jSftüi
mw
<■ < 1» -*-


«Jft <•/•. »/•/ */•-> t'» •
Vsebina i. zvezka:
1.	Jos. Cimperman: Salura. Soneti. I—4.......
2.	Janko Kersnik: „Rošlin in Vrjanko". Povest.....
3.	Jos. Stritar: I^vstik.............
4.	Fr. Gestrin: Na cvetji se vender ti solze blišči! . . . Pesem.
5.	Dr. Josip Vošnjak: Dolgost Človeškega življenja. . . .
6.	Josip Stare: Pisma iz Zagreba. XIX........
7.	Simon Rutar: Imenik krajepisnih imen slovenskih. . . .
S. Ivan Hribar: Vesela vožnja. Humoreska.......
9. Književna poročila:
I. Josip Stare: Slovnici in 1848. leto.......
10.	V. Holz: Nova slika Jurija Šubiča........
11.	Jos. Gustin: Canglov „Vodnik"..........
12.	Listek: Šliridesetletniča Njega Veličanstva presvetlega cesarja
— Biblijografija slovenska. — „Narodna knjižnica". — Odlikovanje slovenskega učenjaka. — Nektera duhovna opravila. — Muzejsko društvo. — Josef Jireček. — Slaven skladatelj. — Vabilo na naročbo: — Listnica.
Pozor!
Denašnji list smo poslali še vsem dozdanjim gg. naročnikom, tudi če niso še poslali naročnine. A prosimo jih, naj to skoraj storč, da pri pošiljanji lista ne nastane nered.
Poleg tega smo nekaterim znanim rodoljubom po slovenskih pokrajinah, ki doslej niso naročeni na »Ljubljanski Zvon«, poslali nekoliko iztiskov našega lista »na ogled«. Jako bi nas veselilo, ko bi tudi med njimi »Ljubljanski Zvon« našel kaj novih prijateljev in novih podpornikov; kajti ako pregledujemo imenik svojih naročnikov, pogrešamo med njimi še premnogo občezhanih odličnih rodoljubov, ki so brez dvojbe naročeni na kakšen tuj leposlovni list, ki pa ne podpirajo »Ljubljanskega Zvona«, dasi je. ustanovljen baš za omikane kroge slo venskega nriroda. Sploh se moramo potožiti, da slovenska inteligencija ne podpira po svojih močeh slovenskih pisateljev in da njena požrtvovalnost ni v nobeni razmeri s pridnostjo in požrtvovalnostjo naših pisateljev. Da bi se tudi to o novem letu obrnilo na bolje!
Upravništvo.
m i j ub1 j
^^ps^Leposloven, in znanstven list!
V Ljubljani i. januvarija 1889.	Leto IX.
Stcv. i
Satura.
My dear native country, thon hast been the ideal of highness in my golden youth, but now 1 see thy preference trodden by enemies feet and <lis-honourd by some of thy own sons.
f>.
X\az|>čto platno, barve na paleti,
Sčetica v mirni roki čvrsto riši, Ncstrastno srčne vzore skrite piši, Vrščč umeteljnosti zakon sveti.
Lchkö sicer ni posla mi začeti,
Saj kakor svdt nerad resnico sliši, Takisto v kmetski in gospödski hiši Ljudem je zoperno jo mčdse vzeti.
A naj nečislana živi pregnanka,
Nebeškega rodit vam pečat nosi, Zmagdlka povzdviguje svčtlo čelo.
Domovja nima trajnega obstanka,
Nikjer ji cvetje se v pozdrav ne trosi, In vender meslo jo poznd in selo.
12
c mislite, ker moja umolknila Zaliipno struna je glasnö pojoča Da že ohlaja srčna kri se vroča In da usilia pevčja meni žila.
ITvalitev ni me vaša omotila,
Predobro včm, da slava je begoča; Ne straši graja mene, bič plctoča, Ker licemčrsivu nisem žgal kadila.
Potihnil sem, da mlajših kdo med nami Strundrjev se prikaže na Parnasi, Ki slaje pel, krepkcjc bi od mene.
Vesčli up, sred mi dclj ne mami,
In ker molčč še mojstrov naših glasi. Naj struna moja tožni molk prežene!
jLoct, ki vzvišeno poslanstvo Čuti,
Glušf, kad.\r brezumnost mu veleva: Takd-le »divnih« pevcev lira peva, Da rahločutnih srdcc ne razljuti.
Kdor svojeglavo v zakon ta ne but i In svojega sred ne razodeva, Mirdn, brezskrben dobro se hranjeva, Po stčzi hodi z rdžami posuti.
Kdo poštenjakov bi hrepenel jčsti
Najslajšo hrano, ki jo radodarno Ponuja hlapcu svojemu bedast vo?
Zalčgaj mu, prekričal glas je včsti,
Oskvrnil moško Časi si malomarno, Značajnost kaži vidno zdnj sovraštvo!
ffirc/i učil sem čustva se umeti,
Ki v globočini vstajajo njegovi; Umejem vas, nesmrtni vi duhovi, Kakd človeku modro je živeti.
Zastavica vročina mi poleti
Nikaka ni ter zimski ne mrazovi, V prirodi žitja tajnega sledovi, Vsaj semtcrtj?t jih možno jc odstreti.
A česar ne ume vam, čuj, mladina
Slovenska draga, reši mi vprašanje In prav iz srca, prosim, odgovori:
Kje ima vrelec tvoja bolečina,
Odkod mehkužno v pesmih vzdihovanje, In kakšni tvoji so življenja vzori ?

Jos. Cimperman.
„Rosiin in Vrjanko"
Povest. Spisal Janko Kexsnik.
I.
a jednem dnih zelenih holmov, ki takd jednakomerno, a vender prijazno obrdbljajo strugo tihe Krke, pomikajoče se ob njih podnožji v stoterih ovinkih, stoji gradič Dvor. Srednje posestvo je to, in niti njegovega niti imena njegovih gospodarjev ne beremo zabeleženega v zgodovini; ožje svoje domovine. Gradič je zidan v jedno nadstropje, štirivoglat, a brez dvorišča; na severnem konci mu jc priklopljena mala stavba z visokim, cerkvcnemu podobnim zvonikom: to je grajska kapelica. Spredaj se širi prostorno dvorišče in prav sredi tega stoji košata lipa; zadaj pa se svet vzdiguje in po umetno napravljenih, odkopanih in uglajenih odstavkih rase vinska trta, na severnem konci pa je ograjen prijazen vrtič. Gospodarska poslopja stojč pod gričem, za streljaj oddaljena od gradti; travniki in njive sc razprostirajo na obe strani, v ozadji je nekoliko vindgradov, više za njimi pa lep, svetlozelen bukov gozd. Gori v se-vero-vzhodu, kjer se prikaže Krka v ostrem ovinku izza nasprotnega griča, da leze potem počasi proti Dvoru in mimo njega, tam stoji selo M1 i n prav ob včliki cesti, ki križa široko Dolenjsko in ki ravno tu na dobrem, visokem mostu preskoči globoko Krko.
Pred mostom je mala ali čedna krčma, in pred njo sta dnč, katerega se pričenja naša povest, ob mizi, ki je bila ravnokar in nalašč prinesena iz hiše, sedela moleč dva človeka, gospod in gospd. Bil je krasen poletni popoludan po lahkem ponočnem deževji, in tanka sapica, ki je završala časih po košatem kostanji na konci hiše, ni mogla dvigniti trohice prahu raz cesto.
Krčmar, ki jc bil s pomočjo dčkle prinesel mizo in dva stola pred hišo, in potem, ko mu je na dotično vprašanje prikimal gospod, še polič vina, polič vode in dva kozarca, stal je nekoliko časa ob strdni, kapico svojo v roki vrteč, ter poskušal pričeti razgovor. Debeli možič je bil jako ponižne nravi, in ni ga motilo, da na par vprašanj niti odgovora ni bilo; a mož je menda poznal svoja gosta, zato se ni dal motiti in je govoril dalje. Iz njegovih ogovorov in zakritih vprašanj tudi lahko sklepamo in pozvemo, da sta bila ta dva gospodska človeka grajski gospod in gospä iz Dvora, in ker se je bil danes zjutraj grajski kočijaž Tine z rejenima svojima konjema in staro kočijo ustavil tu pred krčmo ter se okrepčal z dolgim požirkom slivovke, včdel je krčmar, da sta ta dva prišla semkaj naproti Tinetu in kočiji, v kateri sc je imel pripeljati domöv na počitke njiju jedini sin — Pavel, ki je študiral na Dunaji.
Gospod je naglo pil svoje vino, gospä pa samö pol kozarca
vode.
»Dolgo jih ni!« deje ona po dolgem molku, in kakor je bilo čutiti, le zato, da izpregovori.
On je vstal in šel pred most, od koder je bilo videti dalje po ccsti, nego izpred hiše.
»Mudč se morda v kaki krčmi, kakor je to pač studentovska navada!«
Vrnivši se, izpraznil je zopet kozarec in užgal znöva dolgo lulo, ob kateri je vlekel.
Krčmar je bil silno radovčden, kdo ima pač še priti, ker sta ta dva govorila o množini, on pa je bil pozvčdel o jedinem Pavlu, a ni si upal povprašati. Pokašljal je dvakrat poluglasno in se umeknil v hišo. Gospod pa jc šel zopet pred most.
Bil je velike, široke postave, imel je očito nad petdeset let, ali bil je krepek in zdrav. Lepa, siva brada mu je krasila drobno koščeno lice, in dvoje iskrili očij, ki jc gledalo izpod gostih obrvij. pričalo je o živi nravi gospodarja svojega. Opravljen je bil navzlic poletnemu suhemu dnevi v visoke škornje in tesne, z usnjem obšite hlače, kakor bi bil ravno stopil raz sedlo, na glavi pa je imel širok, mehak klobuk. Povedali smo že, da je pušil iz dolge lule, v desnici je vihtil kratek jahaški bič.
Gospd pa, ki se ni genila s stola izpred krčme, bila je povse druga. Imela je jedva šestintrideset let. toda bila je videti mnogo mlajša; velike, gibčne postave, lepega, malo bledega lica, plavolasa in moclro-
i*
öka, bila je opravljena v svetlo, ukusno obleko, ki jo je kazala še mlajšo; človek bi bil dejal, da sta to oče in hči, a ne mož in žena.
In vender je bilo takö.
Sedaj umirovljeni major Ivo pl. Lukič je bil pred dvaindvajset leti prišel po naključji v službenih opravilih v te skrite kraje. V gradu na Dvoru so bili tedaj njega, nadporočnika, jako prijazno vzprejeli in öni teden, kateri mu je bilo prebiti tam, potekel mu je kakor jedna sama ura. V gradu je bila tačas pöleg pöstarnega gospodarja Kovači ča in prav take sestre njegove, jedina njegova hčerka Lorica, jedva petnajstletna deklica, toda vzcvetela kakor roža v prvih urah, kadar odpre venec svoj. Je li čudo, da sta se ta dva človeka zaljubila? On dozorel mož in ona neizkušeno cleklč, ki vrže prvi pogled v svet? Ko je Ivo odhajal, pretakala je Lorica bridke solze, ali oče jo je tolažil in Ivo je obljubil, da pride čez leto in dan. Prišel je, in potem vzel Lorico za svojo ženo s seboj.
Stari Kovačič je še učakal veselje, da se mu jc porodil vnuk, Pavel, a kmalu potem je zatisnil oči. Sestra je šla še v istem letu za njim. Posestvo Dvor in vse Kovačičevo imetje pa je pripalo, ker jc bila pogodba taka, zčtu in hčeri pokojnikovi, vsakemu polovico.
Ivo pl. Lukič, ki je bil sam iz jako bogate hrvaške rodbine, prepustil jc staremu valptu na Dvoru, da je gospodaril tam, kakor se mu je zdelo prav, ter je s svojo mlado ženo in otrokom živel rajši po prijetnih večjemestnih garnizijah, kamor ga jc zanašala sreča. Šele ko je Pavel malo odrasel in jel hoditi v šole, naveličal se je Ivo večnega potovanja in preseljevanja in šel v pokoj »major ad honores«. Nastanil se je v Ljubljani, poleti pa bival na Dvoru. Ko pa je Pavel dovršil gimnazijo, preselila sta se tudi roditelja stalno na Dvor, in tam sta sedaj bivala že dvč leti.
Toliko o njiju dvčh, da bode včdcl čestiti čitatclj, s kom mu je opraviti; natanjčneje pa ju spozna v teku povesti.
»Štiri bode kmalu, in ob treh bi morali že biti tukaj!« prične major, vrnivši se znöva od mosta.
»Čudno, res čudno«, pritrdi ona.
»Kaj meniš?«
»Oh, nič, toda čudno, da jih takö dolgo ni! Zgodilo se jim vender ni ničesar?«
Dejala jc to mirno, malomarno ter segla po kozarec z vodo.
»E — kaj še! Kaj se more zgoditi!« mrmra on nejevoljno, a čuti je bilo iz vsega mrmranja, da ga naudajc tiha skrb. Ukazal je še polič vina, pil in hodil nemirno po ccsti gori in doli.
»Mene je jelo skrbeti!« oglasi se gospä, dasi se ji ni zljubilo vstati in stopiti tja na most in pogledati v daljavo, se li ne kaže že od daleč zaželeni voz.
»Kaj bi te skrbelo, Lorica? Lehkomiselni ljudje so to; oba pi-jeta kod in Tine tudi —«
»Morda so se zvrnili, Ivo?«
»I, kaj pa — s takimi konji!«
»Pa voz, kočija je stara!«
»Kovačev dosti ob cesti!«
Navzlic pomirovalncmu svojemu oporekanju pa je bil stari vedno nemirnejši. Pogleda še jeden pot na uro in izpije naglo zadnji kozarec vina.
»Lorica!«
»Kai je?«
»Jaz pošljem domov po konja in jim jašem naproti!«
»Potem pa nobenega ne bode domov!« nasmehne se gospa.
»Ti se šališ — a mene že skrbi!«
»Ravnokar te še ni skrbelo!«
On jo je srepo pogledal in košate obrvi nad očmi so se mu skoro spojile.
Obrne se še jedenpot proti mostu, in sedaj, dasi ni hotel vzkliknil je veselo: »Oh, tu so, tu so!«
Sedaj stoprav je vstala gospä in šla počasi k mdžu, skrbno va-rujč svojega lica gorkih solnčnih žarkov. Tam daleč izza drugega hriba se je pripeljala velika grajska kočija, in Tine na visokem kozlu sedeč je vihtil v jednomer svoj bič. Tudi preko mostu je vozil naglo, takraj pa obstal takö lepö, kakor je le mogel. Iz voza sta poskakala brzo dva gospoda, v letih očito različna.
»Lepe reči to!« kričal je major; »čakati vaju morava, da že o vsem mogočem ugibljeva.«
Iiotel jc biti strog, ali veselje jc zvenelo iz njegovih besed.
»Sevčda« — odgovarjal je naglo mlajši prišlecev, predno so se še pozdravili, »ta vražja kočija je vsega kriva; perö smo štrli in potem kovali!«
»Maha — kaj sem pravil, Lorica? Kovačev dosti ob ccsti!« smijal se je major.
V tem sta se s Pavlom objela in poljubila, in nato je Pavel skočil k materi ter ji poljubil roko in lice. Obrnil se jc naglo in
ugleda vši tovariša svojega, ki je stal še vedno s klobukom v roki ob strdni poleg voza, vzkliknil:
»Oprosti, Vid! Papd, to je prijatelj moj, o katerem sem pisal —- doktor Vid Božan — moj oče — moja mati —«.
»Major pl. Lukič,« hitel je po stari navadi Pavlov oče, in prijazno stisnil dnemu obe roki. Gospd Lorica je z naglim, bistrim pogledom premerila visoko, elegantno postavo doktorjevo in mu podala drobno svojo roko v poljub.
Sklenili so poslati Tineta z vozom dalje ter iti pčš domdv. Daleč ni bilo.
Ivo je vzel sina pod pazduho, doktor pa je ponudil gospč roko, in tako so korakali v živem razgovoru ob brčgu Krke proti Dvoru.
»No, kakd je bilo pri preskušaj i ?« pričel je oče, akoprem je že včdel, da je sin napravil z odliko prvi svoj državni izpit.
»Oh, dobro, dobro!«
»To je prav! Lepe počitke boclemo imeli, jahali, lovili — kar boš hotel — na Vrbljenje nas tudi vedno vabijo; — oh, tam so veseli! In na Grič k Podgorskim vaju popeljem!«
Stari ni videl, da se je sin pri imenovanji zadnjega priimka malo zardel.
»Oh — k Podgorskim?« ponovil je za očetom.	'
»Ti so sedaj doma! Potovali so — Bog ga včdi, kod, toda — to ti bodo že sami povedali.«
Ivo ni čutil, da je sin jel kakor veselo presenečen hitreje stopati in da ni odgovarjal.
»So li sami?« vprašal je Pavel čez nekoliko trenutkov.
»Kdo?« dejal je oče, ki je bil v veseli svoji razburjenosti že pozabil, kar je bil prej omenil.
»I — Podgorski!«
»Menda — toda stoj! Pričakovali so gostov — oh, da, da, goste imajo — z Dunaja, ali od kod že, takd sem čul, toda natančnega ne včm.«
Pavel pa tudi ni hotel več povpraševati, nego jel je govoriti in izpraševati o žetvi, o vinu in o gospodarstvu.	«
»Teh krajev še nikdar nisem videl«, govoril je doktor Božan, spredaj gospd Lorico za roko vodeč, »in presenetila me je tiha krasota, ki se odpira po teh zelenih sotčskah v takd tesnem okviru, a vender takd mogočno vplivajoča.«
»Mi smo se je že takd navadili, daje nc čutimo več,« nasmehnila se je majorka.
»Mogoče, da — tudi to je možno. Najlepšega se človek privadi in — naveliča!«
»Naveliča, da, to je prava beseda!« dejala je gospa Lorica skoro z vzdihom.
»Ste li že dolgo tu?« vprašal je doktor.
»Dvč leti.«
»In vedno takö — sami?«
»Vedno! Nekoliko sosedov — to je vse!«
»In po zimi?«
»Dvč sem Že tu prebila; — letos — prihodnja bode tretja!«
»Zakaj bi ne šli v mesto, na Dunaj; Pavel je tam; par zimskih mesecev v stolnem mestu, to bi bilo pravo!«
»Oh — dal Ali Ivo ne grč nikamor več; privadil se je tu svojim konjem in svoji luli«, smijala se je majorka na pol obrni vsa lice proti m0žu in sinu — »in tega mu ne nadomesti vse včlikomcstno veselje.«
»Ej, Lorica, saj tudi tebi ni toliko do njega!«
»Kdo vč? Ti me pač ne vprašaš!«
»Mamä, prihodnjo zimo na Dunaji!« vzkliknil je Pavel; »jaz po-rečetn: to je sestra moja! Vsakdo mora verjeti!«
»Dobro, izvrstno!« pritrjeval je doktor, in majorka je navidezno nejevoljna, ali vender s smehom zapretila sinu, naj se ne šali takö slabo.
Major pa jc dejal: »Prav si govoril, mene bosta pa oba predstavljala za očeta!«
Smeh je bil splošen in Lorici se je zdelo najbolje.
Dospeli so pred grad in ko je bil Ivo opozoril v naglici gosta svojega na razgled, ki se je odpiral izpod velike lipe nizdolu po ovinkih Krke, odvčl je oba prišleca v grad.
Proti večeru so šli še vsi trije gospodje na izprehod in po večerji so vsi dolgo sedeli v takozvani biblijoteki pri kozarci vina in pušili. Celö majorka se ni branila cigarete, katero ji je bil zavil doktor.
To je bil izvrsten družbenik. Znal je lepö in prijetno pripovedovati in je zlasti vplival z ono sigurnostjo, s katero se je vedel. Imel je že morda trideset let, bil visoke, krepke rasti, črnolas in in temnook; nosil je kratko pristriženo brado, ki je dobro pristojala njegovemu malo bledemu licu; vsa zunanja oprava njegova jc kazala moža, ki je vajen boljših krogov in boljše družbe.
Ni čudo, da so ga bili vsi veseli; celö lice gospč Lorice, vedno takö jednakomerno belo, kazalo jc nocoj nekoliko lahke rdečice, in majorju je ugašala lula vsako minuto.
Ko so se odpravljali k počitku, ostal je Pavel nekoliko trenutkov sam pri roditeljih.
»No — kako Vama ugaja prijatelj moj?« vprašal je veselo, v svesti si, da mu odkrito pritrdita.
»Pameten mož! Meni je po volji!« menil je major.
»Prijeten družbenik!« dejala je Lorica in zrla v zrak.
»To me veseli!« zavrnil je Pavel.
»Pa odkod je?« vprašal je oče.
»Oh, scvčda, tega še ne vesta! Kmetskih roditeljev sin je iz imovite rodbine na Spodnjem Štajerskem; bil je dovršivši študije od-gojitelj pri raznih aristokratih in je mnogo potoval po Evropi; predlansko leto je vstopil za odvetniškega koncipijenta na Dunaji in kdaj bode — advokat.«
»Kakor ti?« dejal je oče.
»Morda tudi jaz!« smijal se je sin ves v radosti ob prijaznem, ljubezni polnem pogledu, s katerim ga jc meril oče.
Gospä Lorica je bila malo zamišljena, in ko se jc poslavljal Pavel, dejala je le, pomolivša mu roko v poljub: »Lehko noč!«
A <5na dva nocoj nista pazila na to.
n.
Dobro uro hodä navzgor ob Krki, tam blizu, kjer sc potočec Sušica od južne strani izliva vdnjo. uravnan je svet bolj v piano, in tu stoji na raztegnenem brdu lep, skoro v novem zlogu zidan grad z obširnimi gospodarskimi poslopji, kakeršna so potrebna le velikemu posestvu.
To je bil Grič, lastnina Podgorskih, kakor je bil to gori omenil major v svojem pogovoru s sinom. Da je govoril o množini posestnikov, imelo je svoje pravo, kajti gospodarji in lastniki te velike graščine z več tisoč orali gozda in polja so bili vdova Podgorska in nje šestero otrok, pet deklic in jeden deček, vsi Še mladolčti. Njih oče, gospod Podgorski, umrl je stoprav predlanskim in ostavil svoje imetje tem dedičem z določbo, da je imajo po jednakih delih. Da je bilo imetje jedino le to posestvo, akoprem tako veliko, prepričala bi se bila vdova s starim oskrbnikom vred, da nc pojde dolgo z go-	<
spodarstvom, a Podgorski je imel še gotovine dovolj, in tudi vdova Iiclcna je bila iz imovite rodbine, in takö so živeli, skromno sicer, a za navadno tamošno razmerje vender dobro in kolikor töliko imenitno. Gostov so radi videli in imeli so jih vsako leto v poletnem času; po zimi pa se je vdova s starejšima hčerkama mudila po par mesecev v stolnem mestu.
Nekoliko dnij pozneje, ko sta se Pavel in prijatelj njegov nastanila na Dvoru za Čas počitnic, sedčli sta v hladnfci prostornega vrta pred Gričem dvč gospč v živem razgovoru. Popoludansko solncc gostih, z divjo trto prepreženih stranij ni moglo predreti, in od Krke sčmkaj je pihala lahka, prijetna sapica.
Gospč sta imeli par knjig na mizi, in vsaka malo pričeto pletivo v roki, a to je vse počivalo.
»Oh, tebi se dobro godi, Helena«, dejala je dna, ki je sedela bolj v ozadji, in dasi blizu tiste starosti, kakor ogovorjena gospa, bila videti vender živejša in nemirnejša; »skrbij nimaš, otroke lahko pre-skrbiš, kakor bodeš hotela; in še takö mladi so vsi!«
»Kaj meniš — Ana? Da bi bili le že bolj odrasli! Dekleta bi to ali to lehko storile, guvernante bi ne bilo treba, in Marko — ta, ta mi provzročuje največ skrbij!«
»Zakaj ?«
»Učf se nerad, ne boji se nikogar; kaj bodem ž njim?«
»Spametoval se bo pač! Sedaj ima jedva deset let, kaj ne?«
»Da — deset! Če ne bode drugače, vojak bode!«
»Saj to ni zadnje!«
»Oh, jaz mislim, da bode zanj — prvo! Pa z dekleti? Če bode treba jedno ali drugo odpraviti — saj včš, kakö imamo urejeno z imetjem svojim!«
»Včm, Helena! Toda, to bode vse lahko; dovolj imaš, da odpraviš in plačaš, če bode treba — toda če pomislim — kaj bode z mojo Zorko? Sedemnajst let ima —«
»I, leto več, nego moja Klara l«
»Ah, poldrugo!«
»Kaj dč to?«
»Dorastla je in kaj ji morem dati — ljuba sestrinja moja ? Bogastva nismo imeli in ob tej mi rovi ni, ki jo imam po ranjkem svojem, ni moči kaj prihraniti.«
»Pa kakö bodem jaz delila in trgala drugim? Gospodarstvo ne nese niti vinarja, in da imam izplačati vse in jednemu ohraniti posestvo, bode ta zadnji največji revež. Najljubše bi mi bilo, da ostanejo vsi vedno doma !«
Sestrinja Ana ni prav verjela; nasmehnila se je malo.
»Oh, ti ne umeješ tega, ljuba Ana«, hitela je gospa Podgorska, »vi vsi le vidite naše travnike in gozde, in to široko poslopje, in naše konje in naš voz, ako se peljemo v cerkev — oprosti, draga moja, da govorim takö odkrito — ali tega nihče ne vč in ne zna, koliko vse to stoji in velja; troškov sc nihče ne spominja, in le tisti vc, ki sam gospodari. —«
»Da, da, Helena! Umejem, umejem — ali vender — koliko si srečnejša od mene!«
Sedaj se je nasmčhnila Podgorska.
