Franc Hribernik
ALI LAHKO KMETIJE V SLOVENIJI
ZAGOTAVLJAJO PRIMERNO SOCIALNO VARNOST
KMEČKEMU PREBIVALSTVU?
UVOD
Proces razmeroma hitre preobrazbe so-
dobne slovenske družbe, ki je stekel na
začetku 90. let, nima za vse dele družbe-
ne strukture enakih socialnih posledic.
Družbena in ekonomska transformacija,
spremljana s stihijnostjo mnogih proce-
sov, ki se vežejo na procesa denacionali-
zacije in privatizacije, je že pokazala, da
se socialne razlike in neenakosti med
posameznimi socialnimi stratumi naglo
povečujejo, čeprav je hkrati res, da še
zdaleč ni povsem jasna podoba nastaja-
joče postsocialistične slovenske razredne
družbe. Ne glede na to pa posamezni
raziskovalci ugotavljajo, da se z velikimi
družbenoekonomskimi spremembami
spreminja tudi raven socialne varnosti
številnih družbenih slojev. Pojav socialne
revščine je realno obstoječi fenomen tudi
te družbe, ki zahteva angažirani znan-
stveni in strokovni pristop (Novak 1994).
Država se na močno povečan pritisk osi-
romašenega prebivalstva, ki išče različne
oblike socialne pomoči, odziva zlasti z
zaostrovanjem kriterijev za njihovo do-
deljevanje. Tako konservativno kot libe-
ralistično zastavljena koncepcija socialne
politike postavlja v središče reševanja so-
cialnih problemov aktivno vlogo posa-
meznika, ki si je v prvi vrsti dolžan sam
zagotoviti temeljno socialno varnost.
Država pa naj prek specializiranih in biro-
kratiziranih institucij nastopi šele takrat,
ko so izčrpane vse druge realno obsto-
ječe možnosti. Poglavitna funkcija dobro
organizirane države naj bi bila potem-
takem poskrbeti za temeljne okvire,
znotraj katerih je iniciativa prepuščena
vsakemu za delo sposobnemu posamez-
niku. To posledično pomeni, da je tudi
socialni položaj neposredno odvisen zla-
sti od delovne prizadevnosti in sposob-
nosti ljudi. Tako zastavljena koncepcija
socialne politike zato ne razume države
kot pogosto intervenirajoče institucije.
Vprašanje, kdo in na kakšen način naj
skrbi za omejevanje prevelikih socialnih
neenakosti, ki so se še zlasti povečale s
pojavom množične brezposelnosti, pa
očitno še ni dovolj alarmantno. Kljub
poveličevanju uspešnosti vloge in stro-
kovnega dela državnih institucij pri zago-
tavljanju temeljev socialne varnosti ostaja
nesporno, da se več kot stotisoča mno-
žica brezposelnih med različnimi družbe-
nimi skupinami uvršča bolj ali manj na
socialno dno z izrazito omejeno možno-
stjo spremembe socialnega statusa in še
bolj omejeno možnostjo socialnega
vzpona.
K spodnjemu delu družbene struk-
ture gre upravičeno prišteti večino so-
cialne kategorije kmetov, ki so jo nastale
socialno-ekonomske spremembe priza-
dele v več pogledih, čeprav pripadniki
tistih družbenih slojev, ki ne posedujejo
kmetijskih idr. zemljišč, vidijo v kriznih
razmerah celo pomembno komparativno
prednost te socialne kategorije pri zago-
tavljanju (sicer minimalne) socialne var-
nosti. Po sprožitvi denacionalizacijskega
procesa, ki predvideva vračanje odvzete-
ga premoženja razlaščenim lastnikom oz.
njihovim potomcem, del kmetov upra-
vičeno pričakuje čimprejšnje povračilo
izgubljenih proizvodnih idr. resursov, po
15
FRANC HRIBERNIK
drugi Strani pa je propad industrijskih gi-
gantov in majhnih industrijskih proizvod-
nih obratov na podeželju mnogim
zaposlenim kmetom omejil možnost pri-
dobivanja dohodka iz nekmetijskih dejav-
nosti ter zagotavljanja ugodnejšega so-
cialnega položaja za vse člane kmečkega
gospodinjstva. Socialne razmere so se še
zlasti poslabšale tistemu delu kmečkega
prebivalstva, ki bodisi nima dovolj proiz-
vodnih potencialov bodisi je kljub ugod-
nim potencialom struktura obstoječe
delovne sile na kmetiji neugodna. Med
prejemniki dveh oblik družbene pomoči,
ki je namenjena elementarnemu preživ-
etju (denarna pomoč kot edini vir pre-
življanja in denarni dodatek), je namreč
mogoče zaslediti tudi pripadnike, ki so-
dijo v kategorijo kmečkega prebivalstva
(Ošlaj-Marič 1993).
Vprašanje dolgoročnega zagotavlja-
nja kolikor toliko stabilne socialne var-
nosti kmečkega prebivalstva pa pridobi
posebno težo še zlasti z načrtovanjem
vstopa Slovenije v Evropsko unijo, kar bo
hipotetično imelo dramatične kvalitativ-
ne in kvantitativne posledice za sloven-
ske kmete. Vprašanje, ki ga v tem pri-
spevku načenjamo, zadeva analizo struk-
ture naših kmetij ter oceno bodočega
socialno-ekonomskega stanja slovenskega
kmečkega prebivalstva. Vprašati se velja,
ali so naše kmetije glede na posamezne
sociološke in ekonomske indikatorje res
sposobne zagotavljati primerno socialno
varnost tistemu delu slovenskega pre-
bivalstva, za katerega je kmetovanje še
vedno temeljna oz. zelo pomembna pri-
dobitniška dejavnost, pa tudi način živ-
ljenja. Odgovor na vprašanje, kakšne so
realne možnosti zagotavljanja ustreznega
socialnega položaja, pa daje končno tudi
vpogled v perspektivo razvoja slovenske-
ga kmetijstva in zagotavljanje družbenega
statusa kmečkega življa med različnimi
socialnimi kategorijami. Prav tako ni
mogoče mimo vprašanja, ali bo z izginot-
jem kmetov povsem zamrl antropogeni
element na območjih, ki so že izrazito de-
popularizirana in demografsko močno
osiromašena. In končno bi si ob ne
povsem dorečeni dolgoročni nacionalni
razvojni strategiji veljalo zastaviti tudi
vprašanje, kakšno vlogo imajo oz. bodo
imeli kmetje pri zagotavljanja prehranske
varnosti države. Ali naj bodo za ure-
sničitev globalnih razvojnih tendenc slo-
venske države in pričakovanih zvečanih
socialnih možnosti nekaterih družbenih
slojev kmetje žrtvovani kot že tako več
desetletij marginalni družbeni sloj? Naj
torej sami poskrbijo za svojo socialno var-
nost, kakor vedo in znajo? Če torej sinte-
tiziramo: ali slovenske kmetije še zagotav-
ljajo perspektivno obliko (samo)zaposlit-
ve tistemu delu mlade generacije, ki se je
v svojem socializacijskem procesu bolj ali
manj uspešno usposobil za opravljanje
tega, očitno vse manj iskanega ali želje-
nega poklica?
ALI POVPREČNA SLOVENSKA KMETIJA
OMOGOČA DRUŽINSKIM ČLANOM
ZGOLJ PREŽIVETJE
ALI TUDI DOSTOJNO ŽIVLJENJE?
