Alain Badiou Osem tez o univerzalnem 1. Element, lasten univerzalnemu, je misel. Z »mislijo« bomo poimenovali Subjekta, kolikor se konstituira v pro- cesu, ki preči celoto razpoložljivih vednosti oziroma, kot j e trdil Lacan, ki naredi luknjo v vednosti. Dodatne pripombe: a) Trditi, daje misel element, lasten univerzalnemu, pomeni, da ni nič univerzalnega, kar se daje v obliki objekta ali objektivne zakonitosti. Uni- verzalnoje po svojem bistvu neobjektivno. Preizkušati gaje mogoče le v pro- dukciji oziroma reprodukciji poti, ki j o je opravilo mišljenje, ta pot pa kon- stituira oziroma rekonstituira subjektivno dispozicijo. Zgledni tip: univerzalnost matematične propozicije j e mogoče preiz- kušati zgolj v izumu oziroma efektivni reprodukciji njene demonstracije. Si- tuirano univerzalnost politične izjave pa je mogoče preizkušati zgolj v mili- tantni praksi, ki j o udejanja. b) Trditi, da je misel, dojeta kot misel-subjekt, konstituirana v proce- su, pomeni, da univerzalno ni učinek nikakršne transcendentalne konsti- tucije, ki bi imela za predpostavko konstituirajočega subjekta. Prav narobe, edino če se vzpostavi možnost nekega univerzalnega, lahko, lokalno, obstaja nekaj takega kot misel-subjekt. Subjektje vsakič priklican kot misel na neki točki postopka, v katerem se konstituira univerzalno. Univerzalno je tisto, kar določa svoje lastne točke kotsubjekte-misli, hkrati s tem, ko se daje tudi kot virtualni seštevek teh točk. Centralna dialektika univerzalnegaje potem- takem dialektika lokalnega, ki se daje kot subjekt, in globalnega, ki se daje kot neskončni postopek. Ta dialektika je sama misel. Tako j e univerzalnost propozicije: »zaporedje naravnih števil j e ne- skončno« hkrati v zahtevi, da se v misli ponovi oziroma ponovno najde sin- gularna demonstracija, in v globalnem postopku, v katerem se od Grkov do dneva današnjega razgrinja teorija števil z aksiomatikami, ki soj i za podla- go. Ali, drugače povedano, univerzalnost izjave-prakse: zahtevamo, da so v neki deželi delavcem brez papirjev priznane pravice, tiči hkrati v militant- ni uresničitvi vseh redov, prek katerih se aktivno konstituira politični sub- Filozofski vestnih, XX (1/1999), str. 167-175 167 Alain Badiou jekt, in v globalnem procesu, tega, kar neka politika predpisuje glede drža- ve, njenih odločitev, pravil in zakonov. c) Trditi, daje proces univerzalnega oziroma neke resnice - to j e na- mreč isto - proces, ki prečka vse razpoložljive vednosti, pomeni, da je uni- verzalno zmerom nepredvidljivi vznik, ne pa struktura, ki j o j e mogoče opi- sovati. Tako bi lahko rekli tudi, daje resnica nekaj, kar ne preide v vednost, še več, daje resnica po svojem bistvu nevedena. To paje lahko eden od mož- nih pomenov njene nezavedne narave. Z izrazom partikularno bomo poimenovali tisto, kar j e mogoče razbra- ti v vednosti s pomočjo deskriptivnih predikatov. Tistemu, kar j e sicer mo- goče identificirati kot procedure, dejavne v neki situaciji, kar pa se vseeno odteguje vsaki predikativni deskripciji, pa bomo rekli singularno. Tako so kulturne značilnosti nekega poljubnega prebivalstva partikularnosti. A ti- sto, kar prečka te značilnosti, zavračajoč pri tem vsako razvrščevalno deskrip- cijo, in kar univerzalno priklicuje subjekta-misel, pa j e singularno. To pa je že predmet 2. teze. 2. Vsako univerzalno je singularno oziroma je singularnost. Dodatna pripomba. Univerzalnega ni mogoče izpeljati iz partikularne- ga. Danes seje močno uveljavila teza, daje edina resnično univerzalna pre- skripcija tista, ki zapoveduje spoštovanje partikularnosti. Ta teza j e po mo- jem mnenju nekonsistentna. Sicer pa lahko vsakdo vidi, da v svoji realizaci- ji