Katoliški
UREDNIŠTVO IN UPRAVA
54170 Gorica, Rlva Piazzutta, 18 - Tel. 83177
PODUREDNIŠTVO 34135 Trst, Vicolo d. Rose, 7 - Tel. 414646
Letna naročnina, Italija	Lir 32.000
Letna inozemstvo	Lir	50.000
Letna inozemstvo, USA dol.	35
Poštno čekovni lačun:	štev.	11234499
Leto XXXIX. - Štev. 36 (1965)
Gorica - četrtek, 17. septembra 1987 - Trst
Posamezna številka Lir 700
Papež znova v Severni Ameriki Pred štiridesetimi leti
Po osmih letih se je papež spet podal na apostolsko pot v Sev. Ameriko. In če je v oktobru leta 1979 obiskal le vzhod in sever države, ki je anglosaksonski, se je to pot odločil za jug države, kjer je močno prisoten špansko-indijanski in črnski človek. Miami na Floridi, kjer je četrt milijona beguncev s Kube; New Orleans, nekdaj mesto francoske kolonije Louisiane, sedaj pa polno bivših črnskih sužnjev; San Antonio v Texasu, ki je do prve polovice 19. stol. pripadal špansko govoreči Mehiki; Arizona prav tako. In Kalifornija, ki z mesti Los Angeles in San Francisco priča za vse čase, da so ju ustanovili španski kolonizatorji, predvsem misijonarji.
To drugo papeževo potovanje se je pričelo v četrtek 10. septembra, končalo pa se bo v nedeljo 20. septembra med kanadskimi Indijanci v Fort Simpsonu, ki jih ob obisku Kanade zaradi snežnega viharja ni mogel doseči.
SREČANJE Z REAGANOM IN ZASTOPNIKI JUDOV
Prvi postanek je bil za papeža v mestu Miami. Tu ga je sprejel predsednik Reagan z ženo. V pozdravu je poudaril osebno svobodo, tako značilno za ZDA in odločenost Sev. Amerike, da se bori za dostojanstvo človeka, včeraj v Evropi, danes v Aziji in Latinski Ameriki, prav tako pa pripravljenost rojakov, da papežu prisluhnejo.
V odgovoru je papež svoje potovanje označil kot službo pravici, miru in solidarnosti, sebe pa predstavil kot prijatelja vseh Amerikancev, tudi protestantov, pravoslavnih in Judov, prijatelja bolnih, umirajočih, skratka vseh, ki se soočajo s težavami.
Predstavnike judovske skupnosti je pozval, naj se naučimo medsebojnega spoštovanja; rabinu Wfaxmanu, ki je ponovil zahtevo, da Vatikan uradno prizna Izrael, pa je odgovoril, da bo to mogoče le s priznanjem palestinske države, kajti vsi, tudi Arabci, imajo pravico do svoje domovine. Obenem pa je Janez Pavel II. znova jasno obsodil rodomor nad judovskim ljudstvom.
V	tem skrivnostnem trpljenju Izraelcev Cerkev vedno bolj odkriva skupne vezi z izvoljenim ljudstvom in njegovim duhovnim bogastvom.
V Miamiju je papež tudi opravil na prostem sv. mašo za mir ter obravnaval problem izseljencev in beguncev, ki terja družbeno pravičnost. Ožigosal je trgovsko izkoriščanje spolnosti, nečistost, prešuštvo, razporoko in protispočetna sredstva. Kristjani so poklicani, da uveljavijo nadvlado Boga in njegovih zakonov.
Drugi dan potovanja je imel v cerkvi sv. Petra v mestu Columbia, glavnem mestu Južne Karoline ekumensko srečanje, kajti v tej zvezni državi je katoličanov le tri odstotke.
MED AMERIŠKIMI CRNCI
Naslednja točka papeževega potovanja je bilo mesto New Orleans ob izlivu Mls-slsiplja v Karibsko morje. Tu je njegova beseda veljala predvsem ameriškim črncem. Teh je trenutno v ZDA 30 milijonov, a od njih je katoličanov le 1.300.000. Vseh katoličanov je 53 milijonov.
Sv. oče je poudaril, da Cerkev ni ne črna ne bela, tudi ne ameriška, ampak Kristusova, zato je v njej mesto za vse kulture in rase. Rasizem je največja ovira za pokristjanjenje temnopoltih, vendar rasizma ne smemo pobijati z nasiljem, ampak z nenasiljem, kot je to učil črnski pastor Martin Luther King.
V New Orleansu se je sestal tudi s predstavniki katoliškega šolstva, ki je v ZDA hrbtenica Cerkve in z mladimi, ki jih je pozval k odprtosti do drugih.
MED SPANSKO GOVOREČIMI
Nedeljo 13. septembra je papež preživel v San Antoniu, prestolnici Texasa z milijon prebivalci. Pri maši na prostem — prvič v soncu po štirih dneh tropskih nalivov —, je navzočim priporočil rabo sv. spovedi in potrebo po sožitju med špan-
sko in anglosaško kulturo. »Katoliška skupnost španskega jezika je postavljena pred hudo preizkušnjo: da ohrani z vero tudi svoje vrednote, zlasti družinske.« Kasneje se je v cerkvi Matere božje Gua-dalupske še ločeno sestal s špansko govorečimi verniki, ki so v glavnem vsi po poreklu Mehikanci.
V	San Antoniu je imel tudi srečanje z voditelji katoliške dobrodelnosti v ZDA, ki so se zbrali v tem mestu na letno zborovanje in jim dejal, da sta solidarnost in pomoč dolžnost vsakega kristjana. Pri tem pa je treba spremeniti družbene strukture, ki povzročajo bedo, izkoriščanje, nasilje in socialni egoizem. Cilj solidarnosti mora biti braniti in pospeševati v Kristusovem imenu dostojanstvo in osnovne pravice vsakega človeka.
— ak
■	Krščanskodemokratska zveza (CDU) je doživela na deželnih volitvah v ZR Nemčiji preteklo nedeljo dva pekoča poraza. Tako je v deželi Schleswig-Holstein (glavno mesto Kiel) nazadovala v odstotkih od 49 na 42,5 in tako prepustila po 37 letih prvo mesto socialdemokratom (SPD), ki so porasli od 43,7 na 45,2 %. V sedežih so prvi padli od 39 na 34, socialdemokrati pa porasli od 34 na 35. Druge volitve so bile v mestu Bremnu, ki se kot Hamburg smatra za samostojno deželo. Tu so ves povojni čas na oblasti socialdemokrati. Malce so sicer nazadovali, od 51,34% v letu 1983 na 50,2%, v sedežih pa od 58 na 53, toda ohranili so absolutno večino; krščanski demokrati so strahotno nazadovali: od 33,3 % na 23,4 %, v sedežih od 37 na 25. Liberalci (FDP) pa so se uveljavili v obeh deželah: v Schleswig-Holsteinu so se vrnili v parlament (od 2,2 % na 5,2 %) in si osvojili
4	sedeže. Še bolje so se odrezali v Bremnu: od 4,6 na 10,2 % ter dosegli 10 poslanskih mest. »Zeleni« so bili uspešni le v Bremnu, kjer so porasli od 5,4 na 10,2 %, v poslancih od 5 na 11 sedežev.
Tako Italija kot Jugoslavija sta slovesno proslavili 40-letnico, kar je stopila v veljavo mirovna pogodba med obema državama.
14. septembra 1947 so namreč angloame-riške zasedbene čete Gorico predale italijanskim oblastem, italijanska vojska pa je vkorakala v mesto. V spomin na ta dogodek so se v soboto 12. septembra tisočeri alpinci zbrali v tem mestu, da skupaj s prebivalstvom in oblastmi dajo poudarka omenjeni obletnici.
Glavna slovesnost je bila v nedeljo 13. septembra na Travniku. Vlada je poslala kot svojega zastopnika ministra Santuza, svoje poslanice pa so poslali predsednik države Cossiga, predsednik senata Spado-lini in predsednik vlade Goria. Santuz je tudi imel priložnostni govor, župan Sca-rano pa je bil kot gostitelj slavnostni govornik. Dejal je, da je treba še okrepiti sedanjo politiko dobrega sosedstva, ki je jamstvo miru in solidarnosti med narodi, obenem pa potrditev italijanskega značaja Gorice.
V	Novi Gorici pa so v soboto 12. septembra proslavili 40-letnico združitve Primorske z matično domovino. V ta namen je prišel na slovesnost predsednik predsedstva Jugoslavije Lazar Mojsov, ki je poudaril pomen Osimskih sporazumov in omenil še nerešena vprašanja med Jugoslavijo in Italijo, od katerih najvažnejše je celostna zaščita slovenske manjšine. Nadalje je Mojsov govoril o mednarodni politiki države, ki je politika neuvrščenosti, na koncu pa o gospodarskem in notranjepolitičnem položaju v Jugoslaviji, o razlogih krize in o tem, kako priti iz nelahkega položaja.
Pred zaključkom svojega obiska je sprejel tudi delegacijo Slovencev v Italiji, ki ga je seznanila s trenutnim položajem in najbolj perečimi vprašanji, s katerimi se moramo soočati vsak dan. Mojsov je odgovoril, da je dobro seznanjen z razme-
ODPRTJE NOVE TELOVADNICE
Z veseljem lahko zabeležimo še eno zmago dobre volje in velikodušnosti goriških katoliških Slovencev. Pokazala se je pri gradnji telovadnice ob Katoliškem domu v Gorici. Tako ta pomembni kulturno-športni center počasi dobiva svojo dokončno podobo. Zgraditi takšno veliko telovadnico, ki upošteva vse današnje stroge predpise, ni majhna stvar. Dela gredo proti koncu. Slovesno odprtje bo že prihodnji teden s sledečim sporedom:
Petek 25. septembra ob 19. uri
—- odprtje, blagoslovitev, otvoritveni govor, pozdravi, pevsko-telovadna točka
Sobota 26. septembra ob 9. uri
— mednarodni odbojkarski turnir Trofeja »Mesto Gorica« (v organizaciji pokrajinske uprave - odborništva za šport)
Nedelja 27. septembra
— dopoldne: zaključek turnirja - začetek ob 9. uri
— popoldne ob 16. uri: akademija, godba na pihala iz Prvačine, nastop zborov, govor, telovadni nastopi.
— ob 19. uri prosta zabava. Igra ansambel Taims Prisrčno vabljeni vsi naši rojaki, še posebej številni dobrotniki!
. m sir® ■'
rami v Italiji, kar se tiče Slovencev, in zagotovil nadaljnjo podporo Jugoslavije.
