Nemški uradni jezik.
„Kar se dostaje nemškega uradnega jezika, vladi se je držati ga, ker jedino s tem je v obče možna primerna jednotna uprava, do cela ne glede na to, da nasprotne želje (da bi bil češki tudi notranji uradni jezik) ni možno izpolniti zaradi nepremagljivih finan-cijalnih težav".
S tem stavkom je odgovoril grof Taaffe 27. maja t. 1. v proračunskem odseku mladočeškemu prvaku dr. Heroldu na očitanje, da vlada noče uvesti za češki narod češčine tudi kot notranjega jezika, Ta odgovor nas ni osupnil čisto nič, in ni mogel biti nepričakovan niti Mladočehom, ko so sami na podstavi lastnega opazovanja in preverjenja očitali sedanji osrednji vladi, da se kaže pri vsakem njenem koraku cilj germanizovanja. Sedanja izjava grofa Taaffeja ne mogla bi pretresti več niti Staročehov, ako bi bili zares uvaževali besede, katere je spregovoril isti Taaffe 13. okt. 1886. v jezikovnem odseku; kajti tudi tedaj je sodil o nemščini in njeni potrebi za jednotno upravo ravno tako, kakor 27. maja 1891. Pred petimi leti uže je grof Taaffe naravnost zanikal potrebo češčine kot notranjega uradnega jezika in je vlado od 1869. glede na Galicijo, kjer je poljščina notranji uradni jezik, opravičeval s tem, češ, da v Galiciji so razmere drugačne, kakor pa na Češkem. Leta 1886. je grof Taaffe skliceval se na različne potrebe raznih dežel, poudarjal je pa uže tedaj, kakor danes, da ima nemščina v Avstriji posebno mesto, in je poudarjal njeno potrebo z državnega, ne pa nacijonalnega stališča. V tem se je ujemal tedaj in se ujema danes z Nemci v obče, z nemškimi liberalci in nacijonalci pa posebe. Ako bi ne bili Staročehi tirali slepe politike, postavili bi se bili uže tedaj na stališče, s katerega bi bili primerno pobijali nazore Taaffejeve vlade; no Sta-ročehe ni zmodrilo niti leto 1890 in 1891, in vprašanje je le, kako jo krenejo sedaj Mladočehi.
Vsekakor je sedanji odgovor grofa Taaffeja jasnejši tudi za manj razviti politiški razum, ker naravnost postavlja nemški kot državni jezik, kot potreben in ne samo primeren za jednotno upravo. Obsežnost tega nazora osrednje vlade je v resnici velika in se razprostira na najodločilniše strani v državnem življenju. Ako bi obveljal nazor grofa Taaffeja, porabljali bi ga od najvi-ših do najnižih stopinj politiške uprave, in vsak politiški uradnik, najviši kakor najniži, bi moral sposobiti se, torej z veljavnimi šolskimi svedoštvi izkazati se, da je popolnoma dozorel in sposoben za ustno in pismeno uradovanje v nemščini. Politiško uradovanje bi vplivalo na sodišča, in niti težavno bi ne bilo dokazovanje, da uže analogija zahteva nemški kot notranji jezik tudi pri sodstvu. V resnici se z ministerskih stolov uže kar naravnost razglaša potreba nemščine kot notranjega jezika tudi pri sodiščih. Pri c. in kr. vojni ali armadi je to še očitniše, ker tam zahtevajo, kakor se je brambeni minister za to polovino izrazil še pred tedni, še posebe nemški kot vojaški jezik in vidijo radi, da bi vojaki celo med seboj občevali jedino v nemščini. V obče bi se vsa ministerstva potegovala za jednotno upravo s pomočjo nemškega jezika, kakor je to očitno tudi pri poštni upravi.