trči na partikularnosti, kijih zagovornik formalne univerzalnosti šteje za nedopustne. Dejansko je mogoče prisoditi spoštovanju partikularnosti ob- čo veljavnost edino na podlagi predhodnega ločevanja dobrih partikular- nosti od slabih. Z drugimi besedami, deskriptivne predikate j e treba hierar- hizirati. Tako na primer o neki kulturni ali religiozni partikularnosti pore- čemo, daje slaba, če ne vključuje spoštovanja do drugih partikularnosti. Kdo ne vidi, da se s tem v resnici zahteva, da mora biti formalno univerzalno že navzoče v partikularnosti? In res, univerzalnost spoštovanja partikularnosti ni drugega kot univerzalnost univerzalnosti. To pa je smrtonosna tavtolo- gija. Kajti tako tavtologijo nujno spremlja postopek - kije najpogosteje na- silen - izkoreninjenja dejansko partikularnih partikularnosti, se pravi tistih, ki so imanentne, se pravi, ki imobilizirajo svoje predikate v samozadostne identitetne povezave. Proti temu je treba, ravno narobe, zatrditi, da se nobeno univerzalno ne predstavlja kot reglementacija partikularnega oziroma razlik, pač pa prej kot singularnost, ki se odteguje identitetnim predikatom, kakršni koli so že, 168 Osem tez o univerzalnem to se pravi, kot singularnost, ki deluje znotraj teh predikatov, ki pajih hkrati tudi že prečka. Proti povzdigovanju partikularnostije treba postaviti njiho- vo odtegovanje. Če pa lahko neka singularnost prek odtegovanja pretendi- ra na univerzalno, j e to mogoče samo zato, ker igra identitetnih predika- tov oziroma logika deskriptivnih vednosti o partikularnosti nikakor ne do- pušča, da bi tako singularnost lahko predvideli oziroma j o mislili. Iz tega izhaja, da univerzalne singularnosti ni mogoče situirati v red biti, pač pa vse prej v red nenadne pojavitve. To pa že napoveduje 3. tezo. 3. Vsako univerzalno ima za svoj izvor dogodek, dogodek pa je nekaj, česar ni mogoče izpeljati iz situacijskih partikularnosti. Povezava med univerzalnim in dogodkom je ključnega pomena. Pre- prosto povedano, ni težko pokazati, daje vprašanje o političnem univerza- lizmu popolnoma odvisno od režima zvestobe oziroma nezvestobe, ne temu ali onemu nauku, pač pa francoski revoluciji, pariški komuni oziroma ok- tobru 1917 ali pa bojem za narodno osvoboditev oziroma maju 1968. Na- robe pa zanikanje političnega univerzalizma, zanikanje samega motiva emancipacije zahteva še kaj več kot zgolj reakcionarno propagando. Zah- teva tisto, čemur bi morali reči dogodkovni revizionizem. Tako je, denimo Fu- retovo delo, namenjeno temu, da pokaže, daje bila francoska revolucija po- polnoma nepotrebna in neproduktivna, ali pa nepreštevne izjave, ki maj 1968 speljejo zgolj na nekakšno razgrajanje študentov, katerega edini cilj j e spolna svoboda. Dogodkovni revizionizem namreč meri na samo zvezo med univerzalnostjo in singularnostjo. Pravzpravse ni za to gledišče nič zgo- dilo /rien n'a eu lieu que le lieu/, predikativne deskripcije popolnoma zadoš- čajo, nasploh pa vrednost prisojajo strogo objektivnemu ali pa tistemu, kar se daje kot objekt. Konec koncev bi lahko rekli, da gre zgolj za mehanizme in moč kapitala ter njegovih državnih prilagoditev. V tem primeru je živalska usoda človeštva ujeta v razmerje med predi- kativnimi partikularnostmi in zakonodajno splošnostjo. To, da dogodek spočne enkratno proceduro univerzalizacije in da se v njej konstituira njegov subjekt, j e v popolnem nasprotju s pozitivističnim parom partikularno-splošno. Zgled spolne razlike j e tu pomenljiv. Na abstrakten način je mogoče dojeti predikativne partikularnosti, ki v neki dani družbi identificirajo po- ziciji »moškega« in »ženske«. Kot splošno načelo bi lahko postavili, da mo- rajo biti