»Lepd te prosim, Ana, ne pdj mi zopet stare svoje pesmi — kdaj si bila pač zadovoljna? To ti pravim, ko bi bila jedna mojih hčera takd lepa, kakor tvoja Zorka, ne skrbela bi me dota!«
»Oh, pojdi, pojdi,« hitela je Ana in se od veselja zardela v svoje že malo nagubano lice; »ti se laskaš« —
»Čemu?« dejala je Podgorska odkritega lica.
Od ceste ki je tekla pod brdom vedno pdleg Krke, culo se je klopotanje konjskih kopit, in na cesti, ki se je vila doli, kakor bela nit med temnozclenimi z ldčjem obraslimi travniki, prikazala se je dvouprežna kočija, in pdleg nje sta jahala dva jezdeca.
»Oh, to so Lukičevi z Dvora«, vzkliknila je Podgorska in stopila iz hladnfce.
»Lukičevi, Lukičevi?« hitela je sestrinja za njo.
»Da, da, drugi ne morejo biti! Jako prijetni ljudje!«
»Čakaj, Helena!« hitela je še vedno Ana; »to so dni, katerih sin študira na Dunaji?«
*Da, Pavel! Ga li poznaš? Tu ga nisi mogla še videti, dvč leti so šele tu!«
»Poznam ga! Plesal je z mojo Ano!«
»Oh, takd«, nasmeje se veselo Podgorska in namigne s prstom; »to bi bilo za Ano tvojo! Držita ga!«
Sestrinja se je tudi smijala, a bila je takd iznenadena, da ni mogla odgovoriti.
V tem sta pa prihiteli tudi že najmlajši hčerki Podgorske in klicali: »Mama, mamä! Lukičevi prihajajo!«
Vsi so šli pred grad, kjer se je ravno ustavila kočija, in je doktor Božan pomagal gospč Lorici raz voz. Major in Pavel pa sta poskakala raz sedli.
Veselo pozdravljanje, naglo, neprisiljeno predstavljanje je prišlo za tem, kakor je to pač navada pri takih pohodih na deželi.
Major pl. Lukič je ves zavzet gledal, da se Pavel in ta gospa, katero je Podgorska predstavila kot »moja sestrinja Ana« že poznata.
»Z Dunaja — sevčda!« smijal se je Pavel, čegar oči so hitele po dvorišči in po grajskih oknih.
»Pa saj sva govorila o gostih na Griči, ki so z Dunaja, in ti nisi ničesar omenil,« silil je major.
»Kdo bi si bil mislil, da bode milostiva gospa tukaj?«
»Tudi jaz sem presenečena! Pa kje je vender Zorka?« vzkliknila je Ana. dasi je dobro včdela, da so šle deklice z guvernanto na izprehod v bližnji gozd.
»Da, kje je gospodičina?» vprašal je Pavel, malo rdeč v lice.
Zvčdel je takoj; trebalo ni dvakrat povpraševati. On in doktor Božan sta se potem odločila iskat družbe v gozdu. Vse tri gospe in major pa so šli v hladnico na vrtu.
Ko je Ivo zvčdel, da je sestrinja Podgorske, vdova že pred več leti umršega polkovnika Hahna, na katerega se je spominjal še izza mladih let, odprl se mu je širok vir starih spominov in bil je nenavadno zgovoren in živ. Tudi gospč Ani sta radost o takd prijetni družbi in morda še bolj vpliv neke skrivne misli žarila lice. Lorica je pripovedovala o sinu in njegovem prijatelji, kakd dobro je prebil prvi izpit, in kako duhovit mož je drugi, in Ivo je sredi živega razgovora z Ano pritrjeval ženi svoji. Tudi Podgorska je bila očito družbe vesela.
V tem sta Pavel in prijatelj njegov iskala gospodičin po gozdu; delalo jima ni mnogo truda, kajti že prišedši na parobek sta čula iz bližnje senčnate dolinice glasen smeh in .krik dekliških glasov.
»Najbolj se veselim zardelega lica tvoje Zorkc, ki nima pojma, da jc Pavel takd blizu!« dejal je malo ironično doktor Božan.
»Ej, molči, molči!« hitel je Pavel, ki je bil prej bled, nego rdeč, in nenavadno razburjen.
»Pomiri se, dragi moj!« nadaljeval je dni; »če ne, mora najne-umnejša guvernanta takoj ugeniti, kako jc s teboj; — o Zorki niti ne govorim.«
»Kaj hočeš? Saj ji še v mislih ne more biti, da jo imam rad,« ustavi se Pavel.
»Guvernanti sevčda ne, toda — Zorki!« smeje se zlobni doktor.
»Nikdar ji nisem rekel.«
»Včm, vem, da si takd boječ! Pa bode že — tu bode dovolj prilike, in pogum rase s priliko!«
Pavel bi bil rad odgovoril, toda deklice so ju bile že zapazile in vse je potihnilo v krogu, ki je bil ravnokar še takd glasen in vesel.
Tukaj predstavljanje in pozdravljanje ni bilo tako glasno in burno, nego prej pred gradom; ampak na vse je leglo nekaj okornega, obič-nega. Zorka jc rdela in bledela in težko ji je bilo kaj pravih besed izpregovoriti; Klara, Ema in Roza. hčere Podgorske, deklice stare po šestnajst, petnajst in štirinajst let so Pavla le parkrat videle in se sedaj klanjale, kakor v uri, ko se uči nauk o etiketi; tudi guvernanta, malo preko dvajset let stara, bila je v zadregi. Jedini
doktor Božan jc gledal ironično smehljaje ves prizor, in skočil naposled Pavlu na pomoč.'
»Tudi jaz sem Dunajčan, gospodičina, toda jaz pozimi ne hodim na plese, in zato me poleti ne poznajo, Če srečujem v naših senčnatih gozdih takö vesele družbe, kakor tu!« smijal se jc doktor.
»Oh, tudi z Dunaja! To me veseli!« vzkliknila je Zorka ter lehkoživo prijazno in preprosto, kakor znajo le Dunajčanke, stisnila doktorju roko.
Zabava je bila hitro v redu in sklenili so iti na izprehod in po daljšem ovinku vrniti se domöv. Doktor se je prijel guvernante in vedel pridružiti si vse tri Podgorske. Pavel in Zorka pa sta šla za njimi.
Ko so dospeli pred grad, odpravljali so se tudi gospč in Ivo z vrta. Major je začujen gledal Anino hčerko: bila je temnolasa in črnooka, tanke srednje rasti in lica, »da bi jo le slikal« — dejal je pozneje.
»Krasna deklica!« šepnil je gospč Ani, ki si jc pahljala lice pöleg njega.
Gospd Lorica je nekolikrat vrgla pogled svoj na doktorja in guvernanto, in ko se ji je na stöpnicah približal, dejala je, kakor bi bila utrujena: »Prosim, Vaše roke, gospod doktor!«
Vedel jo je v prvo nadstropje, kjer se jc vsa družba v veliki sobani zbrala okrog dolge mize.
Mračno je že bilo, ko so se vračali; Ivo in Pavel na könjih, doktor z gospö Lorico v vozu.
»Zabavali ste se menda izvrstno!« dejala jc ona.
»Ako sem odkrit — da, gospa milostiva!« rekel je on.
»Jaz Vas občudujem!« zavrnila je glasno; in potem je jela pripovedovati o Podgorski in o ranjkem njenem moži, doktor pa je v čudne misli vtopljcn nčm sedel pöleg nje. . .
»Ti, Zorka, zakaj si pa bila danes takö rdeča?« vprašala je Klara prijateljico, ko sta šli spat in je ugasnila luč.
»Kdaj?« dejala je öna, in sreča je bila, da v temi Klara ni videla nove rdečice.
»Danes v gozdu, ko sta ta dva prišla!«
»Oh, bčži, bčži! Saj si bila ti tudi!«
»Pa ti si bila bolj!«
In v tem je Klara zaspala, Zorka pa še dolgo ne.
(I)aljc prihodnjič)
Levstik.
Berilo Jos. Stritarja v »Slovenskem klnbn« na Dunaji.
n zd a j še ti!« — tako se začenja pesem o prerani smrti Jo sipa Jurčiča; tako sem vzdihnil, a tedaj še bolj iz globočine srca, ko mi je prišla žalostna novica, da mi je šel za vsemi drugimi tudi Levstik!
Nekako čudno je človeku pri srci, ko včliki petek popoludnč v cčrkvi pri tistem pomenljivem obredu na temno-zagrnenem oltarji sveča ugaša za svečo, da napösled ostane še ena, srednja. — Koga izmed nas ni žc o tem pogledu obšla neka groza; koga ni prešinil čut minljivosti slčharnega bitja! — Ko v boji krogle žvižgajo na desni, na levi vojaku, ko mu tovariši padajo zaporedoma, kakor rdeča detelja od zveneče kosč — zdaj td in ta, in zdaj še td! — ko vidi naposled, da sam še stoji — bodi še tako hraber in srčan, težko, da bi mu v tem trenotji ne bilo nekako tesno pri srci, da bi ga, čc tudi se ni še nikoli bal smrti, ne prešinila bliskoma misel: Sedaj pa prideš pač ti na vrsto I
Tako nekakö se godi človeku, ko je v letih, in vidi, kako mu tovariša za tovarišem tiho odvaja iz posvetnega nemira in hrupa »božja dekla, bela smrt!« Tako lepo število jih je bilo. malo prej še, in ko jih pregleduje sedaj — šteti -ni jih več potreba! Misel ga obhaja — kaj bi tajil? — skoraj pojdeš za njimi tudi ti; čas bode pripravljati se na odhod! Ali šc več! Ko so šli pred teboj in te samega pustili tfni, s katerimi si preživel zlata mladostna leta, skoraj edini del življenja, ki je vreden tega imena; možje, kateri so mislili in Čutili, upali in trpeli s teboj, imaš večkrat trenotja, ko se čutiš tako osamelega in zapuščenega na svetu; trenotja imaš, ko te obhaja neka tiha domotožnost; zdi se ti, kakor bi taval samoten po tujini, kjer nihče ne govor/ in nc umeje tvoje govorice; tuj si ljudem, in oni so tuji tebi; vse ti pravi: »da ti nisi od tega sveta, neki ostanek si iz minole dobe.« Ali to ni še vse; čudno, prečudno! vsaj meni je to čisto nerazumno in nerazložno, a zato ne menj istinito: Kako moreš reči, da si sam na svetu! Glej, ženo imaš in otroka, ki tc rada imata in ti ju imaš rad; zdi se ti celo, da tako prav iz srca še nikoli nobene duše nisi prej rad imel in vender taka trenotja! Kedo bi umcl človeškega srca skrivnosti!
Po nekem srečnem naključji sem imel jaz od nižjih razredov do konca svojega izobraževanja, v Ljubljani in na Dunaji, nenavadno
obilno — reči smem: odličnih tovarišev in vrstnikov. Do malega vsi so končali pred menoj zemeljski svoj tek; ne končali, pali so tekdč in niso več vstali! Legli so v večni pokoj, eni v zlati mladosti, drugi v krepkih moških letih, vsi pred časom, prerano sebi, svojcem in domovini. In vselej, ko se jc zgrudil kateri, bilo mi jc. kakor ko bi dihnila v mč hladna mrtvaška sapa, kakor da bi mi rahlo na ramo potrkala smrtna roka! — Ali ko se je naposled tudi Levstik obrnil mi v stčno in zamižal — kaj sem tedaj prečutil in prebil, to ostani nepopisano, ker je nepopisno! . . .
Ni čudo! Vsi drugi vrstniki moji, o katerih sem govoril — čislal sem jih, nekoliko tudi prav rad imel, a oni vsi na eno stran -- in Levstik na drugo, in brez pomisleka pojdem za njim!
Stare Atcnjane jc poleg vseh lepih kreposti, s katerimi so si za vse veke pridobili sijajno ime, grdila ena, velika napaka: narodna nehvaležnost. Slovencem sc sploh ne more očitati, da so nehvaležni zaslužnim svojim možčm. Ceste jih, hvalijo in slavč po njih vrednosti in po svoji zmožnosti, prej preobilo, nego preskopd — kedor je storil kaj za domovino svojo, dobi delež svoj o svojem času. Vender imamo dva moža, prava prvaka, ali recimo rajši dobrotnika narodna, katera, vsaj za življenja svojega, nista bila spoznana in spoštovana po zaslugah svojih. Kaj pravim spoznana in spoštovana! Sovražcna sta bila in preganjana, in bridkosti obilo sta užila od naroda svojega, katerega sta tako ljubila, za katerega sta toliko storila! Ta moža sta — PreŠiren in — Levstik! Preširnu je, kolikor je to moči, po smrti, mlajši rod dal zadoščenje za vse, kar so zoper njega grešili v sleposti svoji očetje, ter jc tako nekoliko poravnal narodno krivico. To čaka pač tudi Levstika; tudi o njem se odprd gotovo Slovencem oči, da izprevidijo in spoznajo, kaj so mu dolžni. Cestili ga bodo in slavili; eni glasno po čitalnicah in »besedah«, drugi tiho v duhu, v hvaležnem srci svojem. Ali vse to povračilo in zadostilo, vsa ta hvala in slava ne vzbudi moža iz preranega groba, kamor ga je položila nekrščanska nestrpnost in brezsrčnost, tesnoprsna strastnost in oblastnost, pogubna kratkovidnost in neved nost nekih mož — Bog jim odpusti, kar so grešili ter hudega storili Levstiku in domovini slovenski! — nekih mož, pravim, katerim je nemila usoda v oblast dala našega Levstika v mladosti in v krepki moški dobi! Pač se bode mnogemu izmed vas, čestita gospoda, čudno, neverjetno ali vsaj pretirano zdelo, kar čujete tu; ali jaz vem, kaj govorim in z vso krepkostjo in odločnostjo poudarjam ter pravim: Da je Levstik tako rano in tako žalostno sklenil svoje dni, da je šel od tod, ko ni bila še dovršena naloga njegova, da ni storil za ljubljeni narod svoj
vsega, kar je nameraval: tč ndrodnc nesreče je krivo — po človeški vednosti in previdnosti govorim — trpljenje dušno in telesno, katero je Levstik prebil v prejšnjih letih svojih; ono jc pobilo in potilo moža, čilega, zdravega in veselega, da ga jc bilo videti veselje, ter storilo, da je opešal pred časom, v dobi, ko se mu jc bilo še nadejati lepih dni v zadovoljnosti in občnem spoštovanji. Da, križ težak je nosil Levstik — naroden mučenik — in krvavo jc bičan bil; oni pa, ki so ga bičali, ki so mu naložili križ na rame, bili so spoštovani možje, rojaki njegovi!
Težko jc Človeku, ki pozna, kakor jc jaz poznam, Levstikovo življenje, ki ve, kaka vncbovpijoČa krivica sc mu je godila, težko jc, pravim, takemu človeku mirno govoriti o tem tako posebnem m<5ži, da se ž njim ne more primerjati nobeden Slovenec. Vender, dasi težko, pustimo za zdaj tožbe in dolženje; pravična nejevolja miruj, sveta jeza ne govori mi vmes, ko se bodem v tej čestiti družbi spominjal Levstika ter zamislil se nazaj v lepe pretekle čase.
Spominjal se Levstika, pravim. Vara se, kedor pričakuje od mene korenite razprave o Levstiku in velikih zaslugah njegovih. To nalogo naj prevzame in srečno reši sposobnejši mož. Tudi življenja njegovega vam ne bodem popisoval; podati vam hočem samo nekoliko spominov, pripovedovati vam, v kaki dotiki, v kakem razmerji sem bil jaz ž njim, in vse to v čisto prosti obliki. Nc, kaj je bil Levstik domovini svoji, kaj je bil meni, bodem vam pokazati izkušal. Če bode, kakor upam, iz pripovedovanja mojega razvidno, kak nenavaden mož, kak čist značaj, kako zlata duša jc bil Levstik, tedaj bode dosežen moj namen.
Levstik je bil Laščan kakor jaz. Dežela slovenska ima mnogo lepših in rodovitnejših krajev nego je laški; vender, ko bi jaz prišel še kedaj na svet, in ko bi mi bilo dano na voljo, kjč hočem ugledati beli dan, nc volil bi si druzega rojstvenega kraja. Ne zaradi kraja samega; ali ljudje, Laščanje, bili so mi vedno ljubi in simpatični, krepko ljudstvo, ki se tudi čuti kakor tako, in s posebnim ponosom in poudarkom poje: »Mi smo oj Laščanje!...« Laščana sva Levstik in jaz, prav za prav samo v širjem pomenu; 011 je v Rčtijah domd, kako dobro četrt ure od Včlikih Lašč, kakor jaz v nasprotno stran. Levstika nisem še videl, ko mi je bilo dobro znano že ime njegovo. Ne pravo ime, »Rčtinski« so mu dejali sarnoj pozneje tudi »Rčtinski gospod«; in govorilo se je o njem, kakor o neki čudoviti prikazni. Vse, kar sem slišal, vzbudilo mi je v otročji duši močno željo videti
in poznati skoraj tega tako slavljenega junaka. Ta želja se mi je izpolnila, še predno sem začčl hoditi v šolo. Neko nedeljo, ko smo šli po deseti maši iz cerkve, pokazali so mi ga mati s prstom in besedo: »Rčtinski«. Naša mati so ga posebno čislali in povzdigovali, zlasti meni v oči, menda ne brez posebnega namena. Videl sem ga samo od zad, a bilo je dovolj. Še zdaj ga vidim, kako koraka po trgu, bilo je ravno mimo šole, mesta slave njegove. Tako nisem nikoli, ne prej, ne pozneje, videl stopati nikogar; tako krepko in odločno, tako moško in samosvestno! Tako je znal korakati samo Levstiki — Dolgo sem gledal za njim, da mi jc izginil izpred oči.
Da bi bil součenec njegov, tč česti mi sreča ni privoščila. Jaz v laško šolo, on pa v Ljubljano. Pač me jc pozneje nekedaj o počitnicah ogovoril, a tako na kratko in malo prijazno, da nisem mogel biti sreče svoje popolnoma vesel. Ko sem prišel pozneje v Alojzije-višče za njim, bil jc že, dasi stoprav v četrtem razredu, če se ne motim, pravo duševno sredotočje, duša vsemu življenju in gibanju v tem zavodu, kjer so se tedaj nahajale najbistrejše glavice gimnazije ljubljanske. In bilo je tisti čas res veselo življenje in gibanje, kakorš-nega morebiti ni bilo ne prej ne pozneje, med mladino slovensko na gimnaziji, sosebno pa v deškem semenišči, kakor so zlasti duhovni gospodje radi imenovali naš zavod. Tisti čas je vladal, to moram posebno poudariti, v Alojzijevišči neki duh, kakoršen ni navaden po enakih zavodih. Tu ni bilo tiste duhomorne tesnoprsnosti, tistega samostanskega somraka, ki se tako slabo prilega mladim dušam in njih razvoju. Neko blagodejno solncc jc sijalo nad nami ter z gorkoto in svetlobo svojo budilo veselo mlado življenje. Lcpd so skrbeli za naš dušni in telesni razvoj, in prostost se nam ni omejavala po nepotrebnem. Še to niso pisano gledali, če je kedo, tudi brezplačno od-gojen v Alojzijevišči, napotil se na Dunaj, a ne v semenišče, ki jc bilo vender tako blizu; samo da je kaj poštenega postal, pa je bilo dobro!
Levstik je imel v Alojzijevišči lčpo število zgolj odličnih sošolcev žal, da skoraj vsi niso imeli pozneje v življenji nič prave sreče. Pomrli so zgodaj; nekateri celo ponesrečili se in neslavno sklenili svoje življenje. Opasen dar božji je mlademu človeku genijalnost, ako ni krepke volje, neutrudne pridnosti in jeklene značajnosti. Vender nc sodimo nikogar!
Bistroglavi mladeniči so bili Levstikovi součenci, ali prava glava, vodja in poveljnik bil jim jc on; njega so radi imeli, ponašali so se ž njim in slušali so ga vsi brezuporno, radovoljno. Nc samo oni, vse mu jc bilo pokorno; vsa hiša jc bila njegova in on je često gospo-
doval precčj preširno in poredno. Sploh, to naj omenim že tu, imel je Levstik to, časi precej neprijetno posebnost, da je moral vedno imeti svojega »psička«, kakor smo rekali tedaj, človeka, navadno bolj kratke pameti, s katerim se je igral ter bril svoje burke, iz katerega jc kresal iskre svojih dovtipov. Vsa hiša, pravim, bila je njegova; da, od samega vodje notri doli do hišnega hlapca; nič ni bilo njemu ne-dotično. Katerega se je bilo bolj bati, vodje ali hlapca ne včm; on je spravil oba na oder: vodjo in slugo. Četrto- ali petošolec, spisal je prizor, v katerem sta bila ta dva mož£ glavni osebi. Kedd drugi bi si bil kaj takega upal! Vodja, visoko izobražen mož in, poleg vseh slabosti svojih, plemenita duša, pozneje vladika ljubljanski, tä bi se bil še dal pogovoriti, ali sluga, sluga, ki ni bil ni eno ni drugo, pač pa je bil krepkih pesti in silno nagle jeze! In mogočen je bil tudi! Ko je Aristofan na oder spravljal svoje »Kdnjike«, ni si nobeden igralec upal igrati v tej komediji strahovitega Kleona. Kaj je storil Aristofan? Sam ga je igral. — Tako tudi naš Levstik! Sam je prevzel vlogo našega Kleona, in kako jo je igral! Levstik — to sem imel še boljšo priliko videti pozneje — imel je nenavadno komično žilo. Obraz je znal, brez kakega pripomočka, izpremeniti, da bi ga ne bila poznala rodna mati. Govoriti je znal in gibati se karakteristično, vlogi primerno, kakor najboljši igralec. Mi smo gledali in strmeli, kako jc kaj takega moči, pa veseli smo bili in privoščili smo oblastnemu mdžu, da se tako neusmiljeno smčši. Drugi dan je bilo hudo ropotanje; sluga je kar rohnel od jeze, vender tepeža menim da ni bilo. Tudi vodja je bil, kakor smo slišali praviti, nejevoljen, a brez vidnih nasledkov za našega mladega Aristofana. Igra tista ni se več ponavljala. A zato je Levstik spisal drugo: »Razbojniki« imenovano, žaloigro, po kateri je vse strašno vrelo in kipelo. Precčj robato se je govorilo vmes in klelo se je tudi. Zaradi kletve je pogumnega pesnika, dramaturga in igralca, hudo prijel neki posebno pobožen, zdaj že pokojni mladenič iz Idrije, češ, da je to velika pregreha, bogokletstvo, in kaj vem še, kaj. Sam sem slišal, ko se mu je Levstik odrezal kratko in krepko: »Kaj hočeš, da razbojniki govorč kakor svetniki, k d 1 i?«
Tisti čas mi je prišlo, ne spominjam se več, kako, nekoliko Levstikovih pesmi v roko. To pa vem še, da so bile med njimi najlepše, kar jih je zložil kedaj. Tako mlad nf tako po obliki dovršenih pesmi do sedaj pisal še nobeden pesnik slovenski. To je tudi ena, in ne najslabša posebnost Levstikova.
Če pravim, da je bil Levstik vedno prvi v svojem razredu, včm, da to ni še Bog vč kaj. Tega častnega mesta ne zavzemajo vedno
2
najbistrejše glave. Ali Levstik je bil v resnici in po pravici in brez ugovora prvi med svojimi" vrstniki. Ali vender — in to jc bilo uso-depolno za vse življenje njegovo — on ni nikoli opravil tistega strahovitega zrelostnega izpita! Zbolel je bil nekoliko pred rokom, ko mu jc bilo stopiti pred poslednjo sodbo. Ko je ozdravel, tisto leto še, ali pozneje, ne včm več, ni si upal — kakor se je govorilo, ker je hotel po vsi sili izpit napraviti z odliko; a bal se je matematike, s katero sta se že prej nekako pisano gledala. Nesrečna čestilakom-nost pri sicer tako pametnem človeku! In ko je enkrat" pravi Čas zamujen, kako rad je zamujen za vselej! Tako se je godilo tudi Levstiku. Ali nekoliko, in še precčj, samoglav je bil tudi! Kako so mu prigovarjali prijatelji, celo učitelji, vse zastonj! Mnogo pozneje še je bilo vse pripravljeno in naravnano j kar šel naj bi bil v Reko, pa oglasil sc — čakali so ga tam narodni učitelji, in zakonu bi bilo ustreženo. Ali Levstik ni hotel! Človek kar misliti ne smč, kako drugače bi se bilo obrnilo Levstikovo življenje, ko bi se mož v nesrečni svoji trmi ne bil branil izpolniti, kar, po pameti ali nespameti, zahteva zakon od mladih ljudi, ki hočejo iti na vseučilišče. Toda, kaj sem rabil tisto trdo besedo! Možno tudi, da je bil naposled izgubil pogum.
V svoji obupnosti menda, storil je čuden, skoraj nerazumen korak. Sel jc v Olomuc, v nemški viteški red; pač tako, kakor stopi popotnik, ko ga zadene nevihta na polji, pod prvo, bližnjo streho, ki jo ugleda. Ali tu Levstik ni našel zaželenega zavetja pred hudo uro. Toda ne od tujih ljudi ga je zadel novi udarec. Prijazno jc bil vzprijet v svojem pribežališči; vse ga je rado imelo, kakor mi je tolikrat gineno in hvaležno pripovedoval; tovariši — večinoma Cehi - kakor tudi »prefekt« in vodja sam. Mirno in zadovoljno je živel ter «Čil se pridno, zlasti slovanskih jezikov. Z južne strani, kamor so mu pač često uhajale na tihem misli in želje, iz drage domovine, pripodil se mu je pogubonosni oblak!