Ali vse to bi razni narodi še vedno laže prestajali, nego pa posledice, ki bi neizogibno pritiskale pred vsem na ustrojenje šolstva. Na vseučiliščih bi bilo Nenemcem delati preskušnje iz nemščine, ali pa odreči se poklicu politiških uradnikov in državnih sodnikov. To bi mogli storiti pojedinci, ne pa vsi nenemški mladeniči, ki se šolajo na velikih šolah ne samo iz idealnih, akademiš-kili, ampak tudi materijalnih ozirov. Velike šole, tudi ko bi se namenjale slovanski mladini, vendar ne b1 mogle imeti slovanskega ustroja, ker bi morale kakor si bodi dijake sposabljati za preskušnje iz nemščine ali

celo raznih predmetov v nemščini. Slovanska vseučilišča bi imela samo iluzorno tako ime. Še bolj bi proglašena nemščina kot uradni, službeni ali državni jezik vplivala na ustroj srednjih in dosledno celo ljudskih šol. To vidimo dejanski tudi sedaj, še ko nima nemški kot državni jezik zakonite veljave. Saj Slovenci n. pr. nimajo doslej niti jedne gimnazije, ki bi imela zares slovensko osnovo.
Največa napaka bi bila, ako bi menili, da zakonito proglašena nemščina kot državni jezik bi veljala samo za Čehe, Slovence in v obče one narode, kateri doslej nimajo svojega jezika kot notranjega jezika. Hitro, ko bi dobila nemščina zakonito veljavo državnega jezika, delali bi sosebno Nemci na to, da se tudi poljščina, italijanščina itd. umakne nemščini kot jedino primernemu notranjemu jeziku. Poljaki, Italijani bi torej izgubili kos narodne jednakopravnosti, katero uživajo sedaj v polni meri. A dosledno bi moralo priti tudi do boja med Nemci in Madjari zaradi notranjega jezika. Kajti naše cesarstvo je naposled in v pravem pomenu, kakor po zgodovinskem razvoju, jednotna monarhija in kot taka ima skupne potrebe, katere je priznavati vsem narodom. Ako je jeden kot notranji uradni jezik potreben za jed-notno upravo, potreben je za celo monarhijo, ali pa ni potreben. Ako je potreben, udati se mu morajo vsi narodi; ako ni potreben, ne da si ga vsiliti noben narod, torej tudi Čehi ne, naposled tudi Slovenci ne.
Priznanje jednega kot državnega jezika utegne vesti ne samo do ponižanja narodov na drugo stopinjo, ampak tudi do popolnega raznarodovenja, Te posledice so ravno, katerih se boje narodi, in zato je nazor grofa Taaffeja prevažen, da se postavijo narodi na pravo stališče nasproti njemu.
Poljaki, Italijani nimajo navidezno take sile, ker njih se ne dotika naravnost in takoj; ali v posledicah je tak nazor, ako je kriv, njim in še celo Madjarom nevaren. Kajti ni videti, da bi v boju, ki bi nastal zastran notranjega jezika, zmagali Nemce, dasi sedaj, vsaj začasno, veljajo v avstro-ogerski politiki več, nego cisli-tavski Nemci.
II.
Grof Taaife je poudarjal 1. 1886. in sedaj, da določevanje notranjega uradnega, recimo naravnost, državnega jezika spada k pravu eksekutivne ali izvršilne oblasti, torej v področje vlade. Glavni organ nemške združene levice je 1. 1886. opomnil na to trditev mini-sterskega predsednika, da bi se dalo tudi ugovarjati temu, in je isti organ še posebe imenoval člen 11, ki govori o tem. da državne oblasti imajo izvrševati svoje področje na podstavi zakonov.
O sedanji izjavi ne omenjajo glasila nemške levice zakonov, po katerih je omejena izvršilna oblast; čuditi se ni, ker grof Taaffe se je sedaj izjavil na korist
nemškega jezika tako odločno, kakor nikdar poprej, in popolnoma s tako obsežnostjo teze, katere ne preseza niti znani Scharschmiedov predlog.
Slovanom pa je opomniti, da sedaj veljavna ustava ne pozna nobenega ustavnega člena, kateri bi dajal osrednji vladi oblast, določevati notranji jezik. Tudi ni doslej izvršilnega zakona osnovnih zakonov, ki bi govoril o tej oblasti. Nikjer ne zaslediš v osnovnih zakonih, da bi moral biti nemški uradni jezik. O razliki zunanjega in notranjega jezika ni nikjer sledu v osnovnih zakonih; tu ni govora ne o državnem, ne o službenem ne o uradnem jeziku. Vladi pa se je držati zakonov v obče in državnih osnovnih zakonov še posebe.
