je sprožil s primernim ob¬
čutkom :

U vod.

Da revež sem,

To dobro vem!

Metuljčki moji klavrni!

Iz mane ta kolač
Nesite v šolo ljubici
Na klop tja urnih krač!

„Hahalia!“ so udarili sodrugi v smeli in
okisali pesniku mano precej začetkoma z opazkami,
s kakršnimi dražijo poredni uredniki Prešerenčke
po svojih listnicah. „Kako že? A — to je . . . Ta
ljubica je prejkone neznansko sladkosnedena! Da
si le ne bi nežnega želodčka pokvarila s presladko
pogačo!“

„Kdo ti je dal pravico ? 11  je zrasel Kiselica
nanovo. Vse je gorelo in utripalo po njem; zgrabil
je Homerja in ga zadegal proti Prepisavčku.
„Boš molčal ? 11

„Še ne tako kmalu, očka, ne!“ se mu je
rogal ta. „Klukotaj, e — daj, daj, zaropotaj še
nekoliko ! 11

„Ti — ?“ je zapretil hrust Prepisavčku vdrugo
in si leno vihal rokave. „Tiho! Ali bo druga!
Zabavljaš, jetika ? 11

56

Med takimi prestanki je Prepisavček vselej
naglo samzase pregledal prihodnjo pesemco pa jo
predelal in zasvedral po svoje, ako se mu je zdela
tuintam še, kaj premalo žoltava. Po uvodu je za¬
krožil prvo pesem z jokavim glasom, ki je bil
tem smešnejši, ker se mu je letos premenjaval in
cepil zdaj na debelo zdaj na tanko:

Žalostni vzdihi.

O ti bleda polna luna,

Kaj se skrivaš! Te je strah
Razglašene, solzne lire
In pa mene zraven ? — Ah!

Polna luna, luna mila
In okrogla luna sploh,

Viž, kako hudo mi piha
Kraška burja v srcu! Oh!

Luna lena, lena luna,

Ti ponočni potepuh,

Saj me niti ne porajtaš,

Da zastonj se jokam . . . Uh!

„Ah! Oh! Uh!“ so ga oponašali součenci,
kakor urhi v ilovičnici. „Pa taka sapa! In vse za
prazen nič! No, veš kaj . . . Genialno!"

Kiselico je prehajala zelena in rdeča. Grizel
si je nohte in ugibal, kako bi vrnil Prepisavčku
sramoto.

Nagajivec pa se je odkašljal in zagodel:

Zakaj?

V srcu me črviček pika . . .
Žoka, stika —

Ker ga mika!

Moja muka, ta ga mika . . .
Ker ga mika —

Me pa pika!

Seveda je ujagala tudi ta črviva novica
pravtako, kakor poprejšnje, ako ne še bolje. Zlasti
pa so bile priproste in vendar tolikanj lepe ribniške
rime mladeničem hudo povšeči. Vsi so se mu režali
v zobe in prihajali čimdalje veselejši. To je izpod-
budilo Prepisavčka, da se je požuril:

Ob Ljubljanici.

Ljubljan’ca, dela čuden šum,

Srce se joka: »Bumbumbum!

Valovi so odnesli up,

Ostal je le spomina strup.

O bumbumbum! O bimbambom!

Prav kmalu počilo zdaj bom!«

Le iztežka je Prepisavček prebral te vrstice,
ker mu je občna veselost prestrigla vsak čas besedo.
Dijaki so cepetali z nogami, da se je prašilo od

58

tal, se davili od smehu, rigali, od grohota pojemali
in se držali trudni za trebuhe.

Kiselica, zgužen v dve gube, je prekasto
gledal izpod čela. Ako bi bil kako mogel, na drobne
kosce bi ga bil razčetrtal, zlobnega protivnika!

„Možje!“ jih je opozoril Prepisavček in za¬
dovoljno mežikal. „Pšt—! Oziraje se na razne
ozire, vam preberem samo še nekaj kratkega,
preden zazvoni. Dalje prihodnjič! Neoporečeno
zadnja predstava! Gospoda, poslušajte:

P e r e a t!

Kaj pa je tfibe treba bilo,

Bridki katalog!

Ali ni na svetu tako
Dosti drugih nadlog?

Dolgo te že na piki imam!

Zgaga greniš mi uk!

Kadar tc vidim, me je sram
Starih pa mladih kij —!

Glasno kličem štotisočkrat,

Da se trese okrog:

Pereat! Pereat! Pereat
Vražji katalog!

„Pereat katalog!“ je zagrmelo iz petdeset
mladih grl. ,,Na grmado z njim! Živio Kiselica
in Prisiljeno zelje! Ploskajmo! Ploskajte!"

„Prijatelji,“ je izjavil Prepisavček, „naš plo¬
doviti slavček je preveč ginjen, da bi se vam

59

mogel zahvaliti sam! Zato pa vam izrekam v nje¬
govem imenu jaz naj toplejšo zahvalo tako za
dobrovoljni posluh kakor za laskavo priznanje,
ki ste mu z njim razvedrili premračnega duha.
Bog mu daj učakati mnogo let, da bi mogel
Slovencem še dosti zelja prisiliti in stlačiti v
stihe. Čast Kiselici!“

„Čast in slava ! 14  so vikali in krikali sošolci.

Prepisavček se je klanjal v imenu pesnika
in metal poljubce na vse strani. Nikdar dozdaj
še ni bil razveselil tovarišev tako ko danes.
Razred je razsajal kakor drhal predpustnih žav-
žarjev. Drug za drugim so hiteli z zastavo čestitat
„geniju“, ki mu je šlo od togote na jok. Vsevprek
so juhejskali, mu mahali z robci, ga gnetli, objemali
in ga vzdignili celo na rame pa ga nosili med
vrstama klopi v slavje po sobi. Klukotaj, prvi
predtelovadec, pa se je postavil pisatelju na
čast vrhu katedre na glavo in zapel po navadi
bajacev v cirkusu: ,.A-a-a-i-i!“

Naposled je Kiselica vendar srečno ušel
občudovanju, se zagnal dopred Prepisavčka, ga
zgrabil, mu iztrgal papirje iz rok in jih spravil
v žepu.

To je pa srdilo Prepisavčka. Žurno je na¬
močil gobo v skledici.

,,Ohladimo mu vročo pevsko žilo!“ je zakričal,
spustil Kiselici kalan curek za vrat in se izmuznil
tovarišu iz pesti kakor kapelj. Nato pa gobo na
stolček, ključ z žeblja, pa smuk skozi vrata!

60

Užaljeni pesnik jo je nemudoma pocvrl za
njim po hodniku. Ali dolgin mu jo je srečno unesel
na varno utoko in zaklenil durce za sabo. Nekaj
časa ga je preganjač čakal in klical na korajžo.
Potem pa se je skril pri oknu in opažal glasno
vrvenje na trgu zdolaj, kjer so v drevoredu mesarji
sekali meso in ponujali tikob zidu okoličani pe¬
rutnino in jajca.

Medtem pa se je v prvem nadstropju na
izhodni strani odprlo okno na dvorišče. Pokazal
seje prijazni, zdravordeči obraz sivolasega starčka,
in vela roka, komaj za izpoznanje se tresoča, je
prijela zvon za železno zanko. On, kije  z rešilnim
znamenjem konec ure otel že marsikoga preteče
dvojke ali trojke, priljubljeni Franzi, nepozaben
celim rodovom ljubljanskih gimnazijalcev, ta mož
je zazvonil zdaj v začetek pouka trikrat tisti
svoj ,,Dang-dingdang-dang! -<  tako lepo natanko
odmerjeno, kakor je znal to edinole on sam.

Toda razburjeni Kiselica ga to jutro ni slišal,
tam zunaj, na drugi strani poslopja.

Ko se je naveličal vrebati, je vzel iz kota grdo
staro metlo in se vrnil v sobo. Nič ni pomislil,
da je že odšla straža s hodnika, ampak junaško
se je postavil kraj vhoda razredovega, da bi takoj
počil po Prepisavčku, ki je moral priti vsakčas.

„Tako je prav!“ so ga podpihovali sošolci.

„Le po njem!“ je svetoval Klukotaj. ,.Tako
poceni se mu nikar daj! Pošteno ga opili po
betici! Nič ne maraj, saj ni tvoj brat P

61

„Q le daj ga, le!“ je netil tudi Milavec
ogenj maščevanja. „Prepodomače se je šel mance
s tvojo ,Mano‘. Ostro ga vzemi na muho pa —
rrrsk po buči!“

Pretkanega Prepisavčka pa le ni bilo in ga
ni bilo na izpregled . . .

Že je hotel torej Kiselica odstopiti. Toda
neutrudni hujskači so ga ščuvali, da je lele še
počakal v zasedi.

„Zdaj gre!“ je zavrisnil elegantni Jamnik,
bivši glavar slovenskih Indijancev, divjak, ki je
imel najtanjši sluh. „Pazi—!“

In zaziblje se kljuka.

Kiselica se trese od bojne neučakanosti,
vzdigne svoj buzdovan z metlinjakom visoko kvišku
z obema rokama . .. Vrata se odpirajo . .. Razred
buči kakor morje Adrijansko . .. Nevi doma in ne-
vedoma zamahne Kiselica kar tako predse —

Pa kakor bi odsekal, umolkne razburkana
mladina.

Pred osvetljivim učencem stoji iznenada pro¬
fesor matematike, teman in pa strašan tako —
z globoko užaljenim cilindrom.

Toliko da ni padel Kiselica znak zgolj od
strahu. Medel in bled, kakor bi ga bili oblizali
vedomci, je poveznil metlo, se opiral ob gorjačo-
ubijačo, umikal pogled in uklekal s koleni.

62

„No, pa ste me res kaj slovesno sprejeli
danes!“ ga je ukarjal z ugrizljivim posmehom
gospod Iks-Nedavinas, ki se ga je halo takrat
pol gimnazije.

„Oh,“ si je mislil Kiselica, „to ntegne imeti
velikanski rep zame!“

„Pa ta hrup in vrišč! Že od konferenčne
sobe sem ga slišal. Človek hi sodil, da pravkar
pitajo zverine v kakšni menažeriji! Pa ta prah!
Kaj pa ste uganjali, vrabca vendar!“

Tačas je primigal Prepisavček. Glavo si je
bil obvezal s črno ruto, da bi ga nihče ne motil
z vzburljivimi vprašanji. Gledal je debelo in svetlo
kakor zolj.

„A — tako !“ je sklepal profesor in se obrnil
proti Kiselici. „Čakali ste tega prijatelja, pa ste
se malo prenaglili? Ni tako?“

„Je, gospod profesor,“ je čivknil Kiselica.
„Polil me je z gobo“.

Prepisavček ni tajil. O pesmicah sta rajša
molčala obadva. Prefesor pa je takoj po molitvi
poslal odličnjaka po drug kalpak, odposlal metlo
in zapisal pregrešno dvojico v črne bukvice.

In potemtakem sta lepo nedeljo dopoldne,
precej po dijaški maši v Križankah, romala Kiselica
in njegov sotrudnik Prepisavček z obilnim pisalnim
orodjem v keho, v karcer, plačat svojo dan za
potlačeni klobuk.

63

Ali so pa klavrne živalce iz pete gimnazije
kdaj prilezle k ošabnemu angelu v preparandijo,
in ali je ,Mana‘ zares kaj omečila trdosrčnico, to
ni znano.

64

JVLatura.

| roje trpinov s težkimi srci in težkimi glavami
nas je skupaj v osmem razredu ljubljanske
gimnazije: Kiselica pa Kljukotaj pa moja ma¬
lenkost. Oblečena sta obadva kakor navadno, jaz
pa črno. Salonska obleka me nekoliko ženira.

„Koliko je že, Milavec?" me vpraša Kljukotaj
z debelim basom. Nespoštljivo sedi na zeleni mizi,
zvoni z nogama rajnim psom in tolče peto ob peto.

„Šest minut čez tri četrti na osem," mu
odgovorim.

»Torej še devet minut, in prične se sodba!"
mrmra Kljukotaj in si zamišljen gladi črno, že
precej močno brado.

»Žalibog!" vzdihnem in stopim k prvemu
oknu. *

Jutranje solnce obseva z usnetega neba
Vodnikov trg, čisto opran od nočnega dežja.

Nobene žive duše ni na njem; praznično prazen se
mi zdi pa nekako tuj in pust. Vrhu kamenov pred
poslopjem se je nabrala po plitvih jamicah deževnica,
ki krasno odbija stostroke žarke. Rosne kaplje
se bliskajo na širokih listih starih dveh kostanjev.
V njih senco se pripodi dvoje zaljubljenih kužkov
in flirta.

»Presrečne živalce,“ si mislim nehote, „ki
vam ni treba delati mature!“

Kiselica se nič ne meni za naju. V tretji
klopi čepi in se venomer uči, uči, uči. Cel kup
šolskih knjig je privlekel s sabo, celo Haulerja.
Zdaj tišči bledi, shujšani obraz z rdečkastimi,
oteklimi veki nizko doli med bukve, zdaj zopet
strmi s topim pogledom v zrak in se arsa z ro¬
kama po stegnih.

'»Pustijo no, Kiselica, pusti učenost!" ga
ubada Kljukotaj.

Oni pa bržkone ne sliši nič.

»Ti, Kiselica," zabavlja Kljukotaj glasneje,
»če se nisi nagulil dozdaj, v teh par minutah se
ne boš! Pa saj znaš tako vse naizust, menda še
vejice pa pike?"

»A — kaj to tebi mar!"

»Kaj pa prežvekuješ, kaj?"

»Vojne Aleksandra Velikega!"

„E beži, beži," mu svetuje Kljukotaj, »rajši
malo odpočij, če ne še znoriš! Gledaš mi že za¬
dosti krvavo!"

66

Miruj! V srednjem veku tudi ne znam še
ničesar. “

„Jaz ga pa sploh še pogledal nisem!“ se
baha Kljukotaj. „Piši me v žep vsa zgodovina!
Kaj so neki ti osli zapisavali, kdaj in kako je
premagal ali ogoljufal ali oropal ta in ta tega
in tega! Neumno!

,,Zmagal pri Gavgameli . . pa mrmra
' Kiselica.

Tedaj vstopita Prepisavček in Jamnik. Pre-
pisavček nosi svojo ogoljeno suknjico in pete¬
linčkove hlače menda še iz šeste šole. Celo nekam
ponesen se mi zdi na svojo revščino; zlobna poteza
okolo ust izdaja, da prezirljivo ocenja naju dva
škrica, Jamnika in mene. Jamnik, od vseh nas
vedno najelegantnejši, se bliža s korakom zmago-
nosnega vojvoda, z mirnim pogledom, s srečnim
nasmehom. Naredil je zrelostno preizkušnjo že
včeraj.

„Na zdravje, ljudje božji!"‘ pozdravlja Pre¬
pisavček.

„Servus! Servus!"

„No, možje, ali znate kaj dobro?" vpraša
Jamnik, bivši glavar Indijancev ob Ljubljanici.

„Jaz že nič!" odgovarja prvi.

„Jaz pa še manj!" se odreže Kljukotaj.'
„Heu me miserum! Nič ne bo, nič, gospoda!"

„Prokleta matura!" zakolne Prepisavček in
obesi slamnik na prvi prazni kliuec ob steni.
„Ali je potrebna v izveličanje?"

67

„Ni — F zabasira ukomrzni Kljukotaj.

„Ni ne!“ pritegnem tudi jaz.

„Tudi brez nje bi nas utegnili še enkrat
narediti za ministre!“ pravi Prepisavček.

»Kajpada!“ grmi zadovoljno Kljukotaj.

,,0 — kaj vidijo moje oči!“ pa se zavzame
Prepisavček in vzdiga desni ustni kot, ko se bliža
marljivemu Kiselici. „Kaj bi se vendar pilil še
zdaj! Ta neumna babja vera, da je v poslednjih
trenutkih največ blagoslova!“

„Nic ne znam, pusti me!“ se brani Kiselica.

„Kaj klobasaš, gulež! Gulil si se vse noči,
in iz ust ti silijo odgovori kakor patrončki iz nabi¬
tega samokresa. Bodi no pameten!“

Nato pa se vzravna Prepisavček slovesno,
pomalja desno ramo enostransko naprej, roteče
dviga roke in zapoje z glasom dr. Trojkosipa
skozi nos: ,.'Učite se pridno! Kmalu se vidimo pri
Filipih! Matura ante portas! Bliža se ura osvete
za marsikateri dan lenobe!“

Kiselica se mu umakne, prenese svoje bukve
kakor mačka mlade v zadnjo klop in se uči, uči, uči.

Kljukotaj skomizgne zaničljivo z ramami in
išče v desnem žepu telovnika poslednje drobtinice
tobaka.

„Za dva tri dime ga bo še,“ zamrmra, si
zvije cigareto in odide.

„Ali si se kaj dolgo mučil predvčerajšnjim?^
vprašam Jamnika.

G8

»Do treh popolnoči, 11  mi odvrne. »Potlej sem
pa kar zasmrčal. “

„Jaz pa samo do ene,“ mu pravim.

„0 — jaz pa nič!“ zatrjuje Prepisavček.
»Kar znam, to pa znam, pa je, sem si mislil.
S stricem sva kegljala do polnoči v Šiški. Plačal
je vse on, seve. Star fant, fant moder, hud krokar. 11

»Popil sem pol litra črne kave, 11  nadaljuje
Jamnik, „in pušil viržinke, pa le nisem mogel
vztrajati. Ponovil sem samo državopis in geome¬
trične dokaze. Pa sem kmalu začel risati konjičke
po zvezku in zaspal. Pametneje bi bilo, če bi bil
šel že ob desetih v posteljo. 11

„0, jaz sem se pa naspal prav dobro! 11  se
hvali Prepisavček. »Zato sem pa tudi čisto bister.
Ej, bister pa že tako! 11

»Da bi bilo le že vse pri kraju!“ vzdihnem.

,,A, kaj bi se bal! 11  me junači Jamnik in
viha mirno svojih pet šest kocin na desni strani
pod nosom. »Preveč te tare ta skrb! Ni take
sile ne pri maturi! Ako so jo prebili drugi, ki
so neumnejši od tebe, kaj bi je ti ne! Nekaj
pa le še znaš! In profesorji so jo delali nekoč
tudi sami. Vedli bodo, kako je takrat človeku pri
srcu! 11

»Ti lahko govoriš, ki jo že imaš! 11  se mu
nasmehnem kislo. »Ali mi, mi reveži! 11

»Iks jo že maha! 11  nam naznani Kljukotaj
še pri vratih. »Pa presneto strupeno se drži! 11

G9

Kazavec na moji čebulici se je približal
osmici. Za Kljukotajem prihaja roj součencev
poslušat.

,,Fanti, že gredo!“ se oglasi Kljukotaj ob
oknu. „Vesel sem jih, kakor koza noža!“

Kiselica je hitel odpirat vrata in se pri¬
klanjal globoko. Prihajali so s počasnimi koraki
naši sodniki, gospodje nadzornik, ravnatelj, Troj-
kosip in drugi ter obstali okolo zelene mize. Ne¬
koliko pozneje je došel tudi profesor Iks iz fizi¬
kalnega kabineta zraven šolske sobe. Pomikal se
je okorno, slabotno. Smehljaje se je stisnil nadzor¬
niku in ravnatelju roki.

Po molitvi sedejo gospoda za mizo, profesor
Iks pa stopi k črni deski.

,,Kiselica! Kljukotaj! Milavec! Prepisavček!“
kliče razrednik Trojkosip. „So pač vsi tukaj ?•*

„Vsi,“ odgovarjamo zamolklo.

„Torej — Kiselica!" pozove profesor Iks
prvega, potegne listek iz žepa in nareka trigo¬
nometrično nalogo.

Kiselica računi spretno in odgovarja, še
preden je profesor dobro izrekel vprašanje. Zdi
se mi kakor ves nabit in nabasan z učenostjo in
kakor da komaj čaka, kdaj sproži.

Mene se loti neznana razburjenost. Po prstih
se splazim tjagori, kjer je pustil Kiselica svojo
knjižnico.

Na slepo srečo odprem prvo knjigo, fiziko.
Daljnogledi! Zasačim se, da sem pozabil čisto

70

vse . . . Morda bom vprašan ravno o tem. Le
hitro! Tu se domislim, da analitični geometriji
nisem bil nikdar posebno kos. In azbuka! Staro¬
slovenskega tudi nič ne znam. Kiselica zvrši
zdaj zdaj! Za njim pride v klalnico Kljukotaj. Ah
— potlej pa jaz, jaz! — Pa kar nič mi noče v
glavo! Zapomniti si ne morem ničesar! Nobenega
pravila ne znam .. .

Kiselica je izgotovil in hiti z zadovoljnim
obrazom gori k meni.

„Kljukotaj!“ pokliče profesor Iks.

Kljukotaj obledi. Počasi se maje proti zeleni
mizi, zapenja gumbe na suknji, se nerodno pokloni
in oznani z odločnim basom:

Visoka komisija! Izjavljam, da odstopam."

„Pomislite vendar, kaj nameravate!" mu
zašepeta Trojkosip, in nekaj dobrotnega mu sije
z obraza. „Mmm, to mi ni povšeči! Eno leto je
velik del človeškega življenja!"

Toda uskok podtika to pod uho in od¬
koraka in se oddahne, kakor da se je ognil Bog
ve kakšne nesreče!

„Milavec!“ zakliče profesor Iks.

Mraz me pretrese . . . Krčevito zgrabim loga¬
ritemske bukvice. Kolena se mi šibe, stopajočemu
doli na bojišče. Priklonim se komisiji, vzamem
kredo pa gobo in zbrišem račune Kiselice z deske.
Roki mi drgetata. Profesor Iks gleda v svoj listek.
Radovedno uprem oči vanj. Kaj mi odmeni? Kaj
lahkega? O — da bi srečno napravil prvo nalogo!

71

To bi me ujunačilo! Potem pojde morebiti še drugo
po sreči... Naredil bi maturo, maturo! E —
mislimo si, da jo že imamo! Ah, če bi bilo le
res! Do stropa bi poskočil od samega veselja in
dirjal domov, da bi se komaj dotikal vsake tretje
stopnice ... In kako navdušeno bi prodal vse
knjige, zlasti pa Močnika!

„Zapišite: x y —,..“  mi veli profesor Iks.

Iztegnem se visoko kvišku in pišem majhno
in ozko, vendar enačba se vleče kakor Večni pot
pod Rožnikom. Deska je še mokra; preveč sem
namočil gobo. Slabo se bero moje čačke! V kredi
je kamenček, ki nemarno škriplje po plošči.
Obrnem kredo in pišem z drugim koncem. Naloga
je dolga, da je skoro ne morem pregledati.

„No, začnite!“ mi zaukaže profesor in spravi
listek.

Vzdignem roko, pa jo spustim precej zopet.

„Torej —!“ me naganja Iks nejevoljen.

Ali kar ne morem se geniti in le strmim na
pošastno enačbo. Pred očmi mi plešejo sinusi in
tangente, sekante in ulomki in logaritmi . . .

„Kosinus §  —“  začnem plaho. Ne upam si
povzdigniti oči.

„Kaj? Kaj?  Pričnite vendar odkonca!“ mi
pomaga profesor. „Česa pa iščemo? 4 '

,.X in y.“

,.No, vidite . 44

Stisnem zobe skupaj in jamem čečkati na¬
novo. Prekmalu pa se zapletem in se ustavim v
strašnih škripcih.

„Logaritem 2,“ me dregne matematik. „No,
to bi utegnili vedeti naizust! Koliko j e logaritem 2?“

Oh! Tega se ne morem spomniti niti pri¬
bližno . . .

,,Povejte nam, kaj je sploh logaritem ka¬
teregakoli števila!“ mi veli profesor in me pogleda
skozi naočnike, da me zazebe.

„Logaritem . . vzdihnem in se odkašljam.

„No!“

,,Logaritem kateregakoli števila . . .“

„A — to ni napak! Zdaj mi ne veste, kaj
je logaritem!“

,, Logaritem — “ povzamem hripavo in
umolknem iznova. Strašno strašno mi j e pri srcu. Vsa
kri mi sili v glavo. Nehotoma stiskam gobo. Kalne
kaplje kapljajo od nje kakor solze . . . Ah, saj
dobro vem, kaj so logaritmi! Ona števila v loga-
ritmovniku — ali opredeliti, ukrojiti jih ne znam.
Mučim se, mučim; zastonj !

»Grozovit se mi zdi Iks! Mrzlo me motre
njegove neusmiljene oči, v dno duše me žgo
skeleči pogledi in mi jemljejo še tisto malo pameti
in miru, kar ga mi je ostalo. Nikar da bi pre¬
mišljal potrebnega odgovora, zijam debelo vanj,
v ta strogi razorani obraz, v to visoko, na-
gubančeno čelo, v ta tanka ustna, prezirljivo
navzdol zaokrožena, v to kratko sivo brado, v te

73

redke lase, skrbno počesane od senc in iznad ušes
proti sredi. Na srajci, na prsih se mu sveti zlat
gumb, na levici dvoje zlatih prstanov, na nosu
zlato naočnikov, in za njimi se bliskajo jezne oči!

- Tedaj slišim, da mi zvesti Prepisavček nekaj
prišepetava. Ali ne morem ga razumeti. Še enkrat
pogledam enačbo. Kakor težko breme pada name...
Grizem si ustne. V šoli je vse tiho . . .

„Ako ne veste kaj takega, vam pa ne morem
pomagati," me udelava profesor in pogleda na uro.

Ledeni mravljinci mi gomazijo po hrbtu gori
do tilnika. Divje mi tolče srce. Kar otipno čutim
sovraštvo trinoga. Zdi se mi, da se mi vse to le
sanja! Primem se za čelo . . . Mrzlo! — Blagosrčni
nadzornik je ujel moj obupni pogled.

,.Prosim, gospod profesor!“ se potegne zame.
„Izvolite vprašati maturanta še kaj drugega!"

Da bi smel, kar objel bi dobrotnega gospoda!
•— Oddahnem se nekoliko. Z iztegnjenim vratom
lovim rešilno vprašanje. Hladan pot mi udarja v
debelih kapljah na čelo, na sence, na vrat. Silim
se dihati mirneje.

,. Povej te nam, Milavec, kaj je logaritmova
— mantisa!" izgovarja Iks presekano in me zlobno
meri od nog do glave.

Nekoliko trenutkov stojim poparjen in zrem
predse. Nekaj kakor strah in ogorčenost delujeta
v meni. Toda hrepenenje, da se zdramim, je močneje.

„Mantisa ... e . . . Mantisa je . . ." se za¬
ženem; pa obtičim že zopet.

Mantisa! Tako znano se mi zdi to ime! Iks
ima dvoje črnih jazbečarjev. Enemu izmed obeh
kužkov smo nadeli ime Mantisa, drugemu pa . . .

ka-- je že res: Karakteristika; oba skupaj

sta — logaritem. Ali kako se ujema vse to na¬
tančneje, tega se ne morem domisliti in se ne
morem.

,.No, no!“ m # e priganja brezobzirni mučitelj
in gleda s praznimi očmi mimo mene. Nervozen
krč me popada.

„.Je že frčal !" slišim šepetati tovariše zadaj
zgoraj. Kako počasno me mori ta Iks!

„No, veste kaj!“ se obrne naravnost predme,
„lepo vrsto let službujem na tem zavodu, ampak
še nisem doživel kaj takega, da bi abiturijent ne
vedel povedati, kaj je logaritem in kaj mantisa!" •

Napol živ ali bolje napol mrtev se okrenem
k zboru ob zeleni mizi. S temnimi obrazi sede
nepremično in udržljivo na stolih. Le zgodovinar
maje zamišljeno glavo in se debelo odhrkava,
kakor da je namesto mene on v zadregi. Ozrem
se gori k »občinstvu". Kako me gledajo tovariši
osmošolci! Zakaj me gledajo tako čudno? Prepi-
savček mi nekaj kaže in miga z desnico po zraku.
Vendar ne urnem ga.

Truden sem, ne zanima me stvar več, vseeno
mi je . . .

Toda ne! ,,Padel!"

Padel bom v matematiki in izgubil pogum
še za druge predmete. Papa bo klel, mama jokala.

75

No, tega ne smem misliti! Na dom ne! Stric
Davorin — ta ne poreče nič .  Pa kako se
svetijo Iksu njegovi naočniki! Zakaj nosi vednole
zlate? — Ali kaj je vendar to! Kako je vendar
to, da mislim pri maturi na stvari, ki me ne
brigajo čisto nič! Sam sebi se smilim in požiram
solze. Kakor roj besnih os mi švigajo misli po
glavi, izmed vseh pa se zaganja vame vedno
iznova strašna resnica: Padel boš!

;  Ves sem onemogel, ves zmešan. Zobje mi
klopotajo. Ovratnik se oprijema mokre kože. Nekaj
mi stiska grlo. . Davi me. Komaj še sopem. Že
pojemam. Strah mi grabi z ledenimi prsti srce.
Lasje se mi ježijo. Grozno me vije in reže po
živcih. Upil bi, ali ne morem, ne morem! Moja
mučna napetost je narasla do skrajnje mere —
na uho mi bijejo čudni glasovi — glasovi kakor
z drugega sveta — — neznana sila me vleče
za roko —-

„Ali Drago! Me res ne slišiš, Drago — !“
Zbudim se, odprem oči.

Pred mano stoji moja soproga in se smeja.

„No,“ se norčuje, „tako krasno pa že dolgo
nisi smrčal! Hahaha! Glava ti je zlezla čisto doli
na ovratnik. Bala sem se že, da se mi zadušiš!
Saj te vedno svarim, da ne hodi spat po kosilu!

76

O kako si ječal in vzdihoval! Kar strah me je
izpreletaval. Kaj pa ti je vendar bilo?"

,,Presneta reč vendar!" ji odvrnem in si
brišem pot s čela in si mužim pospane oči. ,,Sa¬
njalo se mi je zopet enkrat, da delam maturo!
Kaj praviš, Ana, kaj takega se gre sanjat meni,
staremu oslu, ki sem že toliko let okrajni sodnik!,
Haha! Znal pa nisem prav nič!"

„Tebi se je le sanjalo o njej, naš Miroslav jo
pa res dela, pa še petek je danes in — trinajstega
julija!" pristavi mehko Ana, in iz njenih besed
doni vsa materina bojazen.

Pogledam na uro.

„Dve bo," pravim. „Od osmih pa dozdaj
bi bili morali vendar že dogotoviti! Prejkone je
lopnil! Sicer bi nam bil že brzojavil iz Ljubljane.
Pravzaprav — jaz mu ne rečem besedice . . . Prej
je bil vedno odličnjak. V osmi je jel nazadovati.
Zameril se je gospodom. Zlasti ga ima na piki
Iks, ki je mrcvaril že očeta. .. Sicer pa, drugi
semester se je poprijel Miroslav spet bolje. Hm!"

„To so križi z otroki!" vzdihne žena.

„Pa me res skrbi, Ana! Matura je ena izmed
najtežjih preizkušenj, morda najtežja!"

Tedaj zaslišim tihe korake. V sobo se pri¬
tihotapi moja petnajstletna Milica.

„Papa, brzojavka!" izpregovori hčerka plaho.
Dobro ve, da zakriva tanki zavitek usodo brata

77

Miroslava. Hlastno odtrgam rumeno zalepilce,
razganem list.

In glas se mi trese od vesele razburjenosti
in očetovskega ponosa, ko berem :

»Maturo z odliko! Živeli profesorji! Miroslav."

78

Nirvana.

dober večer, mladi gospod! Nikar se me ne
strašite! Nirvana! — Slava ničli! x  -f - y  = o.
To vam je gordijski vozel, kaj ? — Hipoma
vam ga presekam!“

S temi slabozveznimi besedami je pridirjal
v skromno sobo dunajskega modroslovca jako
elegantno oblečen gospod ob kakili petinpetdesetih
letih, z nizkim, širokim čelom, medlo zaplavljenimi
očmi nemirnega svita, ravnim, navzdol se sirečim
nosom in črnimi kodrastimi lasmi. Čelo se mu je
neprestano gubančilo v dvoločne gube.

Klobuk je zagnal še pri vratih hlastno na
mizo k svetilnici in se zavalil z velikim ropotom
na staro zofo. Govoril je hitro in se kretal raz¬
burjeno.

79

Mladi filozof ga je presenečeno in plašno
gledal izza svojih naočnikov, položil skripta na
stran in obsedel na stolu. Nikakor se ni mogel
umiriti od nepričakovanega pojava tega popolnoma
neznanega mu, čudnega človeka.

„Nič se me ne bojte!“ je naglo viknil prišlec.
„Saj vas ne bom dolgo motil! Nimam časa! Nikar
me tako debelo ne zijajte! — To me takorekoč
jezi! Kaj—kaj  pa mislite! Ne bom vas požrl,
ne! Kaj vam je? Mirno sedite! Ne ganite se;
drugače se pisano pogledava! — Dovolite —“

Mahnil je kratko z roko, ne da bi dovršil
svojega urnega govora. Zaploskal je, si slekel
rokavice, zagnal eno na posteljo, drugo za peč,
segel v žep in ustrežljivo ponudil dijaku cigar.