»Pogrebna slovesnost naše dežele / pretrgane in razkosane«
Tako je msgr. Alojzij Novak naslovil poročilo v svoji kroniki dne 14. septembra 1947. »Dne 11.9., piše, so časniki prinesli vest, da bodo 15. sept. vse države položile v Parizu ratifikacijske listine mirovne pogodbe z Italijo in da bodo tisti dan zavezniki zapustili zasedeno ozemlje Julijske Benečije.
Zašumelo je med ljudstvom. Jugoslavija zasede svoje nove meje, tj. skoro vse od Slovencev naseljeno ozemlje, le Gorica s par slovenskimi vasmi ostane Italiji. Te vasi so: Štmaver, Pevma, Števerjan, Pod-gora, Štandrež, Sovodnje, Gabrje, Doberdob. In jutri bo italijanska vojska spet vkorakala v Gorico, ki jo je zapustila po zlomu Italije. Veliki plakati po mestu jo pozdravljajo. To je uspeh dobre italijanske (premagane) diplomacije in neuspeh slabe (zmagovalne) jugoslovanske diplomacije.
Naše ljudstvo, iki pride pod Jugoslavijo, je od 12. sept. dalje trumoma hitelo v Gorico, da si še nakupi najpotrebnejše: hrano, obleko, obutev in »da se znebi tudi italijanskih lir, ki jih je še tiščalo v shrambah. Trgovci so imeli polne lokale, a so tudi dobro izrabili konjunkturo: cene blagu so vsakih par ur poskočile.
Žal, da je tudi mnogo bega. Grožnje vaških funkcionarjev, da se bodo maščevali ob priključitvi nad našimi dobrimi ljudmi, ki za komunizem ne marajo, so rodile svoj uspeh. Koliko ljudi je zbežalo, se ne da še ugotoviti, ker je to tako naglo prišlo.
16. septembra. Danes zjutraj smo se zbudili v novi državi — Italiji. Na kvesturi pri stolnici smo zagledali novo italijansko policijo, nove uniforme. Čez noč so izginili iz Gorice zavezniški vojaki in civilna policija. Torej smo spet italijanski državljani. Kdo bi si to mislil ob koncu vojne leta 1945? Fiat voluntas Dei.
URA LOČITVE
»Slovenski Primorec« je pod tem naslovom zapisal: »Goriško mesto se poslavlja od svojih okoličanov, ki jim je bilo skozi stoletja središče gospodarskega in kulturnega življenja. Neštete množice deželanov iz cone A in B prihajajo semkaj, da se poslove od sorodnikov, znancev, prijateljev. Tudi mi se poslavljamo od mnogih naših bralcev. Težka nam je ta ločitev...
Našemu listu so zlobno podtikali, da se bori proti Jugoslaviji kot taki. Tega nismo nikdar delali. Tudi se nismo borili za kake gospodarske in politične interese, ampak smo branili samo interese vere in sv. Cerkve, ki so najvišji interesi vsakega naroda in vsega sveta. Zato tudi sedaj ob ločitvi ni nič drugega v našem srcu kot želja, da vsi ostanemo dobri katoličani in vsak v svojih novih mejah lojalni državljani. Od držav pa pričakujemo pravičnosti in svoboščin, ki so nam jih zagotovile s podpisom mirovnih pogodb.«
Cona B je že dve leti bila pod upravo jugoslovanskih oblasti, zato so ljudje iz cone A vedeli, kaj jih čaka v Jugoslaviji, namreč pomanjkanje vsega. Zato so tako mrzlično nakupovali v goriških trgovinah. Drugi so vedeli, da grožnje partijcev niso zgolj besede, odtod umik številnih oseb in celih družin v Gorico in njeno okolico v pričakovanju boljše rešitve.
Ta rešitev je kasneje bila za veliko večino izselitev v ZDA, Kanado, Avstralijo, Argentino. Pravilna je bila tudi ugotovitev, da je z novo mejo Gorica odtrgana od svojega naravnega gospodarskega zaledja, Soška in Vipavska dolina pa od svojega gospodarskega centra.
To so pozneje spoznali tudi politiki in so s posebnimi sporazumi polagoma odpirali meje za prehod oseb in blaga. Toda do tega spoznanja je moralo preteči desetletje in več. V 40 letih se je tu ob meji ustvarilo ugodno politično ozračje in se vzpostavilo gospodarsko sodelovanje; dr-
žavna meja sedaj ni več »zid« kot je bila prvih deset let, temveč je dovolj odprta meja.
PRVI HUDI CASI
Za Slovence, ki smo ostali pod Italijo po razmejitvi leta 1947, niso bili lahki časi. V Gorici je bilo še veliko nacionalne nestrpnosti in mržnje do Slovencev. Zato piše »Slov. Primorec« v naslednji številki: »Ob spremembi oblasti v deželi smo bili priče raznih obžalovanja in obsodbe vrednih dejanj. Nahujskana mladina se je v Gorici in Trstu pregrešila nad osebami in imovino številnih Slovencev, ki jih je razglasila za "titine”... S posebno žalostjo moramo ugotoviti, da so razni demonstranti, razgrajači in pretepači pokazali prav strupeno sovraštvo do vseh Slovencev in do vsega, kar je slovensko. Vrgli so se na slovenske napise po trgovinah, po cestah so napadali mirne ljudi, ki so govorili slovensko...«
Pri tem sovraštvu do Slovencev je imelo svojo vlogo tudi krajevno časopisje. »Slovenski Primorec« namreč v omenjeni številki objavlja vest, da je »Messaggero Ve-neto« dne 20. sept. objavil pismo »Skupine starih Goričanov«, ki se pritožujejo, da je sedaj v Gorici ne le preveč duhovnikov beguncev, ampak tudi preveč nastavljenih duhovnikov. Dalje očitajo, da so ti begunski duhovniki v svojih duhovnijah do zadnjega gojili sovraštvo do Italije in delovali proti njej in da so celo vodili raznarodovalno in protiitalijansko borbo. V soglasju s tem protislovenskim ozračjem so že naslednjo nedeljo 21. septembra ukinili slovensko mašo pri kapucinih ob 7. uri. To dejanje »Slov. Primorec« krepko komentira in obsoja.
♦ * *
Navedli smo nekaj dejstev izpred 40 let, kako je bilo in kaj se je takrat dogajalo. Hvala Bogu, da so se v teku teh štirideset let razmere vsestransko izboljšale in se duhovi pomirili.
Oko za oko, zob za zob!
To judovsko starozavezno načelo je prišlo zadnji čas spet do veljave v Jugoslaviji. Ne po vsej, pač pa v tistem delu, ki velja za balkanskega.
Nedavno je v Paračinu vojak albanske narodnosti Aziz Keljmendi ustrelil štiri so-vojake, pobegnil in na begu naredil samomor. Ze dan po tem nezaslišanem zločinu pa so si »neznanci« vzeli pravico, da so udarili po Albancih in jim na raznih krajih jugoslovanskega juga razbili trgovinske in gostinske loale.
Še več! V Prizrenu, kjer je bil morilec doma, se je sestal občinski odbor borčevske organizacije in odločil, da se mora družina Keljmendi izseliti iz vasi, kjer živi. Temu se pravi, maščevati se nad družino, ki pri umoru ni nič sodelovala.
In končno: morilec je imel 16-letno sestro. Zavoljo bratovega dejanja so jo na srednješolskem centru izključili iz mladinske organizacije. Podlost brez primere!
Neprizadeti človek se sprašuje, kje je tu državna oblast, ki dovoljuje (ali molči), ko si ljudstvo samo začne krojiti pravico.
Plečnikova razstava na Dunaju
V	sredo 9. septembra so v zgodovinskem muzeju na Dunaju slovesno odprli razstavo o Jožetu Plečniku, velikem slovenskem in evropskem arhitektu. Odprtje razstave na Dunaju, kjer je Plečnik ustvaril vrsto svojih mojstrovin, je predstavljalo velik kulturni dogodek. Udeležili so se je ugledni predstavniki avstrijske vlade in dunajskega mesta, iz Slovenije pa predsednik vlade Dušan Šinigoj in številni drugi.
Glavno zaslugo za prireditev razstave ima na Dunaju živeči arhitekt Boris Po-drecca, ob njem pa direktor centra Georgea Pompidouja dz Pariza, kjer je ta razstava doživela izreden evropski odmev, ter umetnostna zgodovinarja iz Ljubljane dr. Damjana Prelovšek in Lojze Gostiša.
Missijev simpozij u Rimu
V	dneh ob 8. do 11. septembra je Slovenska teološka akademija v Rimu pripravila v Sloveniku (in z njegovo pomočjo) znanstveni simpozij o nadškofu in prvem slovenskem kardinalu Jakobu Missiji.
ŽIVLJENJSKA POT
Jakob Missia, rojen 3. junija 1838 v bližini Ljutomera, je obiskoval gimnazijo v Gradcu, filozofske in teološke študije je dopolnil v Rimu na univerzi Gregoriana kot gojenec zavoda Germanicum. Mašni-ško posvečenje je prejel v Rimu 30. maja 1863. Po vrnitvi iz Rima je bil najprej prefekt in učitelj petja v graškem dijaškem semenišču, v letih 1866-71 dvorni kaplan in tajnik graških škofov Attemsa in Zvvergerja, 1871-79 škofijski kancler in kon-zistorialni svetnik, 1879-84 stolni kanonik v Gradcu. 7. decembra 1884 je bil v Gradcu posvečen v škofa in 14. decembra 1884 je zasedel ljubljanski škofijski sedež. Tu je ostal, dokler ni 22. maka 1898 prevzel vodstvo goriške nadškofije. Papež Leon XIII. ga je 19. junija 1899 povzdignil v kardinala. Umrl je v Gorici 24. marca 1902, pokopan pa je v kapeli sv. Mihaela na Sv. gori.
Njegovo pastirsko delovanje je zajelo najrazličnejša področja cerkvenega in javnega življenja, a je naletelo na eni strani na navdušeno odobravanje, na drugi strani pa istočasno, zavoljo razgretih političnih strasti, na odločno obsojanje.
PRIKAZ PREDAVATEUEV
Predavatelji na simpoziju so zato skušali pojasniti najprej okolje, pogoje, razmere in okoliščine, v katerih se je Missia šolal, deloval in »vladal« in kakšni so bili njegovi pogledi, posegi in smernice v času razvoja in rasti katoliške miselnosti, katoliškega gibanja, narodnostne zavesti, duhovne poglobitve in verskega udejstvovanja, katoliških shodov itd. Predavatelji so nadalje skušali odkriti, katere so bile značilnosti njegove osebnosti, osebnosti cerkvenega pastirja. Iz vsega so skušali razbrati, ali moremo še govoriti o kardinalu Missiji kot »sporni osebnosti«.