Ako ima vlada nazore, ki se ne vjemajo z ustavo in njenimi osnovnimi členi, ima za to svobodo mišljenja, kakor vsak državljan; ali vlada nima oblasti, da bi narodom vsiljevala take nazore, in narodi nimajo dolžnosti, da bi se ravnali po nazorih, ki niso utemeljeni v ustavi, v državnih osnovnih zakonih ali zakonih, ki izvršujejo osnovne zakone.
Narodom ni treba druzega, kakor sklicevati se lia zakone, ki naravnost zametajo in odvračajo krive nazore, in naj ima take nazore sam ministerski predsednik ali minister notranjih del.
III.
Kar se dostaje tega, da si prisvaja izvršilna oblast ali vlada določevanje notranjega uradnega jezika, je odgovoriti, da vlada nima te oblasti doslej, ker se niso še izvršili osnovni zakoni po posebnih načrtih, v katerih bi bilo določeno, kako se je vladi ravnati glede na jezik, bodisi zunanji ali notranji. Vlada ima doslej jedino državne osnovne zakone, po katerih ji je postopati glede na rabljenje jezikov v uradih v obče, torej na zunaj in znotraj. Dokler ne določijo podrobno posebni zakoni jezikovnega in narodnostnega zakona (čl. XIX. drž. osnovnih zakonov), je jedino pravično in primerno to, da osrednja vlada izvršuje narodno jednakopravnost nasproti narodom, strankam pojedinili narodov in na znotraj. Ako pa ima vlada pomisleke glede na to, da ne gre uradovati v vseh jezikih na znotraj, dolžnost je njena, da predloži zastopnikom vseh narodov, torej v osrednjem parlamentu posebno predlogo, ki razkrije, do kam se kažejo take težave glede na notranji jezik, in do katere meje ji je možno ustrezati popolnoma vsakemu narodu tudi glede na notranji jezik.
Vlada res si je prisvajala določevanje notranjega uradnega jezika in je pri tem postopala, kakor se ji je zdelo primerno. Ali tega ni delala na podstavi zakonov, ampak ker ni imela še zakonitih določeb v tem pogledu, razuu državnih osnovnih zakonov.
To se ve da je nepravilno, anormalno glede nato, da velja sedanja ustava uže kmalu 34 let; jednako anomalijo gledč na jezik )vno poslovanje vidimo pa tudi
pri sodiščih; še sedaj se sklicujejo na starejše določbe, kljubu ustavi, to vse, ker se ni izvršil s podrejenimi, zakonitimi določbami državni osnovni narodnostni in jezikovni člen.
Treba se je spominjati, da s podelitvijo ustave same na sebi ni bilo še podanih zakonitih določeb za pojedina področja in posamične slučaje v jednih in istih delokrogih. To delo so bili izrecno opustili za poznejši čas, a vladam in strankam se do tega ni mudilo, ker so bile nemške te in one, in so torej nemški ministri uradovali in dali uradovati rajši nemški, nego pa v smislu popolne narodne jednakopravnosti vseh narodov; nemški so z večine tudi sedanji ministri, in zato uže kot takim ugaja jednotna adiministracija v smislu nemškega tudi kot notranjega uradnega, torej v obče državnega jezika.
Ko se je razglasila ustava, gotovo niso mislili in mogli misliti, da se bodo ogibali te ustave do današnjega dne. Ta ustava je imela pomen, da se začne ab ovo, torej od začetka vse po novem, v smislu te ustave, in da, kar ostaja starega, ostaje le začasno in dotlej, dokler se stvari ne določijo po novih zakonitih določbah, izvedenih iz državnih osnovnih zakonov nove, svečano in za vselej podeljene ustave. Tudi glede na notranji uradni jezik je ostalo vse in suspetiso, samo dotlej, dokler se ne izvrši s podrobnimi določbami jezikovni in narodnostni zakon ali člen devetnajsti drž. osnovnih zakonov.
Iz tega torej, da so narodi prepustili vladi glede na jezik vladanje po tradicijah prejšnjih neustavnih vlad, ne sledi še pravo, da imajo ustavne vlade po svoje določevati notranji uradni jezik. To je bilo samo tiho prepuščenje, dokler ne pride na vrsto zakon, ki natanko izvrši in določi državni osnovni člen XIX. Torej se je grof Taaffe s krivega stališča skliceval tucli 1886. leta na tradicije svojih prednikov, in je danes še bolj na krivem potu, ko tiho koncesijo narodov porablja zato, da smatra oblast, določevati notranji uradni jezik kot pravo eksekutive. To ni nobeno pravo, in če pride do takega prava, mora vlada priti do njega ustavnim potom, torej s privoljenjem parlamenta.