Pesmi njegove so bile v tem prišle v Ljubljani na svetlo. Zastonj bi vam, čestita gospoda, popisoval, kako so bile tč pesmi vzprijete, sosebno med mladino, med nami. Jaz sem bil tedaj v osmem razredu, ne več v Alojzijevišči. Izstopiti sem hotel že prej, konci še-	«
stega razreda, ker nisem nameraval iti v semenišče, ali vodja me jc bil pregovoril, naj ostanem še eno leto. Bil sem torej prost in nič mi ni več branilo družiti se s tovariši svojimi. Slovenska pesem, dobra pesem, bila je tedaj kaj druzega, nego je v naših časih. Čisto naravno. Težko si torej mislite, kako hlastno smo zgrabili, kako slastno smo brali drobno knjižico, Levstikove pesmi. To vam je bil pravi prevrat
v šoli. Druge knjige so imele mir tisti čas, kakor o počitnicah, domd in v šoli. Tudi v šoli; kamor si pogledal, videl si tisto rdečkasto knjižico v rokah. Ta jo je bral zäse, ta drugemu. Učili so se pesmi na pamet in deklamovali jih v slovenski uri. Ali to se ni videlo rado.
Bilo je tedaj v Ljubljani nekoliko mož, sosebno duhovnih gospodov — eden na gimnaziji naši — ki niso bili tako navdušeni za mladega pesnika. Ne samo to; v slepi gorečnosti svoji in bogosluž-nosti videli so v nevarnosti domovino in vero ! Delati je bilo treba, in delali so urno!
V gimnazijo je udarila prva strela. Nekega dnč pride naš vodja v razred; dolg človek, in roke so mu sezale do pod kolena; Čeh po rodu in po imeni; suh život, suha duša. Bil je dober človek, ali brez svoje volje. Voljo, krepko voljo imel je — zäse in zanj — gori v misel vzeti gospod, pravi vodja, vse se je sukalo po njegovi volji. Bog mu daj mir in pokoj, on nam ga ni dal. Jaz sem se mu bil posebno zameril — in odpustil ni on nikoli — ker se mu nisem dal nikakor pregovoriti, da bi šel v semenišče. Posebnega popisa vreden bi bil prizor, kako sva hodila po sobi na njegovem domu, kamor me je bil poklical, in kako mi je on prigovarjal, obetal, napdsled tudi pretil. Toda to ne spada sem I Vodja torej pride nekega dne k nam ter nas vpraša, nekako čudno prijazno, kateri izmed nas imajo Levstikove pesmi. Oglasimo se z nekim veselim ponosom — bila nas je velika večina. Mož si zabeleži imena, nato nam ukaže z uradno strogim glasom, da naj prinesemo drugi dan vsi svoje izvode. Spogledamo se: Kaj je to? Cul se je nejevoljen šum po klopčh, mož nam še enkrat zabiči svoj ukaz, nato odide. Drugi dan pride zopet ter bere zaporedoma zabeležena imena; in kakor je bil kateri poklican, korakal je moško s svojim Levstikom v roki proti katedru ter položil ga krepko nanj, češ, tu-le ga imaš, pa beri ga, jaz si že druzega kupim. Tako nekako smo mislili vsi; ali druzega ni kupil nobeden.
Po šoli smo šli naravnost v tiskarno, kjer se je prodajala knjiga. Dva, posebno gorečna, hitela sta nekoliko precl nami. Ko smo tako korakali v pogovoru, kar nam prideta naproti od tiskarne: »Nič več Levstika, vse razprodano!« Take novice se pač nismo nadejali, vender tolažili smo se z mislijo, da se je knjiga tako hitro razprodala! Vsaj jaz sem tako mislil, in po sebi sodim druge. Ali nič res, nič ni bilo vse razprodano, kakor smo z včdel i skoraj pozneje. Udarila je bila druga strela, sedaj v tiskarno! Možu se je bilo reklo kratko in odločno: »Ali Levstika v zapor, ali pa ne bode več zaslužka od nas!« Možu, obrtniku — kcdd ga bode obsojal zato — bil
2*
je zaslužek več nego Levstik. Da si ohrani zaslužek, zaprl je Levstika in zapečatil. In tako je ostal ubogi pesnik v tmini, leto za letom, dokler ni prišel od nekod iz Nemškega vitez, ki pa ni bil Bog vč koliko vreden, ter ga rešil. Cc pravim Levstika, pesnika, menim, sevčda, knjigo njegovo. On sam je mirno živel v svojem Olomuci. Toda ne dolgo; udarila je tretja strela, sedaj v starodavno mesto mora vsko, v Levstikovo pribežališče!
Ni čudo, da se je mladi pesnik živo zanimal, kako se godi njegovim prvencem. Pridno mi je dopisäval ter me povpraševal, jaz sem mu pa odgovarjal ravno tako pridno. Dopisäval je, pravim, meni; ali prejemnik nisem bil jaz sam, vsak je hotel biti in je tudi bil vsakega lista deležen. Kadar je prišlo pismo iz Olomuca — kedo bi ne bil spoznal tistega tako lepega in moškega pisanja Levstikove roke! — moral sem gori na kateder, kakor hitro je bila prilika, ter glasno je brati vsemu razredu. Tako pozornega poslušalstva ni imel nobeden učitelj, tudi ne učitelj verozakonski! Ce je bil prej ropot, da ni bilo čuti grmečega Bogä, ko sem nastopil s pismom v roci, bilo je mirno in tiho vse, kakor v cčrkvi.
To ni bila že več nepokorščina, to je bil upor! In upor se kaznuje z najhujšo kaznijo, ki jo ima šola. Neki dan, ko je bilo zopet täko branje, bil jc večkrat že v misel vzeti gospod ravno v fizikalnem kabinetu pöleg naše sobe. Ko je po navadnem ropotu med urami mahoma nastala tišina, mislil si je, kaj pač to? Uho torej nasloni na klucänico vrat med sobama, in ker je bilo branje dovolj glasno, ni mu ušla nobena beseda. Zdaj je bil Črni oblak nad mojo glavo. V sveti jezi svoji je šel mož, tedaj vsemogočen, od tovariša do tovariša; vsak mu je moral dati besedo in roko, da bode v prihodnjem posvetovanji glasoval za moje izpahnenje iz šole! Pregovoril jih je, samo enega ne. Tä — bil je naš učitelj latinščine in grščine, z Nemškega — šel je ravno tako od tovariša do tovariša, da naj glasuje zäme. In res, pri prvem učiteljskem zborovanji bila je zame večina; in tako sem bil rešen!
Vse to se vam čudno zdi, kaj ne, čestita gospoda, meni samemu sedaj, ko se zamišljam nazaj. Ali bili so tedaj časi, ko so se godile druge čudne, skoraj neverjetne stvari. — Kako jaz vse to včm? Nič čudnega; po prav naravnem poti sem, prccčj časa pozneje, zvčdel, kaka nesreča mi je pretila. Rešitelj moj ie bil iz Ljubljane premeščen na Dunaj. Tu me je nekega dnč poklical k sebi na dom, po nekem rojaku, ki živi, in z veseljem morem reči, prav dobro živi tam doli nekje na Dolenjskem; upam da se bode Še spominjal tega dogodka.
Iz ust omenjenega učitelja sem slišal vse to tako, kakor sem tu povedal. Toda dovolj in preveč že o meni; vrnimo se v Olomuc k Levstiku.
Nekega dnč ga pokliče vodja k sebi. Pravi mu, kako ga osebno čisla in rad ima, kako mu je žal — ali pomagati mu ne more; posebni razlogi, višji oziri — skratka: prisiljen je, dati mu slovo. Levstik sevčda, hoče po vsi sili včdeti, zakaj. Napösled mu vodja pomoli knjižico, dobro znano Levstiku; bile so pesmi njegove. Ali kakšne so bile te pesmi! Vse rdeče ob kraji, popisane z raznimi opazkami in opom-njami: bogokletje, nevera, razuzdanost, pohujšljivo, frivolno i. t. d. po nemški, sevčda. Kako bi Levstik ne bil vzplamtel o tem pogledu ! Vse ni nič pomagalo! Vodja mu je res zagotavljal, da mu verjame, ali — iti jc moral vender. In šel je še tisti dan. Rosne so mu bile oči, ko mi je pripovedoval, kako se je poslavljal od »prefekta« svojega, kateri ga je posebno čislal in rad imel, kako so ga tovariši vsi, v dolgi vrsti, spremili daleč ven iz mesta.
Popotoval je peš, mudil se je nekoliko časa med Slovenci na Dunaji, in prišedši v Maribor vrgel je, kakor je pravil, zadnji svoj krajcar v Dravo! . . . Ko se oziram nazaj v preteklo življenje svoje, ko premišljam in primerjam, kaj mi je dobrega prineslo in kaj hudega, tožiti pač nimam pravice. Mnogo lepega sem užil v mlajših letih svojih, ali morda ničesa ne spominjam se tako rad, s tako čistim veseljem, kakor tistega zlatega časa, ki sem ga, nekoliko po tem, o počitnicah z Levstikom preživel v ljubem svojem rojstvenem kraji! Levstik je bil prišel domöv z Dolenjskega, kjer je bil za odgojitelja v neki graščini.
Z Dolenjskega torej je bil prišel Levstik domöv, jaz pa z Dunaja. Roditelji njegovi so bili siccr prodali domačijo svojo v Retijah ter preselili se tja nekam doli na Dolenjsko; ali Levstik ni šel za njimi, ni se mogel ločiti od ljubih svojih Lašč. Tudi mu ni bilo sile. Sosed njegov »Ilija«, ki ga jc posebno rad imel, odkazal mu je prijazno izbico za stanovanje in sploh skrbel z&nj kakor za svojega sina. Starejši sin njegov ga je rad imel, da je bil kar zaljubljen vdnj, pa ponosen je bil, da ima takega vrstnika, takega soseda. Jaz nisem Še nikoli videl tako ginljivega prijateljstva na kmetih!
Rekel sem, da sem tu tako lepe čase preživel z Levstikom, ali kako naj vam popišem to življenje ? Bogvč kakih zanimljivih, romantičnih dogodkov pričakujete vi, in kako je bilo v resnici vse preprosto, navadno, a vender meni tako milo, tako ljubö, tako lepo! Naj vam popišem en dan, saj so bili skoraj vsi enaki, ali prav za prav en popoldan. Kadar je bilo vreme količkaj ugodno, napotil sem se
po južini k njemu — zakaj ne prej ? Zato ker bi me bil zapodil gotovo. Mož je bil silno priden in ni se dal motiti, predno ni končal svoje dnevne naloge. Zameriti mu nisem smel, če kedaj ni slišal mojega pozdrava, ko sem stopil v izbo. Pridno je pisal, pa pušil je iz lončene pipe z dno dolgo cevjo! Kadar ni bilo še delo končano, pokazal mi je molčč z roko . . . stol, njemu nasproti, naj sedem, in pa hleb črnega kruha, naj si ga urežem z velikim nožem, ki je ležal poleg njega. Ne govoril bi resnice, ko bi dejal, da sem bil posebno prijatelj tistemu črnemu kruhu, vender se ga nisem smel braniti, če nisem hotel, da bi me, kakor je imel navado, pital z aristokratom! Kruha sem si smel, da, moral priščiti; ali listov, ki so ležali raztreseni po mizi — največ pesmi, nedovršene — nisem se smel dotekniti; tč pravice ni mi pritegnil poleg vse svoje staroslovanske gostoljubnosti. Levstik namreč ni kar iz rokava iztresal svojih lepih verzov, kakor bi človek mislil; predelaval jih je, gladil in pilil neutrudno, nikdar sam s sabo zadovoljen. V tem je bil popolnoma neenak meni, kar mi je često poudarjal.
Zgodilo se je večkrat, da sem delj časa tako sedel ter čakal, da je položil pero ter sklonil se krepko po konci. Za druščino sem imel samo včverico, ki je smela, kodar je hotela, skakati po sobi; a te živalce nisem bil kaj posebno vesel, ker me ni tako rada imela, kakor svojega gospoda. Ni čudo, on je imel vedno kaj dobrega zanjo, kak oreh, lešnik, želod ali žir, jaz pa nikoli nič.
Tudi, ko je bilo delo njegovo končano, ni bilo kakega posebno živega pogovora med nama. Zapustila sva prijazno izbico, jaz ne nerad; kakor je bila prijazna, posebno prijetno ni dišalo po nji, ker Levstik ni pušil najboljšega tobaka!
Šla sva v vežo, kjer je vedno stala košara — s krompirjem. Levstik je razgrnil ruto na tla ter nabral ndnjo — vsakega je dobro ogledal — tega plemenitega sadeža. Nato sva korakala v bližnji gozd na pripravno mesto. Tam mi je zopet molčč z roko odkazal parobek, naj sedem ndnj ter mirno čakam. On jc urno nabral suhih vej in korenin ter znesel jih na kup. Jaz mu nisem smel pomagati pri delu, ali so branili gostoljubnosti zakoni, ali sem se mu pa zdel preneroden. Ko je bilo drev dovolj nalomljenih in nanesenih, ukreše, prav po staroslovansko, ogenj — žvepljenke, dejal je, niso zato — vtakne tlečo gobo v kepo suhega mahu, katero je nato v krogu vihtil toliko časa, da se je prikazal najprej dim in potem plamen za njim. Čudovito je bilo, kako lahko je naredil ogenj, kako rada so mu gorela dreva, tudi če so bila kar mokra po dežji. Ko je tako ogenj veselo gorel
in prasketal, ovezal si je namesto klobuka ruto okoli glave — nikoli brez tega —, potem si je izbral in priredil priročno palico ter ž njo izbrskal izpod ognja in razgrebel rdečo žrjavico. Potem pa krompir nanjo! Lepo ga je bilo gledati, kako skrbno in s kako resnim, modrim obrazom jc prevračal s tisto dolgo palico krompir, da se je lepo opekel, a ne sežgal. Kadar je včdel, da je čas, sunil je jednega s palico izmed drugih, pobral ga, ostrgal, stisnil in razklal ter podal ga molče meni, ki sem mirno sedel pa čakal na svojem parobku. Ta duh, pa ta slast! — Velik jezikoslovec, dasi samouk, bil je Levstik; krepko, jedrnato prozo nam je pisal, kakor nobeden pred njim, ne za njim; prelepe pesmi nam je pel — slava mu večna za vse, kar nam je storil, ali kedor ni okusil njegovega pečenega krompirja, ne vč, kaj je dobro na svetu! Ali je človeštvu izgubljena ta draga spretnost in umetnost našega rojaka? Upam, da ne. Mnogo stvari sem se jaz učil od Levstika, ali nobene menda s tolikim uspehom, kakor tč prav slovanske umetnosti. Tu sem skoraj dosegel svojega učitelja. Od mene se je učil Radovan, gospoda Mirodolskega prijatelj, druzega učenca težko da bi imel kedaj.
Ko sva se lepo napasla in nasitila tega božjega daru, napotila sva se — in tedaj stoprav so se začeli najini pogovori — naravnost v gostilno! Kam bi pa neki šel drugam mlad človek o lepem poletnem večeru, ko je malo prej solnce zašlo in tihi mrak zagrinja gozd in log. Spät iti, to bi bilo vender še prezgodaj!
Zunaj Lašč ob cesti proti Ribnici, stala jc in menda še stoji prijazna bela hišica. V nji je gospodarila ter ljudi — popotne in domače — gostila stara, malo grbasta ženica, na eno oko slepa — dovolj, kaj ne — popisovanja! Vender je vse kazalo, da je bila žena nekdaj lepa, vsaj po obličji. Toda to je bilo malo mari njenim gostom. Ali poštena ženska jc bila in dobra krčmarica. K nji sva zahajala zvečer tudi midva; ne tolikanj zaradi pitja — ali tako prijetno se je bivalo pod to gostoljubno streho, kjer ni bilo tistega neprijetnega, časi surovega hrupa in vpitja, kakor je navaden po takih hišah. Žena, rekali smo ji sploh gospd, ker je bila vdova po laškem zdravniku, skrbela je za red in spodobnost v hiši svoji. — Tu sva sedela največ časa sama ter pogovarjala se. — Imel sem priliko govoriti z mnogimi razumnimi, duhovitimi in učenimi možmi — vsakemu svoje! — ali Levstik je bil vender le Levstik. Kake zdrave, rekel bi, poštene misli, kaka krepka, določna, jasna beseda! Tu je bilo vse pristno, izvirno, nič pogretega, ponarejenega, nič sleparstva, nič fraze! Kar je rekel, to je bilo rečeno, kar je postavil, to je stalo. In znal je biti vesel, šaljiv, dovtipen; po
otročje najiven in zabavljiv, toda brez hudobnosti; Levstik je bil plemenita duša in podlost 'je bila daleč od njega! — O čem sva govorila? O vsem, kar more zanimati poštenega, izobraženega človeka, iskrčnega rodoljuba, Slovenca in Slovana! Največ, seveda, o jeziko-slovstvu, o slovenščini stari in novi, o slovstvu, o pesništvu tujem in domačem. Kako je on umel svojega Shakespearja, Goetheja, Preširna, kako zlasti srbske narodne pesmi! Tč so mu bile že celo prava svetinja. Vuk mu je bil pravi »hodizmäno« — vademecum. Kolikokrat ga je potegnil iz žepa v pogovoru ter bral kaj posebno lepega iz njega! Lepo ga je bilo poslušati, lepo govoriti ž njim o resnih stvarčh, ali tudi v veseli, glasni druščini ni mogel nihče tekmovati ž njim; vesel je znal biti, Šaljiv in norčav do preširnosti. Tudi katero debelo je časi zarobil, nesalonsko, ali — in to je vredno posebnega poudarka — nikoli ni zvonil tistega — zvonca, ki se tako pogostoma zvoni v mladih druščinah in — starih.
Ni čudo torej, da je imel svoje posebno veselje s »Pikinim Jožkom«. Tä človek — Pika se je dejalo materi njegovi, kakor je sam pravil — pol trubadurja, pol berača, ustavil se je, kadar je prišel zopet v naš kraj, vselej v naši gostilni. Vse ga jc rado imelo, tudi »gospä«. menda zato, ker ji je tako lepo in brezplačno kratkočasil goste; stregla mu je, kakor drugim popotnim ljudčm in dajala mu prenočišča, četudi v sčnu ali slami!
Imenoval sem ga berača, a tega priimka bi mu človek ne bil smel dati v dči, tudi ga nisem nikoli videl, da bi bil prosil, vzel je pa rad, kar sc mu je dalo. Sam se je imenoval »generala kranjskih beračev«, in nikoli ni nobenemu dovolil, da bi vpričo njega beračil pri gostih. Če je kateri glavo pomolil skozi vrata, skočil je Pikin Jožek takoj, dal mu sdm kaj, porinil ga ven ter vrata zaprl za njim. Kruha si je služil in — žganja s petjem, piskdnjem in raznimi norčijami, ki jih je uganjal. Pel jc narodne, Kančnikove in — svoje. Zaradi ene je bil, kakor Ovidij, prognan iz rojstvenega svojega kraja, sosedne nam Ribnice. Zložil jo je bil rojakom svojim, Ribničanom v nečast, in zato so mu prepovedali, stopiti kedaj na ribniška tla. To je starega možd hudo bolelo, a niso mu nič pomagale vse prošnje. Tudi pesmi tiste ni rad pel; in če se je že dal pregovoriti in se je prepričal, da ni Ribni-čana blizu, treba mu je bilo položiti prej »groš« na mizo; druge je pel po »črnem« krajcarji. Se neko drugo je pel samo po groši; in ta je bila Levstikova. V tistem času so bile občine po deželi znova osnovane, in gospodje župani so bili silno moški in oblastni. Levstik pa je bil mož, ki ni rad zamudil prilike, kako nerodnost osmešiti, in
človeku, ki je bil potreben, pod nos pokaditi. Zložil je torej zabavljico županom — to je on znal kakor malokedo. In ko je bila zložena in lepo prepisana, šel je, kakor je sam dejal, »izgubit« jo, sevčda tja, kjer je včdel, da jo skoraj kedö najde. In res jo je našel nekedd, a kako je prišla pravemu m6žu, Pikincmu Jožku v roko, to sem že pozabil. Tudi tč ni pel nikoli, da bi ne bil prej dobro pogledal po hiši, če ni kje kakega župana. Bili so namreč strašno razkačeni na ubozega trubadurja. Ko sem ga vprašal nekdaj, zakaj jo poje samo po groši, odgovoril mi je: »O Vi ne včste, koliko časa sem vznak ležal za plotom, da sem se je naučil in pa zložil ji napev!« To je Levstika silno veselilo l
Toda pustimo že Pikinega Jožka, dasi se ga z veseljem spominjam in bi imel Še mnogokatero veselo povedati o njem.
Najrajši pa je Levstik občeval z laškimi »fanti«. Med njimi v kotu za mizo, to je bilo pravo mesto njegovo; tu je sedčl široko in oblastno, kakor vojvoda med svojim ljudstvom. Mladi Laščanje — in tudi stari vmes — so ga pa gledali kakor zamakneni, pa poslušali! Kar samo se jim je smijalo od veselja in ponosa, da imajo takega gospoda med seboj, takega možd, rojaka! Tu se je kazalo naše ljudstvo v vsi svoji ljubeznivosti. Ti ljudje gotovo niso včdeli, kaj je pesnik, še imena tega niso morebiti slišali nikoli, a slutili so in čutili, da je človek, kakeršen je Levstik, neka posebna prikazen, mož, ki ga ni smeti meriti z navadnim merilom. Levstik in jaz — tudi z menoj so ravnali tako, sosebno pozneje — sva vse smela; dovoljena bila je nama vsaka razposajenost in preširnost, tudi take, za katere bi bil kak drugi, sosebno gosposki človek kaj druzega dobil. Menda sem se jaz prav od Levstika učil, tako z veseljem zahajati med preprosti narod in čutiti ž njim. Spominjam se še, kako je neki večer prilomastil v stransko sobo, kjer sem sedčl med laško gospodo — uradniki so tudi zahajali v našo gostilno — ter zgrabil me, potegnil izza mize, porinil me v včliko izbo ter posadil v kmečko druščino, govoreč: »Kaj boš tam? Sčm-le sčdi, duša, da boš videl, kaj je Laščan!«
Povsod se čisla junaštvo in korenjaštvo; posebno ima pogum in telesna moč veljavo svojo med kmečko mladino. Tudi na to stran je bil Levstik Laščan od nog do glave. »Metati se« je znal in rad seje metal, kakor kateri si bodi, za šalo, in tudi za res, če je bilo potreba. Tekel ni nikoli. Z veseljem in ponosom je pripovedoval, kako je bil na tla treščil nekega mladega dolgopetca, ki mu je zabavljal in ga nadlegoval na poti iz Vodmata v Ljubljano. — V našo gostilno je zahajal tudi poveljnik žandarmerijskega oddelka v Laščah, silno dolg
človek, Korošec; Levstik mu je bil komaj do rame. Pa se je govorilo o metanji. Kar sta se imela, on in Levstik! Malo se zavrtita in zdajci ga položi Levstik kakor žrd na tla, in v znamenje zmage poklekne nänj! Na to vstane mirno, kakor bi se ne bilo nič posebnega zgodilo; samo suknja mu je bila razprana, da je bilo treba takoj šivanke. To bi samo ob sebi ne bilo še nič tako hudega; ali polno omizje mladih Laščanov je videlo ta prizor! Vedeti je treba, kaj so bili tedaj po deželi žandarji, in potem si je lahko misliti, kaj so čutili gledalci, ko so videli mogočnega, ne posebno ljubljenega orožnika "na tleh, Levstika pa na njem! To je bila zmaga, to je bil junak! — Se neko drugo znamenito dogodbo so tisti čas Lašče zapisale v krdniko svojo. Igra, gledališka igra se je igrala, menda tedaj prvič v tej pošteni vasi. Imenovala se je »Juntez«, spisal jo je bil Levstik, a igrali smo jo: on, jaz, neki uradnik, neki dijak, pa neka znana deklica iz Kočevja. Za gledališče je bila naša gostilna. Nekaj dni pred tistim večerom in nekaj dni potem ni se skoraj nič druzega govorilo po laškem okraji. Ko je prišel Čas, privrelo je bilo ljudstvo od vseh strani, od daleč in od blizu. Hiša je bila natlačena, da ni bilo gibati se moči; po cesti in po vrtu so stali ljudje ter vzpenjali se, da bi kaj videli ali vsaj slišali skozi odprta okna.