pravice, status, določitve in hierarhije teh pozicij urejene z zako- nom, ki uveljavlja enakost. Vse to j e hvalevredno, vendar ne more zakore- 169 Alain Badiou niniti nobene vrste univerzalnosti v porazdelitvi predikativnih vlog. Zato da bi se to zgodilo, je nujno, da vznikne singularnost srečanja oziroma neke deklaracije, v kateri se vzpostavi subjekt, čigar preobrazba je prav v tem, da na odtegujoč način eksperimentira s spolno razliko. Tak subjekt v ljube- zenskem srečanju vznikne iz razločevalne sinteze spolnih pozicij. Pravo pri- zorišče, na katerem se kakšna singularna univerzalnost izreče o Dvojici spo- lov, in konec koncev o sami razliki kot taki, j e potemtakem prav ljubezen- sko prizorišče in zgolj ono samo. Na tem prizorišču je namreč subjektivno eksperimentiranje neločljivo od absolutne razlike. Sicer pa vemo, da so ved- no in povsod ljubezenske zgodbe tiste, ki zbujajo navdušenje nad tistim, za kar gre pri igri med spoloma. In da le-te navdušujejo prav zaradi zdiferen- ciranih in partikulariziranih ovir, ki j im jih ta ali ona družbena formacija zoperstavlja. Ni težko videti, daje privlačnost univerzalnega prav v tem, da se odteguje oziroma da se poskuša kot a-socialna singularnost odtegniti pre- dikatom vednosti. Zato bi morali reči, da univerzalno napoči kot singularnost in da ima- mo na začetku zgolj prekarnost dopolnila, katerega edina moč je v tem, da ga noben razpoložljiv predikat ne more ukloniti učeni podreditvi. Vprašanje, ki gaje treba tu postaviti, j e zato tole: na kakšno material- nost, na kakšen učinek neuvrstljive prisotnosti se v situaciji opira subjekti- virajoča procedura, za katero je univerzalno globalni motiv? 4. Univerzalno se inicialno prezentira kot odločitev o neodločljivem. To točko je treba skrbno osvetliti. Z »enciklopedijo« bomo poimenovali splošni sistem predikativnih ved- nosti, notranjih neki situaciji, denimo tisto, kar vsi vemo o politiki, o spo- lih, o kulturi ali umetnosti, o tehnikah itn. Vrednosti nekaterih reči, izjav, konfiguracij, diskurzivnih fragmentov ni mogoče določiti, če izhajamo iz en- ciklopedije. Njihova vrednost je negotova, neulovljiva, anonimna. Tvorijo rob encikopedije. To je vse tisto, kar sodi v dvoumni red: mordaja, morda ne. To je tisto, o čemer je mogče neskončno govoriti pod pogojem, kije tudi sam enciklopedičen, to je pod pogojem ne-odločitve. Prisila vednosti gle- de te točke zahteva, da se ne odločamo. Denimo, tako kot se danes ni mo- goče odločati o Bogu. Prav radi se strinjamo, da morda »nekaj« obstaja, ali pa tudi ne. Bog ima v naših družbah nedoločljivo eksistenčno vrednost oh- lapne duhovnosti. Ali pa o možnem obstoju »drugačne politike«. O njej se sicer govori, toda ni videti, da bi se kaj dogajalo. Ali pa: ali so delavci brez dokumentov, ki delajo tu, v Franciji, sestavni del te dežele, Francije? So od 170 Osem tez o univerzalnem tukaj? Po eni strani prav gotovo, saj delajo in živijo tu. Po drugi strani pa spet ne, ker nimajo dokumentov, ki bi dokazovali, da so francoski legalni državljani. Beseda »ilegalen« označuje negotovost vrednosti oziroma nevred- nost vrednosti. Ljudje, ki so tu, niso dejansko od tukaj. Zato jih j e torej mo- goče izgnati, to se pravi, po možnosti izpostaviti ne-vrednosti (delavske) vred- nosti njihove navzočnosti. V temelju j e dogodek tisto, kar odloča na področju enciklopedične neodločljivosti. Natančneje, dogodek ima implikativno obliko tipa: E —> d(e ) , kar j e treba brati: vsaka dejanska subjektivacija dogodka, ki izgine v svoji pojavitvi, implicira, da je bil e, kije neodločljivv situaciji, vendarle od- ločen. Taka je denimo zasedba cerkve sv. Bernarda, kjer ljudje brez doku- mentov