IV.
Privoljenje v določevanje uradnega, notranjega in zunanjega službenega jezika spada pa v osrednji parlament, nikakor pa ne v pojedine deželne zbore. Kajti vsi narodi razun nemškega bi odstopili nekaj znatnega od svojih narodnih prav, ako bi se razglasil nemški kot državni službeni ali uradni jezik. Nemci sami zahtevajo nemški kot državni jezik potom centralnega ustavnega zastopa.
V tem ni nič hudega, ker ravno v centralnem parlamentu mora priti do skupnega boja, oziroma od-
boja, kolikor bi čez potrebo vsiljevali nemščino za jed-notno upravo. Tudi Poljaki in Italijani imajo iste vzroke, dasi ne tako nujno, kakor ostali nemški narodi, da se v Dunajskem državnem zboru določi meja uradnemu jeziku, oziroma uradnim jezikom.
Ravno v tem je bila jedna glavnih napak Staro-čehov in je sedaj tudi Mladočehov. da hočejo doseči češčino kot notranji jezik potom Praškega deželnega zbora, a ne potom državnega. Da bi se bili postavili na naše stališče, bi vlada ne bila nikdar toliko drzna, odbijati češčino kot notranji jezik, in bi ne bilo prišlo tudi nikdar do žalostno znanih Dunajskih punktacij. Tudi je stališče Staročehov in Mladočehov v tem pogledu poleg vsega drugega naravnost neslovansko; kajti vedeti morajo, da ostali, manj močni in vplivni Slovani dosežejo še manj, kar se ne posreči doseči Čehom češkega kraljestva.
Ali tudi še drug in to odločen razlog nagaja, da se v državnem zboru, ne pa v deželnih zborih določi vladi uradovanje glede na rabljenje jednega ali več jezikov. Predno se namreč določi uradni jezik v obče, treba je izvršiti s posebnimi zakoni narodnostni in jezikovni člen XIX drž. osnovnih zakonov, podeljen jednako za vse narode. Še le po taki izvršbi temu členu podrejenih določeb možno je posamičnim narodom podajati koncesije, kakoršna bi bila v privoljenju za kak skupen uradni jezik. Dokler nimajo narodi dejanski izvršene narodne jednakopravnosti, ne poznajo niti uslovij za svoj obstanek in narodni razvoj, toliko manj bi mogli določevati meje, do katerih bi jim bilo odstopiti znaten del svojih narodnih prav v prid nemškemu kot uradnemu jeziku.
Narodna jednakopravnost se da izvršiti pa zopet jedino potom državnega, a ne deželnih zborov, in s tega stališča nam je na veliko žalost obžalovati, da tudi Mladočehi ne postopajo pravilno, ko zahtevajo z jedne strani izvršbo narodne jednakopravnosti, a hočejo to jednakopravnost doseči s pomočjo razširjene avtonomije, to je po njih terminologiji deželne avtonomije. Tako ne pridejo ne Mladočehi, torej ne Čehi, ne drugi Slovani dalje.
Vidi pa se, da razgovarjanje in zakonito določevanje uradnega, oziroma uradnih jezikov, je zavisno od okolnosti, da se poprej izvrši popolna narodna jednakopravnost; poslednja in prvi pa se morata, ker se do-stajeta vseh narodov, določiti potoni državnega zbora, nikdar in pod nobenim uslovjem pa ne potom deželnih zborov, ker bi Slovani ne dosegli tem potom nikdar narodne jednakopravnosti, kakoršna se svečano zagotavlja s sedaj veljavno ustavo, in bi naopak vsiljenje nemškega kot državnega jezika toliko laže tujčilo nenemške narode, kolikor manj imajo doslej uslovij, da bi jim bil dejanski zagotovljen narodni obstanek, kaj-li še razvoj
V.
