ANNALES i»/' 95
OCENE IN POROČILA/ RLCENSIONI E RELAZlDNI
ki (predvsem teta 1954} so pustiti sledi v gospodarskih panogah, komunikacijah, v narodni, poklicni in socialni sestavi prebivalstva, v političnih in drugih institucijah itn. Kulturno podobo, ki nam jo avtorica prikazuje skozi Široko paleto virov, je dodatno označilo industrijsko ribištvo. Prav prek slednjega je Izola že v drugi polovici 19. stoletja stopila v svetovne gospodarske tokove
Izola ne postreže ravno s preobilico virov. Arhiv je zgorel I. 1903, bil poškodovan med 1. svetovno vojno, nato pa prodajan kot ovojni papir za trgovine. Ustnih virov o obdobju do leta 1954 skoraj ni, saj se je takrat odselila večina Italijanov, kt so predstavljali 70% mestnega prebivalstva. Avtorica opozarja na še ne dovolj osvetljene posledice sprememb državnih meja leta 1918 in 1954 (oz. 1945). Za časa italijanske oblasti se je /strsko kmetijstvo soočalo z donosnejšim italijanskim in posebej po I, 1925 ("Boj za žito") tudi propadalo. Kmetje so izgubili tradicionalno tržišče v avstrijskem zaledju, domače poljedelske kulture so izginjale. Z letom 1954 pa je bil odrezan tudi Trsi, zaradi česar je propadla do tedaj živahna pomorska trgovina Omenjene spremembe bi kazalo raziskati tudi z etnološkega zornega kota; način življenja je namreč lahko prav daleč od dekretov in razmejitvenih avantur.
igor Presi
Ervin Dolenc: SENOŽEČE. Skupnost na prepihu. Zbirka Življenje na Krasu, št. 2, Ljubljana 1994, 108 strani.
V zbirki Življenje na Krasu je po Repentaboru izšla še kratka zgodovina Senožeč (kot tretji zvezek ji bo sledil oris preteklosti Sežane). Lično opremljena knjiga s številnimi fotografijami in kartami je delo dr. Sivina Dolenca, raziskovalca na Inštitutu za novejšo zgodovino v Ljubljani, sicer domačina iz Senožeč.
Avtor nam je na zanimiv, poljuden in prepričljiv način pričaral razvoj Senožeč in okoliških krajev "na prepihu" skozi stoletja. Pomembnost geografske lege Senožeškega je poudari! že ob orisu prve trajnejše poselitve približno 2000 let pred Kristusom, saj je bilo število naselbin "za tako majhno ozemlje nesorazmerno veliko". V "zgodovino" so Senožeče vstopile z vključitvijo v Rimski imperij, ki je krajem prinesel približno poltisočletno obdobje relativnega miru. Naslednja stoletja so bila bistveno bolj burna, ob prelomu tisočletja pa so italijansko mediteranske vplive zamenjali celinski, slovanski in germanski.
Senožeče se omenjajo od druge polovice 12. stoletja dalje, ko so na senožeškem gradu domovali Devinski gospodje. Po izumrtju so njihove posesti leta 1399 podedovali sorodniki iz družine VValsee. Med njihovo vladavino so Senožeče v 15. stoletju dobile župnijo in
tržne pravice; slednje so jim potrdili tudi dediči VVal-seejevcev, Habsburžani. Poleg omenjenih je Dolenc orisa! še plemiške družine, ki so bile tako ali drugače vezane na Senožeče, podrobneje predvsem družini Por-zia in Garzarolli.
Oris znanih županov Senožeč sodi že v čas moderne uprave po terezijanskih in jožefinskih reformah. V času ločevanja duhov na Slovenskem ob koncu 19. stoletja so v Senožečah slavili liberalci z županom Francem pl. Garzarolli jem. Katoliška stran na to ni gledala ravnodušno m razvil se je živahen politični boj s šikaniranjem nasprotnikov in razbijanji shodov nasprotne strani.
Po 1. svetovni vojni je bila Primorska priključena k Italiji in prepuščena fašističnemu raznorodovalnemu pritisku. Njegovi prvi rezultati so se pokazali v združevanju slovenskih političnih sil in leta 1922 je bila končana 32-letna Garzaroltijeva liberalna vladavina. Fašisti so se v Senožečah okrepili sredi dvajsetih let, priselilo se je tudi več Italijanov, ki pa so se po 2. svetovni vojni po večini vrnili v svojo domovino. Med vojnama je manj kot desetina v Senožečah živečih Italijanov obvladovala vse pomembnejše funkcije kraja.