Igrali smo, dejal sem igro. V resnici smo mi drugi kaj malo igrali. Ko je nastopil Levstik, govoril je skoraj sam, mi smo bili kakor statisti, ali bolje rečeno, sami smo bili bolj gledalci in poslušalci nego igralci. Ali kakšen je pa tudi bil, in kako se je vedel in govoril! Jaz säm ga nisem spoznal takoj, ko sem ga ugledal, tako jc bil našemurjen. Povsod okoli je, kakor nam je pozneje sam pravil, iskal potrebne oprave za starega kmeta, kakor si ga je 011 mislil. Ali takega klobuka, iz preteklega stoletja, z önimi širokimi mahajočimi kraji, pa tudi res nisem videl ne prej, ne pozneje. In za tisto zakrivljeno palico jc več časa les£ iskal po gozdih. In kako sc je grdö jokal in pel stari Juntez! Ko je napösled mož, truden in malo vinjen, naslonil glavo na mizo ter zaspal, začul se je hrup v stranski izbi. Kaj je bilo? Neki kupec gorenjski, ki se je bil tisti veččr ustavil v gostilni in je gledal čudni prizor, menil je, da se vse res tako godi. »Ne, tega pa ne!« dejal je srdito! »Ti potepuhi — dva dijaka pa gospod »komisar« — so upijänili moža, zdaj ga bodo pa okrali.« (Juntez je bil namreč, predno je zaspal, svoje srebro — bile so res okrogle čepinje — iz pasa raztresel po mizi. Komaj so ljudje udržali Gorenjca, da ni šel ter vse razpodil. Tudi ko jc bila igra končana, ni se dal pregovoriti. »Kaj menite, da sem tako neumen, da ne včm, kaj vidim«, srdil se je po-
štenjak. In krčmarici je rekel: »Veste, gospä, tolikrat sem se že ustavil pri Vas, a nikoli več se nc bom. Mislil sem, da je Vaša hiša poštena hiša, zdaj pa vidim, da ni, ker se take reči v nji godč«. In ko se mu je Levstik pokazal, da je on tisti Juntez, ki so ga upijanili ter vzeli mu hčer, Žepänčku namenjeno, da se je poročil dijak ž njo, bil je strašno hud, da ga imamo za takega tepca.
Lepa večerja, katero nam je bila napravila hvaležna krčmarica, končala je lepi večer. Ob enem smo tu obhajali Levstikovo slovč. Odhajal je na Pivko za odgojitelja k znanemu, jako čislanemu pesniku in skladatelju slovenskemu. Tu je imel lepo priliko, seznaniti se s krepkim ljudstvom na Pivki in nepopačeno govorico njegovo. Ali tudi omenjenemu možu ni bilo bivanje njegovo na Pivki brez posebne koristi, sosebno pa pesmim njegovim. Levstik sploh ni mogel nikjer bivati nekaj Časa, da bi nc zapustil dobrotnega sledu za seboj; tudi to je bila neka posebnost njegova. Sosebno pa, kdor je hotel poslati pesmi ali tudi kako drugo knjigo po svetu, a se ni prav upal, tu ni bilo boljšega pomočnika, ranocelnika in zdravnika, nego je bil Levstik. Svet slovenski bi strmel, ko bi se mu odkrila in razodela vsa ta skrivna delavnost Levstikova; ali kedor je iskal pomoči njegove, on je molčal, Levstik pa tudi.	(Konec prihodnjič.)
Na cvetji se vender ti solze bliščč!...
burje ledene po planem vršd, V dvorani pa mehka toplota se širi, In v sladkem razkošji, v prijetnem nemiri Plesalcev veselih se pari vrtd.
I ti zavrtela si v burni se plds, Očesi žarita se v strastnem ti sviti, In nedrije cvetje dehteče ti kiti, In čarobna si kakor angelj z nebds.
Ko tdko gledalcc te zrem nevesel, Otožnost sred se mi jadnega loti, Ker znam, kaka čustva po prsih zdaj vrd ti, Ker znam, da obup ti je dušo objel.
Pozdbila rada minulih bi dnij, Ko z mojim se tvoje sred je ljubilo . . . A ples je spominu preslabo mamilo In mrtve spomine le znova budi.
Čeprav se ti rože na lici žard, In nedrije mlado razkošno se dviga, In plamen veselja v očeh se ti vžiga, Na cvetji se vender ti solze blfščd! . . .
Fr. Gestrin.

Dolgost človeškega življenja.
Spisal dr. Jos. Vošnjak.
olgo živeti in sevčda tudi dobro živeti, želi si malone vsak človek. Higijena in sploh vsaka znanost, katera se bavi s človekom, naperjena je v to, da bi podaljšala človeku življenje. Kje pa je meja našemu življenju, do katere starosti-more dospeti človek? Je li ta meja bila druga v minulosti, in ali ni nobenega po-močka podaljšati si življenje? — Ne le sedaj, tudi v prejšnjih časih se je zdelo ljudem življenje prekratko, in domišljevali so si, da je Človek v prazgodovinski dobi delj živel in da pojema in oslabeva človeško telo, torej da krajši čas živimo v naši döbi. Znanost naj bi pomagala proti postaranju, a ni znala. Zato so se ljudje obračali do takozvanih tajnih znanostij, do magičnih pomočkov ter si z raznimi »eliksiri« izkušali ohraniti mladost. Najoriginalnejši med sleparji, ki so trdili, da znajo podaljšati življenje, bil je Balsamo ali grof Saint Germain. Trdil je sam o sebi, da je star več nego sto let in pripovedoval dogodke, ki so se vršili več sto let prej, kakor da bi bil tačas sam navzočen. Prodajal je svoj eliksir za drag denar lehkovčrnim ljudem in nemara bi še dandanes dobro tržil s svojimi kapljicami, ko bi jih naznanjal po časnikih in pridejal podobo starke, ki se je po njegovih kapljicah izpremenila v mlado, cvetočo deklico. Večna mladost, kdo ne bi hrepenel po nji ?
Učenjaki so izkušali na razne načine določiti normalno dobo človeškega življenja. Aristotel, ki se je zanimal za to vprašanje, primerjal je dobo življenja drugih živalij s človekom in spoznal je, da je neko razmerje med dobo nosččosti in rasti in dolgostjo življenja. Tudi Buffon je prišel do tistega sklepa, da doba rasti je v nekem gotovem razmerji z dobo vsega življenja. Pa v katerem ? Buffon si o tem ni bil jasen, ker ni včdel za znamenje, po katerem se sodi, da je Človek dorastel. Sele Flourens je dokazal, da pri sesäleih poneha daljna rast, kadar so kosti zrastle z epifizami, to je s hrustanci.
To se zgodi pri človeku v 20., pri velblodu v 8., pri konji v 5., pri volu in levu v 4., pri psu v 2. letu življenja. Ako se ta številka pošteva s 5, dobimo dobo življenja. Potem dobimo za človeka 100 let, za konja 25, za vola 20, za psa 10 let. Toda znamenje za končano rast, zrast kostij z epifizami, ne zgodi se pri vsakem človeku v tisti dobi i.i pdleg njega se mora vsekako uvaževati doba nosččosti. Flourens je celd trdil, da je človeku mogoče živeti do 200 let. Pa med slučaji
dolzega življenja, namreč verjetnimi, ki so dokazani dokumentarno, ne nahaja se nobeden nad 160 let. Ako se računja doba rasti z 20 leti, potem bi se morala po.števati z 8, da dobimo mejo človeškega življenja.
Fizijologu Burdachu pa se je imenitnejša zdela številka 10, s katero pošteva dobo nosččosti. Izračunjal je, da človek lehko živi 4000 tednov ali 76 let in nekaj mesecev. Pa to starost doseže primerno malo ljudij, še menj jih je, ki prekoračijo 100 let. Učenjak Haller je nabiral iz knjig vse slučaje visoke starosti iz raznih časov in naštel 1000 ljudij, ki so bili stari 100 do 110 let, 62 z 110 do 120 leti, 29 z 120 do 130 let, 6 jih je bilo starih 140 do 150 in dva celd nad 150 let. Na koliko milijonov pa spada jeden teh starcev? Pri poslednjem ljudskem štetji je bilo v Italiji vpisanih 380 stoletnih ljudij, torej 3 na 100.000. V nekaterih deželah jih je celd več, po 8 na 100.000 zlasti na Angleškem in v Zjedinjenih državah amerikanskih, kjer so našteli po 30 stolčtnikov na 100.000 prebivalcev. L. 1873. «mrlo je na Angleškem 10 moških in 80 ženskih nad 100 let starih. Pa kdo bi trdil, da jc normalna doba našega življenja 100 let, ako le 80 ljudij od jednega milijona doseže to starost? Od 10 porojenih jih umrje malone polovica v prvih dveh letih, povprečna starost človeška po tem bi bila 40 let.
Po poslednjem ljudskem štetji je bilo med Slovcnci stolčtnikov le 7, namreč na Kranjskem 1 moški 101 leto star, na Slovenskem Štajerskem 2 ženski in 1 moški, na Goriškem 1 ženska, na Koroškem I moški in 1 ženska. Od 90 do 99 let starih pa je bilo na Kranjskem 32 moških in 47 ženskih, na Štajerskem 35 moških in 47 ženskih; 80 do 90 let starih ljudij je bilo naštetih na Kranjskem 1275 moških, n 52 ženskih, na Slovenskem Štajerskem 874 moških, 793 ženskih.
Ali pojema dolgost življenja mimo naših prednikov, ali pa se morda podaljšuje? NI prvo, ni drugo. Zgodovinski človek kaže ves čas blizu jednako dolgost življenja. Kajti če beremo o devctstolčtniku Me-tuzalemu, moramo misliti, da tu ni govora o letih sedanje dolgosti. Starci izredne starosti so bili redki v prejšnjih tisočletjih, kakor so zdaj.
Jeden najstarejših ljudij je bil gotovo neki Peter Cartan, ki je v Temešvaru 1. 1727. umrl 185 let star. V Londonu je v Westminsterski opatiji pokopan neki Karr, kije dosegel starost 152 let. Visoka starost se podeduje v rodbinah, kakor mnoga druga telesna in dušna svojstva. V Contanecu na Francoskem je umrl Miklavž Petours 118 let star. Pokopal je štiri žene in zapustil 191 otrok, unukov itd. do sedmega kolena. Njegov oče jc bil dosegel 123 let, njegov ujec 137 let. V Sadovi v Banatu je živel Janko Rovin 164 let ter bil z jedno in tisto
ženo oženjen 147 let, takö da bi po treh letih bil obhajal tretjo zlato poroko.
Ako se vprašamo, katerega stanu ljudje dosezajo najvišjo starost, moramo odgovoriti, da nahajamo v vsakem stänu izredno stare ljudi. Povprečna starost je pač pri nekaterih stanovih krajša, nego pri drugih, n. pr. pri zdravnikih mimo duhovnikov in učiteljev. Vojaki, ako ne padejo v vojski, dosežejo visoka leta, zlasti umirovljeni, ki nimajo druge skrbi, nego da si ohranijo prav dolgo življenje. Na Angleškem je v poslednjih 15 letih umrlo 100 generalov In admiralov, starih nad 80 let, 24 jih je bilo celö nad 90 let. General Radecky je bil 82 let star, ko jc zmagal pri Na vari, Mol tke pa že šteje blizu 90 let.
Med učenjaki, pisatelji in pesniki nahajamo mnoge starce, pa še več jih, ki so zapustili ta svet, ko so šele prav začeli razvijati svoja krila. Nas Slovence tudi na to stran tepe usoda. Najgenijalnejši naš pesnik Preširen ni dosegel n) 50 let, Jurčič še ne 40. leta, Stanko Vraz le 41. leto, Simon Jenko je umrl v 34. letu, dr. Toman v 43. dobe svoje. Toda poslednji spada bolj med politikarje in politika kvari živce in želodec. »Ein politisch Lied, ein garstig Lied«, pravi že Goethe. Položila nam je smrt v rani grob dr. Radoslava Razlaga v 54., dr. Costo v 43. letu, nekdanjega urednika »SI. Naroda* Tomšiča v 30. letu, Božidara Raiča v 59., dr. Zamika v 51. letu starosti. Jcdini oče Slovencev dr. Jau. Bleiweis je srečno prebil najhujšo politično borbo in doživel 73., A. Einspielet' pa 74. leto.
Naših pisateljev je dosegel najvišjo starost Koseski 81, potem Primož Trubar 78 let. Bliža se mu Miklošič, porojen 1813. leta, in Davorin Trstenjak, porojen 1817. 1. Oba pa preseza dr. Jožef Muršec, ki ima že 81 let, in Matija Majar, živeč v Pragi v 79. letu dobe svoje. Metelko je imel 71, Kopitar 64, Vodnik le 61 let. Tudi Anton Martin Slomšek jc dosegel le 62. leto. V najkrepkejši moški dobi so nas zapustili Fran Erjavec z 52, Anton JanežiČ z 41 in Fran Levstik s 56 leti, dasi je sicer ravno med učenjaki mnogo prav starih gospodov.
Francoski kemik Chevreuil je lani praznoval svoj 100. rojstveni dan, krepak na duhu in na telesi. Aleksander Humboldt je učakal 90, anatom Morgagni 89 let in anatom Hyrtl, porojen 1811. 1., še živi. Newton je imel 85, Herschel 84, Galilei 78 let. Lukianu je njegov humor pomogel do 80 let, pisatelj »Makrobijotike« Hufeland je dejanjski pokazal, da so dobri njegovi pouki, s tem, da je po njih živci 75 let. Luigi Cornaro pa, ki je davno pred Hufelandom spisal knjigo, kakö podaljšati človeško življenje, podaljšal si je je res do 98 let. Najstarejši med
pesniki je menda bil Sofoklej, ki je dosegel 90 ali celd 95 let. Ana-kreon bil bi lehko dosegel še več, da se ni v 85. letu zadušil na vinski jagodi, katero je prehlastno pogoltnil. Lukian trdi, da je Epiharmus, satirični pisatelj, živel 97 let, Evripid pa le 70 let, ker se jc baje ponesrečil pri neki ponočni zaljubljeni aferi.
Med angleškimi pesniki je Shakespeare umrl že v 52. letu dobe svoje, Milton ko je imel 66, Tennyson pa 79 let. Najstarejši italijanski pesnik je bil SSletni Manzoni, Metastasio je štel 84, Petrarca 70, Dante le 48 in Torquato Tasso še menj let. Na Francoskem so posebno učenjaki dolgoživeči, n. pr. Guizot 87, Mignet 88, Thiers 80, Michelet 76 let. Vse preseza Ranke s svojimi 91 leti. Sicer pa ravno med zgodovinarji nahajamo prav starih gospodov: Ksenofonta z 90, Polybija z 82 in Plutarha z 80 leti. Nemških pesnikov je Klopstock dospel do 79, Wieland do 80, Goethe do 83 let v tem, ko je Schillcr umrl že v 46. letu dobe svoje.
Iz teh podatkov torej vidimo, da ni izključen nobeden stan, ako iščemo slučajev dolgega življenja. Ali pa je res taka sreča, dolgo živeti, ali je vredno, truditi se, da si podaljšamo življenje za nekoliko let, ki v večnosti še ne pomenijo toliko, kolikor jedna kaplja v morji? Modrijani so različnega mnenja. Nekateri, n. pr. Leibnitz, trdč, da je ta svet najboljši, da je torej vredno na njem živeti prav dolgo. Takih optimistov pa je prav malo. Največji pesniki vseh narodov in najslavnejši modrijani spoznavajo, da je človeško življenje le trpljenje in čim prej se neha, tem bolje. Začnimo s sv. pismom. Kaj čitamo v psalmistu ? »Naše življenje traja 70 let in če visoko, 80, in večina tega je beda in trud.« In Jezus Sirah toži: »Togepolno je človeško življenje od začetka do konca. Zmerom skrb, strah, up in konečno smrt.« In kakd tarna Job ter preklinja dan, ko je ugledal luč svetä!
Prav hudi pesimisti so grški in indski pesniki, katerim se pridružujejo tudi najslavnejši naših slovenskih poetov. Sofoklej polaga koru v »Edipu« v usta besede:
»Ne biti rojenemu, o človek,
Najvišja in največja je sreča;
Pa če si že ugledal luč svetd,
Pomisli, da je najbolje oditi
Tja, odkoder si došel, z letečim korakom.«
Evripid pa meni:
»Okoli novorojencev bi se morali glasno plakaje Zbirati, ker hodijo naproti tako hudemu gorju; Mrliče pa, ki si počijejo od trpljenja, Spremljati vriskaje in srečo jim /.elčč.«
V »Mahabharati« čitamo:
»Grozna bolest drži se življenja. Življenje je le trpljenje.«
Celo najsrečnejši nemški pesnik Goethe je vzdihnil: »Wir alle leiden am Leben.« Ni čudo, da je filozof Schopenhauer, ki je sistematično obdelaval pesimizem, prišel do sklepa, da bode človeštvo napösled samö spoznalo, da je treba konec storiti vsemu človeštvu, menda po poti, kateri je pokazal Origines. — Izmed naših pesnikov kliče Preširen:
»Prijazna smrt, predolgo se ne mudi!«
in Boris Miran toži:
»Kaj nas je treba bilo, kaj svetS? In mene kaj? — Nerešena uganka, Vse suče se, preminja brez prestanka, Življenje v sebi smrti kal ima. Vse dim nad strebo, nične sanje, Prikazen, ki zagledana bežf, Gotovo je samo, kar me boli, Ostalo vse — otročje domišljanje.«
in na drugem mestu:
»Da smo rojeni, to nesreča, To greb, pokora je največja.« —
In spet drugod:
»Vse ničevo, vse otlo, puhle pene, Lc prazna paša srca in oči; Cc se trenotje ti smehlja — premene, Nesreče boj se, ki poleg preži, Nesreča sama nam je zvesta — sreča Na bilki rosa jutranja blesteča.«
In Gregorčič:
»O, zemlja je res le dolina solzri, Lc žalost, trpljenje je tukaj domri.« — »Kdo gledal bi ta hrib iu dol, Zaklet lc v revo, jok in bol, Hinavstva, zmot, trpljenja poln, Sirot in sirotenja poln?«
Kdo bi se mu Čudil, da jc konečno vzkliknil: »Človeka nikar!« Zato meni ruski pesnik Lermontov: »Življenje ni vredno, da se toliko zdnje trudimo. In vender živimo, iz radovednosti, pričakujoči kaj novega — to je smešno in žalostno.« Ruski mužik pa se tolaži: »Vse je budalost na tem svetu. Priroda je blaznica, usoda purica in življenje kopejka.«
Vender so še ljudje, in teh je večina, katerim se velika sreča zdi dolgo živeti, in ki bi storili vse, samö da si podaljšajo življenje.
Kakö si moremo podaljšati življenje? Dobrih svetov in naukov ne pogrešamo. Predno je še Hufeland v svet poslal svojo »Makrobiotiko«, ponujali so alhimisti eliksire svoje in zdravniki so, kakor pravi Faust »mit "höllischen Latwergen« izkušali ozdravljati bolnike in podaljšati življenje. Prvi pogoj visoki starosti je, ne glede na drugo razmerje, podedovanjc tega svojstva v rodbini.
Kakö pa naj je sicer človek ustvarjen in kako naj živi, da bode n. pr. stolčtnik, ne da se splošno določiti. Angleška zdravniška družba jc pozvedovala pri vseh stolčtnikih na Angleškem, kakö so živeli, da so dospeli do takö visoke starosti. Odgovori so bili takö različni, da iz njih ni dobiti nobenega vodila. Največ je ženskih med stolčtniki, ker njim boj za obstanek ni takö trd in ne požira pred časom dušnih in telesnih sil, kakor pri moških. Sicer pa so stolčtniki med bogatini in ubožci, med poslednjimi töliko več, ker jih je na milijone, a prvih le na tisoče. Tudi töliko hvaljena zmernost v jedi in pijači ne pomaga gotovo do starosti, ali nasproti je dovolj slučajev, da si neredno in nezmerno živeči ljudje s tem ne nakopljejo vselej ranega groba, temveč dospo do visoke starosti. Bodi samec ali uprežen v zakonski jarem, bodi vegetarijanec ali mesojčdec, pij sämo vodo ali tudi alkoholne pijače, puši tobak ali ne, lehko se postdraš, ako ti je usojeno.
V nekem mestu na Slovenskem Štajerskem sta živela dva starca, ki sta imela oba blizu sto let. Prvi je bil oženjen, drugi samec. Prvi, g. P., pušil je tobak, začenši po kavi zjutraj do noči, ko je lčgel spat, drugi, g. St., nI vohati ni mogel tobaka. Prvi je pil vino, suho vino, dobro in močno, drugi le malo vina z vodo pomešanega. Prvi je imel v srečnem zakonu šestčro ali še več otrök, za katere je moral skrbeti, drugi je bil sam na svetu, pomagala mu je le netjakinja v gospodarstvu, a ta je bila omožena. Oba sta bila pač imovita in nista pogrešala ni kruha, nI mesa. Prvi je umrl v 99. letu, drugi nekoliko časa za njim, jeden dan pred svojim 100. rojstvenim dnevom.
Kaj bi naj svetoval ljudem, ki bi radi učakali prav visoko starost r »Ne pij suhega vina, temveč krsti je z vodo. Takö dela gospod St., ki učaka malone sto let.« — »»Kaj pa gospod P.? On ga srka vsak dan svoj poldrugi literček in še več, pa mu tudi ne manjka veliko do sto let.«« — »Tobak škoduje, nikotin je hud strup.« — »»Potem bi gospod P.«« — takö je ugovarjal bolnik, kije po mojem mnenji zavoljo preobile kaje trpel na želodečnem kataru — »»moral že davno ležati pod grudo l«« in smijč se prižgal si je vražjo viržinko.
— »Oženite se!« svetoval sem pristavil Š., ki se je vsak dan pritoževal o neprebavni, po samem löji smrdeči juhi v krčmi. »Oženite se in stari bodete, kakor gospod P.« — »»In gospod St.? Ali ni starejši od gospoda P.? Rajši se po njem ravnam.«« — Moral sem umolkniti ter pustiti, da si je vsak vzel za vzgled, kakor mu je ravno kazalo, danes gospoda P., a jutri gospoda St. Toda naj so posnemali prvega ali druzega, nikdo ni več dosegel njiju starosti, ker jim — ni bilo usojeno!
Pisma iz Zagreba.
Piše Josip Stare.
XIX.
jubo doma, kdor ga imd,« pravi slovenski pregovor, hrvaški pa isto misel še lepše in določneje izreka v besedah: »Moja i kučica, moja slobodica«. In res je tako, nikjer ni človeku tako dobro, kakor doma. Za učenca ga ni večjega veselja, nego kadar čez praznike sme iti domdv k svojcem, četudi je očetov dom le preprosta koča s slamnato streho; a če je človek odrasel in je že sam svoj, zopet mu je prva skrb, da si uredi svoj dom in ognjišče svoje. Bodisi v svetu slaven in veljaven, prave sreče najde ie na domu svojem, kajti le tu sme slobodno živeti po srci svojem, rešen vseh društvenih in stanovskih spon. Kar velja za zasebnega človeka, to velja tudi o družbah in zavodih ali o takozvanih »moralnih osebah«, ki se tudi ne morejo slobodno kretati in prav razvijati, dokler nimajo svojega ddma. Zato se po vsem Slovenskem že leta in leta nabirajo .prineski za »Narodni dom« v Ljubljani.
»Zvonove« čitatcljc smo v duhu že večkrat vodili po Zagrebu ter jim kazali lepe kulturne palače; vedli smo jih na vseučiliški trg, kjer na prvem mestu ponosno stoji veliko poslopje hrvaškega vseučilišča; njemu nasproti pa v ličnem vrtci dom hrvaškega »Sokola« in pevskega društva »Kola«.
Takrat je bilo okoli trga šc mnogo praznega prostora, danes pa je do malega že ves pozidan, kajti na zahodni strani se ravno zgo-tavlja velikansko poslopje obrtne šole po osnovi stavbinskega umetnika Boleja, na drugi strani pa je kraj ukusne hiše gospodarskega društva tudi že malone dovršena palača, na kateri se v pozlačenih črkah svetijo besede: »Hrvatski učiteljski dom«.
Tu bi potrpežljivi čitatelj utegnil neverjetno zmajati z glavo, češ, odkod palača učiteljskemu stdnu, o katerem je že stari rimski pregovor dejal, da »kogar so bogovi črtili, napravili so ga učitelja.« In vender je hrvaški učiteljski dom po velikosti in po obliki svoji v zlogu moderne rcncsance vreden, da mu pravimo palača. Do pičice se je tu izpolnil hrvaški pregovor, ki pravi: »zrno do zrna pogača, kamen do kamena palača«. Predno povčmo, kakd so hrvaški učitelji to kamenje skupaj znašali, ne bode odveč, če se ozremo nekoliko nazaj na dušno in društveno delovanje hrvaških učiteljev v zadnjih petindvajsetih letih. Brž ko je cesarsko pismo leta i860, avstrijansko-ogerskim narodom podelilo večje slobode, jeli so tudi hrvaški učitelji misliti, kakd bi visoko milost sebi v prid obrnili in si v združevanji olajšali težave stanu svojega. Najbolj so se jim smilili zapuščeni otroci prezgodaj umrlih tovarišev svojih ter so ustanovili »Zadrugo«, društvo za podporo učiteljskim sirotam. Z malim prineskom treh goldinarjev na leto si vsak učitelj otročiče svoje more zavarovati proti največji bčdi, dokler ne odraso. Začetek je bil težak, ali ker se je polovica letnih dohodkov nalagala v glavnico, kateri se ni manjkalo niti drugih dobrotnikov, množili so se dohodki od leta do leta, in danes ima »Zadruga« že 33.000 gld. imetja.
