KATOLJSK CERKVEN LIST.
„Danica" izhaja vsak petek na celi poli. in velja po pošti za eelo leto 4 gl. 60 kr., za pol leta 2 gl. 40 kr.. za četert leta 1 gl. 30 kr. V tiskarniei sprejemana za celu leto 4 gl., za pol leta 2 gl., za četert leta 1 gl.. ako zadene na ta dan praznik, izide „Danica" dan poj rej
Tečaj XLI.
V Ljubljani, 30. susca 1888.
List 13.
Veliki petek.
Serce groze težko bije, Temni plašč nebo pokrije, Solnce zlato otemnelo, Se etermenje splošno vnelo.
Zemlja grozno se potrese. Grobov krila proč odnese; Mertvih trupel mnogo vstalo,
V	templju poči zagriojilo!
Vsa narava omedljuje, Jok in stok se razleguje; Zemlja in nebo žaluje; Greh iiudobni vse to kuje.
Jezus Kralj, Gospod vesoljni Pije kelih žali polni, Na Kalvariji umira, Sulica serce odpira.
Človek! kaj ga je umorilo? Serce tvoje greh ljubilo, Čednosti pa je zaterlo, Sebi brezno je odperlo.
Za-te terpel, za-te molil,
V	smert na križu je privolil, Odrešenje je doveršil
In veži pekla prekršil.
Grešnik, si ljubezen večo Videl kedaj, bolj plamtečo? Kaj pa ti ji povračuješ? Žalost z grehom ji še snuješ.
Če kristjan si to pomisli — Glas si v serce živo vtisni, Ki ti s križa kliče milo: O da grehu bi odbilo!
Z Magdaleno britko jokaj, Že iz greha se izkopaj;
V	zakramentu še pokore Se očistiti zamore.
Jezus! ki za nas si umiral. S tim nebesa nam odpiral; Nam ljubezen daj spoznati, In za grehe zadost'vati!
Grehi res so te križali, Greh te naš danes še zali; A usmiljenje nezmerno Dušo bo otelo verno.
li—v—n.
Vstajenje.
Oj zgini noč. prisijaj dan vstajenja! O vstani Jezus, moj Zveličar ljubi, Da moja duša rane ti poljubi, Hvaležna, rešena zdaj pogubljenja.
Glej! v Golgato, hrib smertnega terpljenja. — Presvitli zor tje h križu solnce snubi, Kjer dal življenje za me — zvest obljubi — Je sladki Jezus, večni vir življenje.
Je v begu straža — rajski sel prihaja, In — Aleluja! slava: — Jezus vstaja — Častitljivo, v bliščobi neizrečeni!
O naj s Teboj jaz revež z greha vstanem. Od tebe se, moj Jozus! več ne ganem. Skazuj mi milost, kakor Magdaleni. —
Radoslav.
Don Bosko.
Opis njegovega življenja in delovanja.
(Dalje.)
IV. Don Bosko v bolezni.
Vsled silnega napora se je bilo Boskovo zdravje jako pokerhalo. Zdravniki so mu svetovali, da naj z. pusti za dalj časa mesto ter se poda venkaj na dežel$ kjer bi si vterdil svoje oslabljeno telo. Ali serce
ni dalo. da hi se ločil od svoje mlade družine. Toda nazadnje je bil k temu primoran.
Sel je domu v svoj rojstni kraj — v Becchi (r. Beki). Ali še celo tamkaj si ni dal miru in počitka. Dečki iz mest so vedno prihajali k njemu — obiskavat svojega bolnega očeta. Bosko jih ni mogel odgnati. Kako neki, saj je videl, kako ga ljubijo in kako molijo zanj. Opravljali so devetdnevnice v čast M. B., da bi mili Bog kmalu povernil ljubo zdravie njihovemu dobrotniku. Kedar so prišli v Becchi, ostali so tamkaj po več dni, da je postal celo aa Boskovem domu majhen oratorij. Otroci so ga jako pogrešali v Torinu; zato je jeden rekel: »Ali se vernite v Torin, ali pa bomo ves oratorij prenesli semkaj v Becchi." Tudi Bosku je bilo dolg čas. ker ni mogel gledati in zbirati okrog sebe teh živahnih dečkov. Ko mu je nadškof torinski svetoval, da naj ostane celo leto na deželi, odgovoril mu je: »Pustite me tjekaj, kamor me Bog kliče! Ako Gospod hoče, obranil mi bo zdravje. Sicer pa — mi življenje moje ni dražje kanor moja služba. Ali bi mar ne spolni! svoje naloge, da umerjem služeč mladini?" — Ljubezen do otročičev ga je gnala, da je ob sobotnih večerih ae vračal nazaj v Torin. Tamkaj je spovedoval in v nedeljo opravljal božjo službo.
Jednoč se je med potjo hudo prehladil (1. 1846).
Dobil je pljučnico. Nevarnost je bila velika; sami zdravniki so obupali.
Neko noč — pričakovali so, da bo zadnja — reče Don Borelli, ki je bil pri bolniku: »Don Bosko! prosite vendar Boga, da ozdravite." —
Bosko noče: »Vdati se moramo v božjo voljo, Bog bode naredil po svoji previdnosti, kar je prav."
»Ali," odverne Borelli, »vendar ne smete tako zapustiti svojih otročičev; prosim vas še enkrat, v imenu vaših otročičev vas prosim: prosite Boga za zdravje!"
Tedaj je Bosko spregovoril po tihem: »Da, Gospod ! ako je volja tvoja, prosim te, naj ozdravim! Non recuso laborem! (Ne branim se dela.)
»Zmaga je naša!" vsklikne takoj Borelli, »ne dvomim, da ne bi ozdraveli."
Vže drugi dan se je obernilo na bolje.
Preteklo je vendar tri mesce, predno je okreval. Prebil je ves ta čas v svojem rojstnem kraji.
Bilo je 3. nov. 1. 1846. Slaboten duhoven in poštama žena zapuščata samotno selo — Becchi. Duhoven derži pod pazduho brevir, žena pa nese na glavi jerbas, v kterem je naloženo različno kuhinjsko orodje. Bila sta — Don Bosko in njegova mati — Marjeta.
Bosko je spoznal, da brez prave gospodinje težko izhaja v mestu. Dozdaj še ni stanoval v poslopji, kjer so imeli otroci svoje zbirališče. Od njegovega stanovanja do Pinardijeve hiše je bila precej dolga pot in naravno, da je n.* ta način zgubil veliko drazega časa. Zato je je najel pri Pinardiji še dve sobi, da si je tam blizu priredil svoje stanovanje. Za gospodinjo je vzel k sebi svojo mater.
Ni se branila stara ženica zapustiti mirne domače hiše; tudi se ni ustrašila dela in sitnosti — smela jih je pričakovati; marveč pogumno se je oklenila svojega sina, da mu še na večer svojega življenja pomaga pri njegovem težavnem poslu. Spoznali bomo lahko v naslednjem, da je bila ta žena vredna svojega sina, kakor je bil Bosko po svojih lepih lastnostih vreden sin svoje matere. Bila je v resnici blagega, usmiljenega serca! Pa sej je tudi le taka žena zamogla odgojiti tako blazega sina. —
V. Družba sv. Alojzija.
Vredivši nekoliko zunanje stvari v oratoriju, kapelico in ostale prostore, hotel je tudi za to poskerbeti,
da se njegova mladina 7adi v resnici pobožnega življenja. Izdelal je natančen hišni red za svoje gojence. Tu se govori, kakov namen imajo njihova zbiranja; kove se je treba vesti v cerkvi in zunaj cšrkve; ka-kake zapovedi imajo glede šole. Povdarja se, da mora salezijansko družino povsod prešinjati strogo verski duh.