Po razvoju v 2. vojni in socialistični Jugoslaviji je Dolenc orisal materialne in duhovne razmere kraja. Na prve je odločilno vplivala lega ob prometni povezavi Dunaja in Trsta, saj je furmanstvo obogatilo prihodek od osnovne kmetijske dejavnosti. Za j)ivopivske Slovence bo zanimivo zvedeti, da je bila v Senožečah pivovarna, ki je pred stoletjem zvarila približno toliko piva kot tisti pivovarni, ki sta se na Slovenskem ohranili do današnjih dni, laška m ljubljanska. Italijani so jo po priijučitvi Primorske namerno Spravili v stečaj rri tako Primorce poleg slovenske besede prikrajšali še za pivovarno. Pri orisu duhovnih razmer je avtor spregovoril o verskem življenju, šolah ter kulturnem in družabnem življenju na Senožeškem, k temu pa je dodal še kratke življenjepise pomembnejših Senožejcev.
Knjiga Ervina Dolenca se odlikuje po lastnosti, ki ni ravno značilna za zgodovinska dela, saj je pisana živahno, vsem ljudem razumljivo, a kljub temu strokovno dosledno. Legenda o Srebrni iz časa turških vpadov, ki personificira krščansko zvestobo tudi v turški sužnosti, je zanimivo branje tudi za otroke in bi skorajda lahko zamenjala večerno pravljico, če bi le imela srečen konec.
Ob podatku, da so leta 1 752 v Senožečah sežgali zadnjo čarovnico, se bo marsikateri trpeči mož vprašal, ali je bilo smotrno ta obred prepovedati, saj vseh kandidatk le še niso poloviii in kaznovali. Domačine bodo zanimale šediuge podrobnosti iz preteklosti njihovega kraja, naprimer da se v revolucionarnem letu 1848 napad na senožeško graščino m posreči! ali da je Senožeško začeto nazadovati po zgraditvi železnice Dunaj - Trst.
S pričujočo knjižico so se Senožeče uvrstile med tiste ne preštevilne slovenske kraje, ki se lahko pohvalijo 7. zgodovinsko zaokroženim pregledom lastne preteklosti. Ervin Dolenc je svojemu rodnemu kraju poklonil
228
ANNALfcS f>/'95
OCCME IN POKOCli.AlitCfNSlOM f. REI.AZItJN'1
dragocen spomin, Znanstvene slave si s tem sicer ne bo prislužil, se pa bo - verjetno - vpisal med pomembnejše krajane, ki bodo našteti v naslednji zgodovini Senožeč, ko bo ta nekoč v daijnji prihodnosti znova spisana
Aleš Gabrič
Bojan Godeša: KDOR NI Z NAMI, I F. PROTI NAM, Slovenski izobraženci med okupatorji. Osvobodilno fronto in protirevolucionarnim taborom. Cankarjeva založba, Ljubljana 1995, 468 strani.
Slovenski intelektualci so bili., tako kot drugje v svetu, pogosto na prepihu države in njenih institucij Zelo zanimivo pa je seveda obravnavanje inteligence v nenormalnih časih, kamor vojna zagotovo sodi. S to zahtevno problematiko se je v zadnjem času ukvarjal Bojan Godeša. Njegova knjiga je prirejena in delno predelana doktorska disertaci ja.
Osrednjega dela knjige ni mogoče razumeti, če si ne ogledamo poblize položaja slovenske inteligence pred drugo svetovno vojno. Tu je mišljen pogled posameznih političnih skupin na družbo kot celoto. Tako je Godeša najprej predstavi! slovenske nazorske tabore in izobražence v njib predvsem v tridesetih letih. Trije slovenski nazorski tabori, ki so se izoblikovali že v Avstro-Ogrski, so bili katoliški, liberalna in marksistični. Politično je bil najmočnejši katoliški. Med inteligenco pa njegov vpliv ni bil največji. Tu je prevladoval vpliv liberalcev.