javno razglašajo svoj obstoj in hkrati določijo vrednost tistih »brez papiijev«, kjer odločajo o tem, da so tisti, ki so tukaj, hkrati tudi od tukaj, in kjer zatorej beseda »ilegalen« zgubi vsak pomen. Redkli bomo, daje e dogodkovna izjava. V skladu z logičnim pravilom ločitve, lahko vidimo, da odprava dogodka, katerega bitje vsa v izginotju, vendarle dopušča, da vztraja dogodkovna izjava e, ki j o dogodek implicira kot tisto, kar j e hkrati: - realno situacije (saj j e že bil tam) - vendar pa ujeto v radikalno spremembo vrednosti, saj j e bil poprej neodločljiv, zdaj pa j e odločen. Ali, še drugače povedano: poprej ni imel vrednosti, zdaj pa j o ima. Rekli bomo torej, daje inavguralna materialnost neke univerzalne sin- gularnosti dogodkovna izjava. Fiksira sedanjost subjekta-misli, iz katerega se tke univerzalno. Tako od ljubezenskega srečanja, za katero izjava »ljubim te« na ta ali oni način fiksira subjektivni prezens, in to prav v tem, ko so same okolišči- ne ljubezenskega srečanja samega izbrisane. S tem pa je neodločljiva dis- junktivna sinteza odločena, inavguracija njenega subjekta pa fiksirana s kon- sekvencami dogodkovne izjave. Tako bomo rekli, da j e vsaka dogodkovna izjava, ne glede na to, kak- šni so njena forma, propozicija, njeno delo, konfiguracija ali njen aksiom, po svoji strukturi deklarativna. Implicirana v sami pojavitvi-izginotju dogod- ka, taka izjava izjavlja, da je neodločljivo bilo odločeno oziroma daje brez- vrednosti dobilo neko vrednost. Na to deklaracijo pa se navezuje konstitui- ran subjekt, prav ta deklaracija pa tudi odpre možni prostor za univerzal- no. Poslej gre zgolj za to, da naj bi se univerzalno razgrnilo, pač pa za to, da j e konsekventno glede na dogodkovno izjavo. Se pravi, da iz nje poteg- ne posledice v situaciji. 171 Alain Badiou 5. Struktura univerzalnega je implikativna. Pogosto je na idejo univerzalnosti naslovljen očitek, da je vse, kar ob- staja, oziroma vse, kar sije mogoče predstavljati, mogoče speljati na posebne pogoje in na interpretacije, kijih vodijo različni interesi oziroma sile. Tako naj ne bi bilo mogoče univerzalno zapopasti razlike, kolikor j e namreč neo- gibno, d a j e to zapopadenje spolno obeleženo, pač glede na to, ali nekdo zaseda položaj »moškega« ali položaj »ženske«. Tako denimo tudi različne kulturne skupine poimenujejo produkcije brez vsakršnega skupnega ime- novalca »umetniška dejavnost«. Tako naj tudi matematična propozicija ne bi bila intrinzično univerzalna, saj j e njena veljavnost odvisna od aksiomov, ki j o podpirajo. Vendar pa ta hermenevtični perspektivizem pozablja, da se vsaka uni- verzalna singularnost predstavlja kot mreža posledic neke dogodkovne od- ločitve. Tisto, kar je univerzalno, se vedno daje v obliki e—>p, lyer e označu- je dogodkovno izjavo, p pa posledico oziroma zvestobo. Samo po sebi se ra- zume, da za tistega, ki zanika odločitev, ki bi se nanašala na e, za tistega, ki e reaktivno reducira na njegov status neodločljivosti, navsezadnje za tiste- ga, za katerega mora tisto, kar je dobilo vrednost, ostati brez vrednosti, da torej za tega implikativna forma nikakor ne narekuje, da je konsekvenca p dobra.Vendar pa mora tudi sam priznati univerzalnost same implikacije. Z drugimi besedami, če subjektivirate dogodek v luči njegove izjave, potem so nujne izumljene konsekvence. V tem oziru ostaja apolog iz Platonovega Menona brez primere. Če su- ženj ne ve ničesar o dogodkovni utemeljitvi geometrije, potem ne more va- lidirati konstrukcije dvojnega kvadrata iz danega kvadrata. Če pa mu ven- darle posredujemo osnovne danosti in če pristane na to, da subjektivira pre- nos, potem bo subjektiviral tudi zadevno