novi tednik Slovencev videmske pokrajine ČEDAD/CIVIDALE • UI.B. De Rubeis 20 • Tel. (0432) 731190 • Poštni predal/casella postale 92 Poštnina plačana v gotovini / abb. postale gruppo 1 bis/707-o • Tednik / settimanale • Cena 650 lir Leto XIII. št. 9 (319) • Čedad, čtrtek 27. februarja 1986 ______DVE POBUDI V ČEDADU IN ŠPETRU______ Mladi želijo Beneško planinsko Prijeten «planinski» večer ob prikazu diapozitivov o odpravi na Himalayo Da sta med beneškimi Slovenci precej razširjeni zanimanje za naravo in ljubezen za gorski svet, da so med njimi številni strastni planinci, je med drugim jasno prišlo do izraza leta 1975, ko je nastalo Beneško planinsko društvo. Začelo je delovati s polno paro in v kratkem je društvo imelo okrog 150 članov. Vrstili so se tako izleti v hribe, srečanja s sorodnimi slovenskimi in italijanskimi organizacijami, predavanja in podobno. Potem, počasi, je društvo zgubilo svoj elan, delovanje je začelo pešati. Kako ga oživeti, kako okrepiti njegovo delovanje in predvsem ali obstoja še zanimanje za to organizacijo? Taka in podobna vprašanja so bila v središču pozornosti na seji, ki je bila v petek v prostorih kulturnega društva Ivan Trinko v Čedadu. Že sama udeležba na srečanju, kjer je bilo videti v pretežni meri mlade obraze, dokazuje, da zanimanje za tako športno organizacijo kot je planinsko društvo je zelo prisotno v Benečiji. To so v svoijh posegih poudarili tudi Božo Zuanella, Ezio Gosgnach, Marko Predan, Germano Cendou, Michele Coren. Precej je ljubiteljev gora še zlasti med mladimi, je bilo re- čeno, zato je treba Beneško planinsko društvo oživeti, ga reorganizirati. Temu prvemu srečanju bodo sledila druga v prihodnjih dneh, ko bodo v središču pozornosti nov statut, programi tudi v sodelovanju s sorodnimi organizacijami in volitev novega vodstva. Planinski večer, če ga lahko tako imenujemo, je nato nadaljeval v občinski sejni dvorani v Špetru, kjer je novinar radia Trst A in aktiven član Slovenskega planinskega društva Trst, Lojze Abram, prikazal z diapozitivi treking-odpravo v Himalayo, ki jo je SPD organiziralo lani v počastitev 80-letnice delovanja društva. Bil je prijeten in zanimiv večer, na katerem so se številni prisotni seznanili ne le z lepotami Himalaye, z dogodki, ki so se pripetili odpravi, temveč tudi z načinom življenja, s kulturo Nepala. Ne le s poklicnim pristopom temveč s prjetnim in včasih zabavnim na čim podajanja je Abram res očaral ljudi v dvorani, ki so ostali do konca, priklenjeni na stole, pa čeprav je nekaterim ustvarjalo težave nezadostno poznavanje slovenskega knjižnega jezika. Takih večerov, verjetno marsikdo med udeleženci, bi želel še več in bi jih kazalo ponoviti. _______IN OCCASIONE DELLA FESTA DI S. VALENTINO A LIESSA__ Il vescovo mons. Brollo benedice un generatore di corrente per Pawaga Un dono delle parrocchie di Liessa, Cosizza e Topolò e della Beneco SpA Festa di S. Valentino a Masseris, Az-zida, Liessa. Quest’anno a condecorare ed onorare il santo, che la tradizione vuole il santo patrono degli innamorati, a Liessa c’è il neoeletto Vescovo ausiliare di Udine, monsignore Pietro Brollo, nativo di Tolmezzo ed attualmente parroco di Gemona. Da alcuni anni a Liessa oltre ad onorare S. Valentino compatrono della parrocchia, si tiene pure la giornata eucaristica, che di solito viene conclusa con una particolare giornata missionaria. È stata l’improvvisa e prematura scomparsa del nostro caro don Rino, promotore del Circolo e cantoria Rečan, a far gemellare le parrocchie di Co-sizza, Liessa e Topolò con Pawaga (Tanzania). Da quattro anni molti sforzi di queste comunità sono messi assieme per uno sviluppo socio-culturale di questo villaggio dell’Africa equatoriale, privo di ogni benché minima attrezzatura sociale. Nel ricordo di don Rino si è costrui- to una casetta, si sostengono 5 studenti operai di questo sperduto villaggio africano. Questo anno affinchè lo sforzo economico non si esaurisse nei soliti vestiti, scarpe, generi alimentari di primaria importanza, ma fosse concretizzato con qualcosa che desse davvero un aiuto ad un decollo di questa comunità, seguendo il desiderio dei padri Emilio Chiuch, nostro valligiano e Sordel-la Franco, si è procurato un generatore di corrente trifase di 50 KW e dal peso di oltre 10 quintali il cui costo si aggira sui 10 milioni, Hanno contribuito a realizzare questo costoso dono le parrocchie: Liessa-Cosizza-Topolò, la «Beneco spa» ed altri offerenti. Trattandosi di uno sforzo non indifferente, finalizzato da un pensiero quaresimale (I domenica di quaresima «un pane per amor di Dio») nella festa di San Valentino, patrono di un amore concreto per il prossimo, era giusto che fosse stato presente per la benedizione un Vescovo. Mons. Brollo così entra in questa circostanza per la prima volta per il suo ministero episcopale nel cuore delle Valli del Natisone a Liessa da dove a sentire il parroco, viene ogni bene e male! Il vescovo ausiliare è stato ricevuto ufficialmente dall’amministrazione comunale di Grimacco ed ossequiato dai componenti del Consiglio parrocchiale a Clodig, sède del comune. AL CONGRESSO DELLE SEZIONI DELLE VALLI DEL NATISONE_ Il PCI conferma il suo impegno per la legge di tutela degli sloveni Partendo dai grandi temi della pace, della riduzione degli armamenti e di un diverso impiego delle risorse, della necessità di un diverso rapporto tra Nord e Sud del mondo, della collocazione internazionale del PCI e restringendo via via il campo alla situazione nazionale e locale, il consigliere provinciale Giuseppe Blasetig ha introdotto la settimana scorsa a S. Pietro il congresso delle sezioni del PCI delle Valli del Natisone. Affrontati i temi posti dal XVII congresso, è evidente che largo spazio è stato dato a quelle questioni che più stanno a cuore ai comunisti delle Valli del Natisone: l’iter della legge di tutela della minoranza slovena, lo sviluppo economico delle zone di confine, la nuova legge per completare la ricostruzione, le prospettive, emerse a Ginevra, per la denuclearizzazione dell’Europa. In questo contesto è stata inoltre sottolineata da più interventi l’intollerabile situazione esistente alla Comunità montana dove, a nove mesi dalle elezioni, non è ancora stato rinnovato il direttivo. È stata quindi sottolineata l’urgenza dell’elezione del presidente e del direttivo con la partecipazione di tutte le forze democratiche e sulla base di un nuovo programma amministrativo. Questi i punti fondamentali su cui, secondo i comunisti, dovrebbe basarsi. Fondamentale per la comunità delle Valli del Natisone è la questione nazionale, in primo piano va quindi posta la questione della tutela della minoranza slovena. A questa questione, che è centrale, sono strettamente legati tutti gli altri aspetti della vita della comunità, compreso quello dello sviluppo socioeconomico. Rispetto a quest’ultimo vanno realizzati i piani di sviluppo industriale, artigianale e dell’agricoltura. Vanno inoltre ristrutturati e qualificati i servizi, visto che i cittadini delle Valli del Natisone hanno diritto allo stesso standard di vita di quelli che vivono nelle città. Nazaj vse kupe za 8. marec Zveza beneških žen vas vabi na DAN ŽENA ki bo v Špetru ob 19. uri Beneška galerija pri Centru otvoritev razstave MICHAELE BICHOVE ob 20. uri - občinska dvorana BENEŠKO GLEDALIŠČE TREPETIČKI PAOLA CHIABUDIN1 Z DEKLETAM1 GLASBENE ŠOLE Ob 21. uri vičerja pri hotelu Belvedere (vpisovanje v hotelu tel. 727057) Altro tema centrale è quello del recupero del territorio e dell’ambiente che oltre ad essere tutelato (Natisone, Matajur) va anche valorizzato dal punto di vista economico. Tutti questi temi sono stati ripresi ed approfonditi nell’ampio ed articolato dibattito che è seguito e nel corso del quale sono intervenuti: Isidoro Predan, Pietro Trinco, consigliere di Savogna, Giuseppe Crisetig, consigliere di S. Leonardo, la prof. Valentina Petricig, il sindacalista Ivo Paljavec, Pietro Zuanella, Gianpiero Petricig, il prof. Paolo Petricig che ha anche presieduto i lavori. In conclusione del congresso, che è stato un importante momento di dibattito sia per la buona partecipazione di iscritti, in prevalenza giovani, sia per il livello degli interventi, sono state votate le tesi, accolte con due sole astensioni. È stato deciso inoltre di portare al