ARHEOLOGIJA IN ARISTOTEL Maria ARISTOTELOVA ŠOLA LILIBAKI - V MIEZP AKAMATI V tej prelepi pokrajini v okrožju Ematija, kjer se odvija prva prireditev v okviru kulturne olimpijade v naših krajih, mednarodni simpozij o Aristotelu, je v antiki stalo cvetoče mesto Mieza, ki je razcvet doživljalo zlasti v obdobju moči makedonskega kraljestva, tj. od 4. do 2. stoletja pr. Kr. Arheološko najdišče v Miezi sta v 19. stoletju odkrila francoski popotnik Delacoulonche in danski arhitekt Kinch, vendar so se sistematične raziskave začele šele v petdesetih letih 20. stoletja. Hkrati z njimi so v okviru zasebne in javne pobude potekala zaščitna dela arheološkega najdišča. Najstarejše arheološke najdbe na področju segajo v 2. tisočletje pred Kr., v čas pozne bronaste dobe, neprekinjena naselitev pa izpričana od pozne klasične dobe (4. st. pr. Kr.) do rimskega in zgodnjekrščanskega obdobja. Arheološki ostanki, ki so bili najdeni na področju med Nauso in občino Antemija pričajo, da so v okolici Mieze obstajale vasi in posesti, pa tudi obsežna pokopališča z monumentalnimi grobnicami, po zaslugi katerih je področje postalo znano v širši mednarodni strokovni javnosti. Iz obdobja stare Mieze so izkopali dele monumentalnih javnih zgradb in gledališče iz pozne helenistične dobe. Razcvet, ki gaje mesto doživljalo v helenistični in rimski dobi, se odraža tudi v razkošnih bivališčih in vilah, podobnih tistim, ki so bile izkopane v krajih Kamara in Baltaneto blizu Nause. Šest makedonskih grobnic, ki so bile najdene zunaj mestnega obzidja, je ležalo na obeh straneh ceste, ki je povezovala Pelo, prestolnico makedonskega kraljestva, z Miezo. Grobnice, ki so pripadale uglednim predstavnikom lokalne skupnosti, predstavljajo s svojimi čudovitimi freskami pomembne primerke nagrobnega slikarstva, o katerem nam v zadnjih letih dragocene podatke prinašajo prav najdbe na makedonskih tleh. Enačenje Mieze s področjem, ki se razteza od današnjega naselja Kopanos do Levkadije in od Nause do Hariese, temelji na filoloških 1 Naslov izvirnika: Atf.tµ.7tiX.xYJ-Axa:µ.ci:t"YJ, Ma:pLa:: »H "i:,xof.+i 't"OU Aptcr't"O't"ef.ou~ cr't"YJ MLe~a:«, v: Aristotle Today, ed. Koutsouris, A., Naoussa: Demos Naoussis 2002, str. 41-48. 8 Keria VI - 1 o 2004 Slika 1: Nausa -Aristotelova šola. Vir: ~'lJfl-O'nX~ zmxdp'lJO"'lJ ·rnup~crµou Nci:oucro:c;, :Eevoooxdo BEPMION: Nci:oucro:. pričevanjih in na arheoloških dokazih, največ zaslug zanj pa ima profesor F. Petsas. Ime Mieza se omenja v številnih filoloških in epigrafskih virih, vendar pa je odločilni vir Plutarhovo pričevanje, ki v Aleksandrovem življenju omenja Nimfej blizu Mieze, kjer je Aristotel na željo makedonskega kralja Filipa II. posvetil mladega Aleksandra ter druge sinove aristokratskih družin v filozoftjo, umetnosti in matematiko, in kjer so bili do njegovih dni ohranjeni kamniti sedeži in senčne sprehajalne poti. Potem ko je profesor F. Petsas identificiral tri votline, ki so jih odkrili na najdišču Isvoria pri Nausi, kot Nimfej in Aristotelovo šolo, je bila široko sprejeta tudi razlaga, da najdišče predstavlja staro Miezo. Kraj, kjer se nahajajo tri votline, ki so služile kot Nimfej, se nahaja v prelepi okolici, poleg Nimfeja pa je bilo najdenih še nekaj drugih arheoloških ostankov, in sicer temelji stebrišča v obliki črke n, na katerih so stali jonski stebri. Na navpični steni v zadnjem delu stebrišča je moč razločiti luknje, ki so služile kot nastavki za strešne trame; opeko so prenesli v arheološki muzej v Verii. Votline so verjetno služile Aristotelovim učencem za bivališča, medtem ko je v senčnem stebrišču, katerega nastanek sega v čas približno po letu 350 pr. Kr„ veliki filozof, kot se zdi, učil etiko in politiko, medtem ko se je s svojimi učenci sprehajal po zelenih stezicah v neposredni bližini vodnih izvirov. Površine, vklesane v živo skalo, ki sega v višino večkrat tudi do 9 metrov in pol, so odkrili med odstranjevanjem rastlinja, in se raztezajo v 9 dolžini približno 500 m. Te površine, ki so v skalo vklesane prav posebej skrbno, sb napravljene v obliki niš in prizidkov, in včasih služijo kot delovni prostori, spet drugič pa v obliki daljše sprehajalne poti omogočajo prehod iz enega prostora v drugega. Na kraju, kjer se danes odvija otvoritvena svečanost simpozija, je v letih 1965, 1966in1968 izkopavanja vodil prof. F. Petsas. Ena izmed dveh votlin v bližini, južna, ima polkrožen vhod in v skalo vklesane stopnice, medtem ko notranjost ni posebej oblikovana. Niže spodaj lahko vidimo bogate vodne izvire, ki se stekajo v manjšo rečico, ki teče vzdolž pečine z vklesanimi prostori. Vmes med vodnimi izviri so opazni dobro grajeni zidovi, katerih namembnost še ni razložena, in čakajo na začetek izkopavanj. To območje povezujejo z vodnimi izviri v skalo vklesane stopnice, medtem ko ozka stezica, ki se začne severno od tod po približno 80 metrih, vodi v drug odprt prostor, ki prav tako še ni bil raziskan. Tudi tu leži votlina, kije večja od prvih dveh, in kaže številne sledove človeške dejavnosti. Ezoblikovana sta dva vhoda. Eden izmed njiju, v katerega so z odločnimi potezami vklesani podboji, je verjetno imel vhodno stebrišče ( npocrcwo). V votlini levo od vhoda sta dve niši, notranjost je živahno prostorsko razčlenjena. Ima več polkrožnih odprtin in na sredini stropa Slika 2: Nimfej - kraj Aristotelove šole v Miezi. Vir: Faridis, K./Valsamidis, E.: Vergina - Levkadia (Naousa), Thessaloniki: Rekos, s. a., str. 76-77. © A. REKOS Ltd, 13 Ag. Mina Str., Thessaloniki, Greece. 10 Keria VI - 1 ° 2004 Slika 3: Nimfej v Miezi. Vir: Romiopoulou, K.: Aeux&ow. - Apxalr:1. Mlet;a (Levkadia, Arhaia Mieza), Tr:1.[Ldo Apxr:1.tof..oytxwv rt6pwv xr:1.t r:1.rtaAAo-rptwcrewv, l'ri:oupydo rtoAt-rt