Večdesetletno zanemarjanje vloge kmetij-
stva kot gospodarske dejavnosti in poti-
skanje prebivalstva, ki se je z njim ukvar-
jalo kot s temeljno oz. dopolnilno poklic-
no dejavnostjo, na socialno obrobje je
povzročilo številne konsekvence, ki so v
marsičem protislovne s tistimi, ki so se
dogodile v državah razvitejšega dela sve-
ta. Kot ugotavljajo avtorji študije »Stra-
tegija razvoja slvoenskega kmetijstva«
(1992), so se proizvodni potenciali v
preteklih desetletjih v Evropi v glavnem
koncentrirali, zaradi česar je povprečna
velikost kmetijskega proizvodnega obrata
v Zahodni Evropi kar nekajkrat večja kot
v Sloveniji. Še večji kontrast pa bi dobili,
če bi primerjali naše kmetijske obrate s
povprečno velikimi farmami v ZDA, kjer
manj kot dva odstotka aktivnega prebival-
stva povsem zadovoljivo zagotavlja pre-
hransko varnost te države velikanke in
hkrati prispeva pomemben del k njene-
mu izvozu. Kljub visokemu družbenemu
standardu pa se tudi kmetijsko še tako
razvita država sooča z vprašanji reševanja
ruralne revščine (Cohrane 1986). Ob tem
bi zaradi siceršnjega profitno zastavlje-
nega koncepta intenzivnega kmetovanja
16
ALI LAHKO KMETIJE V SLOVENIJI ZAGOTAVLJAJO PRIMERNO SOCIALNO VARNOST...
in precej brezobzirne eksploatacije raz-
položljivih naravnih virov veljalo opo-
zoriti tudi na ekološko dimenzijo moder-
nega kmetovanja, ki je na več načinov
pomemben onesnaževalec naravnega o-
kolja. Res je sicer, da se tudi na globalni
ravni že govori o nujnosti uravnote-
ženega razvoja in o razvijanju koncepta t.
i. obnovljivega oz. trajnega kmetovanja
(sustainable agriculture ), kar je pred-
vsem posledica očitne degradacije velikih
zemljiških kompleksov, vendar v glavnem
šele na teoretski ravni. V tendenci po čim
večji kmetijski proizvodnji in doseganju
maksimalnega profita se čezmerno iz-
črpavajo tla, nekritična raba številnih ke-
mičnih sredstev pa neposredno onesna-
žuje tako pitno vodo kot živo naravo.
Omenjanje ekološke dimenzije sodob-
nega načina življenja je namreč vse po-
membnejši indikator kvalitete življenja —
tudi kmečkega prebivalstva.
Slovenske kmetije so glede na svojo
sedanjo velikost produkt kontradiktor-
nega in kompleksnega povojnega druž-
benega dogajanja. Ideološka paradigma
razvoja vseh socialističnih držav je teme-
ljila na predpostavki o popolnem po-
družbljanju tudi tega gospodarskega
področja, s čimer naj bi kmetje kot speci-
fični družbeni sloj povsem izginili. Pone-
kod so z uporabo skrajnih represivnih
sredstev ta cilj tudi razmeroma hitro
dosegli. Ironija zgodovine 20. stoletja se
kaže v tem, da so od nekdanjih neto iz-
voznic živeža prav te države postale po-
membne uvoznice hrane. Nesposobnost
bivše jugoslovanske države, da bi zasta-
vila tako strategijo dolgoročnega razvoja
kmetijstva, da bi bila jasno opredeljena
vloga in položaj kmetov, se odraža v
mnogih procesih, ki so trajno zazna-
movali tudi slovensko podeželje. Pri tem
nikakor ne gre le za hitro upadanje vital-
nosti demografskih potencialov v kmetij-
stvu, temveč hkrati za stihijnost procesa
drobljenja že tako omejenih kmetijskih
zemljišč. Čeprav statistični podatki popi-
sov prebivalstva, gospodinjstev in kmeč-
kih gospodarstev spremljajo le nekatere
izbrane vidike razvoja tega dela družbene
reprodukcije, vendarle kažejo na to, da
kmetijski proizvodni obrat z nekaj hek-
tari obdelovalne zemlje ne more zago-
toviti primerljivega dohodka aktivnim in
vzdrževanim članom kmečkega gospo-
dinjstva, s tem pa tudi ne take ravni so-
cialne varnosti, ki bi zadrževala še zlasti
mlade ljudi na kmetiji. V preglednici 1 je
mogoče videti, s kolikšnimi proizvodnimi
potenciali so razpolagali različni tipi
kmetij v letu 1991. Pri tem bi se lahko
zastavilo tudi vprašanje metodološke
(ne)ustreznosti pri opredeljevanju pojma
kmetije. Če bi namreč upoštevali neko-
liko strožje kriterije, take, kot jih uporab-
ljajo nekatere druge evropske države, je
skupno število dejanskih kmetij vsekakor
bistveno manjše (Kovačič et al. 1995).
Slovenska statistika namreč med kmečka
gospodinjstva s kmečkim gospodarstvom
še vedno uvršča tudi take enote, ki s pro-
fesionalnim kmetovanjem nimajo nič
skupnega. Zgolj posedovanje nekaj arov
kmetijske obdelovalne zemlje skoraj v
ničemer ne vpliva na kompleksno so-
cialno varnost ljudi. Njihova poklicna ori-
entacija se namreč nanaša izključno na
nekmetijske vire dohodkov.
Intenzivni in pogosto protislovni
procesi industrializacije, deagrarizacije in
modernizacije so brez dvoma determini-
rali tudi socialno-profesionalno strukturo
slovenskih kmetij. V zadnjih petih de-
setletjih je število gospodarskih enot, kjer
se vsi aktivni člani jedra kmečke družine
ukvarjajo s kmetijstvom in morebitnimi
spremljevalnimi, dopolnilnimi dejavnost-
mi ter ki so v celoti dajale socialno var-
nost vsem družinskim članom, močno
upadlo, tako da lahko le še manjši del
prištevamo med t. i. čiste kmetije. Take
kmetije morajo biti po obsegu proizvod-
nih potencialov dovolj velike, saj se je s
procesom modernizacije kmetij (oprem-
ljanje s kmetijskimi stroji in uvajanjem
novih tehnoloških postopkov v kmetijski
pridelavi) hkrati močno zmanjšalo tudi
število potrebnih delovnih moči. Res pa
je tudi, da se je številčni obseg kmečkih
družin v drugi polovici 20. stoletja
pomembno zmanjšal. Če je še ne tako
dolgo tega bilo potrebno veliko število
pridnih delovnih rok, ki so garale od jutra
17
FRANC HRIBERNIK
do večera, sedaj zmore povsem zadovo-
ljivo opraviti enak ali celo precej večji ob-
seg dela celo en sam človek.
V obsegu razpoložljivih proizvodnih
potencialov in zaposlenostjo aktivnega
prebivalstva na kmetijah je tudi med ev-
ropskimi državami mogoče zaslediti po-
membne razlike. Tako se je npr. v Veliki
Britaniji, kjer se je povprečna velikost
kmetijskega proizvodnega obrata v zad-
njem desetletju po primerjalnih podatkih
EVROSTAT-a povečala od 64 na skorajda
68 ha, hkrati zmanjšalo tudi povprečno
število delovnih enot (od 2,2 na 1,9) na
kmetijo. Načeloma gre za identičen pro-
ces v vseh razvitejših evropskih državah.
Na začetku 90. let je v bivši EGS imelo
kmečko gospodarstvo v povprečju okoli
14 ha kmetijske zemlje z zgolj eno samo
zaposleno delovno enoto. Povedano ne-
koliko poenostavljeno: vse delo, ki ga v
današnjem času zahteva socialno in
ekonomsko aktivna in visoko produk-
tivna kmetija, lahko po številu vloženih
ur opravi en sam človek. Toda tudi v tem
primeru življenje na kmetiji v socialno-
varstvenem smislu ni enostavno. Če bi
bili kmetje v katerikoli razvitejši evropski
državi v resnici prepuščeni zgolj nene-
hno spreminjajočim se tržnim zakonito-
stim in povsem prosti mednarodni
konkurenčnosti, bi se proces propadanja
kmetij v vseh evropskih državah še znat-
no okrepil. Zato predvsem tiste države, ki
imajo bistveno težje naravne pogoje
kmetijske pridelave, s številnimi spodbu-
dami — tako materialne kot nematerialne
narave — načrtno ohranjajo pri življenju
obstoječe kmetije. Zlasti tam, kjer bi se
zaradi odseljevanja začela takojšnja ire-
verzibilna sprememba podobe kulturne
krajine. Kmetje namreč ne opravljajo le
povsem transparentne socialnoekonom-
ske funkcije, ki zadeva v prvi vrsti nji-
hovo socialno varnost in prehransko
varnost nekmečkega prebivalstva, temveč
tudi številne druge, ki se nanašajo na turi-
stično, rekreacijsko, kulturno, naravo-
varstveno in tudi na narodnoobrambno
funkcijo. Hribovske in gorske kmetije so
npr. v Švici nepogrešljiv strateški element
dolgoročno zastavljene nacionalne raz-
vojne politike. Z ohranjanjem socialne in
ekonomske vitalnosti kmetij pa se o-
hranja in razvija antropogena značilnost
podeželja, ki bi sicer kaj kmalu izginila —
tako kot se to dogaja povsod, kjer je ne-
sposobna državna administracija prepu-
stila kmečko prebivalstvo njegovi usodi
in kjer gre za transparentno demografsko
praznjenje še ne tako davno povsem
živega podeželskega prostora.