Izvršba narodne jednakopravnosti s pomočjo posebnega zakona, sklenenega v državnem zboru, je sedaj toliko nnjnejša, kolikor se kaže bolj in bolj, da po potrebi in nepotrebi porablja vlada nemičino kot službeni ali uradni jezik, ker misli, da zahteva to jednota uprave, pa ne pomisli, da se pri tem poslužuje sredstva, katero ji je bilo dovoljeno do razglašenja ustave, in da bi morala sedaj sama stremiti za zakonitimi določbami mej, v katerih bi ji se bilo sukati glede na uradni jezik, oziroma uradne jezike. Nujnost izvršbe narodne jednakopravnosti se je povečala tudi s tem, da dobivati nemška liberalna in nacijonalna stranka večo moč in ljubezen pri vladi, in ravno ti dve stranki zahtevati nemščino kot državni jezik. Vrhu tega ostanejo Poljaki posredniki organizovauja in germanizovanja in se kmalu tudi formalno združijo z nemško levico.
Torej je skrajni čas, da se predloži v državnem zboru načrt, po katerem naj se izvrši narodna jednakopravnost. Dolžnost vlade je na prvem mestu, da predloži tako predlogo; toda ona računi s strankami in jo je zavozila na neprimerno pot, ko se je začela pogajati po deželah, ne da bi se bila držala državnega kot zato jedino pristojnega in primernega zastopa vseh narodov. Vlada si šteje sedaj še v zaslugo, da je razglasila Dunajske punktacije, katere je je volja uzakoniti popolnoma. Z druge strani je grof Taaffe krivega nazora glede na pristojnost vlade, koji pripisuje eksekutivno oblast določevanja uradnega jezika, ne da bi imela ta vlada najmanjši pozitivni veljavni zakon za tako pristojnost; vladi v tem pogledu velja tradicija, ki pa je izgubila veljavo vsled podeljene ustave in s tem novih tal za vse javno življenje države. Naposled so ministerstva bistveno nemška, jim ugaja jednotna nemška uprava uže zaradi osebne sposobnosti za nemško uradovanje, in jim torej kaj lehko izpodleti, da zamenjujejo pri-kladnost z narodnim, v ustavi zagotovljenim pravom.
Od osrednje vlade po takem ni pričakovati predloge ali načrta, ki bi izvršil narodno jednakopravnost in s tem tudi omogočil meje določevanju uradnih jezikov.
Razne nemške stranke so še manj naklonjene taki izvršbi, ker vse pripisujejo posebno mesto nemščini, kakor nemškemu narodu sploh. Nemška levica nima večega cilja pred očmi, kakor germanizovanje tostranskih narodov, in uzakonjenje nemškega kot državnega jezika ji je zato jedno glavnih sredstev. To sredstvo, kakor smo videli, dovaja do posledic, ki bi naravnost tujčile nenemške narode, potom najviših do najnižih šol drugih narodov.
Poljaki in Italijani tudi sami ne pridejo do tega, da bi oni izročili državnemu zboru načrt, ki bi izvršil narodno jednakopravnost istočasno in jednakomerno za vse narode; kajti oni so zadovoljni, da imajo narodno
pravo izvršeno in celo lasten uradni jezik. Rusi gališki in Romunci so pa onemogli po številu in kakovosti zastopnikov, da bi se mogli nadejati kakega načrta. Osta-jejo torej Mladočehi in Jugoslovani. Razun Slovencev pa so tudi med temi taki, ki pričakujejo izvršbo narodne jednakopravnosti z razširjenjem deželne avtonomije po vstvarjenju politiških skupin na podstavi posebnih zgodovinskih državnih prav.
Mladočehi in Hrvati niso doslej dovolj razločevali in poudarjali, da je glede na sedanje obče notranje in zunanje politiške razmere Avstro-Ogerske še posebe treba urediti tudi taktiko zastopnikov: ta taktika zahteva pri vsem premišljevanju najprej izvršbo zakona narodnostnega in jezikovnega člena in še le po tej izvršbi izvršbo zgodovinskega državnega prava
Ako hočejo Mladočehi in Hrvati spremeniti svojo taktiko v smislu te taktike, pridobe zato takoj tudi slovenski narod; kajti večina slovenskih poslancev je za izvršbo narodne jednakopravnosti v smislu posebnega zakona, dasi pojedinci med njimi — nasprotno z narodom — naglašajo povečanje deželne avtonomije.