Da bi bili njegovi dečki vedno bolj pobožni in pridni, vstanovil je Bosko družbo sv. Alojzija, Sprejeti so bili vanjo le tisti gojenci, ki eo bili vseskozi lepega vedenja. Prestati so morali taki nekako preskušnjo, tako rekoč, novicijat. Med tem časom se je ostro pazilo nanje spolnujejo — li svoje verske dolžnosti, ali ne.
Praznik sv. Petra in Pavla 1. 1847 je bil za oratorij posebno vesel. Nadškof je v kapelici birmoval. — Z veliko marljivostjo so gojenci olepšali svojo hišo božjo. Nanesli so cvetličja in listja in popolnem zakrili sicer nič kaj ravne in gladke stene svoje kapelice. Toda povsem niso mogli prikriti svojega siromaštva; storili so, seveda, kar je bilo v njihovi moči. Nizki strop je moral ostati, kaKoršen je bil; in nadškof sto-pivši na prižnico, ni mogel imeti mitre na glavi. Ali zavoljo tega, ker je škof odložil svojo škofovsko kapo, niso bile njegove besede nič manj goreče in iskrene.
(Dalje nasl.)
Mednarodni učenostni katoliški shod
v Pariza od 8. do 12. aprila 1888.
Grof Igo Cborinsky je razposlal oklic silovite tehtnosti za katoliško Cerkev in posebej za katoliško vedo. Pojasnuje namreč učenostni mednarodni katoliški kongres, ki bode obravnaval v Parizu že bližnje dni od 8. do 12, aprila.
Namen tega shoda je: zediniti katoliške učenjake v obravnavi in pojasnovanji naj tehtniših prašanj vsih učenosti, posebno pa tistih, ktere tičejo brambo katoliške vere. Ti skupni pogovori o glavnih nalogah katoliške vede ima vzvišeno tehtnost za vse, ki imajo še serce in občutek za višje misli in dobrote, kterim je do kerščanske vede in kerščanskega življenja ter do časne iu večne sreče človeštva.
Ta shod bo velikansko izgledovanje za vesoljni svet. Zakaj med deležniki bodo naj slavniši učenjaki vesoljnega sedanjega sveta, kakor: J. B. Rossi iz Rima, Janssen iz Frankobroda, Kurth in Smed iz Brusselja, Canovas del Castillo iz Madrida, Perry iz Londra, pa d' Hulst, Domet des Vorges, Claudio Jannet, Marquis Nadaillac, Allard, Duc de Broglie, ter možje iz katoliške Francije, ktera dežela iz lastne darežljivosti vzderžuje petero katoliških vseučilišč.
To misel in sklep učenih mož so sv. Oče Leon XIII že 20. majnika 1887 z navdušenimi besedami vzvišeno pohvalili. Pravijo med drugim:
»Reč, ki ste jo sprožili, je že sama na sebi prelepa in Vašim imenom dela čast, utegne pa tudi za resnično ocenitev učenosti in za brambo katoliške vere biti zelo rodovitna." Pravijo dalje, da »to početje "je zdaj primerniše, kot je bilo kdaj v preteklosti. Pospeševalci racijonalizma in naturalizma namreč so bili overženi z metafiziko, so pa zdaj premenili način in kopito svojega bojevanja in priljubljeno jim je, od reči, ki se zgoli z umom razumevajo, stopati doli k vidnim stvarem, torej si pogosto zakone zgodovine po svoji samovoljnosti izmišljujejo in ni redko, da negotovo stavijo za gotovo, zlagano naznanujejo za resnico, svoja glavna natezanja pa obračajo proti Stvarniku in Začetniku natore..."
Sv. Oče se torej nadjajo dobrega vspeha in pravijo: „Na taki način se Vašim prizadevanjem po Božji milosti ne bo pogrešal tisti vspeh, kterega Vam želimo; zopet bode jasno, da tiste resnice, ktere je Bog ukazal človeškemu rodu verovati in upati, bodo s tem poterjene, kar um iznajde, in da med razodenjem in umskimi resnicami nikakoršnega nasprotja ni.. .w
Prašanja zdaj odmenjena za mednarodni katoliški shod v Parizu, so naslednja: 12 prašanj iz theodicejc. — 16 prašanj iz metafizike in kozmologije. — 12 prašanj iz psihologije in fizijologije. — 7 prašanj iz naravnega prava. — 7 iz primerjavne pravoslovne in iz narodopravne vede. — 10 vpraš. iz očituega javnega prava, pravoslovne zgodovine in osebnega prava. — 14 iz ka-noniškega prava. — 12 iz narodne ekonomije. — 18 iz matematike, mehanike in astronomije. — 11 iz fizike in kemije — 5 iz biologije. — 6 iz geologije in paleontologije. — 12 iz antropologije. — 12 iz bibl. zgodovine starega zavjeta. — 13 o začetju kerščanstva. — 10 iz cerkvene zgodovine. — 7 iz primerjavne verske vede.
O redu tega preslavnega shoda naj povemo le nekoliko malo.
Dopuščeni so k tej družbi le samo katoličani. Družbeniki ao djanski ali delavni in pa častni udje.
Častni udje so. kteri to delo podpirajo s plačo, za oboje ude po 5 gld. (10 frankov) enkrat za vselej. Tudi častni udje imajo pravico vdeleževati se sej ter posameznih shodov, in kar je posebne cene: dobili bojo natianiena sejna poročila.
Predsednik v velikem kongresu je pariški nadškof. Zbor prične se 9. aprila po sv. maši k sv. Duhu.
Spisi za ta kongres, ki so morali pa že do 31. pros. 1888 oddani biti, so ali v latinskem ali pa francoskem jeziku.
V štirih mescih po kongresu se bodo sejna sporočila (v lat. ali franc. jeziku) razpošiljala vsim djanskim in častnim družbenikom. —
Kdor želi kot častni ud pristopiti, pošlje 5 gld. a. v. z napisom: Hochgeb. Gr. Igo Chorinsky, zu Felso-Szemered, in Ungarn. Honther Comitat (ali pa tudi prečast. g. stoljnemu dekanu dr. Henr. Pavkar-ju, kte-remu so poslane zadevne pisma. Se ve, da reč je le za učene gospode, ki se pečajo s cerkveno vedo, torej za profesorje, duhovne sploh, zlasti mlajši, kterim utegnejo tvarine dobro služiti zlasti današnje dni v boju proti jažnjivi vedi in hudobnemu brezverstvu.
Ogled po Slovenskem in dopisi.
Iz Ljubljane. (Zopet shod v „Bierhalli!") Kakor predzadnjo nedeljo, tako hočejo menda velikonočni ponedeljek delavski liberalci sniti se v „Bierhalle" in tam najberž gobezdati zoper papeža in duhovne, kakor so zadnjič, in sicer tako, da je goap. vladni komisar bil prisiljen jih razgnati. Ali nimamo že doma dosti šun-tanja in nezadoljcev, da se še s tujega tako blago vabi?! Mi želimo mir imeti v deželi in nikogar ne potrebujemo, da bi hodil ljudi motit v spoštovanji do naše sv. Cerkve in duhovstva, kakor so zadnjič poskušali v nBierhalli!" Prav bi bilo, da bi se kaki spretni katoliški poštenjaki tega shoda vdeležili ter bi njih nealanosti in fraze overgli in dogodbe pojaanili; zakaj ti ljudje vae stare obrekovanja in psovke zoper katol. vero na novo pogrevajo in z vsim farizejatvom išejo naše ljudi napolniti a sovraštvom zoper našo sv. vero. Če ne druzega, že ravno taka hujskanja katoličanov zoper vero zadosti kažejo,
kako potrebna je ravno verska šola, da bi se ne odgojevali burovži, ki so enako nevarni sv. veri kakor deržavi.