„Kaj ? — Ne bodite no tako nerodni! Vzemite
si! No! — Ne delajte sitnosti! Prižgite si eno!
Ne zamerite mi! — Tako! — Posluh!"

Kakor utrujen je globoko vzdihnil in se prav
podomače zleknil na zofi.

„To se pravi, predstavil se vam še nisem,"
se je zasmejal z razklanim glasom. „Pa če mislite,
da bom sploh kdaj etiketnega bajaca igral temu
ali drugemu, potem se presneto motite! Moje ime
vam ni prav nič mar! — Razumete? Meni pa
vaše ne! Zapomnite si to! Peter ali Pavel: godlja
je godlja! Na vaši posetnici, pribiti tam zunaj,
sem bral, da ste ta in td; modroslovec. Jaz vam
čestitam. . . Vsak po svoje! Ako so drugi neumni,
kaj more kdo proti temu? Jaz pa, kar me je,

80

nisem akademičen filozof, ampak čisto navaden,
privaten norec brez privilegij. Vidite —“

To je bilo poslušavcu vendar malo preveč.
Jezno je pogledal predrznega tujca po strani in
že je odprl usta, da bi mu zabelil par prav gorkih
in ga iztiral iz sobe. Toda ta hip je siknil ne¬
znanec jezno:

,, Stoj te! — “

Iskal je po žepih, stresal z vratom in gledal
izpod čela. Potem je povesil glavo in mrmral bolj
sam zase nekoliko mirneje:

„Seveda se mu čudno zdi! — Takole pridem
k njemu in tako dalje. In tako dalje! — Opraščajte!
Bodite brez skrbi,“ je nadaljeval glasno, „vam
se ne zgodi nič. Samo malo potrpite z menoj! —
O čem sva se že prej menila, mladi prijatelj? Kaj
sem že rekel? — Je že res: slava ničli!
Veste —v Hernalsu imam lepo hišo . . . Prej sem
tržil z žitom in kopičil bogastvo. Moje premoženje
je — pa, recite mi, kaj vas neki briga moje
premoženje ? ;<

„Seveda me čisto nič ne briga, gospod!“

„No, vidite, in jaz vam pa takole čenčam,
takole pripovedujem — same neumnosti! Take —
take: ničevosti! Ha! Ha! Ha!"

Hipno je utihnil, prijemaje se z obema ro¬
kama za glavo. Tako je upiral svoj motni pogled
neprestano v mladega moža, ki ga je začel vedno
bolj zanimati tuji, očitno bolni prišlec.

81

2 .

„Žito sem prodajal, no, to je res spomina
vredno! Pravtako bi bil tudi lahko prodajal fige
in rožiče. Ali ne? — Pa kaj hiša! Kaj žito! Kaj
premoženje! Smejajte se mi! Zlodej naj vzame vse
skupaj in še mene povrhu! — Vse vam povem!
Le malo počakajte. Nož! Nož! — Pomilujete me?
Zdaj je že — kar je P

Zapretil je s prstom. Zadnje besede je govoril
težavno; jezik se mu je zapletal. Nato je nagnil
glavo naprej, pogledal filozofu naravnost v oči,
povzdignil desnico in dejal počasi in krotko:

„Tako hitro je vse prišlo ... Pa saj jaz
nisem kriv! Jaz ne! O — pri Bogu vsegamogoč-
nem — ne jaz, ampak —“

Tu se je ustavil nanagloma. Njegov obraz
je kazal čudno zmes strastne, nepremagane divjosti
in neukročene brezobzirnosti. Trenotkoma so se
mu napele vse žile na čelu, na vratu. Vsa glava
mu je zagoravala od notranjega ognja. Hipoma
je skočil pokoncu.

„0 na!“  — je zakričal, togotno udaril s
pestjo po mizi in zaškripal z zobmi, da sta izpre-
letavala modroslovca mraz in vročina.

„Ona, ona!“ je ponavljal. Omahnil je na
zofo, sklenil roke na mizi in položil glavo nanje.

Iztežka se je pomiril, potegnil z robcem po
očeh, si pogladil lase, nekoliko pomislil in dejal:

82

„Nobene besede o sočutju! — Dajte mi
roko; samo roko mi podajte!

Dijak mu je ponudil desnico.

Tačas se je tujec zopet umaknil in nagu-
bančil čelo.

,,Ne, ne, ljubi moj, ne dotikajte se teh rok!
saj niso več čiste! — Oskrunili bi se z njimi'/

Pogled se mu je vnemal bolj in bolj.

,.Kaj mislite, kdo sem jaz?“

Slušatelj ni odgovoril, boječ se, da ne bi
razdražil razburjenega moža morebiti še huje.

,.Ne uganete? Res ne? — No, kaj sem vam
pa . . . Poglejte natančneje sem! Vidite tukaj? —
Ha! Ha! — Vse rjavo ! 11

Dijak ni opazil nič.

„No, kaj je to?“ je vzkliknil čudni človek
in se postavil pred visokošolca. Oči so se mu
zabliskale; jel je ječati in zmedeno govoriti. Težko
je dihal in, nepremično stoje na svojem mestu,
je zakričal divje:

„To je — kri! Z nožem sem snoči — ha!
ha! — snoči! — On, no — on! — Par sekund

— ena, dve, tri-končano! In ona — o kako

je gledala takrat... ha! ha! ha! ... ona/

3 .

,.Popisaval je vam ne bom, nikar se ne bojte,“
je nadaljeval po dolgem molku in se naslonil na
zofi nazaj. ,,Vraga! Kaj vam naj bo to? Take in
take oči! Usta! Ušesa! Nos! To je, pravim vam,
nepotrebno, da bi povedal! Neumnost! Tako ali
tako ne bi si je mogli misliti, kakršna je bila v
resnici. Poleg tega bi tudi utegnili reči po pravici,
no — zakaj pa črna, zakaj pa ne zlatolasa in
tako dalje? To ni nič; ali ni morda res? Lepa
j e bila, pa je! Punktum! — Enkrat samokrat
sem jo videl — in že — a — ha! ha! ha!

Bila je moji stari sestri Erni drugarica ali
kaj jaz vse vem kaj? — Lepših oči še fiisem
videl nikjer! In potem hoja, veste, tista hoja in
rast dunajskih deklet! No, pravim vam! Ali me
poslušate? — Dobro.

Zaljubil sem se vam takorekoč prvo minuto.

— No, vidite! To ni moja navada.

Dotakrat se nisem menil Bog ve kaj za
ženske. Imel sem svoje nujne opravke. Trgovino,
račune. Do lepotic sem bil popolnoma neobčutljiv.
Smejal sem se znancem, ki so ljubili vsak svojo

— ali pa vsak svoje bodikakšne fačke.

Tedaj sem videl njo, Ado!

Nekega slavnega popoldne sem namreč obiskal
sestro. Našel sem jo v parku, v utici. Predstavila mi
je svojo novo drugarico, gospodično Ado. Prejšnje

8i

njene čitateljice so bile vse krnaste, kaj bi dejal?
Moja sestra je imela okus, da se Bogu usmili!
Prvi nos poparjen. Druga z razgrizeniini nohtovi
in velikanskimi bradavicami. Tretja s pravimi
brkami pod nosom. Četrta se je neprenehoma
smejala, kakor pečen salamander. Naposled je
našla tudi slepa kura, namreč Erna, nekaj po¬
štenega, — Kar strmel sem! Ejej!

Kakor sem vam imel že čast naznaniti, še
tisto sekundo je treščilo vame! To je nerodno,
verjemite vi meni, žlahtni gospod filozof! In vam
se zdi naposled to morebiti smešno. Meni ne! —
Ne smehljajte se tako ironično!

Obedve dami sta torej sedeli v hladnici.
Približal sem se jima z izbranimi frazami evropske
oblizanosti in prosil, naj se nikar ne dasta motiti
po moji malenkosti. In tako dalje! Ada je nadalje
brala v lepo vezani knjigi. Moja solzljiva sestra
je poslušala in lačno požirala vsako besedo.

Vi, gospod, menda veste, da zna od tisoč
ljudi komaj eden dobro brati na glas! To vam
je umetnost! Ada jo je umela! Še pomnim nekatere
tistih besed, ki sem jih slišal, in ki so prihajale
tako živo in resnično in prepričevalno iz njenih
ust, da sem mislil: sam pisatelj govori ta trenotek,
kar je pred leti in leti zaupal papirju. Brala je
pa nekako tole:

85

4 .

— Sedela je v stolu nazaj naslonjena, obe
roki čvrsto stiskaje na obraz. On jo je za hip
gledal in se jel tresti; šel je varno bliže ona
se ni genila — potem še bliže — ona se ni
genila — zadržaval je sapo, gledal lepe prste,
pritiskajoče se k cvetočemu obrazu — in tu je
videl, kako prodira skoznje kipeč vir — naenkrat
je klečal pred njo!

Pripovedujejo si o bajni cvetlici pustinjski,
ki je leta in leta odrevenela nat: pa v eni noči
se razcvete, se prestraši, drgeta v svoji blaže¬
nosti ... v svoji lastni samosvoji blaženosti —
tako je bilo tukaj: boječe je pogledaval pod njenimi
rokami gori v njeno obličje. Ali ni ga mogel
videti — rahlo jo je prijemal za lehti, da bi ji
potegnil roke doli — ali ona mu ni dovolila.

Pritiskala je roke lese krepkeje na obraz,
in le še bolj vroče in lese [obilneje so ji pri-
takale solze.

Njemu pa — Obhajala ga je smrtna tesnoba.
Strah ga je bilo teh solza, in vendar mu je lila
vsaka kakor biser radujočega se zanosa na srce ...

Smejoči se obok se je razpenjal čez svet, in
zelena drevesa je zibalo morje bleska in svita!

Potegnil ji je roke raz obraz; ubogala je .. .
V ponosnih, temnih solncih se je skrival pogled
najglobokejše pohlevnosti, in ti dve krotki solnci

86

sta obe žareli vanj, tako mehko, tako ljubezni
polno, kakor nikdar — tako vdano, tako nežno,
tako brezvoljno . . . Gledala sta se onemela . . .
Vroči plamen čuvstva je vzplapolal . . . Srce mu
je bilo omamljeno . . . Rahlo jo je privil k sebi.. .
Krotko se mu je vdala... in ustnice so se stopile
vroče, le še nedoločen zvok glasu ... in zasijal
je dvema človeškima bitjema najblažji trenotek,
zasijal in . . . izginil! —

Tako je brala Ada. ,,Zasijal in — iz-
ginil!“  Jaz pa velim: Nirvana! Slava ničli! —
Kakšna neumnost! — Ha! Ha! Ha!

Moji občutljivi sestri, stari kokli, so taki
zaljubljeni prizori ugajali tako hudo, da je zah¬
tevala vselej po trikrat da capo. Potem se je šla
navadno v svojo sobo nekoliko pojokat in se vrnila
z mokrimi očmi in dvema žepnima robcema.

Bila sva torej večkrat lahko sama z Ado,
gledala sva se. Zdela se mi je tako nekako čisto
podobna tretji izmed sestra Barrison, ki jih, no
— in tako dalje! — Vraga, kaj bi vam pravil?
Tudi ne bi mogel pogajati pravih — pravih
izrazov, kakor jih rabijo rafinirani novelisti pa
žalostne pisateljice. Kratkomalo — sam Satanas
me je preslepil! Hipoma sem bil pri njej in —
začela sva jesti prepovedana jabolka. To se pravi,
poljubljala sva se, da so se kovale iskre!

87

5 .

Zlomkova reč vendar! Kako se mi zdi danes
vse to neumno! Ali takrat? — Zdaj oskrunjam
svoja čuvstva! Takrat pa sem slišal vse angel j čke
vriskati in ukati! — Brez šale in sarkazma: po¬
polnoma sem bil srečen! Vse me je veselilo!
Nikdar svoje žive dni, menim, se nisem toliko
smejal, kakor ta blaženi čas ... O! . . . Da, dal
Srečen sem bil, srečen in prismojen.

No, vidite! Tisti kritični dan moje sestre
posebno dolgo ni bilo nazaj. Midva je seveda
nisva pogrešala. — Pravtako se sicer nisva vedla
midva z Ado, kakor je bilo pisano v oni zaljubjeni
zgodbici. Vsaj zase dobro pomnim, da nisem po¬
kleknil pred njo, dasi so bila tla prav snažno
pometena okoloinokolo. Prejkone mi je svetoval
zadnji košček pameti, naj vsaj pokoncu stojim, če
že ravno ljubim. Vrhutega sem imel tudi čisto
nove hlače. Ne smejte se, dragi gospod; jaz ljubim
resne ljudi! —

Če mož pokleka pred žensko, je to zanj in
večinoma tudi za oba izpričevalo prirojene prismo¬
jenosti. Ako je fant za to, ga bo ljubila tudi
brez takih telovadnih vaj. In potem le pomislite,
v zakonu, ko se nekoliko izpremeni takt visoke
pesmi, takemu možu ne uide urica, da ne bi
slišal: „Nekdaj si klečal pred mano, zdaj si pa
tak! Le čakaj, hinavčekP In nato se dvigne

88

zastor — in predstava se prične takoj s katastrofo!
— Vobče junaštvo salonski odrgnjenih kolen ni
vredno drugega, kakor košarice — kaj pravira
košarice, pravega koša! . . . Pred Bogom poklekaj,
ne pa pred kakšno Amadondo!

Naposled je vendar prišla sestra. Predstavil
sem ji Ado — svojo nevesto. Skoro je rahločutna
revica Erna pozabila nama čestitati! — Ko bi
bila prej vedela, da bo danes kaj takega, gotovo
ne bi bila že izpustila svojih objokanih občutkov
ravnokar predkratkim tako lahkomiselno v robec!
Pomislila je nekoliko — vsa v zadregi, da morebiti
ne bo kapljice več, in naposled srečno našla v
skrivni zalogi dragocen zaklad novih solza naj-
večega kalibra. In priteklo ji je, kakor iz počenega
čebra. Par kislih biserov je dobila Ada zavratno
pod levo ušesce. Drugi del je padel na suha tla,
kjer ni obrodil nobenega dobrega sadu. Poslednje in
glavno krdelo pa je naklonila ljubeča duša moji
črni suknji.

6 .

Torej — vzela sva se!

Trgovine sem bil sit. — Zaljubljen človek
ljubi drugačne zabave, kakor adirati in subtrahirati
in tako dalje.

Z njo sva bila v vseh gledališčih, na koncertih,
plesih, dirkah in kaj vem kje vse. Doma sva

89

sprejemala gotove dni najbolj ,.distingvirano“ go¬
spodo. Moja Ada je vkratkem zablestela ko blesko-
vita salonska cesarična in zatemnila vse svoje
lepe prijateljice ali sovražnice (kar je navadno
vseeno).

Med našimi gosti je bil neki večno zaspan
general Tutu. Njega naj omenim prvega, ker je
bil še eden pametnejših. Govoril namreč ni mnogo,
torej tudi zlepa ni zinil nobene neumnosti. Obi¬
čajno je zamežal že po drugem kozarcu kje v
kakem samotnem kotičku, kjer smo ga pred od¬
hodom mogli zbuditi le z največimi zvijačami.

Potem je bil ožet dvorni svetnik s tankima,
tresočima se nožicama in napetim trebuhom, na¬
pihnjenim kakor balon; ta možiček si je prizadeval
s posebnim veseljem, da bi sprijaznil in zmiril
dvoje igravcev, ki sta se hotela ob vsaki priliki
drug drugega požreti s frakom, klakom in lakom
vred.

Dalje stara grofica Fici, predsednica vseh
mogočih ženskih društev, zagrizeno dobrodelna
dama, grda kakor noč in njena tekmovavka, debela
bogatinka okrogle avstrijske veljave z zalito hčerko
Evlalijo; ta je imela stas ravno čez jetra tako
neusmiljeno zategnjen in zadrgnjen, da je vse
pokalo na njej.

Melanholični tovarnar Hopsasa in njegova
mehkotna nečakinja Ahahica. Ta Ahahica vam je
bila odnekdaj zaljubljena v vse tenorje dvornega
gledališča, poleg tega pa še posebno zvesto in

90

posebno sramežljivo v nekega dalnjega gospoda,
ki je v vroči Afriki dražil kanilbalske zamorce
s svojo suho osebo. Gospodična nečakinja tovarnarja
je tudi pela, pa same potuhnjene žalostinke, po¬
grebne romance in mrtvaške balade. Drugače ni
bila nevarna in je, vednole v višjih krajih, kaj
malo živela na naši zanikarni niki. Ponoči je rada
premišljala luno, podnevu pa je gledala kar gori
kam v zrak. Imela je takoimenovane mile oči, oči,
kakor v vodi preležane, in nosila slamnatorumene
laske domačega pridelka.

Tukaj se je postavljal tudi državni poslanec
Ihalia, visokosten in ošaben kakor star poštni
konj, ki si trdovratno domišlja, da bi se prav
lahko vsakčas strašno splašil; poleg njega fini
gospod baron Praznožepski, živeč brez truda ob
vsakdanjih dolgovih, in zarobljeni dedič — parveni
Matevž Bistahor, kateremu je bilo kar na čelu
zapisano: „Ich bin ein vollendetes Eindvieh;

meine Mittel erlauben mir das!“

Vaša smotka je ugasnila, gospod. Tukaj,
prosim, izvolite, vzemite si drugo!

Prihajali sta tudi dve res dražestni gospodični.
Mimi in Lili, vsaka pravo dunajsko dete, živahni,
veseli, prijazni in naivno koketni. Njiju edina
napaka je bila njiju mati. Dremava ekscelenca,
general Tutu jo je imenoval prelaskavo „eine
iippige deutsche AmmenschonheitL Obe hčeri je
vsakomur prav poceni ponujala v ženitev, kakor
ponuja Kočevec pomaranče. Bili sta pa, kolikor

91

je meni znano, že obe na lastno roko zaročeni.
Dvoranil jima je privatni docent Alfa, ki so se
ga bale vse dame, ker ni plesal le po svojih,
ampak večinoma po tujih nogah, bolje nožicah,
kakor kenguruj.

7 .

Njegov nasprotnik, lajtnant Bumf plemeniti
Bumfumfuli, ga je seveda kaj pisano gledal! To
vam je originalen človek! Ženska srca pokajo v
špalirju, koder prirožlja on s sabljico mimo. Njegova
nevesta ne bo imela samo kavcije, ampak najmanj
stotisoč. Nobenega počenega groša manj! In lajtnant
Bumf pl. Bumfumfuli bo takoj zopet vdovec, zakaj
njegovi gospe bo počilo srce precej po poroki od
samega veselja in sreče, da jo je vzel! In zato
tudi lahko tako pokoncu hodi kakor petelin vrh
gnoja na svojega godu dan. Najrajši bi se vojeval
kroti vojščak z amazonkami parflmiranega spomina.
Da bi vse zmagal, to je enkrat ena! — Toda
gospod lajtnant Bumf je vsak dan kavalir. Odpustil
bi vsem sovražnicam! Za vojno odškodnino bi zah¬
teval od lepih amazonk po en poljub, od lepših po
dva, od najlepših pa tri zaporedoma! Nelepim bi pa
samo tako pomigal, naj se izgube v božjem imenu !

Seveda nismo pogrešali tudi čudnega bitja
čilo pisateljujoče dame! Gospa Cimbelina je bila ne-
usmiljensko moderna in je imela vsakčas najmanj po

92

troje romanov v delu. Škatlarila jih je ločena od
svojega moža. Revež ni mogel več trpeti njenega
pregrešnega početja. Nekega dne je pobral zlatnino
in srebrnino in jo popihal s koščeno balerino proti
solnčni Italiji, kjer bi mu vsaj ne bilo treba brati
brezkončnih spačjih novel brezobzirne soproge
pisateljice. Vendar pa gospa Cimbelina ni bila
tako huda, kakor se je delala! Celo plemenitega
srca ji ne boste odrekali, ako vam povem, da je
vse svoje junake in junakinje skrbno pomožila in
poženila večinoma že v dvajsetem poglavju, v
petindvajsetem pa — prav gotovo! Vestna, kakršna
je bila, je vselej takoj tudi odkritosrčno in natanko
povedala, koliko je bilo otrok. Moja sestra Erna
jo je častila, kakor svetnico. „Ali se še nista
dobila ? 11  jo je vpraševala, kadar je vedela, da
gospa Cimbelina zopet kaj piše. „Žalibog še ne,
zapreke in ovire so prevelike ! 11  je bil navadni
odgovor; in potem sta se obe dve skupaj zjokali,
da je bilo res veselje!

Zahajal je pa k nam tudi gospod Kokodajs,
siten kakor kravji brencelj, nekšen redakter ve-
čemu dunajskemu listu, „ein Lionardomensch 11 , mož
bodočnosti, predstraža človeštva. Trdil je na glas,
da je on edini, ki kaj zna. Nihče ne razume svo¬
jega časa in sedanjih struj! Samo — on! Na
jeziku mu je bil vedno „Shakespeare’s blutriinstiger
Humor 11 . Njegovo duševno obzorje bi morali meriti
po zemeljskih meridijanskih kvadrantih! Bil je
visok, pravilno vzrasel. Bledejšega lica bi iskali

93

zastonj. Zlobni jezički so šepetali, kako si razira
čelo, da bi bilo tem višje, in kako si ga maže z
vazelinom, da bi se mu bolj svetilo. Našim damam
nezrele dobe se je zdel zanimiv, ker so vedele o
njem, da lahko vzdihuje po različnih salonih od
polidevetih zvečer do polnoči. Gospa Cimbelina
mu je bila pa najhujša nasprotnica! Svarila ga
je, naj vendar že opusti tisto večno „Armeleute-
malerei", ki že od lanjskega leta ni več prav
moderna. On seveda tudi ni molčal in ji je povedal
marsikaj, kar jo je moralo, po njegovi razsodnosti,
hudo žgečkati! Kaj sta vse imela med seboj, sem
že pozabil. Dodala je enkrat, da bi tudi ona
lahko obdelovala probleme, katere ljubi on; vendar
tega noče, ker po celi novi literaturi mijavkajo
vsi le eno in isto. Obtem si pa čisto mirno do-
mišljujejo, da so — originalni! Iz tega razvidite,
kako strašno je bila jezna Cimbelina na Koko-
dajsa, pa tudi narobe! Vendar bi se bila morda
še sprijaznila navsezadnje. Toda Cimbelina je
zvedela, da ji je Kokodajs takorekoč za hrbtom
zapravil dobro ime, v zasebnem krogu, rekoč, da
se Cimbelini vlečejo romani tako dolgočasno, kakor
prehlajeno testo za sirnate štruklje. Maščevala se
je z dovtipom, ki ga je naredil, če se ne motim,
že presveti gospod Lessing. Izustila je krilate
klasične besede: „Od vsega, kar piše gospod
Kokodajs, je edino dober samo naslov."

Vidite, take so bile glavne naše „disting-
virane" ničle, same gobave duše, sami salonski

94

barabe, same megalomance, ki reševajo vsak teden
očetnjavo! Vsi, skoraj brez izjeme, so bili pre¬
verjeni o svoji strašanski veljavi, ki se je kar
cedila od njih! Dostojanstvenikov, svetnikov in
maškaradnili nadsvetnikov, narodnih paglavcev in
prvakavljev smo imeli na izbiro . . .

Samo enega sem bil vesel, kadar je prišel.
To je bil grof Evgen Waldersdorf, lep mlad
lajtnant v huzarskem polku.

8 .

Početkoma sem se čutil zadovoljnega v tem
..odličnem 11  krogu. Ponosen sem bil na Ado, ki je
vladala nad vsemi kakor kraljica.

Dvoranili so ji vsi, da je bilo že smešno!
Najbolj seje zaletaval s svojimi salonskimi bonboni
vanjo gospod napuf-baron Praznožepski, kije gratis
papcal in pupcal na naših supejih in dinejih. Tukaj
je čisto pozabljal svoje glavne naloge, namreč da
bi si dobil kje kako denarno nevesto.

Satelitov pa trabantov je imela moja žena
torej dovolj. Ali izmed vseh sem bil zaljubljen
vanjo najbolj jaz — njen mož! Vsi so ji smeli
bolj ali manj kazati, kako jo — recimo «■— ob¬
čudujejo in tako dalje . . . Vsi so smeli, vsi — le
jaz ne!

95

Edini pa, ki je skoraj ni opazil in jo je le
zanemarjal, je bil — lajtnant Waldersdorf.

Polagoma sem spoznal: ona me ne ljubi —
samo milostivo dovoljuje, da jo ljubim jaz! Dolgo
sem se branil tej resnici, češ, Ada je mrzla,
flegmatična, brez ognja! Kaj je kriva, da jo je
priroda ogoljufala za par občutkov? Ali ni bila
do drugih pravtako hladna, kakor do mene ? E -

Nekoč sem ji pa vendar očital in ji rekel,
da sem si mislil ljubezen žene prej nekoliko dru¬
gače, no: kaj mislite — kaj mi je odgovorila
nato? — Ha! Ha! Ha!

„Ljubi moj,“ je dejala, ,,nikar mi ne bodi
še mehak! — To ni chic! Midva se vendar ne
bodeva ves dan poljubovala kakor dva mehkužna
golobčka? — No?“

„Ves dan poljubljala," sem jo zavrnil, „kdo
to zahteva? — Ali, ali, ljuba Ada, ti tako čudno
ravnaš z menoj! Ti me niti ne opaziš, kadar
pridem, tebi je vseeno, kadar odhajam, komaj mi
odgovarjaš ..."

„Kaj naj pa?“

,,Druge žene so drugačne z možmi; le poglej
mlado odvetnico —“

„— ki priteče njemu naproti, kakor kužek!
In potem se objemata — o, kako neokusno! —
Romeo in Julija — in oženjeni poljubi! 1 *

„Zakaj neokusno? ..

„Saj sta vendar — zakonska !* 1

9G

Odsegamal ji nisem žugnil nikdar besedice
več! Midva sva oženjena, oziroma omožena, torej
nimava — nobene pravice več do ljubezni! Izborno!
— Njena logika mi je takorekoč imponirala! Nehal
sem biti „mehak, mehkužen 1 '. — Jel sem zahajati
v družbo gledaliških prvakunov in „priznanih“
pisateljev. Začel sem se resno  pečati s sve¬
tovnim slovstvom.

9 .

Stoinstokrat sem se pripravljal, da bi spisal
'tudi kaj sam. Ali — pogrešal sem ognja, pogrešal
samosvoje sile! Pravi pisatelj mora vzeti bravcu
lastno voljo, kakor skladatelj poslušavcu. Ako
tega ne zna in se sam nerodno lovi po zraku, naj
vrže pero stran in naj gre rajši muhe dresirat.
Pisatelj je velikan, govori tisočim! Zato pa tudi
ni vsakdo, da bi smel reči: „Zdajle me poslušajte,
kaj vam vse povem!"

Kar se tiče mene, nisem v sebi čutil načez
ne poguma, ne životvorne moči, ne potrpežljivosti,
ne one avtosugestivne zmožnosti, one osredotočene
zamaknjenosti, izkratka ne one potencirane ener¬
gije. Z Bogom slovstvo! Z Bogom slava!-

Imel sem dvoje otrok . . . Sina in hčerko.
Ljubi gospod, obadva kakor angelčka! Oba lepa,
pridna, dobra. Koliko veselja sem imel z njima!

Pomagal sem jima ob nalogah. Izprehajal se

97

z njima. Spremljal ju v šolo in iz šole. Guvernante
nisem hotel, samo da bi ju vzgojil sam posvoje.

— Vse je gledalo za nami, koder smo se pokazali!

— In kako sta mi bili hvaležni za vse, in kake
sta znali ljubiti ti detinji, nedolžni srci! Hvala
Bogu, otroka se nista udala v mater! Čutil sem
se zopet zadovoljnega in srečnega ... In zdaj ?

— Zdaj? Ha! Ha! Ha!“

Pripovedovavec je zopet razburjen poskočil
pokoncu. Izraz na obrazu se mu je izpremenil
skoro hipoma. Iz oči mu je švigalo kakor žgoči
bliski, odprte ustnice so mu drhtale ... V sobici
je bilo tako tiho, da je slišal filozof njegovo hitre
in naporno dihanje. Oni pa se je stresel in zavpil
kakor zdivjan in brezumen:

„Nirvana!“

Sedel je, vzdihnil . . . Potlej je v presledkih,
vsako besedo jezno in trdo poudarjajoč, nadaljeval
urno:

„Po zimi — nekega jutra — so zaprli šole.
Pojavila se je davica. Zboli mi fant. — Nekoč

— pridem od zdravnika — on me je vedno tolažil

— govoril o okrevanju — pridem vam od njega
domov — ha! — Tam v svoji posteljici — gospod

— tam leži moj mali sin! Moj ljubi, ljubi sin,
prej tako lep, prej tako cvetoč, zdaj — mrtev!
Strašno mi je bilo! — In jaz sem bil tako — tako
ves divji! Vse se me je balo! Vse je trepetalo
pred menoj! — Preklinjal sem Boga! — Kazen,
gospod — božja kazen: zbolela — mi je tudi

98

hčerka! Tedaj sem prosil — molil Boga na kolenih
— nič — umrla mi je tudi deklica! En teden
gospod, en sam teden mi je vzel oba! In vzel mi
je radost, vzel moje upanje, vzel mojo srečo! Bil
sem zopet sam! — Sam!“

Sedel je utrujen in prosil kozarca vode.
Molčal je dolgo . . .

10 .

— „No, in potem“ je povzel iznova, „predlani
sem se lotil — filozofije! Bral sem in študiral, da
bi pozabil svoje gorje ... Ali! — Uvidel sem, da
tudi filozofija ni vredna piškavega oreha; pograbil
sem vso modrost in jo vlekel predlanjskim s sabo
k prijatelju, k melanholičnemu tovarnarju, ki ima
za svoje stroje velikansko peč.

Pravtam noter sem zagnal z diabolskim ve¬
seljem vse skupoma v ogenj, vse, vse, pravim vam,
vse lepo po vrsti, kakor se spodobi taki visoki
gospodi, namreč najpoprej jonske modrijane, slavni
herakliteizem in Pitagorove cifre, takoj za njimi
Eleate in atomike, Sokratove definicije in indukcije
z dajmonijem vred, cirenajski hedonizem, Platonove
gugave izmišljotine in tudi prazne bajke vrlega
njegovega učenca in nasprotnika Aristotela, zatem
epikureizem, stoicizem, misticizem, oba Bacona,
Spinozevo glasovito izbrušeno substanco, Lockejev

99

in Humejev dolgočasni kriticizem, Leibnizeve eklek¬
tične refleksivne in prilične filozofeme, prestabi-
lirano harmonijo in monade, visoko poskakujoči
dualizem mojstra Kanta z vsemi kategorskimi
imperativi žalostne postave, Fichtejevo fantastično
žlobudravost kakor tudi Schellingovo prisiljeno
zelje prirodnega modroslovstva, otročje neumno
fenomenologijo arogantnega tepca Hegla, ki nosi
zastavo zedinjenih privilegiranih prismod celega
sveta in vseh časov, Herbartovo metafizično babje-
vero, Hartmanove vodene proizvode nezavestnih
ganglij in kulturo skisane omedlevice, Nietzschejevo
klobasarsko klepetavost in vrh vseh teh praznih
zmašil najnazadnje še nihilistični pesimizem strica
Schopenhauerja za kazen, ker je za marsikatero
pisano pero opulil častitljivega starega očka
Buddho!

Vsi ti pomilovanja in palice vredni mislavzarji
naj me pišejo pokoncu v uho! Trikrat križ čeznje!
Okrajšajmo nauke Buddhe in recimo: Vse skupaj
ni nič . . . x -\- y = 0.  Slava ničli! Nirvana!

Obesil sem vso umetno izvaljeno in dolgočasno
prepečeno modrost enkrat za vselej na klin in se
zopet spametoval lepo počasi.

Tik svoje vile v Vdslavu sem imel velik,
lep vrt. Postal sem sam svoj vrtnar. Vrtnaril in
biljaril sem mirno in se dominal in šahal s
slugo . . . Veselil sem se nedolžnih rožic, veselil
ljubkih ptičkov . . . Nič več se nisem napenjal, da
bi zmodroval in si pridomislil več, kakor je narava

100

dovolila človeškim možganom. Hvalil sem Boga,
da me je zopet srečala pamet . . .

Kar sem dobil anonimno pisemce!

„Blagorodni gospod!“ mi je pisal neznan
prijatelj, „Vaša dražestna soproga lovi z gospo¬
dom . . .“

Dalje nisem mogel brati! Čutil sem, kako
mi je zavrela kri. — Strašne slutnje so se me
lotevale! — Početkoma nisem hotel dalje . . . Bal
sem se, da bo nekaj modernega, nekaj groznega!
— Vrgel sem list stran . . . Pismo brez podpisa,
sem si dejal, ni vredno, da bi ga človek pogledal.