Grof Taaffe se je izjavil ravno nasproti Mlado-čehom, da je treba osnove ali fundamente ustave utrditi, da se vživi ustava med narodi ter pridobi obče priznanje. Da bi se ne rušili ti fundamenti, zato je pred vsem treba izvršilnega zakona glede na člen XIX. drž. osn. zakonov. Da je treba najprej izvršiti osnovne zakone ali ustavo, potem še le gledati na reformo te ustave, to ni samo logično, primerno, ampak zajedno vabljivo ravno za Mladočehe. Naj poskusijo predložiti državnemu zboru oni svoj poseben načrt, ki se omejuje na izvršbo narodne jednakopravnosti; s tem poskusom vlove vlado vsled izjav grofa Taafteja, in spoznajo svoje prave prijatelje, sosebno pa Poljake, s katerimi bi se radi bratili, ščimur kažejo, da niso v tem pogledu ne modrejši ne boljši od Staročehov.
Staročehi so imeli izgovor, da se jim je bilo držati lastnega plemstva; Mladočehi nimajo te zavile; torej bode poskus vsekakor vreden. Ako je vlada z jedne strani razglasila gospodarski program, z druge strani pa, po posebni izjavi grofa Taaffeja, pustila odprta vrata utijenju ustave, pač ni primerniše taktike, kako da se Mladočehi združijo z Jugoslovaui in ostalimi, narodni jednakopravnosti zares pravičnimi zastopniki, pa naj predložijo lasten načrt, ki ima namen izvršiti narodno jednakopravnost in tako napraviti pot za razpravljanje vprašanja o državnem, službenem ali uradnem jeziku. Nemci so naposled po Scharschmiedu podali svoj predlog; sedaj naj pride vrsta na Slovane; poskusa je to vsekakor vredno.
Po vsem tem je razvidno iz našega razpravljanja:
1. Po sedanji ustavi nima vlada ali eksekutivna oblasti določevati uradni jezik ; to oblast si prisvaja ona jedino vsled tradicij, trajajočih od predustavne dobe;
da dobi vlada to oblast, potreben je poseben zakon.
Zakon, ki bi določeval meje uradnemu ali uradnim jezikom, je možen še le po izvršbi člena XIX. državnih osnovnih zakonov potom posebnega izvršilnega zakona. 3. Izvršilni zakon člena XIX. je možno vstvariti jedino v državnem zboru, ne pa v deželnih zborih, ker ima veljati za vse narode. 4. Iz istega vzroka je možno skleniti zakon o določbah uradnega, oziroma uradnih jezikov jedino v državnem zboru. Še le po tem zakonu bo mogla vlada po ustavnih zakonih postopati pravilno glede na določevanje uradnega, oziroma uradnih jezikov. 5. Izvršilni zakon člena XIX drž. osn. zakonov je nujno potreben, ker drugače se bodo vsled docela krivega nazora o oblasti določevanja uradnega, oziroma uradnih jezikov, tujčili nenemški narodi potom c. kr. politiških uradov, c. kr. sodišč in c. in kr. vojnih organov in po
vseh šolah. 6. Ker vlada, nemška levica, Poljaki in Italijani niso voljni osnovati načrta za izvršilni zakon narodne jednakopravnosti, ne ostaje drugega, kakor da se združijo Mladočehi, Jugoslovani in morda še kateri zastopniki drugih narodnostij ter skupno zasnujejo in predložijo tak načrt državnemu zboru. 7. Iz tega sledi, da je treba se lotiti najprej te izvršbe in še le s pomočjo doseženega izvršilnega zakona postopati s stališča zgodovinskih državnih prav, ne pa naopak. Ta taktika je zajedno možna in primerna, ker se zlaga z izjavami osrednje vlade, katera hoče pridobiti najprej priznanje in veljavo podstavi sedaj veljavne ustave, torej se tudi ne more protiviti izvršenju glavnega narodnostnega in jezikovnega zakona ali člena XIX. državnega zakona od 21. dec. 1867.
F. Podgomik.
0 kritiki di
in.
K razširjanju poganstva, z nasprotniške stran nam namišljenemu.