V današnjih razmerah je treba pri za-
gotavljanju socialne varnosti družinskih
oz. gospodinjskih članov na kmetiji glede
na razpoložljive proizvodne in demograf-
ske potenciale v največji meri kombini-
rati različne vire dohodka. Povečevanje
števila kmetij, ki jih uvrščamo bodisi med
t. i. mešane ali dopolnilne, je logična pos-
ledica socialnih in razvojnih sprememb v
kmetijstvu in na podeželju. Na spremin-
janje oz. prehajanje posameznih socialno-
ekonomskih tipov kmečkih gospodarstev
v eno ali drugo smer ima največji vpliv
konkretno družbeno dogajanje. Načelo-
ma velja dokaj stabilna paradigma, po
kateri je najpogostejši prehod od čistih
kmetij v mešane in iz mešanih v dopolnil-
ne, od tod pa v nekmečki socialni status,
bistveno redkejši pa je proces preobliko-
vanja v nasprotni smeri. Odpuščanje de-
lavcev — pogosto tudi tistih, ki imajo
doma kmetije — je v zadnjem desetletju
najbrž vplivalo na precejšnje povečanje
deleža mešanih kmetij. V številnih podjet-
jih, ki so se soočila z vprašanjem pre-
sežkov delovne sile, se je kot kriterij za
ugotavljanje tehnoloških viškov pojavil
prav element t. i. nadomestne možnosti
zagotavljanja socialne varnosti, ki ga la-
hko načeloma daje posedovanje kmeč-
kega gospodarstva. Toda kot opozarja
Kovačič (1995), gre verjetno le za kratko-
trajno spremembo, povezano s sedanjimi
strukturnimi težavami slovenskega go-
spodarstva. Kmetije s tako omejenimi
proizvodnimi potenciali pač ne morejo
zagotoviti primerne socialne varnosti več
aktivnim družinskim članom, saj je bilo
tudi do sedaj kmečko delo opravljeno
brez njihove polne delovne participacije.
Zaposlitev izven kmetije je nespor-
no postala socialna in ekonomska nuja
18
ALI LAHKO KMETIJE V SLOVENIJI ZAGOTAVLJAJO PRIMERNO SOCIALNO VARNOST...
Številnih članov kmečkih gospodinjstev.
V tem smislu je treba razumeti tudi enega
od poglavitnih pogojev za doseganje te-
meljnih ciljev strategije razvoja sloven-
skega kmetijstva (1992), po katerem naj
bi bilo okoli 70% kmetijske zemlje v ro-
kah kmetijskih proizvodnih enot, ki bi v
povprečju dosegale vsaj 15 ha obdeloval-
nih površin. To pa pomeni, da bi se
moralo kmetovanju kot pridobitniški de-
javnosti ne glede na njeno intenzivnost
odreči pomembno število sedanjih (maj-
hnih) kmečkih gospodarstev. Eksplicit-
nega odgovora na vprašanje, na kakšen
način doseči zastavljeni cilj, avtorji žal
niso podali. Je pa povsem jasno, da
pomeni proces koncentracije kmetijskih
zemljišč tudi hkratno potiskanje od-
večnih ljudi iz kmetijstva v nekmetijstvo
in neizogibno porajanje socialne prob-
lematike tistega dela deagrariziranega
prebivalstva, ki si sam zaradi vrste razlo-
gov (bolezni, starosti, profesionalne neus-
posobljenosti itn.) ni sposoben zagotoviti
temeljne socialne varnosti. Eskalacija so-
cialne problematike pa naj ne bi bila
stvar dolgoročne zastavljene razvojne
politike kmetijstva, temveč stvar, ki naj jo
rešuje država s specializirani instituci-
jami. Vprašati se velja, na kakšen način in
s kakšnimi sredstvi. S kmetovanjem je
namreč povezan bistveno večji delež
slovenske populacije, kot ga opredeljuje
uradna statistika, ki v to kategorijo pri-
števa le še 7,6% vsega slovenskega prebi-
valstva. V tem pogledu bi se lahko
primerjali tudi z nekaterimi razvitejšimi
deli Evrope. Vendar, kot smo že omenili,
gre za ne povsem primerljive metodo-
loške kriterije.
Primerjalni podatki v preglednici 1
kažejo, da se je v obdobju zadnjega de-
setletja le za malenkost zmanjšalo skupno
število gospodinjstev s kmečkim gospo-
darstvom (za 4,5%), hkrati pa velja še
posebej poudariti, da sta se zmanjšala
tako povprečna velikost kmetije (skupaj
vsa zemlja) kot tudi obseg obdelovalnih
zemljišč v uporabi. V desetletnem obdob-
ju se je deloma spremenila tudi socialno-
ekonomska struktura kmetij, pri čemer
gre v glavnem za ohranjanje enakega
deleža t. i. čistih kmetij, povečal pa se je
delež mešanih kmetij na račun dopolnil-
nih. Prav tako ni zanemarljiv podatek, da
pripada desetina vseh slovenskih kmetij
(tudi če se uporabijo strožji kriteriji, ki
nam dajejo vpogled v strukturo t. i.
Preglednica 1
Povprečna velikost kmetij (skupaj vsa zemlja in obdelovalna zemlja v uporabi)
po socialno-ekonomskih tipih ter struktura le-teh v letu 1981 in 1991
EPK: evropsko primerljive kmetije
Vir podatkov: Kovačič et al. (1995), Socio-ekonomska in velikostna struktura kmetij
v obdobju 1981-1991 (s. 43)
19
FRANC HRIBERNIK
evropsko primerljivih kmetij) tipu ostare-
lih, kjer so demografski potenciali bolj ali
manj na izteku, proizvodni potenciali pa
so v povprečju precej manjši v primerjavi
s tipom čistih in mešanih kmetij. Socialna
problematika je po pričakovanju prav pri
socialno-ekonomskem tipu ostarelih kme-
tij najizrazitejša. Še zlasti ob kumulativ-
nosti neugodnih socialnih okoliščin — ko
se ostarelosti pridružijo bolezen, invalid-
nost, onemoglost... in socialna izoliranost.
Pojav kriznih družbenih razmer je
znova eksplicitno pokazal, zakaj je tradi-
cionalni vzorec ohranjanja lastništva ze-
mlje med Slovenci razmeroma tako
stabilen. V mentaliteti precejšnjega dela
slovenskega prebivalstva, ki se niti v dveh
povojnih generacijah še vedno ni povsem
ločilo od kmetijstva in podeželja, se raz-
meroma zelo dobro ohranja vrednotenje
zemlje kot varnostnega elementa, po
katerem je v primeru, da odpovedo vse
druge oblike zagotavljanja socialne var-
nosti, prav zemlja še vedno tista, ki sicer
sama po sebi ne more zagotoviti današ-
njemu času primernega socialnega stan-
darda, brez dvoma pa lahko omogoči
elementarno preživetje. Ob poudarjanju
vrednot zdravega načina življenja pa
najbrž pridobiva oblika samozadostnega
kmetovanja ali zgolj hobi kmetovanja
novo kvalitativno razsežnost. Mnoge maj-
hne kmetije namreč ničesar ne proizvaja-
jo za trg. Njihova produkcija je namen-
jena izključno samooskrbi oz. porabljena
v okviru sorodstvenega sistema. Tudi na
ta način se ohranjajo tradicionalne soci-
alne vezi, deloma pa tudi institut socialne
solidarnosti med sorodniki na relaciji
urbana-ruralna območja, ki se revitalizira
še zlasti v kriznih družbeno-ekonomskih
okoliščinah.