Naše slovstvo. Knjiga z naslovom: ,Dnša popolna', ali molitve, pregovori in zgledi za dušo. hrepe-nečo po popolnosti, drugi natis je nedavno zveršen. (Konec.) Za ktere duše ho te bukve doveršene? Ne ustraši se, dragi čitatelj, naslova teh bukev: „Duša popolna", in ne misli, da so pisane le za duše že resnično popolne; ampak kakor razlaga naslova dalje govori, pisane so: „za duše hrepeneče po popolnosti." Torej so pisane tudi za tebe, dragi čitatelj, ki si morebiti še ves nepopolen, poln slabost in pomauikljivi at, ki se vsak dan v kaki reči nekoliko pregrešiš; pa v svojem sercu goreče želje po popolnosti imaš, ali če jih sedaj v sercu še ne občutiš, vendar jih imeti želiš, in za nje vedno ali vsaj pogostoma Boga prosiš. Če le želiš kdaj popolen, svet in zveličan biti, dragi prijatelj! za te so pisane, beri jih torej z dobrim sercem, iu pogostoma to branje ponavljaj; in z Božjo pomočjo boš zadobil tako hrepenenje po popolnosti, da se boš za njo močno prizadeval; in ravno v tem obstoji tista popolnost, ktero v sedanjem življenji doseči zamoremc.
Naj ti služi, predragi čitatelj, branje teh bukev k pridobitvi pobožnosti ali popolnosti, kakor je služilo sv. Frančišku Salezijanu pisanje bukev o pobožnosti, imenovanih „Filoteja," k dosegi obilniši popolnosti ali svetosti; to nam sam naznanja v predgovoru k imenovanim bukvam, ki pravi: „Rad spoznam, dragi čitatelj, da pobožen še nisem, čeravno pobožnost popisujem; pa vendar priserčno želim pobožen biti, iu ravno ta moja zno-tranja želja mene priganja, priganja tudi, tebe učiti pobožno živeti; zakaj visoko učen in imeniten mož tako govori: „Dobro je pogostoma premišljevati reč, ktere se hočeš naučiti še boljši je učenike poslušati, kteri o tiat: reči podučujejo, ali naj boljši je. tisto reč druge učiti, ktere se hočeš sam temelitejši naučiti " Tudi sv. Avguštin je pisal svoji duhovni hčeri Florenciji naslednje besede: „S tem, ker drugim darujemo, sami daru naj vredniši postanemo; in takrat, kadar druge podučujemo, se sami naj bolj naučimo."
Tako je pisal sv. Frančišk Salezijan. in z njegovimi besedami je podperil tudi pisatelj svoj namen, namreč obilniši popolnost in svetost pri sebi iu čitate-ljih doseči s pomočjo te knjige. Družba sv. Viocencija priporoča imenovano knjigo vsim po popolnosti ali svetosti hrepenečim dušam, in izreče svoje želje in prošnjo z besedami, s kterimi jih je v naznanilu pervega natisa pisatelj izrekel tako: „Pomagaj, dobrotljivi Bog! na prošnjo Marije Device in sv. Jožefa, da knjiga vsim prejemnikom obilno koristi prinese vsakemu za se in za druge, ki jih bodo čitali za sedanji čas in za večnost" Tudi se še opomui, da sleherni kupec te knjige dar prinese ubogim 3irotam v Marijanišče. ker ves njen čist znesek s,e bo za njihove potrebe porabil. Da ai jo tudi nepremožni ložej omislijo, zato se bo, kar mogoče, po nizki ceni prodajala, in sicer v trojnem vezilu: v priprostem, v usnji, in v zlati obrezi. Lepše vezilo naj ima knjiga zlaati iz tega namena, ker prav dobro služi tudi za rabo pri Božji službi, ker ima vse navadne molitve za vse potrebe v cerkvi z večimi čerkami tiskane. Prčd ali pa po končani Božji alužbi, zlasti ob nedeljah in praznikih, se utegne maraikdo še nekoliko časa v cerkvi pomuditi, in tisti čas lahko jeden ali dva stavka iz knjige prečita in ae prečitane čednoati pozneje spominja. Tudi ae lahko po popolnosti hrepenečim dušam, ki čitati ne umejo, nekoliko glasno in pobožno prečiata in a tem duhom dobro do delo zverii.
Cena knjige: V usnji 1 gld. 25 kr., po pošti 10 kr. več.
•
Iz ternomlja. 22. sušca. (f A. Adamič.) Nekako milo mi je bilo pri serci, ko sem pretočeni torek dopoldne iz podružne cerkve sv. Nikolaja korakal s sveto Popotnico k bolniku. Sedaj mi je jasna moja otožnost, kajti »Slovenec" mi je prinesel prežalostno novico, da je moj najboljši prijatelj sklenil 18. marca svoje mlado nedolžno življenje, in da so njegove telesne ostanke morebiti ravno tisti čas nesli v Zatičini k zadnjemu počitku v hladno zemljo. Gospoda Andreja Adamiča tedaj ni več med uami terpini v tej solzni dolini! Kdor je poznal pokojnega blago serce. moral ga je spoštovati iu ljubiti. Osem let na gimnaziji, med temi aedem let v Alojznici iu štiri leta v semenišči sem bival skupaj s to preblago dušo. O počitnicah sva se pogostoma obiskovala: do zadnjega sva bila v prijateljski pismeni zvezi. Zato me je novica o ločitvi prerano umerlega prijatelja jako užalostila. Nauj lahko po vsi pravici obernem svetopisemske besede: „Ljub je bil Bogu in ljudem; njegov spomin je v časti. Zavoljo njegove zvestobe in krotkosti ga je svetega storil in ga je izvolil izmed vsega človeštva. Zakaj uslišal ie njega in njegov glas in ga je peljal v oblak in mu je dal sam zapovedi in postavo življenja in modrosti."4 — Spominjajte se. dragi duhovni tovarši, blagega pokojnika pri daritvi svete maše in v druzih molitvah!
M. K.
Peš-poto vanje z Juga skoz Slovenijo v Rim.
(Daije.) Opomnil sem zadujič. da sva septembra zaj»iovila proti Benedkam. Plovili smo po tokih morskih je<ercev med otoci: došli k otoku, na Kterem je mesto »Murano.44 !u pod Beuedkami je mnogo otokov z lepimi cerKvami. visocimi stolpi, samostani, vertovi, hišami, deržavuimi poslopji in tovarnami. Prizor čudovito lep, kakor bi vse na morskih vodah plavalo. Barke, mali parobrodi iu čolniči švigajo po Vodni gladini simo in t irno, kakor ptice v zrasu. Plovili smo mimo velikega in umetno napravljenega beneškega pokopališča, ki stoji na morju; poleg mirodvora je lepa cerkva s frančisKan-skim sam jstanom. Dopluli smo o U1/® dopoldne v Benedke na vzhodnji kraj. ki se imenuje »Nuovi fuudainenti.''