Vendar me je zmagala radovednost; pobral
sem papir in ga prebral do konca:

„Vaša dražestna gospa lovi z grofom Walders-
dorfom slepe miši. Ne bodite vendar tako kani¬
balsko zabiti in stopite vsaj količkaj na prste
za čast svojega imena! Pomagati Vam ne morem:
pomilujem Vas pa, kar se da! Izvolite torej
mladega lajtnanta in lepo soprogo včasi malo
opazovati in se na svoje oči preveriti, da se Vaš
odkritosrčni dopisnik ne laže, poročajoč Vam o
nesramnem razmerju, o katerem si čivkajo že j ari
vrabci na strehah. Tako je, če vzame star dedec
mlado dekle!

Z izrednim sočutjem Vaš vdani

Antidonžuan. 11

101

11 .

Ondaj sem obstal, kakor okamenel. Bral sem
podle vrstice drugič, tretjič. Razumel nisem nič
več . . . Posamezne besede so se mi zdele rdeče,
kakor pisane s krvjo . . . Začel sem divjati. . .

„Kdo je to pisal ? 11  sem kričal. Letal sem
po sobi gorindol, si imenoval vse znance. —
Pravzdaj mi je vendar prišlo na misel, da tako
raziskavanje nima nikakršnega pomena. Naj bo
ta nebodigatreba, kdor hoče! Glavna stvar je, da
doženem docela, če je ona res ... In Waldersdorf!
Ta? — On, ki se ni nikdar posebno menil zanjo?!

Razburil sem se tako, da sem zarjovel kakor
obstreljena zver. Razkosal bi jo bil, ako bi mi
bila stopila moja žena ta trenotek nasproti! Silil
sem se, da bi bil miren, silil sem se, da bi
mislil. . . Vzel sem perfidno pismo, ga raztrgal
na drobne kosce in jih teptal z nogama. Kmalu
zopet sem jih zbral in sestavil, tako da sem lahko
iznova bral brezimno novico. — Jokal sem se
od jeze.

„Nekaj moraš storiti,“ si rečem potihoma.

Skočim v svojo spalnico, odklenem omaro,
vzamem revolver in ga pripravim. Zdaj pa skozi
njene sobe!

Iščem je povsod... Nje nikjer! — Grem
na vrt, skrijem orožje v žepu . .. Vrnem se, tresoč
se po vsem telesu.

102

Tam ob balustradi zagledam spotoma svetlo
žensko krilo . . . Požurim se . . .

„Stoj!“ zavpijem . . . Ona se obrne.

»Gospod, kaj velevate? 11
Bila je hišna! Gledala me je vsa osupla.
Takoj sem se spomnil, kar sem v svoji jezi pozabil
— da je Ada na Dunaju!

Sčasoma sem se iztreznil. „Napreči!“ sem
zapovedal in šel v svojo sobo.

Dolgo me je čakal voz. Umil sem si obraz,
da bi splaknil sledove svoje vznemirjenosti. Kaj
poreko posli? In čemu se razburjam, preden ne
vem, ali je oni pisal resnico ali ne?

Mirno sem sedel v voz.

„Na izprehod proti Dunaju!“ sem velel slugi.
Bilje lep jesenski dan, jasen, nekoliko hladan.

V svežem zraku sem se polagoma pomiril in si
naredil svoj načrt...  Vse sem premislil dodobra,
popolnoma hladnokrvno uvažil vsak slučaj.

Dva, tri dni pozneje — včeraj sem se od¬
peljal skrivaj na Dunaj. Od mojih poslov ni nihče
vedel, kam odhajam.

Ko pridem na svoj dom, ni bilo žive duše
iz nobenega kota. Zvonilo je poldne.

Ključe sem imel s seboj.

Odklenem njene sobe . . . Nikjer nikogar.

V spalnici Adini sem videl, da je bila pravkar
tukaj!

Na toaletni mizici je ležalo vse križema ...
Srebrni glavnik je bil padel na tla. Pustila ga je,

103

tam bržkone v naglici. Pripognem se mehanično,
da ga poberem; kar zagledam na preprogi posetnico!
Zapisano je bilo na njej le malo besed z violetno
tinto:

„Ponedeljek popoldne, kakor po navadi.
Gotovo!“

Na drugi strani je stalo ime — Walders-
dorfovo in njegov grb . . .

Torej le res! —

On! Nikoli ne bi bil sumil njega, ako ne
bi bil dobil tega dokaza. Nikdar nisem opazil, da
bi se bil grof kdaj moji ženi kaj laskal. Ne, on
je bil edina izjema! Dvoril je drugim, pa posebno
ognjevito tudi ne. Vedno sem bil preverjen, da
mu do nobene ni nič. Ade se je pa še celo —
ogibal . . . Ha! Ha! Ha!

In prav z njim se je zabavala ona tako ime¬
nitno, dočim sem jaz — jaz tepec — ljubke ptičke
poslušal in zložno zalival nedolžnim rožicam. — O!

Pustil sem vse kakor je bilo prej, zaklenil
vrata na koridoru in shranil ključe. Potlej sem
šel v drugo sobo, manjšo, opravljeno orientalsko.
Tukaj — sem slutil — ga sprejme Ada.

Ogledam si revolver in se skrijem za širokim,
težkim zagrinjalom ob oknu.

101

12 .

Spuščena zastirala so milila svetlobo v raz¬
košno opremljenem gnezdecu. Tiho je bilo tu,
hladno in ugodno. V srebrnih košaricah so dehtele
poslednje jesenske cvetice. Mirno so stale pisane
maj olike in krožniki iz fajenčine, kraseči stene,
tako tudi nagačena papiga in Makartov šopek
v kotu. V marmorni kamenici, podobni veliki
školjki, so plavale zlate ribice. Čakal sem, čakal...

Ob petih je prišla Ada. Skrbno je zatvarjala
in zaklepala za sabo.

Slišal sem jo hoditi po njeni spalnici. Potem
je šla v salon, odprla oknico in sedla h klavirju.
Začela je igrati enega onih strastnih Chopinovih
valčkov, pa hipoma nehala in zaprla klavir. S
kratkimi, hitrimi koraki je prišla v sobo, kjer
sem stal na straži.

Stopila je k oknu. Za dosegljaj blizu tik
mene!

Skoro se me je dotikala! Slišal sem jo
dihati. . . Ako bi bila tačas vedela, kdo stoji tu
čisto blizu nje? Toda ne, slutila ni ničesar! Po¬
zorno je gledala skozi presledke v zatvornicah
doli na ulico.

Odstopila je zopet in šla gledat na uro.
Potlej je odprla miznico, vzela iz nje ključek in
odprla malo omaro. Listkala je v zavitku pisem
— menda njegovih!

105

Iznova je stopila k oknu. Komaj sem se
premagoval . . .

„Že gre!“ je zašepetala, in osvobodilen
vzdihljaj se ji je izvil od dna duše. Kako se ga
je veselila!

Todtam je shranila zavitek v omari, jo zakle¬
nila in mu hitela odpirat. Nepremično je poslušala...

Jaz pa sem vzel svoj nož iz žepa in zarezal
luknjo v zagrinjalo.

Po stopnicah gori so se culi lahni koraki. Rahlo
so zažvenketale ostroge in sablja ob kamenu. Ada
je odprla na stežaj, potegnila prišleca v svoj
golobinjak in hitro zopet obrnila ključ.

Lajtnant Waldersdorf je stal nekoliko hladno
pred njo . . . Ada ga je burno objela in poljubila
strastno.

Vsa kri, se mi je zdelo, mi je vrela k srcu,
ki mi je nehalo za trenotek biti. . . Oblak mi je
legel na oči, in gledal sem ju le kakor skozi
meglo. — Zdajle daj oba!

Nastavim revolver . . . merim . . . merim . . .

Roka se mi je tresla, pred očmi se mi je
delala tema . . . Videl sem le dvoje pošastnih
siluet. Iznemogla roka me je zabolela in mi
omahnila.

Zlahkoma ga je prijela za roko in ga vedla
k divanu.

,,Ali je res, da me hočeš zapustiti ?“ ga je
vprašala s tresočim se glasom.

„ Moram!"

106

»Zakaj ? . . . Evgen!“

„Saj sem ti že povedal. Zaročil sem se.“
»Ostani moj!“ je prosila vroče. „Ne hodi od
mene! Jaz sem čisto tvoja... Zakaj nočeš? Vsa
tvoja... Ljubim te! Ali me nočeš tudi ti ljubiti?
— Evgen!“

Grof se ni genil.

Igral se je nervozno s sabljo . .

13 .

Oklenila se je njegove roke, se mu privila
in mu šepetala, pritikaje sence čisto k njegovemu
licu, k njegovim ustnicam.

»Poslušaj me! — Ti si moje vse! Saj veš,
da sem ti žrtvovala vse ... Ne najdeš je nobene
več, ki bi te ljubila bolj, kakor jaz! Na vsem
svetu si ti moja edina misel, moj najslajši sen,
moje najmilejše veselje ... Prelomila sem zakonsko
zvestobo — vse zate! Toda, prelomila bi jo
še enkrat Ostani pri meni. . . Tako te bom

ljubila, da pozabiš vse drugo! — Kaj bo z menoj,
če me zapustiš? — Ah, Evgen!“

Tačas so se slišali koraki po stopnicah.
Oba sta planila pokoncu. Ali prišel ni nihče.
Zopet je bilo vse tiho v gnezdišču ...

Vprašujoče ga je pogledala in ga zopet po¬
tegnila k sebi na divan. Njiju lica so se skoro

107

pritiskala, in njene ustnice so se približale z
očarajočo silo njegovim . . .

„Ne smem, Ada! Bilo bi zoper . . . Izkratka

— bodiva pametna, ločiva se ! 11

„Odreci nevesti! — Zaročen si — moj Bog

— koliko zarok se je že razdrlo! Piši ji: Gospo¬
dična, odpustite mi! Pozabite me! — Nočeš? —
Evgen ?“

„Zakaj ne bi izpolnjeval svojih obljub? t!

„Ti si hkrati strašno tenkovesten . . . Torej,
dobro! Izvrši, kar si tam obljubil. Potem se pa
vendar lahko vrneš k meni ?' 1

„Ada!“

„Nočeš?“

„Nikakor ne! In to je najin poslednji se¬
stanek ! “

„Tvoje zadnja beseda, Evgen ? 11

„ Zadnja . 11

Waldersdorf je vstal in odhajal. Toda ravno
pred vrati se je ustavil in obrnil. Videl je Ado,
klečečo ob divanu in skrivajočo glavo v velikih
svilenih blazinah. Krčevito je ihtela od neznosne
boli, in strastno so se stiskale njene lepe roke.
Dobro sem opazil, kako se ji je sunkoma stresal
beli blesteči tilnik, njeno ledevje, njena drobna
gležnja.

Zlagoma se je vrnil grof k njej, zopet sedel
in se sklonil nad njo . ..

„ Ada ! 11

Pogledala ga je. On jo je poljubil. . .

108

Od njenega žarečega, zmage vajenega bitja
je odsevala osvojljiva moč, diabolska sila, ki je
morala vkovati vsakoga. Govorila ni več . . .
Samo gledala ga je, smejoč se s solzami — mu
počasoma ovila roke okolo vratu — mu položila
glavo na prsi — in mu gledala globlje in globlje
v oči.

In ko ga je zopet vprašala: »Ostaneš moj?“
se ni več branil in se ji je, pijan njene lepote,
vdal brez pomisleka. Ona je speljala njega v izne-
vero. Vse ženske počez, verjemite mi, so od hudiča!

Meni je bilo, kakor da mi lije žareče železo
po žilah! Skoro sem omahnil.

Naslonim se ob zid — vzdignem zopet revolver
— pomerim nasredi v medplečje med zlate huzarske
ovoze na hrbtu njegove uniforme — oba sta bila
komaj pet korakov od mene — pritisnem na
petelina —

14 .

Tačas se osvobodi tankoslušni lajtnant iz
rok moje žene in vpraša nemirno:

„Ali nisi nič slišala?“

„Nič . . . Posla ni nobenega doma —“
„Dobro sem opazil šum.“

„Kdaj pa? Lepo te prosim, Evgen, nikar
ne ne straši!“

109

„Res, res — zdelo se mi je, kakor da bi
bil kdo potegnil z žebljem po zidu in ga krušil.“

»Kje pa, Evgen? 11

„Za tistole zaveso E

Gre in pogleda pri sosednjem oknu . . .
Zagrinjala pa, kjer sem tičal jaz skrit, se mu ni
zdelo vredno razgrinjati.

„Nič ni . . . motil sem se!“

Toda ni se motil. Ravno preden sem hotel
sprožiti, mi je izdrsnil potni kazavec od petelina
— hkrati so mi odjenjali prsti, orožje mi je
izmuznilo iz roke nizdolu. Vendar se mi je po¬
srečilo, da sem ujel samokres srečno zopet ob
zidu, preden mi je padel na tla.

Ko se je poslovil, je nekaj časa poslušala.
Potem je šla iz sobe.

Tedaj sem izešel izza temačnega zagrinjala.
Tiho sem odprl vrata v sosednjo sobo. Ves omamljen
od tega, kar sem videl in slišal, sem stal precej
dolgo oprt ob pisalni mizi. Nikakor nisem mogel
misliti ne ene jasne misli. Mehanično sem vzel
vseh šest patronov iz revolverja.

Kar se odpro vrata od hodnika, in v sobo
stopi — ona!

Ker je bilo temno, me ni videla. Počasi,
glavo zamišljeno proti tlom držeč, mi je prihajala
nasproti vedno bliže k mizi.

Tam si vzame vžigalico. Prižge si svečo.
Kar ji pade goreča sveča s svečnikom vred iz
rok na tla.

no

Zagledala je bila mene!

Slaba vest se ji je ob tem nepričakovanem
srečanju zbudila mahoma. Zgrudila se je, kakor
od strele zadeta, ob stolu — kolena je niso držala
več — že je klečala na preprogi. Strah jo je
bilo — mene!

Nepremično sem stal pred njo, gledajoč jo,
kakor gleda sodnik zatoženca. Izpregovoril nisem
nobene besedice. Ta moj mir, ta moj molk ji je
moral biti strašen! Stol, katerega se je prijela,
kakor da bi iskala zavetja za njim, se je tresel.

Naposled je plašno vzdignila glavo in izustila
boječe:

„0 kako sem se prestrašila!“

Nisem se genil.

„Nisem se nadejala, da prideš danes . . .“

Jaz kakor prej.

Zdaj ji je bilo jasno, da vem vse . . . Knadi
zagleda še moj revolver na mizi. Hipoma skoči
— poklekne predme — povzdigne roke — prosi
me odpuščanja — prosi me za življenje v imenu
usmiljenega Boga-

Ne da bi je pogledal, odidem naglo.

Še je klečala na tleh . . .

lil

15.

Šel sem v nožarnico in si kupil močan nož,
kakor jih rabijo medicinci za hrustance.

Potlej sem si najel fijakarja in mu velel
v Prater. — Zvečer sem šel v opero. Uresničile
so se mi želje. Komaj sem pregledal z opernim
steklom prvo vrsto nasprotnih lož, sem že zapazil
mladega Waldersdorfa.

Po drugem dejanju sem šel k njemu in ga
povabil v fin restoran. Odkraja se mi je branil.
Vraga — sem si mislil — menda vendar ne, da
bi kaj sumil ali slutil? . . . G-ovoril sem zadosti
zmirom in prijazno z njim in ga pregovoril, da
je pristal.

Naročil sem šampanjca. Biljardirala sva do
polidvanajstih. Zabavala sva se izborno. Nikdar
še nisem videl Evgena tako Židane volje. Pil je
hitro in nezmerno, in neusehljiv mu je bil humor.

„Saj res," je vzkliknil sredi pogovora o
raznoterih stvareh — „vi še ne veste: zaročil
sem se! Letošnji manevri so mi bili usodni."

»Čestitam. In vaša nevesta, gospod lajtnant?"

„0, to je tako naivno, nedolžno dete! Ne-
zrelka, ein Backfisch sozusagen ... In kako resno
zna ljubiti ta sveži, napol razviti otrok! — Njeni
poljubi — ah — kako so sramežljivi! Nepopisno!"

„In vi. .. jo ljubite resnično?"

112

„Kdo ne bi imel rad takega angelčka? Ne¬
izrečeno sem srečen z njo! O — in njena pisma!
Vsa njena nepokvarjena duša mi je odkrita. Ali
mi verjamete, da si mislim včasi: Nisi je vreden!
— Verjamete ? 11

„Bežite, bežite, gospod grof! — Povejte mi
rajši ime.“

„Slovesne zaroke še ni bilo, veste. Zmenila
sva se, da bodeva uživala sladkost tajne lju¬
bezni ... In kako dražestno igra ulogo skrivne
ljubice! Ena njenih prijateljic je bila zaljubljena,
skrivaj zaročena, starši niso privolili: nesrečna
ljubezen! Take »romantike 11  midva sicer ne moreva
doseči. Igrava se torej skrivalico — vsaj nekaj
časa, kakor želi ona. Sicer pa vam lahko povem ...“

Imenoval mi je mlado konteso iz imenitne
obitelji.

Prihajal je vedno živahnejši in veselejši.
Da ni pozabil piti, za to sem skrbel jaz. — Že
se mu je začel zapletati jezik. Jel je bloditi . . .

»Kaj bi pa rekli, gospod grof , 11  sem ga
vprašal, „kaj bi dejali, ako bi se morali iznenada
ločiti od svoje ljubice ? 11

„Haha — kaj ! 11  se je smejal grohotno.
»Tistole bi zapel, — kako se že pričenja, da . . .

Življenje je kratko —

Malo ljubezni,
malo sanj

in potem — servus, Nace!«

113

Pušila sva in se živo razgovarjala.

„Škoda te je,“ sem si dejal samprisebi,
škoda tako čvrstega mladega moža! Ali — jaz
moram! Moja volja je neukretna! — Uboga kon-
tesa! Nikdar več ga ne boš videla svojega lepega
ljubčka!“

Tu je prevrnil lajtnant posodo, v kateri so
se hladile šampanjske steklenice.

»La vie est brfcve . . .

Un pfiu d’ amour!

Un peu de reve!

Et puis — bon jour!

Tararabumdiah!« . . .

je kričal venomer kakor čednik na paši. Bila mu
je to — labodnica. Imel ga je že pošteno pod
streho. Toda — pila sva dalje!

Natakal sem mu — vnic — še šentjanževca.
Naposled se mi je zdelo dosti. Evgen ni mogel
več govoriti, ne hoditi. Ob mizi mi je zaspal.
Peljala sva se iz restorana v hotel prvega okraja.
Dva natakarja sta ga vlekla izpodletavega po
stopnicah gori.

Najel sem dve sobi, drugo tik druge. Slugama
sem velel, naj naju ne hude prej kakor opoldne,
in da ni treba nikogar k nama. Položila sta ga
na posteljo. Odslovil sem ju neutegoma.

Zdajci sem slekel in izul naj prvo njega,
potem sebe in oblekel njegovo uniformo. Dolgo,
dolgo sem gledal ta lepi mladi moški obraz, ki

114

je . . . ki je dobil predkratkim toliko strastnih
poljubov od moje žene!

„Zadnjikrat!“ sem zakričal nehotoma.

„Umoriti ga nameravaš?" se vprašam, „njega,
upijanjenega, ki se ne more braniti?! — Toda —
ali ni delal tudi on proti meni iz zasede? Ali ni
torej orožje enako? — —“

In zdaj vzamem nož — mu nagnem glavo
nazaj, mu napnem vrat — sam Satan je brusil
ostrino — lajtnant se ne gane — spi — močno
sope — pritisnem nož na kožo — potegnerh! In
zašumelo in zabrizgalo je po zglavju — rdeče po
posteljnem perilu — rdeče po zidu — rdeče po
stropu ... Njegova kri! — Odskočim — on odpre
napol ugasle oči — ta pogled, ta pogled umira¬
jočega — nikdar ga ne pozabim! — Postelja
škriplje — telo se mu vije v silnih krčih — grgra
— umira — sunki pojemajo -—

Še dvoje urezov do mozga in dalje zarežem
po opolzlem mesu, zasadim mu ostrino med škripa¬
joče sklepe — jezik mu tišči krvave pene . . .
Izvršeno! Iztrepetal je! Nirvana!

Urno si slečem njegovo uniformo, ki je bila
od krvi čezinčez premočena, zlasti na desnem
rokavu in na prsih. Potem se umijem, oplaknem
in si oblečem svoje stvari.

Vse se je zgodilo tako hitro, tako tiho, da
ni slišal nihče nič.

Ogledam se skrbno v ogledalu, zaklenem obe
.sobi, vzamem ključe in grem. Ko sem zjutraj od-

115

8 *

hajal, ni opazila živa duša, da nosim s sabo nekaj
v papir zavitega.

Tako stopam preko Einga pri vseučilišču.
Ondi, na križišču, v gneči, vozijo vozovi počasneje.
In tu se mi nasmehlja iz lične kočije — kontesa.

„0 — kam pa?“ me nagovori z zvonkim
veselim glasom.

Zganem se. Odkrijem se ji molče, stopim
nehotoma s tlaku bliže in mahnem z roko proti
Hernalsu.

„Pa kar peš danes ? - ‘

„Da. In kam vi, kontesa . .

„V votivno cerkev. Molit za ...!  Z Bogom! 11

Gospod —! Kako mi je bilo takrat! Njen
mili obrazek — tako ves poln mlade sreče — ves
poln čiste ljubezni, prve verne ljubezni — ves

poln srčnega zaupanja v prihodnjost-kako

mi je razoraval ta pogled vso dušo! In zdelo se
mi je, kakor da se je za ginljiv trenutek spustil
begotni angel poezije med prozaično množico . . .

O gospod, gospod — ta pogled mi je trgal
srce kuje nego oni pogled umirajočega .. .

116

17 .

Doma si sezujem čevlje in grem po prstih
v spalnico svoje žene.

Ada je spala. Bleda svetloba nočne svetilke
je obsevala nje obraz. Postojim, čakam v zadehli
sobi ...

Slišal sem, kako je vzdihnila v sanjah . . .
Zdajpazdaj so se ji stresle roke do ramen. Pri¬
hajala je čimdalje nemirnejša. Prejkone je čutila
mojo prisotnost. Vzdignila je roke, kakor bi se
hotela braniti nečemu strašnemu. Tačas je izpre-
gledala. Prestrašena je planila kvišku.

„Ti?“ — je izpregovorila plašno. Oprla se
je na desni komolec, levica ji je drhtala pred prsmi.

„Ti si prišel, da me umoriš . . . Ah!“

„Narediva kratko! — Danes popoldne sem
se preveril, da imaš vendar veselje igrati Romejevo
Julijo! Glavna stvar je le ta, da imaš pripravnega
soigravca! Slišal in videl sem vse. Prelomila si
mi zakonsko zvestobo! — Še več! — Zavedla si
polegtega moža, kije  dal svojo besedo nedolžnemu
dekletu, vzela nevesti ženina! Zakaj ti si ga z
vsemi umetnostmi ženske koketnosti prisilila, da
je prelomil svojemu dekletu obljubo . . . Ada! Oba
maščujem - - jaz! Oba, nesrečno nevesto in sebe,
prešeštnica!“

„Ti hočeš pozvati Waldersdorfa na dvoboj?
In —“

117

„Ne —“

„Ali mene, moj Bog — kaj boš z menoj —?“

„Ne skrivim ti niti lasu. Ali, pravim ti, moja
osveta je strašna ! 11

Vzdignila je glavo in si popravila lase, ki
so se ji razpustili po obrazu.

„Ljuba Ada, ločiva se! Še danes pojdem
odtod. Ti lahko ostaneš, ako te je volja in veselje . 11

Globoko se je oddehnila . ..

„Toda,“ dostavil sem takoj, „preden se po¬
slovim od tebe, ti moram še nekaj razodeti . . .
Teh trenotkov, ki nama pridejo zdaj, se moraš
spominjati vse svoje žive dni! In spomina teh
trenotkov te ne reši nobena milost, nobena pokora,
nobena molitev! Ti boš dalje živela nego jaz . . .
ali vesela svojega življenja ne boš nikdar več!
Zakaj do smrti, do groba ti bo žgal dušo ta
prizor —“

Vzamem zavitek, razvijem papir —

„Tu ga poljubuj ! 11

In v naročje ji vržem — njegovo glavo.
Ha! Ha! Ha! Lepo, lepo. Ha! Ha! Ha!

Obledela je, omedlela . . .

Satansko veselje, divje, razkošno zadovoljstvo
mi je prešinjalo vse žile kakor živ ogenj!

Ha! Ha! Ha!

118

18 .

In — zdaj sem tukaj!“ —

Čudni pripovedovavec je končal svojo fanta¬
stično povest — in planil zopet kvišku.

Ustopil se je pred modroslovca, pripognil
život močno naprej in molče z groznim izrazom
gledal zavzetemu poslušavcu naravnost v obraz.
Na širokem, nagubančenem čelu so mu stale goste
kaplje znoja. V črnih, srepih očeh pa so se kra¬
doma vnemali in hitro ugašali preteči bliski.

„In čemu sem tukaj? — Toda, štejmo! Ha!
Ha! Ha! Štejmo! Računajmo!“

In broječ na prste je kričal divje:

„ Tak oj vam presekam gordijski vozel. O —
enovita stvar! Vidite: x  + y = 0:  Ljubezen? Nič!

Sreča v obitelji? Nič! — Zakonska zvestoba?
Nič! — Slava? Nič! — Čast, nesmrtnost? Nič!
— Vse naše življenje, ves naš neumni globus —
nič, nič, nič! MeniHekuba! Slava ničli! Nirvana!
Ha! Ha! Ha! Nirvana!“

Tedaj potrka nekdo na vrata. In preden se
oglasi modroslovec, vstopita resen bradat gospod
in za njim sluga v livreji.

„Dober večer! Oprostite blagovoljno, takoj
se pomeniva!" se obrne prvi z lahnim poklonom
k visokošolcu, položi razgretemu nesrečniku roko
na čelo in mu pravi mirno pa odločno: »Ljubi
moj, čakajo nas doma!"

119

Doslej tako divji mož se umiri kar vidoma.
Meže se praska kakor opica in se poslavlja,
šepetaj e filozofu na uho:

„To je — detektiv! Me že imajo! Premalo
sem bil prebrisan! Vkratkem me obesijo! To vam
garantiram. Smola! Pa saj boste brali v časnikih.
Kokodajs me bo . . . Shakespeare’s blutriinstiger
Humor — to vtakne prav gotovo kam vmes!
Kokodajs je prismojen ves, kar ga je. Pa vsi
ljudje ne moremo biti pametni! Zastrantega ne
bodite slabe volje! Proklete babe! Kanacije!
Slava ničli!“

Odhajal je s slugo in se poizkušal držati
ponosno in važno.

,.Ne ponujajte mi stola, hvala lepa, gospod
doktor," je dejal bradati gospod in se predstavil.
„Oditi mi je takoj. Le nekaj! Kajne, ta mož,
moj nesrečni svak, vam je pripovedoval strašne
stvari? Slišal sem ga kričati zunaj . . .“

„Da, da, gospod! Zaklal je včeraj grofa
AValdersdorfa — “

,,A kaj še! Razžalil ni nobene muhe! Zmešale
so ga pretirane moderne povesti, ki godejo toliko
o prešeštvu. Oni grof mu je včasi tudi kakšen
princ ali knez ali milijonar ali kaj takega iz
boljše hiše. Moja sestra Ada — gotovo je govoril
mnogo o njej — je umrla že pred leti. Potem je
preveč bral in pil. Stanujeva tu spodaj v prvem
nadstropju. Nad svojo pisalno mizo in po vseh

120

stenah svoje sobe ima z lapidarnimi črkami za¬
pisano svoje bolno geslo: „Slava ničli! Nirvana!“
Včasi mi takole uide in prodaja prešeštvo in
krvave klobase. In nič ga ne veseli bolj nego to,
če dobi koga, ki se zgraža ob njegovi povesti...
Čuden navihanec, kajne? Pa brez zamere! Lahko
noč!“

Ata Žužamaža

„vSl ori  ! Gori! Gasit, ljudje božji!“ je vpila dekla
pri vodnjaku sredi polževske vasi in mahala
z rokami. „Ježešta, kako se to grdo kadi!“

„Gori-i-i!“ se je drl na vse grlo pastirček,
ki je pribežal s polja. „Županov kozlec! Trara!“
Tedaj je pomolil Debelogledov Blaže glavo
skozi okence in pozijal iz bajte.

„Bo pa spet treba trobiti , 11  je godrnjal za¬
spano. „Pa taka vročina! Ali mora biti res
ravnozdaj, po kosilu, pa pasje dni? Še sedeti se
mi ne ljubi na solncu, nikar pa napenjati se,
primojzelen ! 11

Polagoma je zlezel v društveno opravo, stopil
pred kajžo, zamežal, se napihnil in jel trobiti, da
so se mu majale škrbine. Ves potan je lazil po vasi
od kapka do kapka gorindol in zatrobil v vsako
vežo posebej, kakor bi hotel mrliče sklicati še

pred sodnjim dnevom. Kmalu je sodelovala tolpa
psov in psic z mešanim zborom. Dosti so pomagali
tudi otroci, zlasti pa Žlicoliznikov France, ki je
bil plat zvona tako silno, da se je razlegalo daleč
naokrog in odmevalo od bližnjih gora.

Debelogledov rog, Žlicoliznikov klenkot in
pasja godba so zbudili vse Polževčane, kolikor
jih je ležalo ali doma na klopeh ali spalo na
travnikih v senci voz ali počivalo v zahladju
bukovega gozda. Zdramili so se pa tudi sam ata
Joža Žužamaža, župan, posestnik, gostilničar in
obenem načelnik polževskega prostovoljnega ga¬
silnega društva.

Pomalem so se gasivci zbrali konec vasi
pred skednjem Švedronove Mice in se postavili
po vojaško v dvoje vrst. Semkaj je privrelo vse
živo vaščanov občudovat junake s svetlimi čela¬
dami. Skoraj stepli so se za prostor; posebno
ženske, glava do glave, so bile kaj nagle jeze in se
suvale in brcale. Najbolje pa so se imeli paglavčki,
pričakujoč narodno veselico ali nekaj podobnega.

Naposled so prihropeli na kratkih nogah
okrogli ata Žužamaža. Od vročine so utripali z
očmi. Prvega gumba pod grlom in pa četrtega
nad želodcem si niso bili zapeli, bodisi da niso
utegnili, bodisi da bi dihali laže. Desno nogo so
si obuli v nov škorenj čez hlačnico. Drugega pa
niso mogli najti. Vteknili so torej levo nogo v
star čevelj in v naglici pozabili za usnje potlačiti
potezačo, ki je prijateljsko vzdržavala levo hlačo

123

daleč od tal in jo varovala pogubnega prahu.
Vendar jih ni motilo vse to prav nič. Bili so
preverjeni, da take malenkosti ne morejo škodovati
jekleni disciplini. Bistro so pregledali in prešteli
moštvo.

,.Fu, fu, trinajst? 1 ' so sopihali in srdito po¬
tegnili z levico dvakrat po obritem rdečem obrazu.
„Število nesreče. Nerodno. Trinajst pa ne, fu!"

Obupno so se spogledavatli gasitelji.

„1, saj ste vi sami štirinajsti, oča!“ si je
dovolila opomniti stara Švedronova Mica, škrbasta
ženska s kljukastim nosom, ki se je smelo usosedila
blizu župana. „Pa je vse nesreče konec!"

,,Molči, žlabudra, ti, ki si samo sestrična moje
ujne, torej že precej mrzla žlahta!" so jo zavrnili
župan. ,,Drugega te ni, fu, kakor jezik, Mica!
Koder se štuli vmes stara brenča, tam je šele
nesreče začetek!"

Tedaj je privoglaril izza Čepinove proda-
jalnice Morakov Jurček.

„Stopi no, Jurček, stopi!" so ga vabili
tovariši in ga porinili na levo krilo.

„Pozor, fu! Glave pokoncu! Stegnite kolena!
Kolikokrat naj vam to še ponavljam? Debelo-
gledov, zapni si suknjo! Ali boš nag gasil? In
ti, Morakov, kaj se držiš tako žalostno, kakor bi
te bila krota brcnila?"