Pri zagotavljanju današnjemu času
ustrezne ravni socialne varnosti sloven-
skega kmečkega prebivalstva pa omejit-
veni dejavnik ni zgolj neugodna agrarna
struktura, ki jo kot ključni razvojni pro-
blem že desetletja izpostavljajo zlasti
agrarni ekonomisti, temveč tudi kvaliteta
t. i. človeškega dejavnika. Pri tem mislimo
zlasti na njihovo socialno-demografsko
strukturo in profesionalno usposoblje-
nost. Socialna varnost kmečkega prebival-
stva je namreč odvisna ne le od razpoložl-
jivih naravnih dejavnikov, temveč še
zlasti od tega, s kakšnimi človeškimi po-
tenciali razpolagajo posamezna kmečka
gospodarstva.
KMEČKO PREBIVALSTVO SE
V PRIMERJAVI Z NEKMEČKIM
BISTVENO HITREJE STARA
Demografi ugotavljajo, da je proces de-
mografskega staranja slovenskega prebi-
valstvo pojavna značilnost vsega obdobja
20. stoletja, kar seveda ni zgolj slovenska
posebnost. Demografsko staranje je še
bolj izrazito, ko gre za analizo demograf-
skih gibanj kmečkega prebivalstva. Ome-
nili smo že, da je delež prebivalstva, ki
ima na kakršenkoli način opravka s kme-
tovanjem, bistveno višji od deleža, ki ga
sicer statistika opredeljuje kot kmečkega.
Glede na metodološki kriterij, ki prebival-
stvo grupira na kmečko in nekmečko
(odvisno od tega, katera je temeljna pro-
fesionalna orientacija vzdrževalca gospo-
dinjstva), sodi med kmečko prebivalstvo
le okoli 145.000 oz. 7,6% vsega sloven-
skega življa. Primerjava starostne struk-
ture prebivalcev na naših kmetijah na
začetku 90. let (tako širša in še zlasti ožja
opredelitev) s tisto na začetku 80. let
(preglednica 2), povsem upravičeno opo-
zarja na več socialnih dimenzij z resnimi
posledicami za prihodnji razvoj sloven-
skega kmetijstva in podeželja — predvsem
na odmaknjenih hribovskih in obmejnih
območjih, kjer se tudi najizraziteje kaže
devitalizacija in demografska ogroženost.
Posledice izginotja antropogenega dejav-
nika se zrcalijo v takojšnji spremembi
podobe kulturne krajine. Nekoč skrbno
kultivirana zemljišča se hitro zaraščajo,
stavbna dediščina pa propada in izginja.
Zlasti je zaskrbljujoče povečevanja
nesorazmerij med mlajšimi in starejšimi
starostnimi razredi pri kategoriji kme-
čkega prebivalstva. Več kot polovica
(56%) tako opredeljenega slovenskega
kmečkega življa namreč sodi v starostno
skupino nad 50 let, delež najmlajših pa je
vse manjši (delež otrok do 14 let je npr.
20
Preglednica 2
Starostna struktura kmečkega in nekmečkega prebivalstva v Sloveniji
v letih 1981 in 1991
Vir podatkov: Popis prebivalstva, gospodinjstev, stanovanj in kmečkih gospodarstev
v letih 1981 in 1991 . Ljubljana: Zavod Republike Slovenije za statistiko
kar dvakrat nižji od strukturnega deleža
nekmečkega prebivalstva)! Poudarjanje
pomena procesa staranja pride do izraža
še zlasti pri ugotavljanju dejanskih delov-
nih potencialov, s katerimi razpolagajo
kmetije. S starostjo je brez dvoma nepos-
redno povezana delovna sposobnost in
aktivnost prebivalstva. Res je sicer, da se
aktivna življenjska doba pri kmečkem
prebivalstvu le izjemoma (ponavadi le
zaradi hujše bolezni ali invalidnosti)
konča s formalno upokojitvijo, vendar vi-
talni potenciali z vsakim naslednjim le-
tom vse hitreje slabijo.
Socialna varnost prebivalcev na
kmetiji pa je naprej odvisna tudi od vital-
ne sposobnosti tega družbenega segmen-
ta. Čeprav kmečke ženske po običaju ro-
jevajo več potomcev, se zaradi še ne
povsem dokončanega procesa deagrari-
zacije in ruralnega eksodusa mladih ljudi
s kmetij posledično zmanjšuje tudi nji-
hova vitalnost. To se kaže v občutnem
zmanjševanju deleža mlajših starostnih
generacij in povečevanju deleža starejših.
Alarmantnost neugodnega demografske-
ga staranja dokazujejo tudi izračunani
indeksi staranja prebivalstva (kot raz-
merje med populacijo, staro 65 let in več,
in starostno kategorijo do 15 let), ki se
med kmečkim in nekmečkim prebival-
stvom pomembno razlikujejo. Če bi opa-
zovali demografsko dogajanje znotraj
celotne kategorije prebivalstva, ki se na
kakršenkoli način ukvarja s kmetovan-
jem, bi lahko prav tako ugotovili, da je
indeks staranja kot primeren pokazatelj
demografskega staranja prebivalstva v
21
FRANC HRIBERNIK
letu 1991 dosegel vrednost 85. Analiza, ki
jo je opravil M. Kovačič s sodelavci (1995:
25), pa kaže, da gre tudi pri tisti popu-
laciji kmetij, ki so jih raziskovalci oprede-
lili kot evropsko primerljive kmetije, prav
tako za proces pospešenega staranja.
Indeks staranja je v tem primeru še celo
nekoliko višji (89).
Ker se proces zapuščanja kmetij, ki
zajema predvsem mlajše starostne gene-
racije, nadaljuje, je tudi socialna in eko-
nomska perspektivnost mnogih sedanjih
kmetij posledično vse bolj vprašljiva. V
tem smislu pomeni pozitivni odgovor na
vprašanje, ali ima kmetija zagotovljenega
naslednika, hkrati tudi enega od neizo-
gibnih elementov zagotavljanja socialno-
ekonomskega preživetja kmečkega go-
spodarstva.
ALI so KMETIJE ŠE SPOSOBNE ZAGOTAVLJATI
INTERGENERACIJSKO KONTINUITETO?
Mnogi družboslovni raziskovalci ugotav-
ljajo, da medgeneracijske solidarnostne
vezi v vseh modernih družbah pospešeno
izgubljajo nekdanjo veljavo. Čim bolj ur-
banizirano je okolje, tem večja je po prav-
ilu tudi družbena atomiziranost, življenje
pa je vse bolj institucionalizirano. Antro-
pologi ugotavljajo, da tudi na podeželju
izginjajo tradicionalne vrednote, ki so
stoletja karakterizirala socialno in kul-
turno specifičnost podeželskih skupnosti
Oužnič 1984). Čeprav je morda res, da
zmanjšana in formalizirana socialna kon-
trola dopušča posamezniku več osebne
svobode, je hkrati tudi socialna indifer-
entnost do posameznika bistveno večja.
Način sodobnega življenja v velikih ur-
banih in betonskih naseljih spremlja
naraščajoč pojav dehumanizacije življenja
modernega človeka, kjer je skrb za posa-
meznika večinoma prepuščena njemu
samemu in samo v manjši meri neformal-
nim socialnim skupinam za (samo)po-
moč oz. v končni instanci državnim
socialnim institucijam. Moderne in teh-
nološko visoko razvite družbe na splošno
prepuščajo skrb za starejše, ostarele in
onemogle specializiranim socialno-skrb-
stvenim institucijam, starost kot neizbe-
žen pojav pa potiskajo na obrobje indi-
vidualnega in družbenega dogajanja.