Pervo hišo Božjo v nadmorskim mestu sva obiskal«. ki je posvečeua Devici Mariji; ta cerkev jo veli-častno. umetno in lepo delo v čistem gotiškem *.logu, velekra^na so muogobrojna io silno visoka okua s slikami ua steklu: v nji so grobovi in marmorni spominKi beneških „dožetovu iu druzih slavnih wsiguorov." Lepota, umetnost in znamenitost v tej, sedaj preuovljeui, naj lepši gotišKi cerkvi, kar sem jih vidil do seuaj, je tolika, da bi se dala obširna knjiga o nji napisati.
Potem šla sva v baziliko patrijarhalno sv. evang. Marka. Bila sva tu pri sv. miši. Ove bazilike, nje lepote, umetuosti. dragocenosti ue bodem posebno opisoval. kajti opisana je v mnozih knjigah. Zidana je v popolnem buautiŠkem slogu; vse stene znotraj in zvunaj so oblečene z najlepšim mnogoverstnim ^marmorjem. Oboki in vse petere kupole so uakičene z naj lepšimi in umotvornimi mozaičnimi podobami. Podstrešja lesenega ni, temveč krita je vsa cerkev z belega marmorja ploščami. Lice cerkve in straui so olepšane s krasnimi marmornimi kipovi in z umetno iz belega marmorja izklesauiini ornamentikami; vmes pa so sv. zgodovinske predstave, zložene iz mozaike. Takove oblike, toliko veleumnih mozaičuih podob nima nobena cerkva v Rimu. Sredi cerkve stoji ginljiva, umetna in lepa podoba Jezusa Kristusa na križu razpetega, iz brona.
Pred cerkvijo na visocih cedrovih stebrih so plo-polale tri velike italijanske zastave; na cerkvi pa dve zastavi cerkveni čudovite krasote, iz naj dražje rudeče svilene tkanine, bogato s čistim zlatom všivane in z
znamenjem sv. evang. Marka. Te zastave naznanjajo rojstni dan, veliki praznik Božje Matere in nebes Kraljice.
Ob 11 obiskala ce.kev sv. apostolov; tu se je posebno slovesno overšaval ta prazuiK.
Na to šla sva v cerkev oo. karmelitov; v tej vele-krasni cerkvi je čudovita lepota izdelkov iz naj žlaht-nejšega marmorja, osobito iz belega marmorja, umotvorno napravljena predstava serčnega ranjenja sv. Terezije. Vsega občudovanja vredna je. Meni je ta sveti kraj posebuo mil, ker sem pred trijeini leti, 15. dan oktobra 1884, na praznik sv. Terezije, bil tu oblečen v sveti škapulir karmelski in sprejet bil v družbo Device Marije gore Karmelske. O poldue bila sva pri sveti maši v cerkvi „Mater Dei, Domini nostri.44 Mati Boga Gospoda našega. Ob 3 popoidue šla sva v veiiki visoki zvonik sv. Marka, ki stoji prosto na tergu Št. Markovem. Razgled raz njega je opanljivo krasen; spodaj se naokolo razprostira čudovito nadmorsKo veliko mesto, prede-ljeno z muogobrojnimi morskimi prelivi, kanali; lepi prizori so po morju in suhi zemlji, daleč okrog. V zvonik vodi tlakaua pot, ki se lahko vzvišuje med dvojnim zvonikovim zidovjem, v vsakem voglu je jeduo stopnjo višje; tako, da zamore se do zvonov na konju pri-jahati.
Potem v cerkev sv. Marka. Ravno bile so cerkveno-duhovske slovesne večernice. Na glavnem oltarju, pod kterim so shranjeni telesni ostanki sv. evang. Marka, je bila izpostavljena dragocena iu umetna podoba bi. D. Marije pod baldakinom, nebesom; lepotičje okolo nje je vse iz suhega zlata in srebra, ki so vanj vdelani dragi kameni Umetne zlate posode z ss. relikvijami. Mnogobroiuo velelepih in skupocemh svečnikov z voščenimi svečami, ki so bile vse prižgane. O lepota, blišč in sijaj! O vzvišenost in milobi! Kakovo bode še le v nebeškem dvoru pred sedežem Božjim in blažene Device Marije. —
Zatem greva obiskat bivšo cerkev jezuiško. Ta cerkev je naj prijetnejša izmed vseh benešKih. Takovih belih marmornih stebrov, z zelenega marmorja vloženimi peresi, cvetkami in venci; takovega vel. oltarja presv. Trojice ni, ne v Rimu, ne drugod. Stotine cerkev v Italiji, Nemčiji, v Sloveuiji, v Hervatski, Slavoniji in Dalmaciji sem obiskal; ali, kaj jednacega, ali vsaj podobnega, nisem videl nikjer. Tudi "vsi drugi oltarji v tej cerkvi so umetno delo naj lepšega marmorja in naj prijetnejše oblike in izrezbe v romanskem slogu.
Začujeva pa močno, veielepo petje moškin gerl. Ideva za glasom mimo vel. oltarja do zakristije, tu pa gori po stopnicah v pervo uastropje. Začudim se. Vidim tu uad zakristijo lepo malo cerkvico, oratorium, molitvenico bivših v. č. oo. jezuitov. Vse je v lučih. Na oltarju je velelepa, brez madeža izvirnega greha spočeta Devica. V klopeh vse polno beneških mladenčev, mladih in starejih. Vsaki ima pred seboj knjigo odperto, ter milo-lepo in veličastno popevajo večernice iz duhovnih cerkvenih „ur bi. Device Marije." Gledam, kje je kak svečenik; a ne vidim ga nikjer.
Razdeljeni bili so v dva kora, verstila sta se stavek za stavkom v petji psalmov, predpevkov in od-pevkov; jeden kor je rahlo milo predpeval, drugi močneje veličastno odpeval. Naposled so posebno milo in vzvišeno-lopo in v dno duše ginljivo popevali vsi skupaj: „Magni-ficat anima mea." Prav gregurijansko-cerKveno so izurjeni; lepši, izverstniši in veličastneji, kakor se to čuje v marsikteri škofijski, kolegijatni cerkvi v naših deželah; v župnijski se to še sanja ne. Kedo so bili to, ki so tako cerkveno popevali?
(Dalje nasl.)
Slovenski romar pri zlati maši v Rimu. (Dalje.) Pri zlati sv. maši, ki 80 jo opravljali sv. Oče v veleslavni baziliki sv. ap. Petra in na grobu njegovem ; ni bilo godbe z glasbenimi orodji, niti z orgijami.
—	Samo cerkveni slavni pevci sikstinske papeževe kapele in pevci cerkve sv. Petra so popevali; to pa je lepše, veličastneje, ginljivše, kakor vse orgije in godbe na svetu.
Pri zlati maši sv. Očeta in pri oni, ki so jo darovali 5. januvarija v vi^ilijo ss. treb Kraljev, so mnogi Caheji zlezli na smokovno drevo, to je: na mnogobrojue apo-stoljske spovednice. — Toliko jih je bilo na vsaki sve-čeniškega in svetovnega stanu, da so se drug druzega deržali, kakor čebelski roji.
Grob pervaka apostolov, sv. Petra, je bil odpert. Sveti ostanki svetih apostolov Petra in Pavla izpostavljeni. Na zgornji notranji obgraji v konfesiji, med dvojnimi marmornimi stopnicami, vodečimi doli v konfesijo, k grobu pervaka apostolov, izpostavljen bil je krasen in umeten zlati kip, Kristus stoječ, sv. Peter pred njim klečeč. Jezus izroča in podaia ključe kraljestva nebeškega in svoje verhovne oblasti sv. Petru. — Gospod ima jedno roko kvišku povzdignjeno in v nebo kaže govoreč: „Tebi dajem ključe kraljestva nebeškega, kar bodeš razvezal na zemlji bode razvezano tudi v nebesih, in kar bodeš zavezal na zemlji, zavezano bode tudi v nebesih."
