—   141    —
Šolska veselica v Ulimjim na Šta-
jarskim. *)
„Kar serce napolnuje , tudi jezik izrekuje" pravi pregovor. Kdo bo tedej tudi meni za zlo vzel, ako veselje svojiga serca vsim prijatlam šolske mladosti oznanim, namreč: nedolžno veselico Ulimskih šolarjev zopet letaš 19. maliga serpana.
]Va opomnjeni dan ob 2 popoldne smo se v šoli zbrali, učenci z ličnimi palicami zvezik cvetlic na verhu palice in na persih, učenke vence od desne rame do leviga podpasa, na paličicah zvezik vertnih cvetlic; spre-dej bandero z cvetlicami ovenčano , v sredi venca —-P. J. I. živijo! — V tri šope razdeljeni smo šli sparama, kakor živ cvetličen vert — na odločeni kraj.
Tu smo iz zelenih vej šotorčik napravili, potem si oddehnili, jerbas kruha pojedli in nekoliko vina z vod6 popili. Zdej so se vsi učenci v svoje razdelke razdelili in poskušnja (pa ne konecletna, ktera se v šoli obhaja) se je začela nar poprej iz keršanskiga nauka, potem iz drugih šolskih reči iz glave. Ki so nar boljši odgovorili , so dobili svetince na pisanih trakih, kterih je bilo 41 razdeljenih. Potem smo nekaj slovenskih veselic in zdravic , pa tudi pobožnih pesem zapeli.
Za tem sta se dva šolarja: Jože Veli na in FlorjanMotoh s čednimapovestima za ta dan naučenima prav lepo obnesla.
Zdej so se poštene igrače začele: učenci posebej in učenke posebej; kakor: pisker s zavezanimi očmi ubijati , in več družin. Poslednjič je bil spet jerbas kruha podan in vino z vodo , in potem so se vsi šolarji v red ustopili, de bi domu odrinili. De bi pa vender še kaj posebno lepiga za spomin v svojih sercih hranili , sini jim sicer žalostno pa podučivno povest povedal: kako je nek gerdunski hlapec preobloženiga konja s ko lam po glavi bil, de je ubogo revše na tla padlo in drugi dan poginilo. To je otro-kam toliko v serce seglo , de so ginjeni vsi pod milim Bogam obljubili, nobene živine ne gerdo imeti, ne ter-pinčiti vse take neusmiljence opominovati in svariti; če pa to ne zda, nobeniga znanja, ne zaveze ali prijaznosti s takim več imeti; zakaj živinoderec tudi z ljudmi usmiljenja nima, in obdivjano, terdovratno serce pokaže.—-Tako smo končali spomina vredni in kaj veseli dan. Močno je staršem dopadlo, še bolj pa otrokam, ki nedolžniga veselja ne bojo pozabili.
*) Kadi bi bili dali obširniši popis te veselice natisniti, pa nam silno prostora zmanjkuje.                             Vredništvo.
Precej ljudi kmetiških in gosponkih je našo veselico obiskovaje počastilo; posebno nas je v serce veselilo , de so tudi naši serčnoljubljeni duhovski sosedje iz Horvaškiga prišli in se prav zadovoljni z nami ra-dovalL Visoko častiti gosp. Jože Mikec, župnik (faj-mošter) Šent-Anski naHorvaškim, Slovenec od glave do nog", iskren domorodec, vir sine dolo, kakor La-tinec pravi; — in pa tudi ljubeznivi Ulimski gosp. fajmošter Jaka Duler, poseben podpornik in prijatel šolske mladosti} sta nar pridniši šolarje še posebno obdarovala. Hvala, hvala verlima rodoljubama ! —
Kader je sonce k božji gnadi šlo, smo se tudi mi prav prav zadovoljni in veseli domii povernili; po celi Ulimji so se pa še več dni potem od te veselice pogovarjali.
Šolski prijatli! le poskusite take veselice, in vidili
bote : koliko veselja in prida bote včinili!
Jože Virk.
—   142   —