Prostorska segregacija mlajših in starejših
generacij je sprejeta kot povsem norma-
len življenjski vzorec. Obiskovanje osta-
relih in pogosto onemoglih staršev je v
celoti podrejeno galopirajočemu življenj-
skemu ritmu in v glavnem omejeno na
dela proste dni ob koncu vikenda. Soci-
alni stiki med posameznimi generacijami
očitno vse bolj slabijo, kar prispeva k
množenju različnih oblik socialne dezor-
ganizacije. Ta je nesporno bistveno bolj
poudarjena prav v večjih urbanih nasel-
jih.
V tem pogledu se življenje na po-
deželju in še zlasti na kmetijah že stoletja
pomembno razlikuje, čeprav se spre-
minja tako notranja kot zunanja podoba
vaške skupnosti. Kmetje so že pred de-
setletji postali le manjšinski del sloven-
skega podeželskega prebivalstva. Le red-
ka so še odmaknjena ruralna naselja, kjer
imajo kmetje kot socialna skupina med
različnimi družbenimi sloji pomembnej-
še mesto. Kmečka družina je po pravilu
večgeneracijska, čeprav so zaradi mno-
žičnega eksodusa mladega kmečkega živ-
lja v 60. in 70. letih nastale tudi t. i.
medgeneracijske luknje, oz., kar je še
huje, intergeneracijska kontinuiteta, ki je
pogoj zagotavljanja socialne varnosti sta-
rejše generacije, kaže vse znake postop-
nega zamiranja. V preglednici 1 smo
lahko ugotovili, da se veča število t. i.
ostarelih kmetij, kjer bodo biološke zak-
onitosti po vsej verjetnosti precej pretr-
gale tradicijo kmetovanja. Verjetnost, da
bi se kdo od odseljenih potomcev vrnil
na kmetijo — še zlasti, če je ta povsem od-
maknjena od glavnih prometnih in social-
nih komunikacij —, je namreč zelo
majhna. Te kmetije so hkrati tudi v razvoj-
nem in ekonomskem smislu zvečine
močno zaostale. Začeti znova pa pomeni
vložiti v kmetovanje izjemno veliko fi-
nančnih sredstev, ki jih niti ni na razpo-
lago niti dejavnost sama po sebi ne daje
jamstva, da bodo sploh kdaj povrnjena.
Pospešeni eksodus mladega kmeč-
kega prebivalstva ima nesporno multi-
dimenzionalne socialne posledice za
22
ALI LAHKO KMETIJE V SLOVENIJI ZAGOTAVLJAJO PRIMERNO SOCIALNO VARNOST...
celotno družbeno reprodukcijo (Puljiz
1977). O nujnosti kompleksnega in pra-
vočasnega družbenega ukrepanja so v 70.
letih povsem eksplicitno opozorili tudi
avtorji študije »Društvene promjene u
selu« (1974). Nastala in stalno prisotna
kriza namreč ne zadeva le ekonomskega
vidika razvoja kmetijstva in podeželja,
temveč gre po mnenju številnih razisk-
ovalcev ruralnega prostora za veliko res-
nejšo krizo — za krizo načina življenja na
podeželju, za krizo samega obstoja vasi in
kmetov, pa tudi za vprašanje o možnosti
obstoja kmetijstva kot perspektivne go-
spodarske dejavnosti. Ena od povsem
prepoznavnih pojavnih oblik devitali-
zacije kmetijstva in podeželja se je po-
kazala v večanju števila ostarelih kmečkih
gospodarstev — kot posledica spremin-
janja temeljnih družbenih vrednot in
trganja medgeneracijske kontinuitete.
Vprašanje je postalo še toliko bolj aktu-
alno, ker se je pomembno zmanjšal in-
teres mladih generacij za kmetovanje. V
že omenjeni raziskavi se je pokazalo, da
gre za večje število med seboj bolj ali
manj tesno prepletenih razlogov, zaradi
katerih mladi zapuščajo tako kmetijstvo
kot podeželje. Nanašajo se zlasti na težav-
nost in ekonomsko nedonosnost kme-
čkega dela; na kronično pomanjkanje
prostega časa; na socialno in ekonomsko
odvisnost mladih od njihovih bolj ali
manj konservativno zaverovanih staršev;
na močno omejujočo socialno kontrolo;
na ohranjanje tradicionalnega pojmova-
nja medgeneracijskega prenosa nasledst-
va (po smrti gospodarja); na pomanjkanje
možnosti rekreacije in zabave kot tudi
osiromašenost kulturne dimenzije življe-
nja na vasi; in končno na neperspektiv-
nost kmetijstva kot gospodarske dejav-
nosti. K vsemu temu je treba prišteti še
izrazito omejenost ženitnega trga, kar gre
razumeti tako, da mladi (zlasti dekleta)
zavestno zavračajo življenje na kmetiji
kot neatraktivno življenjsko opcijo. Tudi
raziskava, ki je bila opravljena v prvi
polovici 80. let v Sloveniji (Barbič et al.
1984), je pokazala, da je tako število kot
moč repulzivnih dejavnikov precej večja
od tistih, ki zadržujejo ljudi v kmetijstvu.
Med slednjimi so se pojavljali zlasti ele-
menti tradicionalne miselnosti, ki se
vežejo na ohranjanje kmetije kot socialne
in ekonomske enote, na tradicionalno vi-
soko vrednotenje središčne vloge kmeč-
ke družine v kmečki mentaliteti in na
povsem očitno pomanjkanje vitalne de-
lovne sile. Ob hkratnem upoštevanju več
socialnih dimenzij je posledično tudi pri-
hodnost slovenskega podeželja precej
manj rožnata, kot je videti z urbanega
zornega kota (Barbič et al. 1991).
Prav zato so pri kritični analizi
pomena kmetij kot jamstva primerne so-
cialne varnosti delu slovenskega prebi-
valstva posebne raziskovalne pozornosti
vredni še zlasti statistični podatki o
nasledstvu na naših kmetijah na začetku
90. let. Če zaradi objektivnosti analize od-
mislimo tistih nekaj deset tisoč gospodin-
jstev s kmečkim gospodarstvom, ki jih ne
bi mogli opredeliti z evropskim pojmo-
vanjem kmetije, in uporabimo tipologijo,
ki jo je uporabil že omenjeni Kovačič s
sodelavci (1995), potem so tako razvojne
perspektive slovenskega kmetijstva kot
tudi socialna varnost prebivalstva, ki še
vztraja na kmetijah, močno vprašljive. Po-
datki zadnjega popisa prebivalstva nam-
reč razkrivajo, da skoraj četrtina (24,4%)
vseh kmetij sploh nima naslednika, več
kot tretjina (37,7%) pa ima samo dediča
(preglednica 3). Mnogim dedičem po-
meni podedovana kmetija zgolj instru-
mentalno obliko povečanja osebnega
premoženja in izboljšanja življenjskega
standarda, ali pa potencial, ki bo morda
znova aktiviran šele z njihovim preho-
dom med vzdrževano prebivalstvo —
torej po končani aktivni življenjski dobi
in spremembi življenjskega okolja.