Vsako stran tega kipa stoji dragocen, rudeče-belkast, v rumeno se prelivajoč stebrič iz alabastra; na ovih stebričih stojita zlata Kipa ss. Petra in Pavla. Na dragocenih in umetnih zlatih, sto in petdesetih svetilkah na obgraji konfesije in pred grobom sv. Petra niso luči gorele v navadnih, jabelku podobnih, zlatih svetilkah z oljem: — stale so sedaj na mestu omenjenih zlatih jabelk. krasne kristalne, — razcvetenim vertuicam slične svetilke. — V njih je neka bela, lepodišeča maščoba, z veliko lučijo. — Okolo kristalne posode z lučijo, na krasnih zlatih svetilkah, so bili umetni cvetlični venci.
—	Vse to činilo je krasno in veličastno, neopisljivo lepoto in prijetnost. Na okolo glavnega oltarja, na Petrovem grobu, bili so veliki, krasni in umetni venci z znamenji poglavarja sv. Cerkve in napisi v slavo najvišjega zlatomašnika: vse iz svežih cvetlic in zelenja.
(Dalje nasl.)
Iz Bosne. Poslali smo une dni milostnemu škofu P. Marijanu Markoviču zaboj starikastih para-meutov, razne cerkvene robe iu nekaj grošev zbirk »Zgodnje Danice." Paramenti so največ od preč. gosp. dekana dr. J. Sterbenca in nekaj iz Goriškega. Na to nam je od milgsp. škofa P. Marijana Marko vid a 25. t. m. došlo naslednje za našo deželo v več ozirih prav častno pisanje, ktero bode gotovo mnoga serca razveselilo. Glasi se:
„Rado obaviešdujem Vas, da sam primio i 30 fl. i škrinju s crkvenim ruhom (s cerkveno opravo).
Ja Vam dostojno zahvaliti ne mogu na vručoželj-nosti, trudu, odanosti i ljubavi, što imate pram kato-ličkim, imenito siromašnim crkvama, nastoječi svom moči, da se sve više i više g. Bog uzveliča i slavi medju narodima, da se sjajnost bogoštovja i katoličkog s. vjerozakona, čast i ugled katoličke crkve posvuda dostojno umnoža i unapriedi. — Kad velim ovo, ne-laskam; svemu bo tomu svjedok su „Zgodnja Danica,u i Vaša dobrotvorna djela, koja svatko s ugodnošču mora priznati i obožavati. Zato na nebu je Vaša plača i svih pobožnih dobročinitelja, koji u to doprienose, i kojih primlogo i u svečenstvu i u puku u kranjskoj imade, kako čitamo i izkusujemo skoro svaki dan.
Imadem i ja u tnojoj biskupiji u više mjenta oase-ljenih Kranjoca, pa i oni svojim vriednim životom, bilo to nutarnjim u svojoj obitelji, ili zdvoranjim u občenju s ljudima i vršenju svoga 8. vjeroz ikona upravo srcu gode, i više ukriepljuju onu dobru misao. koju bošnjaci. imenito katolici. imadu o katolicih u Kranjskoj još oi vriemena okupacije, kadno su kranjski vojnici svojom bogoljubnošču i čednim ponašanjem bosanskim katoli-cima taso omislili (priljubili se), da su od njih svaki skoro dau gostoljubivošču i pripomoči ua drugimi odlikovani i ljubljeni bili. Ovo nuzgred (memogrede) pripo minjem, jer hvala mora se priznati i pridati onome. kome idje.
Zato,Prečastni Gospodine! dok ovira Vama i svima dobročiniteljem od srca zahvaljujem, ujedno obe-čajem moliti dragoga Boga, da Vam vječnu plaču na nobesih miiostivo podieli.
Uz izraz odličnog štovanja i bratske ljubavi Vaše Prečastnosti
iskreni štovatelj f P. Marijan Mirknoič, biskup
Baujaluka. dne 23. ožujka 1888.
Amerikansko. (Poročilo č. P. Sercacija A Umito a, O. S. /•'., indijanskega misijonarja v llarbor -Springsu, MiČigan.) Sledeč prijaznemu povabilu visokočastitega gospoua Richterja, škofa v Grand-Rapids-u na Mičigan-skem, samorera o stanu tukajšne misijonske postaje natanko in vestuo poročati.
V tej misijonski postaji med Otava-Indijanci je najpervo misijonarji ranjki mnogozaslužui škof Baraga. Tudi še potem, ko je ta goreči blagovestnik že misi-jonaril med Čipeva-Iudijauci ob Gorenjem jezeru, je še vedno skerbel za svoj pervotni misijon. Ko je Baraga postal kasneje škof v Marquettu. sklenil je z druzimi mičiganskimi in wiskonsinskimi škofi pogodbo, po kateri naj bi pod njegovim okrožjem ostali vsi misijoni med Otava- in Cipeva-Indijanci, kateri so se šteli k tedanjim škofijam Detroit in Milwaukee. in to do njegove smerti. Tako so bili vsi ti misijoni v jako srečnem stan|i do Baragove smerti 1. 1868.
Po njegovi smerti se škof v Marquettu ni mogel več pečati za misijone zunaj njegove škofije. Naročilo se jim je. da naj se v vseh zadevah obračajo do svojega lastnega škofa. Sedaj so se pričeli za misijone med Otava- in Cipeva-Indijanci žalostni časi. Dobri duh, kterega je Baraga zasejal. je vedno bolj ginil, in posledice tega ue čuti nihče bolj živo. kakor pisatelj teh verstic, kteri je še-le pred kacimi 15 mesci na povelje svojega redovnega predstojnika iz deržave Viskon-sinske sem prišel, potem ko je nekoliko let misijonaril med ondotnimi Indijanci. Ravno daues sem se vernil z misijonskega potovanja po oraverskih otokih na Miči-ganskem jezeru. Ti otoci so najbolj zapuščen in nesrečen del vseh misijonskih postaj v Mičiganu. Na enem mojih prejšnjih potovanj tjekaj rekel mi je oudi star Indijanec: „Oče! prej so bili drugačni časi, ko je še škof Baraga k nam hodil; on uas je učil ter nas in naše otroke kerščeval. Za njim je prišel oče Mrak. Tudi on nas je učil in nam ss. zakramente delil kakor sv. vera zapoveduje, — potem pa mnogo let ni bilo
nobenega duhovna več k nam......- Iz tega sem lahko
razumel neveduost in podiviačeuje. v katerem so zrastli mlajši ljudje na teh otocih in v kateri tuui žive. (Star Indijan tedaj je dobro spoznal potrebo tega, česar marsikteri mladoslovenci nočejo spoznati! Vr.)
K tej nezgodi se je pridružila še nova nesreča. Zadnjih dvajset let, odkar so v tej deržavi proglasili Indijane za deržavljane Zedinjenih deržav, njihovo blagostanje od dneva do dneva propada. Nekateri malo-
vredneži pričeli so s tem celo poseben obert, ker ubogim Indijancem prodajajo nesrečno žganje, da jih potem ložje goljufajo in sleparijo.