Missia tje bil velik mož; znal je voditi in vladati, a se je nekako držal ob strani, skoraj oddaljen. Znal pa je izbirati sodelavce, ki so v praktičnem življenju uresničevali njegove smernice in poglede. To velja v Gorici v veliki meri za Frančiška B.
Sedeja, ki je nekaj let za njim prevzel vodstvo goriške nadškofije. Iz zadržanja in dela njegovih predhodnikov in naslednikov na škofijskih sedežih v Ljubljani in Gorici so govorniki skušali izluščiti to,, kar je bilo značilno za Missijo.
Bil je mož izrednih sposobnosti, ki je globoko segel v življenje slovenskega naroda, a na njem in ob njem ostajajo še številna vprašanja, ki jih je treba poglobiti in pojasniti. Pri simpoziju se je namreč pokazalo, da cerkveno zgodovino na Slovenskem še vse premalo poznamo.
O ČEM JE BILO GOVORA
V torek 8. septembra so bila na sporedu sledeča predavanja: Politična in cerkveno-politična podoba avstrijskih dežel v 19. stoletju (prof. dr. Metod Benedik); Družbene razmere v ljubljanski škofiji v drugi polovici 19. stoletja (prof. dr. Vasilij Melik); Cerkveno-upravna razdelitev na ozemlju mariborske škofije (kan. Viljem Pan-gerl); Odnos slovenske Cerkve do socialnega vprašanja (dr. Walter Lukan); Cer-kveno-politično ozadje imenovanja Missija za ljubljanskega škofa in tudi za goriške-ga nadškofa (mag. Vinko Rajšp); Missije-va rimska leta (msgr. dr. Maksimilijan Jezernik).
V sredo 9. septembra so bila na programu sledeča predavanja: Družbene razmere v goriški nadškofiji na prelomu stoletja (dr. Branko Marušič); Cerkvene razmere v istem obdobju na Goriškem (prof. Franc Kralj, ki je napisal člonek o Missiji v Prim. slov. biografskem leksikonu); Missijev odnos do cerkvenega petja (dr. Edo Škulj); Missijeva skrb za vzgojo duhovnikov (prof. dr. Franc Oražem).
V četrtek 10. septembra je g. Franc Petrič govoril o Missiji in Jegliču, prof. Ser-gio Tavano iz Gorice o zavzetosti Missije za umetnost v Ljubljani in Gorici (prikazal je vrsto diapozitivov, zlasti o kapelah v škofijskih palačah v Ljubljani in Gorici), mag. Stane Granda je govoril o katoliških shodih, sestra Jasna Kogoj o Mis-sjjevem odnosu do redovnikov, dr. Drago Klemenčič o Missiju in Mahniču, Andrej Sedej o Missiji in Sedeju. V četrtek so tudi prebrali povzetek predavanja dr. Nor-berta Miillerja iz Gradca o Missijevem delovanju v graški škofiji. Kot zaključek je Missijev sorodnik Drago Skalfe podal nekaj »družinskih spominov« na Missijo.
V deželah zahodne Evrope
	
Celotni pogled na britanski parlament z obema zbornicama. Na skrajni levi zvonik Big Ben, na skrajni desni Victoria stolp, na katerem je izobešena britanska zastava
SPREJEM PRI PAPEŽU
Simpozija se je udeležil ljubljanski nadškof dr. Alojzij Šuštar, ki je za udeležence maševal v sredo 9. sept. v cerkvi sv. Klementa. Odšel je v četrtek 10. septembra popoldne. V četrtek dopoldne je bil na simpoziju tudi goriški nadškof Bommar-ko, ki se je zahvalil organizatorjem za opravljeno delo in priporočil stalno sodelovanje med škofijami. Pozdrave in voščila so simpoziju poslali škofje iz Gradca, Maribora, Kopra in Trsta.
V sredo 9. septembra dopoldne smo bili pri skupni avdienci pri sv. očetu Janezu Pavlu II. Papež je imenoma pozdravil ljubljanskega nadškofa Šuštarja in v slovenščini nadaljeval: »Med vami pozdravljam udeležence znanstvenega simpozija o kar-
dinalu Missiji, ki je bil najprej škof v Ljubljani, nato pa nadškof v Gorici in je na prelomnici zadnjega stoletja predstavljal Slovane srednje Evrope v kardinalskem zboru ter bil neustrašen branitelj narodnih in človeških pravic pripadnikov raznih etničnih skupin in neutruden pospeševalec vzgoje duhovnikov in katoliške prenove svojih vernikov. Slovenskim ordinarijem, ki ste upravičeno ponosni na svojega rojaka in predhodnika, ki je bil tako goreč v svoji apostolski službi in zvest Svetemu sedežu, naše najboljše želje.«
Dr. Lojze Škerl
■ Komaj poldrugi mesec stara Gorijeva vlada se je morala že zateči k prvi zaupnici, če je hotela preživeti. Njen obstoj je prišel v nevarnost zavoljo različnega gledanja njenih članov na poseg italijanskih bojnih ladij v Perzijskem zalivu. Andreotti in z njim demokristjani so bili za to, naj se počaka na rezultat diplomatske pobude Združenih narodov, liberalci, socialdemokrati in republikanci pa za takojšen poseg v zalivu. Andreottija so podpirali tudi komunisti,.zeleni, pa tudi katoliška gibanja (npr. Movimento popolare) in demo-krščanski sindikat Cisl. Ko so tudi socialisti prešli na stran zagovornikov posega in s tem dali razumeti, da varovanje interesov Zahoda ni več zgolj domena Krščanske demokracije, se je zadeva spremenila iz vojaške v politično in tako se je tudi DC nenadoma izrekla za odpošiljatev ladij. Ker pa je bilo očitno, da bi vlada ob tajnem glasovanju zaradi nezadovoljnežev v PSI in DC bila poražena, je bilo treba javno glasovati, pri čemer je vlada dobila večino najprej v senatu, nato pa še v poslanski zbornici.
■ Medtem ko so v torek 15. septembra iz pristanišč v Tarantu in Augusti (Sicilija) izplule italijanske bojne ladje proti Perzijskemu zalivu, se je neuspešno zaključila v Teheranu in Bagdadu mirovna pobuda glavnega tajnika OZN Perez de Cuellarja. Iranci so bili jasni: Irak je treba obsoditi kot začetnika spopada; Irak mora tudi povrniti storjeno vojno škodo in njegov predsednik Sadam Husein naj odstopi. V Bagdadu so pa terjali od generalnega tajnika, naj razglasi sankcije zoper Iran, ker se ta ni podvrgel resoluciji Varnostnega sveta. S tem je poskus sprave še enkrat propadel.
■ Predsednik slovenske vlade Dušan Šinigoj je odprtje Plečnikove razstave na Dunaju izrabil tudi za pogovore na politični ravni. Tako se je sestal z dunajskim županom Helmutom Zilkom, ki je poudaril nujnost tesnejšega kulturnega sodelovanja med slovensko in avstrijsko prestolnico ter z avstrijskim kanclerjem Vra-nitzkym. Ta je kot po navadi bil zelo neposreden in je načel vrsto vprašanj, ki jih bo še treba razrešiti v medsebojnem sodelovanju, npr. težave pri delu meddržavne komisije za predor skoz Karavanke ter zadeve, ki težijo koroške Slovence.
■ Hamdija Pozderac, bosenski musliman, star 63 let, član predsedstva SFR Jugoslavije, bi moral prihodnje leto prevzeti vodstvo tega predsedstva in tako za eno leto postati poglavar države.Toda afera z Agrokomercom, v katero sta bila vpletena njegov brat Hakija in prijatelj Fikret Abdič, je bila usodna tudi zanj. Moralno prisiljen je podal ostavko na vse svoje funkcije v partiji in političnem vodstvu. To je isti Pozderac, zavoljo katerega je bil zaplenjen študentovski list »Katedra« v Mariboru, ker je objavil neke »vznemirljive« vesti glede njegove osebne poštenosti oz. nepoštenosti.
■ Vzhodnonemški partijski voditelj Erich Honecker je v Miinchnu zaključil svoj petdnevni obisk v ZR Nemčiji. Označil ga je »kot času primeren, smotrn in koristen«.
(3. nadaljevanje)
Veliki London, ki je nastal ob zdruzenju raznih predmestij s prvotnim Cityjem ob Temzi, meri danes 700 kv. milj (1 milja = 1.600 m). Toda zanimanje obiskovalca privlači predvsem pet kv. milj med Kensing-tonom na zahodu in Tower mostom na vzhodu ter Hampsteadom na severu in Chelseo na jugu. Najbolj znani mestni predeli so Citv, Piccadilly, Hyde Park Cor-ner in Obrežje Temze.
V	bližini hotela, kjer smo stanovali, je bila vrsta zanimivih spomenikov in stavb, vrednih ogleda, npr. kraljevska Buckin-gham palača, konjeniške vojašnice, trg Trafalgar Square, Piccadilly Circus (najbolj živahna londonska ulica), Dovvning Street (sedež predsednika britanske vlade,)
pa Big Ben (stolp z uro), britanski parlament, westminstrska opatija in katoliška westminstrska katedrala. Vse to se je dalo doseči iz hotela peš.
Izrabili smo zadnji dan bivanja v Londonu, 3. avgusta, ko smo imeli ves dan prosto, da smo si te zanimivosti ogledali. K temu so številni dpdali obisk raznih muzejev (znana sta zlasti Britanski muzej in Narodna umetnostna galerija) ter mnogovrstne nakupe. Saj so naši izletniki imeli s seboj toliko naročil s strani domačih, pa tudi s spominki se je bilo treba oskrbeti.
Kot zgrajen marksist je obiskal tudi rojstno hišo Karla Marxa v Trieru (dežela Porenje-Pfalz). Tu je doživel miroljubno protestno akcijo mladine krščanskodemo-kratske stranke, ki je zahtevala rušenje berlinskega zidu ,in odpravo streljanja za prebežniki čez mejo. Iz Trierja je Honecker obiskal svoj rojstni kraj Wiebelkir-chen v občini Neukirchen, kjer živi njegova sestra Gertrud in to v hiši, ki jo je postavil oče, rudar po poklicu. V družini je bilo šest otrok. V Miinchnu je bil gost predsednika bavarske krščansko socialne zveze Franza Josefa Straussa. Ta mu je dejal: »Priznajmo medebojno mejo, vendar jo velikodušno odprimo!«
■	Belgija je pretekli teden doživela val uporov v raznih jetnišnicah. Najprej se je uprlo več sto kaznjencev v bruseljskem zaporu Forestu. Po nekaj urah jih je policija ukrotila s solzilcem. Nato so se uprli jetniki v Leuvenu, ki so protestirali, ker je televizija pokazala udobne celice, v katere bodo namestili 26 britanskih razgrajačev, ki so v maju 1985 na finalni tekmi v Bruslju na nogometnem stadionu lleysel povzročili smrt 39 zvečine italijanskih navijačev. Končno pa je izbruhnil še silovit upor v zaporu Saint-Gilles v Bruslju. Tu so kaznjenci obvladali stražarje in nato zažgali vse, kar jim je prišlo pod roke. Šele po nekaj urah je policiji in orožnikom uspelo obvladati položaj.