(Dalje).
d) Glede na bogosluženje, specijalno liturgijo ali
mašo. Kar se dostaje bogosluženja, ne more se dvomiti, da se zlasti liturgija ali maša prvotno tudi v rimski cerkvi in v zapadnih cerkvah v obče ni opravljala drugače, kakor na vstoku in celo pri rabljenju grškega jezika, kateri, kakor smo dokazali uže zgorej, je bil v Rimu itak razširjen tako močno, da so mnogotero smatrali ga takisto domačim jezikom.1)
') Pod izrazom „utraqiie lingita" so razumevali v Rimu latinski in grški jezik. Odkar sta se Rim in Italija v obče približala nemškim Frankom, vsled česar sta se grška južna Italija in vstočna Ilirska izločila iz rimskega patrijarbata, je stopil, kakor je umevno samo po sebi, grški jezik bolj in bol; v ozadje. V XIV in XV stoletju je bilo znanje grščine na evropskem zapadu uže izginilo tako, da so celo grška astromiška dela poznali jeJino iz njih arabskega prevoda in so morali ta prevod devati v podstavo prevodu na latinski jezik, kakor smo to razložili zgorej pri razpravljanju koledarskega razvitja.
No reakcija ni mogla izostati. Uže h koncu XIV. stoletja (1396) je bil Emanuel Chrisodara iz Carjigrada poklican v Firence, da bi predaval grški jezik in grško literaturo. Od blizu 700 let — tako je pisal kmalu potem učenec Chrisodarin, Leonardo Aretino po imenu, je v Italiji jedva kdo poznal grško literaturo, dasi vemo, da vse znanstvo prihaja od Grkov. Njegov opomin je pomagal, in kmalu so v Italiji znanje grške literature prištevali k uslovjem pravega naobraženja. Ta nazor razširil se je iz Italije na Nizozemsko in na nemško v obče, kjer se ga je poprijel sosebno Melanchthon in ga je močno pospeševal med protestanti.
Odtlej so grški jezik poleg močno razširjenega latinskega poštevali podstavoj naobraženja; razvilo se je posebno znanstvo, klasiška filologija, po vsej Evropi, in mi razločujemo nizozemsko, nemško, angleško, dansko-severno ali skandinavsko, francosko in od začetka tega stoletja tudi še rusko šolo tega znanstva. Poslednjo šole ne čaka bliščobna bodočnost, ker predmet je smatrati kot do konca obdelan; klusiško jezikoslovje utegne pa slovanskim lingvistom dobro služiti pri primerjevalni slovnici.
t. Mahniča.
Dejstveno je apostol poganov svoj list do Rimljanov spisal v grškem jeziku, in tudi oba lista svetega Petra sta pisana takisto grški, kakor znani, v obče kot pristen pripo-znani list svetega Klementa, katerega po sporočilu rimske cerkve je apostolski prvak sam posvetil v rimskega škofa.21 V obče ne poznamo iz prvega stoletja krščanske ere nobenega spisa krščansko-teologiške vsebine, ki bi bil pomenljiv.
V II. stoletju je spisal med Patres apostolici prištevani sveti mučenik Ignacij (škof Antijohiški) svoj od cerkvenih očetov kot pristen pripoznani list do Rimljanov v grškem jeziku;3) vspešnega delovanja v Rimu drugega, takisto II stoletju pripadajočega grškega, torej latinskega jezika jedva zmožnega očeta apostolskega (Patris apostolici, svetega Poli-karpa) smo se uže spominjali pri razkladanju historiškega razvoja koledarja. Takisto drugemu stoletju pripadajoči, vendar pa tudi uže v 111. stoletje sezajoči znameniti sveti Lijonski škof Irenaeus Lugdunensis (učenec navedenega svetega Polikarpa) je pisal svoja dela, od katerih nam se je ohranilo pet knjig „ Contra haereses"4), v giškem jeziku. Krščansko-cerkvene literature v latinskem jeziku iz II. stoletja ni: kajti prevodi iz grških del tega stoletja spadajo v poznejši čas.
Po takem ni bil latinski jezik v teku prvih dveh stoletij razvit kot cerkveni jezik, torej pri bogosluženju, zlasti pri liturgiji ni mogel nadomeščati grškega jezika. Ista zavira je pa zadrževala uvedenje latinskega jezika v liturgijo tudi v teku III. stoletja; kajti še le v tem stoletju se je začel latinski jezik razvijati v cerkveni jezik, v tem ko spada popolno razvitje v IV. stoletje, in to se da dokazati povsem zanesljivo.
Prvi pisatelj, ki je cerkveno literaturo obogatil tudi z lat nskimi deli, ni bil morda Rimljan, ampak prvi polovini
J) Tertullianus de praescr pt. cap. 32.