K tej verski zapuščenosti in socijalni zdivjanosti pridružil se je še tretji sovražnik njihove sreče. Zviti in fanatični (krivoverci) metodisti *) so porabili nesrečni atan Indijancev, prišli so k njim in govorili: »Pridite k nam! Sej vidite, da se katoličani ne brigajo za vas. Pridite k nam, mi imamo pravo kerščanstvo; kar imajo pa katoličani, to je le človeško delo!" Pred šestimi leti našel sem, da so (krivoverci) metodisti v zapuščenih misijonskih postajah med Čipeva-Indijanci v Viskonsin-u, škofije La Krose, ravno tako govorili, zvijačno porab-ljujoč zapuščenost ubozih Indijancev. Ni čudo tedaj, da se je tem zvijačnežem v teku let dalo mnogo Indijancev preslepiti. Sedaj so vsi ti tako fanatično prenapeti za vso metodiško nezmisel in za njihove zbore, zlasti pa za tako imenovane „Camp meetings" (poljske taborje), kakor nekdaj njihovi malikovalski pradedje za bojne in čarovne plese, pri ropotanji ogromnega čarov-nega bobna! Da rešimo te zapeljane Indijance, moramo se boriti z bolj modernim maiikovaistvom, kakor bi se prav primerno vse skupaj lahko imenovalo.
Pred več meseci našel sem v neki stari misijonski cerkvi tiskano poročilo ranjkega škofa Barage do predstojnika leopoldinske vstanove. Ondi pravi pisatelj, da že die časa ni prosil nikake pomoči od te vstanove, ker so se že pred več leti nekteri Indijanci spreobernili, ter se dali s svojimi otroci in družinami kerstiti. Drugi pa nasprotujejo sv. veri in so serce tako zakerknili, da se ne da od njih nič pričakovati, da bi se spreobernili. Skerbeti je tedaj treba sedaj bilo bolj za duše spreobernjencev. kakor za sovražnike kerščanstva. Nasprotniki sv. Cerkve so zakerknili serca, ter hujše nego prej malikovalci 300 let. prelivali kri pervih kristijanov. — Blagi Baraga, se ve, da ni mogel tedaj vedeti, da se bodo njegovi uasledniki v teh misijonih morali boriti z novo podobo malikovavstva.
V omenjenem pisanji je prosil ranjki škof Baraga podpore, da bi mogel zidati cerkev sv. Jožefa v La Pointe-u, v misijonski postaji med viskonsinskimi Čipeva-Indijanci. Vredno je omeniti, da je pisatelj teh verstic 1. 1880, s pomočjo 200 dolarjev, ktere so mu poslali nekteri vneti katoličani iz Št. Lujza in Misurija, ravno to cerkvico popravil; 23. avgusta 1885 obhajali smo slovesno petdesetletnico, kar so leta 1835 prišli ranjki škof Baraga somkaj.
Razun tega. da se borimo z novimi malikovavci, moramo tudi skerbeti, da one Indijance, kateri so katoliški veri ostali vdani, v veri vterdimo in mlaaino izrejamo v katoliškem duhu. V ta namen so patri našega reda, od kterih od leta 1878 že jednajst dela v indijanskih misijonih v Viskonsin-u in Mičigan-u, v teku let vstanovili primerno veliko katoliških šol. Od vlade smo dobili precejšno podporo za vstanovljanje in zder-ževanje katoliških šol med Čipeva-Indijanci, škofije La Crosse, in Menomine-Indijanci, škofije Greenbay. Tega pa ne moremo pričakovati za Otava-Indijance ob miči-ganskem jezeru, ker ti ne žive več v rezervacijah pod vladnim zastopnikom, temuč so sami sebi prepuščeni. Prosil sem sicer vlado za podporo, toda bila mi je prošnja odbita, kakor je bilo pričakovati. Nato mi je P. provincijal dal pomoč in 5. oktobra smo vstanovili tu jako priprosto šolo za indijanske otroke. Če pa hočemo svojo nalogo popolnoma rešiti, moramo vstano-
*) Metodisti so eno neštevilnih stebel protestanitva (▼»t&novljeni leta 1729 po John-Wesleyu), s prismojenimi in prenapetimi uki in legami, kakor so tndi Herrnbuterji in dragi krivoverci.
viti posebno šolo za deklice in jo izročiti redovnim sestram. Tega pa seveda ne moremo napraviti, dokler ne dobimo potrebnih pripomočkov. Sledeč svetu našega, za indijanske misijone vnetega škofa, derznem se naš revni misijon slavni leopoldinski družbi posebno priporočiti.
Spokorna.
Ozrl se na človeški rod Življenja, smerti, o Gospod! Nam pravo daj kesanje, Nad grehi žalovanje!
Grešili smo, grešili zlo, In zaslužili si peklo; Usmili se nas, Oče, Te prosimo zdihajoče!
Grešili vsi smo pred Teboj, Spoznavamo pa dolg Ti svoj; Odpusti nam sirotam. Slovo dajemo zmotam!
Skoz Jezusovo Rešnjo Kri Vse madeže nam Ti izmi; Poglej, zgubljenga sina: Kes, žalost ga prešinja!
Kot njega si objel kedaj, Tak spomni tudi nas se zdaj, Ko k Tebi se podamo, In grehov se kesamo.
Odpusti, Oče. grehe nam! To si obljubil kdaj Ti sam; Živijo naj skesani, Ki v solzah so oprani!
Poboljšanja Ti solz nam daj, Zorimo da za sveti raj; Ti Oče nas usliši V nebeški srečni hiši!
Na pravo se podamo pot, Zato zaupamo, Gospod: Zdaj dal boš odpuščenje, Nam večno kdaj življenje!
Ivan Zamik.
Razgled po svetu.
Dunaj. Poljski klub je sklenil, da bode pri pervem branji glasoval za Lichtensteinov predlog.
Oporto. V tem mestu se je zdaj v kratkem nadaljevalo kazališko pogorišče, in sicer prav s strahotnim nasledkom. Bilo je po vsih prostorih kazališče napolnjeno z odličnim gledavstvom izmed prebivalstva in vse pri naj boljši volji. Kar se vname mašinistu verv, kteri goreči kos vervi odreže, živi ogorek pade na oder zragrinjal, ki se neutegoma vnamejo. Nato vstane strah in groza pri vsih gledavcih. Vse je tiščalo ven s tako silo, da niso več mogli vrat odpreti ter je bilo vse zagosteno. Zgubljeni so bili vsi gledavci po ložah. Igravcev naj veči del je ogenj pokončal. Nekteri so skakali z višav na cesto in so se pobili. Starši, otroci (toh je pač tudi treba v teatrih!) so bili med seboj
oklenjeni, kakor merliči vlačeni iz pepela in žerjavice. Po znanjih naznanilih so že kacih poldrugi sto merličev izlekli iz pogorišča. Veliko je bilo stertih in skvečenih pri izhodih, ker niso mogli venkaj. V Lisabonu je vse prestrašeno; na kraljevo povelje so bila zdajci zaperta vsa kazališča.
Ker se taka pogorišča gode skoraj redoma naprej, občno mnenje v tem vidi šibo božjo. Kazališča namreč imajo namen: občinstvo z modrimi igrami boljšati, blažiti, nravno odgojati, ljudem buditi strah pred grehom in hudodelstvi, pa serčoost do čednosti, kreposti, veliko-aerčnih in blagodušnih djanj. Zato naj bi pisatelji iger za igrokaze bili nravni, modri, postavni učenjaki; ne pa ljudje, ki so sami meseneži in tudi iščejo le take igre sostavljati, s kterimi se mesenost pase, kak atan zasramuje, pa gledavci k smehu, zgoli ploskanju vabijo. Velikrat se dela v kazališčih ravno nasprotno temu, kar bi se moralo, in kdor ima vero, pač po pravici vidi šibo božjo v tem, ker teatre tako pogosto ogenj pokončuje.