„Le korajžno, primojzelen!" je svetoval tiho
Blaže, ki je lani odslužil vojake. Ata Žužamaža
pa so nadaljevali:

„Tiho! Poslušajte me, vrli gasivci in sploh
vsa polževska vas! Nevarnost je velika, fu. Ali
ne slišite, kako zbija Žlicoliznikov še zmeraj v
zvoniku? In morebiti niste tudi slišali, kako na
glas je znal trobentati naš Blaže? Nikarta šene
smejajta, ti, Miha Žaboglav, in pa ti, Morakov
Jurček, cvet malopridnosti, ki si zamudil naš
ogenj za troje minut! Pa kaj sem že dejal? Je
že res . . . Možakarji! Slaba se nam godi: kozelce
nam zažigajo. Ampak tole vam pravim: danes se
nam ponuja najlepša prilika, da pokažemo ve¬
soljnemu svetu, kaj premoremo mi, previdnost in
pa naša brizgalnica. Ako stori sleherni od vas
svojo krvavo dolžnost, bomo izlahka premagali z
združenimi močmi vso čiherno nevarnost. Tako bi
jaz mislil, in ali ni res tako? Zatorej nikar ne
bodimo preplašeni in zbegani, ampak pripravimo
se mirno gasit! Zahvaljujem se vam vsem skupaj,
da ste prišli pomagat, in vas pozdravljam prisrčno!
To je tisto, fu, kar sem vam mislil povedati. Zdaj
pa, mislim, smo se že zadosti pogovarjali, in naj¬
pametneje bilo, da se neutegoma lotimo svoje
naloge! Torej pa, možje, nujte, pripeljajte našo
brizgalnico izpod Švedronovega skednja, da jo
pregledamo, če je vsa v redu ali ne. Fu.“

Po teh besedah so si obrisali ata oznojeno
čelo, pogledali, če še gori, in videli, da se vali
črnikast dim proti nebu v lahnem vetru nekoliko
proti večeru, in da šviga plamen ob levem koncu
za več mož visoko.

„Kozlec je star, zanikaren, prazen,“ so si
mislili. „Tako ali tako bo treba postaviti novega.
Od hiš stoji dosti daleč, na samem . .

„Gospod Čurimanguri" so se obrnili k dol¬
gemu, bledemu človeku, ,,prosim, stopite malo
bliže! Že večkrat ste mi pomagali kot občinski
pisatelj. Kdo zna bolje sukati pero nego vi?
Kako lepo ste opisali enkrat našo tombolo, drugi¬
krat pa kegljanje na dobitke v „Piščalki Resnice"!
Bodite tako prijazni pa dobro pazite, kaj bo.
Zvečer imamo pečene race.“

Petorica najmočnejših gasivcev je uridala
in privlekla brizgalnico.

„Stran, otroci in babnice!“ so kričali ata
Žužamaža. ,,Stran iz ozirov na javno varnost, red
in mir!“

Birič Martin Krivokrak je odganjal in odrival
množico. Možu je bil hrbet visok, upognjen in
drobehne nožiče tako krive, da so ga dobri pri¬
jatelji radi ubadali s starim dovtipom: ali ima
troje človeških nog, ali le troje biriških sabelj?

„Obrišite prah in pajčevine!“ so zapovedali
načelnik. ,.Namažite kolesa! Nikarte se ne pre¬
naglite! Ne uide nam ogenj, ne, nič se ne bojte! 11

„Tamle je pa luknjica !" je oznanil Morakov
Jurček.

Žalost je obšla župana: v brizgalni cevi je
zevala široka luknja.

„Možje,“ so se ujezili ata. „Kdo je pa to
naredil, kaj pravite?"

126

„0d mraza je počeno,“ se je oglasil Morakov.
„0d mraza, pa od ničesar drugega!“

„A, kaj boš tako govoril, Jurček,“ je dejal
Mika Žaboglav zaničljivo. „0d mraza! Kaj to,
od mraza! En pehar krompirja grem pa še zmerom
stavit, da ne. Od kakšnega mraza neki, pa kdaj ?
Zdaj? O svetem Jakobu? Tako se ne govori. Le
stojte, bom pa jaz eno zinil, meni verjemite, ne
pa Jurčku! In takole porečem, da je to nalašč
kdo izrezal s pipcem. To je, to! Pa naj kdo dokaže,
da ni res, če je res!“

„Ne boš kaše pihal, Miha!“ se mn je rogal
Blaže, ki je bil segel s kazavcem in srednjakom
v votlino in izvlekel gnezdece s tremi mladimi
miškami na dan.

„Ta je lepak' so se hudovali ata Žužamaža.
„Ti, Jurček, takoj po krojača! Pa le hitro, ti si
najbolj spočit, ki si prišel zadnji. Ti pa, Krivokrak,
nesi miši tajču, konjedercu, da jih ubije in zakoplje
po zakonu!"

Tačas so prihiteli mati županja in se prerili
do moža.

„Joža, še ne greš gasit?" so ga priganjali
na prva usta. „Kaj si tako kesan, Joža? Pojdi
no že vendar, slišiš? Kaj pa misliš pa še mečkaš
in se obiraš in dolgo ogleduješ? Hiti Joža, če ne
izgubimo stog, Joža —?“

„Jo-oža? Jo-oža?" so jo oponašali razkačeni
ata. „Čemu si sem primencala kavkat in koko-
dajskat, to bi rad vedel, Polona! Kaj me boš

127

neki toliko izpraševala! Kaj te briga moj ogenj!
Skrbe naj te rajši tvoji piskri doma in tvoje
kozice, kozelcu sem pa jaz gospodar! Glej, da se
mi spraviš, čenča Marina. 1 '

Mati županja že dolgo niso slišali takih
besed, zato so se jim tem huje pokadile pod nos.

„Viž, Joža, kakšen si?“ so se začeli jokati.
„Zato sem ti že šestindvajset let dobra zakonska
žena; zato si prizadevam in se ubijam noč in dan
huje od zadnje kravje dekle; zato nosim same
stare cape; zato pazim, da ne uide noben vinar,
zato: da mi ti, Joža, še ne privoščiš prijaznega
odgovora! Kaj me boš tako dajal pričo tujih
ljudi! Zakaj si tak?"

„Ne bodi no tako preklemansko sitna, Po¬
lona!" so zaropotali ata Žužamaža, potem pa
začeli vendar nekoliko rahleje: „Lej, ljuba moja!
Letina kaže prav lepo. Čast svetemu Donatu: toča
ni pobila že nekatero leto. Čast tudi svetemu
Antonu Padovanskemu: dobro se nam ravna živina.
Čast in hvala Bogu in vsem svetnikom: hčere
sva srečno poomožila in sinove dobro pooženila
vse; zdravi smo vsi; vse bi bilo kakor nalašč —“

„Kaj pa hočeš še povrhu?"

„Ognja ni bilo nobenega, da bi ga gasili,
lej, Polona, ognja!"

Županjo je zagnalo kar nazaj.

„Moj Bog, Oča nebeški . . . zmešalo se mu
je!" so vzdihnili in jezusovali, da se je komaj
slišalo.

128

„Čast in slava tudi sveti Katarini: zmešalo
pa ne! Poslušaj me malo, Polona! — Že teče peto
leto, kar smo tukaj na Polževem osnovali prosto¬
voljno gasilno društvo in kupili brizgalnico. Po-
četkoma smo jo vlekli večkrat vunkaj k potoku
in pobrizgali za vajo vse domače strehe, celo
cerkveni stolp do jabolka. Kaj nam je koristilo
to? Otroci so se nam smejali, da hodimo vrabce
plašit in mačkam nagajat. Imeli smo drago gasil-
nico, imeli gasivce, imeli vode dosti, vode čisto
blizu — pa kaj nam je pomagalo vse to, ko pa
le ni hotelo in ni hotelo goreti nikoli nikjer!
Dokler ni bilo društva, so se vsaj še vnele saje
v kakšnem dimniku — zdaj se pa za zlomka ni
pokazal najmanjši plamenček!“

„Le Boga zahvali na kolenih, Joža ! 11

„Stoj, Polona! V sosednji fari, v Pridolju,
pa imajo vsako leto po en večji ali manjši po-
žarček, dasi je njih vas manjša od naše. Zato se
je Luka Bradač, njih poveljnik in moj naj hujši
zoprnik, lahko postavljal, ker gaje hvalila Piščalka
Besnice. Jaz revež sem pa zastonj čakal ognja
in slave . 11

„Sveti križ božji ! 11  so hiteli županja in
sklenili roke. ,,Ali si res obseden? Pa gasit pojdi,
gasit! Zdaj je že zadnji čas! Poglej, s kakšno
ihto gori! Bog nas varuj in sveti Florjan ! 11

„Devet let je lezel polž pohlevno čez plot
in srečno prilezel skoraj do vrha. Kar izgubi
potrpežljivost in začne dirjati, mrha razposajena!

129

Pa kaj kmalu se mu izpodleti, in prevzetnež pade
z višave v lužo. Taki polži smo tudi mi Slovenci,
posebno pa ti, Polona! Vse bi radi naenkrat,
naposled pa gagamo v mlaki.“

Tako slabo se je iztekla pravda županji, na
veliko veselje Švedronovi Mici; zato so se takoj
vrnili domov.

Medtem je prišel Krivokrak, malo pozneje
pa Morakov Jurček; z njim je nekako trdo koracal
težko pričakovani krojač Žane G-nidica s pre¬
drznim obrazom pod okroglim slamnikom, na-
herenem veseljaško po strani. Ob sencih si je bil
počesal lase v krasne šestice in si nateknil za
desno uho viržinkino slamico. Roke je leno tiščal
na hrbtu pa kaj zadovoljno povzdigaval svoj po¬
tlačeni nos.

„Živja, mi ga pa pihnema, k sma iblanska
srajcah 1  je govoril neopotikoma. „I)obr dan, gspud
žpan! A Šiška guri? Ke pa maja tista lukna, k
sa zavl ne gspuda špeca pume puslal? Aha, že
vidm, ma preči naredi. Kdu b s biu nek mislu,
de m jest kirkat s ta velka šivanka pumagu
vogen panat! Tkula Iblan čast delama! Ti poba
tletla zadi, če nauš hitr na mir, zastopš, te m
kar na cvirn ubejsu! Se uš ti mene anku, firbec?
Gspud pulcaj, nej ga no fokneja pa mal za ušesa
pušlataja, gungala, k se tamla skriva . . . Oh,
gspud žpan, oni še na veja ne, kašn salabolsk
cigulimiguli mam tukila not u buč dons, k je
ta zaspan pundelk. Voda sa m tist ta velk doftar

130

na Dimi vojstr prepuvedal, de na staknem kešnga
raka u želosc. Vidja, raka se nazarensk bujim,
jeruš je pa tud prmejšn drag. Tkula hdu je na
svet!“

,,Če je žeja prevelika!“ je dodala Švedronova
Mica, ki jo je grizlo, da sme Gnidica sam toliko
govoriti.

„Kua prauš? O — s ti tuki? Srečne uči,
serbus!“ jo je pozdravil, vdevaje nit v šivanko.
„Ti jo pa še pofozaš! Le mene glej, mene, ne
pa kekila preke drugm! Viš, Mica, k s Aetna
kukr žabi pildk, mene lohka duboš, če maš kej
beca. Na puf se pa nauš bigecala zmana. Krokar
n pa griča, res en nobl par! Va frontala same
torte s krumpirja, pečen led pa kebrou med pa
špencirala po Štelnarjh, če se t nau fržmagal,
sapra di binguli!“

„Te pa tudi ne vzamem, če bi bil ves zlat.
Maram moža!“

„E — tud stara koza liže rada su. A mislš
namara, de m jest tak vosu, de m klobasa za
psam nosu? Ja, figula! Pa spet ploh uleč na
pepelnična sreda, k s soja mladust zafrečkala pa še
zmiram zbiraš, kukr b bla res Buh ve kuku lepa.“

„Le sam sebe se primi za nos, ti grda roba!“

„Kua —? Amen poješ? Pe na spat! Nabod
tku štmana! Veja gspud žpan, natilim s pa misl,
tala Žane Gnidica je n salamensk fletn dec . . .
Mica, Mica, ti s od muh! Kir tiče lovi, na sme
s palca mahat! Marsktedn b za n kic . .

,, Šivaj, šivaj pa molči, ti pijana goba! “

„Tok na bod no! Kaj se špetiraš pa gmej
guvariš zmani, knkr kešn forštarsk baraba!"

„Mica, tiho!“ so zarentačili ata Žužamaža.
„Kaj ga motiš!"

„Pa res, de. Križ kraž babe draž. Ala —!
Kumi sem dobr začeu šivat, se m pa šivanka
zlom! Sapra di binguli — na, ena sama srn mou,
pa naraunast odtam sm ja naroču, k se afne
guncaja, z Amerike. Dva cifa sm dau zajna. U
celm Pariz take nimaja ne. Jazasta na! Viš, Mica,
kaj s nardila s sojm ta dougm jezikam? Ti po¬
stajna ti, tku se pa že na grema! Na usatajeza
ga morma preči še n fraki . . . Tok nej pa le zrau
ostaneja, gspndi, pa hmal kej pišeja! Kistjont!
Živja!"

,,'Vrag vzemi vse žganjarje!" so se zdramili
ata Žužamaža, ki so bili poslušali zgovornega
krojača v nekaki omotici. „Morakov Jurček, teci
nam zdaj po Ahačurjevega Šimna, po čevljarja!"

Poslanec je odhitel, župan pa so se ozrli
po ognju in videli, da je leva, zapadna polovica
kozelca že vsa v plamenu.

„Kje je Ahačur?" so zarežali, ko se je vrnil
sel. „Ga ne bo?"

„Na-a!“ je odgovoril Jurček.

,,Kaj? Zakaj pa ne?"

„Noče,“

„Lažeš!“

132

,,Res. Mož je kaj na debelo ustvarjen. Toliko
me je zmerjal, da sem si zapomnil komaj polovico,
in še klel je vmes, če se ne motim, in takole se
je zadiral vame: Ti, Morakov, je dejal, in s tabo
vsi drugi Jurčki, kolikor vas je polževskih gasivcev,
vi boste toliko časa uganjali neumnosti, da se bo
ves svet smejal naši vasi; to ti moram povedati,
ker mi je že dolgo na jeziku. Bog ne prizadeni,
da bi jaz kdaj zabavljal prepotrebnim gasilnim
društvom vobče — tega nikoli ne! — ampak
moje besede so posvečene samo Vam šalobardam!
Ali niste lani pobrizgali moje hiše. dasi ni gorela,
in mi namočili skozi okno usnje in tudi čisto
nove škornje, najlepše izmed vseh, kolikorkoli
sem jili še kdaj izdelal gospodu župniku, prekleti
norci? Tega se torej ne meniva, je dejal, da bi
vam hodil jaz pomagat. Jaz že ne, je dejal, kratko-
nikar ne! Pa je dejal, zdaj pa le glej, Jurček,
da se izkidaš izpred mene, je dejal, če ne, je
dejal, te pa tako zaženem, da v oblakih zmrzneš!
Nato pa menda ni nič več dejal, ker sem jo naglo
potegnil vunkaj!"

„Oh, luknja, luknja!" je zatarnala Švedro-
nova Mica. „Kaj bo pa zdaj? Le kdo jo bo zamašil,
oh, to luknjo!"

Poparjeni so pobešali gasitelji glave; vse
ljudstvo je obračalo plašne oči na župana in ne¬
strpno pričakovalo rešitve iz strašne zadrege.

Mirno pa so vzdignili ata Žužamaža desnico.

,,Žaboglav!“ so mignili. „Po padarja!"

133

Strine so se pogledovali Polževčani pa Pol-
ževčanke in občudovali bistroumnost župana.

„0, ta je pa vredna cesarskega srebra!“ je
zapela Švedronovka. „Ta pa ta! Lahko rečem, že
petdeset —“

Kar zadone iz daljave zategnjeni, vedno
bolj razločni glasovi roga . . .

„Primojzelen,“ se je zavzel Debelogledov
Blaže, „to je pa Rojnikov Lojze! Neznansko na
dolgo jo zavija — Pridoljčani nam prihajajo po¬
magat !“

Tedaj so poskočili ata Žužamaža pokoncu,
kakor bi jih bil pičil najhujši gad.

„Krivokrak, Krivokrak," so zatulili, „skoči
h kozelcu, kar najhitreje moreš, in straži naš
ogenj, Pridoljčane pa odpodi! Bomo že sami po¬
gasili. Reci jim: zapik!“

Ta hip pridirjajo Pridoljčani v divjem diru
z brizgalnico skozi Polževo in drdrajo čez most
proti pogorišču.

„Morakov,“ so veleli osupli ata Žužamaža,
„le urno po moja dva konjak'

Zdaj sta dospela Žaboglav in ranocelnik.
Ta je prišil zaplato od zajčje kože na zevajočo

T-r.

cev in zadelal zacelino s smolo. Ne dolgo potem

je prignal Jurček črnomarogasto kravo z -bombkom
in kguranega konja, vtopljenega v mladostne
spomine. Nemudoma so ju vpregli.

„Vaš Ficko je bil sam doma," se je opra¬
vičeval Morakov Jurček, „z drugim konjem je

134

n

peljal hlapec v m|lin. Sem pa pri Žlicoliznikovih
izprosil Bimbo, da laže potegneta obadva skupaj,
Šarec in ica.“

,,Pozor!“ so ukazali ata Žužamaža. „Stopaj!
Bistahor, Ficko! Le zatrobi, Blaže, le! Ajs, BimbaF

Z oglušivim vikom in krikom so planili bosi
Polževčančki narazen in jo ubrali pred brizgalnico
naprej. Precej pred strojem so korakali ata Žuža¬
maža po petelinsko vštric Jurčka, ki je brzdal
živali; ojesu na desni, na častni strani, je mukala
krava, Ficko pa, kavalir, je krevsal priročno na
levi. Zadaj so se pretepali društveni člani za
pravico, kdo se sme peljati, kdo ne; v majhni
razdalji pa jih je spremljal radovedni spol.

„Prav pametno se mi zdi, da je Jurček
privlekel Žlicoliznilcovo iciko,“ so moževali oča
župan sami s sabo. „Dva konja bi se utegnila
prenagliti in našo drago plačano brizgljo zvrniti
v kakšen jarek. Tako bo pa goveja modrost zadrže¬
vala konjsko vihravost. Lej...  kadi se zmeraj lepše!
Najbrže je Krivokrak že zdavnaj odpodil nepovab¬
ljene svate. “

Nenadoma pa je začela Žlicoliznikova Bimba
zavijati oči in vohati po zraku. Ata Žužamaža so
se prepirali še več let pozneje s pričami o tem,
kaj je kravi skalilo mir srca: ali vriše otrok, ali
mrtvaški trara Debelogledove trobente^ali vpitje
ženskih^ ali pik brenclja^ ali dim s pogorišča?
Švedronova Mica je trdila venomer, da je zdražil
čuho edinole Ahačurjev pastir^, ki je mahal pred

135

njo s slamnikom in jo plašil: „Sika tika potrpika
pet šest bz bz bzzzzz!“ Bimba da je mislila,
brenclji lete, pa da je vzdignila rep in zbezljala
po stari kravji navadi.

Obenem je vrgel Ficko ušesa po sebi, po¬
skočil in se splašil; tako sta jo ustrigla obadva
na levo mimo mosta okol^ cerkve in farovža nazaj
in čez Krivokrakov zelnik v županovo ajdo. Vendar
je vedno krava ostala vodilni dub. Za njima se
je drevila drhal ognjegascev in občinstva. Sredi
njive se je zapeljani konj ustopil in zaplel v
jermenje.

„Mu! -<  je rekla krava, Ficko pa nič.

„Držite konja! Primite kravo, kravo! :t  so
kričali Polževčani. „Kam pa vaju nese zlodej?
Eha, Ficko! Liska, na! Kuga ti goveja! Bimba ? na!“

Le načelnik, trobec in pa dopisnik Čuri-
manguri so zaostali pred vodnjakom. Ko so bili
namreč ata Žužamaža zaslišali za sabo puhanje
zdivjane mavre, so padli iznenadeni sredi luže na
trebuh, torej še nekam mehko. Za njimi je bil
stopal Blaže; ves zamaknjen v svojo trobento je
gledal v višave, se spoteknil nad načelnikom,
padel nanj in mu zatrobil še nekaj malega prav
odblizu na uho.

Ta trenotek se pripeljajo vračajoči se Pri-
doljčani mimo žive kopice.

„Dobro jih je izpokal Krivokrak,“ so si
mislili ata Žužamaža, ki so bili pod težkim Debelo-
gledovim telesom v hudi stiski. „Bog daj, da bi

136

vas lačen medved požrl na tešče ! 11  so želeli
natiliem; govoriti niso mogli nič, ker je ležal
Blaže podolgoma na njih in kazal sosedom jezik
in osla.

Pridoljčani se obema prisrčno zasmejejo, ve¬
selo zankajo in izginejo za gostim oblakom prahu.

„Fu, fu!“ so puhali ata Žužamaža s poje¬
majočim glasom. „ Gospod Čurimanguri, tega pa
ni treba opisovati! — Blaže, spravi se no že z
mene, neroda nerodna, fu, fu, fu.“

Debelogled jim je hitro ustregel, vstal in
pomagal tudi načelniku na noge.

„Jaz ti že pokažem — fu — lastnega župana
tlačiti in valjati po lužah!“ so mu zažugali ata in
mu pripeljali pri tej priči tako za uho, da se je
zdela Blažetu še drugi teden spomina vredna.

Ko sta doigrala svoje olimpijske igre, sta
se nekoliko posušila pri vodnjaku; potlej pa sta
krenila za beguncema, ki so ju bili ustavili pri
Čepinovem plotu in odvedli na cesto.

„Ta krava ima devet hudičev v repu kakor
mačka,“ se je izgovarjal Morakov Jurček.

„Ti že ne boš več vodil! Si preneumen. Še
krave ne znaš krotiti, fu. Žaboglav, vzemi ti
vajeti pa bič! Hi hot, Ficko! Blaže, fu, le zatrobi
nam spet!“

Tako so pridelali zopet nekaj minut zamude.
Zavili so jo nazaj mimo cerkve in vodnjaka proti
mostu; tu jim je prišantal naproti Krivokrak.
Ves potrt je stopil pred župana:

137

„Pridoljčani so . .Glas  je zastal biriču
v grlu.

„No, no? Kaj so, fu, Pridoljčani?“

„So nam . .

„Ukrivim te kakor klobaso! Žužnjaj dalje! 11
„So vse pogasili.“

„0 ti prekleti hudič!“ so zadivjali ata Žuža-
maža in se prijeli za glavo. „Ni mogoče. Ni res! ; ‘
„Pa je.“

„Pa ni P

„Pa poglejte sami, gospod županP
„Tako si nam torej stražil? No, pa si res
lep varuh pravice, da ti uničijo ogenj pri belem
dnevu, pred nosom. Sram te bodi, fu!“

„Prosim, nikarte mi ne zamerite!“ je ponižno
zakrokal Krivokrak. „Saj sem vašo prepoved
oznanil precej in razločno, pa so mi jih dali pri-
doljski gospod župan, njih načelnik, po grbi —“
„Mi jih ,je daP, se reče, ne pa ,so dali*.
Bazumeš?“

„Mi jih je dal Luka Bradač po grbi . . .“
„Tako je prav, vidiš. Dalje!“

„Po grbi —“

„Ali hudo?“ se je zanimala Švedronova Mica.
„Koliko jih je pa bilo?“

„Boš tiho, Mica?“ so jo zavrnili ata Žuža-
maža. „No, Krivokrak ?“

„Po grbi. Potem sem moral še pomagati,
povrhu pa očitke požirati in toliko preslišati, da
ne morem povedati, Bog pomagaj, da se ne lažem P

138

„Pa bi bil iztegnil jezik! 11

„1 — saj sem jim rekel takoj: ,V imenu
postave: zapik, zapik! Nikarte ne gasite ognja
svojega bližnjega, da se tudi vam ali vašim
otrokom ali otrok otrokom ne zgodi enaka nezgoda.
Obrnite in vrnite se srečno domov in ne dotikajte
se zapikanega ognja! 1  Jim nisem dobro povedal?
Pa so se mi samo smejali, in župan so mi rekli,
naj se dam na pustni torek po večerji kronati za
kralja vseh norcev. 11

„Poberi se mi izpred oči, da te ne vidim
več! 11  so se zadrli ata Žužamaža. „Pa le hitro,
ali bo druga, ti izdajavec,^-ti—kajc®-,-' ti češpljev
mož, ti tutka prebridka ti taka! 11  *

Ko so prihiteli polževski gasifci pred kozlec,
se je dvigal le tu ! intam redek dimček od pre¬
močenega lesa; vsled'tfzhodnega vetra in prizadeva ■
sosedov je bila pogorela samo zahodna polovica bran.

„Je že amen! 11  je bleknila Švedronova Mica.
„Zdaj pa gasimo, če imamo kaj!“

Ata Žužamaža pa so stopili na krtino in
začeli:

„Molči, Mica! Ihrkaj -se-preveč govori, govoril

— Možje! G-asivci! Tako žalostnega govora, kakor
bo zdajle moj, menda še niste slišali in ga tudi
ne boste svoje žive dni . . . Imeli smo ga, imeli
ogenj, ki je gorel tako lepo, da že dolgo nič
takega! Že smo se veselili ugodne prilike, da po¬
kažemo strmečemu svetu svojo gibčnost in urnost

— pa pridejo hudobni tujci in nam pokvarijo

139

nedolžno veselje. Naš je bil požar! Za nas in za
naše otroke! Naš je bil kozl|c! Naš je bil našega
kozelca dim. Ali smo se morebiti mi kdaj vsiljevali,
kadar je gorelo v Pridolju? Nismo. Zatajili smo
se, ostali doma, češ, naj uživajo sami. Pridoljčani
pa nam povračajo dobro s hudim. To je narobe.
Take sramote ne smemo trpeti! Mi smo prvi za¬
gledali ogenj! Mi smo zatrobili prvi! Mi smo
zvonili prvi! Mi smo se zbrali prvi! Mi smo mi!“

„Mi smo mi!“ je vpilo ljudstvo.

,,Ljubi moji Polževčani! Rešimo čast svojega
imena! Kdor mi  »H ,  -da- ve, kako bi to naredili, ta
vzdigni roko! 1 '

Nihče se ni genil; zato so se postavili ata
Žužamaža še mogočneje na krtino in zarobili
besede takole:

„Kaj vam pravim, prijatelji in prijateljice!
Stvar ni tako težka, kakor mislite. Pa kaj sem
hotel že povedati? Je že res! Mi smo rekli:
zapik! Da so Pridoljčani pogasili, to ne velja nič.
Zažgimo spet tam, kjer je nehalo goreti! In mora
naj me hodi tlačit vsako noč, če ne ugasimo lepše
nego oni nevoščljivci!"

,.Živio Žužamaža!" je kričal narod,
n „Dobro govoril," so kimali starejšine, sveto¬
valci, veljaki in višji očaki. /Toliko pa smem
reči," je hitela Švedronova Mica, „prejšnja beseda
je bila srebrna — ta je pa zlata!"

Po mnogem trudu so Polževčani umahali in
zanetili ogenj, ker so si znali pomagati s petro-

lejem in kovaškim mehom; zopet je švigal zubelj
proti nebu.

„Zdaj pa ne smemo več odlašati!“ so dejali
ata. „Kdor le predolgo čaka, ta zamudi pravi
trenotek! Mislim, da ne bo napak, če počasi po¬
izkusimo. Jž.luči, fantiči in delle| 'Odpik P

Z groznim ropotam se je sesedel kozice na
tla, in na stotine isker je šinilo med plameni in
dimom kvišku. Polževčani so se-frožurili in srečno 'M* n-*
pogasili žareči kup; zato so jim darovali župan
sodček piva." j

Zvečer pa so obirali z gospodom Čuriman-
gurijem race: že čez tri dni so brali v Piščalki
Pesnice:

Polževo,  25. julija. (Izviren dopis.) Ker
se nobenega dopisa iz slikovite naše doline cenje¬
nemu vašemu listu že dolgo poslalo ni, naj slaba
moja roka se skromnimi svojimi močmi za raskavo
pero prime ter potom dopisa potrdi, da iskra
narodne zavednosti pri nas ugasnila še ni, ampak
smo imeli baš na sv. Jakoba dan ob najlepšem
vremenu i mnogobrojni udeležbi probujenega našega
občinstva sijajen požar. Namreč, kar naenkrat —
nihče bi, ker i najstarejši ljudje tega ne pomnijo,
kaj takega ne pričakoval — je, kakor blisk z
vedrega neba, rog neutrudnega našega trobca,
kojega se je mladim a velenadarjenim i jako
prijetno donečim domačim umetnikom, kojega pri
nobeni boljši veselici nedostajati ne sme, spoznalo,
zatrobil. To zaslišavši smo precej vedeli, kam pes

lil

taco moli, rekše, da ogenj v strehi kje biti mora,
sodeč po rogu, koji ni ostal glas vpijočega v
puščavi, ampak je vkratkem vse prebivavce raz¬
očaral. Vzoriti naš prvoboritelj g. J. Žužamaža,
naš za narodovo blaginjo in probujo znano vneti
načelnik slavnega našega prostovoljnega gasilnega
društva, se je hitro v gasilni hram podvizal i potom
trobente od vseh vetrov skupaj sklicane ter že popol¬
noma uniformovane gasivce s kratkimi a jedrnatimi
besedami pozdravil, ko se je kazavec ure komaj
nekoliko naprej pomaknil. Taisti, pod izvrstnim
vodstvom i nadzorstvom velečastitega g. Žužamaže,
vsi v najlepšem redu na lice mesta prikorakavši,
so nekoje obupane ženske i drugi neverni Tomaži,
koji iz političnih i strankarskih namenov društvu
ogromne ovire pod mlade noge mečejo — Bog
daj norcem pamet! — z glavami majali, rekoč,
da napram takovim okolnostim še kaj pomagati
več mogoče ni. A členi so vsi zadivljeni, ko je
velevrli naš g. Žužamaža nemudoma prava povelja
dal, ogenj pogasivši, težko nalogo častno rešili,
kar je občno veselost vzbujalo, iz koje sledi, da
mi Polževčani takovi hribovski nazadnjaki nismo,
da bi nikdar nobene zabave ne priredili, koje se
ima ves slovenski narod z nami vred veseliti.
A to zaslugo je spretnim našim ognjegascem a i
uglednemu našemu g. Žužamaži — in to je treba
pribiti —- na rovaš dati, kojega rešiteljem vsega
Polževega imenovati zamoremo. Eesnicoljubnost
me izza kulis samo to povedati sili, da v gospoda

Žužamaže gostoljubni hiši se za društveno življenje
vneta inteligenca po krasnem geslu ,,Svoji k
svojim!“ rada zbira ter se z dičnim našim domo-
rodo- i človekoljubom k nadaljnjemu uspešnemu
delovanju za ideale milega našega slovenskega
naroda, ter i za vse, kar je lepo i dobro i ple¬
menito, navdušuje. Kaj dobrega storiti a ne okrog
zvoniti, to je njegovo geslo. Ako bi mu drugi
naši gg. župani le količkaj podobni biti račili, bi
nam Slovencem (komentara ni treba) kmalu vreme
se zjasnilo a i zlati časi, o kojih že Prešeren
prepeva, prišli. A zato nam naprednim Slovanom
Bog velevzoritega g. Žužamažo še mnogaja leta
obrani! Sapienti sat! Živio!

Curimdnguri.

Ko so ata Žužamaža to prebrali, so se po-
jokali sami nad svojo lastno izvrstnostjo, stopali
kakor pav, kadar vozi kočijo in naredili po na¬
svetu matere Polone brž figo, da ne bi jim bilo
uročno.

„Bradačeva slava je umrknila," so mrmrali
samiprisebi. „Zato se pa tem lepše sveti moja,
moja! Še na smrtni postelji ga bo to jezilo!
Pa kakšne gosposke besede ima tale naš Čuri-
manguri! ,Razočaral', ,zadivljeni‘ . . . Tega ne
razume vsak pastir. Komaj jaz, ki županim!
Buzaraca!"

Od samega veselja so gospod Joža Žužamaža
povabili Čurimangurija drugič, naj pride po angel¬
skem češčenju na kopune, ako mu ni znerok.
Izrezani dopis so dali pod steklo v pozlačen okvir
in ga obesili nad ogledalo; po tri druge iztiske
pa so razposlali hčeram in sinovom, da bi vso
žlahto veselila atova slava.

144

Čaekoeikar pa J^rižkraž.

Al prav se piše kalila ali k&fha.

Prešeren.

i.

J_£epo so žvrgoleli muzikalni ptički svojim ljubicam
večernice sredi jutrove dežele po sikomorah in
visokih palmah. Na vasi nekje so prepevali za¬
ljubljeni fantje, brenkali na plunke, delali na
orglice, udarjali na tamburine. Konec belega mesta
Bimbama sta pa čepela kraj polomljenega kurnika
na slamnatih pleteninah veleučena gospoda pro¬
fesor Čačkočikar, vsega alfabeta doktor in pa
profesor doktor Križkraž, specialist za samo¬
glasnike.

Obadva sta kadila iz dolgih dolgih čibukov,
srebala črno kavico in se nista kar nič menila
ne za tamburine, ne za orglice, ne za plunke, ne

145

10

za večernice. Zamaknjena sta tiščala glavi v pre¬
perel rokopis, ki je iz njega bral debeli Čačko-
čikar na glas od desne na levo.

„Čira —!“ vzklikne belobradati Križkraž,
suh kakor bližnja Sahara, in se nekoliko poguga
v novem svetlordečem oblačilu.