congresso provinciale di Udine un documento sulle minoranze ad integrazione delle tesi. Va ricordato infine che ai lavori del congresso a cui hanno partecipato anche Fon. Mario Lizzerò ed il segretario della federazione del PCI di Udine Renzo Travanut, hanno portato il loro saluto, il sindaco di S. Pietro al Natisone Giuseppe Marinig, la segretaria del PSI Rita Venuti per il comitato di zona, il segretario della DC Arnaldo Bacchetti, Ferruccio Clavora per il Movimento democratici popolari, il prof. Guglielmo Cerno per l’Unione culturale economica slovena di Cividale ed il prof. Paolo Manzini per l’ANPl. Ragazzi, c’è il concorso Moja vas Con questa simpatica figura di una nostra mascherina il Centro studi Ne-diža di S. Pietro al Natisone «lancia» il XIII concorso regionale dialettale sloveno «Moja vas». Come sempre il Centro studi Nediža fa affidamento sui singoli ragazzi e bambini delle scuole, sugli operatori culturali, sulle scuole e gli insegnanti e soprattutto sui genitori che si rendono conto ogni giorno di più della grave perdita cui le parlate del Natisone, del Torre, Resia, Val Canale e quella del Collio e del Carso rischiano di andare incontro. Perciò il tema deve svolgersi esclusivamente nella parlata locale slovena. Il concorso «Moja vas» è aperto fino al 15 maggio, perchè dopo gli organizzatori devono preparare la grande festa della premiazione, che si terrà il 29 giugno nella palestra della Scuola media di S. Pietro. OB 10. LETNICI POTRESA V BENEČIJI Rad bi letos prevozil tiste kraje kjer smo merili hiše Ob koncu februarja smo dobili iz Ljubljane prijetno, hkrati ganjljivo pismo od tistega, ki je bil protagonist v obnovi Benečije in nas želi ob 10. letnici katastrofalnega potresa obiskati s svojim neločljivim kolegom. Pismo nam je pisal arhitekt G. Jože Kregar. Z veseljem in hvaležnostjo ga v celoti objavljamo. Letos mineva 10 let, ko je katastrofalen potres prizadel Furlanijo in našo Benečijo. Ali ne bilo morda prav, da bi se ob tej priliki ponovno videli in pogledali, kaj vse se je napravilo v desetih letih. Tukaj nimam potrebnega poznanja, da bi se kaj organiziralo. Morda vi najdete kak način in določite čas, kdaj bi bilo primerno, da se vidimo. Mene je večmesečno delo tesno povezalo z vašimi ljudmi in kraji. Pa so nastopile pri nas znane težave in so postali obiski skoro nemogoči. Imam pa lepe spomine. O tem priča tudi priložena fotografija. Najbolj pa mi je v spominu ostalo, kar mi je rekla neka žena v vasi Mašera: «Noja, saj smo tudi mi masa d’jali vašim partizanom». (Izmeril sem njeno hišo, da bi se po potresu popravila - tudi sanitarno - ne le protipotresno. Vprašala me je, koliko je «dužna» pa sem ji rekel, da je že vse plačano, da so vsi načrti zastonj, da smo prišli iz Ljubljane, da pomagamo). Njen odgovor me je v resnici ganil. Koliko so ti ljudje - na tem prepihu - pretrpeli. Seveda tudi «pretrpeli» to, ker so zahtevali «naši partizani». Pač vojska ni to nenavadna. Spominjam se, kako sem «kontra-bant» vozil semenski krompir v Bar-nas. Včasih so ga šli iz Benečije iz-kat na Gorenjsko po landarksi poti, nekaj je šlo pač po drugi. Enkrat so v avtomobilu odkrili italijanski cariniki dve vreči krompirja. Bil je cel alarm, pa sem se « izmazal»; peljem krompir našim delavcem v Bardo, ker so si zaželeli domačega krompirja potega «pašte», pa je šlo. Rad bi letos prevozil tiste kraje, kjer smo merili hiše. Inž. Kregar in Snoj v Benečiji takoj po potresu Ali je bila naša akcija ob vsej italijanski zakonodaj in politiki kaj uspešna? Če drugega ne, bilo je zelo, dobro, da smo se povsod oglasili, pri vsaki hiši, s slovensko besedo in tudi tako prispevali h «prebujanju» Benečije. Mislim, da je potres tudi marsikoga pri nas prebudil in opozoril na brate v Benečiji. Ko se bo otoplilo vas bova z ing. Snojem obiskala. Lepe pozdrave! Kregar « Tle se živi brez nobene skrbi» se spomnim, da je bilo napisano v Sv. Lenartu. Spoštovani tovariš arhitekt ing. Kregar! Z velikim, nedopovedljivim veseljem, sem dobil vaše drago, cenjeno pismo. Od prvega januarja letos nisem več odgovorni urednik, pa nič zato. Starejši so dolžni pustiti prostor mlajšim in se radi umaknejo kadar je zagotovljeno nadaljevanje borbe za pravice naroda. Sem to napisal, ker ste mi pismo naslovili še kot odgovornemu uredniku. Pisali ste mi skoraj osebno oprostite mi, če sem v celoti objavil Vaše pismo v našem listu. Želim in smatram za potrebno, da ga berejo vsi naši bralci, voditelji naših slovenskih organizacij ter predpostavljene oblasti. Nekateri imajo kratek spomin, ljudstvo, ki je deležno pomoči, pa ne nikdar pozabi. Absolutno se morate vrniti med nas ob 10. letnici hudega potresa, vi, ing. Snoj in vaši sodelavci. Videli boste obnovo, ne samo Benečije, pač pa tudi Furlanije. Videli boste, kaj je vaša protipotresna tehnika pripomogla pri izgradnji slovenskih in furlanskih hiš. Dolžni smo vam mnogo, naša hvaležnost vam mora biti večna in vredni ste triumfalnega sprejema med nami. Naše organizacije so vam to doložne. Vi, z vašim znanjem, zavzetostjo, s požrtvovalnostjo, s prijaznostjo in poštenim delom niste prispevali samo h prebujanju beneških Slovencev, pač pa tudi k zbliževanju narodov Slovenije in Furlanije-Julijske krajine, k zbliževanju Jugoslavije in Italije. O vas in ing. Snoju imam lepe spomine. Prvič smo se srečali na prazniku Sv. Roka v Sv. Lenartu, ko so člani Beneškega gledališča uprizorili mojo burko: «Tle se živi brez obed-ne skrbi», ki jo omenjate na koncu vašega pisma. To so bili prvi začetki našega gledališča skromni a pomembni, ker so u hudih časih naznanjali vstajenje našega ljudstva. Vas prisrčno pozdravljam in težko pričakujem. Vaš udani Izidor Predan ASSEMBLEA DEGLI ARTISTI Vogliono la galler L’Associazione Artisti della Benecia ha tenuto recentemente l’assemblea ordinaria adempiendo ai vari impegni statutari: bilancio consuntivo e preventivo, rinnovo delle cariche sociali, programma e calendario delle attività dell’anno. Il consiglio direttivo risulta composto da Paolo Petricig, che viene confermato presidente dell’associazione, da Paolo Manzini, Giovanni Vogrig, Giovanni Carlig, Daniela Ronchi, Alberto Rosso e Sandra Manzini. Quest’ultima avrà incarichi di segreteria, mentre ad Anna Osgnach sarà affidato quello della conduzione della galleria del Centro. Revisori dei conti saranno Lucia Tru-sgnach e Marina Cernetig. Ricco il programma delle iniziative, ma l’impegno principale è quello del «lancio» della «Beneška galerija» che è stata attrezzata per mostre di alto livello e di grandi autori della nostra regione, di quelle vicine, della Slovenia e dell’est europeo. Sarà curata la varietà delle esposizioni, andando dal «design» all’illustrazione, dall’artigianato alla fotografia. Confermata l’organizzazione in grande stile della ex-tempore internazionale di pittura e la mostra «Srečanja/In-contri» con due artisti, uno italiano (o friulano) ed uno sloveno per il mese di giugno e l’ambizioso programma Jesen/Autunno 1986 con mostre collettive, personali ed iniziative varie. Mostre ci saranno anche fuori galleria, ma solo sulla base di precisi inviti da parte di enti ed organizzazioni. Attenzione anche per l’ambiente, con proiezioni di diapositive, mostre fotografiche, lancio di concorsi per i ragazzi delle scuole. ALLA BENEŠKA GALERIJA DI S. PIETRO AL NATISONE Espone Michaela Bichova naif cecoslovacca Dopo la riuscita mostra del pittore Zvest Apollonio che si chiude il primo marzo prossimo, la «Beneška Galerija» ospiterà dall’8 marzo le opere della nota pittrice naif cecoslovacca Michaela Bichova. Si tratta di una stupenda collezione di pitture su vetro (tecnica molto diffusa nella tradizione dei pittori naif dell’est europeo e Jugoslavia) che attireranno sicuramente l’attenzione di un vasto pubblico. La mostra, patrocinata dall’Unione delle donne della Benecia, resterà aperta fino al 21 marzo con orario di apertura dalle ore 11 alle ore 12.30 e dalle 17 alle 19 escluso domenica pomeriggio. Posvet o potresu furlanske Cerkve Bulfone e Mazzola a Prepotto esaminano i problemi della viabilità Deset let je minilo od strašnega potresa, ki je toliko škode in žrtev povzročil Furlaniji, Benečiji in Reziji. Na počastitev te obletnice, ki naj bi v prvi vrsti pomenila obračun pristopa in same obnove po potresu in to tako na materialni