Poljsko-Iitovsko bratstvo
Velikega poljskega romarskega shoda na Jasni gori se je 26. avgusta poleg poljskega prknasa Jožefa Glempa in krakovskega nadškofa kardinala Fr. Macharskega prvič udeležil tudi litovski škof. Bil je to Paul Antanas Baltakis, ki vodi duhovno oskrbo litovskih rojakov po svetu. Njegovo pridigo na praznik čenstohovske »Crne Marije«, zavetnice poljskega naroda, so številni navzoči romarji pospremili z navdušenim odobravanjem. Baltakis je spomnil, da sta poljski in litovski narod zapisala skupaj »mnoge lepe skupne strani zgodovine«.
PALAČA BUCKINGHAM IN GRAD WINDSOR
Londona, pa tudi Anglije, si ni moč predstavljati brez kraljevske rodbine. Tako se je vrasla v ljudstvo, da je postala njegov del. Govoriti čez monarhijo je isto, kot govoriti čez samega sebe. Kajti kralj — trenutno kraljica — je simbol države; on(a) povezuje ves narod, še več, vse narode in ljudstva in države, ki so vključeni v britansko skupnost narodov.
Kraljevska rodbina ima v Londonu za bivanje takoim. Buckinghamsko palačo. Imenuje se. po vojvodi istega imena, ki jo je zgradil leta 1703, sedanje mogočno pročelje pa je iz leta 1913. Vsi, domačini in tujci, dobro vedo, kdaj je kralj(ica) doma. To naznanja zastava na stavbi, če je ni, tudi kralja ni v palači.
Vsak dan pride ob 1.1. uri do slikovite zamenjave straže pred stavbo, kar privabi na tisoče radovednežev. Seveda smo bili tudi mi med njimi. Ne vsi, pač pa mnogi. Dva dni prej smo namreč prisostvovali podobni ceremoniji ob obzidju gradu Windsor, ki prav tako pripada kraljevski rodbini in kjer se njeni člani še več mudijo kot v samem Londonu.
Na sporedu našega bivanja v Angliji je bil namreč tudi obisk tega gradu, za kar smo porabili celo dopoldne. Grad je res mogočen in vreden ogleda. Ko smo prišli, smo že našli množico turistov; prednjačili so drobni Japonci. Tudi tam je prišlo ob 11. uri do zamenjave straže. Vsa slovesnost je trajala 40 minut. Ena naših udeleženk je prizor ovekovečila in si ga bralci lahko ogledajo v današnji številki.
Grad Windsor leži na umetno postavljenem griču, skoro uro vožnje iz mestnega središča. Ob njem je nastalo lično mestece istega imena, po južni strani se ga pa dotika reka Temza. Marsikdo si po njej privošči turistično vožnjo iz Londona, da obišče grad. Ker je reka kar romantična, je ob njej nastal cel kup restavrantov. Tudi nam je bilo dano, v enem izmed njih imeti kosilo, medtem ko so ladjice po reki nenehno drsele v obe smeri.
VVESTMINSTRSKA OPATIJA IN PARLAMENT
Morda se bom neprimerno izrazil, če bom zapisal, da bi bilo skoro neke vrste »bogokletje«, če bi odšli iz Londona, ne da bi si ogledali westminstrsko opatijo in parlament. Saj si brez teh dveh stavb ob Temzi sedanjega Londona res ne da predstavljati.
Ime opatije ima svoj izvor v otočku Westminster Eyot, na katerem je zadnji anglosaški kralj sv. Edvard Spoznavalec sklenil postaviti samostan »v večjo čast božjo«. Da bi dela bolje nadzoroval, se je tudi sam preselil iz bližnjega Cityja na
ta otoček in si postavil hišo za bivanje. Tako sta ta samostan in kraljevska palača od 11. do 16. stol. postala tesno med seboj povezana, simbol povezave Cerkve in države. Šele v drugi polovici 16. stol. so kralji svojo palačo, ki so jo neprestano večali, zapustili in ta je postala sedež obeh zbornic: lordske in poslanske, kar je še danes.
Westminstrska cerkev se še vedno imenuje opatija, čeprav že od leta 1540, ko je kralj Henrik VIII. benediktinski samostan razpustil, ni več. Toda skozi pet stoletij je bila žarišče molitve in dela teh preroditeljev zahodne Evrope.
Kralj Edvard Spoznavalec je doživel posvečenje prve westminstrske cerkve 28. de-
Dovvningstreet št. 10, Dovvning ulica, kjer je sedež predsednika britanske vlade. 2e tretjo zakonodajno dobo izvršuje to funkcijo odločna Margareth Thatcher. Ob vhodu dva tipična angleška policista, ki jim ljudje rečejo »bobby«
cembra 1065. Že 5. jan. naslednjega leta pa je umrl. Njegov sin Harald je nato v bitki pri Hastingsu istega leta (1066) padel in v vvestminstrski cerkvi se je dal okronati za kralja zmagoviti Viljem Zavojevalec. Te cerkve že davno ni več. V naslednjih stoletjih je zrasla današnja mogočna cerkev, v kateri je pokopanih osem kraljev in kraljic in v katerih se ves čas vršijo kronanja angleških kraljev.
Kdor vstopi v to cerkev, ostane osupnjen nad bliščem te mogočne stavbe, nad umetninami, ki jih hrani in nad glavno ladjo in stranskimi kapelami, ki jo sestavljajo. Ena ura za ogled je mnogo premalo. Ponovno in ponovno bi se bilo treba vračati vanjo, saj je čudovit pomnik preteklih časov.
Prav tako pa je tak pomnik tudi poslopje parlamenta in visoki stolp z uro (Big Ben), ki sestavljajo nekako trojico, ki vsakega Britanca napolnjuje s ponosom in samozavestjo. Na tem bivšem otoku se je stoletja krojila usoda prenekaterega naroda, od tu so ladjevja odhajala v britanske kolonije in se vračala do vrha naložena, in prav tu so se tudi za nas sprejemale v času zadnje vojne usodne odločitve. In če danes Anglija gospodarsko ali politično ne pomeni več toliko kot še pred nekaj desetletiji, pa ima veliko zadoščenje: ves svet se trenutno sporazumeva v angleščini. In to ni malo!
Jože Jurak
Stražna stolpa in del obzidja gradu Windsor nad reko Temzo. V gradu prebiva angleška kraljevska družina, kadar ni v Londonu, kjer stanuje v palači Buckingham. Na sliki slikovita zamenjava straže, ki se vsak dan izvrši ob 11. uri. Ceremonija traja 40 minut
OKNO V DANAŠNJI SVET
Mirenski Grad vabi
2e v davnem letu 1914 je o Mirenskem gradu v verskem mesečniku Bogoljubu zapisano, da »je ena najlepših točk na slovenski zemlji«, leta 1916 pa »Krasen kraj to je, eden najlepših na slovenski zemlji...«. »Družina« pa piše o »vrhu lepote in molitve«, dekle iz Miinstra dodaja: »Na Mirenskem Gradu sem skusila Boga.«
Nič presenetljivega torej, da so naši predniki na tem kraju postavili božjepot-no svetišče, nič čudnega, da nas ta kraj ,vedno znova vabi k sebi. Kot bi se hoteli dvigniti nad nezadostnost vsakdanjika, premagati potrošniško osiromašenost, potešiti duhovne globine in se približati prvinski prisotnosti. Na griču nas sprejme žlahtnost božjega stvarstva, ki se razodeva tu v razkošnem razgledu tja do našega najvišjega očaka Triglava. Božjim navdihom je verno prisluhnil človek: izbrani kraj je pozidal z veličastnim svetiščem, naselil s stalnim občestvom delavcev v Gospodovem vinogradu, odprl številnim gostom in obiskovalcem.
Misijonar z Grada Anton Pust v brošuri Mirenski Grad pri Gorici sedanje življenje takole opisuje: »Prava duhovna oaza je postal Mirenski Grad z Domom duhovnih vaj in Marijinim svetiščem. Mnogi najdejo tukaj zopet notranji mir, poglobijo vero, dobijo novih moči za svoje poslanstvo v družini, v Cerkvi in na delovnem mestu. Mladi spoznavajo smisel življenja in pravo življenjsko usmeritev.«
GRAD NEKOČ
Pet sto let bo prihodnje leto minilo od prve omembe cerkve na Gradu. Kratek pregled zgodovine griča od leta 1488 naprej pokaže še nekaj pomembnih mejnikov, katerih važni nosilci so bili mirenski župniki Ivan Marušič, Janez Eler-sič, Ivan Rojec in Oskar Pahor.
V	letih 1753-56 je bila pod vodstvom Marušiča postavljena druga znana cerkev na Gradu, Elersič pa je leta 1862 pričel z gradnjo novega mogočnega svetišča. Cerkev s tremi ladjami in dvema zvonikoma je bila dograjena šele po njegovi smrti, posvetil pa jo je na angelsko nedeljo 1886 goriški nadškof dr. Alojz Zorn.
Med prvo svetovno vojno je bila cerkev porušena, na njenih temeljih pa po vojni zgrajeno novo, spet mogočno svetišče. Glavno težo skrbi zanj je nosil priljubljeni dekan Oskar Pahor. Zgodovinski dogodki so se razvijali tako, da je bila ta cerkev, ki jo štejemo za četrto po vrsti, posvečena šele pozneje. Med drugo vojno je bilo deloma poškodovana, potem pa veličastno obnovljena.
Novo življenje je na Grad prinesel neutrudni garač misijonar Alojzij Trontelj. Po njegovi zaslugi je popularni mojster Tone Kralj cerkev odel v pravo umetniško lepoto. Sobratje lazaristi zelo prizadevno nadaljujejo Trontljevo delo. Po lanskoletni obsežni prenovi je cerkev slovesno posvetil koprski škof dr. Janez Jenko 13. julija 1986 (ob stoletnici posvetitve Elersi-čeve cerkve).
Kroniki cerkve je dodati še tri spremljajoče mejnike: prihod usmiljenih sester 11960 in v naslednjih letih), izgradnja doma duhovnih vaj (1970), pa tudi njegovega prizidka (1981).