„Čara!“ se vznepokoji Čačkočikar v temno¬
modrem kaftanu.

„Čira, bratec, čira!“ maje rdeče oturbanjeni
Križkraž z drobno glavico in ustavi posodico
pred usti.

„Čara, Križkraž!" kokodajsne srdito Čačko¬
čikar pa se praska pod zelenim turbanom.

„Čira, Čačkočikar!" se mu zaleti Križkraž
živo v besedo in pridene porogljivo: „Ali ne znaš
brati?"

„Tukaj piše ,čara‘!" zaškriplje Čačkočikar
z zobmi.

„Ni res! Ampak ,čira‘!“ viče Križkraž in
si razburjen gladi dolgo sivo brado.

„Ne boš kaše pihal!" se zadere Čačkočikar.
„Čara!“

,”A! A!"

„Kaj boš —! Allah te udari s svojo jezo!"
„Naj ne vidim večnega veselja, ako . . ."
„Kaj pa ti veš, Čačkočikar!"

„Oho, Križkraž! Ti krompirjevec, ti!"

14G

„Ti, ti . . . preoblečena žaba! -1

Zdaj pa skočita obadva na rdeče kljunaste
copate pokoncu. Čačkočikar, mali valiž, vihti svoj
čibuk, Križkraž pa svoj rdeči dežnik. Nema si
stojita gospoda nasproti.

Krvavordeče se nagiba solnce v zaton, zlati
palmovemu gaju debla in užiga polumesece na belili
vitkih minaretih. V trudnem vodovju nižave se
gledajo žarni oblaki. Počasi in tiho, kakor sence,
plovejo čaplje visoko nad bananovimi setvami
tjadoli v ncčišča. Od stolpov se oglašajo verni
sluge preroka in hvalijo Allaha pa Mohameda, v
daljavi rjovejo šakali. Brez mraka se je unočil
vroči dan.

čačkočikar in Križkraž pa se še zmeraj
pogledujeta kakor dvoje presitih petelinčkov na
menzuri.

,,Jaz —krompirjevec?“ izpregovori s težko
muko Križkraž. „Jaz? Jaz, ki znam vsa sveta
pisma in vseh stoinštirinajst sur iz korana od
prve do zadnje besede in tudi narobe po vrsti
naizust!" v

„Jaz pa — preoblečena žaba!“ se jezi de¬
beluh Čačkočikar. „Jaz, ki sem bil lani v Mekki!
Žabe ne hodijo na božjo pot.“

„A — kaj to, saj sem bil jaz tudi tam.“

„Pa le tri mesece! — O — jaz pa sedem!"

„Prava reč! To se sploh ne tiče prav nič
našega vprašanja."

»Slavni Abece-stric piše vselej le ,čara‘!“
povzame hitro Čačkočikar. Skoraj bi se mu bil
odvalil trebuh od jeze.

Križkraž pa ga pogleda prezirljivo od tur¬
bana do copat in od copat do turbana pa reče:

„Črkobrbec piše ,čira‘!“

„Pri vseh svetih mačkah — Slovožok je
vendar dokazal ..

»Ničesar ni dokazal!"

„0 sveti ibis! Kaj klobasaš! Ti bagdadska
irhovina!“

„Ali hočeš, da ti pripeljem eno z marelo?
Ti apis! Ti bimbamska srajca zanikarna ti!“

„Kaj — pa ti — meni?" piha razkačeni
Čačkočikar. „Ti mumija, ti dolga štorklja ti štork-
ljasta! Pašol!"

»Dobro, le zabavljaj! — Psi lajajo; karavana
potuje dalje."

„Sto peklenskih botrov naj te brez sedla
jaha živega! Pa vun z mojega dvorišča! Vun,
pravim! Ti me ne boš učil, kako se piše! Marš!"

Ves zelen od jeze stopa Križkraž z dolgimi
koraki proti izhodu. Tam pa se urno in burno
zopet okrene, pomeri na Čačkočikarja z dežnikom,
ga bliskoma odpre in zacvili strahovito:

„1! I! I!"

Čačkočikarju pa se nabreknejo mišice na
obrazu, in oči se mn izbnlijo ljuto. Zacepeta z
nogami, spusti čibuk in rokopis, popade podrti

148

kurnik, ga zažene za nasprotnikom in se dere
kakor šakal:

„A! A! A!“

Križkraž mu pokaže v naglici še jezik in od-
štorklja s svojim dežnikom kakor pokvečena triola.

Tedaj pride nočni čuvaj, umazan Nubijec z
velikansko sulico, gledat, kaj je.

Ali že vlada zopet mir okroginokrog mesta
Bimbama v deželi čudežev, v deželi egiptovske
teme in kobilic. V daljavi šumi reka, popeva
vodovje svojo zamamljivo tisočletno pesem, šepeta
na palmah perje, tuli zverjad ... Nič pa ne priča,
kako strupensko sta se bila pravkar spoprijela
preučena gospoda profesorja in doktorja Čačko-
čikar pa Križkraž.

II.

V hladni sohi si je ugajal debeli Čačkočikar
na mehkem divanu, obloženem z dragocenimi pre¬
progami. Zložno je pušil svoj večerni naržile,
odganjal muhe z muhalnikom, si grizel rdeče
barvane nohtove in gledal po stenah, kjer so se
na črnem brokatu in na pisanem suknu svetile
zlate arabeske in reki iz korana.

Bilo je to v petek, na turško nedeljo, ki je
posebno srečen dan jutrovcem.

,,Križkraž ima prav!“ je zamrmral nekako
po sili. „Kajpada! Priznati moram, da težko po¬
grešam jezikoslovnega prijateljstva z njim. Saj
— sicer zavzema kaj ugledno mesto! Toda svad-
ljivi pritlikavec podira piramido moje veljavnosti!
In če ne bi bilo nobenih avtoritet, ali bi bilo
sploh vredno živeti na svetu? Ali naj grem jaz,
Cačkočikar, tja k svojemu zaderičnemu žalivcu
in se pogajam z njim? Tega pa že ne! Tako
daleč pa vendar še nismo! Kaj poreko moji
učenci? Res . . . bolj sem v zadregi nego bolha
v volni. Pa . . . kdo izmed naju je pa začel? Jaz
ali on, ki se postavlja kakor kakšen faraon,
jetika prelačna! Prokleta svojeglavnost njegova!
Križkraž, Križkraž — piši me pokoncu v uho!“

Tu je vstopil črni sluga Halil. Izročil je
svojemu gospodu pismo v treh zelenih zapečatenih
mošnjah, ki so tičale zopet v zelenem ovoju,
vezenem z zlatom in zapečačenem prav debelo.
Pisemce mu je naznanjalo, da bi prišel profesor
doktor Križkraž rad k Čačkočikarju malo vasovat
in da čaka zunaj.

Debeluhar ni pomišljal dolgo, temuč je precej
omiljeno dejal Halilu:

„Čačkočikar prisrčno pozdravlja gosta in ga
prosi, naj blagovoli prestopiti prašni prag njegove
beraške hišice."

„Selamum aleikum!" se mu je ublaževalno
prismehljal naproti suhi Križkraž, ki je prinesel

150

čačkočikarju v dar fino dišečega olja in smi-
renskih smokev.

„IIvala preroku — lepo, da si prišel ! 11  ga
je pozdravljal Čačkočikar in mu pritiskal široko
roko na srce. „Moja bajta —< tvoja bajta!“

,.Ko sva se razprla, ljubi Čačkočikarček, mi
je bilo jako, jako žal !' 1  je zatrjeval Križkraž z
udvojeno prijaznostjo.

„Zakaj te pa včeraj ni bilo nič k meni?“
ga je vprašal Čačkočikar napol očitajoče, napol
skrbno in shranil darove.

„Oh . . . Čačkočikar!“ je vzdihnil Križkraž.

„Kaj pa je bilo? — Kaj se je pripetilo
najbolj učenemu cvetu mojega naroda?“ se je
precej prisiljeno razburjal Čačkočikar in nepre¬
nehoma gledal prijatelju v krmežljave oči, ki je
iz njih brlela vsa prirojena upornost zagrizenega
jezikoslovca.

„Pojdiva rajša malo vunkaj!“ je predlagal
Križkraž. „Tukaj notri se mi zdi presoparno.“

Na smaragdnem obzorju je plavala stara devica,
sramežljivo zardela luna, in se počasi dvigala med
zvezdni zbor.

V gozdičku, pod ponosnimi platanami, med
gostimi aloami in granatovim grmovjem, divotno
posutim z ognjenordečimi cvetovi, sta sedla tolsti
Čačkočikar in tanki Križkraž na klopico in
nekaj časa debelo gledala v bajnosvetlo, čarobno-
krasno noč.

151

»Povedal bi ti rad nekaj novega!" je začel
Križkraž.

»No — le!"

»Midva se ne smeva več prepirati!"

»Kajpada ne!"

„0 Čačko čikar!"

„0 Križkraž!"

»Premleval sem stvar noč in dan, predragi
moj, zvezda jezikoslovna!"

»Jaz pa tudi, o ti dika učenosti in ljubljenec
Allabov!"

»Velikansko krivico sem ti delal, o Čačko-
čikar, biser človeštva!"

»Jaz pa tebi, Križkraž, luč znanosti!"

»Prosim te odpuščanja . .

»Jaz pa tebe! Še lonci na polici se razpro,
pa bi se ljudje ne bi!"

»Premislil sem se namreč temeljito!"

„0 — jaz tudi!"

»Ti, Čačkočikar, si imel namreč čisto prav!
Čara je edino pravilna oblika."

Čačkočikarju se je čelo trenutkoma na-
gubančilo, in iz oči se mu je zasvetil divji ogenj.

»Ne bo dalo!" je zagodrnjal. »Motil sem se
strahovito!“

»Asa — to ni res! Prav nič se nisi motil!"

»Kaj ?“

»Motil sem se le jaz, ki sem gonil, da se
piše čira."

152

„ Jok! Očka, ta je pa bosa! Čira je pravilno,
čira, pri veri velikega preroka!"

„Ti imaš zmerom druge ume, Čačkočikar!
(Jara je pravilno, kakor si trdil prejšnje dni, ko
si bil še zdrav in nisi iskal v jajcu dlake!"

„To si si izmislil na celem. To si izsesal
naravnost iz mezinca!"

„0 ti zadrčljivica! Tvoja pamet je zelena
kakor reka rek."

„Ti pa, Križkraž, imaš, zdi se mi, čimdalje
bolj kosmata ušesa! Zgužen in raztrgan kakor
derviš naj pridem pred tebe, ako —“

,,Jeza se ti bliska iz oči, da preti nevarnost
slami v tvoji buči!“

Vstala sta in se prepirala tudi še po mestu
in se zmerjala in zamrdavala najgrje drug dru¬
gemu. Sredi Bimbama pa je hišnik škropil tlak
in cesto; kar je zagledal neznanega gospoda, ki
mu je molil fige. To je bil Križkraž. Hišnik je
mislil, da hoče imeti prejkone natrkani neznanec
njega za norca; zato ga je namočil prav pošteno.
Ta prizor je pa razveselil zopet Čačkočikarja
onkraj ulice tako, da se je jel grohotati na glas
in se tolči po kolenih. Razjarjeni hišnik je sumil,
da se norčuje tudi ta mož, in pozdravil še debe-
luharja z mrzlim žarkom.

Tako je podelil dobrotni kizmet suhoparnima
jezičnikoma vsaj količkaj humorja, ki pa se je
zdel unejevoljenima možicema seveda strašno voden
pa neslan.

153

III.

Po razbeljenem pesku nedogledne puščave
jezdita dva moža. Nerodno in trudno sedita na
velblodih in tiščita vsak svoj slovar pod pazduho.

Zaradi solnca in prahu si je bil nateknil
Čačkočikar zelene naočnike, Križkraž pa črne.
Debeluh se guga na sedlu iz zelenega baršuna,
vezenega s srebrom. Žival mu je posebno lepo
okomatana z vajeti in podprogo od zelenega usnja,
okrašenega z zlatimi gumbi in vdelanimi dragulji;
od vratu ji binglja premnogo dragocenih amuletov
in talismanov. Križkraž pa se poti v sedlu od
rdečega usnja, in bole ga vse kosti.

Zmenila sta se bila namreč po dolgem pre-
poru, da gresta pisatelja rokopisa, El Ulemo samega
vprašat, kaj je pravzaprav prav: čira ali čara?
Odloči naj njegova beseda.

Slavni El Ulema je prebival v prijazni oazi.
Torej sta pa jezikoslovca hitro zajahala vsak
svojo kamelo. Ker ni bilo daleč tjakaj, si nista
najela nobenega vodnika, in sta, vtopljena v
strokovnjaške pogovore, kmalu med sivorumen-
kastimi griči letečega peska zabredla v neskončno
puščavo.

Že dolgo je, kar sta bila srečala roj beduinov
z vihrajočimi burnusi na majhnih konjih. Zdaj pa
sta zopet sama in niti kaplje nimata v vodnih
mehovih.

151

Nič se ne gane ... Le zdajinzdaj se vzdigne
razpaljeni, zibajoči se zrak, plamteč veter zadiha
in prežiga brezmejno pečevje. Žeja ju vedno huje.
Afričansko solnce žari, kakor da bi gorelo vse nebo.

Smrtni mir lega Čačkočikarju na čute, glava
mu klone, ko skozi meglo mu gledajo oči. Tu se
mu spotakne izmučeni velblod; jezdec se zopet
zdrami in pogleda kvišku.

„Oaza!“ krikne hripavo.

In glej! — Tam v sinji daljavi se zibljejo
visoki vrhovi palmam na vrtu. Široka, temnomodra
reka preliva bistre valove mimo bujnih trat in livad,
mimo sivih zidov čarobnega saracenskega gradu . . .

Popotnika zbereta poslednje moči, dirjata,
dirjata . . . Čezdalje določneje se jima prikazuje
vabilno zelenje, cvetni gaji, hladni vrtovi, čimdalje
natančneje jima razločujejo oči senčne bregove
prečistili voda.

Pogledata — pogledata zopet — oaze ni več.

„Fata morganaP vzlikneta bolestno in se
ustavita.

„Ali nama bo res tukaj umreti, pa še preden
izveva, kaj je prav, čira ali čara?“ potoži Čačko-
čikar.

»Neomajen je kizmet,“ mrmra udelani Križ-

kraž.

Skobacata se s klečečih velblodov in pogrneta
preprog na tla. Obrnjena proti Mekki, napol kleče,
napol sede, jameta moliti in se klanjati. Nato pa si po¬
tegneta plašča čez glavi in vdano pričakujeta smrti.

Ura mine za uro. Čačkočikar zasmrčuli od
vročine. Križkraž pa, melanholičen kakor marabuj
ob svetem Gangu, premišlja za kratek čas, zakaj
ima samoglasnik i  piko zgoraj in zakaj je nima
spodaj.

Kar zasliši veselo pokanje biča.

„Pomagajte, pomagajte!" jame kričati in
zbudi še Čačkočikarja v sodelovanje.

Nato se prikaže golorok korenjak v irhastih
hlačah, z velikansko rdečo marelo in širokokrajnim
slamnikom, na katerem mu je prišit bel robec
nad tilnikom, in žene otovorjenega osla proti njima.

„1 kaj pa vidva počejnjata Ijati?“ se za¬
čudi mož.

„Yode, vode!" prosi hripavi Križkraž in
kaže z rokama v usta.

„Samu an mejh je še imam, buodi ga Buk
zahvaljen, pa jo jaku rad dam, vajste, zetu, de
me ne bo spot dama denes al juter, keder bo kaj
pridge al govorjejnja od vsmiljenga Samaritana.
Ti uboga kruota, lačnu si in triidnu, de kumaj
gledaš! Nu — daj!"

,,Tisočera hvala Allahu, Mohamedu in tebi!"
se je zahvaljal Križkraž in dal piti tudi tovarišu.

„1 kaj bi Mohamed, uboga kruota, ki še
ministrirat naj znalu!"

Prejkone nista razumela nobene besedice
Urbanove govorice, dasi sta bila jezikoslovca.
Vendar sta mu brala misli z izrazitega obritega

156

obraza in jih posnemala po kretnjah. Včasi pa je
dodal suhorobar tudi po katero arabsko drobtinico.

»Izgubila sva se,“ je nadaljeval Križkraž,
,,Skoro sva umrla od žeje, moj prijatelj Čačko-
cikar tukaj in jaz, Križkraž. Ti si naju otel smrti.
Varuj te Allali, in trava naj raste na pragu vsa¬
kemu tvojih sovražnikov! Kdo si pa ti?“

»Pretietu ne buodi ! 11  se je odrezal rešitelj
in si brisal pot z obraza. „Ti kruota turska ti,
ka najsi vidlu mujih lune in žlic in rajtuv in
rešiet, z ano besajdo: najsi vidlu muje stihe ruobe
ljati ne osli? Ja — pa ranku raj s kruota njabi
vajdlu, de sem ribnšku sajme! De pa mi lončarji
najsmo, kar buodi, vre ves svajt vaj. Hvala Bogu,
jest sem Ribnčen Urban, po cajlem svajti znan ! -1

„Na bakšiš, R’ ibn džan!“ mu je ponujal
Čačkočikar mošnjico cekinov. „Na, dobri mož iz
dežele Frankov, koder hodijo po zimi ljudje po
vodi, na R’ibn džan!“

„Še precej dobru se ti je zngavlu. Pa čistu
me vender najsi zedev. Vajsta kaj, Buk me vari,
de bi vzev zestuojn! Zekaj, zetu, de ne! Lejta,
kajpek, naj trajba! Dama v Ribnci, ne srajdi
svajta, bi sosajdje po cajli dolini kazali s prstam
ze menuo. Dejte ga, lejte hinavca, bi vpili! Pre-
keta šiema, voduo je predajev v Afriki, ne stihe
ruobe! Dobru imie nam je zepravu Ribnčenam
vsim, sevajde. — Če čta pa kupit od mjane kašnu
rešjatu al kar buodi, nu pa dajta, pa zebaratajmo!“

157

Čačkočikar in Križkraž sta si izbrala vsak
svoj muhalnik, Urban pa je z olajšano vestjo
spravil mošnjiček in dejal:

„Šembrana gespoda odira nas — zekaj je
pa njabi še mi odrli včasi nekiilku ze likof? Sam
zludi vaj, gespoda je pa nezadnje lie člidna —
Povajta nu, kam sta pa tejla ?“

,.V oazo k slavnemu El Ulemi!“ je odgovarjal
Čačkočikar.

„1 nu — pejmo pa ka vkep! Morde vama
dobru dajlu strim. Tild jest sem nemejnjen kjakej.
Al ne vaj sta, s prjaznosti sem prevzev za tovoar
najkaj mehiiv cvička. Eavnu ne male kavke dan
zjiitraj sva se zmajnila zajn.“

Vodil jih je torej proti El Ulemovi zelenici,
in srečno so dospeli tjakaj v večnozeleno oazo
sredi teoretičnosive puščave.

Preslavni El Ulema se je zviral v hladni
senci palmovega gaja na mehkih blazinah, z mo¬
zoljasto, napol plešasto glavo praprav pod pipo
velikanskemu sodu, ki so se svetile na njem zlate
črke: V eri ta s.

„0 — dober večer, preljubi moj Urban!“
je pozdravljal izmed vseh treh najprvo slovenskega
rešetarja.

„Buk daj sriečo, gaspudU

„No, to je prav, da si vendar enkrat spet
,pričtizal‘ z oslom k meni. Že mi je pošel skoro
ves cviček. Saj veš, da izganjam z njim hudiča.
Iznebil sem se jih že osem. Samo še deveta

158

hudoba, izmed vseh najbolj kosmata, ta se me
drži pa kaj trdovratno. Kaj pa tvoj lončeni bajs?
In kako se imaš sploh kaj ?“

,.E — bo žie, bo žie! Buk Slavejnca ne
zepesti: če naj lačn, je pa žejn! 11

„Kaj pa vidva!“ se je obrnil manj prijazno
k jezikoslovcema, ko je zagledal debela slovarja
pod njih pazduhama.

Ponižana sta stopila predenj in se mu kla¬
njala do tal.

„E1 Ulema, solnce učenosti! 1 ' ga je ogovoril
živahnejši Križkraž. „Bodi nama pozdravljen sto-
tisočkrat! Midva, ki nisva vredna, da se dotakne
tvoja desna copata najinih hlač, Čačkočikar tukaj
in pa jaz, obadva sva te prišla vprašat, kaj je
prav, čira ali čara, i ali a! Ti sam si napisal
tale rokopis — prosiva torej, povej nam . . .“

Vtem je drgnil Urban svojega vročega osla
s slamo, Čačkočikar pa je smrčal od razburjenosti
in škilil na sod. In hudo so se mu cedile sline.

,.Urban! 11  je zaklical El Ulema. „Slabo mi
prihaja . . . Odpri mi, odpri! 11

Ribničan je urno odprl pipo, El Ulema pa
usta in je požiral res virtuozno. Ko se ga je
naluckal dosita, je mignil Urbanu in mu zašepetal
nekaj na uho. Potem je dejal glasno:

„Brugi narodi zidajo železnice, seraile, tešejo
ladje, nabirajo cekinov kjersibodi, mi pa smo
idealni, idealni, idealni — berači! Brigamo se za
same malenkosti. In ker smo berači, tudi nimamo

159

nobene prave domače umetnosti. Zakaj vsakemu
dobremu umetniku se mudi, da jo potegne kam
med tuje bogatine. Čira ali čara! He — Urban!“

In Ribničan je potipal svojega osla z debelim
palcem in ga požgečkal za ušesom.

„I-a! I-a! I-a!“ je zarigal osel na vse
svoje oslovsko grlo.

Vsa zavzeta sta se spogledovala jezikoslovca.

„Le poslušajta merodajni glas prirode!“
jima je svetoval El Ulema.

„Oba imava prav ! 11  je veselo vzkliknil Čačko-

čikar.

Objela sta se, se rokovala, si kadila in lezla
drug drugemu v srce.

Ko je naslednje jutro izhajalo solnce, sta
se napotila z Urbanom proti Bimbamu. Toda še
medpotoma je rekel Križkraž Čačkočikarju:

„Veš, kaj? Pa je le čira prav, ker je osel
naj prvo zarigal il“

„Kaj še! Čara je prav, zakaj a  je poudarjal
glasneje ! 11

In začela sta se prepirati odkonca . . . Čisto
zastonj jima je bil rigal osel vrlega Ribničana
Urbana!

160

Peklenski napredek.

jmenitno zakurjena zbornica peklenska je nocoj
vsa mrgolela radovednih hudičev. Na okusno
okrašeni galeriji je sedelo poleg časnikarjev in
slavnih mož v frakih vse polno dražestnih dam
iz najboljših krogov v lahnih pisanih oblekah,
med njimi tudi Satanova stara mati in teta,
obedve jako grdi in jako močno parfimirani s
pačulijem.

Vse je mrmralo, šepetalo, vpraševalo in
ugibalo, kako je rešil gospod Antikrist svojo
nalogo. Govorili so, da se je vrnil pred tremi
tedni z zemlje v pekel, da ga pa Satan ni
sprejel posebno milostivo. Vendar nihče ni vedel
nič gotovega.

Točno, kakor je to sploh ustarana navada
kraljem in knezom, je vstopil veliki in debeli
absolutist, strašni Satan z obilnim spremstvom.
Ko bi trenil, je zavladala tihota. Vsi so se vzdignili

161

11

in skrili cigarete za hrbti. Počasi je korakal ins
oblastno. Na mesnatem vratu je nosil debelo glavo
z zabuhlim obrazom, nizkim čelom, velikim za¬
krivljenim nosom s širokima nosnicama in dolgimi
dolgimi brki. Majhne udrte oči so mu bulile napol
neusmiljeno napol dolgočasno po zbornici. Debela
spodnja ustnica mu je visela navzdol in kazala
belo vrsto izborno plombiranih zob. Na kravjem
repu je vlačil trdno privezan zvonec, devet kil
težak. Zdajpazdaj je malce pomigal z ostrorobimi
ušesi za kratek čas in leno odzdravljal znancem
in sorodnikom, od katerih mu je vsak najmanj
trikrat pokazal svoj jezik v spoštljiv pozdrav.
Mogočno je sedel na častno žerjavico in odložil
cilinder z osmerim odsevom, poleg njega na desni
in levi pa so se zaporedoma razvrstili njegovi
ministri: Astarot, Belial, Lucifer, Abadon, Frako-
fakin, Žveploust.

Počasi je prikrevljal napol sivi Antikrist ob
berglah. Po lišajevem obrazu in drugod mu je
bilo mnogo prilepkov, rep pa mu je stiskala spona
od malca. Dolgo ozko glavo s širokim gobcem in
starikavimi kotletki je držal klavrno po strani in
umikal lokavi očesci zvedavim pogledom občinstva,

„Ta možakar je pa že tak, kakor mrtvaško
kosilo," je dejal nekdo potihoma na levici.

*•

m

Začetek seje.

Satan: Slavna gospoda! Grom in žveplo!
Uvideli smo bili, da ne moremo biti nič več kos
svoji službi tako, kakor prejšnje boljše čase. Po
neštevilnih šolali se je povzdignila človeška na-
vihanost tako visoko, da tudi najbolj prebrisani
naši tovariši niso mogli kaj prida loviti pre¬
kanjenih duš. Da si opomoremo, smo osnovali
peklensko vseučilišče, kjer naj bi se vadile naj¬
boljše glave v vseh vednostih in znanostih, po¬
trebnih našemu smotru. Ne morem reči, da ni bilo
uspeha. Toda tak ni, kakršnega smo pričakovali.
Kaj nam je pomagala vsa učenost, ako seje  duša
za dušo spokorila vedno še o pravem času in ušla
v nebo, nam pa kazala fige! Zato smo poslali
gospoda Antikrista v ogledi na svet, da se nauči
modernih zvijač in ujame kar največ novincev.
In zdaj naj nam pove, kako je izvršil svojo nalogo!

Antikrist:  Visoki in mogočni zbor! Po¬
nižno odgovarjam vprašanju njegovega veličanstva
Satana in izjavljam, da nisem . . .

Satan:  Kaj? Nisi? (Zarohni, da se strese ves

pekel.)

Antikrist:  ...  nisem mogel opraviti svo-
jega posla v vsakem oziru dobro.

Satan:  Tako! Tako si spoštoval mojo za¬
poved! Nisi vedel, kaj te čaka? Boj se! Tresi
se! — Gospoda! Ker je Antikrist odločno ravnal

163

proti moji zapovedi, ga hočem kaznovati z naj¬
hujšo kaznijo. Otvarjam debato o tem.

Zveploust: (srednje velik, širokopleč, grd, plešast.
Izzivalni obraz mu ne miruje nikdar; zdaj se mu kremžijo
velika usta, zdaj migajo rtasta ušesa, zdaj se mu grbanči
Selo, zdaj se mu namrdava šilasti nos. Hudobne oči može
prožeče. Niti v peklu ne mara nihče zanj, ker se vedno
štuli v ospredje in se poganja za čast, da bi bil Satanov
namestnik): Slavna gospoda! Predlagam, da naj
prebere Antikrist vse pomladanske pesmi, katere
so poslali najrodovitnejši pesniki vseh narodov
vsem uredništvom vesoljnega sveta.

Frakofakin  (visok, vitek in gibek, čez pas za¬
tegnjen kakor ženska, Podolgasti priliznjeni obraz se smehlja
neprenehoma. Drobno glavo pokriva krasna baroka s kodrčki.
Imenitno se mu podaja barvana francoska brada, enoočnica
in beli, globoko izrezani telovnik. Govori skozi nos. Ta
gizdalin je brezdvomno najlepši hudič in ljubljenec zapeljivega
spola): Visoka zbornica! Predlagam, da naj odreže
doktor Janez Faust Antikristu jezik!

Antikrist omedli. Doktor Faust mu priskoči
pomagat in ga obudi s hudičevim oljem.

A S t a 1’ 0 t (majhen, debel, okoren, oblečen po stari
noši, brez redov na ogoljenem fraku. Medle oči so mu rdeče
obrobljene, rilec vijoličast, lasje razkuštrani. Okoli vratu mu
vihra dolga griva. Smrdi že oddaleč po konjaku. Odkar je
polnoleten, ni bil nikdar več čisto trezen. Uživa veliko po¬
pularnost): Gospoda! Preden določimo kazen, vpra¬
šajmo doktorja Fausta, koliko more Antikrist sploh
pretrpeti.

Doktor Faust  izjavlja, da zdravi Antikrista
že tri tedne, in da so njegove rane nevarne;

164

vendar upa, da okreva bolnik za mesec dni.
Opozarja še posebno, da je prinesel Antikrist
svoje tri cilindre vse pokvečene domov. Sicer pa
da je vse to natanko opisano v izpričevalu, ki ga
je sestavil nesrečnežu.

As tar o t: Slavni zbor! Niti iz usmiljenja,
niti iz radovednosti, temveč zgolj iz nepristranosti
predlagam, da nam pove Antikrist, kako in zakaj
je prejel svoje rane in kaj je vobče počenjal
gori med ljudmi. Ako razvidimo iz njegovega
poročila, da je ravnal narobe, potem šele ga ob¬
sodimo v hudo kazen, ki jo je prej nasvetoval
gospod Frakofakin.

Astarotov predlog sprejet.

Mefisto  (dolg, suh, v zeleni lovski obleki, s kozjo
brado in globoko zaničljivo potezo okoli tankih usten):
Jezik! Govori, sicer te odrežejo!

Antikrist:  Velečastita gospoda! Hvaležen in
ginjen se klanjam vašemu ukrepu. Govoril bom
čisto resnico, kakor je že to moja navada! (Glas
z galerije: No, no, pa že manj!)

Satan  pozvoni, posvari občinstvo.

Prvi dnevi.

Antikrist:  Uredivši vse potrebno sem od¬
potoval nemudoma s svojim strežnikom. Hudir, moj
sluga, je največi falot vsega pekla. Lahko rečem,

165

gospoda moja, Hudir je edini vzrok moji nesreči,
in, ako izgubim svoj jezik, je tega kriv edinole
Hudir. — Da bi zadovoljil njegovo veličanstvo
kar najbolje, sem sklenil, da grem na Dunaj.
Svetovnoznana univerza, druge visoke šole, krasni
muzeji in stotere imenitnosti, pa zopet velika beda
revnih slojev in razuzdano življenje višjih deset-
tisoč, vse to, sem mislil, bo za moj smoter, bodisi,
da preučim človeške šole, bodisi, da vjamem to
ali ono dušo v stiski.

Leteč skozi Postojnsko jamo sem zapazil, da
je držal Hudir le enega mojih dveh dobi onabasanih
kovčegov, drugega ni bilo. Najbrže ga je med-
potoma spustil iz rok, ker je bil lenemu gospodu
pretežak in prenadležen. Lahko si mislite, kako
sem bil jezen, ako vam povem, da sem imel notri
med perilom čepico, ki nas dela nevidne. In navrh
se je sluga še repenčil, da ne ve nič o njem.
Tolažilo me je le to, da sem imel v žepu ogrinjača
ves denar in pa izkaznico. Brez nje bi niti ne
bil mogel domov. Na Dunaju sem se nastanil v
„H6tel ImperialL

Prve dni nisem vedel, kje mi stoji glava.
Ta neprestani hrum in šum, ta krik in ropot, to
žvižganje, brlizganje in zvončkanje konjske želez¬
nice, ta doneči klopot kopit po trdem granitnem
ali asfaltnem tlaku, to drdranje hitrih fijakarjev,
to glasno ječanje in stokanje težko obloženih
velikih voz, ta vedno naprej hiteča množica, drveča
se neprenehoma od ranega jutra do pozne noči

16G

po širokih krasnih ulicah, vse to me je nekako
prevzelo, zmedlo.

Ves omamljen sem stal ob lepih palačah in
ponosnih zasebnih hišah, pred javnimi zgradbami,
.zijal po dolgih novih ulicah, okrašenih z dehtečimi
nasadi. Več kakor enkrat sem se izgubil in zašel
v Prater ali k Donavi ali pa v Schonbrunu.
Vendar nisem pozabil svojih dolžnosti.

Grem na vseučilišče. Lepo poslopje je to,
veliko poslopje na prijaznem kraju ob ,,Bingu“,
ob krasni cesti, ki trdijo o njej, da je naj lepša
na zemlji. Stopim v čedno, prostorno dvorano, vso
kamenitno. Ondi stoje svetli gladki stebri. Ta
dvorana, ki jo imenujejo „aula“, je za to, da se
po njej izprehajajo mladi učenjaki, dijaki. Vsakdo,
ki pride noter, hiti takoj k črni vzidani deski
gledat, ali mu stoji ime v razpredelku „Denarna
pisma“.

Gospod l^rokar.

Tako je stopil tja tudi mlad mož, precej
•širok in plečat, z naočali in majhnimi brkami.
Grledal je, gledal — naposled pa je zaklel tako
imenitno, da mi je bil precej strašno povšeči.