Že modrejši Rimljanje, če tudi pogani, niso bili zadovoljni z igrami, ki ne vedo predstavljati druzega kakor neslane snubitve, ženitve, možitve, zapeljive lju-bovanja, bedarije in neumno pikanja raznih stanov, zlasti duhovskega itd. Zato pripoveduje Livius, da že 1. 592 rimskega mesta je rimski Senat ukazal razdjati neko kazališče, ker so se ondi godile nravnosti nasprotne igre. Koliko bolj mora kerščanski pisatelj grajati lascivne igrokaze, in ako je spačenost skoro splošnja, se nikomur ni čuditi, ako je tudi na kazališča prišel kužni palež, kakor nad terto, podzemlice itd., pa koze nad ljudi!
Rim. Sv. Oče bojo 11. aprila, o priliki svojega godu, maševali v stoljnici sv. Petra; pri maši bode veliko število romarjev, med njimi avstrijanski in francoski.
Iz Galicije bode čez 500 ljudi se v Rim podalo; več jih menda ne morejo sprejeti, dasiravno se še vedno oglašajo. Romalo bo tudi več prestavnih mož z družinami, kakor gališki deželni maršal Tarnovski i. d.
I. Bratovske zadeve
molitvenega apostoljstva.
Vesoljni nam en za mesec mali traven (april.) a) Vesoljni namen: Pogosto obhajilo.
Ko so neverni Saraceni oblegali Asisi ter hoteli osvojiti si samostan sv. Klare, si je dala ta svetnica, bolna na postelji ležeča, ciborij z Najsvetejšim prinesti do vrat. Tu začne moliti takole: „Gospod, ue prepusti duš svojih vernih divjim zverim in varuj svoje služabnice, ki si jih s svojo dragoceno kervjo odrešil!" Med molitvijo se je slišal glas: Vedno vas bom varoval! Izmed Saracenov so nekteri zbežali, drugi, ki so bili že na zidovje zlezli, so se omamljeni stermoglavili v globočino. Tako pripoveduje brevir sv. Klare.
Mi moramo še bolje narediti ter v boji kerščanskega življenja s pogostim obhajilom Najsvetejše si v serce prejemati. Oe je tako Bog z nami, tedaj bomo premagali sedanje barbare brezbožnoati in nevere, ki od vseh strani cerkev in družbo napadajo. Paziti moramo le, da sovražnik v nas samih ne najde zaveznikov greha in strasti, da naša moč v boji ne opeša. Kristus slednjič zmaga, in kdor se s Kristusom stanovitno bojuje, zmaga ž njim ter bode prejčl, kot plačilo za boj, krono življenja.
To vse nam zagotavlja sv. Obhajilo: združi nas naj tesneje s Kristusom ter pomnoži v nas posvečujočo milost, t. j. vterjuje in jači naše nadnaravno življenje, naše življenje v Kristusu, s Kristusom in po Kristusu Slabi hudobna dušna nagnjenja, ter daje veselje in moč k dobremu. Očiščuje nas malih grehov, varuje pred smertnimi. To je zagotovilo našega prihodnjega vstajenja in večnega zveličanja.
„Jedno samo dobro opravljeno obhajilo,- govori sv. Frančišk Salezijan, „zadostuje, da smo popolui in sveti. Vsakdo se kaj lahko prepriča o resnici teh svet-nikovih besed. Če je Odrešenik z jednim samim obiskom prinesel blagor Caheju in njegovi hiši, ne more li tudi še dandanes posvetiti vsake duše, v ktero pride, ako se tako pripravlja ua njegov sprejem, kakor nekdaj Cahej. Pa seveda, če tudi nas more eno obhajilo posvetiti, vendar ne zadostuje, da sveti ostanemo; temveč v to sverho mora slediti pervemu dobremu obhajilu drugo, temu tretje i. t. d., t. j., večkrat in vredno moramo sv. Obhajilo prejeti. Kakor ne uehamo hraniti in gojiti si telesa, tako in še bolj moramo neprestano skerbeti za hrano duš*. Ako inulimo: daj nam danes naš vsakdanji kruh, prosimo naj boli za kruh duši; naj izverstnejši dušni kruh pa je uaj svetejši zakrament sv. Rešnjega Telesa, je meso in kn Kristusova, ki se vzivata v sv. Obhajilu.	(Dalje na«l.)
b) Posebni nameni:
1.	Velika noč. Ta in vsak dan v mescu vse naznanjene, pa še ne zaznamovane ali nenadne zadeve. Sv. Oče in njihova popolna zmaga. Prav veliko duhovnov.
2.	Velikonočni ponedeljek. Spreobernjenje velikih grešnikov. Mir mnogim družinam. Rešenje prepirov. 3 zdravniki.
3.	S. Piihard. Več samostanskih predstojnikov in drugi, posebno hudo bolni redovniki. Nekaj novicijatev in samostanskih novincev.
4.	S. Izidor. Prav veliko bolnikov in ua telesu terpečih. Dobri posli. Dva, kterih služba je zbog njune vere v nevarnosti.
5.	S. Vincencij Fer. Pospeševatelji molitvenega apostoljstva in Serca Jezusovega bratovščine. Več sužnjev strasti. Razširjanje bratovščine treznosti. Slepec.
6. S. Sikst, papež. Razširjanje češčenja božjega Serca po več občinah. Vpeljava prav cerkvenega petja, dostojnega zvonjenja in lepšav v cerkvi. Nektere cerkvene poprave.
7.	S. Janez Kerstnik de la Salle. Ljudska šola. Več sirot in ne^a sirotišnica. Več učiteljev in učiteljic in njih šolski otroci.
8.	S. Albert. Pervospovedovanci in pervoobhajanci. Prav veliko družin, posebuo nektere v veliki stiski. Nekaj zadev zarad ženitve.
9.	S. Valtruda. Mladeači in device. Mnogo staro-katoličanov. Nekaj prav velikih dobrotnikov do verskih družb.
10.	S. Ecehiel. Katol. društva. Namerovani misijoni in duhovne vaje. Brezverci in maloverci.
(Dalje nasl.)
II. Bratovske zadeve N. lj. Gospe presv. Jezusov. Seroa.
V molitev priporočeni:
Na milostljive priprošnje N. lj. G. presv. Jezusovega Serca, sv. Jožefa, sv. Nikolaja, ss. Hermagora in Fortunata, naših angeljev varhov in vsih naših patronov Bog dobrotno odverni od naše dežele poboje, umore in samomore, odpad
in brezverstvo, prešestvanje in vse nečistosti, sovraštva, preklinjevanja in vse pošastne pregrehe in velike nesreče.
—	Dve bolni ženski se prav serčno priporočate Naši ljubi Gospej presv. Ferca. sv. Antonu, sv. Jožefu iu sv. Agati, ter prosite vse družbenike, da bi prosili za nji. da bi ju Bog rešil ali obvaroval strašne bolezni — raka. Ako ozdravite, se zahvala po r Danici" naznani.
—	Mati že v drugič priporoča svojega gluhonemega sina. če je Božja volia, da bi spreslišal in govoril. (Sv. maša je opravljena. Vr.)— Na roki hudo bolna oseba.
Listek za raznoterosti.