konstrukcijo. Implikacija, ki vpiše to konstrukcijo v sedanjost, kakor j o vzpostavi vznik geometrije pri Grkih, j e potemtakem univerzalno veljavna. Kdo bi lahko rekel: prav lepo ste si olajšali delo, ko ste za zgled vzeli matematično dedukcijo. Nikakor ne. Vsaka univerzalizirajoča procedura je implikacijska. Izpričuje posledice glede na dogodkovno izjavo, ki fiksira izginuli dogodek. Protokol subjektivacije, če se začne s to izjavo, j e že zara- di tega zmožen izumiti posledice in jih izločiti kot univerzalno prepoznav- ne. Reakcijska denegacija samega dogodka, maksima »nič se ni zgodilo«, j e nedvomno edino sredstvo, s pomočjo kateregaje mogoče spodbijati uni- verzalno singularnost. Kajti tako zanikanje diskvalificira posledice in izniči sedanjost procedure. Četudi je po drugi strani nezmožna izničiti samo uni- 172 Osem tez o univerzalnem verzalnost implikacije. Če je , denimo, francoska revolucija od leta 1792 na- prej radikalni dogodek, ki ga je utrdila imanentna deklaracija tega, da je revolucija kot taka politična kategorija, potem je res, da državljana lahko konstituirata zgolj dialektika Kreposti in Terorja. Te implikacije ni mogo- če spodbijati in j e kot taka univerzalno prenosljiva, denimo, s pomočjo Saint- Justovih spisov. Seveda pa v primeru, da revolucija ni nič, tudi krepost kot subjektivna drža ne obstaja, teror pa ostane zgolj kot neko popolnoma ne- smiselno dejstvo, o katerem je mogoče izreči zgolj moralno sodobo. Politi- kaje izginila. Ne pa tudi univerzalnost implikacije, ki j o nosi. Glede te točke pa nikakor ni umestno govoriti o konfliktu interpreta- cij. T o pa je že naša 6. teza. 6. Univerzalno je univokno. V tisti meri, v kateri j e subjektivacija subjektivacija konsekvenc, j e mo- goče govoriti o univokni logiki zvestobe, ki konstituira univerzalno singu- larnost. Tu se je treba spet povzpeti do dogodkovne izjave. Spomnimo se, da taka izjava kroži v situaciji kot neodločljiva entiteta. Konsenz obstaja tako glede njenega obstoja kakor tudi glede njene neodločljivosti. Ontološko gle- dano, je taka izjava ena izmed mnoštevnosti, ki tvorijo situacijo. Logično gle- dano pa ima posredniško, ne odločeno vrednost. Tisto, kar se dogodkovno dogaja, ne zadeva ne bit, za katero gre v dogodku, ne pomen te izjave, pač pa zgolj to, da bo bila odločena oziroma da bo bila odločena kot resnična, medtem ko je prej bila zgolj neodločljiva. Ali še drugače povedano, ker nima signifikativne vrednosti, bo dobila izjemno vrednost. Tak je, denimo, sta- tus ilegalnega priseljenca, ki v cerkvi sv. Bernarda pokaže, da obstaja. Drugače povedano, tisto, kar zadeva izjavo, kakršnaje implikativno uje- ta v dogodkovno izginotje, sodi v red dejanja in ne v red biti ali pomena. In prav ta register dejanja j e univoken. Zgodilo seje, daje bila izjava odlo- čena, to pa j e nekaj, kar se odteguje vsakršni interpretaciji. Izhaja izja ali ne, nikakor pa ne izhaja iz dvoumnega mnoštva pomenov. V resnici pa gre za logično dejanje, z Rimbaudom bi lahko rekli, da gre za logični upor. Tisto, kar j e predhodna logika ohranjala v neodločljivosti oziroma brezvrednosti, dogodek odloči v prid resnice oziroma eminentne vrednosti. T o pa seveda ni mogoče, razen če se vsa logika situacije postopo- ma ne spremeni, izhajajoč iz univoknega dejanja, ki modificira vrednost ene izmed sestavin situacije, ne da bi zato bila spremenjena tudi njena mnoš- tvena bit. Narobe paje lahko njeno logično prikazovanje, sistem evaluacije 173 Alain Badiou in povezav med mnoštvi, zelo temeljito spremenjen. Prav ta pot te mutaci- j e pa tudi tvori univerzalizirajočo diagonalo enciklopedije. Teza o dvoumnosti univerzalnega dejansko napotuje univerzalno