Z vsemi znamenji prijaznosti se mu približam
in ga vprašam vljudno po slavnoznani vseučiliščni
knjižnici. Skraja me pogleda srepo in sumno za¬
vihti težko gorjačo, potem pa me spozna vrednega,

167

govoriti z mano, in se mi predstavi:: „Jurist
Krokar 11 . In že me prime pod pazduho in me vodi
odondod, češ, da poj deva v biblioteko.

Zdelo se mi je sicer dokaj čudno, da učeni
dunajski gospodje niso bili toliko pametni in niso'
dali zidati knjižnice rajši kar pri vseučilišču. No,
so menda že imeli tehtnih vzrokov za to!

Pravnik me vede v poslopje, nič manj ele¬
gantno in okusno zidano od univerze. Komaj
vstopiva, že naju obkroži cela tolpa črno oblečenih
človečet. Prvo odnese dijaku klobuk, drugo, mu;
vzame palico, tretje mu slači vrhnjo suknjo.

Zlasti to sem opažal z velikim strahom. Bal
sem se namreč, da naju slečejo obadva popolnoma
— no in moj rep, veste, gospoda, moj rep!

Pa sedeva za eno lepo pogrnjenih miz. Kado-
veden pričakujem učenih knjig. Kar prinese črno
človeče dvoje čaš rumene tekočine pred naju.
Odkonca se mi graja ta peneča se pijača. Ali
Krokar zarenči grozno nad mano: „No — kaj pa
zijaš — prekleti hudič neumni! Pij! Pijva bra¬
tovščino ! 11

Spoznal me je!

Pri tej priči sem se prestrašil tako, da sem
izlil pol kozarca. Jako učena glava je moral biti
Krokar, in veliko spoštovanje me je navdalo dO'
vseh juristov. Požuril sem se z bratovščino.

„Ali ta biblioteka , 11  mu pravim, „ta biblioteka
je jako čudna ! 11

168

„Kaj kvasiš!“ mi odgovori. „Ta biblioteka
je jako imenitna, se pravi! Le sem zahajaj, pa
boš imel vedno mnogo v glavi!“

„Povej mi,“ ga prosim, „koliko let že štu¬
diraš, dragi mladenič ?“

„Ti si pa prava pokveka! Kakšen mladenič!
Govoriš kakor zadnji filister. Če bi ne bila ravnokar
pila bratovščine, in če bi ne pričakoval, da se
poboljšaš vkratkem, takoj bi ti eno zasolil ali te
pozval na sable ali karsibodi. Ker pa vidim, da
imaš vsaj dobro voljo in da se daš rad poučiti
in pa ker boš danes vse plačal, kar zapraviva
tukaj, zato ti ne smem zameriti bedastega vpra¬
šanja. Sicer ti pa povem, da nisem j are učenosti
cvet! Moj indeks je že precej ogoljen. Nismo
prišli včeraj na Dunaj, ne, nič ne misli ! 11

„Oj, ko bi bil le jaz tudi že tako učen!“
sem vzdihnil.

Toda stem sem ga bržkone močno razdražil.
Iztežka sem ga potolažil, ko sem mu posodil pet¬
deset čukov, to je sto kron avstrijske vrednote.
„Kaj so pa filistri, kakor si rekel prej ?“

,,Filistri so osli, ki ne zahajajo ali nikdar
v biblioteko ali pa premalo. “

,.Tedaj si bil tudi ti enkrat filister ? 11
,,Seveda! Žalostno, toda resnično! Od rojstva
do drugega visokošolskega polletja, to je sedem¬
intrideset semestrov sem taval v temoti treznega
prežvekovanja. Ali z upravičenim ponosom lahko

169

izjavljam, da sem popravil velikansko zamudo
pozneje skoro domalega.“

Tako sva se menila še dolgo. Modrost mi
je šla v glavo, da sem kar čutil, kako mi na¬
predujeta pamet in razum. (Oho!)

I^rok.

Opoldne sva šla kosit, potem pa liitro zopet
v knižnjico. Proti večeru mi je bila glava vsa
težka od trudapolnega uka. Od dolge seje so nama
otrpnile noge, tako da nisva nič več hodila na¬
ravnost, temveč po ovinkih. Zlasti moj tovariš se
je oprezno ogibal vseh bližnjic in se vedno lovil
okoli mene. Noge so mu bile okorne; kako tudi
ne, saj je imel, kakor je trdil sam, več v peti,
nego drugi v glavi. Prišla sva na Ring. Krokarja
je zaneslo v prečudnih vrtincih na levo. Ob železni
ograji javnega vrta sva telovadila jako uspešno
dalje. Pomisliti morate namreč, gospoda moja, da
je bila tisti večer velika megla na Dunaji in pa
potres, da malo takih. Vse hiše, vsi spomeniki so
se vrteli kakor ponoreli. Skoro se mi je zmešalo
v glavi. Vendar naju dveh ni zadela nikakršna
nesreča, ne, pravnik se je celo smejal in mi pri¬
jateljsko zaupal, daje  že tolikointolikokrat gledal,
kako plešejo zgradbe čardaš. Ugledala sva klop
in veslala v pogumnih kolobarjih do nje. Počivala

170

sva nekoliko; megla je ginevala; ponehaval je
tudi potres. Ko nama je odleglo, sva odrinila
zopet od klopi. Krokar je bil namreč preverjen,
da za danes nikakor še nisva storila svojih
dolžnosti. Bil je jako dobre volje, mahal s palico
in kazal luni osle. Prišla sva, še vedno ukaželjna,
naposled v knjižnico, ki se je močno razločevala
od drugih. Tu se je začelo tudi moje trpljenje,
skraja bolj fizično, potem pa moralično.

V največi in najlepši sohi te biblioteke je
bil prestol z mično izdelano mizico, nekako katedri
podobno. Tu je kraljevalo lepo dekle, okoli ka¬
terega so se smejali in pogovarjali mladi ljudje.
Sredi sobe so bile dolge mize, prevlečene z zelenim
suknom. Ob teh sta se naslanjala po dva in dva
z dolgima palicama in suvala z njimi kroglje, da
so letele na vse strani. Ako so se zadele vse tri,
je bil oni, ki je sunil, vesel, drugi pa žalosten,
ako ne, pa narobe. Tako so se prepirali ves čas.
Čudil sem se, da se niso stepli, ko so imeli vendar
tolikanj pripravne šibe.

K eni teh dvojic je stopil Krokar. Tudi
njega je silno jezilo, ako se kroglje niso našle
druga druge. Zato je včasi pomagal z roko. Ali
s tem igravca nikakor nista bila zadovoljna.
Gotovo bi se bili razprli, da ni prinesel prav ta
trenutek natakar piva. Pila sva. Potem pa se je
zmislil jurist, naj tudi midva poizkusiva „karam-
bolček“, kakor je dejal.

„Ne znam, ljubi moj!“ sem se branil.

171

„Lej ga tepca, se pa naučiš!“

Moral sem. Toda, odkritosrčno povem, da
niti ob „abecedi“ nisem bil toliko tepen niti ob
„ enkrat eni“, kakor pri tej igri. Kadarkoli nisem
zadel prav, brž sem jo dobil po glavi. Da bi bil
bolj varen, sem si dejal svoj cilinder na glavo, in
ta je trpel grozno. Zato sem bil prav vesel, ko je
vstopila nova družba gospodov. Krokar je takoj
pustil zeleno mizo in povabil jecljavo vse nove
goste k naši mizici. Pozdravjal jih je v dolgem
govoru, pa stavil za deset steklenic šampanjca,
da nese nocoj debelega posestnika biblioteke
štuporamo okoloinokolo Kinga. (Smeh.)

Vse se mu je smejalo, on je pa delal resen
obraz. In ker ni hotel nihče z njim staviti, je
udaril jezno ob mizo in izjavil slovesno, da so vsi
„petrolerji“. Ta beseda je imela velikanski vpliv!
Hipoma so skočili vsi nadenj. Vkratkem je bil na
hladnem, ne da bi bil storil koraka. Mene so
poslali po istem potu. — „Ti si kriv! Čakaj no!“
se je drl in me jel pretepati na vso moč . . .
Ondaj so mi pokale vse kosti. Koliko sem takrat
prebil, tega, gospoda moja, ne morem popisati.
Težko sem dihal, in v glavi se mi je vrtelo.

Oh, da sem moral iz pekla!

Naposled se je Krokar naveličal; sprijaznila
sva se zopet in v lepi slogi sva ukrenila, da
pojdeva domov. Zapela sva „Gaudeamus igiturP,
kakršnega menda še ni slišal Dunaj.

172

Kar je stal pred nama mož s svetlim mesecem
pod vratom.

„A1 spet si tukaj, znanec moj?“ ga je po¬
zdravil gospod Krokar in se mu obesil okoli vratu.
,,Kolikokrat si me pa že zaprl, a? Ljubček moj!
Povej mi, kje stanujem! Jaz tega ne vem! Ti
polipek ti, ali si kaj pil danes, he?“

Tako je jecljal moj tovariš in se krčevito
oklepal moža. Človekoljubno je prijel ta tudi mene
pod pazduho, in to je bilo pametno. Trije smo
se laže bojevali z zakoni težnosti. Krokar je
stopal v svesti si izdatne pomoči prav moško in
metal noge kvišku, kakor bi ne bile njegove.
Vabil je najinega vodnika, naj nama pomaga peti.
Vendar ta ni hotel; bržkone ni imel pravega
posluha. Vlekel je naju v veliko hišo, kjer sva
prenočevala na trdem. Zjutraj sem moral mnogo
plačati. Zdelo se mi je v tej hiši jako drago,
mnogo draže nego v hotelu in pa mnogo slabeje.

kupčija z dušami.

Velik del najimenitnejših knjižnic sva še
obredla s Krokarjem, ko sem okreval od poškodeb
one noči.

Ob ugodni priliki sem mu obljubil lep denar
za njegovo dušo. Dejal mi je, da se hoče on in
mnogo drugih meni zapisati. Le mislite si moje

173

veselje! Vendar se ne vrnem praznih rok! Pozabil
sem vse prebite težave!

Krokar me je vedel v veliko biblioteko v
notranjem mestu, kjer je bilo zbranega dijaštva
na stotine. Pozdravili so naju z burnim „Prosit“!
Takoj so se mi pričeli zapisavati. (Odobravanje.)

Sleherni se je vrezal z nožkom v roko in s
svojo roko podpisal pogodbo. Zato je dobil precej
tisoč goldinarjev.

Zadovoljen sem se vračal domov. Hudir je
videl, kako sem spravljal liste v omaro, in me
radovedno vprašal, kaj da imam. Ker sem se bal,,
da mi jih ne zapravi, sem mu rekel, da je to
papir brez vsake vrednosti.

Odsihdob nisem videl medicinca nikdar več.
Zdaj je imel denar, seve, in pridno se je učil s
tovariši po raznih bibliotekah. (Veselost.)

Še tisti dan sem ukrenil, da odpotujem. Par
sto duš je pa tudi nekaj! Tam v omari jih imam,
rdeče na belem! Prišedši zvečer v hotel, sem šel
takoj gledat po njih. Pa kaj vidim!

Omara odprta, ključalnica ulomljena! O Hu-
dirju ni duha ne sluha. Ta nesreča! Vse zastonj!

Odpotovati zdaj nisem maral več. Vso noč
nisem zatisnil očesa. Morile so me grozne misli.
Kaj bo doma!

Proti jutru so privlekli Hudirja, vsega upri-
žanega in pijanega. Ob vsem tem je bil še dobre
volje in je uganjal burke.

..Kje si bil ?' £  sem zarohnel ves trd nad njim.
„Pijanec grdi!“ On pa se ni zmenil dosti za mojo
jezo, temveč je nerodno z rokama mahal in tulil:

»La donda je nobcl zver:
zna na trobento,
kuha polento
in pa krompir!«

Mislil sem, da mi je poginiti od srda nad
tako nesramnostjo. (Smeh.)

,,Molči, mrcina!” sem zarjul nad njim. „Čakaj,
doma ne boš tako vesel, čakaj! Vkratkem bo druga.
Ala, le spat!“

Naposled je vendar odnehal in jo zakolobaril
v svojo sobo. Pa še odtod sem ga slišat peti:
„Jest pa pojdem na G-orensko!”

Drugi dan je bil ves skesan. Priznal je vse
svoje hudobije. Pred par dnevi, mi je pravil, je
prišel oni gospod z naočali, ko je bil Hudir slučajno
sam doma; ponudil je slugi petdesetak za tiste
zanikarne papirje.

Vendar listi so bili zaklenjeni! Ali petdese¬
tak! Hui! (Nemir.)

Budalasti Hudir jih je res oddal vse. Za¬
ljubil se je bil namreč v Poldi, kuharico v hotelu.
Dolgo jo je oblegal, pa dekle ni hotelo verjeti
njegovi ljubezni, ker ni imel nič denarja, da bi
jo pokazal dejansko. Zahtevala je, da jo spremi

175

vsaj enkrat v veseli Prater, prej da ni nič z njim!
In zdaj naj bi odklonil deset petakov!

Šiloma je odprl ključalnico, Krokar je veselo
odrinil s krvavimi pogodbami, Hudir pa s Poldi
v Prater. Tam sta se dobro imela ob mojih stroških,
se vozila po vrtiljakih in obiskovala panorame in
druge imenitnosti, dokler se ni Hudir v »drugi
kavarni 41  stepel in izgubil svoji ljubici.

Na ta žalostni način mi je zapravil vse.
Gospoda moja, lahko rečem, tačas svet ni nosil
žalostnejšega bitja. Pobit, duševno in telesno
poražen, brez nad, brez miru, poln strahu in
bojazni, sem si želel smrti...

Gospod Modras.

Tako sem čepel nekega dne ves poparjen v
lepi biblioteki in prebiral časnike. Prav zanimati
me ni moglo nič. Tedaj je prišel mlad gospod;
ker so bili zasedeni skoro vsi prostori, je sedel
k moji mizici. Predstavil se mi je: filozof Modras.

Početkoma ga nisem bil nič kaj vesel. Bunke
na hrbtu so me še vedno živo spominjale visoko-
šolca Krokarja. Gospod Modras je bral dnevnik.
Kar se je obrnil k meni, mi ponudil svoj list in
mi dejal s prijaznim nasmehom: „To morate brati,
tole tukaj! Ne bo vam žal, gospod ! 11  Zahvalil sem
ga najvljudneje in bral:

176

Čudna prikazen.

.'Zunaj v blatu kruli
.na violetnem popku
temnobaršunasti dolgčas . . .

Tudi jaz krulim — — —

.Na lazurni otomani medlim v ječi sp lina.

Po čemernem katafalku moje srebrne duše
.se mi z vira telo v nostalgičnih sanjah,
telo — emajlasto, z žilicami sčvreske modrine,
.telo — stkano v škrlat lilijinega inkarnata.

Po piramidalnem klavirju

.moje nage dušo

bobna rafinirana kavka

in v tihoti svetih nians

nesramno mikasti speče ji ritme . . .

Po absintu mojih jako klavrnih možgan

•veslajo ob sivem obzorju

v zlatih čolnih

s patologičnimi vesli

pomarančaste misli,

plove — dvomov kalna senca,

z zobmi škripajoča —

kakor truden polž . . .

Teta Tinta mi je podarila .tole žličko
za kavo . . .

Teta Tinta je imela piko
na jeziku,

',v histerični duši pa
prerafaelitično kolero

177

1 !

in je zmrznila v ruskih galošah
ob Vseh svetih opoldne
liki nervoznoprozoren metulj
brez copat . . .

Razočaran

mešam svojo ponarejeno kofedro,

ki mi klavrno tli v mojem jako grenkem kelihu,

v žgočem ozračju žveplenega para, tli

kakor jako kisla solza v balzamskem romanu

moje Židane ljubezni •— — —

Motnorjavi valovi časa,
besno razburkani,
butajo sredi kipečega pramorja
ob žličico . . .

Togotno pa jih mešam jaz
in piham s sapo tajfuna
v kelih jako blede kofedre.

Jaz nadjaz —-

jaz nadtitan —■ pu! —

jaz — — piham!

Kar se izcimi iz
nič

velikanska merkovca
z violetnim popkom . . .
in z lilijo v stiliziranem gobcu . . .
Merkovca brenka na kitaro,
na napeta čeva zaklanih ovac . . .
0 moja mladost — fuč . . .

Kokosovih orehov zobati vajena,
razčesne merkovca z žoltasto jezo

178

in s favenskim nasmehom
moje veličastne Iampc
medlo luč —

Fuč . . .

Se ne čisto — —

O ta merkovca . . .
z rdečim veseljem,
prav po gosposko, zajema
z zlato žličko iz moje počene
liole

in, žugajoč Salamonu,
cuza, cuza, cuza, cuza, cuza,
lepo počasi

cuza moje zelenozelene možgančke,
in, od razkošja trepetajoč,
se prav nič ne ženira,

temveč liže moje srebrne duše delikatno Niagaro
kakor smetano — — — Mmm!

Meni je tako čudnomodcrno in modernočudno

Kar ves sem

fuč . . . fuč . . . fuč . . .

Spasmodični krči

mi lomijo ude lilijinega inkarnata.

Ne vem, ali sem jaz še
nadtitanski jaz —
ali sem samo
— merkovca?

1 ! 1 ! !

? — ? — ?

■j

179

Vidite, mi je dejal Modras, „umotvori“ fran¬
coskih, čeških, nemških in laških titularnih pes¬
nikov niso prav nič boljši. Vsiljivi Hamletki nam
natvezujejo, da je naš čas jako bolan. In: bolan
čas — bolne pesmi! V ,,Čudni prikazni -1  so celi
stavki modernih pesmarčkov, ki delajo umazano
konkurenco prostovoljnim humoristom. Prav po¬
dobne šeme so skladatelji, ki tavajo za Wagnerjem
in si domišljajo, da ga dosegajo ali celo prekašajo
s svojim briljantnim instrumentiranjem. Ali novih
idej — Bog ne prizadeni! Glasba slika, slikarstvo
gode in pripoveduje večidel same rebuse. To je
edino, kar je bilo sreči človeštva potrebno. „Bolan“
čas! „Slabotni“ smo, „dekadentni“. Ali če malo
pomislimo, kaj si je vse izmislil in iznašel prav
naš rod, moramo priznati, da smo vsaj toliko
močni, kakor kateri drugi rod. Sicer naj pa se
vsakdo čuti tako zanikarnega in dekadentnega,
kolikor misli, daje  to njegovemu zdravju koristno.
Tudi pripoveduje to lahko vedno iznova — sam
sebi, mi drugi smo tega otročjega javkanja že
siti do grla.

Žveploust:  Kaj pa je vse to nam mar?

Antikrist:  Gospod Modras je govoril potem
o imenitnih iznajdbah. Naj prvo naj omenim, da
je izumil neki inženir način, kako se da izpre-
minjati snov.

Žveploust:  Modras ga je imel pošteno
za norca.

180

Satan (vzdigne rep in pozvoni): Tiho!

Antikrist: Vsaka tvarina sestoji iz pre¬
mikajočih se delov etra. Krepkost njih premikanja
je različna in se da ohraniti in premeniti. To
pravilo je podlaga vsemu, kar zna in more človek
na prirodoslovnem in tehničnem polju. Omenjeni
inženir je poizkušal izpreminjati razne snovi na
ta način, da jih je ohlajal do absolutne ničle, to
je do —272° C,  jim vzel stem vso lastno energijo
in jih zlagal s kosi druge, vroče tvarine, v katero
je hotel izpremeniti prvo. Vroča, aktivna tvarina
oddaja svojo značilno krepkost gibanja mrzli,
mrtvi tvarini in jo izpremeni v tako, ki je
aktivni enaka.

Žveplo ust:  Potemtakem bi mogel človek
delati iz blata zlato.

Frakofakin:  Kdo bi si bil mislil, da je
naš Antikrist tako potrpežljiva „Wurzir‘!

Žveploust:  Tak Antikrist ali pa nič!

Honee sveta.

Antikrist:  Gospod Modras mi je pravil
potem o stvari, ki se mi zdi jako važna za nas.

Žveploust:  Antikristu se zdi vsaka ma¬
lenkost važna.

Antikrist:  Američanski zemljeslovecLeon
Lewis trdi, da preti od južnega tečaja zemlji
velika nevarnost.

181

Žveploust: Kaj pa briga to nas, vele-
častiti gospod!

Antikrist:  Bomo precej videli. Najužniku
je strašno mraz . . .

Frakofakin:  Tjakaj bi se preselil rad
vsaj za par stoletij ! (Živahna veselost.)

Antikrist:  Sneži malone neprenehoma.

Mefisto:  Ta bimbo nam pripoveduje romane.
Na sodnji dan bo lizal mačkino kri!

Frakofakin  (Mefistu): Vi tudi.

Mefisto:  Gospod predsednik, zamašite Fra-
kofakinu gobec s kakšnim redom.

Antikrist:  Dež pa tam ne gre nikdar . . .

Frakofakin:  Vsaj ni treba ne dežnika
ne galoš. (Grohot.)

Antikrist: ...in  nikdar se ne taja sneg,
ampak oledeneva vsled svoje teže v trd led, ki
narašča, akotudi se ulamljajo tupatam velikanski
ledeniki. Zdaj je vsa ta kepa tako velika kakor
severna Amerika; ob robu je debela nekaj nad
tri kilometre, na južnem polu samem pa devetnajst
do dvaintrideset kilometrov.

Satan  odda zvonec Žveploustu in odide z
ministri Belialom, Luciferjem in Abadonom pit.

Antikrist:  Vsega skupaj je na južniku
petdeset milijonov angleških kubičnih milj ledu.

Mefisto:  To je pa res strašno zanimivo.
Pojdite rajši izgubljenim dušam menažo kuhat!

Antikrist:  Dočim se je kopičila ta ledena
odeja, se je pa nagnilo težišče zemlji skoro za

eno miljo proti jugu. Vso orjaško gručo drži le
moč zveznosti. Ako bi se kepa utrgala, bi težišče
zemlje takoj skočilo proti severu, in njeni ulomki,
napojeni z vodo, bi zadivjali skozi Atlantsko morje
do severnika, kakor so že prej večkrat. V praznino
na južniku bi pribučalo od izhoda Indijsko, od
zahoda pa Tiho morje. Vihra bi se zadrevila torej
po Atlantskem morju. To dokazujejo na dnu
ujedene brazde, ki so jih merili z olovnico. Izmed
teh razorov je eden osem milj globok. Ledeno
vodovje bi hrumelo potem čez severozahodno
Afriko, zahodno Evropo, čez Veliko Britanijo in
severozahodno Rusijo v Ledeno morje. Led bi
pokril vso severno zemljo. Angleško in severno
Evropo bi preplavil neudržni tok dvakrat.

M e f i s t o: To so mi tibetske vasi. Predolgo-
časno! Zdajzdaj zaspim. To je govoranca!

Antikrist  (bere z listka): To je tudi vzrok,
da je Velika Britanija le še reven ostanek tega,
kar je bila poprej, ko se je že držala Španjskega,
Francije, Norveškega in Zelene dežele . . .

Oevirki.

Predsednikov namestnik Žveploust  opo¬
zarja govornika, da naj govori, nikar pa ne bere.
(Ugovarjanje in medklici.)

As taro  t:  Ekscelenca! Ali želite devetdeset
nujnih predlogov? (Hrup.)

183

Žveploust: Prosim gospoda govornika, naj
govori in nikar nič ne bere.

Astarot  (kriči) : Premislite si dobro, preden
se začnete zaletavati v druge!

Žveploust:  Prosim, da gospod govornik
nadaljuje svoj govor, in da mirujejo druga gospoda.
(Velik šunder.)

Antikrist:  Stvar ni tako malenkostna,,
kakor mislijo nekateri. (Pogleda zopet v papir.)

Žveploust:  Ako bo gospod Antikrist še
kaj bral, mu moram ustaviti besedo!

As tar o t (žveploustu) : Neolikana zverina I
Gagar! Griža! Smrdokavra!

Žveploust:  Bodite pametni in dostojni!

Astarot:  Žveploust je cepidlaka, tapica,
magarac, mevža, jalovec, kila, inerkovca .. .

Frakofakin:  To so ocvirki!

Astarot  (plane proti Žveploustu in mu zažene
spis na mizo): To je prvi nujni predlog! Ako ne
odnehate, vam jih prinesem še devetinosemdeset!

Žveploust:  Magari devetsto!

Astarot:  Živela obstrukcija! Mi si ne damo
zapovedovati od takega češpljevega moža!

Žveploust  (osorno) : Gospod Astarot, pojdite
na svoj prostor! Kakor vidim, ste malo dobre volje.

Astarot:  Pa vas hudo zebe! Kako morete
zapovedati vi meni, kam naj grem! Mačko! Ne¬
verjetno je, kako se vedete, grdi rogač! Vi veste
o pravilniku toliko, kakor kopun o ljubezni.

184

Žveplo ust: Prosim gospoda govornika, naj
nadaljuje!

Astarot:  Berite prej Kniggejevo „Obče¬
vanj e s hudičem", preden se predrznete sesti na
Satanov prestol, neolikanec!

Žveplo ust:  Pozivam vas na red zaradi te
zarobljenosti!

Astarot:  To je nesramno, da se zaganjate
tako po pasje vame, kadar oddajam nujen predlog!
Vrag je hudiču brat!

Mefisto:  To zna Žveploust, to, drugega
pa ne.

Žveploust:  Pozivljem gospoda Mefista na
red in prosim gospoda govornika, naj izvoli na¬
daljevati.

Astarot:  Žveploust, vi niste vredni nika¬
kršnega spoštovanja več, ker ste pogazili fini ton
in takt. Golazen ! Baraba!

Mefisto:  To so prazni streli!

Frakofakin:  To so ocvirki! To so ocvirki,
slavnata gospoda!

Žveploust:  Gospoda Astarota kličem drugič
na red, ker se vede tukaj tako nedostojno. Prosim,
obnašajte se tako, kakor se spodobi v zbornici.

Astarot:  Prava reč! Pokličite samega sebe
na red, vi, ki imate skravžano pamet!

Žveploust:  Gospod Astarot je prejkone
zopet pijan. Saj se neprenehoma napaja z bencinom
in žganjem tam zadaj v kantini in zoblje naj¬
dražje rakete kakor komis.

185

A S t a r O t (si slači rokavice) : Fej! Fej! Fej!

Žveplo  ust  (kakor Astarot): Dajte, gospod
doktor Faust, cepite temu staremu otročetu koze
s krampom! Stavite mu pijavke!

Astarot:  Ničevo! Pojdite no spat, eks¬
celenca, lepo vas prosim! Pa! Pa! (Smeh.)

Žveploust:  Pišite me v uho, če imate še
kaj sape! Kmet v fraku! Pojdite se parfimirat!

Mefisto  (Astarotu): Same barufe dela. Poči
ga po buči!

Astarot:  Kaj bi mlatil prazno slamo! Ni
pridne dlake na njem.

Žveploust:  Astarot gaga. Ta možakarje
podoben, da bi ujel katero dušo, ta pa že, ta!
Ne boji se ga noben pikolo!

Frakofakin:  Kam romamo? Gregor I. ima
prav, da je hudič neumna žival, ki se lovi v lastnih
mrežah.

Žveploust:  Astarot ima govorniško kolero.
Ne bi molčal, če hi mu trikrat zavozljal jezik.

Astarot  (Žveploustu) : Adut, butec, cigan,
•čenča, diplomat! — Epidemija, falot, goljuf,
hinavec, idiot! — Junec, kanacija, licemerec,
macafizelj, niče! (Se nekoliko oddahne.) — Opica,
postajna, rekrut, slepar, šalobarda! — Tutka,
ustač, volkodlak, zgaga, zverca ! (Govorniku čestitajo.)

Žveploust  (Astarotu): Avša, bik, capin, čuk,
durak, evnuh, fakin, gumpec, hribovec, irhovina,
jesihar, kuj on, lažnivec, mulec, ničevedec, osel,

186

prismoda, rovtar, smojka, šema, tepec, ušivec,
valiž, zarobljenec, žganjar!

F rak o fakin:  To so ocvirki! Mojstra sta
obadva! E — vsa čast!

Vihar.

Astarot:  Prekliči, lopov!

Žveploust:  Prekličite prej vi!

Mefisto (si brusi kremplje):

Ich bin des trocknen Tons nun sati,

Muss wieder recht den Teufel spielen.

Astarot:  Škandal za ves pekel!

Frakofakin:  Malo škandalčka mora biti.

Astarot:  Ne prekličeš, mrha? (Odpira svoj

pipec.)

Nekateri pristaši Žveploustovi hite doli k
njemu, varovat ga. Razburjenost demonov raste
od trenutka do trenutka. Zdajci skoči Astarot k
Žveploustu, ga udari po glavi in mu odbije pol
roga. Urno pobere odlomljeni kos in mu ga zažene
v široka usta. Tedaj se vname povsod hud boj.
Sosed se spopade s sosedom, da jih je komaj
razločevati. Drug drugega klofutajo, ščipljejo,
uhljajo, lasajo, sujejo in se tepeškajo, da lete
kocine po zraku. Iz ust, iz nosnic in ušes jim
švigajo plameni in žvepleni par. Mefisto vleče

187

Frakofakina za rep po tleh in ga zažene naposled
na galerijo ravno Satanovi teti na frizuro. Strašno
tulijo in se dero razuzdani vragi. Kar jih je ostalo
med sedeži, vsi žvižgajo na piščalke ali vrte
ropotače ali zbijajo s svojimi konjskimi kopiti in
kozjimi parklji po pultih. Tudi galerija divja kar
more; zlasti se odlikuje nežni spol. Nekatere dame
mahajo z robci, ploskajo z rokami pa izpodbujajo
pretepače in jih navdušujejo. To je hrum, vrišč,
ropot in lomast, kakor bi padali v silni burji
stoletni hrasti, kakor bi pokale iii se podirale
velikanske gore. Ves ta direndaj pa prevpije zdaj
Žveploust, ki ga je sunil Astarot s pipcem v rep.
Doktor Faust ima posla nad glavo.

Tačas se prikaže Satan z Abadonom, Luci¬
ferjem in Belialom pa potegne obrvi čisto doli na
trepalnice in zarjove tako peklensko, da počepajo
vsi vragi in vse vragulje od strahu na tla kakor
omamljene muhe.

Hitro vzame Žveploustu zvonec, si ga priveže
in sede mirno in dostojanstveno zopet na častno
žerjavico.

Honee seje.

Satan:  Antikrist, nadaljuj! Pa kmalu naredi
zadnjo piko!

Antikrist:  Gospod Modras . . .
Žveploust:  To je pa že od sile! Tukaj
poslušamo že pol ure američanski humbug. Kako

188

je imel mladi modroslovec Antikrista za norca!
Pošlji osla križem svet, nazaj ti pride uhat ko
pred. Ali pa zafrkava Antikrist nas vse skupaj!
Kad bi vedel, čemu je toliko kvasil o vesoljnem
potopu. Velik kokodajec, malo jajec!

Antikrist:  To ni nobena malenkost. Ako
se utrga tista ledena kepa, se utopi vse človeštvo,
in pekel profitira v par urah 1.450,000.000 to je
približno poldrugo milijardo duš! (Burno odobravanje
in ploskanje.)

Žveploust:  Kdaj pa bomo imeli to veselje?

Antikrist:  Tega pa ne morem povedati.
Mogoče še nocoj, mogoče jutri, mogoče pa tudi
šele čez petindvajsettisoč zemeljskih let. (Nemir.)

Žveploust:  Zdaj pa recite, gospoda, da
ni tisti modrijan prav imenitno navijal našega
Antikrista!

Antikrist:  Gospod Modras mi je pripove¬
doval še o mnogoterem. Vendar naj omenim le
nekatere iznajdbe, ki bi nam bile po moji raz¬
sodnosti na veliko korist. (Cujte, fiujte.)

Govornik razlaga pomen telefona, električne
železnice, bicikljev, avtomobilov in Marconijevega
brezžičnega brzojava.

Satan:  Dobro! Jako dobro! Izvrstno!

Antikrist:  Slavna gospoda! Ako napreduje
ves svet, tudi pekel ne sme zaostajati! Mi pa
nimamo niti bicikljev! Kako bi potem uspešno
lovili duše? V prejšnjih časih se je prilizoval
človek vragu, da bi mu pomagal ustrezati želji

189

po znanju; zdaj je pa vse drugače. Po starem
kopitu ne moremo imeti nobenega dobička, ampak
le vedno večo izgubo! Zato predlagam, da uvedemo
kar najhitreje vse imenovane moderne stroje naj¬
boljših tvrdk in poizkusimo z njimi svojo srečo.
Preučil sem jih kaj natanko tam gori. In ako ne
nalovimo precej ta predpust več duš, nego kdajkoli
prej, potem, gospoda moja, mi pa le odrežite jezik!
(Navdušeno, dolgotrajno odobravanje.)

Satan:  Antikristov predlog je enoglasno
sprejet. Naša seja je pri kraju. Grom in žveplo!