kot na socialni in kulturni ravni ter razmišljanje in razprava o še odprtih vprašanjih, se pripravljajo številne javne in zasebne ustanove in organizacije. Prva bo ta obračun naredila furlanska Cerkev, ki prireja v Huminu od jutri, 28. februarja do 2. marca posvet «Furlanija 10 let». Pravzaprav organizator je videmska Caritas v sodelovanju s pordenonsko in vsedržavno Caritas. V središču pozornosti bo vprašanje solidarnosti, predvsem prostovoljnega dela v primeru naravih katastrof in delež oziroma vloga, ki jo je v tem okviru imela v Furlaniji in jo lahko ima Cerkev. Posvet, so v petek na tiskovni konferenci v Vidmu dejali nadškof Battisti, pomožni škof Brollo, bivši predsednik deželnega odbora Comelli, msgr. Bressani in direktor videmske Caritas Zanello, bo tudi priložnost za oživljanje vezi in stikov, ki so nastali tudi preko pobratenja med furlanskimi župnijami in 85 italijanskih škofij. Glede na njegovo naravo se bo posvet začel in zaključil v obnovljeni hu-minski stolnici, ki je simbol o tem, kako se je furlanska skupnost dvignila iz ruščevin in je ponovno zaživela. V soboto zjutraj - tokrat v dvorani IPS1A - bodo na posvetu sodelovali tudi predsednik deželnega odbora Biasutti, Minister za civilno zaščito Zamberletti in bivši predsednik odbora Furlanije-Juljiske krajine Comelli. Gli assessori provinciali Enrico Bulfone e Aldo Mazzola si sono incontrati nei giorni scorsi con l’Amministrazione comunale di Prepotto. Nel rivolgere il saluto del Comune, il sindaco Bruno Bernardo ha sottolineato il ruolo della provincia soprattutto per la collaborazione instaurata con i Comum nell’ottica del decentramento amministrativo. 11 Sindaco inoltre ha evidenziato una serie di problemi del comune in particolare modo quelli connessi alla viabilità ed al dissesto idrogeologico. Si è quindi discusso della pericolosità del ponte situato sulla strada provin- U našem listu smo že pisali, da se Slovenci, ki žive v Milanu zbirajo enkrat na mesec pri slovenski sveti maši. Zbirati jih je začel pok. msgr. Nace Kunstelj, za njim je skrbel za slovensko mašo g. Jurij Rode, ki je študiral v Rimu in se je iz Rima enkrat na mesec vozil v Milan. Ko je moral zapustiti to božje službovanje gospod Rode, je prevzel to nalogo dr. Oskar Simčič iz Gorice, ki se vozi v Milan vsako tretjo nedeljo v mesecu. Letos bodo Slovenci v Milanu slavili 16. letnico shajanja in to na svečan način. V nedeljo 20. obrila se bodo zbrali v veliki milanski katedrali. Maševal jim bo ljubljanski metropolit, nadškof dr. A. Šuštar. ciale Prepotto - Dolegna in località Prepotto, che deriva dalla modesta larghezza dell’opera e dove si sono verificati numerosi incidenti scprattutto nel periodo invernale. È stata inoltre richiesta la provincializzazione. dell’attuale strada turistica Albana - Oborza che, come è stato ricordato, funge da collegamento tra tre Comuni e cioè Prepotto - Stregna - S. Leonardo. Sempre in merito a questioni viarie Duri Nerina e Dorbolò Lamberto hanno fatto presente la precaria situazione della viabilità Interna del Comune in particolare modo quella relativa alle frazion; di Ronchi e general- Za to priložnost se pripelje v Milan iz Slovenije 10 avtobusov vernikov. Sodelovanje in pomoč za pomembno, pobožno manifestacijo slovenskih vernikov v Milanu, so že zagotovili cerkveni pevski zbor iz Gorice in Trsta. Tako bo v slavnem milanskem Duo-mu prvič v zgodovini odmevala, ob slovenski maši, slovenska pesem. Na ta način bodo Slovenci dostojno počastili 600. obletnico katedrale, ki je ponos Milana in ne samo Milana («Duomo» so začeli garditi 1386. leta). V Milanu živi precej beneških Slovencev in 20. aprila bo lepa priložnost, da se spoznajo tudi z drugimi Slovenci, ki živijo v glavnem mestu Lombardije. mente quelle della montagna. Il sindaco Bernardo ha poi illustrato le problematiche inerenti al dissesto idrogeologico ed ambientale citando più precisamente la necessità della realizzazione di opportune opere di arginatura lungo il torrente Judrio all’altezza del nuovo ponte che collega Albana a Mernico, l’esigenza di un’ azione più incisiva sul territorio e sull’ambiente al fine di evitare sbancamenti indiscriminati di intere colline al fine della viticoltura ed infine ha sottolineato il ruolo positivo che stanno svolgendo i Vigili volontari che si distinguono particolarmente per la loro azione di difesa dell’ambiente. Bulfone e Mazzola hanno garantito l’interessamento della Provincia per la risoluzione dei problemi esposti, compatibilmente alle loro specifiche competenze. L’Assessore provinciale alla viabilità, Enrico Bulfone, ha rassicurato l’Amministrazione comunale circa l’intervento della Provincia per l’allargamento del ponte di Prepotto che avverrà in tempi brevi. Per quanto concerne la viabilità comunale interna, pur non avendo l’Amministrazione provinciale specifica competenza, ha richiesto un elenco dettagliato delle opere da eseguirsi nelle v-rie frazioni promettendo un contributo per la realizzazione delle stesse. Riguardo la provincializzazione della strada turistica Albana - Oborza, l’Assessore Bulfone, pur manifestando la propria disponibilità, ha evidenziato la grossa dimensione del problema la necessità di tempi lunghi per una sua risoluzione. L’Assessore provinciale all’ecologia, Aldo Mazzola, in riferimento ai disse- sti idrogeologici presenti sul territorio, ha manifestato il proprio disappunto per come troppe volte venga disattesa la normativa C.E.E. del giugno 1980 concernente l’esame di valutazione di impatto ambientale, esame fondamentale al fine del rilascio di autorizzazioni per particolari opere come sono appunto ingenti scavi di sbancamento. In merito specifici interventi di difesa ambientale, Mazzola ha dichiarato di rendersi parte attiva e propositiva nei confronti delle Autorità competenti ed infine si è compiaciuto con l’Amministrazione comunale per l’opera di difesa dell’ambiente che stanno svolgendo i Vigili volontari. 31 tisoč podpisov proti farmi v Ažli Ekološke organizacije, še posebno združenje proti vivisekciji, ki se več mesecev borijo proti gradnji farme za vzrejanje laboratorjiskih živali v Ažli ne mirujejo. Pred nekaj dnevi so namreč z velikimi rumenimi kartoni, na katerih so bili napisi proti omenjeni farmi, protestirali pred deželno palačo v Trstu. Òb tej priložnosti je profesorica Vir-ginja Feo, predsednica odbora proti lokaciji farme v Ažli izročila predsedniku deželnega sveta Solimbergu 31 tisoč podpisov, ki podpirajo stališča ekolo-gistov. Virginia Feo je napovedala tudi, da bo v kratkem svetovalec Cavallo ponovno vprašal podpredsednika deželnega odbora Renzullija za pojasnila s tem v zvezi. __________20. APRILA LETOS_________ Velika pobožna Slovencev v Milanu NEL MESE DI GENNAIO DEL PROSSIMO ANNO 11 minoranze si a milioni di telespettatori europei BASIDE DI RENATO QUAGLIA Leggiamone una In un precedente articolo, ci siamo soffermati su alcuni aspetti della poesia di Renato Quaglia che ci sembravano particolarmente interessanti. Questa volta, invece, presentiamo una delle poesie che appaiono nel testo poetico Baside che gli è valso il premio del fondo Prešeren. Le poesie, 27 in tutto, sono presentate in resiano e a specchio in sloveno letterario. La versione in lingua letteraria è di Marko Kravos, una delle voci più note della poesia e della prosa slovena di Trieste. Il libro si divide in due parti: Baside me, ossia Mie parole e Naša rožica ossia il nostro fiore. Ricordiamo che il fiore è il simbolo dell'identità riconquistata. Molto bella la copertina del libro recante una grafica di Lojze Spacal. Il libro è edito dallo Založništvo Tržaškega Tiska, la più importante casa editrice slovena in Italia per la collana Leposlovje. Nel mese di gennaio dell’anno venturo, alcune decine di milioni di telespettatori italiani, jugoslavi, spagnoli, ungheresi, tedesco-orientali e di altri paesi d’Europa potranno vedere, i primi almeno, in contemporanea, e altri forse no, come vivono 0 cosa pensano ben undici minoranze nazionali del nostro continente. L’idea di presentare in una serie di trasmissioni alcune minoranze nazionali europee non è del tutto nuova: è nata infatti l’anno scorso a Lubiana, durante una serie di incontri tra rappresentanti della radio televisione jugoslava e di quella austriaca con l’intento di far