GRAD DANES
Cerkev na Gradu je posvečena Žalostni Materi božji. Ob njej se zbirajo verniki od vsepovsod, posamično in v občestvih,
ob delavnikih in praznikih. Največ jih pride na tradicionalno kvatrnico in na vsakoletno božičnico pevskih zborov Goriškega pastoralnega področja. Le-to prireja na Gradu tudi letno srečanje bolnikov, invalidov in ostarelih, kakor tudi srečanje ministrantov. Večja shoda sta na Gradu še v ranem velikonočnem jutru ob vstajenj-skem slavju ter na nedeljo po prazniku sv. Rešnjega telesa (obakrat s procesijo).
Skoraj vsako leti se zvrsti tudi ena ali več izrednih slovesnosti. Tako je starosta slovenskih lazaristov Alojzij Mlakar obhajal srebrno, zlato in biserno mašo. Na Gradu je bilo tudi več domačih novih maš, obiščejo pa ga tudi drugi novomaš-niki iz vrst misijonske družbe. Lani so se vrstile posvetilne slovesnosti, letošnje leto pa je v znamenju zvonov. Tudi orgelski in zborovski koncerti imajo na Gradu bogato tradicijo.
Sicer pa sta ob nedeljah redni božji službi zjutraj in popoldne. Domačemu občestvu se pridružijo nedeljniki iz različnih drugih župnij, zlasti ob sončnih popoldnevih ali tudi v poletnih jutrih jih pride kar lepo število. Posebej ob praznikih je v cerkvi tudi veliko spovedovanja.
Organizirane skupine z avtobusi prihajajo največ ob sobotah, včasih tudi ob nedeljah. Pogostejši so spontani obiskovalci, večkrat tudi izletniki, ki jih privabi že sama lepota narave na prijaznem griču.
Na Gradu delujeta dve samostanski skupnosti, pet duhovnikov in dva brata v lazaristovski skupnosti, blizu petdeset sester pa pri usmiljenkah. Sestre so pri Mariji zveste molivke, pa tudi skrbnice vzorno snažnega in okrašenega svetišča. Duhovniki so stalno na voljo za duhovno oskrbo, redno delo nekaterih pa so tudi ljudski misijoni, tridnevnice in druga pastoralna pomoč po župnijah.
Ob poti na Grad so postaje križevega pota z novimi umetniškimi podobami akademskega slikarja Lojzeta Čemažarja iz leta 1985. Sredi poti je tudi stara obnovljena kapelica, sedaj posvečena svetima bratoma Cirilu in Metodu, upodobljenima na freski istega umetnika (1986). Še bolj je znan Kraljev križev pot iz let 1957 in 1958 v sami cerkvi. Ob čudovitem razgledu pritegnejo pozornost na vrhu griča poleg že opisanega tudi Svete stopnice, Kalvarija — trije kamniti križi in pokopališče.
NOVI ZVONOVI
V	veliko veselje številnega občestva je bilo na ietošnjo veliko noč oznanjeno po-
Nasmeh daje počitek v utrujenosti, obnavlja pogum v omahljivosti, je tolažba v žalosti in ublažitev vsake bridkosti. (F. Faber)
menljivo sporočilo: svetišče bo dobilo nove zvonove. Nihče ni takrat niti pomislil, da bodo že po štirih mesecih zvonovi na Gradu. Pa vendar: ljudje so se takoj odzvali z velikodušnimi darovi, kar je dalo poguma k takojšnjemu naročilu. Takšno navdušenje daje upanje, da bo darežljivost prijateljev zvonov in Grada izplačala tudi preostali dolg in nemajhne stroške za opremo.
Zvonove je ulila tovarna Ferrolit v Žalcu. Največji tehta 1300 kg in je posvečen Mariji, drugi ima 540 kg in je posvečen Križu, tretji pa tehta 286 kg in je posvečen sv. Vincenciju Pavelskemu. Z obstoječim zvonom v zvoniku, ki bo drugi v skupni četvorici, se bodo ujeli v enotno melodijo D, F, G, B, zaradi prilagoditve sedanjemu zvonu vsi rahlo znižani.
V	Miren je zvonove pripeljal domači prevoznik in jih dva dni hranil kar doma. Že na njegovem dvorišču so bili zvonovi deležni velikega občudovanja, svečano okrašeni in ob radostnem zvončkljanju otrok pa so se v nedeljo 23. avgusta podali na Grad. Sprejelo jih je navdušeno ploskanje, nagovor, molitev, pesem. Med slovesno mašo je pobudnik tega zadnjega podviga g. Anton Pust obširno predstavil poslanstvo zvonov, domači možje pa so potem nove zvonove popeljali v cerkev, kjer jih obiskujejo vedno novi občudovalci. Čas posvetitve še ni določen.
KVATRNICA
Pred nami je kvatrnica, stari tradicionalni romarski shod, za katerega vedo daleč naokrog. Tukajšnji domačini jo nosijo v sebi kot eno naj lepših mladostnih izkustev. Množice so v starih časih ob tem prazniku dobesedno preplavile mirenske ulice. Prihajale so z vse Goriške, Brd, Krasa, s Tržaškega, Istre, Furlanije, prihajale peš, z vozovi, kolesi. Že v soboto popoldne in zvečer je prišlo veliko romarjev, ki so prespali v cerkvi in naslednje jutro prepustili mesto drugim. Vse praznovanje je bilo tudi zunaj mogočno: stojnice-štanti (del Mirna, neposredno pod Gradom, se še danes imenuje Štant), vrtiljaki, ples...
Tega spremljajočega blišča danes ni več. Poudarek je sedaj na bogoslužnih slovesnostih, razlagi sporočila Matere pod križem, molitvi in Evharistiji, ljudski in zborovski pesmi. V zadnjih letih je Grad na praznik obiskala vrsta slovenskih škofov: Šuštar, Jenko, Pirih, Lenič, Kvas.
L. S.
Letošnji skavtski tabori
mm
Božjepotno svetišče Žalostne Matere božje na Mirenskem Gradu z Domom duhovnih vaj (na desni). Fotografija je bila posneta nedavno
V četrtek 3. septembra je imelo razširjeno pokrajinsko vodstvo Slovenske zamejske skavtske organizacije (SZSO) že običajno sejo ob zaključku poletnih taborov. Tako imenovane »posprave«, ki je bila v dvorani Marijinega doma v ul. Ri-sorta 3, se je udeležilo okrog 40 voditeljev in voditeljic, ki so približno 15 dni svojih poletnih počitnic žrtvovali za svoje mlajše brate in pripravili štiri po starostnih vejah razdeljene tabore: Stojan Pahor (tabor VV - volčiči in veverice), Tamara Petaros in Olga Tavčar (tabor A/IV - izvidniki in vodnice), Fabrizio Polojaz (tabor B/IV) in Marija Lozej (potovalni tabor).
Naj za kroniko naštejem le glavne podatke v zvezi s temi poletnimi dejavnostmi, ki jih naša organizacija smatra kot višek letnega delovanja. Prvi po vrsti je bil potovalni tabor. Kot je to že običajno, se tabor deli v dva dela: potovalni in stalni del. Letos si je vodstvo tabora, ki je trajal od 6. do 17. julija, izbralo kot cilj potovanja Kamniške Alpe, stalni del pa je bil v naselju Vir pri Nevljah v občini Kamnik. Udeležilo se ga je 22 članov, povečini novincev roverjev in popotnic.
Od 20. julija do 3. avgusta pa je bil v Cerovem Logu na Dolenjskem eden izmed taborov, namenjenih srednji starostni veji. Letos sta tabor B sestavljala 2. in 4. steg, točneje 36 izvidnikov in vodnic ter okrog deset voditeljev.
V Žirovnici pri Žireh pa so imeli ostali izvidniki in vodnice (1., 3. in 5. steg) še svoj drugi tabor: tabor A. Tudi tu je bilo v vodstvu približno deset oseb, ki so skrbele za reden potek programa. Tabora, ki je trajal od 27. julija do 10. avgusta, se je udeležilo 38 članov.
Pa poglejmo še tabor volčičev in veveric! Ta je bil morda še najbolj prizadet zavoljo vztrajnega slabega vremena in morda ne prav primernega zemljišča. Načelnik Stojan Pahor je po posvetu z ostalim vodstvom sklenil, da se tabor prekine nekaj dni prej. Hvaležni župniku g. Gačniku, ki je v župnišču gostoval premočene in pre-mražene volčiče in veverice, so se s starši vrnili domov že v nedeljo 9. avgusta namesto predvidenega 13. Bilo jih je 73 (skupno z vodstvom sto), kar se jih je 3. avgusta zbralo v Stranjah pri Kamniku.
Končni beri letošnjih taborov lahko vsekakor damo zadovoljivo oceno. Udeležilo se jih je nad dve sto članov, od katerih je bilo približno 50 voditeljev. Tako visoko število starejših aktivnih skavtov in skavtinj je prav gotovo pripomoglo k uspehu taborov.
Pri načrtovanju pa so voditelji kar precej časa posvetili iskanju najustreznejših vzgojnih prijemov v danih okoliščinah, tako da ni delo slonelo le na golem aktivizmu, ampak predvsem na osmišljevanju naloženih nalog in obveznosti. Tak sistem odnosov je lahko pripomogel k lepemu vzdušju in k ustvarjanju trdnih prijateljskih vezi
»Skavtizma ne moreš razumeti, moraš ga živeti,« je bilo poudarjeno v enem izmed poročil. In dejansko je v tem stavku zaobjeta celotna ideja skavtizma, ki je le sistem življenja in odnosov človeka do sočloveka, do Boga in do vsega njegovega stvarstva. Prav na teh elementih je slonelo delo na taborih. Zdravo bivanje v naravi in z naravo, v kateri lahko vsakdo iz dneva v dan odkriva božje delo, ki prav zaradi tega ne sme postati vir ne-
brzdanega izkoriščanja, temveč le življenja; veselo bivanje z brati skavti, ki nas uči, da je poleg nas še nekdo drug, ki ima ravno tako pravico do življenja kot mi, in ki nas z visokih sfer individualizma vrže na tla pristnih in zrelih medčloveških odnosov; spoznavanje in navezovanje stikov s pripadniki istega naroda, kar pomaga k utrjevanju lastnih korenin, obenem pa Slovence v matični domovini opozarja na dejstvo, da tudi tostran meje živi delček našega majhnega, a nadvse žilavega naroda.	Marijan	Kravos
S TRŽAŠKEGA
Pastoralni dnevi
Od 21. do 27. septembra bodo v Trstu »škofijski pastoralni dnevi«. Gospod škof je naslovil na vse vernike kratko priporočilo za molitev in za sodelovanje na tem srečanju.