Prihod okupatorjev aprila 1941 je povsem spremenil razmere v Sloveniji. Vsi trije okupatorji so imeli dolgoročen namen uničiti slovenski narod. Poti so bile morda različne, kar pa ne spremeni njegovega negativnega bistva,
Ideološka nasprotja, ki so nastala že pred vojno, so se med vojno še okrepila. Kot piše Godeša, se je položaj povsem spremenil, ko se ie v Ljubljanski pokrajini začela državljanska vojna. Takrat se je biio izobraženstvo pisiljeno odločiti med dvema možnostima, ki sta bili obe domači. Odločiti se je bilo potrebno za sodelovanje z OF ali s protirevolucionarnim taborom. Večina sredinsko usmerjenih intelektualcev se je težko odločala. 1'ežava pa je bila tudi v tem, da ni bilo močnega sredinskega tabora, ki bi jih kako drugače povezal.
Po kapitulaciji Italije se je položaj povsem spremenil. Ljubljansko pokrajino so zasedli Nemci, vendar je bila njihova uprava tu povsem drugačna kot na Štajerskem in Gorenjskem. Pokrajina je dobila neke vrsto samoupravo, Tudi OF je delno spremenila svoje delo, saj se je iz prejšnje usmerjenosti predvsem na področje Ljubljanske pokrajine odločila okrepiti delo v drugih pokrajinah. S postavitvijo "oblasti" Leona Rup-nika se je okrepil tudi protirevolucionarni tabor.
Za bralce Annales bo zelo zanimivo poglavje o izobražencih na Primorskem. Tam je bil položaj do kapitulacije Italije podoben tistemu na nemškem zasedbe-nem področju. Položaj na Primorskem je zaznamovala prisotnost Italije na tem prostoru že od konca prve svetovne vojne. Inteligence na Primorskem je bilo malo, saj se je večina od tam izselila že pred drugo vojno. Tisto malo, kar je je bilo, pa so Italijani tako ali drugače nadzorovali. Na Primorskem v glavnem ni bilo podpore pro-tirevolociji, dejstvo pa je tudi, da je OF tu delovala drugače in s tem ni dajala povodov. Posebno pozornost je avtor namenil tudi Trstu in tržaški inteligenci. Zanimive so tudi vrstice, kjer je govor o TSGR-u. Tigrovci so bili stari borci proti italijanskemu fašizmu, z OF pa so imeli določene težave. Specifičen ja bil tudi položaj primorske duhovščine, saj je tudi ta čutila predvojne pritiske Italije.
Zadnje poglavje je avtor namenil opisu položaja na Gorenjskem, Štajerskem, Koroškem in v Prekmurju. Kot sam piše, ie prikaz položaja na tem območju združil zaradi podobnosti. Vsem znan je seveda nemški okupacijski sistem, ki se je razlikoval od italijanskega. Na večini tega prostora protirevolucionarni tabor ni bil prisoten. Z izjemo Gorenjske po pomladi 1944 je drugod ostalo ie pri poskusih. Tako sta bila tod ves čas prisotna le OF in Nemci.
Knjiga je polna podatkov, lei nazorno kažejo razsežnost problematike, ki je brez obilice pregledanega in uporabljenega gradiva ne bi bilo mogoče predstaviti. Morda bi lahko dodali še kakšno fotografijo.
Sojan Balkovec
Aleš Gabrič: SOCIALISTIČNA KULTURNA REVOLUCIJA Slovenska kulturna politika 1953-1962. Cankarjeva založba, Ljubljana 1995, 370 strani
Aleš Gabnč prikazuje zgodovino kulturne politike od leta 1953 do 1962.
Gre za čas med VI. kongresom partije novembra 1952 ter ustavnim zakonom i7. leta 195.3 in osnutkom ustave iz leta 1962. Avtor je knjigo razdelil na nekaj poglavij, ki so vsebinsko in časovno zamejena. Vsako poglavje ima rdečo nit, ki povezuje sicer različna kulturna vprašanja tistega časa.
Na VI. kongresu partije v Zagrebu 1952 so ukinili agitpropovski aparat. Nastopilo je krajše obdobje "ideološke. odjuge". Ideološki nadzor so opravljale komisije pri SZDL. Aprila 1954 je bila ustanovljena komisija za ideološko in vzgojno delo predsedstva SZDL. Vodil jo je Boris Ziherl. Ko je vodstvo partije ugotovilo, da so stvari ušle nadzoru, je sklenilo ustanoviti partijske ideološke komisije na zveznem in republiških nivojih. Slovenska ideo-
242