Imenitnejša je bila skrb za dušni razvoj hrvaškega učiteljstva, kajti brez omikanih narodnih učiteljev bode ljudska šola hirala in ne bode reševala naloge svoje. Ni pa dovolj, čemur se kdo v šoli nauči; to je podlaga, na kateri se mora človek sam dalje likati in izobražati, da ne zaostane za drugimi. Če to velja o vsakem omikanem človeku, velja tembolj o učitelji, ki bi zmeraj moral včdeti, kakd svet napreduje v njegovi stroki. To pa ljudskemu učitelju ni vselej in povsodi mogoče, kajti po vasčh nima knjižnic, in sam si ob malih dohodkih svojih ne more kupovati najnovejših knjig. Hrvaški učitelj pa je najprej trebal hrvaških strokovnih knjig, katerih si niti za novce ne bi bil mogel omisliti zato, ker jih sploh ni bilo. Da bi odpravili ta ne-dostatek, ustanovili so si hrvaški učitelji šolski list »Nap reda k«, ki je z novim letom 1889. ravno nastopil trideseti svoj tečaj. To je bilo že nekaj, a vender je bilo premalo. Čim dalje bolj so hrvaški učitelji uvidali, da jim treba društva, v katerem bi se drug druzega vzpodbujali na duševno in literarno delovanje ter si takd sami ustvarili strokovno književnost v hrvaškem jeziku. Zajedno bi v takšnem društvu mogli pretresovati in sklepati tudi o drugih potrebah ljudskih učiteljev in ljudskih šol in nänje opozarjati dežčlno vlado. Bilo jih je, ki niso verjeli, da bi se takšno društvo dalo oživeti in vzdržati ob
skromnih pripomočkih hrvaškega učiteljstva; ali bilo je tudi odločnih m0ž, ki so se s polnim zaupanjem poprijeli dela, in ko je v Zagrebu leta 1871. bil prvi shod hrvaških ljudskih učiteljev, bila so že potrjena pravila novemu društvu, ki se zove »Hrvatski pedagogijsko-književni sbor«.
Odslej je ta »književni sbor« bil prvi pospeševalec ljudskega učiteljstva in ljudskega šolstva na Hrvaškem; a kako prazen je bil strah malodušnih omahovalcev, pričajo nam najbolje številke, kajti danes to društvo izdaja po četvčro pedagogijskih knjig na leto, šteje nad 1500 družabnikov, ima dosti bogato knjižnico ter 22.000 gld. imetja. Se bolj pa bodemo umevali ceniti korist tega društva, če si nekoliko ogledamo pravila njegova. Po teh ima »pedagogijsko-književni sbor« nalogo širiti strokovno in splošno omiko med hrvaškimi ljudskimi učitelji ter spešiti razvoj ljudske šole. Da bi doseglo namen svoj, mora društvo izdajati pedagogijske in sploh poučne spise za učitelje in šolsko mladino; osnovati za potrebe svojo knjižnico in druge zbirke; urediti pedagogijsko čitalnico za svoje družabnike; skrbeti, da bi se tudi po deželi napravile takšne knjižnice; podpirati izda vanje pedagogijskih knjig; dajati podpore za potovanja; napravljati pedagogijska in druga poučna predavanja; predlagati vladi nasvete za izboljšanje ljudskega šolstva ter sploh porabiti vsak zakonito dovoljeni pripomoček. Družabniki se ločijo v prave, dopisujoče, častne ustanovnike in podpornike. Pravi družabnik more biti samö pisatelj, ki je s pedagogijsko literarnimi spisi svojimi dokazal, da je zmožen in voljan pospeševati društveno delovanje. Dopisujoči družabnik more biti, komur je odbor dobro ocenil kako pedagogijsko razpravo. Častni družabnik si mora pridobiti posebnih zaslug za ljudsko šolo ali za »pedagogijsko-književni sbor«; ustanovitelj plača 15 gld. za vse žive dni, podpornik pa po jeden goldinar na leto. Odborniki so vsi pravi družabniki, ki bivajo v Zagrebu, a njim na čelu stojč predsednik, tajnik in blagajnik, katere voli občni zbor na tri leta. Predsednik se ne sme jeden voliti dvakrat zapöred, ampak šele tedaj, ko so vmes minula tri leta. Odbor se shaja v seje, kadarkoli je potreba, razsoja priposlane spise ali pa jih daje strokovnjakom, da jih ocenijo, toda vsako četrtletje mora napraviti po jedno javno sejo s pedagogijskim predavanjem. Za društvene namene je smeti odboru potrošati vse letne dohodke, le od obrestij mora tretjino, dodati glavnici, ki se takö vedno sdma množi.
Na podlagi teh pravil je »Pedagogijsko-književni sbor« takoj začel delovanje svoje. Povčdati ne moremo vsega, le nekoliko ime-nitnejših ukrepov hočemo omeniti. Leta 1872. pozval jc »sbor« hr-
vaške učitelje, naj se udeležč prvega shoda slovenskih učiteljev v Ljubljani; a od vlade je izprosil, da je na svoje troške poslala dva učitelja in jedno učiteljico na učiteljski shod v Hamburg. Tudi je vladi predložil ukrepe svoje o preosnovi ljudskih šol ter nasvete za nove šolske knjige. Leta 1873. povečal jc glasilo svoje »Napredak« ter zajedno ustanovil »S milje«, Ust za nežno mladino, a na prošnjo njegovo je vlada po dva učitelja iz vsake županije poslala na včliko razstavo na Dunaj. Dovršenim učiteljskim pripravnikom je leta 1874. od vlade izprosil podporo v novcih, da si kupijo potrebnih pedago-gijskih knjig. Leta 1878. začel je izdajati novo zbirko »Knjižnico za mladež«. Leta 1879. poslal je v Ljubljano odbornika, da je čestital dru. Blciweisu o njegovi sedemdesetletnici; a leta 1880. udeležil sc jc svečanosti na Vrazovem rojstvenem domu. V tem si jc s književnim delovanjem svojim pridobil čimdalje več veljave in deželna vlada dalmatinska in vlada srbska in bolgarska so nakupile njegovih knjig ali pa jih priporočale svojim šolam in učiteljem. Pedagogijske razprave, ki se čitajo v javnih sejah ali katere posamezni udje pošiljajo odboru, da jih oceni, priobčujejo se v »Napredku«.
Od leta do leta se je jasneje kazalo, kaj premore združena moč in da se tudi z malimi pomočki dadd doseči velike stvari. Po raznih krajih so se ustanovila manjša učiteljska društva, ki so kmalu čutila potrebo, da bi med seboj sklenili kako ožjo zavezo. To se je posebno poudarjalo na včlikih učiteljskih shodih vse Hrvaške, dokler se ni leta 1885. ustanovilo novo društvo ali »S a v e z hrvatskih učiteljskih d r u ž t v a«. Pravila nas poučujejo, da je »Savezu« namen združiti vsa hrvaška učiteljska društva v zavezo, ki bode pospeševala dušne in gmotne koristi ljudskega šolstva in učiteljstva. Vsak družabnik kakega učiteljskega društva je zajedno tudi družabnik »Saveza«. Da se poravnajo troški »Saveza«, mora vsako posamezno društvo od svojih dohodkov 15 odstotkov plačevati v zavezno blagajnico, in Če bi bilo potreba, smeti je glavni skupščini te odstotke zvišati in znižati. Odbori posameznih društev morajo osrednemu odboru vsako leto poročati o društvenem stanji in delovanji svojem in o vprašanjih, katere jim bode zavezni odbor pošiljal na pretresovanje. V letne skupščine »Saveza« ima vsako društvo pravico pošiljati svoje zastopnike, in sicer za vsakih deset družabnikov po jednega. Ostali družabniki smejo tudi priti v skupščino, smejo se takisto udeležiti razprav, ali ne smejo o nobeni stvdri glasovati. Osrednemu odboru je smeti za svoje in zavezne potrebe potrositi dve tretjini dohodkov, tretjino pa mora vlagati v zavezni zaklad. Vsak tretji mesec mora biti jedna odborova
seja, a če je treba, sme jih biti tudi več. Glavna za vezna skupščina shaja se v Zagrebu vsako leto po jedenkrat, včliki zavezni shod pa vsako tretje leto, in sicer v tistem hrvaškem mestu, ki ga določi glavna skupščina. Včliki zavezni shodi imajo pretresovati o pedago-gijskih in drugih vprašanjih, katera predlagajo osredni odbor in občni zbori posameznih društev. Včliki shod voli v osredni odbor jednajst v Zagrebu bivajočih družabnikov ter imenuje častne družabnike. Glasilo, »Književnega sbora« mora zajedno biti tudi glasilo »Saveza«.
Kakor prej omenjena društva se je tudi »Savez« hitro razširil po vsem Hrvaškem. Do konca leta 1888. zjedinilo se je v njem štirinajst učiteljskih društev, ki skupaj Štejejo 633 družabnikov; zavezni zaklad pa ima 2414 gld. imetja. Mlademu društvu je smeti biti zadovoljnemu z dosedanjim svojim vspehom, saj je prav ono izprožilo misel na »Učiteljski do m«, ki je danes dognana stvar. Kakšne osnove pa ima »Savez« za prihodnjost, razodel nam je neutrudni njegov predsednik, zaslužni gospod Ivan F i 1 i p o v i č v zadnji glavni skupščini. Rekel je, kdlikanj bi hrvaški učitelji trebali v Zagrebu konvikta za vzgojo svojih sinov; zavezno posojilnico, da ne bi prihajali oderuhom v pest; zaklad za potovalne Štipendije učiteljem, ki hrepenč po višji strokovni omiki; hiše svoje v kakem hrvaškem kopališči in druzega več. Gotovo plemenite osnove, katerim želimo, da bi se čim prej uresničile. Za zdaj ima »Savez« še dosti skrbij in dela z »Učiteljskim domom«, ki ima po želji začetnikov svojih biti vidno znamenje životne in moralne moči hrvaškega uČiteljstva, domoljubja njegovega ter stanovitnosti in darežljivosti njegove. Zato hrvaški »Učiteljski dom« ne sme biti kakeršnakoli hiša, ampak biti mora poslopje, na katero bode mogel biti ponosen vsak učitelj in sploh vsak rodoljub hrvaški. A da je hrvaški učiteljski dom prvi po vsem avstro-ogerskem cesarstvu, to zopet priča, koliko ima hrvaški närod razuma in srca za vsako kulturno težnjo, kateri nikdar nc odteguje radodarne roke svoje. Brž ko je bil sklep gotov, dal je zidati dom, in ko je vlada dovolila loterijo v ta namen, oglasile so se v Zagrebu odlične gospč ter se združile v poseben odbor za nabiranje dobrovoljnih prineskov. Hodile so od hiše do hiše in v prav kratkem času so nabrale nad dve tisoči raznovrstnih stvarij za dobitke, razprodale mnogo sreček in dobile tudi marsikak dar v gotovih novcih. Na to so nabrane stvari razložile, da si jih je občinstvo moglo ogledati za malo vstopnino 10 krajcarjev, in napösled so brez vseh troškov oskrbovale srečkanje in po dovršenem opravilu 15.000 gld. izročile za zidanje učiteljskega ddma. Za zagrebškimi domorodkinjami niso hotele zaostati niti gospe po
drugih hrvaških mestih, zlasti v Varaždinu, in nabrale so dosti izdatnih darov. V tisti namen so čitalnice in pevska društva napravljalc besede in zabave. Pa tudi učitelji sami so za zgradbo döma svojega prinesli velikih žrtev, ki so si jih pritrgali od neznatnih svojih dohodkov. Od 838 učiteljev so podpisali nekateri večji, drugi manjši znesek, ki ga bodo izplačali v petih nSkih. Če vsi ostanejo mož-be-seda, nabere se po tem poti do konca leta 1889. do 22.000 gld. Kdor bode vsega skupaj plačal najmenj deset goldinarjev, bode delničar »Učiteljskega doma«, v katerem bode imel posebnih pravic. Če omenjenim 22.000 gld. prištejemo 18.000 gld., ki so jih dali loterija, zabave in darovi, imamo 40.000 gld., za katere »Učiteljski dom« ne bode trebal plačevati nobenih obrestij. Kar bi še nedostajalo, dodasta »Književni sbor« in »Zadruga« od svojih zakladov, v katerih premo-reta še kakih 50.000 gld.
Zdaj je bila prva skrb, najti primeren prostor, na katerem bi se zidal »Učiteljski dom«. Mestno starejšinstvo je sicer ponudilo potrebno zemljišče brez plačila, ali bilo je preveč v stran, in učiteljem je bolj kazalo, da so si za 9000 gld. kupili prostor na vseuČiliškem trgu, kjer so v sredi med drugimi kulturnimi zavodi, pa se . ne trebajo bati, da jim hiša ne bi nosila potrebnih obrestij. Ko je vprašanje zarad prostora bilo dognano, šlo je delo hitro od rök. Mlad arhitekt, rodom Zagrebčan, zdelal je osnovo, ki se po zunanji obliki in po notranji razdelitvi do dobrega ujema z namenom učiteljskega doma. Pri tleh jc včlika dvorana za društvene občne zbore in učiteljske shode, dve večji sobi za čitalnico, knjižnica, pisärne »Književnega sbora«, »Saveza« in »Zadruge«, shramba za zalogo knjig, stan za društvenega strežnika, kopališče za učitelje, in pet sob za nočišče zunanjim učiteljem, kadar pridejo v Zagreb. V prvem in drugem nadstropji se bodo stanovanja dajala v najem, od katerega se bodo najprej plačevale obresti od zakladov »Književnega sbora« in »Zadruge«, ostalo pa se bode porabilo za razne društvene potrebe. Preračunjan je »Učiteljski dom« na 90.000 gld. Prve dni meseca aprila 1888. 1. začeli so kopati clno, dnč 13. aprila so položili osnovni kamen, jeseni je hiša bila pod streho, in do konca meseca junija 1889. 1. bode zunaj in znotraj popolnoma dodelana. V počitkih bode osredni odbor sklical v Zagreb včliki shod učiteljske zaveze in takrat se »Učiteljski dom« blagoslovi ter odpre s primerno svečanostjo, h kateri pričakujemo tudi slovenskih gostov. Dobro došli! *
Imenik krajepisnih imen slovenskih.
Spisal Simon Rutar.
redzadnja številka »Zvonova« prinaša pod tem naslovom poziv odbora za nabiranje slovenskih krajnih imen. Potreba takega imenika čuti se že iz praktičnih vzrokov, ako hočejo n. pr. čitatelji listov, preiskovalci zgodovine, trgovci, poštni in drugi uradniki zvčdeti, kje katero mesto leži in kakd se ond pravilno po slovenski piše.
Ali takšen imenik ima neprecenljivo vrednost tudi za znanosti, zlasti za jezikoslovje in zgodovino. Mi Slovenci nimamo napisane zgodovine. Neprijatelji ndrodne naše individuvalnosti, ki so podjarmili Slovence, izkušali so v nas zatreti vsak spomin na našo minulost, da bi se nc domislili morebiti, odkod izviramo, kdo so naši bratje in sorodniki, da, še celd naše pravo ime so nam hoteli utajiti in narediti od nas Čcdo brez skupnosti, brez minulosti, torej tudi brez bodočnosti. Ali krajevnih naših imen, kolikor so jih zavijali, izprevračali in celd smešili (vide: »Schmarotzcrwald« namesto Smrečje itd.), vender niso mogli popolnoma v tujo obleko zaviti in odvzeti jim slovanskega izvira, slovanskega značaja.
V naših krajevnih imenih leži torej naša zgodovina! Krajevna imena dokazujejo: i) da Slovenci ali Slovani sploh živč žc mnogo dalje na svojem sedanjem zemljišči, nego hočejo naši nasprotniki temu pritrjati. Ko je prof. A. Müllner 1. 188$. na skupščini arheologov v Celovci poudarjal, da dokazujejo novejše predzgodo-vinske izkopnine prastaro bivanje Slovencev po alpinskih zemljah, vzdvignil se je proti njemu Dr. Rudolf Much s trditvijo, da bi v tem slučaji morali imeti mnogo več grških in latinskih izrazov za kulturne stvari v svojem jeziku, ako so res že istočasno z Rimljani in Grki bivali tu, torej tudi ž njim občevali (Mittheilungen der anthropolog. Gesellschaft 1885 pg. 94.) — Ni tu mesta pobijati krivega mnenja Dr. Muchovega (ki jezika našega najbrž ne pozna), kar se tiče kulturnih in tehničnih izrazov, pač pa mu lahko iz starodavnih krajevnih imen slovenske korenikc dokažemo, da se je takrat zelo motil. Saj vender celd nemški učenjaki priznavajo, da je korenika r§ke Donave (iz katere je nastal latinski Danuvius in nemški Donau) slovanskega izvira ter da se tista korenika opetuje v imenih drugih večjih slovenskih rčk, n. pr. Don, Doneč, Düna (Dvina), Dunajec, Dnjeper itd. (Umlauft,
Geographisches Namensbuch von Oesterreich-Ungarn, Wien 1885, beseda »Donau«).
In ali ne spominjajo TrpČane blizu Ilirske Bistrice na staro ja-pudsko mesto Terpo, ki je stalo gotovo nekje na Notranjskem? — Kaj je klasični Timavus druzega, nego podzemna reka Tamnava v Srbiji (levi pritok Uba-Kolubare) ? Kdo bi rekel, da naš Rodik ni nič druzega nego stari Virundictes (vi-Radik, primeri tudi ime koroškega mesta »Vi-runum« in Virine — breg kraj rastoškega jezera v Dalmaciji — kakor ga še dandanes imenuje šematizem tržaške škofije, ali Rnndictes, kakor stoji to ime zapisano na spominskem kamenu najdenem v Materiji na Krasu (Corpus Inscriptionum latinarum, v. V. št. 698). NI Mommsen (o. c.) ni Zippel (Die römischc Herrschaft in Illyrien bis Augustus, pg. 125) nista znala za naš Rodik, pa zato nista mogla določiti prave meje med Istrijo in Karnijo. — V imeni Tolmin (Tl'min leži tista korenika, kakor v Delminium, starem glavnem gradu Dalmacije (razrušenem po Rimljanih 1. 156. pred Kr.), ki je ležal v gorski kotlini Duvno (iz Dumno in to iz Dlumno) v se vero zahodni Hercegovini. — Strabonov Corcoras ni nič druzega, nego naša Krka (od krčiti = livado kopati, pot delati), katera se nahaja ne samd na Kranjskem in Koroškem, nego tudi na južno-zahodnem Ogerskem (levi pritok Mure blizu štajerske meje) in v Dalmaciji, kjer gotovo niso nikoli stanovali Kelti, torej tudi niso mogli rekam dajati svojskih imčn. Ravno takd ne dokazuje Krn za keltsko ndrodnost Karnov čisto nič, ker po Bosni, Hercegovini in Crnigori poznamo nad trideset krajevnih imen iste korcnike (primeri goro Krnin med Ukrino in dolenjo Bosno). — Za našo trditev govorč tudi stara krajevna imena Longa-ticum (Logatec), Celeja, Siscia, Sirmium (krajevnih imen Sriem, Srim, Srimac je mnogo po Dalmaciji), o katerih je že tdliko in tdliko napisal mnogozaslužni naš Davorin Trstenjak.
2) Iz naših krajevnih imen se lahko dokaže, da so pradedje naši nekdaj tudi stanovali po takih zemljah, kjer jim sedaj skoro niti sledu ni več. Slovanske zemlje je bilo nekdaj mnogo več in v mnogih imenih od Nemcev in Italijanov posedenih dežel spoznavamo prav lahko naša domača, vsem znana imena. Takd je velika neumnost včrovati, da je Jadransko morje dobilo svoje ime od mesteca Adrije ali bolje: Hairije, kakor to trdč nemški učenjaki. To mesto je težko kdaj stalo na morski obali (najboljše karte o tem ničesar ne vedd) in tudi dan-denašnji, ko se morska gladina vedno bolj vzdiga in voda na plitkih obalah vedno bolj sili v celino, je 15 km daleč od morja. Ako je imela Hatria kdaj katero trgovinsko važnost, imela jo je gotovo le
zato, ker je ležala na plavnem rokavu Padovem. Ali na obali Jadranskega mörja je bilo mnogo važnejših mest, od katerih bi si bilo morje lahko svoje ime izposodilo, n. pr. od Ancone. Starejši geografi ne poznajo imena »mare Adriaticum«, nego »mare superum«; a pozneje, ko je prišlo prvo imenovanje do veljave svoje, izgubila je bila Hatria že že vso svojo važnost. — In ako je že moralo Jadransko morje dobiti svoje ime po katerem mestu, ležečem na obali njegovi, zakaj bi se ne bilo pozvalo po stari Jaderi (danes Zadar), ali po rečici Jadar (Jadro) blizu Solina? Ne daleč od iztočne obale Jadranskega morja se spominjajo Adrii montes (Dinarske planine), ki menda vender niso dobili tega imena od stare Hatrije na zahodni strani mörja.
Pozneje bodemo videli, da so krajna imena iz korenike »jader« razširjena daleč po slovanskem svetu in zato moramo trditi, da so Slovani nekdaj tudi na obalah Jadranskega morja stanovali ter mu dali ime iz svojega jezika. Ravno takö nam kaže ime Livenza, t. j. Livnica (Giessbach), da so Slovenci nekdaj sezali tudi daleč doli v beneško ravnino. Prva, manjša Livnica sc nahaja blizu goriško beneške meje med vasmi Jalmik in Trevignano; druga večja pa teče mimo Pordenonna in je bila znana že Rimljanom v obliki »Liquentia«. Ravno te korenike je tudi denašnji Lienz v Bistriški dolini na Tirolskem. Okoli tega mesta se je širila bistriška županija (»comitatus Pustrissa«, »comes Pustricii«), v kateri so imeli goriški grofje svoja posestva: Tilliach (Tilih), Lcth(Led?), Ligot, Kirchheim (Cerkno), Kals (Kaleč) itd. Tudi denašnji Toblach (Dopplach, Douplachi) na razvodnici med Jadranskim in Črnim morjem ne more tajiti slovenskega svojega izvira: »Tople vode« l) Okoli Windisch-Matreya se spominjajo še v XVI. stoletji slovenska krajevna imena: Zopenitz in Zopotnitz (= Sopotnica od söpet=slap), Seinitz (Senica), Prossegkh, Krasnigk in Kraslnigkh (Hrastnik), Guggenberg (Kuk), Latzach (v Ločah), Hinter-Jessach (»za jezom«), Posaunig in Psaunig, Melitzen bei Raijach (Roje, Rojišče), Zäriach (Cerjc), Carnitzl (Karnica), Defferreger Thal (Daber Debro = dolina) itd.2)
3) Naša krajevna imena dokazujejo, kje moramo svojih najbliž-njih sorodnikov iskati, namreč med južnimi Slovani, in to najprej med Hrvati in Srbi. Primerjanje krajevnih naših imen s srbo-hrvaškimi pokazujc nam, da so Slovani jednako ležeča mesta in zemljišča tistih prirodnih svojstev nazivali z jednakimi imeni, naj so oni stanovali na
') Czörnig, Die vordere Grafschaft Gör/, im Pusterthale (Ferdinandeum 1SS7).
-) Wolfskron, Zur Hergbaugeschichtc der Herrschaft Wintlisch-Matrei (Zeitschrift «les Ferdiuandeums 1887.) —
severu ali na jugu. Takö imamo Sano v Galiciji in v Bosni; Unec na Kranjskem, a Uno in Unac v Bosni; Devin ob Labi, Moraviin Jadranskem morji; cetinjsko polje v Štajerski (Zetilincsfeld) in v Črni gori. Od cele legije krajevnih imen, ki imajo tisto obliko med Slovenci, kakor med Srbi in Hrvati, naj omenim samö dveh, ki sta vsakemu izmed nas najbolj znani: Ljubljana in Triglav.
Ljubljanič, vas med Čazinom in Glavico v turški Hrvaški;
Ljubljanica, selo na Savi, severno od Siska;
Ljubljanski vrh, blizu Borovnicc;
Ljuban, gora na scvcro-vzhodu od Trebinja;
Ljubljan, vrhunec v Mosorovem pogorji blizu Spleta;
Ljubljanj, grič na severu Jadrtovca blizu Šibenika. —
Naš očak Triglav se imenuje v srbsko-hrvaškem jeziku Troglav in vrhuncev tega imena je vse polno po Črni gori, zlasti ob hercego-vinski meji na vzhodu od Trebinja. Dalje imamo
Troglav, najvišji vrhunec Dinarskih planin (1913 vi) na severovzhodni strani od Vrlikc;
Troglava, med Senico in Kraljevim v Novem Pazaru (1374 m).
Troglav, vzhodno od Korita na črnogorski meji.
Torgelcnv, vas v severni Nemški, južno od Ukermünde.
4) Mnogotero krajevno ime hrani v sebi košček zgodovine, n. pr. vsa tista imena, ki spominjajo na zgodovinske dogodke, bitke, poplave, požare, prehod sovražnih čet (Vogersko pri Gorici), ali ki se izvajajo od imen bližnjih gradov itd. Različni tuji in domači vplivi, kulturne izpremembe, napredek in razvitek jezika in časih celd pokvarjenost, oslabljenje jezika so delovali na krajevna imena, takd da so se iz-preminjala, časih tudi popolnoma izpremenila. Staro ime se je pozabilo in vzprejclo popolnoma novo. Vas JagrUe pri Cerknem se imenuje v starih listinah »Jagodišče«; Sv. Lucija na mostu se je imeno vala prej »Most sv. Mavra«; denašnji Cronberg pri Gorici je imel pred 1. 1615r pošteno slovensko ime »Stran«, in naše vinorodno Smarije se je imenovalo nekdaj »Stegovci«, kakor se še zdaj imenuje mali oddelek šmarijske občine.
Jasno je, da so mnogi kraji ob pokristjanjenji prejeli novo ime po sezidani cerkvi (Cerkno, Cerknica), ali pa po svetniku, kateremu je bila nova cerkev posvečena, n. pr. Sežana na Krasi po sv. Suzani, čije kapelica se pozna še zmerom na severni strdni denašnje kraške metropole. Čudno je, da so ravno imena, ki so nastala od cerkvenih
l) Hrvatje, stanujoči okoli Devina .nemški Theben) pri Po/.unu, imenujejo ta kraj Tibanj. h, tega razumevamo, zakaj so Nemci naš jadranski Devin nazvali »Ti bay n«. —r
patronov, zeld pokvarjena in dandanes skoro nerazumna. Takd bode malokdo včroval, da je ime Sveto (Suto) nastalo iz »sveti Tilih«, ali Sužid iz »sv. Egid« (čitaj: Ežid), SutomiŠHca (blizu Zadra) iz »sv. Eu-femija«; Sutikva (blizu Spleta) iz »sv. Tekla«; Sukošjan (blizu Zadra in blizu Spleta) iz »sv. Kancjan« (Kocjan); Sutomore (na mnogih krajih po Dalmaciji) iz »sv. Marija«; Stomrte iz »sv. Marta«; Sumaksim iz »sv. Maksim«, a Sustiva iz »sv. Justina«. — Zato je potreba zlasti pri takih krajevnih imenih mnogo pom nje, da se ne vtihotapi kaka napačna pisava in zarad tega napačna razlaga.