conoscere al pubblico europeo come vivogno gli Sloveni in Italia, gli Ungheresi in Slovenia, 1 Croati nel Burgenland austriaco, le minoranze nazionali che convivono in Vojvodina, ed i Ladini o Retoro-manci in Svizzera. Le minoranze che verranno presentate l’anno venturo, non saranno più cinque ma undici, mentre le televisioni partecipanti a questo progetto comune europeo saranno la tedesco -orientale, l’ungherese, la spagnola, la jugoslava e la italiana, assenti questa volta l’austriaca e la svizzera che insieme all’italiana e alla jugoslava avevano realizzato la prima serie di trasmissioni sulle minoranze, trasmesse in Italia sulla terza rete RAI. Queste, di seguito, le minoranze presentate: i Serbi lusaziani - il più piccolo tra i popoli slavi - della Germania orientale, tutte le minoranze dell’Ungheria, la minoranza italiana in Jugoslavia, la minoranza albanese della Calabria, quella francese della Val d’Aosta, il popolo Basco ed il popolo Catalana di Spagna, i Gallesi del Regno Unito, la minoranza turca della Macedonia jugoslava, la minoranza ucraina della Vojvodina e i Lapponi della Svezia settentrionale. Quindi, undici trasmissioni per altrettante minoranze. Perchè questo nuovo interesse per le minoranze nazionali d’Europa? In tutto il mondo altamente industrializzato dell’Ovest e dell’Est, a cominciare dagli anni 70, quando viene coniato negli Stati Uniti il famoso slogan «Ethnic is beautiful» cioè «È bello essere una minoranza etnica o nazionale» c’è un interesse diffuso e generalizzato - basti pensare ai movimenti friulano e sardo o franco - canadese - teso alla riscoperta della propria identità culturale e linguistica, un’identità fino a pochi decenni fa, calpestata e rifiutata in nome di un livellamento culturale rivelatosi alienante sia per le «maggioranze» che per le «minoranze». C’è anche dell’altro: cadute, di fatto, almeno in Europa, le frontiere che dividevano artificiosamente i popoli e dividevano ancor più dolorosamente le minoranze dalla patria d’origi- ne, - le minoranze europee sono quasi sempre parti di un popolo rimaste dietro a un confine, per vari motivi imposto - caduto inoltre il concetto che ci siano lingue e civiltà più degne ed altre meno - tipica la scritta sui tram di Strasburgo in Francia dopo la guerra «Fa fino parlare in francese» - le varie minoranze ricollegate alle proprie nazioni d’origine possono ricominciare a vivere la propria cultura e la propria lingua ed identificarsi in esse. Ciò accettando ovviamente quanto offre la cultura della maggioranza e offrendo la propria peculiarità che arricchisce e mai toglie nulla a nessuno. Quanto riferito sopra è scaturito da un incontro avvenuto tempo fa presso la radio televisione di Lubiana e alcuni giorni addietro, presso la sede regionale della RAI di Trieste, presenti le delegazioni di tutti i paesi interessati a questo progetto. Marino Vertovec Me oči otrokave To lilo iti din sunce bliskalo nuz to goro to Caninawo siota je spaduwala ta-na našo zapuščeno zemjo Prosen ajer neš nu ležavec juk če prit ke mi na bomo vedle tej den lare se podbliže neš konec nu mi wstrašane pesave bižet čemo doz to Oblazawo Baside me zadawjane oči me tej nožičave ni ledajo oči me prastrašne lesane vejine tej šklopetave ni strijajo Tej ti orane dulave ma višta je porižana Čas če prit z dalečnja’a za wse zanastet tej powadenj Me te zadnje trudne oči otrokave I miei ultimi occhi da bambino Moje oči otroške Bil je naliv ta dan presvetljen z žarki in od Kaninovih vrohv se je neurje spuščalo na našo zemljo zapušččno Prosili zrak varljivi pa pride jok ne da bi se zavedali kot tat se bliža nam konec in mi preplašeni ko psi bomo bežali po Oblazovi Besede so se mi zadavile oči mi kot rezila gledajo oči mi prestrašene olesenele vejnate kakor iz puške streljajo Kot po planini hudourniki se v moj obraz je vrezalo da prišlo bo od kdovekod da bi nas vse odplavilo Moje oči otroške, zadnje in trudne / a Folklorna skupina slovenskega društva Triglav iz Buenos Airesa med nastopom v kulturnem domu v Trstu januarja letos Pioggia quel giorno / lame di sole taglienti / sui fianchi del Canin / tempesta / sulla nostra terra / disperata / sola / Vento nostro / da troppo implorato / e bugiardo / traditore / il pianto verrà / si avvicina la fine / ladra furtiva / come cani impazziti /fuggiremo verso l’esilio / Parole mie / strozzate / i miei occhi / coltelli penetranti / nel terrore / tronchi d'albero /fronde / fucili che sparano / Le forme dei monti / sul mio volto segnato / a travolgerci / il tempo assassino / verrà / come un 'alluvione /1 miei ultimi / stanchi / occhi di bambino / Spoznavajmo naše kraje Trbiž Tarvisio Trbiž je danes obmejno mesto, ki je z letom 1919, ko je z vso Kanalsko dolino pripadel Italiji, postal važno prometno vozlišče. Pred 1. svetovno vojno sta funkciji obmejnih mest imeli mesti Pontebba na italijanski strani, Pontabelj na avstrijski. Po prvi svetovni vojni, še bolj pa po drugi, je Trbiž postal tudi važen kraj z ozirom na maloobmejno trgovino z Avstrijo in v 60. tih letih tudi z Jugoslavijo. Takoj po 1. svetovni vojni so na staro Trbiško postajo vozili vlaki iz Avstrije in preko Gorenjske železnice tudi iz Jugoslavije. Gotovo je, da je Trbiž tudi zaradi svoje geografske lege kraj na križišču raznih poti. Preko Predela in Ne-vejskega sedla je Trbiž povezan s Soško dolino, z Gorico in s Čedadom, preko obmejnega prehoda pri Beli peči, pelje pot na Gorenjsko, preko Kokóve se trbiški kraj odpira Koroški, proti jugu, skozi Kanalsko dolino pa je Trbiž povezan s Furlanijo. Trbiško vozlišče je važna strateška točka in zato je gotovo, da kdor nadzoruje Trbiž ima odprto pot v ljubljansko in v celovško kotlino, preko Predela, Nevejskega sedla in skozi Kanalsko dolino pa v Furlansko nižino. Nič čudenga ni torej, da je po 1. svetovni vojni Italija kot sozmago-valka zahtevala zase Kanalsko dolino skupaj s Trbižem. Kako pa je z etimološkim izvorom imena Trbiž? Skozi današnji Trbiž teče potok, ki izvira v Vrtinjèm logu blizu Zabnic in so ga po starem imenovali Trebiža - danes Rio Bartolo ali v slovenščini Vrtinjeloški potok. Stare fužine so si prebivalci Trbiža postavili ob tem potoku in prav gotovo je kraj prevzel svoje imfe prav od Trebiže. V potrditev te teze je treba še do- dati, da obstaja nedaleč od Žabniških rut polje, ki ga Zabničani že vedno poimenujejo, čez trabiža, torej kraj, polje, onkraj potoka Trebiža. Vse druge teze in domneve, ki jih razni avtorji navajajo, da je kraj prevzel ime od Trevisa ali celo od slovenskega glagola trebiti, nimajo logične osnove. Staro slovensko poimenovanje kraja je bilo Trebiž, kajti domačini iz Zabnic, Ukev, Ovčje vasi gredo še danes na Trabiž - v moderni obliki na Trbiž, in raba na Trbiž je tudi edino pravilna. Popolnoma zgrešeno je raba «grem v Trbiž». V tej zgrešeni obliki se bo izražal samo nedomačin. Domačin iz Kanalske doline tega izraza ne bo nikoli rabil. Bralec Primorskega dnevnika iz Kranjske gore Božidar Jaklj je dne 20.2.1982 v pismu uredništvu posvaril časnikarje na to napako. Vsi tisti, ki poročajo o dogajanju na Trbižu, bi morali vedeti, da se ne gre v Trbiž ampak na Trbiž. Da bi se pa časnikarjem to bolje vtisnilo v spomin, jim je poslal staro pesmico iz zgornjesav-ske doline,'zapisano v gorenjskem narečju. Takole se glasi: Stric Tomaš, kam krivljaš? / Na Trbiž pa ’n žaklj miš / in pesmica se nadaljuje. Ime kraja Trbiž se pojavi prvič v letu 1319 v zvezi s potokom Trevis. Leta 1398 je Trbiž že imel svojo cerkvico, ki pa je bila podružnica župnije v Zabnicah. Leta 1399 pa je prišlo do odcepitve od slovenske župnije v Zabnicah z utemeljitvijo «cum prop-ter longam distantiam ab ecclesia ma- trice (Sv. Egidij-Zabnice) in qua distantia, pluvies, torrentes ed nives re-dundare, et transitum consueverunt prenominatae ville incolis ad paro-chialem ecclesiam prohibere; tum quia in parochiali ipsorum ecclesia Slavice tantummodo ad populum ser-mo fiat» (Archid. Carinth. busta III. Tarvisia n. 1, msc. Archiv. Arciv. Udine), torej tudi zato, ker se je že tedaj v farni cerkvi v Zabnicah pridigalo v slovenščini. Leta 1445 je bila zgrajena na Trbi-žu župna cerkev sv. Petra in Pavla. Kraj je leta 1458 prejel tudi tržne pravice. V srednjem veku so se trbiški prebivalci poluteranili. Tod pa so pu- stošili tudi Turki. Danes se