J. Cimperman: Svet pesniku.
327
bi se morala ozirati na ves tečaj občnega in posebno našega slovanskega in slovenskega razvijanja, morala bi kazati njegove dobre in slabe strani, da ne zabredemo na krivo pot. Tako bi postala kritika našega kulturnega življenja sploh.
Malodušni ljudje radi govore, da bi kritika škodila, ker bi odkrivala naše slabosti. Jaz mislim, da nikogar ne varamo, če prikrivamo slabosti, saj jih vender vidimo sami, še bolj pa nam jih potem drugi očitajo, če smo morda sami — kratkovidni in ne vidimo pota k boljšemu. Zdrava kritika se ne boji torej ni preteklosti, ni sedanjosti, temveč sodi ves dozclanji razvite k, pa tudi ideale bodočnosti.
(Konec prih.)
M~
Svet pesniku.
Jrevo tam v vrtu, glej, stoji Ter širi k višku veje prazne, Dejal bi: tiho v snu. želi Toplote, luči si prijazne.
Vzpomladni mu poljub gorak Novo življenje v žile vliva,
Ko majnik pr-ide, veseljak, Do cveta cvet drevo prekriva.
In ko si ptičji zbor krilat Pripel je v vejah stanovanje,
Celo ti sam se mnogikrat Pod njimi vtapljaš v sladke sanje.
Vzpomlad, presvetla hči nebes.
Z drevesom čudo je storila. A dokaj večjih še čudes
Ljubezen že je izvršila.
Zato mi, pesnik, ne žaluj:
Teman moj duh ,   srce je prazno ! Ljubezen te povede, čuj,
V življenje cvetno in prijazno.
Drevesnih toli ni cvetov,
Kot pesnij v pevskem srci vstaja, In bolj od ptičjih vseh glasov
Njih vsaka dušo nam naslaja.
A zgolj ljubezen jih na dan
Poziva iz srca globine; Zaiiči, pesnik, in srčan
Zaroti v beg duha temine!
Zaupljiv brž odpri srce Ljubezni v mirno stanovanje,
In pesnij večnih porode Vesele tvoje pevske sanje!
J o s. Cimperman.
^^gp^TK-