406
Poskušnje s hmeljarstvom na Kranjskem.
Znano je obče, da se v savinski dolini na spodnjem Štajarskem od leta do leta prideljuje več hmelja, kateri donaša gospodarjem več dobička nego vsaki drugi pridelek. Hmelj se lahko dobro in hitro proda, in če je letina in cena le srednja, da hmelj na istem prostoru gotovo vsaj trikrat več doneska nego pšenica. Gospodarji štajarski to dobro znajo, ter so tudi stvar uže dobro precenili, da začenjajo še slabeje vinograde spreminjati v hmeljišča, tako na primer, v žavski okolici.
Tudi po Kranjskem so odličneji gospodarji opazujoči hmeljarstvo štajarsko, jeli misliti, bi li bilo mogoče pridelovati tudi na Kranjskem hmelj?
Predno zamoremo odgovoriti na to jako važno vprašanje, vedeti nam je treba, kako podnebje, kako zemljo in kako obdelavanje zahteva hmelj.
Hmelj zahteva srednje gorko in dovolj vlažno ob-nebje. Hudemu vetru podvržene in prevlažne lege niso za-nj; isto tako škoduje mu tudi gosta megla. Suša, če tudi dalje traja, mu posebno ne škoduje.
Hmelj poganja korenine, ki so tudi po štiri metre dolge; torej je glavni pogoj, da je zemlja dovolj globoka. Zemlja, v kateri se nahaja polovica peska, druga polovica pa ilovice in apna, ugaja najbolj hmelju. Nikdar ne sme se pa nahajati v spodnji plasti preobilne mokrote.
To so glavni naravni pogoji, katere zahteva hmelj v svojo rast. O napravi hmeljišč in obdelovanja zemlje za hmelj itd. poročale so uže lanske ;,Novice^' nekoliko obširneje.
Kranjska dežela ima srednje gorko in precej vlažno obnebje, isto tako se nahaja pri nas mnogo globoke ilovčnato peščene in z apnom pomešane zemlje, katera tudi v spodnji plasti ni mokrotna. Torej bi uže naprej lahko trdili, da je pri nas mnogo krajev, kjer bi hmelj gotovo dobro rodil in takih krajev bilo bi morda še veliko več na Kranjskem, ako bi jih spomladanska in jesenska gosta megla vedno ne pokrivala.
Predno je pa vsaka taka važna stvar dognana, je treba v prvi vrsti iskušenj. Strokovnjaki pravijo: „Kjer raste divji hmelj, rasti mora tudi pitani.'^ Ako je to istina, roditi mora pitani hmelj izvrstno na Kranjskem, kajti divjega najdeš povsod dovolj. Po Dolenjskem preraščeno je skoraj vse grmovje z divjim hmeljem.
Tudi zgodovinsko je dognano, da se je po Dolenjskem v prejšnjih časih pridelava! pravi hmelj; odtod izvira tudi menda ime grajščine „Hmeljnik". Ker se v istih časih za pivo ni še potrebovalo toliko hmelja, nego v sedanjem času, bila je cena niža in gospodarji ukvarjali so se raje z vinsko trtico nego s hmeljem, kajti trta daje dobro kapljico, katera se, ako se tudi ne proda, lahko doma s pridom vporabi, grenki hmeljevi česarki, če se ne prodajo, niso pa za nobeno rabo.
„Izkušnja uči", pravi star pregovor; vedeti nam je toraj tudi o tej zadevi najprvo, kaj govore izkušnje.
s pridelovanjem pitanega hmelja pričelo se je na Kranjskem še le lansko leto. Največ poskušenj napravilo se je v okraji kamniškem, in sicer od Mengša proti Kamniku, Lukovici, Blagovici, Moravčah in Trojan i. Navesti hočem le nekoliko izgledov. Tako na pr. napravil je France Cerar, posestnik v Blagovici, hmeljišče 500 kvadrat, sežnjev veliko, nasadil je nad 700 reznikov; h^^elj izrastel je prvo leto tri metre visok in uže prvo leto dobil je 7 kilogramov česark. J. Leveč, posestnik v Mengšu, naredil je blizo 1000 kvadr. sežnjev z 1400 rezniki, hmelj izrastel je jako visoko, in dobil je uže prvo leto nad 80 kilogr. česark.
Isto tako nasadil je J. Škofic, posestnik v Podpeči, 1000 kvadr. sežnjev s 1400 rezniki. Hmelj izrastel je visoko, česarki pa niso popolnem dozoreli, ker je bil hmelj prepozno, to je še le koncem meseca maja saden.
L. Pirnat, grajščak v Moravčah, napravil je tudi poskušnjo, katera se je dobro obnesla; isto tako tudi Frohlich, posestnik v Kamniku, Gregor Konšek v Tro-jani, Janez Petrič v Blagovici itd.
Razun teh krajev napravile so se poskušnje s pridelovanjem hmelja tudi na Dolenjskem, in sicer blizo Radeč. Od Radeč proti Boštanju je jako rodovitna globoka zemlja. V Radečah poskusil je s hmeljem A. Pod-lesnik. Hmelj izrastel je v prvem letu nad tri metre visoko; nasadil je kakih 500 kvadr. sežnjev ter dobil uže prvo leto pol mernika česark , katere so imele v sebi mnogo ,,lupulina", to je, iste grenke tvarine, po množini katere se ravna dobrota hmelja.
Vse te enoletne skušnje kažejo, da imamo mnogo upanja, pridelovati na Kranjskem pravi hmelj.
V prihodnjem letu, kolikor je pisatelju teh vrstic znano, poskusilo bode s hmeljem pri nas gotovo kakih 30 drugih gospodarjev, o katerih poskušnja bode čez leto dni mogoče natančno poročati.                       —r.