*

Uspeh peklenščakov z modernimi stroji je
bil velikanski. Od samega veselja je Satan Anti¬
krista pomilostil že peti dan in dal velikonočno
soboto prirediti njemu na čast veliko maškarado
in štrukljev semenj v slavnostni dvorani. Sprijaznili
so se vsi demoni in rojili in rajali na vso moč,
dokler niso dobili vsak svojega prav peklensko-
naprednega mačka. Ker je pa ta plesna dvorana
pod Ljubljanico zraven palače povodnjega moža,
so prestrašeni Slovenci vsled vražje veselice do¬
živeli — ljubljanski potres.

190

Zavozlan roman.

i.

Mii

V 1  n

je Petrček doma, Veverela?“ je vprašal
mladenič in nagajivo prijel ljubico za smrček.

„Hapči —!“ je kihnila, in solze so ji zalile
oči. „To znaš pa izvirno dvoriti, dragi Veveran!
In vsak večer si zmisliš kaj novega!“

Čepela sta na veji visoke smreke in se
držala za krempeljce. Večerni pihljaj i zdolca so
jima prijetno hladili razbeljene počutke.

„No —? Ga ni doma?“

„1 kajpa!“ se mu je nasmehnila vsa blažena.

„Kaj pa kaj dela?'* je šepetal in jo božal
po dlaki.

..Hlače šiva!“ se mu je odrezala brez po¬
misleka.

„Oh —Veverela! Biser! Ali me imaš kaj
hudo rada?“

19L

,,Ni take sile!“ se je šalila preljubko.

„Ješ, kar snedel bi te, moja boginja, moja
muza!“ je zakipel in jo strastno privil k sebi.
„Kaj ne, kako je to lepo, kadar se objemajo
trudna drevesa in naše žalostne misli, mračne
sence in bele šmarnice, žerjave želje pa sladke
koreninice v zlatih zankah!“

Umolknila sta, kakor bi se ženirala vsak
svoje ljubezni. Zdajinzdaj sta se malce pogle¬
dala ali pa strmela brez gotove namere kar tako
kam gori na majavi vrh črne hoje ali tudi za
kresnicami.

Izza daljnih slemenov se je dvigala luna in
pokazala obadva v pravem svitu.

Junak Veveran je meril vsega skupaj petnajst
palcev. Veličastni rep je nosil natanko na prečo
počesan. In držal ga je pa že vendar tako na¬
ravnost pokoncu, da mu ga izlepa ni bilo para v
devetih farah kroginkrog med Šmarno goro in
Triglavom.

Pa tudi Veverela ni bila malo zala. Malo-
katera je bila lepša od nje, ali pa celo nobena.
Odlikoval jo je tako vilinskovitek in vilinsko-
divoten stas kakor oso. Vilinskodivotne ali pa
vsaj vilinskovitke so sicer skoro vse zdrave slo¬
venske veverice; toda Veverela je bila še čisto
posebno vilinskovitka in vilinskodivotna, ker ji
vsled hude ljubezni ni nič kaj dišala nobena jed.
Vobče pa je bila zdrave krvi: niti najmanjši

192

mozoljček ni delal jasni milini obrazka ponemarnem
napote ali zgage.

„0 — kako si moja! 1 * je začel Veveran
nanovo.

„TVoja? Ali. da bi bilo res! Moja mati te
kar živega ne morejo videti!“

„Vem, vem. Gospa grofinja me ne marajo
dostiinmalo ne.“

„Premoženja nimaš niti za orehov pretili — “

,,Pa devetsto lešnikov dolga, če ne več!**

„Najmanjše gulice nimaš, pravijo, službe tudi
nikakršne. Drugi imajo po več hiš, ti pa le napol
razdrto sračjo kajžico in glavo polno visokih muh!,,

„Vse res,“ je priznal nekoliko v zadregi in
skomizgnil z ramami. „Pa sem vseeno še ptič!**

„Povrhu si pa še — pesnik!** je tožila, in
z njenega obraza je sevalo žensko sočutje. ,.Ali
te ni škoda?**

„E — pa sem le fant od fare!**

„Mama so rekli, da bi bila lepa sramota za
vso žlahto, če bi se priženil ti k nam! Ne moreš
ne naprej, pravijo, ne nazaj, kakor tisti zmaji na
novem mostu v Ljubljani. Ah, da bi bil vsaj
kakšen grofek! Mama trdijo, da se začenja prava
živina šele z baronom!“

„Aja, seve! To so predsodki! Slava je tudi
nekaj vredna! Čez sto let bodo drugače govorili
o meni!**

193

13

„Čez  sto  let!je  ugovarjala Veverela. ,,Kje
bova midva takrat! Zdaj, zdaj — to je zdrava
beseda! 11

„Moraš biti malo bolj idealna! Čak, čak, ti
pa povem nekaj prav imenitnega, da boš boljše
volje ... Na smrtni postelji je ležal mož, star
kakor zemlja; pa vendar ni mogel in lele ni mogel
umreti. Imel je namreč velikanski nos. In kolikor--
kratkoli je izdihnil dušo skozi usta, se je vselej
v prostorne nosnice ujela in mu znak zlezla nazaj
v telo.“

,,Krasno ! ;i  ga je pohvalila hvaležna poslu-
šavka. „Pa naš zdravnik bi mu bil nemara vendarle
pomagal, naš doktor Fuč, specialist za smrt. Oh,
povej no še kaj podobnega! 1 '

„Dobro. Katero bi slišala rajša — o jari
kači ali o steklem polžu?' 1

„0 steklem polžu. 11

„Pa je prva daljša! 11

„No, pa o jari kači! 11

„Že ... pa je druga lepša! 11

„Beži, beži, me boš imel tako za norca! Te
pa tudi ne poljubim nikdar več, da veš!' 1

„Kaj si rekla? Precej . ..“

,.Ne bodi no humorističen! 11

„Oho! Gospodična od stanu! 11

„Pst, Veveran! Nisi nič slišal? Tam zadaj! 11

„Nič ni . . . Nič, smreke stokajo, sova se
ujeda, potok žubori. . .“

Veverela se je pomirila in se mu naslonila
na prsi; on pa si je ovil njeno levico okolo vratu,
poklical mesec za pričo, prisegal ljubici zvestobo
v vezani besedi in pozabil ves svet.

Že se je videl beli dan skozi noč—  kar se
je pokazala iz sence žlambora črnikasta glavura.
In zažugala je pest proti hrastu, in pošastno so
se zasvetile razširjene zenice, in iz škrbastih ust
poniglavca so silili zarobljeni samostalniki in
glagoli.

„Caramba — ! Že zopet? No, bomo že še
videli, čigava bo edinica bogate vdove, ali moja
ali tvoja! Hudič — kako se to sladkata! O ti
peklenski flirt! Kakor resnično sem princ Migo-
migavzar, vaju grem še zdajle obadva zatožit
materi Orehuzi!“

II.

Rrrrrrrrr —!

Stara gospa Orehuza se je dotipala sama do
žigic, upraskala luč in se podvizala iz postelje k
telefonu. Kočijaži in hišne so bile vse na velikem
plesu.

„Halo?“

U

« •' * *

„Tle grofna Orehuza, rojena princesna Pipi-
neža.-0!*‘

195

„0, o, o!“

„Se svahkata? Krč! Bohonej!“

Brrrrrrrr . . .

V sami indrici, brez kočemajke, v solnih, kar
taka je cacala zajetna dama vsa dekoltirana proti
izdani smreki, Visoko je držala tajko spodnjega
krila. Malone je hotela počiti od jeze.

Veveran in Veverela nista slutila v ljubavnem
razkošju niti najmanj, da je zapel telefon njiju
skrivni ljubezni pravkar mrtvaško pesem. Kar
naenkrat pa sta prestrašena zavohala razjarjeno
mamico, ki se je tresla, visoko izpodrecana, pod
drevesom med rosnimi borovnicami in praprotjo.
Koke je držala prekrižane na prsih in tiščala
ustnice pa obrvi skupaj. Strašno so se ji v me¬
sečini svetlikale izbuljene oči.

„Veverela?“ je zavpila, kolikor ji je utrpelo
grlo in nastavila lornjeto pred aristokratski nos.

Ljubček in ljubica pa sta lepo molčala
obadva in skočila na bližnji hrast.

„Veverela! Sveča pklenska! Pov m no, čeč
neč čpiš?“

,.Naju že imajo,“ je zacmuzala hčerka. ,.Je
že amen! - *

„Za danes,“ je šepetal Veveran. „Ali tvoja vi-
sokorodna mamica pa tudi precej vse zavohajo, no!“

„Kaj praviš, ali naj omedlim ?“

19G

„Nikar! Zdaj dolgo ne bodeva mogla spet
skupaj. Po drugi nedelji pazi proti mraku na moje
znamenje: kadar zaslišiš ,Kikiriki!', tedaj pridi
semkaj! Zdaj pa moram odtod. Ne zameri, ljuba
duša, vidiš, meni se mudi. Z Bogom, srčece!"

In odhitel je kakor begoten sen dalje od
veje do veje, od debla do debla. Na letečem pa
si je izmislil novo okroglo: „Pa pri nas je korajža
pa pri vas je pa ni!" in izginil skozi igličevje
neverjetno naglo v globoki tokavi.

,,A m na pdeš hitr dol?“ je zarevskala
Orehuza z zahapnjenim glasom.

Hči se ni genila in je vsa klavrna ždela v
rogovili drevesa pod streho temnega perja.

„A nis šlišova?" je zahripala mati in za¬
žvižgala od jeze.

Tupatam so zaflafotali zbujeni ptički in se
trumoma veselili škandalčka.

„Ah, mama...  Luna, luna!" je ikcala Ve-
verela, uvezana od strahu. „Luna me Šeška!"

„Toko, toko, vuna te trka al kal, aha! Le
čakej, jes t bom dava vuno n pa zvezde z mavarco
vred če po hrfte! Koga sta devova tle?“

„1 s kom pa?" je zacmevkala kontesa.

„Na bod no tok čudna! Začmu pa še baraš ?
Z vongavovmo Veveranam! A mislš, de vaja nism
vidva vobeh ukp? Koj sram te bod, ti pasja fjolca!
Kogač neč sta devova sama?"

„Ah, mama, luna ... pa ...“

„Pa — ?“

197

,,Pa stekli polž ! 11

,, Važeš, ti nasvan votrok ! 11

,,Pa šmarnice . .

,,Alo le hitr dole!“

„Pa jara kača tudi . .

„Kaj boš to klepetava, jora jorasta, navumna ! -1

,,In pa sladke koreninice v zlatili zankali ! 11

„Le koj tih bod! Vobene besedce več! A še
na greš dole? Ka pa se cmirgaš pa vekaš k ana
miva Jera? No, a v kej? Pšoba ! 11

„Seve, da me boš!“ se je branila Veverela
in milo zaskvičala.

,.Se te na bom vasava pa tokva! Samo dol
pojde, de pdeva fietn ukp domu! Le nč se me
nka na boj!“

Naposled se je dala devica vendarle prego¬
voriti in je priplezala v vibah na tla. Orehuza
pa jo je nemudoma zgrabila za ušesne čope.

,.Lbezen — ? - ‘ je sikala mati. ,,Pa že zej?
Tok že zej b rada zaprauva ledk stan, cganka?
Takale mvada iverca, k še ta krašče čikle nos!
A voč punco, de se boš igrava ? Pa tačgale berača
štmaš? Tačgale hvafca! Tačgale vačnga Šlibarja?
K under raj vidm šurka v ješpreno kokr pa tgale
gredlna! Nastrašn svat' s urajmova! To b bva pa
res zu lepa vofct! Koj brez gosca! — Ncoj s že
ta trečo rajžo ušva od hiše! Pa b na biv čvovk
najvoln! Koj sankat nej te vidm z nim ukp! —
T bom že drujga ženina preskrbeva, goršga, pa
z dnarjam, zadrkle t še rošce cudejo. Le limau

198

se m zbrihtej, ti raušl zalublene, pa z gvale s ga
zbe, tistga lintverna!“

Pusti me no, mama, lepo te prosim, ojoj!"

,,Kaj ? Koj zgne se m, ti kuštr namarne!
Preb bo Trgvou na gunkrej Save skoču, kokr
pdernb z vama pisma devat! Užeš, potepenka, koko
srn se usa prehvadiva, k sm šva co za srn za tabo ?
A sm to zasuživa? To rečem, de se t bo še zu
vtepova toja gvaut! Kera j še taka na celm
Gorenščm? Ukraščm more hdič pote prit, de te
bo vleku co dol na den pkva! Le dobr zamirkej
moje besede, ti nasrečna žvau ti!“

Pri vsakem vprašaju in klicaju je grofinja
Orehuza krasno bitje tako polasala za sladke, da
je vpila hči, kakor ptica v precepu. Doma pa je
objokano mladenko privezala z nitjo k postelji. In
vselej, kadar se je starka ponoči zbudila in legla
na drugo stran, je nategnila nit, da bi se pre¬
verila, če je dekle še doma.

III.

„Caramba! ; ‘ je klel princ Migomigavzar v
svoji vili na trabjesu bukve po špansko. Evropsko
izobražen, je znal po domače in drugače preklinjati
tako gladko, da bi ga bil človek lačen in žejen
poslušal noč in dan. Sedel je v senci svojega
košatega repa na mahu in spletal spletko za
spletko.

199

Migomigavzar, faliran pesnik, je po svojem
književnem polomu skupljeval in prodajal le še
jezice in pa kritike s slepo firmo. Veveranu birmski
boter, mu je pomagal začetniku skakati na pegaza
in rimati „ruka“ na „cuka“ pa „cuka“ na „smuka“ ?
dokler ni bil fantin z dušo in telesom lirik. Ko
mu je pa prišel dični mladenič pri Vevereli na¬
vzkriž, je prisegel postarni princ, da ga uniči
na vsak način.

„Slava Vilam, vam pa dober dan, princ
Migomigavzar! “ gaje pozdravil nenadoma Veveran,
ves hripav. ,,Potrkal sem že dvakrat. Ali motim ?“

„M-m! — čast liričnim orglicam tvojim!" ga
je sprejel gospodar in vstal." Ravnokar si mi bil
prijetno na mislih. Kaj bo dobrega?"

,,Prišel sem vas pobarat, če se vam zdim že
zadosti prismojen? Saj pravite, da mora biti vsak
genij nekoliko prifrknjen!"

„Izvoli sesti na mehke blazine, mladenič
predragi, da mi ne odneseš spanja! Tako. Zdaj
pa . . . s čim misliš, da si izponil višje prismuk-
njenosti pikre pogoje?"

„Pesmice delam že natešče, ne da bi čakal
kaj nagrad."

„To je že nekaj!"

„Zaljubljen sem pa tako nadrobno in nadebelo,
da včasi res ne vem, ali sem mož ali cifra!
Moja ljubica je lepa, kakor hi se umivala z mlekom
in brisala z rožami! Sneg je njena prebela koža!
Roke — slonova kost. Mramor njene prsi! Vrat —

200

alabaster. Cvetoča lica vrhu vse te kosmate lepote
primerjajo izurjeni kavalirji vrtnicam, čelo pa
večinoma elizijskim poljanam. Vse te nenavadne
dražesti zakriva čudovito nežna dlaka. Zaraditega
pa so omenjeni čari tem zanimivejši. Prijazne
ustnice se mi zde podobne razklitemu rubinu,
kadar se mlada grofica ni ravnokar najedla zrelih
borovnic. Vkratkem sem Židane volje, če le za¬
gledam njena dva sladka rebusa, njene mile oči.
Kadar vam pogleda v deževnih dneh z njima tako
jasno, kakor že pač zna, proti gorenjskim Snežni¬
kom, vselej se izpremeni slabo vreme, in jameta
se tajati sneg pa led na najvišjih planinah. Lilije
in pomaranče zadehte po zraku, če samo malo
vzdihne ali izpregovori. Le dvakrat trikrat vam
stopi kam, in nikoli več ne zraste na posvečenem
mestu nobena nespodobna trava, nikar hinavska
kopriva, ampak same nadarjene vijolice pa jagode
pa kaj takega, kar dobro de naj kočljivejšemu
okusu.“

„No, prav! Ti govoriš kakor rojen pesnik! 1 '

„Navzlic vsem tem redkim vrlinam mladega
telesa pa nadkriljuje moja zornomila milozorka
druge vsakdanje gospodične tudi duševno. Zlasti
se zanima za leposlovje. Vsako jesen že komaj
komaj pričakuje nove Velike Pratike, edine naše
slovenske knjige, ki je res bogato ilustrirana.
Kar ne naveliča se ogledavati mičnih podobic, ki
jih je toliko, in vendar vsaka spet drugačna. In
kako nedolžnočisto veselje jo navdaja vselej,

201

kadarkoli se preveri, da se drži Pust še vedno,
enako, kakor se je držal že leta in leta in
leta.“

,.No, hm! No — prav ! 11

„Marsikomu se zdi morebiti neverjetno, da
je ni prav nič sram materinega jezika! Govori
ga kar javno pričo drugih na glas. Kaj? Igrati
nehvaležno vlogo narodnjačice in rodoljubice, to
se ji zdi kaj kratkočasna burka, ne samo doma
v kuhinji, ampak tudi zunaj, kadar gre s svojo
strogo gospo mamico poskakovat na dober zrak . 11

„No .. . Morda tudi čika?“

„Do zdaj še ne. Kadi pa, kadi! Pa še skozi
nos ga daje ! 11

,.Hehe . . ."

„Ime ji je pa Veverela. Jo poznate? Hčerka
grofinje Orehuze, rojene princesinje Pipineže . 11

,,Poznam . . . Hehe, hehe . .

„Gledat se pa letava, kadar utegneva le
količkaj! Kadar sliši ali bere le začetno črko
mojega imena, zardi do ušesnih šopov — to mi
trdi sama — in bliskovito švigne na samoten
kraj, premišljevat svoje vrele občutke. Zgolj od
ljubezni meži po cele ure. Še jesti se ji ne ljubi
prav. Najlaže se shajava ob plesnih vajah. Saj
imam precej čeden frak, in da je napuf, tega ni
zapisano nikjer! Kaj kmalu jo popleševa z izdajal-
nega kraja javnosti za molčeče grmovje pa za¬
brenkava visoko pesem prepovedane ljubezni ! 11

202

„No, bo že, bo že P je dejal princ Migomi-
gavzar in se zavalil na aževino. „Če bi bil jaz
v tvoji koži, obesil bi se bil že davno! 11

,,Včasih tudi malo obupani.“

„Obupati je še vedno bolje, kakor pa v vodo
skočiti. “

„0d zore do mraka blodim po gozdu in
preobračam kozelce. V mravljišča se postavljam
na glavo in migam z nogami po zraku, hrepenim
v višave in zraven pa — stokam in merim svojo
trdo srečo!“

,.Hm, in bledih pošasti ti nič ne šumi ponoči
pred očmi, da zatisnoti ti jih ni moč v mirno
spanje? In spomini, spomini milotožni ne zvihravajo
ti prahu razpadlega ti čudnega stebra v srcu
kvišku, da te skeli in peče v razburjenosti pre¬
veliki ?“

„Kako pa!“

„ln ledene usode strupeni piš podrl ti je
steber ta?' 1

„Kdaj že! Pa ob štore in panje se butam,
da mi kar potrkava po možganih! 11

„Za grešnega mesa umarjanje je to dobro
in za počutkov ukoro!“

,,Kadar sem truden, ves otekel, obunkan in
opikan, pa na telefonu poslušam, kako raste travica
zelena, dokler se ne tresem od mraza, kakor ostrižen
pes ob novem letu. Saj ste opazili, ljubi botrček,
da sem skozinskoz naboden in prehlajen? Eojaki
me obrekujejo in se me ogibajo kakor kuge.

203

,Bežimo, bežimo, pesnik greh zaganjajo krik od-
daleč, kadar me zagledajo; otroci pojemajo od
strahu, matere in dečle omedlevajo, možje pa beže
v dupline in lezejo v dimnike!“

,.Kdor kosi od kraja, pusti psa, naj laja!“
gaje hrabril princ Migomigavzar, ki mu je hudobno
srce veselo igralo od škodoželjnosti. „Pesnik, ki
nima nobenega pravega vzroka, da se čuti ne¬
srečnega, tak pesnik je od muh!“

„Slava se me je prijela in drži se me, kakor
smola k 1

,,Nekaj zdravega zrna je res v tem, ljubi
Veveran, ne bom dejal. Pa — premalo! Vse pre¬
malo klenega zrna, prijatelj mladi!“

Pesnik je bil pričakoval obilo pohvale za
svoje muke. Zaraditega ga je Migomigavzarjeva
ocena dirnila jako nemilo.

„Ali dragi boter," je dejal, „pa me vendar ne
zapustite v zadregi? Svetujte mi, prosim vas, kaj
koristnega!"

„No — priznati moram, da si vsaj ubral
pravo pot. Toda enake neumnosti je že davno,
davno opisal Cervantes nadolgo in naširoko."

„Premišljujem tudi, zakaj država ne plačuje
pesnikov kakor plačuje, recimo, uradnike, ali vsaj
cestne pometače."

„No, zdaj pa že vidim, da si res precej
prismojen! Pa le izvirno nori, izvirno!"

„Bom. Pa tudi umreti hočem. Še v tem ena¬
konočju! Že drugi teden!"

201

Veveran ni zapazil, kako veselo so se zabli¬
skale oči princu Migomigavzarju.

,,Samomor? 1 * je povzel hinavski starec, ki
je komaj zatajeval radost, da se tako kmalu in
tako izlahka iznebi nevarnega tekmeca. „To ne
bi bilo tako napačno. Samo — kaj izvirnega,
izvirnega! Ako si za kaj, utiri novo pot! Le po¬
misli, kakšna čast te čaka! Razširil boš slavo
domačega duha po vsem omikanem svetu! Ne boš
še pod rušino niti sto let, in že te bo mladezen
srednješolska preklinjala krepko, zakaj natanko
se bodo morali učiti za maturo, kdaj si prijokal
na ta glupi svet, in kdaj ti je zaklenkal umiraček,
in pa kaj si od povoja do groba takole kaj one¬
gavil na tej malovredni frnikoli. Pozabljeni bodo
tvoji nasprotniki, leposlovni opravljivci, enodnev¬
nice, ki merijo dela tvoja z ozkoprsne estetike
vsakdanjim vatlom, pozabljeni bodo in brez godbe
pokopani tudi vsi učenjaki cepidlakoviči, ki nosijo
dandanašnji veliki zvonec in se vojskujejo po
starem kopitu za vejice pa pike. Ti pa boš,
prečist genij, sedel brez bolečin na konju krilatem
v višavah sijajnih in, nektarja sit pa ambrozije,
boš Židane volje kazal vsem skupaj fige ! -1

Zaslepljeni Veveran se je kar obliznil po
teh zapeljivih besedah . . .

„Krasno! Ah, krasno ! 11  je stokal navdušeno.
„Toda — izvirna smrt! To je velika reč ! 11

„Hm . . . Nemara bi moj znanec ..."  je
mrmral princ Migomigavzar bolj samprisebi.

205

„0j, nadaljujte, govorite!" je prosil mladič
in prijel botra hlastno za kremplje.

„Počasi, dragec mladi! — Lej, onostran
mlake prebiva v smrečju nad tonvo duševni ve¬
likan. Mož je tako strašno učen, da se je kar
samega sebe za doktorja povišal nekega vedrega
jutra, ko se mu ni ljubilo več biti konjederec."

,, Gospod Fuč?“

„Nihče drugi. Zadel si: naš slavni gospod
grof, doktor Fuč, specialist za smrt. Spisal nam
je debele bukve z naslovom: ,Vaš testament —
ali — Tako morate umirati!' K njemu pojdi po
svet!"

„Saj res! O — zdaj sem pa že dober! Za¬
hvaljujem vas prisrčno. Z Bogom!"

,. Srečno!“

Satanski smehljaj je pretvarjal princu Migo-
migavzarju obraz, ko je bil kovarnik zopet sam.

„Pojdi se solit, babji Gregor!" je siknil
skozi škrbaste zobe. „Skakalin neumni! Ta durak
je res sam vase zaljubljen in ne ve, da gunca
namesto pegaza le — junca! Caramba!"

Nedolžni Veveran pa je krenil proti veliki
luži, porinil kos smrekove skorje v vodo, skočil
v ta čolniček, nastavil svoj dični rep prav kakor
jambor pa jadro proti ugodnemu vetru in se izročil
valovom.

206

IV.

Nenadoma se je razglasila strašna novica, da
se je dični pesnik Veveran najedel strupenih gob
in ciklamnov. Mlad pek ga je našel navsezgodaj
vsega trdega pod smreko, na katero je hodil ne¬
srečnež vasovat k dekletu od stanu.

K njegovemu pogrebu so prihitele vse go¬
renjske veverice, kar jih je živelo tiste dni med
Šmarno goro in Triglavom. Le nje, ljubice, ni
bilo odnikoder . . .

„Caramba!“ se je jezil princ Migomigavzar,
ko se je ril skozi množico. Marsikatero gorko
brco je lokavi intrigant dobil med rebra ali po
grbi ali pa tudi kam drugam, kamor je že priletelo,
preden se je mogel postaviti na svoje govorniško
mesto. Polagoma je ponehalo med zbranim narodom
mrmranje in bučanje, podobno grmenju morskega
valovja. Zavladala je grobna tihota. In odkašljal
se je stari grešnik Migomigavzar in začel migo-
migavzati menda takole:

„Umrl — je Veveran! Umrl je — Veveran,
izmed naj duhovitejših pesnikov tega stoletija eden.
Umrl je — naš Veveran, ne v tujstvu, marveč
na zemlji domačej, smatrajoč večinoma — kakor
kažo dela mu slavna - nesrečnim se prav zelo.
Prezgodaj, tvrdim vso odločnostijo, prezgodaj pre-
minol je naš trikrat genialni Veveran ta, pevec
po milosti božiji prav v besede pravem pomenu,

207

preminol je, pravim, ker se mn ljubilo nič več ni
živeti. . . živeti.; . živeti.. .

Eojaci! Nikarine pričakujte, da, nepripravljen
bivajoč, velikega moža podobo naslikam vam pod-
polno. Kdor tako srečen je bil izmed vas, da le
eno samo občeval je uro z umetniškim duhom tem,
ta ve, kako preveljavil precej v pesem je drugačnih
veljav vsakatero. Damam izvlasti ugajala njega
osebna prijazen in vsa prikazen uže je samaposebi
tako, da manj trdne nature dobivale ob prvem
pogledu so mrzlico. Žarnookih veveričen naših
marisikatera v prostih je urah skrivaj za njim
vzdihovala, jokala, bledela, norela. Vse bilo veliko,
nenavadno je na njem, ki tukaj v odprti leži
vam zdaj krsti, in duli mu je bil kakor bazilisek.
Imeval je misli dosta, da utegnolo ob njih bi živeti
pesniških rodovin devet, akopram imele mladih bi
toliko, kakor velerodovitni imevajo jih zajci domači.

Dočim drugi, ali ozirajoč se na dostojanstvo
svoje puhlo, ali iz bojazljive miroljubnosti pro-
izustvujejo samo natihem in delajo pest le v žepu,
je, kakor veste, pomaljal Veveran odkritosrčnih
lig slehernemu pod nos. Toda fige — v rokavicah!
Kajti nežen, prečudno nežen in še bolj eleganten
tudi je bival pesnik ta!

Vedno sovražil vsako polovičarsko je bren¬
kanje na poezije premogotno harfo, sovražil vsako
prazno čuvstvovačkanje in igračkanje jalovih ko-
punčkov, sovražil vedno vse tiste tudipesnike, ki
na Parnasa prisojni strani udomačiti se hote tiho-

208

tapsko. Zato so preganjali ga in obrekovali ga
tudi, češ, Veveran seje izpozabil, izpridil, pohujšal,
pokvaril in si konec konca nakopal sramotilni
priimek: pesnik!

Boj enega mojstra nam kaže nj ego vili besed
vsakatera. Priznati je treba, da njega poskočne
umetnosti čudno kipeče in vrveče bistvo prihaja
iz ogledovanja večne prirode. Njega pesmi preveva
orjaški duh, nekaj, kar vsakega osvoji zmago¬
slavno: živenja silna moč! Socialnih vprašanj
samostalna motritev ta, ostri ta vid, vtapljajoč se
do duše dna in pa zahomotanih značajev jasni
razkroj — vse to je čudno vVeveranu. Ne da bi
gagal v novostrujskih gnojnic prestanih mlakah,
je z vzneseno dikcijo in pravim pesniškim vzletom
krenol s prekmalu razhojene ceste na resnično
nova pota, nikdar pa nalašč luž ni iskal ne blata.
In to poudarjajoč, povedati vam toliko vem, da
cenimo okroglim čislom stihov njegovih do sedem
septilijonov, ki visoko nadkriljujo titularnih pes¬
nikov naših pogreto cikorijo. Velikana takega
veselili se brezdvojbeno uže nikoli več ne bodemo!

Njega pesmi se dozdevajo pač nekaterim
kosmate premalo, zopet družim pa kosmate preveč!
To je grenkosladke slave sladkogrenki strup! Še
drugi so zahtevali, da naj bi skakal čez lastno
senco. Da pa tega terjati ne smemo od veverice
nobedne, to sem vam. nova pota utirajoč, uže do¬
kazal v svojem zadnjem sostavčeku, ki vam ga
mimogrede priporočam kar najtopleje.

209

14

Zdaj nastopite, zdaj, oj vi njega zoprnici!
Vi polovični slutvoučenjaci! Vi razsluti črnorizci!
Vi leposlovni opravljivci! Vi mračnjaci, ki o lepoti
nimate najmanjšega poumnija! Vi, ki imate dušo
v trebuhu! Vi pokvekarja Terzita potomci do¬
mišljavi, ki ste poezije jedva podušali in, nikdar
siti mastnih dividend, komaj pokuknoli v slovstvo
naše. O vi skakazen zanikarna, ki ste, dobre pupe
in pape polni, drznoli se, lajajoč meriti njega dela
neumnostijo svojo usnijeno in banalne kritike
vatlom vsakdanjim, in se, neoprostivo meketajoč
in mijavkajoč, silili, otročijimi glasovi in nečastni-
cami, zavratnim načinom zatreti neomadežano in-
vidualnost, rekše samorodno prvobitnost, in se
blamirali do mozga! Zdaj ste umolknoli, zdaj,
kakor kura, ko je kuharice ostri nož na vekov
veke zatisnol ji kurje oko!

Umrl je Veveran . . . Ugasnola na obzoriji
našem je svetla zvezda kakor velikanska sveča,
ki, sama sebe žrtvujoč, sveti množim družim. Aliis
inserviendo consumor!

Težak — kamen  mu pokopanemu hočete
zavaliti na prerano mu gomilo, češ, da počival bi
tu tem — laže! Da ne izgubode proslulo se mu
ime v zabljenija brezidno, izteknoli ste malo strani
od Save vode borno mu zavetije, rojstno hižico, in
nakanoli ondukaj vzidati mu spomina — kamen!
In postaviti ste ukrenoli — a ne še tako kmalu
— na mesti druzem, vsemu svetu na videzi, spo¬
menik mu tam zvunaj veličasten za dobršnih

210

orehov dvajsettisoč, da oznanjal njega slavo so-
sebno bi ta — kamen!  Pa kaj pomagati mu
morejo vaša prizadetija in troškovi ti vsi zdaj...
lepo vas prosim! Zakaj pa — kruha  v olajšek
mu niste ponudili ni kosca nikdar ali makari
krompirija nezabeljenega v oblicah tako poceni
takrat — namesti zdaj vseh drazih teh — ka¬
men o v! In utolažil bi si svoj glad vendar bil
tudi rad. Kajti utegnoli ste uže slišati, da lačni
so radi in še bolj žejni tudi so pesnici in pe-
resnici. In kako zdravega apetita je imeval šele
Veveran!

O ti preljubi Veveran in prijatelj!

Dosta nemilo me taknolo je nenadno to po-
ročilice, da prerano torej izgubiti morali smo tebe,
ki razumevalo te je, poudarjam, našega naroda
mož tako malo. Zakaj maral nisi, kolikor zdeti
se more, posvetnega njih blaga nikdar. Zlate
poezije nisi gojil le takrat, kadar ti je obetala
kaj zlata. Ampak narobe na odličnejšem stalu po
cele ure hrepenel si lačen tija proti nebi v jasne
višave, kder zmeša takoj se navadnemu filistru,
iz grmovja prizemljubarju, navajenemu samcato
pestovati tolsti si trebuh. Ne da bi nagrad bil
kaj čakal, si pogruzil podpolno se v Muzo, in, na¬
darjen nenavadno bogatim načinom, zapustil nam
poezije medu poln ul. Ker imeval mogotnega ra-
čitelja nisi, bival prinujen si stradati, in, skrivši
torej, tekom živenja nastradal si v sila čudežnem
jezici liričnih biserov mnogo. Ob zibelki ondaj

211

14

rojstni dan je bila prisostvovala in te bila po¬
ljubila je Vila . . . Gorje!

En sam poljub —■ pa toliko trpljenja!