Cerkev ima misijonsko poslanstvo in zato je naša dolžnost, da to čutimo in da v ljubezni do Cerkve, tudi krajevne, s škofom povezani, združimo svoje moči in strnemo svoje vrste. Cerkev je vedno mlada, združena in zvesta v službi človeka, za njegovo rešitev.
To delo mora podpreti molitev, da si izprosimo Gospodovo milost in darove Sv. Duha. Ker smo v Marijinem letu, naj delo spremlja prošnja k nebeški Materi.
Gospod škof želi, da smo vsi eno in soudeleženi pri njegovem načrtu, da bo tako »svet veroval, da si me ti poslal«.
Dolina
Dr. Aldo Štefančič, dosedanji ravnatelj srednje šole »S. Gregorčič« v Dolini se je po 27 letih službe poslovil in sprejel ravnateljstvo srednje šole »I. Cankar« v Trstu. Na njegovo mesto v Dolino pride dosedanji ravnatelj srednje šole »I. Cankar« prof. Aleksander Kriščjak.
Po duhovnih vajah
Kar naprej se dan za dnem izpolnjuje evangeljska napoved, da je »veliko poklicanih, a le malo se jih odzove na klic«. Udeleženke duhovnih vaj (28 po številu) smo ugotovile, da so odsotne, opravičeno ali neopravičeno, prikrajšane za neskaljeno srečo, ko ne čutijo potrebe po duhovnem oddihu v Hiši blagrov (Le Beatitudi-ni). Očitno ne pogrešajo ničesar, kljub zadušljivemu labirintu vsakdanjosti. Praviloma imamo za privilegirane tiste, ki se jim posreči povzpeti se do čudotvome triglavske rože. V našem primeru se prav rade prištevamo tistim »malim in preprostim«, da smo mogle vsaj za tri dni uživati radodarnost božje bližine.
Zavedamo se, da po opravljenih duhovnih vajah ne bomo na mah zablestele v popolnosti, bogatejše pa smo za izkustvo: »Pridite in poglejte, kako dober je Gospod!« To pa nas zavezuje k dolžnosti, da ne nehamo trkati in prositi za oznanjevalce »skrivnosti božje navzočnosti med nami«. Hvala g. organizatorju tega tečaja; hvala tudi govorniku za njegovo umirjeno, prepričevalno besedo, polno božje modrosti. Dnevi zbranosti so nam izostrili čut, da je molitev učinkovita, žrtev pa še bolj, zato: »Na delo tedaj, ker resnobni so dnovi, a delo in trud nam Bog blagoslovi!« - F. V.
HII>lllllllllllllltUIIIIIIMIIllllll1lllllllll1llllllllllllllllllMIIIIIIIIIIII1llllllllllllllll!llll1IIIIIIIIIIIIUIIIIIIII1IIIIIIIIIIIIIIIIIIHlllMIIIHIII1llllllllllllllllllllllinilllMIIIIIIIIIIIIIIIIIIIUIHIIIIIIIIIlnllllllllllllllllll1lllllllllllllllllllltl!lllllllllltlHUItlltlllltllllinilHIII1lllllllll llllllllllUIIIIIIIHlHIUHIllllllllllllllltlHIHIIllllllllllllllllltlinilllllUIIIIIHnUUMlIUUlUlUlllllllMIHUlMIIIIMlUJIllllUIHIIIIIIlillllMMUlllllllUlllllllllllllUniltlllUllllllimiUlnilllllllltlllllt
Odmevi na Drago 1987
Slovenski parlament treh Slovenij
LETOŠNJA DOZDEVNA ZADREGA
Še vedno zbiramo vtise vsega tistega bogastva besed, ki so bile izrečene na letošnji »Dragi«. Saj res; Draga — že kar magična beseda! Ker sploh ni Draga, pa vseeno je Draga in nam je draga — ljuba. Vsaj nekaterim. Drugim je spet manj draga, ker se na njej obravnavajo teme, ki jim niso drage in na katere bi zdaj radi kar pozabili.
Nekdaj je »Draga« bila v Dragi, idilični vasici nad Glinščico in potem, čez precej let, tudi ko se je preselila na Opčine, je še zmeraj ostala »Draga«, zlasti pa nam je še zmeraj draga.
Naj bo že zadosti ljubkovanja s tem imenom, še zlasti, ker je bila omenjena zadrega v zvezi z 'letošnjo »Drago«. Še Predno na kratko preletimo vsega izrečenega v dveh sončnih in enem vetrovno-ob-lačno-deževnem dnevu, povejmo, da se dozdevna zadrega »Drage« kaže na dva načina.
Potem, ko je drugi dan študijskih dne-vov predavatelj, mlad slovenski univerzitetni profesor v Argentini, govoril o najbolj trpečem slovenskem izgnanstvu, o Slovencih, ki so pred komunističnimi »navadami« pribežali v Argentino, je naslednji dan slovenski dnevnik iz Trsta, oziroma njegov poročevalec iz »Drage«, pisal o tem, kako je predavatelj spravil »Drago« v zadrego s tem, ko je povedal, pred kom in zaradi česa so Slovenci po zmagi revolucije v osrednji Sloveniji, odšli v pregnanstvo v novo domovino. Omenjeni dnevnik je pisal, da je predavatelj izražal »ljubezen do slovenstva, ki gori pod zastavo protikomunizma« in »nekega daljnega domobranstva«. Še en citat: «... odločno zagovarjal domobranski prav in očital komunistom najhujše zločine zoper slovenstvo in Slovence. Slovenijo je opisal kot deželo v kleščah komunizma, ki poraja duhovno in tudi drugače slepe ljudi«. V diskusiji, ki je sledila predavanju, naj bi poslušalci predavanja izražali zaradi takega predavateljevega stališča, zadrego, ker da je bilo očitno, da predavatelj »ne pozna slovenskih razmer«.
V	zvezi z omenjeno tematiko je bilo v »Dragi« sicer res čutiti zadrego, pa seveda
ne iz razlogov, ki jih je navajal zgoraj omenjeni časopis, pač pa zato, ker je »Draga«, kot najsvobodnejše zbirališče in najsvobodnejša »prižnica« osrednje, zamejske in izseljenske Slovenije, šele letos našla predavatelja, ki je o usodi domobranstva in ravnanju partizanskih zmagovalcev spregovoril odkrito in odgovorno do slovenstva. Zadrega je bila zaradi tega, ker se celo v osrednji Sloveniji, ki, priznajmo, da je avtor res čisto najbolje ne pozna, o tragediji domobranstva in pokolu 12 tisoč domobrancev po vojni, že leta in leta precej svobodno govori in piše. Letos je to zadrego odpravila tudi »Draga«.
OBLJUBLJENA PODPORA IZ AMERIKE
V	petek 4. septembra se je v sončnem popoldnevu posedlo v parku Finžgarjeve-ga doma na Opčinah skoraj 200 ljudi s Tržaškega in Goriškega, iz osrednje Slovenije, s Koroškega, mnogi pa tudi iz Nemčije, Švice, Kanade, ZDA, Argentine in nikdar manjkajoči dr. Jurij Koce iz Avstralije, nekdanji poslanec kraljevine Jugoslavije, ki je že krepko zastavil deveto desetletje svojega življenja.
Po protokolarnih besedah predsednika Društva slovenskih izobražencev iz Trsta
Sergija Pahorja, ki je predstavil vse predavatelje letošnje »Drage«, je prevzel besedo dr. Rudolph M. Sussel, čigar originalni priimek Sušelj izhaja iz Košanske doline na Primorskem in se je z njim podpisoval njegov ded, predno je odšel v Ameriko. Dr. Sussel je dal svojemu predavanju naslov »God Bless Slovenia«. Avtorja ni treba posebej predstavljati, saj je zlasti v ZDA zelo znan, ker je urednik »Ameriške domovine«.
Iz zgoščenega, pragmatično podanega predavanja, v ameriškem stilu, kot je rekel Sergij Pahor, bi bilo potrebno omeniti dve poglavitni misli, ki sta izstopali. »Sem tretja generacija priseljencev v ZDA,« je dejal Sussel »in sem Američan/!), ne čutim se Slovenca, čutim se Američana, toda zavedam se svojega slovenskega porekla.«
Predavatelj je to, da se zaveda svojega porekla, dokazal z izbornim znanjem slovenščine, ki je zaškripalo samo pri nagla-ševanju posameznih besed. Povedal je, da se tako kot on počuti večina potomcev slovenskih priseljencev. Potem je navedel podatek, da se je v ZDA, leta 1980 izreklo za Slovence 126.463 ameriških državljanov, ki so včlanjeni v brezštevilnih društvih.
Drug pomemben poudarek njegovega predavanja pa je bil v tem, da Slovenija v Jugoslaviji lahko računa tudi na tiste potomce slovenskih izseljencev, ki se tako kot on že čutijo Američani. Dr. Sussel je omenil možnost bližnjih »velikih dogodkov« v osrednji Sloveniji in zatrdil, da bodo v tem primeru vsi, ki v sebi čutijo slovensko poreklo, pri ameriški vladi storili vse, da bodo ZDA, kot velesila, ukrepale tako, kot bo za slovenski narod najbolj prav.
Po predavanju je sledila debata, v kateri je zlasti blestel znani slovenski oporečnik, nekdanji politični zapornik, Viktor Blažič. Bistveni poudarek njegovega izvajanja je bil v naglasitvi dejstva, kako zahodne države z ZDA na čelu zagovarjajo jugoslovanski centralizem in s tem škodujejo Slovencem, ker ne poznajo Balkana.
V	tej zvezi se je priporočil predavatelju, naj Slovenci v ZDA in povsod po svetu prepričajo zahodne vlade, da je krepitev centralizacije v Jugoslaviji dejansko razbijanje Jugoslavije, ki ga pa (zahodne države seveda) ne marajo, ker jim je všeč taka Jugoslavija (ozemeljsko) kot je in nočejo novih kriznih žarišč.
Vinko Levstik
•filial m
Letošnje romanje na Barbano
Ob nič manjši udeležbi kot prejšnja leta so slovenski verniki iz goriške in tržaške škofije na praznik povišanja sv. Križa v ponedeljek 14. septembra poromali na Barbano, ki naj bi bila v Marijinem letu deležna še posebne pozornosti.