Trbiž deli na zgornji, na spodnji in na stari Trbiž (Tarvisio alto - Tarvisio basso in Tarvisio centrale). Zgornji Trbiž ima župnijsko cerkvev sv. Petra in Pavla (1445), spodnji Trbiž ima cerkvico Loretanske M.B. (1698), stari Trbiž pa cerkvico Sv. Mihaela (1939). Leta 1458 je bil kraj povzdignjen v trg in leta 1909 pa v mesto. Iz starejših listin je razvidno, da so v srednjem veku bili na Trbižu tudi Furlani. Pozneje pa je imelo mesto popolnoma nemški značaj. Tudi iz cerkvenih listin in letnih poročil je jasno razvidno, da je Trbiž bil kraj z nemškim prebivalstvom. Trbiž je bil nekako središče nemštva v Kanalski dolini, kamor so težile nemške vasi Kokova, Bela peč in Rabelj. Ko so se leta 1939 v Kanalski dolini izvajale opcije se je velika večina nemško gorečega prebivalstva Trbiža izrekla za povratek v Nemčijo in so se tudi izselili. Nemci, ki so ostali, so čez noč postali manjšina. Izpraznjene hiše so zasedli priseljenci iz raznih krajev Italije. Tako sestavljajo danes Trbiž Italijani, ki so ogromna večina, nemški domačini, ki so prisotni kot manjšina in nekaj slovenskih družin. Bogoslužje v cerkvi je danes samo v italijanščini. Nemški prebivalci so ohranili samo «češčenje Božje glave», v tednu pred cvetno nedeljo. Zadnja leta pa prirejajo tudi Božično mašo v nemščini. Tudi pouk v šolah raznih stopenj, ki je do 1. svetovne vojne potekal samo v nemščini so italijanske oblasti, nadaljevale samo v italijanščini in je nemščina bila prepuščena le kot tuj jezik. Za časa fašizma so tedanje oblasti ukinile okoliške občine in jih pridružile občini Trbiž, zato obsega današnja trbiška občina kraje Kokova, Bela peč, Rabelj in Žabnice. Takoj po 2. svetovni vojni je Trbiž postal zanimiv in važen nakupovalni center za Avstrijce, ki je sem privabil mnoge trgovce in kramarje iz notranjosti Italije. V 60. letih se je maloobmejni promet razširil tudi na Slovenijo, odkoder so prihajali mnogi kupci. Leta 1972 in 1973 je na Trbižu dvakrat nastopalo Slovensko stalno gledališče iz Trsta z igrimi Trije ptički in Kadar se ženski jezik ne suče. Največja slovenska manifestacija vseh časov pa je bila zaključna prireditev Primorske poje 1981 v mestni dvorani Cristallo, kjer je nastopilo 12 pevskih zborov in je bilo nad 800 poslušalcev. Salvatore Venosi mm mm n Minim latajur r w IGRAJMO SKUPAJ Poišči besede, ki odgovarjajo opisom, in vpiši v kvadratke črke, ki manjkajo. (Te črke so enake za vsak par besed; tiste, ki so drugačne, smo že pisali mi). Če potem prebereš po vrsti manjkajoče črke, dobiš lep slovenski pregovor. 1 - lepa je, če je ravna; žensko ime; 2 - se plazi po tleh; Abelov brat; 3 - ptica, ki živi pri morju (tudi list za otroke, ki ga izdaja ZTT), mesna jed, ki jo radi imajo na Ogrskem; 4 - najbolj razširjena rastlina; kosijo jo, ko je seno že spravljeno; 5 - imajo jo radi poeti; ...in otroci, če prinese sneg; 6 - tako se je imenoval Pavel, ko še ni bil apostol; vrsta beneških jabolk; 7 - trosijo ga po njivah; ni moj in ne njegov; 8 - oblečemo jo nad srajco; je večja kot lonca; 9 - če je nova, lepo pometa; sto centimetrov. 7 9 - SCHEDA STORICA Tutte le strade po A Cividale sotto la torre di Borgo S. Pietro c’è un arco e nel muro c’è una lapide. È scritta in ebraico e ricorda che la città esisteva 233 anni prima di Cristo, circa 180 anni prima che vi arrivasse Giulio Cesare. Dunque Giulio costruì il suo Foro dove c’erano già stati i Veneti, i Celti e i primi Romani arrivati da queste parti. Cividale romana divenne grande ed importante. Nel Museo di Cividale sono custodite numerose lapidi, scritte nella lingua dei Romani, il latino. Cividale (allora Forum lulii) diede il nome a tutta la regione: il Friuli. Ancora prima che nelle Valli del Natisone passassero i Romani c’era sulla riva sinistra una strada. SAN PIETRO AL NATISONE Le maestre faranno pratica di disegno Non pochi degli «errori» didattici nell’insegnamento dell’educazione artistica nelle scuole materne ed elementari derivano dalla scarsa pratica delle tecniche artistiche da parte degli insegnanti? Può sembrare, questa, una domanda retorica, ma nel corso di aggiornamento che si svolge al Centro scolastico di S. Pietro sono state proprio le numerose insegnanti partecipanti al corso a chiedere di poter sperimentare le tecniche pittoriche. A conclusione dei cinque pomeriggi previsti sulle questioni teoriche e didattiche ci sarà dunque una «coda» in cui le maestre potranno disegna- re, dipingere, modellare ed usare così tutti i mezzi espressivi. Nelle ultime due lezioni del martedì pomeriggio il pittore Tomo Vran ha esposto le regole principali della teoria del colore, mentre il prof. Paolo PetriCig ha elencato e discusso - alla luce delle ricerche del Lowenfeld e della Gerlovič - i possibili interventi e stimoli dell’educatore atti a favorire l’espressione artistica del fanciullo nelle varie età a partire dalla primissima infanzia. Il corso teorico, come quello pratico, è aperto a tutti gii insegnanti delle varie scuole. Dopo i quattro anni il bambino esprime il proprio rapporto con le cose con i simboli figurativi. Spesso appare per prima la figura umana priva di una precisa relazione di proporzioni e collocazione spaziale. Prevale ancora l'esperienza motoria del bambino. Nell'illustrazione il bambino ha rappresentato se stesso, mentre trattiene l'uovo di pasqua che qualcuno ha tentato di prendergli per scherzo. Iscrizione romana a Cividale Collegava i villaggi veneti di Der-nazacco (vicino a Cividale), S. Pietro, Caporetto, S. Lucia di Tolmino ed Idria. I Romani allora costruivano una nuova strada per collegare Forum lulii con la grande città di Aquileia. Ponte Romano di Premariacco Rimodernarono anche la vecchia strada che portava attraverso le Valli del Natisone. A Ponte S- Quirino, alla confluenza fra il Natisone e VAlbero-ne, i ricercatori notarono i solchi tracciati dai carri nella roccia di quella antica strada. Lo stesso a Purgessimo. Dall’altra parte del fiume Natisone c’era un’altra strada che raggiungeva S. Pietro forse attraverso il guado che gli slavi chiamarono poi Broda e che ancora si chiama così. Un altro guado si trova poco più sù: qualche decina di anni fa passavano ancora i carri. La strada romana arrivava all’/-sonzo e la Koritnica ed attraverso il Predii entrava nella vallata di Tarvisio. Da Cividale attraverso Rubi-gnacco e Togliano c’era un’altra strada che arrivava a Gemono e avanti ancora nel Canale del Ferro. I Romani costruirono anche strade minori, quella per Premariacco oltre il ponte romano, quella che dalle Tre Pietre andava avanti oltre Codroìpo per arrivare a lulia Concordia. 1 Romani avevano scoperto i vantaggi della guerra di conquista. Ebbero grandi generali ed una grande organizzazione amministrativa. Con le guerre potevano avere tutto: ricchezze, miniere, territori fertili da dividere Ira i comandanti ed i soldati, schiavi. Avevano bisogno di basi sicure per gli eserciti, di città ricche e popolose per organizzare l’amministrazione e la vita civile, avevano bisogno di strade per raggiungere velocemente tutte le colonie, i municipi e gli oppidi (cioè le fortezze), che costruivano in tutte le regioni conquistate. Perciò arrivarono anche nelle Valli del Natisone, via obbligatoria per raggiungere le regioni alpine orientali. Pietre di una strada romana . Se o otroškem pustu Ko čakamo koncert glasbene šole Ali smo lepi? ->■ L' novi matajur K.D. REČAN Z LIES PREDSTAVLJA SVOJE DIELO Od kumetuške kulture naših staršev na moderno sloviensko kulturo Ne dugo od tega smo pisal, de je društvo Rečan zbralo novo vodstvo an de je biu izvoljen za predsednika Sandro Vogrig. Pisal smo tud o programih, ki jih ima društvo za tuole lieto. Telekrat se spet vamemo go na Lie-sa za zviedet od vsieh članu diretiva, kuo gledajo na njih dielo an konc koncu tudi na Benečijo donas. Tala okrogla miza, če jo lahko takuo kličemo, je bila organizana dva tiedna nazaj za oddajo Radia Trst A «Nedi-ški zvon», ki jo lietos parpravja glih društvo Rečan. Manjkala sta tisti dan, ker sta bila zaradi diela zadaržana drugje, Lino an Marino iz Topoluovega. Za Novi Matajur sta an par dni buj pozno odgovorila na vprašanja an ona dva. Kulturno društvo Rečan se je rodilo na Liesah lieto 1969 an od tekrat diela zdaržano skuoze telih sedemnajst liet z dobrim uspehom. Parva naloga kulturnega