O ti veliki čutečnik! Našega naroda razširil
si čast in slavo od Šmarne gore po širocein sveti
do Kamčatke, do Japoncev, do Kitajcev! Dokler
pod solncem bode veveric katera še poskakovala
in glodala lešnikov in orehov, ostani zapisan v
poezije zlati knjigi črkami žarečimi, kakor tudi
ti bodi in bodi v naroda srci večen in slaven
spomin! Kaj da si nam bival, to vemo podpolno
šele zdaj, ko utihnole na vekomaj so lirične ti
orglice, o ti naš ponos, dika naša, o ti idealni
pesnik brezi pristaščekov in brezi honorarija iz-
podbudnih penez! O tem spisati bi utegnoli še
cele bukve. Ali kdo bi jih bral, to je pa drugo-
vprašanje! Torej pa rajši — nič.

Mi pa, možije, ki slovesnostnemu pogrebu
navzočujemo tako rade volje in tako trumoma,
pritrgujoč si tem načinom tega ali druzega raz-
vedrovanja — kaj pa bodemo ukrenoli mi ob
ugodnej tej prilici? Oj vi, ki se jokate, le jokajte
se, le! Temu pač že izkrajnji je čas! Kdo nas ne
bi utegnol jokati tukaj to uro? Vaše vrele solze,
kolikor najbolj mogo, brezdvombeno dokazuj o, mni
se mi, izvlasti to, da še prav poseben dar veverstvu
našemu je velikan in titan ta! Narode! Slavni
ljudije! Prijazni pogrebci! Za te žalosti delj je
upati, da ga hočete zdravi in veseli posnemati
vi in vaši unučeki po skromnih vam močeh, tem

212

potom kažoč, kako častite Veverana in ga ljubite
vsaj po — pogrebu!

O le poglejte ga, kako vam jaha pegaza,
žebca izpočitega, v višav sijajni šaroti in kako
ozira po širocem se sveti, njemu le — otroškem
vrtci! O le poglejte ga, kako se smehlja vašim
— kamenom, dobro se imajoč v večnosti gaji!
O le poglejte ga, kako vam, dolgo teptan tujim
kopitom, jezdari brezi bolečin, in jezdari in se
gunca v sedlu iz lavorilt, in se gunca in vam,
nektarja sit in ambrozije, ovenčan nesmrtnosti ne-
uvehlim vencem, kaže vsem skupaj — lige!

Živio Veveran! “

V.

Uspeh tega govora je bil velikanski.

Princ Migomigavzar je bil mrtvaški govornik
v besede najhujšem pomenu. Svoje genljive na-
grobnice je snoval in pilil za slehernega narod¬
njaka, veljaka in prvaka že takrat, ko se je
dotična reva še radoval božjega solnčeca.

Najstarejše veverice niso pomnile, da bi se
bilo kdaj kje najokalo toliko joka in nastokalo
toliko stoka, kolikor se ga je ta čudni dan. Že
po prvih besedah so prišle marsikomu solze v
oči. Da bi genil tudi trdovratnejše poslušavce, je
zajokal proti koncu sam vodilni jok. In takoj so

213

se zrahljane duše spustile za njim in ubogljivo
uživale veselje javne žalosti. Princa Migomigav-
zarja se je lotil kar strah, ko je videl pred sabo
toliko žalosti proste . . . Komaj je pa izpregovoril
zadnjo besedo, že se je zgodilo navhitoma nekaj,
kar bi si ne bil mislil izlepa nihče: Veveran —
je skočil pokoncu!

„Oprostite, slavna gospoda, da še nisem
umrl!“ je dejal s krepkim glasom. „Predal sem
namreč nekatere svojih pesmic; in vesel prvega
,.honorarija izpodbudnih penez“, sem šel pa ne¬
koliko pokrokat na Dolenjsko. Tam sem pil iz¬
vrstno vino. Kar mi je še ostalo denarja, sem
pa zavozil na ljubljanskem električnem tramvaju.
Tako se mi je ukrhal in ubil ves dobiček. Nekaj,
ker nisem vajen pijače, nekaj pa, ker sem bil
truden od pota, sem zaspal tukajle kakor zaklan.
Doktor Fuč, specialist za smrt, bi bil kajpada
precej spoznal, da še živim, pa ga ni doma, ker
se je odpeljal na Dunaj, kazat učenjakom novega
bacilčka. Njegov namestnik, mrtvaški preglednik,
gospod baron Smukavt, se je pa izvolil malo
zmotiti in potrdil mojo smrt . . . Upam, da vas
veseli, ko me vidite čilega in zdravega! Slišal
sem malone ves govor presvetlega princa Migo-
migavzarja in sem mu jako hvaležen zanj. Vendar
sem bil tiho do konca, ker vam nisem hotel kratiti
nedolžne zabave . . . Zdaj pa vam predlagam,
oziroma vas prosim najponižneje tole: od tistih
20.000 orehov, ki ste jih tako že namenili za moj

214

spomenik, mi dajajte le letnih 4 %, pa bom ime¬
nitno izhajal in vam zlagal najlepše pesmice!“

Ko so videli razočarani pogrebci, da je Ve-
veran vstal takorekoč od mrtvih, so ostrmeli, tako
da so prve trenutke kar samo zijali prav debelo!
Komaj pa jim je omenil tistih odstotkov, že so
se vzdignili vsi kakor en mož zoper njega.

„Kaj?“ so kričali in se mu zdaj nemarno
spakovali zlasti tisti, ki so jokali prej največ.
„Še ga ni konec pijanca? In že zdaj se pogaja
za spomenik, ko še živi? Strela ga dala! A, če
pa to ni škandal, kaj pa je potem še škandal?
Sramota! Dajte ga! Lovite ga! Lasajte ga! Tepite
ga! Kamenajte ga! Le ubite ga! Nujte, nujte
kanacijo !“

Veveran tedaj ni premišljeval dolgo, ampak
se jim je bržbrž priporočil in odpotoval. Bli¬
skoma je švignil na bližnjo smreko in šinil
kakor na vzmetih ali poskokih po nasprotni strani
debla proti vrhu. Takoj se je vsula za njim gosta
toča storžev, žirov, ježic, želodov, šišk in peška.
Posebno pa so se vihravasti častivci prizadevali,
da bi ga parfimirali z gnilimi jajčki.

Vendar se mu je posrečilo, da se je v pravem
času skril pod široka peresa lapuha na tleh.
Rusi preganjači pa so ga zasledovali le na visokem
in se drevili vsi mimo njega po vejevju. Dvoje
njih pa je sedlo prav nad njegovo glavo na bukvo.

„Veš kaj, 1 * je slišal prvega, „meni je že
dosti. 11

215

„Meni tudi," je dejal drugi. ,,Le odpočijva
se! Veveran naj gre rakom žvižgat in ribam gost.
Saj ga ne dobodo!“

„Ne začopatijo ga ne!"

,.Ampak Migomigavzar, to je pa pravi intri-
gant! Rad bi ga priporočil zaničevanju potomcev!
Tako ga je veličal, da bi mogel na Šmarni gori
sedeti in si prati noge v Savi. Toliko je hvalil
reveža in ga koval v zvezde, da zdaj nihče ne
mara zanj!"

„Pa res. Prevelika hvala ubija."

„Veveran je bil pa tudi teliček, da je ostal
vedno tako osamljen. Ali ni videl, kako se zdru¬
žujejo drugi književniki in se podpirajo drug
drugega."

,.To ni nič! Njih slava je od davi do drevi."

Potem sta odskakala večerjat. Veveran pa,
dodobra izpočit, je srečno unesel svojim razžaljenim
pogrebcem pete, skočil v Otočah na vlak in se
peljal zadaj na buhaču brezplačno mimo Radovljice
proti severu. Šele v Lescah ga je zapazil izpre-
vodnik in ga zapodil. Veveran je smuknil skrivaj
na kmetski voz, ki je drdral proti Bledu. Ondi
se je ohladil, se potem kopal v jezeru, opral vse
madeže pokvarjenih jajčec raz sebe in se prepar-
timiral s prijetnejšimi dišavami.

Iznova ves okrepčan, je uredil svoj Marconijev
stroj brez žic in nemudoma brzojavil ljubici mno¬
gotere tajnosti, ki so Veverelo pretresle do dna
srca .. .

216

j,Kikiriki! ; ‘ se je razlegnilo v večernem
mraku po gozdu.

Veverela je takoj spoznala Veveranov glas,
vzdignila glavico in strigla z ušesi. Gospa Ore-
huza je hodila navadno s kurami spat; danes je
bila pa legla še zasvetla v pernico, se zvila in
kmalu trdno zaspala. Hčerka je naglo pa tiho
vstala, se odvezala, pomečkala nekaj cunj pa cap
v odejo in privezala ta sveženj na svojo nit. Cez
prsi se ji je svetil rdeč trak, ki je bila nanj na¬
vezana bela lilija in ji molela preko hrbta ob
desnem ušesu visoko nad glavico. Takoj se je
ukradla skozi manjši izhod v začelju in odtiho¬
tapila naravnost k ljubčku pod ono smreko.

Mladi junak jo je že čakal tam, sicer bled,
toda odločen. S prelestnim nasmehom je skočila
ljubica k njemu in ga kakor obsedena ugriznila
za vrat, da je kar zažvižgal od izrednega užitka.

„0 — to imaš temperament!“ jo je pohvalil.
„Prav nič nisi dolgočasna!“

,.Bolje nisi mogel zadeti prave urice! Mati
so malo preveč pokušali borovničarja. Se nama
ni bati, da bi se zbudili pred jutrom. 11

Veveran je od veselja preobrnil tri kozelce
zaporedoma in ji poljubljal drobne deviške krem¬
peljčke.

,.In mojo doto so skrili tako dobro, da je
zdaj še sami ne morejo več najti. Ves dan so
revskali nad mano in me zbadali zaradi tebe. 1 '

„Ti revica ti!“ jo je miloval in ji dal od¬
pustek, medeno srce, ki gaje bil kupil na Brezjah
pri Mošnjah, in ki ga je takoj pohrustala z veliko
slastjo.

„Povrhu me je prišel pa zopet nekdo snubit.
Bogat dedec! Še ni tako grd! Ima tri hiše. Ena
mu je urejena čisto secesionistno od zelenega
pohišja do zadnjega pljuvalnika . . . Oh,to je križ,
to! — Moja mama so še stare sorte, čisto fin de
siecle. Saj veš, da so me dali fotografirati z metlo
in smetiščnico, češ, da imajo domače vzgojeno
hčerko. Skok od starega rodu do mlajšega je
prevelik, da bi me mogli razumeti. Ne puste me
niti na gimnazijo, nikar na univerzo. In tako
rada bi nosila doktorski klobuk, ki hi se mi gotovo
podajal kaj lepo! — Ah, čemu smo veverice sploh
na svetu? Zato, dajemo in se možimo? Niti ne vemo,
odkod smo. Človeku je vsaj dokazano, da je od
merkovce ali od hudiča. Mi pa, ali smo od polha?
Ali od podgane ? -i

„Bog ne prizadeni! ;!

„Danes so mi rekli: ,Marš na vofct!‘ Na¬
znanila so že tiskana! Na!“ Dala je Veveranu
fin papir, ki je stalo na njem z ošabnimi črkami
tole:

218

Qrofinja Orehu z a, rojena
princesa Pipineža,  pa
princ Pavliha  opozar¬
jata Vaše gospodstvo na
prihodnjo možitev hčerke,
oziroma nečakinje, kon-
tese Veverele  s princem

? Migomigavzarjem.  f

1 Gast je gospe kneginji Kos-
\>/  matildi,  rojeni markizi
Skakuci,  pa knezu Kos-
matevžu  naznanjati Va¬
šemu gospodstvu prihod¬
njo ženitev njiju sina,
princa Migomigavzarja
Jl\  s konteso

f- Veverelo.  t

1’oroka bo danes teden ob polidvanajstih tamkaj
za bukovjem.

Moste. Črnivec.

„Pa te vendar niso premotili njegovi sladko¬
snedi pogledi? 11  jo je vprašal Veveran napol
porogljivo napol žalostno.

,.A, kaj še!“ gaje zavrnila. „Taka metuljnica
pa le nisem! Kako mi vendar moreš zabavljati
tako neusmiljeno ?“

„No, no . . . In snubač? Kaj si mu rekla? 11

„1 — da ga nemaram! -1  se je odrezala in
prezirljivo namrdnila nosek. „Za živ svet ne!
Veverela ljubi le enkrat in le enega samega! 11

„Bravo!“ se je razveselil in jo ugriznil za
uho nič manj navdušeno, kakor prej ona njega.
„0 ideal idealnih idealov! Zavrtiva se nekoliko! 11

„To pa še zmeraj!“ je rekla Veverela, in
zaplesala sta divjo polko, da se je zemlja tresla.

Veveran je pa lepo žvižgal, da nista zgrešila
pravega umera.

,,Ah—“ je vzdihnil deklič, ko sta se nara-
jala dositega, „veš, mama so rekli, da mi izbero
kar sami ženina, če bi se kujala še kaj dolgo.
Za kazen sem preklečala vse popoldne in jim
morala brati iz Velike Pratike. Komaj že skakljam."

,,Plesala si pa vendarle, hm,“ se je nasmehnil
Veveran. Takoj pa se mu je zopet zresnil obraz,
in počasi so mu uhajale iz ust besede: „Tvoja
mati — ne zameri mi! — so hudobna volkulja
v nedolžni uniformi slovenske veverice in imajo
dokaj kosmato vest."

,,Popolnoma so se mi utujili!“ je tožila
smrtno ranjena duša.

,,Zlata ljubica!" jo je pomiloval Veveran, in
mehko ji je udarjal njegov moški glas na uho.

„To je življenje!"

„Tudi jaz sem sit posvetnega veselja. Vse
ničevo, vse! Kaj pa še hočem? Pil sem najboljše
vino, užival ljubezen najlepšega dekleta, zlagal
najslajše pesmice — više ne morem! Moj pegaz
ima naduho in pa gliste, tiste dolge, konjske! Kaj
bi silil ubogo paro? Niti za pol salame mesa ni
več na njem, in perje gre razenj, kakor raz staro
smrdokavro. Kako naj bi me držal nad oblaki?
Komaj se pase ob cestnih jarkih in muli zaprašeno
travo, kadar ne žveči ob jaslih prazne slame.
Nobenega okusa nima več. Ambrozije in nektarja
ne loči od žaganja in pomij. Mogoče, da sem tega
jaz sam kriv, ker sem ga prej gonil prehudo.

220

Utegnil bi sicer še nekaj časa varati založnike
in neumno množico z dosedanjo veljavo svojega
imena. Le prekmalu pa bi ga neustrašen ocenje-
vavec zasačil v smetišču posiljene proze. Niti v
kontrabant ga nočem prodajati. Do solza je gen-
ljivo, kako se mi trudi in vzpenja kvišku, pa ne
pride više kakor otroški zmajček in že zopet
čofne v lužo. V pravem času razjahati, to je
umetnost, ki jo umeje le malokateri jezdec! Ako
umrjem zdaj na vrhuncu svoje slave, poreko celo
..avtoritete 1 ': Tako mlad nas je zapustil, koliko
bi nam bil spisal še lepšega! Ali moj pegaz!
Hrom je, brom, ni drugače. Neumne oči mu zro
potrpežljivo kakor velblodu, glavo tišči k tlom
kakor osel — vsem živalim je podoben, samo
pegazu ne. In kako sva jo šla včasi po svetovnem
prostoru kakor skozi dež svetlih isker in se kopala
v škrlatnem etru! — Vidiš, Veverela. na fran¬
čiškanskem mostu me je srečala pamet, ki je
bežala pred evropskimi dekadentači v sredo črne
Afrike. Malone da nisem ponorel od samega veselja.
Priklonil sem se razburjeni devici prav do tal.
Navzlic silni naglici mi je odzdravila prijazno,
me žalostno pogledala od glave do repa in mi
pokimala, češ: „Naj pa bo no, ker si ti!" In že
sem čutil na očeh luskine. Ročno sem jih snel in
zagnal med smeti."

,,Najrajša bi šla v krtovo deželo!"

„Krasno —“ jo je prijel Veveran ognjevito
za besedo, „umriva skupaj!"

„Že nocoj ?“ se je prestrašila Veverela in
ga pogledala z velikimi očmi. Vendar jih je takoj
zopet povesila, zakaj on jo je meril s tako čudnimi,
vročimi pogledi. Nekaj tujega se je skrivalo v njih,
nekaj, kar se ni podajalo tem krasnim umetnikovim
očem, ki jih je doslej videla le plamteče od ple¬
menitega ognja navdušenosti. Zdaj je žarelo nekaj
drugega v njih, ko je motril njeno velevitko po¬
stavo, goli tilnik, polne roke.

,.Zakaj ne?'*

,.Ah, že nocoj!“ se je obotavljala boječe.
„Veveran, Veveran, kam sva zašla ! 11

,,Priložnost je ugodna,“ je poudarjal slovesno.
„Smrt je najini ljubezni zadnja utoka.“

»Ah ! 11  Nagnila je glavico na stran, kakor
hi poslušala nekakšen notranji glas.

,.Kaj bi odlašala ! -<

„Ah! Ah!“

Dekle je zakrilo obraz v roke in se začelo
bridko jokati. To niso bile malenkostne bolečinice
vsakdanje veverice, ampak to je bila velika, ple¬
menita žalost velikega, plemenitega srca.

„Ne silim te pa nikakor ne,“ je šepetal
ljubček. „Toda jaz nočem več živeti . 11

„Veveran ! !1

„Tebe pa morda vendar še mika ta svet?
Le dobro si premisli ! 11

Nad tihimi gozdnimi slemeni se je prikazala
luna in dajala zaljubljeni dvojici luč in potuho.

Čudno so se jima širile oči in srepo zrle v prazno
daljavo . . .

„Hočeš? ; ‘ je vzdramil čez nekaj časa Veveran
dekle iz zamišljenosti.

Veverela je zadrgetala in — pokimala. Z
obrazka ji je sevala otroška zaupljivost in krotka
vdanost.

,,Kaj bi počela brez tebe,“ je dejala kakor
v sanjah. „Po tvoji smrti bi mi počilo srce samo-
posebi!“

„Slavno bova umrla na izviren način —
hvaljen bodi doktor Fuč!“

,,Ah, Veveran, skoraj me je strah tvojega
demonskega pogleda, akotudi se ti poda neznansko.
Pa povej mi, povej, strašno me ima radovednost
zaradi izvirnosti —“

„Prosim, počakaj malo! Zložiti moram svojo
labodnico! je rekel in zapisal s svinčnikom na
listek:

Mladezen!

Ljubezen!

Bolezen!

Ciklamen in gobe!

Pa tudi narobe:

gobe, ciklamen!

Na zdar! Amen!

„Kaj pa hočeš tukaj reči? ;<  ga je vprašala
Veverela, ko je prebrala mrzlične poteze njegove
drhtljive roke. „Gobe, ciklamen! Hm!“

223

Veveran je gledal topo predse. Menda je ni

slišal.

,.Povej no," ga je šilila, „kaj si nameraval
s temi besedami povedati P

„He — če bi vedel to jaz sam!"

„1, če sam ne veš, čemu si se pa trudil in
pisal? Ciklamen in gobe! Hm, hm!“

,.Naj uganjujejo! Naj!“

„Oh — to si vendar čuden!"

„Čisto nič čuden . . . Toda, čas je, da odločiva
svojo usodo. Pojdiva na smreko!"

,.Ne morem sama. Mama so grdo delali z
mano. Tudi plesala sem preveč."

„Te pa ponesem štuporamo!" je izgovarjal
svečano, si zateknil predsmrtnico za klobuček in
splezal z ljubico na drevo.

,,Napol mrtva umreva še laže!" je dejal in
se igral s prstanom na njeni zadnji nogi. On sam
pa ni imel nič zlatnine na sebi. Uro je bil dal
že zdavnaj študirat, prstani so bili pa že vsi
srečno promovirani.

„Kaj bo pa zdaj?" je vprašala, ko sta se
nekoliko oddebnila. ,,Ti, mene je pa strah!"

„A, nič se ne boj, saj si moja! Le malo
potrpi, pa bo, kar bo!“

In zdaj je Veveran v vidno znamenje večne
združitve zavozlal oba repa v genialen vozal.

„Le pazi, Veverelica! Kadar rečem ,trr, se
spusti na desni doli, jaz se bom pa na levi! -
Ena . . . dve . . . tri!"

224

In že sta za zvezana repa visela s smrekove
veje navzdol in se nihala v zraku.

»Preljubi Veveran, to je nerodno!“

.Kako praviš? 1 * je mrmral; pogledati je ni
mogel, ker se mu je preveč smilila.

„Še na zadnjo uro imava take sitnosti?“

Po tem pogovoru pa je potegnil Veveran
Veverelo k sebi, jo pritiskal divje na srce, ji
poljubljal čelo, lica, ustne ter omamil ljubico in
samega sebe z elementarno strastjo svoje ljubezni.

Skozi mrldi gozd pa je potegnila usmiljena
sapa in zibala in uspavala zavozlani parček . . .

Vil.

Kmalu po solnčnem izhodu je počil glas o
ljubezenski žaloigri in se raznesel daleč po okolici.

Že zarana je bilo na usodnem kraju vse
črno radovednežev. Iz bližnjega mesta je prihitelo
celo mnogo trdokuhanih banavzov, pri žgancih in
kaši ošabnelih. Močan birič je bil snel dvojico z
veje in ju prinesel na tla pa s težavo odganjal
amaterske fotografe in zijalasto skakazen.

Mladiča sta dihala še malo. Kraj hčere je
stala odurna grofinja Orehuza, tiščala pene kakor
morski pajek na suhem, in se silila mežati, da bi
skrila nepopisno jezico, ki jo je davila v duši.

225

15

Naposled je prismrčal plešasti doktor Fuč s
Štefanom zdravila.

„Poljubljam vam vse štiri, milostivaF je
udvorno pozdravljal gospo.

Nejevoljna starka je pa samo prevzetno od¬
kimala: „Zavl mne j tok use an ps. Se bom nhka
pvačava. Se na bo nč zaston. Tkaj pa šejmam!“

Veleučeni vrač se je sklonil nad zaljubljen¬
cema, ju pretipal in pretrkal ter se pripravljal,
da bi odvozlal vozal.

Veveran in Veverela pa sta se zopet zavedla
in se branila s poslednjimi močmi: ona je prasnila
zdravnika po dlani, on pa ga je ugriznil v mezinec,
ko mu je doktor pošlatal pevsko žilo. Zaraditega
se je moral lečnik najpoprej zdraviti sam sebe.

„Aqua fontis composita! Bog daj norcem
pamet,“ je godrnjal, »pametnim srečo, otrokom
pa boben!“

To priliko pa sta porabila samomorca.

„Ha —!“ je ušlo Veveranu v umiravici. In
nehal je trpeti.

Veverela pa je počakala, da je imela po
ženski navadi zadnjo besedo. Še enkrat se je po¬
gledala v žepnem ogledalcu, potem je pa omahnila
z glavico in izdihnila: „Ah!“

In devet prehlajenih krokarjev pa devet
mrtvaških čukov jima je začukalo in zakrokalo
strašno odslovnico z razuzdano vsiljivostjo novo-
strujskega grdoglasja.

226

Hkratu pa se je jela množica spoštljivo
umikati na vse strani, zakaj na biciklju je pri-
bezljal grd hudič s paradnim cekarjem po dvoje
peklenskih rekrutov. Ali vsega je bil že natlačil
z drugimi dušami; zato ju je požokal kar v otlino
kolesnega obroča in tako jadrno odcepetal proti
peklu, da je precepetal zadnji rekord za tri kisle
sekunde.

Medtem se je ril princ Migomigavzar skozi
gnečo dopfed Orehuze. Ko je opazil na tleh Ve-
verelo, pa še tako trdno zvezano z Veveranom, mu
je izginil zaničljivi nasmeh z obraza.

„Na-a!“ je zahrkal važno grof doktor Fuč.
„Tu ne pomaga nobeno vraštvo več!“

Da bi se pa tem gotoveje ognil vsaki zmoti,
je odprl pibeč in izpustil obema mrličema kri,
kolikor se je dalo. Potem je pa vzel svoj Štefan,
mrmral nekoliko latinskih besed, pogledal častila-
komno naokoli in oznanil strmečemu narodu debelo
resnico:

„Silentium! Obadva sta fundamentaliter
mrtva!“

Tačas pa poskoči princ Migomigavzar kakor
požgečkan ris in zgrabi učenjaka odzadaj za škric.

„Oba doktore?“ hlastno vpraša leposlovni
pogorelec.

„ Obadva,“ pokima zdravnik zadovoljno. „Tako
gospodični kakor temule mlademu kalfaktarju so se
zamotala čeva, ko sta se gugala z glavama navzdol
visečima. Potemtakem lahko rečemo, da sta se

227

zavozlala — zunaj in znotraj. Vzel ju je obadva
črt Astarot na biciklju, ker mu je prišel vsled
njegovega pijančevanja avtomobil na boben. Vse to
je, po domače povedano, tako izvirno čudno, da
nikdar tega ne takega!“

„Z Bogom, dota!“ si je mislil Migomigavzar,
„Toda — stoj! Pa vzemimo vdovo! Star panj
še bolj gori!“

Dočim je premleval to stvar, je pa Orehuza
rekla: „Bohonej, pogrefce!“ in si ali iz jeze ali
iz kesa odgriznila jezik in ga pojedla. Precej je
umrla od tega ostrega strupa.

Nova nesreča v ljubezni je presunila princa
Migomigavzarja tako, da je izpulil strokovnjaku
Fuču dvojnjak iz rok, popil zdravilo in poginil
pri tej priči, še preden je mogel izreči: „Garamba!“
Ko je pa grof doktor Fuč, specialist za smrt,
videl kar dva para mrličev v tem kratkem času
na tleh, ni vedel od strašnega veselja, kam bi se
dejal. Zato je poskočil visoko v zrak. Ker se pa
že dolgo ni bil nič telovadil, je padel tako nerodno
na plešo, da je bil takoj še sam „fundamentaliter“
mrtev. Zjutraj ni še dobro odzvonilo sedem, že
jih je vzel Astarot vseh pet.

Brez števila pesmic so kovala nadobudna
pevčeta pa tudi obrajtani pesniki Vevereli in
Veveranu na čast. Skladatelji so jima posvečevali
krasne skladbe; kiparji so klesali njiju kipe iz
mramorja; slikarji so ju slikali na platno in na

228

razglednice. Narod sam pa si še dandanes, zlasti
uročne noči, takole okolo kresa, v raznoterih
inačicah pripoveduje bridko zavozlano povest dvoje
božjastno zaljubljenih živalc med Šmarno goro in
Triglavom.

229

;  •(-< (II ■
















jgaiožništvo ■£• Schwentner v -Ljubljani

priporoča nastopne knjige in muzikalije:

Album ..Kranjsko v slikah in opisih", eleg. vez. 4 K, po pošti 4K 30h.

Cankar Ivan: „Jakob Ruda", drama, broširano 1 K 20 h, po
pošti 1 K 25 h.

Cankar Ivan: „ Knjiga za lahkomiselne ljudi", broširano 2 K. 50 h,
po pošti 2 K 70 h; elegantno v platno vez. S K 50 h,
po pošti 3 K 70 h.

Cankar Ivan: „Vinjete“, broš. 3 K 60 h, po pošti 3 K 80 h
elegantno v platno vezano 4 K GO h, po pošti 4 K 90 h.

Cankar Ivan: Za narodov blagor, komedija; broš. 2K, po pošti
2 K 10 h; eleg. v platno vez. 3 K, po pošti 3 K 20 h.

Cankar Ivan: „ Kralj na Betajnovi", drama; broširano 2 K, po
pošti 2 K 10 h.

Cankar Ivan: ,,Erotika", II. izdaja; broš. 2 K, po pošti 2 K 10h.

Čehov Anton : „ Momenti ", broširano 3 K, po pošti 3 K 20 h;
eleg. vez. 4 K, po pošti 4 K 20 h.

Jelovšek Vlad.: „ Simfonije", broš. 2 K, po pošti 2 K 20 h.

Dr. Ilešič Fr.: „ Prešeren in slovanstvo", Cena 70h. po pošti 75h.

„Kaj hočemo ? “ Poslanica slov. mladini, broš. 50h, po pošti 55h.

Kersnik Janko: Zbrani spisi. I. sešitek: Cyklamen, broš. 2 K 50 b,
po pošti 2 K 70 h ; II. sešitek: Agitator, broš. 2 K 50 h,
po pošti 2 K 60h; III. sešitek: Na Žerinjah, broš. 2K50h, :
po pošti 2 K 60 h.

Kersnik Janko: Zbrani spisi. Vezana izdaja. I. zv.: »Cyklamen«
in »Agitator«. V platno vezan 6 K, po pošti 6 K 30 h;
v lini pol franc, vezbi 7 K, po pošti 7’K 30 h.

Kette Dragotin: „ Poezije “, broširano 3 K, po pošti 3 K 20 h ;
eleg. vez. 4 K 40 h, po pošti 4 K 60 h.

Kocbek Fran: ,, Pregovori, prilike in reki", broš. 60h, po pošti 705.

Dr. Krek Gojmir: „Anton Aškerc". Studie. Broš. 1 K 60'h;
po pošli 1 K 70 h.

Zupančič Oton: „ČaŠa opojnosti", broš. 2 K, po pošti 2 K 20 b;
eleg. vez. 3 K, po pošti 3 K 20 h.

„Vseučiliški zbornik", broš. 4 K, po pošti 4 K 30 h.

Za mladino:  -

Pisanice. Pesmi za mladino. Zložil Oton Zupančič. Kartonirane
80 h, po pošti 85 h.

Medvedji lov. Čukova gostija. I 'uvesti. Spisal Josip Brinar. Kar-
tonirano 80 b. po pošti 85 h.

Na rakovo nogo. Povest. Spisal Ivo Trošt. Kartonirauo 80 h,
po pošti 85 h.

Roza Jelodvorska. Povest, Spisal Krištof Schmidt. S 6 kolorira-
nimi podobami, eleg. vez. 2 K, po pošti 2 K 20 h.

Zoologijski atlant. Sestavil H. Leutemann. Slovenski mladini
razložil A. Pavlin. 24 tabel s 255 koloriranimi slikami in
57 strani besedila. Trdno vezano 6 K, po pošti G K 30 h.

Dobri otroci. Kolorirane slike s pesmicami. Za najnežnejšo
mladino. Cena 24 h, po pošti 29 h.

Naše domače živali. Kolorirane slike iz domačega živalstva brez
besedila. Broš. 40 h, po pošti 45 h.

Otročičem v zabavo. 22 koloriranih slik s pesmicami. Broš. 80 h,
po pošti 90 h.

Otročičem V zabavo. Lcporello- izdaja (slike so napete na močni
lepenki s platnen, hrbti). Cena 1 K 50 h, po pošti 1K 70h.

Noetova barka, Živalstvo v podobah s pesmicami. Kolorirana
izdaja. Cena 1 K 50 h, po pošti 1 K 75 h.

Sladki orehi. Računski primeri v slikah in pesmicah. Cena
kolorirani in karton, izdaji 1 K 60 h, po pošti 1 K 80h.

Mnzikalije:

Venec slovenskih pesnij za citre. Mešiček Jos. II. natis, 1K 40h.
Slovenski Citrar Št. 1, — Mešiček Jos., Narodna koračnica, 80 h.
Slovenski citrar št. 2. — Koželjski Fr. S., Na vasi, fantaz., 90h.
Pouk v igranju na citrah. Koželjski Fr. S., I. zvezek, 3 K.
»»»»>,'» » » » II. » 3 »

» » » » » » #  »»III.  » 2»  60 h.

Podoknica iz Teharskih plemičev za klavir. Hoffmeister K., 1 K.
Pesmi za visoki glas s sprem, klavirja. Hoffmeister K., 1 K 50 h.
Trije jahači, melodram za klavir. Hoffmeister K., 1 K.

Zvezdica, polka mazurka za klavir. Volarič H., op. 9, 90 h.
Slovenske narodne pesmi. Pirnat Stanko, partitura 2 K 40 h.

Tri Aškerčeve balade, zložil Risto Savin. Cena 2 K 40 h.

Zimska idila. Balada za srednji glas. Risto Savin. Ana 1 K.
Pod oknom. Samospev za bariton, dr. Gojmir Krek. r K 60 h.
Pozdrav Gorenskej, valček za klavir. Parma Viktor, 2 K.

Bela Ljubljana, valček za klavir. Parma Viktor, 2 K 40 h.

Album slov. nar. napevov za klavir. I. zv., Gerbid Fran, 3 K.

» » » » » » II. » » » 3 »

Možiček. Enodejanska pantomima za klavir. Ipavic. Cena 5 K.
„Novi akordi 11 , I. letnik 8 K; elegantno vezan 10 K.

J. Blasnikovi nasledniki v Ljubljani.

NARODNA IN UNIVERZITETNA
KNJIŽNICA