List 49.
Bog živi nam cesarja!
Minulo nedeljo, dne 2. decembra, preteklo je štirideset let, odkar je naš cesar Prane Jožef I. nastopil vladarstvo starodavne naše avstrijske države.
V viharnem letu 1848. moral je takoj mladi cesar po komaj spolnenjem 18. letu svoje starosti, z močno roko v red spraviti zmešnjave širne države, pred vsem moral je s pomočjo skušenega vojskovodja grofa Radecki-ja in pa hrvatskega bana grofa Jelačiča, zatreti nevarne upore, ki so nastali na Ogerskem, na Laškem in pa v glavnem mestu države, na Dunaji. Bilo je to sila težavno delo, pri katerem so cesarja zvesto podpirali Hrvatje, Slovenci, Čehi, Poljaki, pa tudi velika večina nemškega naroda, zoper nezadovoljne Lahe in Madjare. Na Ogerskem posrečilo se je upor zatreti še le s pomočjo došle ruske vojne.
Do leta 1859. vršile so se pomenljive premembe v notranji upravi države, leta 1859. pa se je imela država naša braniti zoper združena napadnika Laha in Francoza, kresov dan tega leta končana je bila vojska z nesrečno bitko pri Magenti, vsled katere si je Laška prisvojila Lombardijo.
Ko nas je 1. 1866. zopet napadil Lah v družbi nemške Pruske, morala se je Avstrija odpovedati odločevalnemu uplivu na Nemškem in celo premagani Laški odstopiti Benečansko kraljestvo. Te zgube poravnale so se deloma s pridobitvijo Bosne in Hercegovine leta 1878. vsled Berolinske pogodbe.
Z letom 1860. podelil je cesar Franc Jožef svojim narodom ustavno vladanja, tako, da se državno gospodarstvo in postavodajstvo vrši skupno po cesarju in njegovi vladi in pa izvoljenimi zastopniki ljudstva.
Naš cesar kazal se je vedno zvestega varuha ustave  in  ustavnega vladanja.
S posebno spretnostjo znal je naš cesar preprečiti nakane, po katerih je pretila naši državi versko-kulturna borba, izobraženje državljanov bila je cesarju največja skrb. Ustanovilo se je za čas njegovega vladarstva na tisoče novih šol vsake vrste, trgovina oživljala se je prav tako kakor obrtnost po zgradbi cest in železnic, katere so nastale skoraj vse za čas njegovega vladarstva.
Umetnost in umetne obrti so se ta čas udomačile v naši državi in sedaj se Avstrijska tudi v tem oziru more skušati z najbolj izobraženimi državami. Vrh tega pa je pravičnost, milosrčnost, in dobrotljivost cesarjeva pridobila njemu vseh narodov njegovih srca tako, da nas dandanes po pravici ves svet zavida za našega cesarja.
Moč in veljava naše di:žave, katero so začetkom podkopavale sosedne nam države, razun Ruske, na-rastlo je izrekoma za dvajset let tako, da danes vsakdo išče našega prijateljstva in se boji našega nasprotstva. Voj na naša nastjala je več kot štiri ali petkratna smemo prejšnja in ta vojna oborožena je z orožjem, ki je izgled drugim najboljšim državam.
Po tolikih vspehih in pa po tako odličnih osebnih   lastnostih pač ni   čuda,  da   so  se  vsi  av-
390         -
strijski narodi navdušeni pripravljali, sijajno praznovati 401etnico vladanja cesarjevega. Pa tudi pri tej priliki pokazal je cesar svojo zvišeno blagosrčnost in modrost; odklonil je namreč povodom tega praznika vsak unajni lišp in hrup, odklonil je vsake dragocene slavnosti, odklonil celo čestitanje in pa slovesne službe Božje ter priporočal svojim | narodom, da praznujejo ta praznik z deli milosrčnosti in dobrih del v stalno, podporo reveže v, bolnikov in. sirot in sicer z blagodejnimi dejanji. In res, narodi poslušaU so svojega očetovskega vladarja, ne le stotine in tisoče, temveč milijone gold. imetja odločilo se je vsled te dogodbe za stalne dobrodejne namene, tako da bodo še pozni rodovi blagoslavljali, vladarstvo cesarja Franc Jožefa, uživajoč bogat sad na njegov miglaj nastalih blagih zavodov in ustanov
Slovenci so svojo udanost in ljubezen do svojega cesarja tekom tega leta v tako neštevilnih slavnostih in mnogobrojnih, ako prav primeroma manjih dobrodelnih činih izraževali, da danes smelo trdimo:
dne 2. decembra kipela je z vsakega slovenskega srca
goreča molitev proti nebu:
Bog obvaruj, Bog ohrani  milega nam cesarja Franc Jožefa!