Ker so torej krajevna naša imena tolike važnosti, zato je potrebna največja pomnja pri zapisovanji in določevanji pravilne oblike teh imen. Prepričan sem, da se bode ne le odbor za nabiranje teh imen, nego tudi večina nabiračev ravnala po vzgledu sličnih imenikov drugih ndrodov, n. pr. Švicarja J. J. Eglija »Nomina geographica« in Umlaufta »Geopraphisches Namensbuch« in da se pouči tudi iz Kümmelovih razprav »Die Anfänge der deutschen Cultur in Oesterreich«, in iz Kronesovih spisov.
Ali ipak želim slavni odbor in gospode nabirače opomniti na naslednje okolnosti:.
a)	da bi se nabirala krajna imena tudi dnih dežel in krajin, kjer so nekdaj Slovenci stanovali, a sedaj ne stanujejo nič več;
b)	da bi se nabiranje imen vršilo na temelji katastralnih map, ker se na njih nahaja največ lokalnih, tudi že zastarelih in torej zgodovinsko važnih imen;
c)	da bi vsak nabiraČ izvolil ozirati se tudi na novo specijalno karto (i: 75.000) in pri tem popraviti kake mogoče napake, da mu bode za to hvaležen ne samd c. kr. vojniški kartografski zävod na Dunaji (popravki se pošiljajo knjigatju A. Lechncrju, Wien, Graben 31), nego še posebno mi Slovenci, ako zvčmo pristna imena mnogih stranij lepe domovine svoje.	(Konec prihodnjič.)
Vesela vožnja.
Humoreska. Spisal Ivan Hribar.
rdijo sicer, da Človeka spametuje škoda; vender pa ne verjemite, da vsakoga. Dohtar Konec*) imel je precčj škode, ker je hlepel po svojem konji, imel je vrhu tega še sramoto; a kdor bi mislil, da se je zarad tega spametoval, silno bi se motil.
') Glej »Ljubljanski Zvon«, 1S88, str. 757.
Presclivši se v mesto, pridobil si je po spretnosti svoji precejšnjo prakso. Ker je bil dohtar Konec tudi sicer prijaznega vedenja in ni o vsaki priliki razodeval zdravniškega načela, da se uljudnost nikakor ne strinja z medicinskim znanjem, pridobil si je takisto med meščani mnogo prijateljev. Kjerkoli jc bila kaka večerna zabava, tam si gotovo našel dohtarja Konca, ki je — da spravi v čast svoje ime — ostajal vedno do — konca. Na vsakem domačem plesu je bil navzočen, saj je bil samec, zatorej vsekako imenitna osoba v indeksu »dobrih partij«. Matere, katerim je bila skrb za svojih doraslih in dorastajočih hčera srečno bodočnost, včdele so uravnavati vabila takisto, da dohtar ni mogel odrekati. On je sicer tudi sam plesal rad; ali delali bi mu vender veliko krivico, trdeči, da je rad pohajal take domaČe zabave. Le dni, ki vedo, kakšne hekatombe ponesrečenih improvizacij, dolgočasnih deklamacij in vodenih dovtipov se o takih prilikah polagajo na žrtvenik boginje gluposti, razumel nas bode, zakaj sc dohtar Konec, ki je bil pameten človek, ni mogel spoprijazniti s takimi zabavami. A kaj se hoče! Človek je mnogokrat suženj svojega poklica. Takd tudi naš dohtar. Naj bi ne bil vzprejel jednega povabila — gorjč mu! Užaljena gospodinja ne bila bi več pustila dobrega lasu na njem in ker jc ženski svčt mesta, v katerem se jc bil naselil dohtar Konec, kadar gre za obiranje kakega moškega, solidaren kakor malokje, bilo bi to kolikor toliko v kvaro njegovi praksi. Izkušeni dohtar jc to dobro včdel in zato se je rajši žrtvoval.
Resnično rad pa je naš dohtar zahajal na takoimcnovanc »jour fixe«, katere so nekateri prijatelji prirejali v stranski sobi gostilne pri »zeleni žabi«. Prostor, ki so si ga za te »jour fixe« izbrali, sicer ni bil prav srečen; bila je namreč podolgasta nizka soba s tremi okni in neko pod stropom skozi zid prebito okroglo luknjo, katero so ev-femistično nazivali »ventilacijo«. Kadar se jih je v tej sobi zbralo le deset — in vseh »fiksovcev« bilo je do dvajset — in so si zapalili vsak svojo lulo ali smodko, tedaj so v kratkem sedeli v taki gosti megli, da jih »zelena žaba«, — takd so nazivali malo tolsto krčmarico, katera je tem imenitnim gospodom obično stregla sama — niti razpoznavala ni vedno in se je zarad tega večkrat dogodilo, da je zamenjavala naročena jedila in pila, kar je vselej vzbujalo precčj smčha.
Navzlic temu nedostatku pa je bilo v »tunelu« — tako so nazivali fiksovci zbirališče svoje — vedno jako veselo in vsi so že težko pričakovali sobot, katere so bile odbrane za te shode. Pa kaj bi tudi nc bilo veselo? Saj so se zbirali le možje jenakih načel in jednakega
prepričanja. Naj je tekla govorica o čemer koli, načelnih nasprotstev ni bilo nikdar med njimi. '
Kar je to družbo posebno odlikovalo, bil je pa sveži humor, ki je vladal v nji. Naj se je govorilo o politiki ali o književnosti, vedno jc bilo takih, ki so z duhovitimi svojimi opazkami včdeli vzbujati zanimanje in veselost. Tudi tekoči dogodki so se razmotravali navadno z vesele strani in da je kdo nepoklicanih ljudij mogel skrivaje pogledati v to družbo in bi bil videl, kako neprisiljeno in veselo ji teče zabava, moral bi si bil misliti, da takö srečnih ljudij, kakor so sobotni gostje v tunelu pri »zeleni žabi«, ni pod božjim solnccm nikjer več.
Presczalo bi okvir pripovedčece naše, ko bi hoteli opisovati vso to znamenito družbo. Dosti bodi, ako konštatujemo, da je naš dohtar Konec, ki ni poznal slasti srečnega rodbinskega življenja, nahajal v nji največ zadovoljnosti. Ker se pa srca najlože razumčvajo sorodna, zato je tudi naš dohtar, dasi je gojil prijateljstvo z vsemi fiksovci, najrajši in največ občeval s pisateljem Kremčnom; kajti nazori o svetu in življenji in sodba o človeštvu, kakor jih je imel Kremen, ujemali so se prav čudovito z njegovimi nazori in z njegovo sodbo.
Kremen je bil mož izrednega znanja. Dasi ni bil medicinec, temveč pravnik in je zatorej pripadal stanu, kateremu je mnogo do uljudnosti in družbinske uglajenosti, vender je bil v tem oziru pravo nasprotje svojemu prijatelju Koncu. V ponašanji svojem je bil nekako mrzel, rekli bi skoro oduren, in svet, ki sodi po površnosti, dejal jc, da ga ni neuljudnejšega človeka od Kremčna. A kakor v prirodi mnogokrat raso najbujnejše in najpisanejše livade na ilovnatih tlčh, pod divjim od vetra in dežja izpranim kamenjem pa se skrivajo najznamenitejši zakladi zlate rude: takisto je tudi pod osorno zunanjostjo Kremenovo utripalo zläto srce. Občujočemu s prijatelji se mu je otajala leden« površnost; izginil je tožni izraz plemenitega lica in preprosta, toda dovtipna govorica njegova se mu je usipala čez ustna jednako šumnemu gläsu gorskega potočka.
Ker je bil Kremen izboren pisatelj in se je mnogo bavil tudi s politiko, govorilo se je, kadar je bil on navzočen, malone vedno o književnosti ali o političnih dnevnih dogodkih. O vsem je imel svojo sodbo, katera je bila prijateljem njegovim vedno merodajna. A tudi dobre volje je znal biti. Ker se je to zarad resnobnega njegovega značaja dogodilo prav redkokdaj, zato so prijatelji njegovi vsak takšen slučaj smatrali za nekak praznik in ga proslavili navadno s tem, da so po kake pol ure ali tudi delj preko navadnega časa posedeli v tunelu pri »zeleni žabi« in pogledali nekoliko globoče v kozarcc.
O neki taki priliki se je hotel Kremen pošaliti s prijateljem Koncem. Kazalec velike okajene ure v tunelu je lezel ravno čez dnevno pregrajo in nekateri udje družbini so šteli ravno črte na belem miznem prtu ter pripravljali denar, da poravnajo račune o po-užitem pivu in cvičku, ko se oglasi Kremen: »I, počakajte no še malo, nam bode Konec povčdal, kako je kupoval konja v Kolibji vasi«.
Kremen se je pri teh besedah nekako pomenljivo namuznil ; ostala družba pa je kakor na povelje obrnila oči v dohtarja, ki je zadrego svojo hotel skriti s tem, da je pograbil kozarec in srkal počasi iz njega kislo njegovo vsebino.
»Kaj? Konec je kupoval konja?«
»Za ježo, ali kaj ?«
»Menda je le mešetdril, da si je kaj prislužil, ker ni imel nič zdravniške prakse.«
»Kaj še, jezdaril je; le poglejte ga; na konji je moral biti nebeška prikazen!«
Take in jednake zabavljice so se vsipalc iz ust navzočnih gostov, ki so se spustili v glasen smeh.
Dohtar se je spočetka nekoliko jezil in odstavivši kozarec od usten je dregnil Kremčna pod rčbra, češ: ,kaj nisi mogel molčati!' Ali konečno je le u videl, da bi mu resnoba v tej družbi in v tej uri pristojala kaj slabo. Začel se jc torej smijati tudi sam.
»Molčite no, prismode! Vsak človek mora kdaj storiti kako brez-umnost in vsaka izkušnja je nekaj vredna.«
Ko se je takö udal sam, jeli so siliti vdnj, naj jim pove kaj o svojem talentu za konjsko kupčijo, in Konec jim je za glasne vcsclosti pripovedoval o svojem konji takö, kakor je ves dogodek že znan čitateljem »Ljubljanskega Zvona«.
»Zivio doktor! Ti pač bolje znaš rane šivati, nego konje kupovati,« oglasi se nekdo iz družbe, ko je končal Konec svoje pripovedovanje.
»In dekleta ljubiti,« pristavi drugi.
»»Ne tajim, da bi ne bil večji zvedenec, kar se tiče deklet; a to vam rečem, da bi me sedaj tudi nikdo več s konjem prevaliti ne mogel.««
»Prcsamosvčstno govoriš,« pokara ga Kremen. »Jedno kobilo si imel in prej se nisi pečal s könji, pa jih hočeš kar brž takö dobro poznati. Le pusti konje, prijatelj!«
Mali vzroki imajo časih velike posledice, iz iskrice je nastal že večkrat velik požar. In pohlevna ta opazka Kremčnova jc bila vzrok, da jc z elementarno silo provalilo žaljeno samoljubje Končevo.
On ni bil Človek, ki je mnogo razmišljal. V vsem svojem ravnanji je bil nagel. Marsikaj je storil v trenutku neke duševne raz-draženosti, marsikaj ukrenil, kar bi bil opustil, ko bi si bil stvar količkaj premislil; trma njegova in neki napačni nazori o časti pa so bili vzrok, da je vsak takšen nagel ukrep tudi zvršil.	4
»Pa vender si bodem zopet kupil konja!« odgovoril je nekako razdraženo. »Predno bode minilo štirinajst dnij, vozil se bodem s svojim konjem in s svojim vozom k bolnikom.«
Vsi prijatelji so bili prepričani, da bode to tudi res zvršil; vedeli so pa tudi, da bode bržkone kupil konja prav jednako, kakor v Kolibji vasi in zato so se čule še marsikake šale in prijateljske za-
bavljice, katerim se je konečno najveseleje smijal dohtar Konec sam.
* *
Ko sc jc drugo jutro dohtar Koncc vzbudil, bil je že debel dan. Solnce mu je skozi okna sililo v njegovo spalnico, kajti prišedši zjutraj zgodaj domov, pozabil je razpustiti zavese. Čutil je, da mu je glava nekako težka, zato je v domači svoji lekdrni začel iskati po-moČkov, s kakeršnimi se navadno preganjajo mački, ki ne razumevajo, kaj pomenja beseda »kžc«.
Začel jc premišljati, kaj sc je bilo zgodilo v tunelu. Zal mu jc bilo, da je obljubil kupiti konja; legak mrak mu jc izpreletel čelo, ko se je pri tem spomnil Hvalčta in prve svoje kobile. A mož-beseda ostati je venderle hotel.
»Napdslcd« — takd je modroval sam s seboj — »meni v Kolibji vasi ni bilo takd jako potreba konja in voza, kakor tu v mestu, kjer me malone vsak dan po nekolikokrat kličejo na kmete in moram takd clrago plačevati voznike.«
In kolikor bolj je mislil, tembolj je prihajal do prepričanja, da brez konja več biti nc more. Samd kje in kakd ga kupiti? Pri »zeleni žabi« se je hvalil sicer, da sedaj konje pozna dobro; a samemu sebi je moral vender priznati, da je bila ta trditev presmela. Mešč-tarja ? O sami misli na to ga je izpreletal že mraz, kajti, odkar se je bil seznanil s Iivalčtom, ni imel o meščtarjih nič dobrega mnenja več . ..
»Bodisi, kar hoče, sam pojdem kupovat.« In vzel je v roke vč-liko pratiko ter začel pregledovati, kdaj bode najbližnji semenj v mestu ali v bližnji njega okolici. Do sv. LukeŽa je bilo še šest dnij in na sv. Lukeža dan, našel je, da bode semenj v Suhem Dolu.
Ukrep je bil storjen.
Takoj drugo jutro je vzel hranilničino knjižico iz srednjega predala pisne svoje mize ter jo izročil stari svoji postrežnici z naročilom, naj mu prinese iz hranilnice šeststo goldinarjev.
Ženica ga je debelo pogledala, ali vprašati si vender ni upala, Čemu bode potreboval töliko denarja. Ko je pa na poti srečala neko znanko svojo, zaŠepetala ji jc skrivnostno: »Dohtar Konec se bode oženil.«
Da je bilo potem kmalu vse mesto polno te novice, umeje se samö po sebi, in dohtar se ni mogel zadosti načuditi, zakaj mu tisti dan popöludne nekatere gospodičinc in njih matere na njegove pozdrave niso več odzdravljale takö uljudno, kakor sicer.
Konec pa nikakor ni mislil na ženite v, ampak imel je polno glavo könj, kolesljev in kočij. Odleglo mu je nekoliko šele potem, ko je pri Petru Komatdrji kupil elegantno angleško konjsko opravo, pri Janezu Cijazu pa si za tristoinpetdeset goldinarjev izbral lep samotež, na pol pokrit koleselj.
Sedaj je bilo treba skrbeti še za hlev in prostor, kjer bi shranjeval koleselj. Ker je računjal Konec, da bi hlapec v mestu vender preveč stal, če bi ga najemal nalašč zdse, dozorela je v njem misel, povprašati v gostilni pri »zlatem vdlu«, ali bi ne hoteli vzeti mu konja v prostorni svoj hlev, spraviti mu koleselj pod streho in če bi ne bilo mogoče dogovoriti se tudi zarad hlapca in krme.
»Zlati vol« jc bil z dohtarjevim predlogom takoj zadovoljen in še zahteval ni veliko; samö to si je pogodil, da mora odslej gospod dohtar priti tudi k njemu kdaj v gostilno in zajedno opozärjati prijatelje svoje, kdko žlahtno kapljico tdči. Dohtar, prevescl, da se mu jc največja skrb odvalila od srca, obljubil je to prav rad, ne da bi se bil prej prepričal, če je kapljica, katero priporočati seje obvezal, tudi res »žlahtna«.
Zdaj jc imel le še jedno skrb: kupiti dobrega konja. Noč pred sv. Lukežem ni prav nič spal; zjutraj pa je ves zamišljen odšel iz hiše, stopil k svojemu navadnemu vozniku ter mu velel zapreči, da ga popelje v Suhi dol.
Pripeljavši se v Suhi dol šel je dohtar Konec takoj na sejmišče za konje. Stopal je ondu med kričečimi tolpami meščtarjev, kupcev in prodajalcev ter si ogledaval na prödajo postavljene konje. Okö mu obvisi na lisci do trinajst pestij visokem, ne ravno rejenem, pa tudi nc sestradanem. Postoji nekoliko ter si ga ogleduje. V tem hipu priskočita h konju dva moža.
»Stoinosemdesct goldinarjev je vredna ta živalca, kakor krajcar. Glej, pohlevna je, kakor jagnje; teče pa po bliskovo.« — Izgovorivši to prime prvi mož konja za povodec in ga prepelje po sejmišči.
»»Stoinšestdcsct; če hočeš, pa udari!«« — odvrne mu drugi.
»Niti krajcarja izpod stoinosemdesetih«.
V tem pristopi h konju dohtar Konec. Ona dva se spogledata.
»Ta žival jc že stara,« pravi Konec in pogleda konju na zobe, kakor bi z njih bil znal Bog vč kakd dobro brati konjsko starost.
»»Gospod, če jih ima Čez pet, strela me ubij na mestu!««.
»Res je, res! Vidim; zmotil sem se. Svčpast je pa vender nekoliko« — opomni zopet Konec.
»»Kaj, švčpast? Kje ste še videli konja s takd lepimi nogami? Kakor sveče, pravim Vam. Vsa živalca kakor ulita,«« začne na to zgovorno zatrjevati dni, ki je prevajal pred tem konja. Potrpežljivi bralec je gotovo že ugenil, da je bil to jeden onih mcščtarjcv, ki o semanjih dnč h najrajši iščejo neizkušenih kupcev, da je kaj »zaslužka«. Konec ga je imel za gospodarja konjevega.
»No, koliko pravite, da zahtevate zanj ?«
»»Stoinosemdeset in ni krajcarja menj. Za stoinšestdeset bil bi ga lahko prodal že dvakrat.««
In Konec je bil žrtev zvitemu meščtarju. Sporazumela sta se bila na videz prav težko; ali da je neoprezni Konec takrat, ko je našteval dogovorjeni kup stoinsedemdesetih goldinarjev, mogel opazovati za-ničljivi posmeh za njim stoječega mcščtarjevega pomagača, spoznal bi bil morebiti še on, da je osleparjen.
»Povddec mi boste dali pa po vrhu,« pravi Konec, ko je odštel denar. Hotel je pokazati, da se umčje dobro pogajati.
»»Sevčda, sevčda, gospod! Povddec gre v kupi««
In zadovoljen je bil Konec; prosil je le dnega, od katerega jc kupil konja, naj ga vede ž njim na Kramarjevo dvorišče.
Morete si misliti začujenje voznikovo, ki je mislil, da so dohtarja poklicali v Suhi dol h kakemu bolniku in se ni menil več zanj, ko je le-ta nenadoma stopil prčdenj in mu pokazal kupljenega lisca, rekoč: »Tega konja sem kupil. Privcžitc ga spredaj k ojesu, da ga vzameva s sabo.«
Rekel sicer ni ničesar, ali na tihem je robato zaklel, češ: »Vsak skrije že hoče imeti svojega konja. Še svoj voz si kupi in ves zaslužek izgubim.«
Dohtar Konec pa se je drugi dan res že v svojem vozu in s svojim konjem peljal na Malo dobravo, kamor so ga poklicali k bolniku, ki se je bil preobjedel gdb in o katerih so, ker so ga preveč tiščale v želodci, mislili, da so bile strupene.	(Konec prihodnjič.)

Književna poročila.
I.
Slovenci in 184.8. leto. Spisal Jos. Apih, profesor deželne velike realke v Novem Jičinu. — Založila »Matica
Slovenska«, tisek Blaznikovih naslednikov v Ljubljani 1SS8, VIII4-302 str.
Zadnja leta smo večkrat očitali »Matici Slovenski«, da udom svojim ne podaje prave dušne hrane; da njene knjige niso takšne, da bi privabile novih udov; da bi budile zanimanje za slovensko književnost in veselje do slovenskega čitanja v tistem „srednjem* stänu, kateremu so posebno namenjene. Poudarjali smo, da bi »Matičine* knjige družabnikom imela biti »prijetna zabava in lahko umni pouk*, in da zato ne bi smele donasati učenih razprav, za katere bi se med Slovenci pač našlo pisateljev, ne pa čitateljev. Takšnim in podobnim trditvam ugovarjali so nam z druge strani, kjer tudi niso povse krivo sodili, in takd so se bistrile misli, dokler »Matica« ni ukrenila na pot, na kateri ustreza na vsako stran ter nam daje upanja, da bo od leta do leta več Slovencev privabila med družabnike svoje. Prav letos, ob tihi petindvajsetletnici obstanka svojega, pa je »Matica Slovenska« družabnikom svojim podarila vezilo, s kakeršnim jih ni razveselila še nobeno leto.
Nikakor ne mislimo na tanko reščto devati vsebine letošnjih »Ma-tičinih* knjig, saj bi bilo to nepotrebno delo; lc na jedno knjigo hočemo posebno opozoriti t Zvonove * čitateljc, na zlata vredno knjigo, ki je ne bi smeli pogrešati pri nobenem zavednem Slovenci. Ta knjiga se zove »Slovenci in 1848. leto*, spisal jo jc profesor Josip Apih, v Novem Jičinu. V predgovoru gospod pisatelj prav primerno strinja štiridesetlčtnico vladanja cesarja Frana Josipa I. s prvo štiridesetlčtnico närodnega življenja slovenskega. Potem razlaga pomen svoje knjige, v kateri je hotel pokazati, kakö se je v pozabljenem slovenskem närodu leta 1848. budila närodna zavest; česa so se rodoljubni možje nadejali od nove döbe in kaj so storili, da bi dosegli närodne idejale svoje. Kdor je knjigo prebral, prepričal se je, da pisatelj naloge svoje ni mogel rešiti bolje. Vsaka stran nam priča, da je knjigo spisal zavčden strokovnjak, ki nam je trezno, pravično in brez vsake strasti narisal resnično podobo usodepolnega leta. Četudi nam ne bi bil v predgovoru pokazal pota, po katerem je iz vseh kotov znašal gradiva za dragoceno delo svoje, včdeli bi, koliko truda ga je stalo, da je nabral vse najmanjše dogodbe, in uverjeni smo tudi, da je do dobrega preiskal vse vire, kar jih še ni usehnilo. Gotovo srečna misel je bila, da se je gospod profesor imenitnega dela lotil zdaj, ko je med nami še živih mdž, ki
so takrat orali ledino in ki nam bolj nego mrtvo pismo znajo razjasniti tedanjo döbo ter dopolniti nedostatnosti pisanih poročil.
Predno začenja opisovati sämo leto 1848. nam gospod Apih v prvem poglavji razlaga »kulturne in politične razmere Slovencev do marcija 1848. leta* in jc s tem jako povzdvignil veljavo vse knjige, a ustregel je zlasti tistim čitateljem, ki niso imeli prilike, da bi se mogli seznaniti z žalostno minulostjo näroda slovenskega. Ta uvod se od ostalih poglavij loči kot posebna razprava, pisana gladko, mirno, nepristrano in takö zanimivo, da ei-tatelj ne miruje, dokler je ne prebere do kraja. Vidi se, da se je pisatelj mnogo in z veseljem bavil s preučavanjem kulturnega in socijalnega stanja našega näroda. Bogato tvarino zgodovine 1848. leta pa je v ostalih poglavjih razvrstil tako: 2. Viri preobrata, 3. MarČevi dnevi, 4. Närodni program, 5. Boj proti Frankobrodu, 6. Prepir o bojah. 7. Narodna organizacija. 8. Volitve za državni zbor, 9. Slovenski program in deželni zbori, 10. Slovenski poslanci na dunajskem državnem zboru, 11. Slovenci in vstaja meseca oktobra, 12. Slovenske zahteve in pridobitve, 13. Iz državnega zbora v Kromeriži, 14. Slovenci v ustavnem odboru, 15. Dopolnilne volitve za narodno skupščino v Frankobrodu, 16. Razpust državnega zbora in oktrovana ustava.
