Nekoliko odgovora V januarski »Grudi«, ki je glasilo Društva kmetskih fantov in deklet, razpravlja g. dr. Igor Rosina o kulturni sliki naše vasi. V daljšem članku omenja tudi učiteljski stan. Evo, kaj piše o slovenskem učitelju! »Premalo, daleko premalo se je zlil s svojo kmetsko okolico v slovenski vasi tudi drug važen kulturni faktor — slovenski učitelj. Učiteljstvo v zadnji generaciji se je kmetstvu in kmetski duši odtujilo. Večkrat se mi zdi, kakor da se v svojem srcu čutijo skrajno ponižane, da morajo služiti v vasi med kmeti; kakor da so bili rojeni za ministre in bi jim te časti tudi po vseh božjih in človeških pravicah šle, pa jih je le krivična usoda in človeška zavist pregnala v slovensko vas. Zato premnogokrat gledajo zviška doli na kmeta ter se družijo le s pogospodenim veleposestnikom, ki mu tvorijo nekako gardo. In vendar ima malokdo toliko možnosti, da bi ga vsa vas brez razlike vzljubil kot učitelj. Toda njegovo mesto ni v namrdavanju nad okolico, niti ne »in dem Schmollw:mkel«. Zavedati se mora, da je on del kulturnega življenja na vasi, da je zato tu, da nc le uči mladino, ampak da pomaga povsod. Potem bo on notranje zadovoljen in bo indispozicija (nezadovoljstvo) slovenskega kmeta napram njemu — kakor še žalibog prepogosto obstoja — prestala sama od sebe. Vživeti se mora, in jaz bi kmetske učitelje vse poženil na kmetije. Magari naj potem tudi trpi kvaliteta podučevanja. Poznam učitelje, ki so v penziji dve uri hoda od svojega prejšnjega mesta, k njim hodi vsa vas po nasvete kakor k očetu in prijatelju. Škoda je in velika škoda. da je vedno manj učiteljev ter pride že skoraj eden na tri učiteljice, ki jim je seveda še mnogo težje vživati se v kulturni krog vasi. Tudi več, mnogo več resnično socialncga dela jc treba — niti ne političnega. Učiteljstvo je v Češkoslovaški agrarno, v Franciji socialistično, pri nas se še opredeljuje. Nadvse važno je, kam se bo odločilo, nadvse važno pa, ali si bo znalo pridobiti res srce našega kmeta, kakor si ga je doslej znal pridobiti le manjši del.« Tako dr. Rosina. Naj sledi za danes samo par stvarnih pripomb. Ne moremo soglašati s trditvijo g.doktorja, da se je učiteljstvo v zadnji generaciji kmetstvu in kmetski duš: odtujilo. Vprašamo: Ali se ne trudi podeželsko učiteljstvo, tudi mlajše, za dobrobit naroda s sodelovanjem pri raznih društvih, pevskih, dramatičnih, gasilskih, s poučnimi predavanji, s kmetskimi in gospodinjskimi nadaljevalnimi šolami, pri kmetijskih in vrtnarskih podružnicah, pri posojilnicah in drugih kmetskih zadrugah itd.? Če se nam ne verjame, sc lahko vsakdo prepriča na banski upravi in naj tam prouči Službene podatke n prosvetnem. gospodarskem in javnem udejstvovanju in usposobljenosti slovenskega učiteljstva. Priznati bo moral brezpogojno, da vse. za kar se trudi in kar dela učitelj, ni odtujevanje od kmeta, ampak prijateljsko bližanje kmetskemu stanu in navadno neplačan trud za kmetski blagor. Zato se učiteljstvo prav nič ne čuti ponižanega. če služi na kmetih. Redka bela vrana samo potrjuie pravilo. Treba le. da učiteljstvu, šolstvu in prosvti gotovi krogi. včasih tudi tisti iz »kmetskega pokreta«, ne mečejo pri idealnem stremljenju polen pod noge, kakor se je tupatam že dogodilo in se še dogaja in sicer ne iz načelnih ozirov, ampak radi krajevnih osebnih, pa tudi iz politično-taktičnih vidikov. Očitek. da se čutijo učitelji rojeni za ministrc in da gledajo zato zviška na kmeta. je iz trte izvit in spada, milo rečeno. v predpustno dobo. Če ogromna večina učiteljstva še ne prekroka celih noči in ne pije z vsakomur bratovščine po vaških krčmah ter ne »kelnari« ali celo »pomiva« kozarcev pri fantovskih in dckliških plesih, je tako učiteljevo »dolgledanje« popolnoma na mestu in vredno vsc pohvale. Kar se tiče ministrskih stolčkov, si učiteljstvo, tudi mlajše, ne domišljuje, da je baš ono za nje rojeno. Vendar naj dodamo, da so se učitelji-ministri po mnogih državah zclo dobro izkazali in da bi tudi pri nas učitelj-minister prav nič ne zaostajal za advokatom ali kakim drugim atom, kadar bi šlo za dobrobit države in še posebno za prave koristi kmetskega stanu. G. dr. Rosina pa stavi še neko drugo, precej gorostasno zahtevo: v svrho »vživljenja« v kmetske razmcre hoee vse kmetske učitelje poženiti na kmetije. Narn se vidi, da je šel g. doktor v tem primeru odločno predaleč. Povdarjamo: Učiteljstvo nima antipatije do kmetskih deklet in gotovo ni inteligentnega stanu, ki bi bil že dbbil več iz- vrstnih tovarišic za živMenje iz kmetske hiše, kot učiteljski stan. Vendar fudi g. dr. Rosini ni neznano, da se zakora ne da uniformirati in da je poroka dogovor dveh src, ki ga mora upoštevati in spoštovati v Iastnem interesu tudi kmetski pokret. To pa še posebno zato, ker smo prepričani, da se tudi g. dr. Rosina bori za svobodo kmetskega stanu, ne pa za zopetno uveljavljenje srednjevcških manir, kakor so bile običajne v dobi graščakov pri zakonski zvezi tlačanov. Učiteljstvo je delovalo, deluje in bo deIovalo v korist našega kmetskega naroda. Vendar moramo povedati, da je vse učiteljsko izvenšolsko delo svobodno in šele na drugem mestu. In še to naj zakličemo na ves glas: Za narod so se dolžni v prostem času žrtvovati vsi stanovi brez izjeme in sicer v tem večji meri oni, kj jim narod naklanja večje dobrine. Učiteljski stan je glede nesebičnega dela med ljudstvom že danes med prvimi. To je neizpodbitno. Ali je učitelj tudi glede na dobrine na prvem mestu, prepuščamo v razmišljanje onim, ki mu tako radi dele lepe nauke in modre nasvete, B.