društva Rečan je bla, in je, ohranit našo sloviensko beneško kulturo in ji pomat, da bi se razvila in arzšerila od tiste kumetuške kulture naših staršev na moderno in donašnjo varsto slovienske kulture. Sedenmajst liet diela in puno uspehov, pomislimo samuo da v Benečiji, občina Garmak, kjer diela društvo, je edina občina kjer tudi občinski svet se na boji čisto in gladko poviedat, da tudi oni so za ideo, de naša kultura ima pravico ostat med nam in le napri pomagat našim judem živiet. Kulturne prireditve telega društva? Senjam beneške piesmi, je kar je buj poznanega in ne samuo po naših dolinah. Potle so še druge, pa pustimo, de pridejo do besiede sami člani diretiva. MARINO: naša skupnost nie buna, je liena Marino, ti si gor z Tapoluovega, iz vasi ki ankrat je bla narguorš garmiške-ga kamuna. Donas vasje ostalo zlo malo an pur tu diretive vas je štier iz Tapoluovega. Ka misleš, zaki tuole? Ja, san Tapoluvac. Tapoluove je šele ostala narguorš vas od garmiškega kamuna an tuo konfermina diretiv Rečana: go na devet, štieri smo Tapolo-učan. Nas je pa ostalo zlo malo, če se pomisli da po vojni, naša vas je imiela vic judi, ku sada pou kamuna. Tuole vsi vemo zaki. Emigracija je bla na velika boliezan ne samuo za Garmiški kamun, ma za vse naše doline. Za tuo mislem, da bi bluo zlo impor-tant, de mi te mlad bi ostal, kier smo se rodil. Ti Marino si tudi predsednik Poli-sportive, mislim na garmiško polisportivo. Kuo videš šport in kulturno? Ko president od polisportive imam malo za ree. Za kar je sport od našega kamuna, je ries težkuo. Manjkajo športni impianti. Poskarbimo za narest kieki novega za tole pomlad, do druge zime se tro-štam, da pridejo kake iniejative nomalo od vsieh. To svetovanje bo lepuo sparjeto. Rab bi poklicu čeče an tudi žene an možke. Sport je sigurno zdravje, telesno an moralno. Vemo, de zdravje telesa in zdravje dušice so potriebne za de človek more dat vse kar je v svojih močieh. Pa ti, misleš de za našo skupnost je šele mogočno de tuole rata, saj od kar se vide je zlo buna? Ja, zdravje človieka je zlo potrieb-no, de človek da vse kar je v njega močeh za se an tudi za druge. Mislem, de naša skupnost nie buna. Za me je liena. Bi se muorla nomalo zbudit an tuo je mogoče, če vsi denemo nomalo dobre voje. LINO: potriebna je kolaboracjon Lino, naš harmonikar iz Topoluovega. Ti, se mi zdi, de tarduo daržiš za tojo vas, kjer že vič liet parpravjaš senjam, topoluški senjam. Misleš iti še napri? Moja želja bi bla iti še naprej. Poviedat muoram pa, da sejma na more pripravit an sam človek, zatuo je potriebna kolaboracjon ne samuo kajšne-ga človieka, pa denimo ree malomanj vse vasi. Če tela kolaboracjon puode napri, tudi topoluški senjam puode napri. Brez sejmu bi manjkalo pu našega življenja. Kakuo bi mogli jih napravt da bi nazaj oživiel ku ankrat? Če ankrat sejmi so bli buj živi, mislem, de nie zak je bluo drugač parpav-jeno, ma zak je bluo vič judi. Na sejmu, kjer je puno judi, je tud puno ve- seja. Ce je malo judi, tud veseja je manj. Ja, bi korlo da bi bluo nazaj tarkaj ljudi, kot je bluo lieta nazaj. Pa ti, ki imaš dielo doma, ki pride reč za adne-ga mladega imiet dielo doma? Za adnega mladega imiet dielo doma pomeni ostat an živiet na svojim duomu, kar nie bluo moc, na žalost, lieta nazaj, an pru tista, mislim, je bla kauža če donas so malomanj prazne naše vasi. RENZO: imena vasi po našim Renzo ni samuo u vodstvu društva Rečan. Je tudi na občini, kjer gleda pe-jat napri našo socialno življenje kot ašešor. Puno problemu na občini, četudi Garmak je majhan an vsedno v konsilje je veliko zanimanja za kulturo, za našo kulturo. Zaki? Vemo, de v letu 1975 smo prvi krat udobili volitve na garmiški občini an vien, de tist krat puno od nas smo bli tudi člani društva Rečan. Takuo je bluo normal, de smo gledal podpriet buj ki smo mogli našo slovensko kulturo. Se zmislem, de adno od prvih naših skazanju za tuo je bluo, kar smo odpisal ministru iz Rima, ki nas je prašu, če živjo Slovenci v naši občini. Smo tekrat jasno poviedal, da tle živjo že stuo an stuo liet Slovenci an zatuo prašamo naše pravice, takuo ki je zapisano v italijanskem kostitucjonu. Kar so korle tarde besiede za vprašat naše pravice, konsilieri garmiškega kamuna so bli zmieram v parvi varsti. Al bo takuo tudi za napri? Bo takuo zak na more bit drohač. Vemo pa, de smo nomalo cajta zgubli kjer v lietu 1976 je biu an tle par nas potres, zatuo smo muorali buj se zanimat za probleme od potresa ku za kulturo. Pa tudi potres je parnesu kiek dobrega za kulturo. Vemo vsi, de po naših vaseh so pršli par te prvih inženieri iz Ljubljane, ki so kazal, kuo se muorjo strojit hiše. Vezanje hiš z tirantmi an z inieejo-nam so slovenske teknologije. Vemo tudi vsi, kuo teli inženieri so se čisto an gladko pogovarjal z našim ljudem po slovensko! Ma za prit na donas, kar zda imamo v misleh za našo kulturo so table od imen od naših vaseh. Na prvem odboru, ki bomo imiel na občini, bomo vprašal za diet po vsieh naših vaseh table v italijanskem an po našim slovenskem iziku, takuo ki sojih diel po dost vaseh du Furlaniji. Potle bomo tudi muorali kiek poštu-dierat za šuolo, za razstave, za konference an takuo napri. Minoranza, demokristjani an social-democratici ki so v občini Garmak se dost zauzemajo pruoti našemu dielu in našim ideam. Misleš, de imajo, njih besiede še uspeha med ljudmi? Ist mislem, de tele zadnje volitve so pokazale, da četud Kristijanska demokracija je šele močna v naši občini, ljudje so zastopil duo diela pravično an za socialno živlienje an be bit Slovienj je čast an ne špot takuo ki so ankrat kladli tu glavo. VITTORIO: pejemo napri naše domače piesmi Ta par Renze, kot konsilier občine Garmak diela tudi Vittorio an je tudi našim diretive. Diela kot zidar in rad puoje. Ka nam povješ ti, recimo go mez zbor Rečan? De rad pojem imaš ražon, zak san začeu tudi jest piet v zbore Rečan, če-pur par te zadnjih. Zbor Rečan tele zadnje cajte je imeu nomalo težav, zak adni so mladi, imajo šuolo an nieso mogli hodit an kaj-šni, pa druge njih probleme. Potle smo imiel probleme zavojo diretorja. An takuo smo se ustavli že an cajt an na pojemo vič. Člani društva Rečan so tudi nastavli skupino Trcpetički. Ka misleš de bo s tolo iniejativo? Kar smo nastavli skupino Trepetič-ki nas je bluo še an par od zbora Rečan, ki smo imiel buj vojo za piet. Smo se ušafal an smo začel, smo nardil telo skupino. Nas je osan, stier možki an štier ženske. Mislem, de puojde napri. Mi gledano pejat napri takuo, ki se more naše piesmi, domače piesmi. An sada, ti ki si narstariš, nam po-vieš dost liet imaš? Ti na poviem dost liet iman, zak jih boš previe cajta štiela. Ti poviem lieto, v katerem san se rodiu: 1945. MASSIMO: garmiški kamun je za me te narbuojš Smo že jal, de je diretiv od Rečana zlo mlad. Massimo te na bom vrpašala ki dost liet imaš, raj poviej nam, kuo gredo reči med mladimi iz naših dolin, kaj imajo an kaj jim manjka. Ist san nimar kritiku te mlade naših dolin an kajšan krat san tudi nomalo žleht. Mislem de, narvenč part te mladih naših dolin imajo no živlienje zlo monotono, brez obednega interesa če ne samuo za balon, ki ku povserode je «l’unico argomento in comune.» Ist mislem, de nomalo kauža vsega tuolega tle je, de naše vasi so arzstre-sene, deleč dna od druge, manjkajo pa take struture an attività, ki bi mogle kupe daržat naše te mlade. Takua rata, de teli tle zgubjajo njih cajt čja an san posebno po osterijah, s takimi konseguencami, ki vsi moremo videt. Ti si paršu more bit zadnji v garmiški kamun. Ki videš tle, ki drugod manjka, al pa ki manjka tle, ki drugod imajo? Kar morem reč go mez garmiški kamun, je samuo dobre. Mislim, de je te narbuojš v naših dolinah. Za me je «all’avanguardia». Je dvie liet, ki dielam tle, ist san taz Sauodnjega, an morem reč de tle san ušafu kar san puno liet gledu ušafat, san ušafu muoj «ambiente ideale». Mislem, de garmiški kamun je nar-buj attivo v naših dolinah, ima no ami-nistracjon, ki diela pametno an diela za judi. An tuole daje faštidih kajšnmu, ki gleda na vso vižo lomit škatle, nadlegovat. Nimar prežent je tudi naše društvo, ki je attivissimo posebno za kar se tiče kulturo an mormo štiet go na puno ljudi. Ma kar je narbuj important je, de tole društvo je an «braccio teso» pruot te mladim telega kamuna. Ist mislem de če te druz