List 43.
Politiški oddelek.
Občna volilna pravica.
II.
Strašno zmešnjavo je napravila vladna predloga o občni volilni pravici. Večje stranke so kar zbegane. Vsaka teh strank pa stvar gleda le s svojega strankarskega stališča in se  boji le za lasten obstanek.
Vse tri večje stranke so se izrekle proti vladni predlogi. Pri tem se je pokazala kaj lepa sloga mej levičarji, konservativci in Poljaki. To je jako karakteristično, kako so se te stranke lepo zjedinile, ko je šlo za volilno pravico delavcev. Sedaj se je videlo, da mej njimi ni tako velik razkol, kakor se je mislilo, in da je grof Taaffe prav imel, ko je hotel nekoč vse spraviti pod je-den klobuk, češ, gospodje se vender tako lepo strinjajo v jako važnih zadevah. Zares kar ganljivo je, kako je sedaj knez Schwarzenberg lepo podal roko Plenerju, kako sta nakrat najboljša prijatelja.
Gospode je to prestrašilo, da bi morda kje glas hlapcev pri volitvi utegnil premagati glas gospodarjev. Tukaj le rečemo, da povsod pred hlapci nimajo tacega strahu. Tako so angleški liberalci bili le veseli, ko je neki hlapec pri volitvah zmagal nekega markiza. Nobeden se zaradi tega ni bal, da se bode podrl društveni red in vender so mej angleškimi liberalci tudi tovarnarji, trgovci, veliki in mali posestniki. Angleški državnik Glad-stone se je celo izrazil, da parlament le pridobi, ako pride vanj nekoliko delavcev. Seveda naši avstrijski konservativci in liberalni politiki niso zmožni, da bi se postavili na vzvišeno stališče tega velicega Angleža.
Čuje se strah, da bi socijalisti potem utegnili vse prekucniti, ko bi dobili večino. Ta strah je pač neopravičen. Občna volilna pravica je v Nemčiji in Franciji, ali nikjer socijalisti dosedaj niso prekucnili društvenega reda. Industrija je v Nemčiji in Franciji večja nego v Avstriji
in število delavcev večje,   pa vender ni prišlo do kacega prevrata v tem oziru.
Le v Avstriji je nevarnost. Vedeti je treba, da nobena stranka ni tako radikalna, ako pride do večine in mora računati s faktičnimi odnošaji, kakor je bila poprej,
v
in tudi socijalisti ne bodo. Ce pa vpeljejo kako pametno socijalno reformo, bode jim svet moral biti le hvaležen, ker sedanje socijalne razmere niso posebno zdrave. Tukaj naj le omenimo, da v teoriji naši konservativci se tako ne ločijo od socijalistov, samo, da se ne morejo odločiti, da bi teorijo prenesli v prakso. Na katoliškem shodu v Linci je grof Sylva Tarouka predlagal, da država si obdrži pravico do porabe vseh novih iznajdeb. Ta njegov predlog je pač vrezan tako po socialističnem načelu, kakor bi si ga bil izmislil kak Bebel ali Liebknecht. Dosti več v tem oziru pač noben socijalni demokrat ni nikdar zahteval. Pri sedanjem hitrem napredku bi v dvajsetih letih država imela v rokah že skoro vse tovarne, da vpelje v prakso to načelo, ker bi z zastarelimi stroji nobena ne mogla konkurirati z njenimi zavodi.
Seveda mi grofu Sylvi Tarouki ne verujemo, da mu je bilo resno s tem predlogom. Kmalu po katoliškem shodu so se o njem pisale take stvari in on jih ni oporekal, da si moramo misliti, da on z vso tisto krščansko socijalno reformo le drugim meče pesek v oči.
In za tako spremembo socijalnega reda bi se pač bili dali pridobiti zastopniki delavcev, ako bi prišli v zbor in zatorej se moramo čuditi, da grof Tarouka in somišljeniki niso porabili vsega svojega vpliva za Taaffe-jevo volilno reformo, da tako dobe v zbor novih zaveznikov.
Najbolj zanimiva je izjava Hohenwartovega kluba. Ta klub se sklicuje na svoja avtonomistična načela, zaradi katerih ne more glasovati za občno volilno reformo. Nam je pač težko umljivo, kaj ima Taaffejeva volilna reforma opraviti z avtonomijo. Z njo se državnemu zboru niti za las ne razširi delokrog. Samo volilna pravica se razširi v mejah sedanje ustave,   kakor se  je tedaj razširila,   ko
v
se je   dala volilna pravica petakarjem.    Ce  gospodje z
356
avtonomičnega   stališča   tedaj   niso imeli  pomislekov,   bi jih tudi sedaj ne smeli, da se količkaj dosledni.