S precejšnjo gotovostjo bi lahko
trdili, da je medgeneracijska kontinuiteta
načeloma zagotovljena pri nekaj več kot
tretjini vseh evropsko primerljivih kme-
tijah, vendar le ob izpolnitvi temeljnega
pogoja, da bodo na kmetiji dejansko os-
tali tako tisti, ki že sedaj delajo (bodisi
samo na kmetiji ali pa so hkrati zaposleni
tudi izven kmetije), kot tisti, na katere se-
danji gospodarji najresneje računajo — ne
glede na to, da so še mladoletni in se za to
23
Preglednica 3
Struktura nasledstva glede na socialno-ekonomski tip kmetij
v Republiki Sloveniji v letu 1991
Vir podatkov: Kovačič et al. (1995), Socio-ekonomska in velikostna struktura kme-
tij v Sloveniji v obdobju 1981-1991 , str. 60
življenjsko pot sami še niso (dokončno)
odločili. Ali se bo življenjska težnja
staršev o zagotovitvi intergeneracijskega
sosledja res izpolnila, pa ni odvisno toliko
od njihove vizije, temveč od številnih
situacijskih elementov, med katerimi bo
gotovo igrala pomembno vlogo nadaljnja
izobraževalna pot mladih s kmetij, izbor
njihove temeljne profesije, iskanje živ-
ljenjskih sopotnikov in (ne)interes teh za
kmetovanje, pa tudi možnosti za (dopol-
nilno) zaposlitev ter siceršnji družbeni
pogoji za kmetovanje. Poudarjanje vloge
izobraževalne poti nikakor ni brezpred-
metno, kajti prav izobraževalni sistem je v
povojnem času odigral eno od najpo-
membnejših vlog pri selekciji otrok, ki so
po (ne)dokončanem šolanju odhajali ali
ostajali na kmetijah. Uspešnost v izobra-
ževalnem sistemu je tudi pri kmečkem
prebivalstvu funkcionirala kot zelo po-
memben socialni promotor (Hribernik
1994). S poudarjanjem vrednot industri-
jskega načina življenja in omalovaževa-
njem vrednosti kmečkega dela se je
kosekventno oblikoval tudi specifičen
vedenjski vzorec pri intergeneracijskem
prenosu vloge gospodarja, po kateri jo je
navadno prevzel tisti, ki ni uspel nikjer
drugje. Temu primerna je bila in je v mar-
sičem tudi ostala socialna reputacija
kmečkega poklica. Posledično so najpo-
gosteje ostajali na kmetijah tisti, ki so
prekmalu izpadli iz formalnega izobraže-
valnega sistema. To je hkrati eden od naj-
pomembnejših razlogov, zakaj se kvali-
teta t. i. človeškega kapitala — vrednotena
po formalno dokazljivih izobrazbenih
dosežkih — kljub primerljivi stopnji
vključenosti kmečkih otrok v izobraže-
valni sistem na vseh ravneh na slovenskih
kmetijah tako počasi spreminja.
Čeprav je delež kmetij, kjer imajo
domnevno zagotovljenega le dediča, raz-
meroma zelo visok, to še ne pomeni, da
bodo take kmetije v vseh primerih izgu-
bile svojo proizvodno in s tem socialno
funkcijo. V posameznih primerih se ven-
darle najdejo zainteresirani prevzemniki
iz ožjega ali širšega sorodstvenega siste-
ma, zaradi česar je po mnenju Kovačiča
(1995) mogoče govoriti o dejanski
24
ALI LAHKO KMETIJE V SLOVENIJI ZAGOTAVLJAJO PRIMERNO SOCIALNO VARNOST...
razvojni vprašljivosti okoli 40% sedanjega
števila kmetij — predvsem v primeru
socialno-ekonomskega tipa dopolnilnih
in ostarelih kmetij. Komparativna analiza
posameznih socialno-ekonomskih tipov
slovenskih kmetij namreč razkriva neka-
tere razlike, ki se vežejo na njihovo
siceršnjo demografsko vitalnost. Po sta-
rostni strukturi, številu družinskih čla-
nov, aktivnosti in še nekaterih drugih
relevantnih pokazateljih imajo dokazljivo
in pomembno prednost prav mešane
kmetije, kjer je del članov jedra kmečke
družine zaposlen izven kmetije. Kombini-
ranje različnih virov dohodkov je ne
samo socialna in ekonomska nujnost
sodobnega načina življenja in dela na
kmetiji, temveč tudi dejavnik, ki nepos-
redno vpliva na razvojno sposobnost
kmetij ter zagotavljanje primerne so-
cialne varnosti vseh družinskih članov
kmečkega gospodarstva. V najslabšem
položaju pa se znova znajdejo kmetije z
ostarelimi gospodinjskimi člani, kjer je
verjetnost, da bodo pravočasno zagotovi-
le nasledstvo, razmeroma zelo skromna.
Čeprav so po definiciji tega tipa vsi go-
spodinjski člani starejši od 65 let, se
očitno del družinskih članov nahaja izven
kmetije. Domnevno je interegeneracijska
kontinuiteta v primeru ostarelih kmetij
zagotovljena le v petini primerov. Toda
podrobnejša analiza je pokazala, da na-
sledstvo ni odvisno le od velikostne
strukture. Tudi med tistimi, ki jih lahko
prištevamo med večja kmečka gospodar-
stva (npr. od 10-15 ha in nad 15 ha), kar
petina nima zagotovljenega niti nasled-
nika niti dediča, čeprav je hkrati res, da je
takih primerov bistveno več med naj-
manjšimi kmetijami (do 0,5 ha).
Če kmetija kot sklenjena socialno-
ekonomska enota nima zagotovljenega
prevzemnika, ostaja socialna varnost osta-
relih članov kmečkega gospodinjstva v
marsičem problematična. Kljub temu, da
so tudi kmetje postali integralni del
sistema pokojninskega in invalidskega
zavarovanja, so prav kmečke pokojnine
med najnižjimi. Ob poglobljeni analizi
pokojninskega in invalidskega varstva
kmetov se je v vsej socialni razsežnosti
pokazala temeljna vrednost in intergene-
racijska nujnost vzdrževanja načela so-
cialne solidarnosti. Če bi bil ta segment
zagotavljanja socialne varnosti ostarelim
kmetom povsem samostojen in nepo-
vezan s preostalim najširšim segmentom
socialne varnosti, ostareli kmetje že zdav-
naj ne bi mogli prejemati niti tako nizkih
kmečkih pokojnin, kot jih prejemajo
(Hribernik 1994). Ohranjanje ekonom-
ske vitalnosti kmetije, pravočasna zago-
tovitev intergeneracijske kontinuitete in
solidarnosti med družinskimi člani so po-
temtakem neizbežni pogoji za ohranjanje
kolikor toliko zadovoljive socialne var-
nosti na kmetiji — še zlasti pa v primerih,
ko gre za vprašanje socialne varnosti
ostarelega kmečkega prebivalstva.
SOCIALNA VARNOST KMETOV
IN KVALITETA ČLOVEŠKEGA KAPITALA
Ne glede na specifičnost temeljne
družbeno-ekonomske ureditve temelji so-
cialna varnost kmetov povsod po svetu v
prvi vrsti na ekonomski uspešnosti nji-
hovih gospodarstev ter na dohodkih, pri-
dobljenih iz drugih dejavnosti. Pomen
znanja kot izjemne oblike kapitala
(Schultz 1982; Beve 1991) ima še kako
velik pomen tudi v kmetijstvu. Prav T.
Schultz je v razpravi o transformaciji tra-
dicionalnega kmetijstva v moderno kme-
tovanje že v 60. letih na teoretski ravni in
z empirično verifikacijo dokazal izjemen
pomen, ki ga imata proces izobraževanja
in (permanentno) pridobivanje znanja
tudi za kmečko prebivalstvo. Z novimi
proizvodnimi tehnikami je mogoče ob
enakem ali celo ob precej zmanjšanem
delovnem kontingentu aktivnega kmeč-
kega prebivalstva pridelati bistveno več
hrane, kot zmore še tako dobro organizi-
rano tradicionalno kmetovanje. Prav zato
najrazvitejše države posvečajo razvoju
kmetijskega šolstva in kvalitetnemu izo-
braževanju kmetov tolikšno analitično
pozornost. Pri tem stopa na prvo mesto
vse bolj neizogibno ekološko osveščanje
pridelovalcev živeža. Sodobna kemična
sredstva za varstvo rastlin in spodbujanje
rasti imajo lahko v rokah neizobraženega
25
FRANC HRIBERNIK
kmetijskega pridelovalca katastrofalne
posledice — ne le zanj, temveč tudi za šte-
vilne končne uporabnike njegovega
(kljub sodobnim produkcijskim sredst-
vom še vedno dovolj mučnega) produk-
tivnega dela.
Povojna razvojna paradigma kme-
tijstva je glede izboljševanja kvalitete
človeških virov v slovenskih razmerah de-
lovala prej zaviralno kot stimulativno.