sin- gularnost na splošnosti, ki razsojajo o partikularnostih. Zapopade zgolj lo- gično dejanje, ki univerzalno in univokno sproži transformacijo vsakega pri- kazovanja. Kajti vsako univerzalno singularnostje mogoče definirati takole: deja- nje, ki se s tem, da se naveže na subjekt-misel, pokaže zmožno sprožiti po- stopek radikalne modifikacije logike in s tem tudi tistega, kar se prikazuje, toliko kolikor se prikazuje. Ta modifikacija seveda ni nikdar dokončana. Kajti začetno univokno dejanje, k i je zmerom lokalizirano, spodbuja zvestobo, se pravi invencijo konsekvenc, kije tako neskončna kot tudi sama situacija. T o pa napotuje na 7. tezo. 7. Vsaka univerzalna singularnost je nedokončna oziroma odprta. Edino pojasnilo, ki ga zahteva ta teza, zadeva medsebojno povezavo sub- jekta kot lokalizacije univerzalne singularnosti in neskončnega kot ontološ- kega zakona mnoštvene biti. Glede te točke je mogoče pokazati, da obsta- ja med filozofi končnosti na eni strani in negacijo univerzalnega, to j e rela- tivizmom, diskreditiranjem pojma resnice, bistvena sokrivda. Povzemimo to v obliki ene same maksime: prikrito nasilje, arogantno vsiljevanje prevladu- joče koncepcije človekovih pravic izvirajo iz tega, da so te pravice v resnici pravice končnosti in, konec koncev, kot to pokaže stalna tema demokratič- ne evtanazije, pravice smrti. Dogodkovna koncepcija univerzalnih singular- nosti pa zahteva, da so človekove pravice pravice neskončnega, kot j e opozoril Jean-François Lyotard v Le différend. Ali, še drugače povedano, da so pravice neskončne afirmacije. Se bolj natančno bi to lahko povedali ta- kole: da so pravice generičnega. 8. Univerzalnost ni nič drugega kakor zvesta konstrukcija neskončnega generičnega mnoštva. Kaj j e treba razumeti z generično mnoštvenostjo? Nič drugega kakor podmnožico situacije, kije ne določa noben predikat enciklopedične ved- nosti, se pravi, mnoštvo, pri katerem pripadnost temu mnoštvu, to je , biti njegov element, ne izvira iz nobene identitete, nobene posebne lastnosti. 174 Osem tez o univerzalnem Če j e univerzalno za vse, j e to treba vzeti natanko v tistem pomenu, v kate- rem vpisovanje vanj ni odvisno od nobene posebne določitve. Tako je uni- verzalno političnega zbiranja, kije univerzalno zgolj zaradi svoje indiference do družbenega, nacionalnega, spolnega ali generacijskega izvira. Tako je univerzalno ljubezenskega para, kije univerzalen zgolj v tisti meri, v kateri proizvede nedeljivo resnico o razlikah spolnih pozicij. Tâko je univerzalno znanstvene teorije, ki je univerzalna zgolj v tisti meri, v kateri v svojem raz- grinjanju izbriše vsako znamenje svoje provenience. Tako je univerzalno umetniških konfiguracij, katerih subjekti so dela in kjer j e avtor, ko j e ugo- tavljal že Mallarmé, odpravljena partikularnost. Tako daje mogoče reči, da sta eksemplarični, inavguralni konfiguraciji, kakršni sta Iliada in Odiseja, taki, da lastno ime, kiju podpira, Homer, v zadnji instanci ne napotuje na nič drugega kot na odsotnost vsakega subjekta. Univerzalno potemtakem vznikne glede na naključje suplementa, pu- sti za seboj kot sled izginotja dogodka, ki j o utemeljuje, zgolj ločeno izjavo, iniciira svojo proceduro v univoknem dejanju, s pomočjo katerega je odlo- čena vrednost tistega, kar poprej ni imelo nobene vrednosti, naveže na to dejanje subjekt-misel, ki si izmisli njegove posledice, zvesto konstruira ge- nerično neskončno mnoštvo, ki je v sami svoji odprtosti tisto, glede cesarje Tukidid razglasil, da bo - za razliko od zgodovinske partikularnosti pelo- poneške vojne - napisana zgodovina te vojne: "/.Trjitu. aei, »pridobitev za vedno«. Prevedla Jelica Sumič-Riha 175