kamuni bi praval an mogli narest, kar diela garmiški, za Sigurno živlienje v našh dolinah bi bluo buj živuo an lepuo. MARINA: muorem reč, de žene so zlo aktivne Marina, zaki žene so šle na manj v direttivu društva, vsi vemo, de za dvie liet smo imiel no ženo za prešidenta, štier žene v direttive, sada pa samuo dvie. Ja, je ries. Ma muorem reč, de žene so zlo aktivne. Dielajo za Rečan, die-lajo za Beneško gledališče, dielajo za Senjam beneške piesmi an za vse tele naše organizacjone. Ist mislem pa, de se no malo bojo vzet tu ruoke vse tuole. Pa je normalno, če pomislimo nomalo dost liet žene so ble samuo tan doma an se nieso interesale za kulturo, za politiko an takuo napri. Povjem tudi, de Jole je pokazala de tudi žene znajo dielat ku možje če ne vic. Ist se tudi troštan, de druge lieto bo nazaj na žena za prešidenta. Ženski problemi na pridejo dost krat na varsto v Benečiji. Keri misleš so teli problemi donas po naših vaseh? San že j ala od telega problema. Žene previe cajta so ble samuo doma an tel je problem od vseh žen, ne samuo od žene v Benečiji. Mislim, de ženski problemi na pridejo dost krat na varsto tle v Benečiji, zak žene šele mislejo, de samuo možje muorjo tele reči dielat. Pa nie ries an za sada malo od nas so jo zastopil an se upamo de saldu le vic jih bo. Ti dielaš v občinski biblioteki. Ka nam moreš proviedat, kuo gredo reči? Gredo zadost dobro. Je že deset liet, ki dielamo an se troštamo de saldu le buojš puodejo reči. MARGHERITA: dielat je lepuo, če se vierje na tiste, ki se diela Za Marino pa Margherita, ki je ka-siera an tajnica društva. Z njo začnimo guarit od programu društva kaj mi-slemo za napriej, keri so problemi? Naše društvo priet ku naprave program za novo lieto je vajeno se ogled-nit nazaj an napravt bilancio od kar se je nardilo v cajtu starega lieta, poštu-dierat kuo lieuš predstavit navadne programe, kuo jih zbuojšat, kuo jih obo-gatiet an kuo pejat napri tiste prireditve, ki so udobile vic uspeha, an če ki nie šlo takuo ki se je mislilo, poštudie-rat zaki tuole. Samuo po teli prvi fazi, ki analizira dielo od društva se gledajo nove ideje, ki se vie, so potriebne vsako lieto. Nove ideje bi jala, de na manjkajo nikdar. Buj težkuo jih je realizat, četudi dobra volia ne manjka. Program za lietos je zlo bogat, ku nimar. Programi so vsako lieto buj bogati, kjer po navadi naše prireditve udobe nimar vic uspeha, an vsako lieto ejemo napravt kiek novega an ne samuo riproponit stare ideje. Lietošnje «novità» bojo ne bukuca an na kaseta, kjer bi tiel posnet vse pravce, ki jih prave Renzo za oddajo Nediški zvon. Druga rieč so znamunja. Znamunja, ki jih imamo po vsaki naši vasi an ki bi jih tiel poblankežat an nomalo jih postrojit. Za kar se pa tiče probleme, tudi tisti ne manjkajo. Dan je, de niemamo dne-ga prestora pru od društva, an prestor kier daržat naše arkivje, kjer spravt naše reči an kjer se ušafat za dielat vsi kupe. Drug problema pa še guorš je, de naše društvo je že tarkaj zraslo an ima taj-šan bogat program, de ratava nimar buj komplikano daržat kontabilitò, ru-nat bilance an takuo napri. Tuole nese proč puno cajta an kor tud znat tuole dielat an kjer mislem, de tele probleme jih niema samuo naše društvo pa vse društva v Benečiji, bi bluo pru napravt no posebno struturo deb’ skarbjela za vse tele formalne probleme, če se morejo takuo klicat. Deb’ se tuole ri vaio organizat, bi bla na velika rieč. Kuo je z dobro voljo članu, de bi imeu društvo guorš podpuoro, al bi mogli kieki vič narest? Potrieba bi bluo guorš podpuore, ja. Mislim, de vsi člani bi muorli dielat za dat vse kar morejo društvu. Seviede cajta nie, vsi dielamo, vsi imamo puno druzih reči po glavi pa pru za tuole bi bluo pru arzpartit lieuš dielo društva med vsiem člani, takuo bi bluo buj lahko tudi dielat napri. Med te mladimi je še dobra voja za dielat, pa dosti krat se zgubjo. Kuo bi se moglo jih imiet buj blizu? Zbrat nove judi je biu nimar an problema. Je že težkuo se zbrat med člani društva, kjer smo vsi nomalo arzster-seni po vaseh an na viem če je ratalo kajšan krat de smo se ušafal pru vsi kupe. Društvo je odpart vsiem tistim, ki imajo par sarcu naše dielo an dobro vojo dielat. More bit, je pru veliko dielo ki straše kajšnega. Pa kjer je vsako lieto vič diela, tuole bi muorlo tud pokazat, de an dielat je lepuo če se vierje na tiste, ki se diela. ALDO: oni dielajo, ist komandieram (?) Zdej pridimo pa na Alda, ki je aden od tistih, ki so društvo ustanovil. Včasih se čuje, de si samuo ti tisti, ki darži gor Rečan. Prouzaprou včasih pravijo, de ti si tisti ki komandiera, te druz te muorajo pa samuo ubogat. Je ries? Ja, ries je. Vieš, kuo je tuole ratalo? Ankrat san biu sreču niekega starca an san se biu zmenu z njim, de tle po Benečiji malo tel judje dielajo za kulturo an takuo napri. Tel starac mi je dau no kamanovo icè. Jau je «tuole darž tu gajuf, Vsaki krat, ki boš imeu kajšnemu ki za ree, poko-mandierat primise tarduo zanj an boš videu, ku te bojo bugal» an takuo san nardiu an vsi me bugajo. Tala je zgodba, druga je pa resnica. Resnica je, de vsi v društvu Rečan so par lietih, imajo svojo batico, vsi znajo an vedo, kuo se muora dielat an mislem, de dielajo vsi zak ejejo dielat an ne zak jih ist komandieram. Ti si med tistimi, ki sta društvo ustanovil. Biu si predsednik, si u diretivu odkar se je rodilo. Al lahko povieš u an par besiedah, kake težave so ble kar sta začel dielat an kuo je donas. Al se je spremenila, je kambiala politična klima? Seviede, so se spremenile reči. Kar smo začel so bli naspruotniki, ki so nas tiel fizično podriet, arzgnat, vegnat. Donas pa mislem, de društvo Rečan ima svoje koranine že tarduo med jud-mi an obedan vic na diela tega. Donas so tisti problemi, ki je Margherita že pravla. So tehnični problemi, so problemi podpuor, so problemi judi., ki jih je že previe oku ki na vedo še vič ki dielat, programi an takuo napri. Takuo mislem, se troštam de s caj-tam tud teli problemi pasajo an de se ponovi tisto, ki donas nomalo manjka an ki smo miei ankrat, dobra voja, en-tužjažmo za dielat za našo kuturo. ALESSANDRO: nova generacija v parvi varsti Na zadnjo pa predsednik. Sandra na viem ki vprašat, zatuo pustimo mu be-siedo za de nam sam povie, kere so njega ideje za pejat napri tole društvo Rečan. San prepričan, de društvo Rečan je šlo zlo lepuo napri do seda. Pa vseglih di moglo iti buojš, zak se na smiemo ustavt ma gledat napri. Za me društvo bi mielo bit organi-zano po skupinah, an vsaka skupina bi muorla skarbjet za nest napri no posebno dielo. Na skupina za fešte, dna za kulturne manifestacije, druga za propagando an takuo napri. Takole bi se moglo koinvolgit vse člane, an četudi kajšan se zgubi po pot, ostanejo te druz za pejat napri dielo. Muormo poviedat, da si med narm-lajšimi predsedniki, ki so do sada miei v rokah društvo Rečan. Ka more reč tela nova generacija? Ku nova generacija muorem reč de imamo, mislem, vsi dobro vojo za dielat an za pejat napri dielo, ki so začel lieta nazaj tisti ki so bli pred nam. Za de naša slovienska kultura se na zgubi. San veseu reč, de društvo Rečan ima donas narvič članu od nove generacije. Župan Bonini an predsednik turistične ustanove Paussa na Senjam beneške piesmi 1984. leta COME STA LA NOSTRA APICOLTURA? Un marchio per valorizzare il miele delle Valli del Natisone Quali sono le prospettive dell’allevamento delle api, quali gli incentivi. Una battaglia contro la varroa L’interesse dell’uomo per il miele e la cera, per la vita delle api, l’organizzazione del lavoro nell’alveare si perde nella notte dei tempi. Di miele si nutriva già l’uomo primitivo che saccheggiava gli alveari selvatici nei tronchi degli alberi o nelle fessure delle rocce, come distrano antichi reperti archeologici. Poi pian piano nel corso dei secoli imparò ad allevare le api. Ma per una razionalizzazione dell’allevamento bisogna arrivare fino alla metà circa del secolo scorso, quando finalmente si pose fine all’apicidio, cioè alla distruzione dell’intera famiglia di api, provocata nel prelevare il miele. Di pari passo con lo sviluppo dell’apicoltura si approfondirono le conoscenze scientifiche dell’uomo affascinato dalla vita dell’alveare, dalla vita comunitaria di tipo matriarcale, dal linguaggio delle api, conoscenza che a lungo convivono con una ricchissima ed