'T ZATIRANJE IN ZDRAVLJENJE HUDE GNILOBE ČEBELJE I	ZALEGE	-	DA	ALI	NE?
,	iii	NAUM	BANDŽOV
«I	Povzetek uvodnega (referata Nauma
«j	Bandžova na okrogli, mizi o hudi gnilobi, ki
ni	je bilaiv začetkuimarca v Skopju,
si	Največja oviraičebelarjenja so nalezljive
(|j	bolezni čebel, ki se pojavljajo tako pri od-
11	raslih ifcebelah kot v zalegi. Najhujša boleli!	zen je'vsekakor ameriška ali huda gniloba
jj	čebelje zalege, ki jo> povzroča bakterija
ti	BACILLUS LARVAE. Ta uničuje ličinke,
ii	negativno deluje na socialno življenje dru-
i!	žine iin povzroči njeno'neizbežno smrt.
li	Brez pravočasnega; strokovnega posega
H	se bolezen hitro širi in pomeni nevarnost
(I	ne le za obolelo, družino, temveč za vse četi	belnjake določenega področja. Naši za-
't	konskiipredpisi zahtevajo ob pojavu hude
jj	gnilobe čebelje zalege radikalno uničenje
i	celotne čebelje družine, zažiganje satov in
M	panja, ivoska in medu. Za A/so škodo pa
družba čebelarju povrne določen znesek odškodnine.
Takšno zatiranje hude gnilobe je drago in nesprejemljivo, če upoštevamo ceno uničenega panja in družine, še posebej takrat, ko čebelar ne dobi povrnjene škode. Takšno zatiranje je nepotrebno posebno po pojavu antibiotikov, to je po II. svetovni vojni. Z njimi so v svetu in pri nas že uspešno ozdravili hudo gnilobo čebelje zalege. Člani Čebelarske zveze Jugoslavije smo zato odgovorni, da po vsestranski analizi predlagamo spremembo zakonskih predpisov.
Povzročitelj hude gnilobe
Duhovnik Johanes Dzierzon, utemeljitelj modernega čebelarstva, je že leta 1855 objavil svoja odkritja glede čebelje
kuge. S pojmom kuga je razlikoval dve povsem različni bolezni: maligno in benigno kugo, obe pa se pojavljata pri mladih ličinkah. Petdeset let kasneje so bakteriologi potrdili njegove ugotovitve in bolezni sta dobili imeni ameriška in evropska gniloba. Zgodovinske podatke o preučevanju teh bolezni pa lahko najdemo tudi v zapisih Kleina (1871, 1878) in Frasera (1961).
Povzročitelja hude gnilobe čebelje zalege je v umrlih čebeljih ličinkah prvi odkril White (1905). Imenoval ga je »BACILLUS X«. Šele leta 1907 je ta vrsta mikroorganizma dobila ime, ki ga uporabljamo še danes - »BACILLUS LARVAE WHITE«.
Čeprav je v literaturi za to vrsto povzročitelja bolezni več sinonimov, se vsi avtorji v glavnem strinjajo v opisovanju njegovih morfoloških in bioloških značilnosti. Bacil je paličaste oblike, dolg 2 do 3 mikronov in širok 0,5-0,8 mikrona, ima zaobljene konce, v kulturah pa ga srečamo kot daljše ali krajše verige ali niti. Spore tega bacila so ovalne oblike, dolge od 1,1 do 1,9 mikrona in široke 0,6-1,3 mikrona. V velikem številu ga najdemo v vseh bolnih in mrtvih ličinkah. V mrtvih ličinkah zelo hitro preide v sporo. Spore so neverjetno odporne na toploto in v vreli vodi lahko ostanejo več minut. Spore so prav tako zelo odporne za izsuševanje. V istem čebelnjaku se bolezen lahko pojavi tudi večkrat.
Če analiziramo položaj po vnosu bacila -okužbe v panj, se usoda čebelje družine lahko odvija v tri smeri:
1. Razvije se zelo močna okužba, pri čemer pride do velike izgube ličink, tako da prej ali slej izgubimo celotno družino.
2. Obstaja možnost, da se v satih z zalego pojavi le nekaj mrtvih ličink, ki jih čebele čistilke hitro pospravijo, nato pa čebelja družina ozdravi, tako da čebelar teh sprememb niti ne opazi.
3. Pojavi se lahko samo manjše število obolelih ličink, kar lahko traja več mesecev. V tem primeru družina lahko popolnoma ozdravi ali popolnoma propade. Oboje je odvisno od vrste okoliščin, ki imajo odločilen vpliv na rezultat okužbe in njen razvoj. Ti dejavniki so globoko zakoreninjeni v genetskem bistvu in življenjski okolici Bacillus larvae, prav tako pa tudi v genetski osnovi in življenjski okolici medonosne čebele.