Oznaka kmet je vse do današnjih dni os-
tala sinonim za neizobraženega in kul-
turno močno omejenega podeželskega
človeka. Protislovna je tudi ugotovitev, da
so kmetje spodbujali k doseganju kar se
da ugodnih izbraževalnih efektov vse
tiste otroke, ki so kazali interes in zado-
voljive intelektualne sposobnosti in niso
nameravali ostati doma, deloma celo
namerno pa so zatirali tistega, ki naj bi os-
tal na kmetiji in za njimi prevzel družin-
sko tradicijo kmetovanja. Kakorkoli že, na
kmetiji so v glavnem ostajali tisti, ki
posebnega interesa za nadaljnje šolanje
na sekundarni in terciarni ravni sploh
niso pokazali, ali pa so končali le obvezno
šolanje — ne tako redko celo brez po-
polne temeljne izobrazbe. Šele vpeljava
številnih modernih tehničnih in tehno-
loških rešitev v kmetij stvoi je pokazala,
kako pomembno je ne le strokovno
znanje, temveč tudi številna druga znanja,
brez katerih ni mogoče uspešno oprav-
ljati kmečkega poklica, ki zahteva poleg
ekonomskih in tehnoloških tudi pravna,
politična idr. znanja. Vloga kmetovalca je
med številnimi poklici morda ena najbolj
kompleksnih, delitev dela znotraj kmeč-
kega gospodinjstva pa je zaradi pomanj-
kanja delovne sile vse bolj zabrisana.
Napačna odločitev ima lahko resne so-
cialne posledice za vse člane kmečkega
gospodinjstva. Od tod tudi precejšnja
konservativnost tega družbenega seg-
menta.
Podatki o izobraženosti slovenskega
kmečkega prebivalstva na začetku 90. let
potrjujejo domnevo o socialni marginal-
nosti tega družbenega sloja. Tudi pri-
merjalna analiza izobraženosti kmečkega
prebivalstva v nekdanji skupni državi je
pokazala, da so se ohranjale očitne razlike
med posameznimi konstitutivnimi deli.
Čim bolj ekonomsko razvito je bilo po-
dročje, tem ugodnejša je bila tudi izobraz-
bena struktura kmečkega prebivalstva,
čeprav je povsod močno zaostajala za
nekmečkim. Kmetje so bili namreč po-
vsod po Jugoslaviji družbeni sloj, ki je
zaznamovan z najnižjimi izobrazbenimi
dosežki (Petak 1989). Podatki v pregled-
nici 4 tudi za leto 1991 dokazujejo, da je
kmečko prebivalstvo, kot ga opredeljuje
statistika, v primerjavi z nekmečkim ob
koncu 20. stoletja v Sloveniji nesporno
bistveno na slabšem glede kvalitete člo-
veških potencialov. Le redki so namreč
aktivni kmetje in njihovi vzdrževani
družinski člani, ki presegajo sekundarno
raven izobrazbe. V tem pogledu so kom-
parativne prednosti kmetov iz razvitejših
evropskih držav še toliko bolj izrazite.
Poleg formalnega institucionalnega izo-
braževanja se aktivni kmetje še kako zave-
dajo nujnosti stalnega pridobivanja novih
znanj in neposrednega in tesnega sodelo-
vanja z izobraževalnimi, pospeševalnimi
in raziskovalnimi institucijami. Kmetijski
obrati lahko zagotavljajo primerno so-
cialno varnost in v ekonomskem smislu
napredujejo le, če so njihovi gospodarji
zadovoljivo profesionalno usposobljeni.
Za to pa se morajo čim dlje časa izobraže-
vati v rednem izobraževalnem sistemu ter
se nato nenehno strokovno usposabljati
in dopolnjevati pridobljena znanja (Hri-
bernik, Vesely 1994). Brez temeljne po-
klicne izobrazbe namreč ni mogoča
uspešna profesionalna nadgradnja, temu
primeren pa je tudi njihov siceršnji
družbeni položaj. Slovenski kmetje, med
katerimi znajo mnogi komajda dobro
brati in pisati in ki v glavnem posedujejo
medgeneracijsko posredovana tradicion-
alna znanja, imajo konsekventno velike
težave pri neizogibnem procesu mod-
ernizacije njihovih proizvodnih obratov.
Že tako omejene človeške vire v kmeti-
jstvu dodatno ogrožajo skrite pasti upo-
rabe sodobnih produkcijskih sredstev.
Kmetje tudi zaradi neznanja in neprimer-
ne usposobljenosti podcenjujejo mnoge
nevarnosti, Id nanje nenehno prežijo tako
na cesti kot pri opravljanju raznovrstnih
26
Preglednica 4
Izobrazbena struktura kmečkega in nekmečkega prebivalstva v Sloveniji
v letu 1991
Vir podatkov: Zavod R Slovenije za statistiko
kmetijskih del s sodobno kmetijsko me-
hanizacijo. Šele smrtni primeri in hude
telesne poškodbe pokažejo, kolikšna je
dejanska vrednost posameznih članov
kmečkega gospodinjstva. Trajna ali za-
časna izguba človeških potencialov ima
vsekakor dramatične posledice za so-
cialno varnost preostalih družinskih
članov. Tega se mnogi, v vseh pogledih
premalo izobraženi kmetje žal še vedno v
nezadostni meri in povečini prepozno
ovedo (Hribernik 1994).
Prav tako je treba opozoriti na spre-
menjeno vrednotenje kmečkega dela. Za
zagotavljanje socialne varnosti namreč ni
več zadosti, da zna kmetovalec živež
kvalitetno pridelovati, temveč je odloču-
joča uspešnost realizacije kmetijske pro-
izvodnje. Večina slabo izobraženih in vse
bolj ostarelih slovenskih kmetov pa še
vedno vztraja pri miselnosti o kvantitativ-
nosti produkcije in obveznosti države, da
odkupi njihove tržne presežke. Raziskava
o preobrazbi slovenskega zadružništva, ki
poteka v letu 1995 na Biotehniški fa-
kulteti, na temelju prvih rezultatov kaže,
da se velika večina današnjih kmetov po-
mena (samo)organiziranja še ne zaveda,
kar je najbrž mogoče pripisati preteklim
negativnim izkušnjam z zadružništvom v
času udejanjanja bolj ali manj prisilnih
oblik kolektivizma. Enotnejši nastop so
kmetje pokazali v soočanju z vlado glede
cen kmetijskih proizvodov in ob dena-
cionalizacijskih zahtevah, pri čemer tisti,
ki so znali izkoristiti spremenjene raz-
mere v 80. letih, nastopajo kot najglasnej-
ši zagovorniki »popravljanja« nastalih kri-
vic (Milošič 1995). Večina kmetov očitno
še ni spoznala, da je treba za doseganje
sodobnemu času primerne ravni socialne
varnosti obvladati tudi del tistih znanj, ki
se nanašajo na sposobnost artikuliranja
specifičnih stanovskih interesov v izra-
zito pluralnih političnih razmerah. To
velja še toliko bolj v situaciji, ko gre tudi
za približevanje Slovenije skupnemu ev-
ropskemu prostoru. Za kmete je še kako
vitalno in aktualno vprašanje, ali ne bo
tudi Slovenija v Bruslju žrtvovala njihove
stanovske interese, kajti tolikšnih ugod-
nosti, kot so jih npr. dobili avstrijski
27
FRANC HRIBERNIK
kmetje, kmetje v Sloveniji ali v katerekoli
drugi vzhodnoevropski državi skoraj za-
gotovo ne bodo iztržili. Negativne posle-
dice vstopa sosednje Avstrije pa se naj-
očitneje kažejo prav na kmetijskem po-
dročju. Propad majhnih kmetij je neizo-
giben pojav.
Večja kulturna razgledanost kmeč-
kega prebivalstva je tudi pogoj za uve-
ljavljanje tistih socialnih pravic, ki so de-
klarirane kot splošne človekove pravice.
Kdor jih ne pozna, jih seveda tudi ne za-
hteva. Med njimi niso redki kmetje, ki
»tradicionalno« ostajajo na obrobju dru-
žbenega dogajanja in v vseh pogledih
izstopajo z izrazito neatraktivnim social-
nim položajem.