Že ta gola vsebina nam priča, koliko se zavčden in delaven rodoljub slovenski iz te knjige more naučiti. Videl bode, kakö skromne so tedaj bile terjatve nekaterih prav odločnih närodnih mtfž, na drugi sträni pa se bode prepričal, da so potrebo nekaterih naprav, ki se dandanes marsikomu zde prenapete želje, spoznali vsi previdni in mirno sodeči možje, in da se jih je celö med slobodoumnimi in poštenimi Nemci našlo, ki so jih zagovarjali. Take naprave bi bile zjedinjena Slovenija in slovensko vseučilišče v Ljubljani. Niti sam nadvojvoda Ivan ni v potezanji za zjedinjeno Slovenijo videl nobenega rovarskega začetja, ampak pritrdil je, da bi takšno zjedi-njenje vseh slovenskih dežel bilo za närod naš in za državo jako koristno. Apihova knjiga nas uči, da nam nikakor ni smeti obupati v närodnem svojem delu, zato ker se nam še dandanes niso izpolnile vse skromne in pravične terjatve leta 1848. Saj smo temu mnogo tudi krivi sami. Največja ovira je bila ta, da je leto 1848. prišlo prenaglo; Slovenci še niso bili dovolj pripravljeni, niso bili dovolj zavčdni, pa niti sami niso pravo za pravo vedeli, česa jim največ treba, kaj jim je zahtevati. Zarad tega niso imeli jasnega, jedinega programa, pa niti töliko niso dosegli, kolikor bi mogli. Bodimo jedini in delajmo neutrudno vsak na svojem polji, to je zlati nauk, ki nam ga zopet in zopet podaje knjiga o dogodbah leta 1848. Mlajši zärod bode odslej znal bolje ceniti zasluge starejših rodoljubov, pa bode tudi bolje razumeval närodne boje in dosedanje närodne pridobitve;
izprevidel bode, da pri vsem napöru skrajnih nasprotnih sil napösled vender le zmaga srednja pot, a radikalni prenapeteži da navadno niti tu ne obtiče, ampak le preradi uskočijo v drugo nasprotje. Primerov nc treba dolgo iskati v Apihovi knjigi.
Käj zanimivo in poučno je, kakö so Nemci leta 1848. sodili o slovenskem narodnem delu, in kakö so nam zlasti na Štajerskem bili mnogo prijaznejši in pravičnejši nego dandanes; v samem Nemškem Gradci so Slovenci imeli veljavo, ki je danes nikakor nimajo. Res je sevčda tudi to, da so Nemci takrat Slovence snubili za zaveznike zoper staro vladavino, pa so jim dovolili marsikaj, kar bi bili pozneje morebiti zopet preklicali. Dogoclbe leta 1848. nas učč, da, kdor je res slobodoumen, ta je tudi pošten in pravičen, in ne odreka drugemu slobode, ki jo terja zäse. Ravno med Nemci se takrat ni pogrešalo takih poštenjakov, zlasti med tistimi, katerim se ni omajala zvestoba do cesarskega roda habsburškega in v katerih je še zmeraj bilo avstrijansko srce. Prebiraje Apihovo knjigo se bode marsikdo čudil, da je pod raznimi slovenskimi adresami podpisanih töliko möz, ki so danes v nasprotnem nemškem taborji; čudil se bode, da so se za nemški jezik potezah možje, ki smo jih do njih smrti šteli med prvake slovenske, 'lake prikazni so vredne premišljevanja, ki gotovo ne bode ostalo brez koristnega pouka za prihodnost. Kakor nam 1848. leto kaže nezanesljive značaje v pravi svetlobi, takö nam vzbujajo spomin na delavne, a že pozabljene možč, kakeršen je med drugimi bil profesor Martinjak. Citajoči krepke, jasne in lepe besede Matija Majarja, obžalujemo, da je ta vrli mož velike darove svoje pozneje raztrosil za ideje, ki se ne dadö uresničiti, namesto da bi jih posvetil närodni knjigi. Iz Apihove knjige se jasno vidi, kakö odločni in zavedni domoljubi slovenski so živeli takrat na Dunaji, na čelu jim dr. l)o-lenec in dr. Miklošič. Kakor zvezda sčvernica pa nam se v Apihovi knjigi izmed vseh drugih imen sveti ime doktorja Janeza Bleiweisa; tu nam se prav jasno kaže Bleiweis oče in vodnik närodov; nihče ne dela töliko, kolikor on; nihče nc svetuje takö trezno in premišljeno, kakor on, ki vedno misli na prihodnost, pa se ne dä premotiti od begočega oduševljenja. Kranj je ponosen, da je v njegovi sredi vzrasel takšen mož, pa se je že takrat odlikoval kot najrodoljubnejše mesto slovensko.1)
Pisava gospoda A piha je gladka in se dobro bere, a kar se tiče oblik, težko je rčči, kaj jc njegovega, kaj pokojnega profesorja Raiča, na katerega nas pisatelj v kotiečni opazki sam opozarja. Naše mnenje, ki ga pa nikomur nečemo vsi lo vat i, je to, da smo Slovenci v jeziku vse premalo konservativni.
J) Zlasti opozarjamo na peticijo na 82. str., katero je začetkom aprila 1848. 1. poslalo mesto Kranj tležčlnemu zboru kranjskemu. Iz nje radikalne in odločno nrirodne vsebine se pač vidi, da jc takrat živel v Kranji — dr. P r $5 ire nI	Urcd.
Prav po nepotrebnem, celö v škodo literarne vrednosti, začeli so nekateri pisatelji besede iz vseh slovanskih narečij rabiti tam, kjer imamo dobro domačo, razumno vsakemu drugemu Slovanu. To nikakor ne velja, zlasti ker pisatelj časih take besede rabi v napačnem pomenu. Že večkrat smo čitali besedo »prilično«, kjer jc pisatelj mislil reči priliki«; »prilično* pa je hrvaška beseda in pomenja »precej*, nemški »ziemlich«, a ne »gelegentlich \ Pripetilo nam se je tudi že, da nam je tiskarski popravljavec besedo »živio!« skazil v »živijo!« Vsakdo nam bode pritrdil, da takšna mčšanica na nobeno stran ne velja; rabimo torej slovanske "tujke le tam, kjer nam jih je res treba. Kakor sploh, velja tudi o jeziku, da je vsak dober Slovenec dober Slovan. Dalje nam ni všeč posiljeno prestavljanje zloženih nemških besed, kakor n. pr. »sodržavje«. Me pozabljajmo nikdar niti tega, da je slovenski jezik glagolski jezik, pa se na vso moč ogibajmo glagolskih samostavnikov. Sevčda, čisto izogniti se jih ne moremo, ali zato jim le ne smemo dati prevelike slobode in veljave v slovenski pisavi. Mislimo tudi na to, da Slovenci pišemo res za närod, a ne samö za nekatere izvoljence; zato nam treba pisati konkretneje, to je, kar najmenj mogoče abstraktno. A da je slovenskemu pisatelju slovenski misliti, tega ne trebamo poudarjati, dasi to ni vselej mogoče človeku, ki se mnogo bavi s tujo književnostjo. Če se pisatelj prelepe knjige »Slovenci in 1848. leto« ni vedno držal teh načel, zato njegovo delo prav nič ne gubi od velike vrednosti svoje; saj so te male opazke zgolj naše misli, ali povedali smo jih, ker se nam je ravno ponudila prilika. Prepričani smo, da drugi sodijo o tem drugače, in prav mogoče je, da obvelja njih sodba.
Ponavljamo še jedenkrat, da Apihove knjige ne bi smeli pogrešati pri nobenem rodoljubnem Slovenci, a kdor je nima, naj se podviza, da si jo omisli, predno poide mala zaloga. Če je zgodovina že sploh »učiteljica življenja«, gotovo so zgodbe 1848. leta najboljši kažipot za närodno življenje naše. Te zgodbe budč nam zdaj žalostna, zdaj vesela čustva. Žalostna, če pomislimo, koliko upravičenih terjatev in prošenj se Slovencem niti nad štirideset let ni izpolnilo; a veselih, ker ne moremo tajiti, da smo v teh štiridesetih letih marsikaj dosegli, na kar rodoljubi leta 1848. niti mislili niso. Prav te zgodbe pa pred vsem svetom jasno pričajo, da so Slovenci vsekdar in celö v burnem letu 1848. ostali zvesti in udani svetlemu rödu habsburškemu, kar treba pri vsaki priliki poudarjati, zlasti pa letos, ko praznujemo štiridesetlčtnico cesarja in kralja svojega Frana Josipa T. »Matici Slovenski« pa še posebna hvala, da je na spomin te reclke obletnice izdala takö lepo knjigo. Zavrsujč te vrste, s katerimi smo hoteli »Zvonove« či-tatelje opozoriti na Apihovo knjigo ter jim jo kar najbolj priporočiti, ne moremo zamolčati želje, da bi nas tudi »Hrvaška Matica« razveselila s po-
dobno knjigo »o dobi ilirskitej preimenitni d6bi v razvoji hrvaškega in slovenskega näroda. Zdaj še živč možje, ki so takrat bili veljavni in delavni, pa bi marsikaj mogli pojasniti in povedati, kar nikjer ni zapisano; kadar teh ne bode več med nami, takrat bode mnogo teže spraviti na dan tako knjigo in marsikaka zanimiva dogodba bode pozabljena za vselej. Gospod Apih pa naj nas kmalu zopet iznenadi s kako monografijo iz slovenske prošlosti; saj je pokazal, da ima za to obilo potrebne zmožnosti in dobre volje.	Josip Stare.
Nova slika Jurija Šubiča.
»Marijino obiskovanje.« Slika »a včliki oltar na Rožniku; naslikal Jurij
Sub i <5 v Parizu.
Ta slika, ki je razstavljena zdaj v novem dežčlnem muzeji ljubljanskem, nov je dokaz o vspešnem napredovanji velenadarjenega našega rojaka na polji cerkvenega slikarstva. Ne samö, da se nam je na nji izkazal mojstra, kar se tiče uglobljenja v dano mu snov, v koncepciji iz blagovčstniškega poročila zajete ideje ter v uprizorjenji opisanega dogodka, temveč s tem najnovejšim delom svojim prepričal nas je slikarski naš prvak, da si je prisvojil tajnosti moderne (francoske) koloristike, kateri rabi <3ni čarobni »clair-obscur*, o katerem nekdanji slikarji niso imeli niti pojma.
Kaj genijalno predočujc tu naš umetnik zgoraj navedeno epizodo iz Marijinega življenja, katero opisuje evangelist Lukež v I. poglavji od 39. do 56. vrste.
Dejanje: prihod in vzprejem Device Marije se vrši pred Zaharijevo hišo. Marija, prijahavši, po iztočnem običaji na oslu, v izpremstvu svojega zaročenca, sv. Jožefa, stopila je raz sedlo ter se približala hišnemu vhodu. Po stöpnicah doli hiti nji naproti, z razprostrtima rokama, teta njena Elizabeta, pozdravljajoča z glasnim vzklikom preljubljeno netjakinjo svojo. Za Elizabeto prihaja izpod vhodnih vrat onemčlt nje mož Zaharija, oprijemajoč se z desnico ob hišno obdvčrje. Marijin ženin, ki je ostal nekoliko zadaj, motri ves ginen radostni vzprejem izvoljenke svoje.
Te četiri pojedine osebe, katerih vsaka je drugače postavljena in z obrazom drugam obrnena, razvrstil je slikar kaj spretno ter jih ubral v slikovito skupino, ki je prošinjena s prav dramatiko živostjo, da se gledalcu dozdeva, kakor bi poslušal mojstersko harmonizovan četverospev. Dasi je vsak posamičen obraz videti z druge, povse različne plati, usredotočeni so vender vsi v živahnem medsebojnem zanimanji, katero jih spaja v dražestno
celoto. Marija, glavna oseba te evangeljske idile, stoji v deviški svoji visokosti, tu na sredini slike, v «osvetljenem ospredji, dočim so ostale tri osebe razpostavljene v prelepem razmerji okrog nje: Elizabeta Mariji nasproti, med njima, nekoliko više gori, stari Zaharija, Marijin izpremljevalec, sv. Jožef pa v skromnem ozadji. In kakd se vsa četvorica ljubeznivo gleda — to se ne dä opisati, temveč je treba videti na svoje oči! In pa, koli značilno nam predstavlja velespretni slikar vsako posamično osebo opisane skupine! Deviško roditeljico božjega sinu je upodobil v nežni, vitkovzrasli, jedva raz-cvčli deklici, z bistrim, svežim in cvetočim obličjem. Njeno teto nam je predočil v sivolasi matroni, z nekoliko obilejšim životom. Izvoljenca Marijinega je naslikal v krepki moški dobi, sv. Zahariji pa je podelil čestitlji-vost starosti osivelo glavo in dolgo sivo brado. Käj zgovorne so fizijo-nomije vseh obrazov; zlasti oččm vč naš Subič udihniti vso iskrenost duše — to se razodeva najbolj iz Zaharijevega pogleda, kateri izraža svojo radost na Marijinem obisku z očmi, ker veselja, onemelec, ne more razodeti z jezikom. Sploh so vsi štirje obrazi proizvedeni z veliko marljivostjo. Obris jim je plemenit, klasiški, izraz povse duhovit, takoreköc govoreč, inkarnat jasen in priroden, z uzornim realizmom navdihnen. Obrazom jednako izrazno realistično je naslikana posamičnih oseb obleka, in sicer kar se dostaje genijalno nji ubrane draperije, kolikor tudi z ozirom na velepomembno njeno bojilo, s katerim je včšči poznavatelj böjeslovnih tajinstvenostij, zlasti pri obeh ženskah, kaj zgovorno označil dotičnice mladost ali starost. Marija, mladostna devica, oblečena je z zivoböjno, rdečo haljino, katero ima pregrneno z intenzivno osvetljenim, sinjezelenkastim plaščem, sv. Elizabeta pa s temnim, medlovijo-letnim odelom, kakor pristoja njeni dobi . . .
Takö je slika vestno in premišljeno zdelana v vseh svojih podrobnostih ter mojstersko završena v skupni svoji celoti. In kakor razmerno sestavljena skupina imenovanih četirih oseb med seboj, istotako harmonizuje ž njo i pokrajinsko ozadje, nad katerim se razpenja vedro, z iztočnim sijajem napojeno podnebje. Kakd blagodejno-izpremembno sta tu razdeljeni svetloba in senca, kateri prehajata druga v drugo v ljubeznivih nijansah, zlivajoči se v blaženo harmonijo. Skupni kolorit slike, dasi toli bister in živ, toli je nežen in mehak, ublažen in mil, z nekim bajnim svitom oblit, da očara vsakega gledalca. Pravi učinek te milobojne Subičeve slike se bode spoznal stoprav takrat, kadar bode umeščena v novi oltar od snežnobelega kararskega marmorja, kateri se zdeluje za zgoraj imenovano podružnico na Rožniku.
Kakor je razvidno iz dotičnega načrta, dal bode razborni frančiškanski župnik, preč. g. P. Kal ist M c d i c okrasiti po slavnem našem umetniku vso Rožniško cerkvo s slikami »al fresco*. Naj bi ga posnemalo vse naše če-
stito svečeniŠtvo, da izginejo tiste odurne pleskarije, ki se nahajajo po mnogih cerkvah sirom nase domovine, in se nadomestijo z dostojnimi, umetniški za-vršenimi slikami, katere bodo pripomogle vzbujati p r a v o pobožnost.
V. Holz.
Ganglov »Vodnik«.
Od mladih nog že, ko sva še hodila v metliško ljudsko šolo, poznam Gangla; po dolgi ločitvi sva se našla petnajst let pozneje na dunajski akademiji. Kakö trnjeva je bila njegova mladost, kakö mučno njegovo življenje, kakö vztrajna njegova previdnost, da je prodrl njegov talent na dan, to opisati ni naloga denašnjih mojih vrst.
Ko sva se 1885. se^a na Dunaji, stopil je ravno po nasvetu g. prof. Hellmerja v njegovo kiparsko šolo na umetniški akademiji. Z nenavadno, da, strastno pridnostjo se je učil vsem umetniškim in znanstvenim predmetom. Kar se posebno zadnjih tiče, nisem se mogel načuditi bistremu njegovemu umu, da mu je bilo m6či, dosedanjemu umetniškemu rokodelcu s tremi razredi ljudske šole, poslušati znanstvena predavanja svojih profesorjev, a jeklena njegova pridnost je zmagala vse ovire. Pri umetniških predmetih ga je vodil v prvi vrsti velik njegov dar in pa velika spretnost in tehnika v vseh strokah kiparstva. Krasno razpelo od lesä, sedaj svojina g. kanonika Kluna, pridobilo mu je na obrtni šolski razstavi v Nemškem Gradci prvo darilo z diplomo, in lepa Madona v reliefu, sedaj svojina g. dr. A. Mo-šeta, vzbudila je v avstrijskem muzeji na Dunaji občno pozornost.
Plod prvega leta na akademiji bil je med drugimi izvrstnimi šolskimi študijami, mojstersko modelovani doprsni portret g. prof. Sukljeta, razstavljen v dvorani umetniške družbe na Dunaji; drugo šolsko leto je študiral marljivo akt (golo človeško telö).
Kakö sem se začudil, ko mi pomladi 1887. leta Gangl povč, da prevzame zvršitev Vodnikovega spomenika — drugo leto na akademiji, a da prevzame "takd veliko, monumentalno delo, to se mi je zdelo prepo-gumno. Globoko, radostno sem vzdihnil, ko mi veselo odkrije zaboj in ugledam majhen, marno zdelan, mičen osnutek, voščeno bronsirano podobico na marmoriranem postamentu — Vodnikov monument. Po sklenjeni pogodbi je dobil v Pratru pri g. prof. Hellmerji atelier in počel je oduševljeno, ali jako vestno in temeljito študirati.
Prva študija, 4 6 cm visoka statuveta, kaže nam kakih 30 let starega malo previtkega Vodnika v prepasanem talarji z lepd drapiranim plaščem, katerega levi del slikovito pokriva kos grškega stebra, na katerega se naslanja vsa podoba; plašča drugi del tišči gracijozno desna roka k telesu, v
levici drži zvito listino. Razločuje se od osnutka v tem, da podoba stoji mirno z ravnotežjem na levi nogi, da glava gleda na levo stran, in da je vsa podoba marljivo modelirana in po prirodi preštudirana.1)
Sedaj se je lotil druge večje študije, katera je dosegla že polovico prirodne človeške velikosti. V glavnih motivih se ne razločuje veliko od prve, samö postava je čvrstejša, gibanje telesa mirnejše, obraz starejši, nekatere partije še plastičnejše modelirane in v vseh drobnostih tehnično zdelane. To podobo je dokončal sredi novembra 1887. leta; v mavec lita in bron-sirana se nahaja sedaj v ljubljanskem muzeji.
Ker se ni dalo v atelieru kuriti, popusti' čez zimo Vodnika; a ni dolgo počival — čez jeden mesec že sem videl fino modelirani, jako slični doprsni portret g. barona Schwegela. Vrnivši se zopet v šolo je pridno študiral in začetkom pomladi izgotovil krasno podobo mladega Davida s pračo. Kakö je Gangl to preprosto šolsko studijo golega akta porabil v divno kompozicijo, to je jako imenitno. Šibkemu telesu mladega dečka je vtisnil öno fino individuvalnost, katero je silno težko pogoditi pri razvoji dečka v mladeniča. Kompozicija je jako realistična, tehnika virtuvozna, vse partije polne življenja, vse delo pa znak finega umetniškega ukusa. Želeti bi bilo, da bi se med Slovenci našel mecen, ki bi si omislil ta kip v marmorji ali bronu — krasil bi najlepši salon.
Pomlad je prišla, Gangl zapusti občno kiparsko šolo in stopi v špe-cijalno šolo slavnega kiparja Zumbuscha, kateri ga z veseljem vzprejme. Z novim veseljem, novimi idejami se počne začetkom junija 1888. leta pripravljati na zgradbo originalne Vodnikove podobe. Nadprirodno razmerje 2 m 45 cm visoke postave delalo je umetniku mnogo truda, dokler se ni privadilo okö dimenzijam. Krepkö je rastel Vodnik in ko sem imel priliko videti dovršeni akt, občudoval sem trdno stanje, lepo razmerje, prirodno gibanje in harmonične linije telesa in dovršeno modeliranih plastičnih udov. Z vedno večjim odušcvljenjem je delal umetnik in največje delo, modeliranje draperije, šlo mu je hitro in srečno od rok. Koncem novembra meseca sem ča-stital srečnemu Ganglu o dovršenemu Vodniku. To je bil v resnici drug Vodnik, ki se ne opira na prejšnje študije. Kompozicija, kakö naj bi ustvaril Vodnika — duhovnika, pesnika, učitelja, v kakem kostumu, vrhu tega brez avtentičnega portreta, bila je najtežavnejša stvar pri spomeniku. Starinska oprava duhovska, preprosti prepasani talar, dolgi trojnati plašč, nizka čepica in nizki čevlji z zapönami značijo nam duhovnika. Krepkö je vrgel umetnik čez desnico, držečo zvitek listin, znak pesništva, konec slikovito drapiranega plašča, katerega je na študijah še nekako baletno-gracijozno privzdvigala; levica pa, katera je prej držala liste, iztegnena je z govorniško
To statuveto, v mavcc vlito, bronsirano prodaje umetnik po 20 gld. komad.
Pis.
gesto in znači učitelja. Levi del plašča, pokrivajoč prej grški steber, katerega več ni, leze z rame in se v slikovitih gubah ulamlja na tleh. Plastično se modelirajo krepki udje pod lčpo draperijo, katere tehnika pri obdelovanji različnih suknenih tvarin nam kaže vso spretnost umetnikovo. Na desno, s pogledom nizdolu obrnena glava je jako karakteristična, obraz z markantnimi potezami je kolikor mogoče sličen navadni podobi Vodnikovi; lepi čvrsti gorenjsko-slovenski tipus z dolgim nosom, močno spodnjo čeljustjo, dobrodušnim pogledom in visokim fino modeliranim, suhim čelom je izvrstno pogojen ; poteze okoli polnih, malo odprtih ustnic značijo veseljaka. Nizka okrogla čepica pokriva preproste, na čelo razčesane lase; nikjer ne draži očij 6no predrobno obdelovanje malenkosti na škodo celote, ki takö rado zavede mlade umetnike. Plemenita preprostost, monumentalni mir celote kontrastuje povoljno z življenja polnimi podrobnostimi.
Kompozicijonalno in tehnično nalogo je Gangl zvršil izvrstno, označil nam je Vodnika duhovnika, pesnika, učitelja in veselega Slovenca in to takö srečno, da ga, ne samö domovini, nego vsemu svetu ponosno sme pokazati.
Podobi primeren jc tudi postament, čegar največja lepota je lčpo razmerje posameznih delov in monumentalna preprostost brez posebne arhitekture, brez vsega dekorativnega nakita. Loči se v tri dele; spodnji 0*7 vi visoki del obstoji od 3*5/// široke podlage in dveh stöpnic, na katerih leži srednji 1 m visoki, jako počasi v piramido prehajajoči, kvadratični, del, na tem se vzdviguje gorenji v 2 m visoki tudi kvadratični, a malo hitreje v piramido prehajajoči kamen z lepo, 0"33 m visoko korono. Na tem delu je projektiral umetnik liro z lovorovim vencem, toda misel se je radi prevelikih troškov opustila; le ime j, Vodnik* zgoraj odprt na pol lipov, na pol lovorov venec in besede
»Ne hčere, ne sina Po meni ne b<5, Dovölj je spomina: Me pesni pojö.«
krasile bodo postament. Razven spodnje, temnejše podlage, bode ves postament od lepega repentaborskega sivega kamena; višina postamentu je 3^23///, podobi 2"45 m, vsemu spomeniku tedaj 5.68;//; za prostor pred ljubljansko gimnazijo impozantno razmerje.
S tem je Gangl svoje delo dovršil; vlivanje v bron in kamenoseško delo, upajmo, bode tudi spomladi srečno gotovo, in takö bode praznoval närod slovenski najbrž že julija meseca veliko närodno slavnost, ko se bode odkrival prvi večji, närodni spomenik, posvečen prvemu slovenskemu pesniku in buditelju, in ustvarjen, kakor vse kaže, tudi od prvega sedanjega slovenskega utnetnika-kiparja.	Jos. Gustin.
• LISTEK.
Štiridesetletnica Njega Veličanstva presvetlega cesarja bila je prav po želji blagega vladarja, ki tega dnč ni hotel slaviti z blestečimi slavnostimi, ampak z deli prave krščanske ljubezni, slovenskemu narodu in zlasti beli Ljubljani bogat izvor plemenitih ustanov! Dnč 2. decembra t. 1. se je položil v Ljubljani ogelui kamen otroški bölnici, odprl se je slovesno dežčlni muzej »Rudolfinum«, a dnč 3. decembra se je odprla töliko zaželena strokovna sola za lesni obrt in za umetna ženska ročna dela, ki pod spretnim svojim vodstvom ob živahni udeležbi obeta deželi naši v marsikaterem oziru veliko koristi in obrtnega napredka.
Zlasti pa mora od vsega srca veseliti vsakega domoljuba velikanski dar, katerega je ob štiridcsetlctnici Nj. V. gospod Jožef Gorup, včliki trgovec v Reki, domovini položil na oltar. G. Gorup je namreč odločil 50 000 gld. za ustanove gojenkam višje dekliške šole, katero bode osnovati v Ljubljani, 60.000 gld. glavnice pa za ustanove vseučiliškim dijakom slovenske nrirodnosti. Vrhu lega se je g. Gorup ponudil, da kupi dežčlno bölnico v Ljubljani za 120.000 gld. in dežčlni odbor kranjski jc to ponudbo tudi vzprejel. Ko-nečno seveda mora kup potrditi dežčlni zbor. Od dežčlnc bolnice pa g. Gorup pridrži sebi samö bölniHni vrt, vsa poslopja, vredna nad 70.000 gld., pa je namenil pokloniti mestni občini ljubljanski, da jih porabi za višjo dekliško šolo in tudi od vrta prepušča še mestu 15 m široko progo, da odpre nove ulice med Dunajsko in med Resljevo cesto.
S tem je g. Gorup izpolnil gorečo željo vsakemu prijatelju stolnega mesta našega, željo namreč, da bi se premestila mrtvačnica in bölnica z najlepše in najživah-nejše mestne ceste ljubljanske. Za novo bolnico jc dežčlni odbor že kupil prostor za Bežigradom med Dunajsko cesto in med kolodvorom državne železnice.
