Rešitev v zadnjem trenutku //Davorin Tome
1: Balijsk: škorec (IstKopsar roihschildi) je \ naiavi praklit m» izumrl. V narodnem parku Hali Baral |ih /c <!ii k-U i i)S8 uspeš 110 vzgajaj« v ujelni šivu. mladiče pa spuščajo v divjino, kolikor ju it- na oioku Se ostalo.
folo: Davorin I "orne
2: Mrhovinarji mi s svojim prispevkom pri kroženju snovi pomemben del vsa kega ckosistema. Večina jih jesiier telesno majhnih, veli kosh /nželke ali še manjših, nekaj pa [ii.iv spoštljivo veli kih. Populaciji indij skih m tenkokljunih plešcev (Cyps imJiVus »i G. icnuiroslrii), enih izmed najvei jih mrhovinarjev na svetu, v /adnjih lelih bliskovito upadata, čeprav pticam hrane ne zmanjkuje, folo: Horul Kuhinji
Večina ptic, ki so kdaj živele na Zemlji, je že izumrla. Do danes jih je ostalo približno ro.ooo, s katerimi si delimo ta planet. Nekatere med temi pa so že tik pred tem, da se pridružijo vojski več kot ioo milijonov že izumrlih vrst. Po podatkih IIJCN je v prvih treh kategorijah najbolj ogroženih ptic 1194 vrst, od tega samo med kritično ogroženimi 182. Med njimi so vrste, ki nam jih je uspelo rešiti pred zanesljivo pogubo v zadnjem trenutku, pa tudi takšne, ki na ta srečni trenutek še čakajo - pretekle izkušnje kažejo, da številne verjetno zaman. Morda pa črnogledost le ni upravičena. Še nikoli v zgodovini človeštva ni bilo toliko denarja in toliko časa prostovoljcev namenjenega varovanju najbolj ogroženih ptic na svetu. Rešitev v zadnjem trenutku je zato vedno več.
Kalifornijski kondor (Gynmogyps califomianus) je med kritično ogroženimi pticami verjetno najbolj poznan. Njegovo zgodbo o populacijskih vzponih in padcih smo lahko spremljali v različnih oddajah na televizijskem ekranu, napisano je bilo tudi veliko prispevkov. Ko so se ledeniki po zadnji ledeni dobi povlekli na svoja severna ležišča, je la mrhovinar živel na večjem delu severne Amerike. Prehra njeval se je s poginulimi velikimi sesalci, mastodonti, lenivci velikani, kasneje tudi bizoni, ki jih ni manjkalo. S prihodom evropske civilizacije so veliki sesalci izumirali drug /.a drugim, a kondor je še našel dovolj hrane v poginulem govedu. Ljudje pa so si kondorja ob truplu domačih živali razlagali napačno in to veliko ptico začeli organizirano iztrebljati. Do konca 19. stoletja je v divjini živelo še kakšnih 600 osebkov, leta 1982, ko so se lotili aktivnega varovanja vrste, so jih prešteli le še 22. Prve aktivnosti niso prinesle želenih rezultatov, zato so leta 1987 iz narave pol ovili zadnjih 16 ptic in začeli uresničevati program umet
ne vzreje mladičev. Naslednje leto so poročali o prvem uspešnem gnezdenju v ujetništvu, čez nekaj let je popula cija v živalskih vrtovih narasla že do te mere. da so mladi če. pod budnim očesom raziskovalcev, izpustili nazaj v naravo. V letu 2000 je celotna populacija štela 157 oseb kov. od katerih je bila polovica svobodnih. Končni cilj pro jekta. in sicer dve ločeni populaciji z vsaj po 150 osebki, je danes tik pred vrati.
Na las podobna je tudi zgodba o mauricijski postovki (Falco punetatus). Kot že ime pove, je edino območje na Zemlji, kjer to ujedo lahko najdemo, majhen, eksotičen, tropski otok Mauritius, slabih 1000 km oddaljen od Mada gaskarja. Zaradi zastrupljanja s pesticidi in uničevanja habitata so na otoku do leta 1974 preživeli le 4 osebki.Carl (1. Jones pa je ime človeku, ki je sklenil, da brez boja postovke kratko malo ne da. Od vodilnih naravovarstveni kov tistega časa. na čelu z najvišjimi predstavniki ICIiP
10 Svet ptic
■
(današnji Birdl.ife International), njegove odločnosti ni podprl nihče. Prepričani so bili. da ob tako majhni popula ciji uspeh ni mogoč, tako da so projektu reševanja mauri cijske postovke ukinili še listo finančno pomoč, ki je je bil deležen prej. Mož pa je bil trmast in danes se mu lahko zahvalimo, da po mauricijskem nebu ponovno leta okoli 1000 posten k. Populacija je tako močna in zdrava, da so že pred leti ukinili program umetne v/.reje mladičev in spus čanja v naravo. |ones izjemno uspešnost projekta pripisu ie sreči in svojim sokolarskim izkušnjam, ki si jih je pridobil v mladosti v rodnem VVallesu. Naravovarstveni stro kovnjaki se tokrat z njim strinjajo.