Ob milem in toplem jesenskem dnevu so romarji na otoku prebili prijeten dan. Mnogi so opravili sv. spoved, zalo številna so bila sv. obhajila, velika tudi prisotnost slovenskih duhovnikov, ki so somaševali z goriškim nadškofom Bommarcom. Ob oltarju smo jih našteli 25. G. škof je v slovenščini maševal in v tem jeziku povedal tudi uvodne in zaključne misli, popoldne pa vodil pete litanije Matere božje. Prošnje je oblikovala mladina, pridigo pa je imel Milan Nemac iz Trsta.
Omenil je Marijino leto kot pripravo na vstop človeštva v tretje tisočletje krščanskega obdobja ter nato naštel, kaj naj bi kot Marijin narod prosili: za naše dušne pastirje, da bi skrbno vodili zaupano jim čredo, za nove duhovne poklice, za našo mladino in naše družine, za vesoljno Cerkev. Ob Mariji naj bi se učili resničnega krščanskega življenja. O njej zvemo iz sv. pisma, da je bila na poseben način izbrana za veliko nalogo, da je bila žena vere in brezmejnega zaupanja v božjo voljo, ponižnega in preprostega srca, velika v darovanju, žrtvi in bolečini ter vzeta z dušo in telesom v nebo. Tudi mi naj bi bili zvesti Bogu in svoje življenje navdihovali po božji besedi, kar pa danes ni lahko, saj sedanja družba nima več smisla za 'Boga in nekatere vrednote, človeštvo je izgubilo čut za greh, za to, kar je dobro in slabo, je brez idealov. Zato je povsod čutiti duhovno praznino. Marija, ki »je v svojem zemeljskem življenju hodila na romanja vere pred Cerkvijo« (molitev sv. očeta za Marijino leto), naj nas vodi k svojemu Sinu, Odrešeniku sveta!
Popoldne je bil v svetišču najprej rožni venec s prepevanimi skrivnostmi, čemur je sledil orgelski koncert, ki ga je izvedel Dimitrij Rejc, napovedoval pa prof. Stanko Jericijo. Vse se je zaključilo z mogočnim petjem ljudskih pesmi in litanij Matere božje. - j k
Duhovna obnova
V nedeljo 13. septembra je bil dan naših non in družbenic. V prav lepem številu so prišle v Zavod sv. Družine na duhovno obnovo in, če hočete, tudi na prijateljsko srečanje. Dopoldne jih je bilo okrog 60, popoldne pa še več, kakih sto. Z veliko zbranostjo so poslušale g. Jožka Kraglja iz Batuj, ki zna veliko vzpodbudnega povedati mlajšim in starejšim. Srečanje se je zaključilo zvečer s sv. mašo, pri kateri so vse prejele sv. obhajilo.
Letos so bile dobro zastopane Sovodnje iri Gabrje ter seveda Gorica; tudi iz Jugoslavije jih je bilo nekaj, čudno je pa, da so leto za letom odsotne nekatere velike naše župnije, ki ne pošljejo prav nobene udeleženke. Matere, žene, druga nedelja v septembru je vsako leto vaša nedelja!
Števerjan
V petek 11. septembra smo ob veliki udeležbi domačinov, pa tudi znancev iz Gorice in sosednjih vasi spremili k zadnjemu počitku Albina Hledeta, očeta bratov Hlede, ki so člani znanega ansambla iz števerjana.
Pokojni Albin se je rodil leta 1914, ko se je bila že začela prva svetovna vojna. Luč sveta je zagledal pri »Mežnarjevih« in je bil prvi od sedmih otrok. Njegov oče Ciril je bil dolga leta cerkovnik zlasti v času, ko je bil župnik pok. Ciril Sedej. Že v plenicah je moral okusiti gorje begunstva. Mladost mu je potekala ob trdem delu, saj so bili doma koloni.
V drugi svetovni vojni je bil nekaj let delavec v Nemčiji, kjer je spoznal ženo Marčelo, ki se je z njo poročil leta 1943. Rodili so se mu trije sinovi in hčerka.
Ko so se po drugi svetovni vojni gospodarske razmere počasi izboljšale, je prišel tudi on do stalnega zaslužka, ki je njemu in družini omogočil primernejše življenje.
Ker je bil takega dela vajen že iz mladih let, je rad, ko je bila potreba, v cerkvi priskočil na pomoč kot cerkovnik, zlasti tako, da je poskrbel za zvonjenje ob pogrebih.
Zdaj so zvonovi pri farni cerkvi tudi njemu zapeli v zadnje slovo. Številni vaščani so se udeležili njegovega pogreba in s tem pokazali, kako je bil v naši sredi
priljubljen. Cerkveni zbor mu je pod vodstvom organista Hermana Sreberniča občuteno zapel med mašo zadušnico in ob odprtem grobu. Pogreba sta se udeležila tudi dr. Kazimir Humar in škofov vikar dr. Oskar Simčič, ki jima je pokojnik večkrat pomagal v času njune službe v Ste-verjanu.
Vse farno občestvo se pok. Albinu zahvaljuje za vestno opravljanje službe pri cerkvi in se pridružuje žalosti družine Hlede ter izreka soprogi in otrokom iskreno krščansko sožalje. - A. L.
Vrh sv. Mihaela
V nedeljo 20. septembra bodo na Vrhu slovesno odprli in izročili svojemu namenu kulturno športno središče, ki obsega balinarski stezi, igrišče za nogomet, tenis, odbojko in košarko, poleg tega pa je še zgradba s pritiklinami za kulturne namene. K temu središču, ki ga domačini na-zivajo Brajda, je sovodenjska občinska uprava zgradila pet metrov široko cesto, pred vhodom pa velik parkirni prostor.
V zvezi s tem središčem je koprska TV v programu »Odprta meja« 12. avg. letos predvajala razgovor med časnikarjem M. Waltritschem in predsednikom zadruge, ki je zgradila ta center, prof. Leopoldom Devetakom. Ta je povedal, da je bila misel postaviti kulturno športno središče v povojnih letih vedno živa, zlasti ker prosvetno društvo »Danica« ni imelo lastnih prostorov, do konkretnih korakov pa je prišlo v letu 1974, ko je bila sprožena misel, naj se ustanovi gospodarska zadruga, kar se je zgodilo leta 1977.
Kulturni program v zvezi z odprtjem središča se je že začel s športnimi nastopi 29. avgusta: turnir v malem nogometu, dva odbojkarska turnirja in celodnevni turnir v balinanju. Na dan odprtja bodo sodelovali osnovnošolski otroci, sledil bo recital mladinskega odseka društva »Danica«, priložnostni govor, pozdravi pa bodo ta kulturni program zaključili. Sledila bo vesela družabnost, udeleženci pa si bodo lahko ogledali prostore in razstavo.
Društvo je namreč pripravilo dokumentarno razstavo o preteklem življenju vasi.
S	tem se že dalj časa bavijo Nerina, Dor-jana in Miranda Devetak. Zbrano gradivo obsega stare listine, slike in kmečko orodje ter druge predmete, ki so bili nekdaj v rabi v vasi.
Ob odprtju središča bo izšla tudi brošura, ki sta jo pripravila Leopold in Karlo Devetak. V njej (je opisano delovanje društva »Danica« na kulturno športnem področju, razvoj vasi Vrh po zadnji vojni, delovanje gospodarske zadruge, Kraških krtov, lovske družine, borčevske organizacije in društva prostovoljnih gasilcev.
Remo Devetak
Kvatrnica na Mirenskem Gradu
V soboto zvečer pred praznikom 19. septembra bo maša ob 19. uri, ki jo bo opravil s Kapele v Novi Gorici p. Jože Urbanija. Poje cerkveni zbor z Kapele. Po maši procesija z lučkami.
Na praznik v nedeljo 20. septembra bodo maše: ob 7. uri peta z govorom — vodi letošnji novomašnik Misijonske družbe Tone Ovtar, ob 10. uri župnijska slovesna maša, vodi župnik Mirko Žakelj.
Sklepna slovesnost popoldne: ob 15.30 pete litanije, ob 16. uri slovesna maša, ki jo bo imel mirenski rojak lazarist Jurij Devetak. Poje zbor župnije Miren.
Priložnost za spoved ves dan.
Šport:
Edinstveni športni dogodek
V dneh 26. in 27. septembra bo goriška pokrajina organizirala v novi telovadnici športnega centra 01ympije ob Katoliškem domu izjemen odbojkarski turnir, na katerem bodo sodelovale štiri zelo kakovostne ekipe: Bistefani Torino (Italija), Stavbar Maribor (Jugoslavija), Kemička Usti iz Vitkovice Ostrava (Češkoslovaška).
Moštva se bodo potegovala za trofejo mesta Gorice, ki je v prejšnjih treh izvedbah pripadla tej ali oni mladinski državni reprezentanci, a bo letos šla v roke klubskim ekipam, ki spadajo v sam vrh evropske odbojke.
Pokrajinski odbornik za šport dr. M. Špacapan je hotel, da se letošnji turnir odvija v novem slovenskem športnem centru prav ob otvoritvi, ki bo tako pridobila na svečanosti in važnosti; srečanje samo pa bo obogatilo mesto Gorico s športnim dogodkom, kot se jih malo vidi v naših krajih.
Olympiji deželni naslov trofeje miniodbojke »Topolino«
V nedeljo 13. septembra so naši atleti odpotovali v Trst na trg Unitk, kjer je bilo deželno tekmovanje v miniodbojki. Plavi so se izborno odrezali, saj so popolnoma nadigrali vse nasprotnike; bili so boljši v vseh elementih igre in tako zasluženo o-svojili prvo mesto.
Na tem turnirju so nastopile ekipe Soča, Ricr. Cobolli, Pav. Aquileiese, C. S. Prata, Olimpia v moški ter Bor Friulexport, Dom Agorest, Pol. Pieris, Pol. Remanzacco, Ricr. Stuparich, Pol. Rivignano, U. S. Cordenons, Pall. Pordenone v ženski konkurenci.
Sožalje
Mešani cerkveni zbor »F. B. Sedej« iz Števerjana izreka ob boleči izgubi očeta oz. tasta Albina Hledeta iskreno krščansko sožalje svojim članom Ediju, Lojzetu in Brunotu ter Mirjam in Anastaziji.
■	19-letni Tržačan Eduardo Iurada je očitno menil, da lahko izvede mazaško akcijo zoper Slovence tudi izven Trsta v SR Sloveniji, pa je v četrtek 3. septembra ponoči s črno lakasto barvo iz razpršilcev na 12 obcestnih tablah s krajevnimi imeni med Kozino in Škofijami nad slovenskimi imeni krajev pripisal še italijanske oblike ter dodal »Viva Italia«. Mazača pa so prestregli že na jugoslovanskem bloku in ga poslali v koprske zapore, temeljni javni tožilec pa je vložil obtožnico povzročitve škode na tujih stvareh. Na popisanih tablah, ki jih bo koprsko cestno podjetje moralo zamenjati, ije fant povzročil za več kot milijon dinarjev škode. Nikogar med Slovenci pa ni začudilo, da je v odgovor na ta pripor v Trstu takoj stekla mazaška akcija. Tako so se »neznanci« znesli nad pročelji Tržaške knjigarne in Kulturnega doma in nad nekaj avtomobili z jugoslovansko registracijo. Poleg običajnih »assassini slavi« in »slavi morda« so tudi napisali zahtevo po izpustitvi omenjenega Iurade.