Iz Ljubljane. Bogoslovci posvečeni letos iz o leta bodo naslednji čast. gg.: Avsec Frančišk. iz Šmihela pri Novem mestu. Gre gori č Jož., iz Ambruas. Jemec Anton, iz Novakov za Blego-em. Pri sto v Jož, z Breznice. R i h a r L e o p o 1 d, iz Polh. gradca, Zupan Jan., iz Št. Jurija pri Kr.
Vsih gg bogoslovcev je po novem imeniku: v 4. letu 12; v 3. 1. 22; v 2. 1.: 21; v 1. 1. 25 v semenišču, 4 ekstern»«ti (zunaj sem. bivajoči), in 2 v Rimu.
Za oltarje, za šniarnice se dobivajo vsake verste sostavljene cvetlice po prav spodobni ceni pri Katarini Lah v Floriianskih ulicah h. štev. 11. Smejo se z dobro vestjo priporočevati.
Za pirhe. rAngeljček," otrokom učitelj in prijatelj. IV. zvezek, od g A. Keržiča, je ravnokar prišel na svitlo in že ga imajo premnogi mali v rokah. To pa po pravici, ker zopet ima polno torbo koristnega in vedrilnega blaga. Ne bom pravil, kaj vse ima „An-geljček" lepega, bodete že sami videli, ako ga Vam starši kupijo: samo to opomnim, da so med drugim tudi „lep» zgledi pervega sv. Obhajila."
V	Šmarjeti se bode 3. in 4. aprila blagemu pokojnemu župniku Jan. Volčiču postavljal grobni spominek, ki ga izdeluje g. Ant. Kokalj v Beršlinu, omrežje okoli groba pa j*» naročeno v Gradcu. Ranjcega skerbni brat g. Anton Volčič je spominek oskerbel.
Sv. birma. Lavanfinski mil. gosp. knezoškof bodo letošnjo spomlad delili zakrament sv. birme v teh le duevih: Dne IU. aprila pri sv. Petru pri Mariboru; 12. pri sv. Martinu. Iti. aprila pri sv. Barbari; 19. pri sv. Marjeti; 23 v Kamnici in 20. v Gornji sv. Kuugoti — vse te župnije so v dekaniji Maribor ob levem bregu Drave.
tiraski odbor za romarski vlak v Rim slovenskim romarjem naznanja to-le: Po berzojavu iz Rima. dne li» t. m., je avdencija pri sv. Očetu za avstrijske romarje določena za sredo 15 apr. Končni obrok za plačilo vožnine za štirski romarski vlak je dotekel že 20. t m. v pisarni kn. šk. ordinarijata v Gradcu.
Iz >laribora so v sredo 21. marcija odpotovali v Rim ti le čč. gg.: Fr. Janežič, profesor na c. kr. učiteljišči. dr. Avg. Kukovič. podvodja v bogoslovji, in Fr. Dovoik. profesor bogoslovja.
V	spomin 40letnega vladanja presvitlega cesarja je deželni zbor. kakor je znano, odločil veliko svoto, ki pride v korist uoožnim. V Kočevji bodo v omenjeni spomin zidali ubožnico; na čelu društva so nekteri gospodje v Ljubljani, in blagajnik č. g. stolni kaplan Jož Erker: ljubljanska hranilnica je v ta namen darovala 10UU gld.
Iz Sarajeva. (Poterdilo.) Poterjujem, da sem prejel 145 for.; vse sem oddal na dotična mesta. Lepa hvala darovateljem, Bog plati! — Danes začnem duhovne vaje
z večimi otroci v našem zavodu, pa za to nimam časa na druge stvari misliti. Priporočam v molitev sebe in Bosno	Vaš hvaležni
V	Sarajevu 24/3. 1888.	dr. Anton Jeglič.
Bremen. Na parniku „Trave." 24. marcija 1888.
Naše potovanje bilo je do zdaj jako srečno. Ogledali smo si vsa bolj znamenita mesta v Avstriji in severni Nemčiji. — Vreme imeli smo prav neprijetno — skoro
neprestano je snežilo in jako oster veter je pihal. _
Zaradi velikih žametov tudi vlak ni mogel iti iz Bremna v Bremerhaven in naš parni« „Trave" je zato nekoliko zakasnel. —
Odriniti bi bili morali v sredo, 21. t. m.; ker je bila pa železnična proga zameteoa, šli smo še le v četertek popoldne na parnik. kjer smo potem prenočevali, ter drugi dan ob 7mih dopoldne odrinili proti Novemu svetu.
Danes dopold ne o pol' jednajstih dospeli smo v angleško pristanišče Southampton. — Nekaj popotnikov se je podalo v mesto; mi pa tu na parniku pišemo poročila svojim drugim v domovini. —
Vsi smo zdravi in veseli. Vreme imamo zdaj jako prijetno, — tako lepo solnce sije — kar se tu v kanalu ne vidi mnogokrat.
Posebno lepo je bilo, smo se ob augleškera obrežji peljali. Povsodi se vidijo krasne vile, visoki stolpi, prelepi gozdi listnatih dreves. — Vidi se. da tu stanuje bogato ljudstvo ... Kak razloček od sosednjega zelenega otoka „tužne Irske"!
Gospodu Franu se jako dopada potovanje — je prav dober mladenič in upam, da postane goreč in vstransko izobražen dubovuik, kakoršnih dandanes potrebujemo.
Bodite serčoo pozdravljeni od nas vseh. Serčen pozdrav tudi preč. g. A. K. in vsem duhovnim prijateljem v domovini, od katerih se nisem mogel osobno posloviti. Iz Novega Yorka Vam bom bolj obširno pisal.
Nocoj o polnoči zapustimo Southampton. Z Bogom!
J. M. Solncef am. misijonar.
V	Rim. Dunajski romarski vlak s 1002 popotnikoma odrine v oddelkih 4. apr. o '/»12 opold z Dunaja. Zaslišanje pri sv. Očetu bo 15. aprila.
Duhovske spremembe.
V	Teržaški škofiji: Preč. g. Karol Fabris, župnik pri sv. Jakobu v Terstu, je postal župnik pri sv. Antonu Pad. v ravno tem mestu. — Č. g. Fr. Nachtigal, oskerbnik v Valmovraži, bode oskerboval duhovnijo Sterno. — Č. g. Jož. Škerlj, duh. pom v Sežani je dobil privoljenje v pokoj iti za eno leto.
Dobrotni darovi.
Za dijaško mizo: Čast. gosp. kaplan Jož. Laznik 2 gld. — „Nehotečiimenovanbiti za pirhe" 2 gld. — Čast. gosp. kaplan V. Orehek 1 gld. — Prečast. gosp. župnik Mih. Tavčar 5 gld. — Ex amicis domestic. 4 gld. — A. V. I gld.
Za sv. Očeta: P. Kamnik 10 gld.
Za sv. Detinstvo: Po čast. gosp. župniku Greg. Jakeljnu 26 gld. — Čast. gosp. župnik Lor. Krištofič 1 gld. 60 kr. — Po č. g. kapi. Lazniku z Verhnike 15 gld.
Za cerkev Jezusovega presv. Serca: Čast. gosp. kapi. V. Orehek 1 gld.
Za varhe Božjega groba v Jeruzalemu: Iz Spodnje Idrije 5 gld. 70 kr. — Jesenice 5 gld. — Nabirke od Sv. Trojice pri Mokronogu 2 gld.
(Drogi dar. prih.)
Odgovorni vrednik: Laka Jeran.
— Tiskarji in založniki: Jožet Blaznikovi nasledniki v LJubljani.