interessante tradizione popolare legata a superstizioni e simboli. Nell’antichità per esempio la famiglia delle api simboleggiava lo stato. In natura non c’è altro esempio infatti che possa offrire un parallelo così chiaro con il concetto antico dello stato alla cui guida sta un sovrano assoluto. L’allevamento delle api ha una vecchissima tradizione anche nella nostra regione. Era conosciuto e sviluppato anche ai tempi di Aquileia romana, e rappresentò tra l’altro l’unico dolcificante conosciuto fino al XIV e XVIII secolo quando si inizia a coltivare la canna e la barbabietola da zucchero. Anche se non ci sono documenti, si sa che l’allevamento delle api rappresenta una delle tradizioni più antiche nelle Valli del Natisone, favorito certamente da ideali condizioni climatiche e ambientali. Ma quale dimensione ha quest’attività oggi? Va detto innanzi tutto che nei dieci comuni della Comunità montana sono oggi presenti 1968 alveari circa, il numero degli apicoltori supera abbondantemente il centinaio, la produzione lorda vendibile si aggira intorno ai 400 milioni. È dunque un’attività interessante dal punto di vista economico soprattutto come integrazione del reddito. Per la maggior parte dei casi infatti gli apicoltori delle Valli del Natisone hanno un ridotto numero di alvea- ri e l’apicoltura rappresenta un hobby, mentre la produzione è destinata ad un uso familiare. Gli agricoltori comunque si rivolgono a questo tipo di attività anche perchè oggi l’ape rappresenta il più importante agente impollinatore (soprattutto in ortofrutticola) che garantisce la fecondazione dei fiori e quindi la formazione dei frutti. Da questo punto di vista il beneficio che dà all’agricoltore è infinitamente superiore al reddito che ne ricava l’apicoltore. Ma quali sono le prospettive per l’allevamento delle api nelle Valli del Natisone? Anche se alcuni apicoltori, quelli più anziani, insistono nel dire che lo stato di abbandono di tanta parte delle Valli non gioca a favore di questa attività, le condizioni climatiche, ambientali, lo scarso uso di prodotti chimici nell’agricoltura determinano un ambiente ideale per l’apicoltura ed influiscono anche sulla qualità del miele. Questo aspetto è tenuto nella massima considerazione anche dagli operatori dell’ufficio tecnico della Comunità montana che per esempio ogni qualvolta intervengono per un nuovo impianto di meli forniscono all’agricoltore anche gli antiparassitari. Anzi si sostiene che la presenza stessa delle api sia sinonimo di un certo equilibrio ambientale. Di ciò se ne rendono senz’altro perfettamente conto gli apicoltori friulani che praticano il nomadismo, cioè il trasferimento degli alveari a seconda della fioritura, e che ben conoscono le Valli. Se oggi comunque il numero degli alveari si aggira attorno alle duemila unità questo potrebbe raggiungere anche le cinquemila. È un dato di fatto comunque che l’apicoltura è da noi in espansione, anche se lenta. Nel giro di soli due anni infatti il numero delle arnie è salito di 200 unità. Non risulta a tutt’oggi che i nostri apicoltori abbiano grosse difficoltà a commercializzare il loro prodotto. A questo hanno certamente contribuito anche diverse manifestazioni organizzate nell’ambito della mostra mercato di S. Pietro della frutta e della verdura e la mostra-mercato stessa. Tra i produttori tuttavia è sempre più presente l’esigenza di un’organizzazione degli apicoltori della regolamentazione del nomadismo (anche per ridurre la diffusione della var- & apicoltura f/lliComaru via C. Nanino, 31 - Tel. 0432/857039 33010 Reana del Rojale (Udine) Materiale ed attrezzature per apicoltura Alimenti zootecnici per le api Impianti d’apicoltura Regine selezionate Famiglie d’api Miele - Polline - Pappa reale - Cera Cosmetici con i prodotti naturali delle api roa). Soprattutto si fa strada la convinzione che sia necessario tipizzare il prodotto, creare la sua immagine ed un marchio. Un’ attività economica dunque di un certo rilievo, si diceva, che ha buone possibilità di sviluppo e che andrebbe opportunamente incentivata. Le disposizioni legislative a questo riguardo che cosa prevedono? Nel 1982 la regione Friuli-Venezia Giulia ha varato la legge 17 «Misure per favorire la protezione e lo sviluppo dell’apicoltura» che per il periodo 1982-84 prevedeva uno stanziamento complessivo di 160 milioni. L’art. 2 recita testualmente «In attesa della costituzione di specifiche Associazioni di produttori, l’Amministrazione regionale è autorizzata a concedere contributi in conto capitale agli apicoltori singoli ed associati, per le seguenti iniziative: a) impianto di nuovi apiari e ampliamento di quelli esistenti; b) acquisto di macchine ed attrezzature per l’esercizio dell’attività apicola; c) acquisto di alimenti per le api; d) nomadismo; e) allevamento di api regine. Detti contributi non potranno eccedere il 50 per cento della spesa ritenuta ammissibile e saranno concessi in via prioritaria per la ricostruzione degli apiari distrutti per motivi di ordine sanitario. Le domande verranno presentate dagli apicoltori singoli ed associati attraverso i Consorzi apistici provinciali. I relativi decreti di impegno e liquidazione dei contributi saranno emessi a nome dei Consorzi apistici e a favore degli aventi diritto. Detti contributi si aggiungono a quelli eventualmente erogabili in base a norme statali o comunitarie. L’Amministrazione regionale inoltre è autorizzata, dice la legge, a concedere ai Consorzi apistici provinciali contributi nella misura massima del 90 per cento della spesa per lo svolgimento di corsi di formazione e aggiornamento, per conferenze tecnicopratiche, per studi, ricerche e pubblicazioni, per programmi di assistenza tecnica ed amministrativa. Per fruire dei contributi diceva inoltre la legge non è necessaria l’iscrizione all’Albo professionale degli impianti agricoli. Nel dicembre 1984 la legge è stata modificata ed integrata. (Ir. 55/1984). Si integrata l’art. 2 per cui i contributi in conto capitale vengono concessi anche per il servizio di impollinazione dei frutteti e per la profilassi ed il risanamento da malattie delle api. Rispetto a quest’ultimo aspetto la giunta regionale è autorizzata a finanziare i Consorzi apistici provinciali nella misura massima del 95 per cento per l’attuazione di programmi di intervento di profilassi e di risanamento contro le malattie infettive ed infestive delle api. Per questa finalità sono previsti contributi complessivi di 600 milioni, 200 milioni all’anno per il 1984, 1985 e 1986. Sono interventi questi dettati anche dalla grave situazione creatasi con la diffusione della Varroasi (Varroa Jacobsoni), un parassita largamente diffuso in tutti i continenti tranne che in Australia. È di origine asiatica e per la prima volta è stato segnalato ufficialmente entro la nostra regione nel giungo del 1981 precisamente nel comune di Sta-ranzano in provincia di Gorizia. Si diffonde con molta rapidità e provoca un altissimo tasso di mortalità. Naturalmente è presente anche nell’ambito della Comunità montana delle Valli del Natisone che comunque è intervenuta tempestivamente. Con una delibera del settembre 1985, immediatamente esecutiva, la Comunità montana decideva di predisporre un piano di risanamento del patrimonio apistico da attuare su tutto il territorio della comunità; l’intervento, effettuato dagli esperti apistici Fedele e Paola Cantoni di S. Pietro è stato finanziato totalmente dalla Comunità montana stessa ed ha avuto un costo di circa 13 milioni. Il trattamento che è stato ripetuto due volte, in settembre alla fine della raccolta del miele e in dicembre quando le api si erano preparate per l’inverno ha permesso di salvare il nostro patrimonio apistico, riducendo a livelli bassissimi la varroa ed allo stesso tempo di valutare la diffusione del parassita che aveva dimensioni preoccupanti. Non è stata debellata del tutto. Anzi sostengono gli esperti, e questa è una malattia con la quale l’apicoltore dovrà imparare a convivere, mentre i trattamenti dovranno essere ripetuti con regolarità. 1. continua 33037 PASIAN DI PRATO (Ud) Via Selvis, 16 - Tel. 0432/699311-201905 Miele di produzione locale - Polline - Pappa reale Propoli - Cera - Fogli cerei - Servizio di impollinazione ©GJì CMfM L fPOi?fò© fòt È8fò?l®©(®l WOfò