Ko se govori o avtonomističnih načelih, se pa moramo vprašati, kaj je pa dosedaj klub storil za avtonomistično načelo pod Taaftejevo vlado. Pač jako malo, k večjemu da je nekoč , glasoval pod pretvezo avtonomističnih načel proti temu, da bi se jezikovno vprašanje vredilo v državnem zboru. In tudi sedaj ne pričakujemo, da bi klub se postavil na kako posebno avtonomistično stališče in z narodnega stališča tega ne želimo.
Češki listi pišejo sicer, da naj bi konservativci sedaj se potegnili, da se deželnim zborom zopet vrne pravica voliti poslance v državni zbor. Mi tega ne verjamemo, da bi po tem hrepenel Hohemvartov klub. Sicer bi pa Slovenci morali takemu preustroju volilne pravice odločno ugovarjati. S tem bi za zmiraj zaprli pot koroškim in štajarskim Slovencem v državni zbor. Naši štajarski sosedje bi potem ne imeli nobenega zastopnika na Dunaju. Mi mislimo, da bi bili naši slovenski poslanci v klubu odločno oporekali, ko bi se kaj tacega nameravalo. Čudimo se pa sploh, da so naši slovenski poslanci glasovali za resolucijo v kateri se posebno naglašajo avtono-mistična načela.
Kdor količkaj pozna naše domače razmere, ve da deželna avtonomija bi nas privela le v pogubo. Zaradi tega bila bi dolžnost naših državnih poslancev, da se povsod upirajo tej deželni avtonomiji.
Z narodnega stališča pa tudi ni umestno, da se upirajo volilni reformi, ker temu se pač oporekati ne ne da, da bi Slovenci z volilno reformo več mandatov pridobili. Že strah levičarjev bi moral naše poslance nagibati, da se odločno potegnejo za vladno predlogo. Mi pač nimamo nobenega povoda varovati te nemške posesti, ki je sedaj v nevarnosti po občni volilni pravici.
Tri velike stranke ravno razširjenju volilne pravice ne ugovarjajo, ali vsaka gleda, da se razširjenje zgodi tako, da bi njej ne škodovalo. Hohenwartov klub neče slišati o nobenem razširjenju pasivne volilne pravice in govori le o aktivni. Nam se dozdeva taka pot najslabša. Delavcem bode zaprta pot v parlament, da bi povedali svoje težnje. Res si utegnejo nekateri sedanji poslanci s tem obvarovati svoje sedeže, ali na drugi strani pa pride v parlament mnogo socialističnih agitatorjev ne iz delavskega stanu, ki bodo vsako delovanje le ovirali in tudi kacih pametnih socijalnih reform ne bodo pospeševali, temveč le hujskali. Razširjenje aktivne pravice bode najboljše za nekatere židovske advokate, ko se postavijo na socijalistično stališče.
Levičarji so v tem oziru že bolj praktični. Dati hočejo delavcem posebno kurijo in jim dovoliti 50 poslancev, S tem si levičarji pač obvarovali vse dosedanje mandate. Državni zbor pa dobi socijalno stranko, ki se bode v verskih in narodnih vprašanjih dala porabiti proti konservativcem. S tem se delavci popolnoma odločijo od drugih stanov in tako onemogoči vsako sporazumljenje z drugimi stanovi in vsaka  socijalna reforma,   katera bi uga-
jala vsem stanovom. V parlament bi se zanesel hud boj med zastopniki raznih stanov in iz tega boja bi skušala le židovsko-liberalna stranka izvleči največ koristi. Po vladnem nasvetu bi pa v zbor prišli poleg zastopnikov srednjih stanov tudi zmerni zastopniki delavcev, in bi se po vzajemnem postopanji dali doseči v socijalnem oziru lepi vspebi, po receptu Hohenwartovega kluba se bi mej delavce zasejala največja nevolja, ker se bi naredili za državljane druge vrste, levičarji bi pa poostrili nasprotje mej raznimi stanovi. Za to mi obžaljujemo, da imajo narodni zastopniki tako malo smisla za dobre vladne namene,