SKLEP
S problematiko socialnega položaja
kmečkega prebivalstva so se prisiljene
vse bolj intenzivno soočati državne insti-
tucije, ki se sicer ukvarjajo z raznovrstno
socialno problematiko. Zaenkrat je nji-
hova aktivnost zlasti na ravni dodelje-
vanja nekaterih oblik socialne pomoči, ki
jih država distribuira kot socialne trans-
ferje med družbene pomoči potrebnim
prebivalstvom. Z ostarelostjo, onemo-
glostjo in socialno izoliranostjo se poleg
neposredne intervencije institucij so-
cialne države in akcij v okviru projektov
javnih del ukvarjajo tudi nekatere nev-
ladne organizacije. Različnih oblik (ne le
materialne) socialne pomoči pa je potre-
ben bistveno večji delež kmečkega pre-
bivalstva, da bi si lahko sam zagotavljal
ustrezno raven socialne varnosti. Ena od
analiz socialno-ekonomskega stanja slov-
enskega kmetijstva in socialnega položaja
kmečkega prebivalstva je z uporabo
bogatega empiričnega gradiva pokazala,
da je mogoče med razvojno in socialno
perspektivno skupino kmetov prištevati
le manjši del slovenskih kmetij (Tomšič-
Lušin 1993). Kmetijam, ki so z ugodnimi
krediti in drugimi oblikami materialne in
nematerialne pomoči pravočasno in
velikopotezno zastavile razvojne cilje že v
70. in deloma še v 80. letih, se bo ob
primernem znanju in povečanju pro-
izvodnih potencialov najbrž posrečilo
zagotoviti primerno socialno varnost
tako aktivnim kmetovalcem kot njihovim
vzdrževanim družinskim članom. Te kme-
tije lahko realno računajo na ekonomsko
preživetje, ki bo postalo bistveno bolj
transparentno ob vključitvi Slovenije v
evropske integracijske tokove. Mnoge
druge pa bodo prepuščene stihijnosti
družbenega dogajanja in procesu margi-
nalizacije ter izginjanja. Na ta način se bo
morda res postopno udejanjal eden od
zapisanih ciljev v »Strategiji razvoja slo-
venskega kmetijstva« o radikalni spre-
membi sedanje izrazito neugodne agrar-
ne strukture. V novih razmerah bodo
lahko preživele samo kmetije, ki bodo
ustvarjale zadosti dohodka, kar pa po-
meni iskanje možnosti zaslužka na bist-
veno širših osnovah. Udejanjanje takega
scenarija bi pomenilo zadovoljivo eko-
nomsko prosperiteto za okoli 11-12 tisoč
kmetij, ki se bodo razvile v visoko pro-
fesionalne tržne obrate in bodo osnova
funkcionalne koncentracije kmetijskih
zemljišč. Kakšna bo življenjska usoda
preostalih 90% sedanjih kmetij, pa ostaja
odprto. Skoraj zagotovo je mogoče trditi,
da se njihov socialni položaj ne bo ok-
repil. Bolj realno je pričakovati močno
povečan socialni pritisk tudi te kategorije
slovenskega prebivalstva.
Prepustiti usodo kmetij zgolj tržnim
zakonitostim pa pomeni zavestno prista-
jati na neuravnotežen razvoj kmetijstva in
podeželja, ki bo imel dramatične in dol-
goročne posledice na marginalnih (še
zlasti hribovitih) območjih. Bojazen, da
bodo mnogi ostareli in onemogli kmetje
prepuščeni bolj ali manj životarjenju,
tako ni več zgolj hipotetična možnost.
Nekateri — empirično že povsem razkriti
— vidiki tega se kažejo tudi v dosedanjih
raziskovanjih socialnega položaja tega
družbenega sloja. Ni pričakovati, da bi
jim država s svojo restriktivno socialno
politiko bistveno olajšala breme. Odgo-
vor na vprašanje, ali lahko kmetije, kot jih
imamo danes v veliki večini v Sloveniji,
zagotavljajo primerno socialno varnost
celo tistemu prebivalstvu, ki se resno
ukvarja s kmetovanjem, je vsaj nekaterim
28
ALI LAHKO KMETIJE V SLOVENIJI ZAGOTAVLJAJO PRIMERNO SOCIALNO VARNOST...
analitikom in pozavalcem razmer v na-
šem kmetijstvu znan že kar nekaj časa. V
večini primerov ne morejo! Lahko pa v
tistih primerih, ko razpolagajo z ustrez-
no kvalitetnimi človeškimi potenciali, in
še zlasti ob izpolnitvi pogoja, da znajo ti
izkoristiti vse potencialne možnosti za
pridobivanje dohodka. Glavnina teh pa se
nahaia izven kmetijstva.
Literatura
A. Barbič et al. (1984), Mešane kmetije kot dejavnik razvoja kmetijstva in podeželja II . Ljub-
ljana: VDO Biotehniška fakulteta, VTOD za agronomijo
A. Barbič (ur.) (1991), Prihodnost slovenskega podeželja . Novo Mesto: Dolenjska založba
M. Bevc (1991), Ekonomski pomen izobraževanja . Inštitut za ekonomska raziskovanja Ljub-
ljana in Didakta Kranj
W. W. CoHRANE (1986), Rural Poverty: The failure of National Farm Programs to Deal with the
Problem. Policy Studies Journal 15,2: 273-287
Društvene promjene u selu (1974). Beograd.
Eurostat: Agriculture Statistical Yearbook 1994
F. Hribernik (1994), Kako skrbijo kmetje za varnost pri delu in pri upravljanju s kmetijsko me-
hanizacijo? Delo + varnost 39 , 4: 163-166
—	(1994), Marginalci v družbi — marginalci v izobraževanju . Ljubljana: Zavod Republike
Slovenije za šolstvo in šport
—	(1994), Participacija kmetov v sistemu pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Sodobno
kmetijstvo 27 , 3: 102-107
F. Hribernik, V. Vesely (1994), Ali se pri razvoju kmetijskega šolstva lahko primejamo z razvitej-
šimi državami? Vzgoja in izobraževanje 25 , 5; 17-26
S. JužNič (1984), Tradicije in tradicionalnost . Ljubljana: Fakulteta za sociologijo, politične
vede in novinarstvo. Raziskovalni inštitut
M. Kovačič et al. (1995), Socio-ekonomska in velikostna struktura kmetij v obdobju
1981-1991 . Ljubljana: Biotehniška fakulteta in Zavod Republike Slovenije za statistiko
F. Milošič (1995), Pravica v mojih rokah. Delo 3. 6. 1995: 40
M. Novak (1994), Dober dan revščina: dejstva, pristopi, politika . Ljubljana, Socialna zbornica
Slovenije
D. Ošlaj-Marič (1993), Informacija o stanju na področju socialnovarstvenih dajatev sredi leta
1993 . Ljubljana: Ministrstvo Republike Slovenije za delo, družino in socialne zadeve
A. Petak (1989), Jugoslovansko seljaštvo i obrazovanje u eri scientizacije. Sociologija sela 27 ,
105-106; 235-258
Popis prebivalstva, gospodinjstev, stanovanj in kmečkih gospodarstev v Republiki Sloveniji v
letu 1981 . Ljubljana, Zavod Republike Slovenije za statistiko
Popis prebivalstva, gospodinjstev, stanovanj in kmečkih gospodarstev v Republiki Sloveniji v
letu 1991 . Ljubljana, Zavod Republike Slovenije za statistiko
V. Puljiz(1977), Eksodus poljoprivrednika . Zagreb: Centar za sociologiju sela, grada i prostora
Instituta za društvena istraživanja Sveučilišta u zagrebu
T. W. Schultz (1964), Transforming Traditional Agriculture . New Haven, London: Yale Univer-
sity Press
—	(1982), Investing in People. The Economics of Population Quality . Berkeley, Los Angeles,
London: University of California Press
29
FRANC HRIBERNIK
Strategija га2л^оја slovenskega kmetijstva (1992). Ljubljana: Ministrstvo za kmetijstvo in
gozdarstvo
The Agricultural Situation in Community . 1993 Report. Brussels: European Commission
J. Tomšič-Lušin (1993), Slojevska struktura slovenskih kmetov . Ljubljana: Univerza v Ljubljani,
Biotehniška akulteta, Oddelek za agronomijo
30