Indonezijski otok Bali je tiha želja vsakega turista, ki si upa svoj nos vsaj občasno pomoliti tudi prek domačega praga. Za turiste naravoslovce, vajene potovanja z nahrbtnikom morda niti ni tako vabljiv, saj je v bližini več podobnih otokov z bolj ohranjeno naravo. Pa vednar ima tudi Bali svoje naravne posebnosti. Največja je gotovo balijski škorec (Leucopsar rothsehildi), endemit tega za četr tino Slovenije velikega otoka. Podobno kol pri mauricijski postovki tudi populacija škorca na Baliju nikoli ni bila velika, največ kakšnih 1000 do 2000 osebkov. Že leta 1912, ko so vrsto opisali za znanost, pa so poročila navajala, da se populacija zmanjšuje. Ptica je lepih barv, /.a nameček pa se hitro navadi življenja v ujetništvu, zato jo že od nekdaj lovijo z.a prodajo v trgovinah z malimi živalmi. Glavni udarec populaciji pa je povzročilo širjenje poljedelskih površin. U'la 19CS4 je bilo v naravi le še okoli T50 škorcev, leta 1990 pa manj kot 20. Kljub veliki ogroženosti v narav nem okolju pa vrsta ni na pragu izumrtja. Več sto osebkov namreč /ivi razseljeno po vsem svetu, pri zasebnih zbiralcih in v živalskih vrtovih. Od leta 198} s premišljenim naravovarstvenim programom skrbijo, da se genski sklad ptic v ujetništvu ne siromaši, tu in tam kakšnega škorca tudi izpustijo nazaj v naravo. Dokler pa na Baliju površin.
na katerih je nekoč živel, ne povrnejo v naravno stanje, bo na meji IUCN kategorije EW extinct in the wild (izumrl v naravi).
Za res pretresljivo zgodbo, ki je za zdaj še daleč od 'rešitve v zadnjem trenutku. pa skok v celinski del [V Azije, med jastrebe. Ob koncu prejšnjega stoletja je sajasti plešec (Gpps bengaknsis) veljal za najpogostejšo veliko ujedo na svetu. Velikost njegove populacije je bila ocenjena na 30 milijonov osebkov, v nekaj deset letih je upadla z.a več kot 99 %. Število tenkokljunih plešcev (Gyps tcnuiroslris) in indijskih plešcev (Gpps indicus) je v istem obdobju upadlo za 97 %. Predstavljajte si, da živite v ogromni stolpnici, pa se število sosedov v enem letu zmanjša najprej za polovico, v naslednjem letu upade na četrtino, nato osmino in v pičlih nekaj letih ostanete sami. Nekaj podobnega se namreč od leta 2000 dalje dogaja azijskim jastrebom. Vzrok tako hitremu zmanjševanju populacij so strokovnjaki iz ameri ške organizacije za zaščito ujed (The Peregrine Fund) in ornitološke zveze iz Pakistana odkrili v razmeroma krat kem času. Imenuje se diklofen - preparat, ki ga domačini uporabljajo za zdravljenje goveda. Zdravilo ostane v telesu še dolgo po tem, ko govedo pogine, in zanesljivo pokonča vsakega jastreba, ki pride na pojedino. Kot da se ponavlja zgodba, ki jo poznamo iz časov po drugi svetovni vojni, ko je stranski učinek uporabe insekticida DDT (danes to popularno imenujemo kolateralna škoda) v razvitih deželah na rob preživetja porinil številne ujede. Diklofen je bolj nevaren kot DDT, populacije jastrebov pa so že precej zdesetkane - kaj lahko se zgodi, da bo v tem primeru za rešitev v zadnjem terenutku zmanjkalo časa. •
3, 4: Tudi v Slove niji imamo nekaj ptk. ki čakajo na rcSi lev vzadnjem Irctiul ku. Njihove usode, s populacijskega vidi ka. sicer niso lake tragične, kot u-< «le vr^t opisanih v bese dilu. saj Slovenija ni edini kraj. kjer živilo. Pravzaprav jim gre marsikje drugod pa svetu precej bolje kot pri nas Ta ugotovi lev pa nas seveda ne opravičuje pij nasili pičlih naporih za nji hovo ohranitev. Črnnčeli srakoper (ianius niinor) in južna postavka (1'itko naumanni) -'.a le dve izmed teh vrst. Nekoč močna sioven sk.i populacija črno čelega srakoperja dandanašnji ne prese ga tsgne/.dei ih parov, južna postov ka pa se že nekaj let pojavlja sami- kol prelelnik, čeprav je bila po drugi svetovni vojni še dokaj pogost gnezdilet. folo v Peter Buc hner. foto 4 Davorin Tome
//letnik 11, številka 01. maj 2005
5