147 Starozgodovinske reči. Med slovenske šteti stari napisi v Italii najdeni. Severno-slovenski napis, o kterem sem v 8. listu ?5Novica govoril, me spomni v Italii najdenih napisov, od kterih Ta-deasz Wolanski govori, in s kterimi spričuje, da so nekdaj Slovenci v Italii bivali. Nekterim se bosa zdi, da bi bil kdaj kak slovensk rod v Italii svoj dom imel. Tudi jez ne bodem tega danes terdil, toda v Italii najdeni slovenskim prišteti napisi vendar le to pomisliti dajo. Ce koma po nobeni ceni ne more v glavo, da bi bil kak slovensk rod v Italii, naj mu pa ti napisi vsaj za „kratek čas" bodo in naj mu priložnost dajo mene in še druge v ti reči podučiti. Od Enejeve nadgrobnice je nekdo pred nekaj leti že v nekem slovenskem listu govoril, toraj grem dalje k napisu na nekem kresalu. Leta napis je WoIanski vzel iz Teodora Mommsen-a zdolnje-italskih narečij Tab. VIII. stran 1. To kresalo je zdaj hranjeno v muzeji Sant-Angelo v Napli. Napis na njem je ta-le: Pervobitno: Vecerejas, hubku natejš a poraz kajmas palana. Po rusk i: Večerejet, gubka natisnij. a poražaj kajmi kremenja. Po slovenski: Večer je. gobo pritisni, in udari vogle ognjenega kamna. Tu je zapomniti ponatorno ime kremena ali kresivnega kamna: rpalanu od paliti, p a lj en je, pa 1 a nje, zapa-lanje. Ime p a lan je iz današnjih narečij zginilo. Kraji ali ogli kamna so tu imenovani kaimy, kar se je le še v staroruskem ohranilo. Po pismenkah soditi je bil ta napis svojih 500 let pred Kristusom napravljen. Hetruska (um-brisko oska) abeceda, ki je znana, je v 2000 letih, to je, od tistega časa, kar so te ljudstva v povestnici na dan prišle, veliko spremen prestala, preden se je iz teh ljudstev in njih latinskih sosedov eno ljudstvo napravilo. Od začetka je ta abeceda imela veliko manj pismenk, in ena je morala za več med seboj podobnih glasov veljati, na priliko b je veljal za p. v, f; t za d; c za k in g. kakor se je to tudi v severno-runski abecedi godilo. Stariša abeceda, v kteri je sikavec s v podobi latinskega m, je prepustil poznejšemu ni pomen, kterega ima še dandanašnji, in je na-mest tega napravil navadni s kot sični glas, ki ga kača od sebe daje, ko se zvija, kar podoba s živo kaže. Naj-poslednji spominki, ki so nekoliko pred polatinjenjem teh JSlovencov napravljeni, so že v abecedi, ktera je po takratnih potrebah popolnoma. Tudi najdemo oboji jezik tako vkupaj stopljen, da je mnogo slovenskih besed po latinsko sklanjanih, in da so nasproti latinske besede po slovenski prikrojene, iz česa je italijanščina postala. Napis na podobi getskega mladenča. Ta napis poterjuje, da so bili Hetruski ruski Getje, in je spominek, kteri kaže 32 palcov visoko podobo getskega mladenča z gosjo. Ta podoba je bila najdena leta 1746 po Krist. na Toskanskem, in potlej iz muzeja Corra-ziano prenesena v lajdensko zbirko (das Kabinet von Leiden), od kodar jo je Janssen v imeniku hetruskih napisov pod št. 33 razoznanil. Mnogo je bilo že v 100 letih o nji govorjenja. Na desnem ledji mladenča je napis dveh heksa-metrov, ki se tako glasita: Belo has veja nagnala, da voli daše Alpanu, Penate! golen Get tudi nies to-le nadeis. to je: Belo gos vihar nagnal; na voljo da se gospod — Boga, Penat! ubogi Geta ti jo prinese poln nade. Božje ime Alpan daje priložnost k naslednjemu premišljevanju: Ali je Bog, in Pan je gospod, toraj gospod — Bog, Dominus Deas, Pan Bog. Boga, kakor nam je znano, so najpred Hebrejci imenovali „AI1", Arabljani, Perzi, Turki, Mavri so mu rekli rAllah"; Mezopotamci „Ella"; in tudi Plaut da veljati v svojem „Poenulus", da Hano bogove in boginje po feniški pozdravlja v množnem številu: A I o n i m y in A1 o n i u t y. V besedi „Getaa se vidi poterjeno, da so bili Hetruski zares ruski Getje. Zato so Greki Hetrurio zvali 'Ersgovcria to je, getska Rusija. Tako de Carolus Stephanus str. 1047' Nadgrobnica sabatinske kraljičine. Med turškimi deželami je bilo tudi kraljestvo S a bati a Imtr&ovano, kar nahajajo pri Gori-u Tab. Lili. nadgrobje, kjer se na sprednji strani bere: Pervobitno: Po slovenski': Larthia doceri Cabatine. Kraljevi hčeri Sabatinski. Slovensko oskiski napis. Kamen, na kterem je ta napis, je namalan v Momm-sen-ovem „unteritalischen Dialekte" na str. 177, Tab. 8, št. 14, in je bil, kakor pravijo, najden v kapovanski okolici leta 1723, zdaj pa je zgubljen. Mommsen misli po pravici, da je ta napis starši memo Hanibalove vojske in razdora kapovanskega občestva. Tako se ta napis glasi: Eka trisitij med Kapova sakra rože Era amiia naši zimas. to je: Kakor trikratsladko vino Kapova sveta rodi, Tako je Hera prijatlica naše zemlje. K temu napisu je opomniti, da so najstarši Slovenci vinu rekli med, kakor je to viditi na nubiških napisih; pozneje ime vino je iz latinskega vin um vzeto. Hera tu ni Jovinja, ampak Cera, ktera je po Pausani-jevem spričevanji ta priimek imela. Kam pan i a, kjer je bila Kapova poglavitno mesto, je veljala za najimenitnejo deželo celega sveta, in zato so jo kot sveto spoštovali. Da je bila Kapova slovenska, se kaže pervič, ko jo je zidal Kapys iz Troje doma, tovarš slavnega Enej-a, drugič, ko se nje ime konča na ova kakor „Krakova, Ternova, Pančova" itd., tretjič iz tukajšnega napisa, kjer Slovenec kapovansko okolico zove naši zimas, to je, našo zemljo. Deček s tieoj. Ta ljubeznjivi bronasti kip, ki je bil leta 1587 najden, že mnogokrat prepodobijen, in o kterem se je že veliko govorilo, še do zdanjih časov ni bil razložen. Wolanski ga je dal preudobiti po podobi, ki je pri Fontauini-u na strani 146 viditi. Mali prijazen deček je golobico vjel, in od svojih otroških občutkov ves unet ravno misli jo spustiti, kjer za- 148 puščen golob blezo, kakor se kaže, čaka, da se bode njegova ljubica vernila. Napis na ledjih se bere: Vole dao, može co za ni mileč čaet. to je: Volji (nje jo) dam; morda na njo mili čaka. Poženčan.