Pot do okužbe
Do okužbe ličink z ameriško gnilobo pride po peroralni poti, kadar njihova hrana vsebuje Bacillus larvae. Večina avtorjev, ki so raziskovali ameriško gnilobo čebelje zalege, meni, da je vir okužbe obolela ličinka, njeno truplo in okuženi med. Posebej je nevaren tisti med, ki se nahaja okoli okuženega dela čebelje zalege, medtem ko je med iz satov brez zalege manj nevaren. Zdrava družina pa se lahko okuži tudi, če jo prenesemo v panj, v katerem je predhodno živela obolela družina. Nadaljnja možnost okužbe je v napajalniku čebel, medtem ko je okužba prek cvetov vprašljiva.
Družine lahko okužimo tudi s prenosom satov iz enega panja v drugega. Po mnenju številnih strokovnjakov je to eden najbolj pogostih načinov prenosa okužbe. Do okužbe lahko pride tudi pri prenosu čebeljih družin iz enega v drug čebelnjak.
Vpliv letnega časa na okužbo s hudo gnilobo ni bistven. White je dokazal, da se zalega lahko eksperimentalno okuži v vseh letnih časih. Vendar pa se gniloba zelo redko pojavlja spomladi. Običajno se pojavi junija, julija ali avgusta. To pripisujejo dejstvu, da je za optimalni razvoj bacila potrebna temperatura med 37 in 39 °C.
White je ugotovil, da so močne družine z obilno zalego pogosto zelo okužene s hudo gnilobo tudi zato, ker so bolj nagnjene k ropanju slabših družin, kjer se okužijo. Pri tem pa je ugotovil, da pri različnih vrstah čebel ni razlik v odpornosti.
Zelo zanimiv je podatek (Sturtevant in Rawell 1 953), da čebele s pomočjo mehanizma medenega ventila na medenem želodčku izločijo do 79 odstotkov spor Bacillus larvae, preden odložijo nektar v satje. Spore, ki pridejo v črevo čebel, se izločijo z iztrebki, ker se v črevesu ne razvijajo (Wilson, 1967). V normalnih okoliščinah, ko se čebele trebijo zunaj panjev, sončna svetloba in dež počasi uničita spore (White, 1920). Če pa se trebijo v panju, se spore hitro prenesejo v hrano ličink.
Na koncu je treba poudariti, da v normalnih okoliščinah ne pride tako hitro do okužbe čebelje družine z Bacillus larvae. S poizkusi so dokazali, da družine prenesejo vnos velikih količin spor, ne da bi se razvila bolezen ali pa se razvije le lažja
okužba, ki izgine brez zdravljenja (Hamilton, 1970). Dokazali so tudi (Gosh-nauer in LArrivee, 1969), da za razvoj okužbe ni dovolj samo prenašanje spor na čebele v istem čebelnjaku, prav tako pa tudi ne z orodjem in drugo opremo. Mnogo bolj je nevarna okužba z medom in s prestavljanjem satov oziroma združevanjem družin.
Življenjsko okolje Bacillus larvae
Ličinke se zelo različno odzivajo na okužbo. Najbolj občutljive so ličinke, stare 24 ur oziroma manj, ki obolijo v 44,1 odstotka primerov. Ličinke, stare med 24 in 48 ur, obolevajo le 4,8-ods-totno, medtem ko so ličinke, stare 2 do 4 dni, na bacil povsem odporne. Bacil mora imeti primerno okolje, da se lahko razvije, v nasprotnem primeru odmre. Od tega je odvisno, ali se bo v panju okužba razvila ali ne.
Zaradi specifičnega oplojevanja čebel lahko trdimo, da nimamo 100-odstotno čistih vrst. Metoda umetnega osemenjevanja pa nam omogoča, da vzgojimo takšno vrsto čebel, ki bo dajala najboljše rezultate in bo tudi najbolj odporna proti raznim boleznim.
Zelo malo ljudi ve, da ima tudi Bacillus larvae svojega nasprotnika, virus.
ki ubija bakterije. Ta bakteriofag je prvi odkril Baumgartner leta 1948 in ga opisal kot »Spiralo flagela«. S tem bakterio-fagom so eksperimentirali v čebelarskem inštitutu Dol na Čehoslovaškem in dobili dobre rezultate.
V svetu pa sov zadnjem času namenili veliko pozornosti raziskovanju vpliva sulfonamidov in antibiotikov na Bacillus larvae. Rezultati, ki so jih dobili, so izjemno spodbudni. Pokazali so, da je Bacillus larvae zelo občutljiv na antibiotike iz skupin penicilinov, streptomicinov, oksitetraciklina, tetraciklina in klortet-raciklina. Podpolkovnik Bandžov iz Skopja je sam opravil ustrezne poizkuse leta 1 987. Rezultati teh poizkusov so enaki rezultatom, ki so jih dobili strokovnjaki čebelarskega inštituta v Dolu. Ti in drugi rezultati dokazujejo, da lahko hudo gnilobo čebelje zalege omejimo enako kot ostale nalezljive bolezni čebel, oziroma da jo lahko uspešno zatiramo in zdravimo.
V Jugoslaviji so prve pozitivne rezultate pri zdravljenju hude gnilobe dosegli prof. Kulinčevič, prof. Sulimanovič, mag. Klinar in drugi. Avtor Bandžov pa jih podrobneje analizira v svojem magistrskem delu.
Prevod in priredba Andrej Dvoršak