Vpisovanje v glasbeno šolo M. Filej. Obveščamo, da bo vpisovanje v tednu od 21. do 25. sept. na Placuti št. 18 med 17. in 19. uro. Stari gojenci lahko potrdijo obisk šole tudi telefonsko (83177). Poučevali se bodo: teoretični predmeti, klavir, orgle, kitara, violina, kljunasta flavta, harmonika. Skušali bomo ugoditi tudi, če bi se kdo zanimal za druge instrumente.
OBVESTILA
Nabirka za naše vzgojne zavode Alojzi-jevišče in Zavod sv. Družine v Gorici ter Marijanišče na Opčinah bo v nedeljo 20. septembra (ker je jesenska kvatrna) pri vseh slovenskih službah božjih na Goriškem in Tržaškem. Toplo priporočamo!
V	Gorici bo sv. maša za začetek šolskega leta za vse višje slovenske srednje šole v Gorici v kapeli bivšega Malega semenišča v ponedeljek 21. sept. ob 8,30. Dijaki bodo šli v svoje razrede ob 9,30.
Ravnateljstvo srednje šole »Ivan Trinko« v Gorici sporoča, da bo šolska maša v kapeli v ul. Alviano v ponedeljek 21. sept. ob 10. uri. Dijaki naj se zberejo pred šolo ob 9. uri. - Za dijake srednje šole »Ivan Trinko«, ki bodo obiskovali pouk v Doberdobu, bo maša v župnijski cerkvi v Doberdobu ob 9. uri. Dijaki naj se zberejo ob 8,30 v šolskih prostorih.
Ravnateljstvo drž. učiteljišča »S. Gregorčič« v Ggrici sporoča, da se novo šolsko leto prične v ponedeljek 21. sept. šolska maša bo ob 8,30 v kapeli Malega semenišča, od 9,10 do 11,40 pa bo že reden pouk. Prof. Majda Sfiligoj Corsi, pov. ravnateljica.
Udeleženci skupnega tržaškega romanja v Loreto, Pompeje in Assisi, ki so naročili in plačali skupno sliko, jo lahko dvignejo v knjigarni Fortunato, če je že niso dvignili.
DAROVI
Za Katoliški glas: Milan Nemac, Trst 50.000; N. N. 100.000 lir.
Za novo telovadnico v Gorici: Afra, Agata, Ida Komjanc v spomin Albina Hledeta 150.000; v spomin istega ob smrti očeta in moža sinovi, hčerka žena 100.000; N. N., Gorica 2.000.000 lir.
Za Katoliški dom: N. N. 24.000; N. N. 22.000; N. N., Pevma 50.000; N. N., Gorica 500.000; N. N. 40.000 lir.
Za cesto na Sv. goro: N. N., Jamlje
10.000	lir.
Za zbor Rupa-Peč: družina Buzin v spomin na pok. Francko Buzin 200.000; v spomin iste Lenart za mladinski zbor Rupa-Peč namesto cvetja na grob 50.000 lir.
Za cerkev v Nabrežini: Rudež (za orgle) 50.000; Jerman 30.000; Venier 15.000; Budin 10.000; Pertot 10.000; Caharija 20.000; Stepančič 10.000; Frata 10.000; Caharija 10.000; Košuta 20.000; Caharija 30.000; bolniki 50.000; Frankovič 15.000; Štolfa 30.000; G. J. 10.000; Moscarda 5.000; Giuričič 10.000; Caharija 10.000; Gec 10.000; Terčon 5.000; romarji na Barbano 130.000; Valerija in Nada Pertot namesto cvetja na grob Anice Stupčeve in Netke Devetak 50.000 lir.
Za obnovitev cerkve na Opčinah: Jelka Daneu-Cvelbar v spomin na brata Saška 20.000; Fani škerlavaj s sestro Antonijo De Ambrosi 40.000; N. N. v spomin na strica Karla 20.000; Angela Škerlavaj-Šu-ligoj v spomin na Karla Malalan 20.000; druž. Sonje Požar v spomin na moža odn. očeta Stanka 300.000; Nada Sosič ob lepem jubileju Šolskih sester 25.000; Marija Mah-nič-Coccoli v spomin na mamo Terezo 20.000; Slavka Ferlat namesto cvetja na grob Antona Sosiča 50.000 lir.
Za misijon p. V. Kosa: Nada Sosič v hvaležen spomin na pok. dekana Viktorja Kosa 25.000 lir.
Za misijone: M. T. 100.000; T. M. 10.000 lir.
Za lačne po svetu: N. N., Jamlje 10.000 lir.
Vsem podpornikom našega lista Bog povrni, rajnim pa daj večni pokoj!
Spored od 20. do 26. septembra 1987
Nedelja: 8.30 Kmetijski tednik. 9.00 Sv. maša iz župnijske cerkve v Rojanu. 9.45 Pregled slovenskega tiska v Italiji. 10.10 Mladinski oder: »Emil in detektivi«. 11.45 Vera in naš čas. 12.00 Poletni variete. 14.10 Na počitnice! 15.00 Na obisku. 16.00 Festival v Števerjanu 87: igrajo ansambel Bratov Krt iz Stahovice, Štajerskih sedem iz Slovenskih Konjic ter ansambel Viki Ašič ml. iz Celja. 17.00 Šport, nato glasbene skice.
Ponedeljek: 8.10 Izbor literarnih srečanj.
9.00 Otroški kotiček: Ali jih poznaš? Okno v živalski svet. 10.10 Koncert RAI iz Rima.
12.00 Zapiski s poti. 13.20 Dekliški zbor Vesna iz Sv. Križa pri Trstu. 16.00 Iz oddaj Tarasa Kermaunerja. 17.00 Kulturna kronika. 17.10 Klasični album. 18.00 Kmetijski tednik.
Torek: 8.10 Izibor iz razprav o slovenski kulturni stvarnosti. 10.10 Koncert v Dolini v cerkvi sv. Martina. 12.00 Pojdite z nami!
15.00 Mladi mladim. 16.00 O ljubezni v književnosti. 17.00 Kulturna kronika. 17.10 Klasični album. 18.00 G. Leopardi: »O, drage zvezde voza...«
Sreda: 8.10 Izbor iz naših srečanj z ljubitelji knjige. 10.10 Simf. orkester RTV Ljubljana. 12.00 Oddaja o življenju z naravo. 13.20 Komorni mešani zbor Nova Gorica. 14.10 Naš popoldan z glasbo in besedo. 16.00 S poti po Afriki. 17.00 Kulturna kronika. 17.10 Klasični album. 18.00 Obrazi in utrinki iz slovenske proze.
Četrtek: 8.10 Iz naših literarnih srečanj.
9.00 Otroški kotiček: »Cmokec-poskokec«.
10.10 Zbori Glasbene matice iz Trsta. 12.00 Na obisku. 16.00 Iz oddaj Tarasa Kermaunerja. 17.10 Klasični album. 18.00 Primorski emigranti od Soče do Mlade Soče.
Petek: 8.10 Izbor iz naše žive stvarnosti.
10.10 Komorni koncert. 12.00 Reportaže s poletnih letovanj naše mladine. 13.20 Ce-cilijanka 1986: mešani zbor L. Bratuž, Ot-tetto isontino - Soški oktet, ženski zbor Sovodnje. 15.00 Iz filmskega sveta. 16.00 Razmišljanja ob slovenskih ljudskih pravljicah. 17.00 Kulturna kronika. 17.10 Klasični album. 18.00 Kulturni dogodki.
Sobota: 8.10 Kulturni dogodki. 10.10 Simf. orkester RTV Ljubljana. 12.00 Oddaja iz Kanalske doline. 14.10 Naš popoldan z glasbo in besedo. 16.00 Pesmi za poletni čas. 17.00 Kulturna kronika. 17.10 Klasični album. 18.00 Poletni varietč.
Zahvala
Vsem dragim slovenskim dobrotnikom misijonov, naj bo iz domovine kot iz zamejstva, moja najlepša zahvala. Bog naj vam obilno povrne! Rad bi vam vsakemu posebej izrazil svojo hvaležnost za pomoč v obleki kot v denarju. A ker tega ne morem zaradi časa, ki se izteka, vas prosim, sprejmite to skromno skupno zahvalo. Še enkrat: Bog naj vam obilno poplača! In nasvidenje, če je božja volja, čez štiri leta!
Ivan Stanta CM
OGLASI
Za vsak mm višine v širini enega stolpca: trgovski oglasi in osmrtnice 500 lir, k temu dodati 18 % davek IVA.
Odgovorni urednik: msgr. Franc Močnik Tiska tiskarna Budin v Gorici
Izdaja Katoliško tiskovno društvo
V nedeljo 13. septembra je po mučni bolezni zaspala v Gospodu
Anica Gruden vd. Terčon
Žalostno vest sporočajo sinova, hčerka, brat, sestra z družinami in vse ostalo sorodstvo. Pokopali smo jo v tbrek na nabrežinskem pokopališču.
Sesljan - Nabrežina - Trst, 15. septembra 1987
ZAHVALA
Ob izgubi našega dragega očeta in moža
Albina Hledeta
čutimo dolžnost, da se zahvalimo vsem, ki so na kateri koli način počastili njegov spomin. Posebna zahvala naj gre škofovemu vikarju dr. Oskarju Simčiču, dr. Kazimira Humarju in domačemu župniku Antonu Lazarju, pevskemu zboru ter vsem, ki so darovali v dobre namene.
Žena, sinovi In hčerka z družinami
Števerjan, 11. septembra 1987
Giorgio Santuz, poslanec iz videmske pokrajine, je vedno z zanimanjem sledil problemom števerjanske občine. Tako je že aprila 1982 kot podminister uradno obiskal tamkajšnjo občinsko upravo. Tudi sedaj, ko je postal minister, si je želel obiskati števerjanske prijatelje. Seveda neuradno. Števerjanci so ga seznanili ne le s krajevno, temveč tudi s splošno problematiko Slovencev v Italiji. Minister si je ogledal še vzorno urejeno klet bratov Humar z Valerišča in se zelo pohvalno izrazil o števerjanskem
in splošno briškem vinu