Biblijografija slovenska. Pod tem naslovom hočemo odslej naznanjati vse nove knjige slovenske, ki se pošiljajo uredništvu našemu; o važnejših izmed njih bodemo o priliki obširneje poročali:
—	»Popotnikov« k o 1 e d a r za slovenske učitelje. — 1889. — S popolnim šematizmom šolskih oblastev, učiteljišč, ljudskih šol in učiteljskega osobja po Južno-Stir-skem, Kranjskem, Primorskem in slovenskem delu Koroškega po stanju v začetku šolskega leta 1ÖSS/9. — Tretje leto Sestavil in založil Miha J. Nem t, nadučitelj in »Popotnikov« urednik v Mariboru. Tisck tiskarne sv. Cirila. —
Ta vse hvalevredna, spretno urejena in z velikim trudom sestavljena priročna knjiga je letos v marsikaterem oziru pomnožena in popravljena prišla na svetlo; takö n pr. je pri vsaki šoli povedano število deklic in dečkov in pri imeni vsakega učitelja jc dostavljena letnica, odklej služi v obče in odklej je stalno umeščen. Nedostatki, ki se nahajajo še tu in tam v knjižici, upamo, da v prihodnje popolnoma izginejo iz nje. Naj bi gg. učitelji i zda vatel j a zdušno podpirali pri njegovem težavnem poslu; vsak, kdor zapazi kako napako, naj to nemudoma naznani g. izdavatelju, kajti samö takö mu bode možno sčasoma koledar izdavati brez napake. Izvrstni knjižici želimo še mnogo let! »Popotnikov« koledar se dobiva pri izdavatelju po 1 gld. izvod; s pošto po 5 kr. več.
—	Ocena si o v e n s k i h knjig za mladino in ljudstvo Spisal Anion Kriti. Tako se imenuje droben spisek, katerega jc g. katehet Kržič izdal v Katoliški bukvami. Z verskega in učiteljskega stališča ocenjuje v njem dolgo vrsto slovenskih knjig, ki jih navadno mladini dajemo v roke. Za zdrave svete in pametno sodbo, bode g. Kržiču vsak prijatelj naše šolske mladine od srca hvaležen.
— Zgodovinski zbornik. Priloga »Laibacher Diocccsanblattu«. Izhaja v nedoločenih obrokih (sic!). Izdavatelj in odgovorni urednik Martin Pogačar, tiska »Katoliška tiskarna« v Ljubljani. Naročnina «naša po 50 kr. na leto. Namen novemu strokovnemu listu je z vestnim raziskavanjem zgodovinskih virov položiti temelj škofijski zgodovin i. Zatorej bode »Zgodovinski zbornik« zbiral še ncnatisnenc listine ter prinaša) znamenite, v redkih knjigah ali pogrošno objavljene rokopise, cerkveno zgodoviuske sestavke, životopise, a tudi popolne kronike posameznih farä. — Pred nami ležč prve tri številke novega lista. V njih beremo najprej listino, s katero je nadvojvoda Ferdinand na prošnjo ljubljanskega s'kofa Tomaža Hrena potrdil vse od svojih prednikov ljubljanskim škofom podeljene pravice; dalje prinaša list jako korenito zgodovinsko razpravo »Stare pisane mašne bukve kranjskega farnega arhiva«, in naposled temeljito oceno dr. Na-potnikove knjige »Sveti Viktorin«. Vse prijatelje domače zgodovine opozarjamo na ta znameniti zbornik.
»Narodna knjižnica«. Urejuje Anton Trstenjak. I. zvezek. V Ljubljani 1S89, 231 str. Cena 1 gld. 20 kr. — Važnega književnega podjetja se je lotil gospod Anton Trstenjak. Začel je izdavati zbirko izvirnih in iz raznih, zlasti slovanskih jezikov preloženih povestij, romanov, gledaliških iger in sploh leposlovnih proizvodov. Veseli pozdravljamo to podjetje g. Trstenjaka, ker živo čutimo, kak6 tuja knjiga preplavlja slovenske naše rodbine, v katerih, dasi se štejejo za domoljubne, večkrat ne najdeš domače knjige. Veseli nas pa tudi, da je g. izdavatelj takoj s prvim zvezkom .»Narodne knjižnice« srečno pogodil. Objavil je v njem izvirni roman »Pobrat i mi«, ki ga jc spisal g. dr. Jos. Vošnjak. Bralci našega lista poznajo g. dr. Vošnjaka iz prejšnjih letnikov kot jako ljubeznivega pripovedovalca; tudi širšim krogom ndrodovim se je g. dr. Vošnjak priljubil s svojimi iz preprostega nslroda zajetimi povestimi, v katerih takö lepd opisuje vrline in napake kmetskega našega ljudstva In zdaj nam g. dr. Vošnjak tudi v svojih »Pobratimih« podaje lepo in zanimivo povest, v kateri nam živo slika razvoj socijalncga življenja in političnih bojev zadnja leta po slovenskem Stajerji. Za danes samö opozarjamo vse prijatelje slovenskega leposlovja na Trstenjakovo »Ndrodno knjižnico« in zlasti na Vošnjakove zanimive »Pobratimo«, o katerih hočemo o priliki še posebej govoriti. —. »Nrirodna knjižnica« se prodaje samö v lepö vezanih izvodih, kar moramo še posebno odobravati.
Odlikovanje slovenskega učenjaka. Jugoslovanska akademija v Zagrebu je učenega rojaka našega g. prof. dr. Gregorja Kreka v Gradci imenovala za svojega dopisu-jočega člana. Iskreno čestitamo!
Nektera duhovna opravila. Labaci iSSS. Sumptibus et literis succcssorum Blasnik Pod tem -naslovom je izšla knjiga, katero, kakor kaže že napis, naj bi rabili v prvi vrsti duhovniki. — Pri prvem pogledu mi je ugajala ta knjiga zelo, kajti oblika, popir, tisek — vse je takö pripravno in lično, kakor si morem želeli — no, znano jc pa tudi, da nam novega cerkvenega obrednika res treba. O vsebini omenjene knjige, o razvrstitvi in slovnici pa moram reči javno nekaj besed.
Da je naše slovensko ljudstvo včrno, svedoči nam naša prebogata književnost z nabožno vsebino Redka je hiša brez »pratike«, a še redkejša brez molitvene knjige. Zato pa moram grajati očitno, da so baš najrazširjenejše knjige pisane v slabi, dii, v pravi rokovnjaški slovenščini. Dandenašnji hoče biti že .vsakdo pisatelj, dasi o slovnici nima morda niti pojma. To velja tudi o knjigi »Nektera duhovna opravila«. Pisatelj te knjige ni objavil svojega imena, kar je čisto prav, kajti lovorik si ni pridobil s tem delom in morda mu je očitala vest, da slovnice ne pozna, zato je ostal prikrit.
Vsebina omenjene knjige kaže največjo nedostatnost. Knjiga ima dva dela: i. pars prior in 2. pars posterior s pristavkom — appendix. Izvirno je že to, da ima knjiga slovenski napis in latinsko razdelitev. Prvi del nam podaje navadnejše molitve, molitve ob posebnih prilikah in potrebah. Drugi del podaje navod, kakö je pokopavati mrliče in kakö se vršd razua blagoslovila. Pristavek obseza misijonske pesmi, molitve po maši in pri obhajilu bolnikovem. — Čudim se, da urednik te knjige mole/ O najpotrebnejšem svetstvu, o sv. Krstu, govori pa o pogrebu, ki po naši včri ni takö potreben. Čudim se, da urednik bolnika obhaja, ne privošči mu pa maziljenja s sv. oljem in pa papeževega blagoslova. Kakšen namen ima torej ta knjiga, jaz ne uganem in- morda še kdo drugi ne. —
Razvrstitev vse knjige in posameznih molitev z ozirom na jezik kaže res pravega slovanskega duha urednikovega. Če je molitev napisana v treh jezikih^ imeti mora prvo mesto jezik latinski, drugo nemški in napdsled bodi slovenski. Za tilko odlikovanje moramo biti res hvaležni.
Kar se tiče slovničnih napak, dovoljujem si navesti nekoliko vzgledov. Pisatelj rabi: tavžent, manjkalo, gnada, žegnana, procesija, turn, marternik itd. tujke, za katere imamo takö lepe domače izraze. Dalje ne pozna razlike med do vršnimi in nedovršnimi glagoli: zgodi se tvoja volja (str. 3. v. 15.), Bog, od katerega pridejo sv. želje (str. 36. v. 27.), upam in se zanesem (str. 5. v. 7.). Vzgledi nedoslednosti: jedenkrat stoji: po kriSut potem zopet po kri ši, — časih: kateri — včasih: ne^teri; zopet: Lavreneay, Vincene*y a tudi: Gerva2/, Protaz/, milost in gnada. Pisatelju je neznano, kdaj naj piše 2 in kdaj iz. N. pr.: z obličja v obličje gledati (str. 5. v. 12.); varuj jih iz Siona (kaj je Bog v Sijonu?!); kruh s nebes si jim dodelil (ali nc iz nebes?!) — Ne vem, čemu rabi pisatelj: doli je šel pred pekel . . . gori je šel v nebesa . . ? — Besede: ravno, (eben), dopasti, (gefallen) pričajo same, da niso naše. Napačno je pisati: slouoko.ftcni, osramo/eni. zeli/e, silo sem kriv. Neodpustno pa je, da pisatelj ne razločuje spolov pri sklanji: narvečji ciobrota (str. 5. v. 20.), vrata nebeške (str. 24. v. 9.), pravične dela (str. 32. v. 23.) srca vdane (str. 33. v. i.), začni . , . naše dejanje in spremljaj ga s svojo sv. pomočjo (str. 37. v. n.), tvoja šiba in tvoja palica ste me tolažile (str. 43. v. 3.) itd. Napačno je: oh, obrni tedaj (str. 30. v. 3.) mesto: torej. Kaj porekd nekateri bralci o oblikah duhoven (mesto: duhovnik), kot zadolženi podložm (mesto: podložniki), Izraelove razkropljene (str. 38. v. 17.1, z vsemi ixvoljenimi doseči (str. 21. v. 22.), kličej^e^a ljudstva (str. 36. v. 14.). Ali je to slovensko: daj, prosimo, da njo za nas prositi Čutimo . . . ker je iz tvoje volje cesar postal . . da nam zanes/, prosimo te, usliši nas . . .
Dosti! Navedene napake kažejo zadostno, kolika je nedostatnost pri knjigi »Ne-ktera duhovna opravila»«. Take in jednake napake se širijo med mili naš n.4rod leto za letom po knjigah, katere ljudstvo najčešče prebira- — Ako bi te vrste vplivale na paznost naših pisateljev pri spisovanji nabožnih knjig, potem sem dosegel namen svoj.
—/.
Muzejsko društvo za vojvodino Kranjsko je minulega leta po oblastveno potrjenih pravilih prevzelo nalogo vsestranski gojiti deželoznanstvo, pomnoževati v deželnem muzeji znanstvene zbirke, prirejati dotična predavanja ter z izdajo letnega izvestja širiti in pospeševati deželoznanstvo v krogih vseh omikancev. Društvo je to svojo nalogo tudi po moči zvrševalo in sme se zarad mnoge hvalevredne udeležbe občinstva zadovoljno ozirati na večletno svoje delovanje. Jednako je nekdanje historično društvo z velikim vspehom preiskavalo deželno zgodovino in vsi strokovnjaki spoznavajo njegova od leta 18 47. do iS6S. priobčena poročila za izvir visoke vrednosti, iz katerega se zajema znanje k&j bogate prošlosti kranjske dežele. Ž&1, da so neugodne okolnosti prisilile obe društvi ustavili delj časa delovanje; razven lega je historično društvo pred nekaterimi leti z
ozirom na to, da ima z muzejskim društvom jednak smoter, sklenilo bogate svoje zbirke izročiti deždlnemu muzeju, sploh pa je za primerno spoznalo, prihodnjič ne samd z lise, ampak v okvirji Še obstoječega muzejskega društva nadaljevati preiskovanje deželoznanstva. Ko se je leta 1888. dogradil nov muzej in so se bogate zbirke »Rndolfhu-.ma« primerneje in pristopneje razpostavile, bil je za voditeljstvo muzejskega društva pravi čas, ponovili ustavljeno delovanje; v to svrho je najprej priredilo javna predavanja, katerih se je omikano občinstvo udeleževalo takd živahno, da je bilo smotru primerno, oživiti društvo tudi v zunanji svoji obliki. Dnč 3. julija sklical se je glavni zbor, da je izvolil odbor; ta je potem sklenil tudi društvena izvestja od lcla 1SS9. dalje zopet redno izdajati. Dasi-tudi že zagotovljeno število društvenikov obeta vspešni obstanek muzejskemu društvu, dasitudi je visoki deželni zbor kranjski velikodušno dovolil v pospešilo njegovih teženj izdatno podporo, potrebuje še vender vsestranske podpore in dejanjske udeležbe vseh listih krogov, kateri se za povzdigo in razširjanje deželoznanstva zanimajo in nameravajo podpirati to domovinsko, važnim kulturnim nalogam posvečeno podjetje. Da bi torej pospeševali društvo, katero je v sedanji svoji obliki tudi prejelo nalogo nekdanjega zgodovinskega društva, ki bode jednako gojilo zgodovino in prirodoznanstvo, vabi odbor »Muzejskega društva« k pristopu. Letna društvenina znaša 3 gld., pristojbina za umetno zdelani diplom, ki se izdaje na željo v slovenskem ali nemškem jeziku, pa i gld. Blagovoljna pristopna oglasila vzprejema načelnik, gospod deželni odbornik in muzejski kustos Karo1. Deschmann, ali pa blagajnik, gospod magistratu! olicijal Jovan Robida, oziroma kak drug odbornik. — Vsem prijateljem lepe naše domovine iskreno priporočamo, da bi uvaže-vali to vabilo muzejskega društva ter podpirali v vsakem oziru njegovo občekorislno delovanje.
Josef Jireček -j*. Dnč 25. novembra 1. 1. umrl je v Pragi slavni učenjak in pisatelj češki, predsednik češkega učenega društva, bivši naučni minister avstrijanski — Josef Jireček. Pokojnik je bil porojen dnč 9. oktobra 1825. 1 v Visokem Milu na Češkem, gimnazijo je zvršil v Litomišlu, filozofijo in pravoslovje v Pragi lela £849. Nato je vstopil za kon-ccptnega praktikanta pri namestništvu v Pragi, kjer je oskrboval zlasti posel translatorja za češki jezik. Leta 1850. poklicali so ga v naučno ministerstvo, kjer je napredoval od stopnje do stopnje ter za Hohenwartha dnč 12. febtuvarija 1871. 1. bil imenovan naučnitn in bogočastnim ministrom, toda odstopil je s Ilohcmvarthom vred dne 30. oktobra 187 t. 1. Od tega časa je živel največ v Pragi ali državni poslanec na Dunaji, dokler ni pred dvema letoma zaradi bolehnosti odložil svojega mandata.
Josef Jireček je bil izreduo učen in marljiv literarni zgodovinar češki in priobčil je ali v posebnih knjigah, ali v časopisu češkega muzeja celo vrsto znamenitih spisov sc-zajočih v to stroko. Najznanejša je njegova knjiga, ki jo je izdal z bratom svojim Her-menegildom v nemškem jeziku o pristnosti kraljedvorskega rokopisa Takrat so trdili samd nemški ali Cehom neprijazni učenjaki (Feifalik, Biidingcr, Schwämme)), da je kralje-dvorski rokopis — potvara. In Jirečkova knjiga je znova podprla včro, da je rokopis pristen. Toda Jireček sam je še učakal, da so se ravno zadnja leta zoper kraljedvorski rokopis vzdviguili češki učenjaki sami ter neovržno dokazali, da je — ponarejen!
Med drugimi knjigami njegovimi je posebnega spomina vredna jako umno urejena »Anthologija«, katero je priredil za srednje šole češke in ž njo veliko pripomogel, da se je med češkim dijaštvom globoko ukoreninila ljubezen do domovine in do slovanstva sploh — in naposled »Rukovet* k dejindm literaiurv českč do konce XVIII stoleti« (2 zvezka) z mnogimi životopisnimi in bibliografskimi podrobnost i mi. Slovenci moramo bili Jirečku od vsega srca hvaležni, da nam je naučn« minister v Ljubljani na gimnaziji
dal slovenske paralelke, ki so se ne samö vzdržale, ampak tudi razširile in pomnožile in da je s svojim bratom Herm$negildom izdal leta 1S04. knjigo »Geschichte der süd-visehen Literatur« i.Slowenische Literatur pg 1.—149). To knjigo jc spisal, kakor jc znano, M. Cop, a rokopis je po Kopitarji prišel v roke Safafiku, iz čegar ostali ne ga jc objavil Safarikov zet Jos. Jireček.
Slaven skladatelj jc bil leta 1805. v Ljubljani porojeni Josip Miheuz (Mihclec). Do 1842. leta je bival na Dunaji, ter sc od tam preselil 1845. leta v Pariz. Od tistega časa je izginil z obzorja. Nobeden nemški st rokovnjaški list M i belca ne omenja, objavil je pa 1S50. leta kratke črtice o življenji slavnega rojaka našega nckov Maurer v »Nouvelle Biographie generale publicd par M. M. Firmin Dilot freres, sous le direction de Mile Dr. Lloefer (Paris 850 et sex 8°), zvezek XXXV. na str. 43.
Kdo vd kaj več o tem rojaku našem?	Fridolin Kavčič.
Vabilo na naročbo. Pred leti imeli smo »Slovenci* zajedno troje humorističnih listov, sedaj pa, ko s koncem leta preneha še »Rogač«, ne imeli bi nobenega več. Ker bi to vsekakor bil nedostatek v našem javnem življenji, ker se v šaljivi obliki more marsikaj povedati, kar sicer ni možno, ker je še vedno mnogo predmetov za šale in dovtipe, mnogo pa tudi takih, ki si novega taccga lista žel d, sklenili smo izdajati z novim letom »BRUS« političen in šaljiv list, ki bode izhajal I. in 15. dnd vsaccga meseca. — »BRUS« bode z odločno besedo, s satiro in humorjem razpravljal dnevna vprašanja, pisal bode, kolikor razmere dopuščajo, svobodno ter skrbel čitatcljcm svojim za pouk in prijetno zabavo. V ta namen bode prinašal poleg raznega in šaljivega gradiva vsakovrstnih izvirnih ilustracij, vmes pa tudi lepo zdelane podobe naših vel mož. V prvi številki pride na vrsto prvi naš humorist, nepozabni Levstik, potem Prešircn in dr
Rodoljube po vsem Slovenskem uljudno vabimo, da nas dušno in gmotno blagovoljno podpirajo pri tem podjetji. Cim večji bode sotrudnikov in čitateljev krog, tem raznovrstnejši bode list. »BRUS« stoji za vse leto 4 gld., za pol leta 2 gld , za četrt leta i gld. Dopisi naj sc pošiljajo na uredništvo, naročnina pa na upravništvo »BRUS«-ovo v »Narodni Tiskarni«, kjer se vzprejemajo tudi inserati, katerim se cena določa po dogovoiu.	Uredništvo in upravništvo »BRUSna.
Listnica. Za leto 1S88. so plačali preveč naročnine ti gg.: Janko Kremenšek v Celovci i gld. 40 kr.; Anton Odar v Leadvillu v A. 3 gld 26 kr.; Jožef /ifalokar v Trnovem 1 gld. 40 kr.; Ivan Hafner v Logatci i gld. 15 kr.; Jos. Sattler pri Sv. Križi 1 gld. 40 kr.; Fr. Maselj v Dolenji Tuzli 1 gld.; Sittig Melanija v Smledniku 1 gld. 15 kr.; bralno društvo v Zagorji pri St. Petru I gld. Prosimo jih, da si te zneske letos zaračnnijo. — G. J. V—t v Cclji: Se 1 gld. — G. Ivan Z—a v Idriji: Cena posameznim letnikom, kolikor jih šc imamo, naznanjena je na platnicah. Letnika 1884. imamo samd i vezan izvod — Gg. V. Oblak, Gordzd, L—j., —-n, Rddinski. Presrčna hvala za poslane spise, toda oprostite, danes ni bilo prostora! Prihodnjič gotovo. — G. R. Ponavljamo še jeden pot. da imate lep pripovedni talent, katerega pa očitno zlorabite, Lenau-IIeinejeva sentimentalnost, bogotajstvo in napdsled cyankali — dvajsetletnega junaka povesti Vaše nobenemu pametnemu človeku nc morejo prikupiti. Take stvari niso za nas. Priporočamo Vam Cimpermanove sonete v denašnjem listu, zlasti 4. sonet P
„Ljubljanski Zvon"
izhaja po 4 pole obsežen v veliki osmerki po jeden pot na mesec v zvezkih ter stoji vse leto 4 gld. 60 kr., pol leta 2 gld. 30., četrt leta i gld. 15 kr.
Za vse neavstrijske dežele po 5 gld. 60 kr. na leto.
Posamezni zvezki se dobivajo po 40 kr.
Lastniki in založniki: Fr. Leveč i. dr. — Izdajatelj in odgovorni urednik: Fr. Leveč.
Uredništvo in upravništvo v Ljubljani,, v Medijatovi hiši na Dunajski cesti, 15.
Tiska »Narodna Tiskarna« v Ljubljani.
Vabilo.
Ker z denašnjo številko završuje »Ljubljanski Zvon« osmi svoj tečaj, obrača se do svojih sotrudnikov in naročnikov s prijazno prošnjo, da bi mu zvesti ostali tudi v novem devetem letu njegovega izhajanja.
Programa svojega »Ljubljanski Zvon« v novem tečaji ne bode izpreminjal.
Gojil bode tudi odslej v prvi vrsti leposlovje v najširjem pomenu te besede.
Priobčeval bode znanstvene in ukovite razprave iz različnih oddelkov človeškega znanja.
Zbiral bode närodno blag6.
Skrbel bode za točen pregled sočasnega slovenskega slovstva in imenitnejših proizvodov drugih slovanskih literatur, zlasti hrvaške, ter napösled poročal o napredovanji domačih književnih in umetnostih zavodov.
Izmed spisov, katere misli »Ljubljanski Zvon« priobčiti po novem letu, omenjamo zlasti daljše povesti
„Rošlin in Vrjanko",
katero je za list naš spisal v Slovencih priljubljeni pripovedovalec Janko Kersnik.
Takoj v prvi številki začne priobčevati Stritarjevo razpravo o
Levstiku,
ki je bila v Slovenskem klubu na Dunaji vzprejeta s toliko pohvalo
Vrhu tega poudarjamo, da so »Ljubljanskemu Zvonu« ohranjeni dozdanji preskušeni in priljubljeni sotrudniki njegovi, in da takoj v prvem zvezku prične več zanimivih daljših povestij in razprav.
Opiraje se na zgoraj razviti program, kakor tudi na dozdanje svoje delovanje, nddeje se »Ljubljanski Zvon«, da mu tudi prihodnje leto ostanejo zvesti dozdanji njegovi prijatelji, da se pa okoli njega zberö še novi podporniki. Saj je naloga, katero mu je zvrševati lepa in plemenita: vsestranski razvoj beletristične književnosti slovenske l
V Ljubljani t. decembra 1888.
Uredništvo „Ljubljanskega Zvona".
izhaja vsakega meseca i. dan v zvezkih, po 4 pole velike osmerke obsezajočih, ter stoji v Ljubljani na dom pošiljan ali po po.šti prejeman: za vse leto .... 4 gld. 60 kr. » pol leta . .. . . 2 » 30 » » četrt leta .	. -1 > 15 »
Po vseh deželah zunaj Avstrije stoji »Ljubljanski Zvon« po 5 gld.
60 kr. na leto.
Posamezni zvezki se oddajajo po 40 kr.
, Dobivajo se tudi še:
»Ljubljanski Zvon«, II. tečaj (1882) nevezan po . . 3 gld.	—	kr.
v Bonačeve platnice vezan po........4 »	20	»
»Ljubljanski Zvon«, III. tečaj (1883) nevezan po . . 3 »	—	»
v Bonačeve platnicc vezan po........4 »	20	»
»Ljubljanski Zvon«, V. tečaj (1885) nevezan po . . 3 »	—	»
v Bonačeve platnice vezan po........4 »	20	»
»Ljubljanski Zvon«, VI. tečaj (1886) nevezan po . . 3 »	—	»
v Bonačeve platnice vezan po........4 »	20	»
»Ljubljanski Zvon«, VII. tečaj (1887) nevezan po . . 4 »	—	»
v Bonačeve platnicc vezan po.....' . . . 5 »	20	»
»Ljubljanski Zvon«. VIII. tečaj (1888) nevezan po 4 »	60	»
v Bonačeve platnice vezan po .......5 »	80	»
Letnika I. (1881) in IV.. (1884) sta nam že pošla.
Vrhu tega sc dobivajo pri podpisanem upravništvu: »Rokovnjači«, Zgodovinski roman, spisala Jos Jurčič in
Janko Kersnik po...............50	kr.
Upravništvo „Ljubljanskega Zvona".
Ljubljana, Dunajska cesta 15.
I 1 I I I I I I t I I I I I M I I I M I I M I I I M I I M 1 I I I I I I I I I I I I I M 1 I I I M M I I M> < 1 ■ 1 I I * ^
:	Knjigo:	2
\ „Wand seit Aufhebung -der Leibeigenschaft" ;
pr odajc pisatelj dr. Fr. J. Celestin v Zagrebu po 50 kr.
in 10 kr. poštarine (mesto prejšnje cene 4 gld.). _ - —
.....1 I » 1 I» I M M I I 1 i i I 1 i 1 1 i I 1 I I 1 I M I I H I H t 1 ................
I	I