®) Eusbius Hist. eccl. III: 36. Hieron. catal. 26.
4) Najboljšo izdavo teh del knjig je oskrbel Massuet ex. Cong. S. Mauri. Pariš 1710 fol.
III. stoletja pripadajoči afrikanski Tertullianus;5) po njegovem zgledu sta se ravnala v drugi polovini III. stoletja še dva Afrikanca, namreč sveti Ciprijai; in Minutius Felix. Delovanje poslednjega je ostalo sicer omejeno na spisanje dijaloga (Octavius) proti malalikovavcem. ni bilo torej izdatno; ali okolu leta 245 h krščanstvu spreobrnem in leta 249 uže za metro-poltanskega škofa (Priinas) Kartaginskega izvoljeni sv. Cipri-jan je bil plodovit, torej za razvitje latinskega jezika za cerkvene namene velezaslužen pisatelj, zajedno znamenit cerkveni oče.
V	drugi polovini III. stoletja, kakor se kaže, so napravili tudi uže latinski prevod svetega pisma, ne da bi bil ugajal popolnoma. Zadovoljujoč in v teku časa le malo popravkom podvržen je prevod, ki ga je podal še le v drugi polovini IV. stoletja, v Iliriji rojeni ter na daljnjem vstoku od grškega škofa v svečenika posvečeni sveti cerkveni učitelj Hie-ronim, ki je preživel petdeset let svojega slavnih del polnega življenja na vstoku, da bi završil to veliko delo in tudi z drugimi latinskimi deli obogatil cerkveno književnost.
V	IV. stoletje spada pa tudi delovanje v okrožju cerkvene književnosti velezaslužnih obeh drugih najstarših zapadnih cerkvenih učiteljev, namreč v Galiji rojenega svetega Ambrozija in Afriki pripadajočega svetega Avguština, kakor tudi delovanje galikanskega svetega škofa Hilarija Pictavskega (Poitier, Pictaviensis), ki je pokazal na to stran takisto znamenito delavnost, h kateri se povrnemo še pogostoma.
Poleg teh velikih svetih mož kaže pa IV stoletje še celo vrsto cerkvenih pisateljev, ki so s svojimi latinski pisanimi deli, oziroma prevodi znatno pospeševali završenje razvitja latinskega v cerkveni jezik. Neglede na manj znatne pisatelje, nam je treba pokazati samo na dela Afrikanca Arnobija in njegovega učenca Cecilija Laktancija (Caecilius Lactantius), dalje takisto Afriki pripadajočega svetega škofa Optacija Milevitana, kakor tudi v Iliriji, specijalno v našem sedanjem avstrijskem Primorju rojenega, na daljnjem vstoku izobraženega in ondi od grškega Jeruzalemskega škofa leta 390 v svečenika posvečenega Rufina.6)
5) Vnet svečenik, umrl pa je leta 240 kot privrženec sekte montanisiov; te je zagovarjal v šestih razpravah.
!) Sodelovanje Rufina, ki ga je poštevati kot našega rojaka
v najožera smislu besede, je bilo sosebno izdatno; Kajti obogatil je latinsko cerkveno pismenost z izvirnimi deli in prevodi iz gr ščine, za kar je bil kot temeljit poznalec grškega jezika, ki si ga je bil prisvojil uže v svoji domovini, kakor vstvaijen.
Osoda Rufina, katere kot njegovi rojaki no moremo minuti ali prezreti, bila je analogna osodi svetega Hieronima. Oba sta bila rojena v zapadni Iliriji, torej oborožena z znanjem grškega jezika od mladosti; oba sta završila svoje naobraženje na vstoku in sta bila ondisto posvečena v svečenika; oba sta skušala svoje delovanje nadaljevati v Rimu, morala pa sta kmalu umakniti se svojim nasprotnikom in svoje živlienje skleniti med Grki. (Hiero-nim med vstočnimi Grki leta 420, Rufinus pa med zapadnimi Grki južne Italije (Sicilije) deset let poprej).
In vendar sta bila oba ta Ilirca odločna nasprotnika, ko sta glede na dela Origenova, katera je preložil Kutin na latinsko, zastopala nasprotne misli. Rufin pri tem ni imel prav, imel je torej pripisati sam sebi od papeža Anastazija nad njim izrečeno cenzuro, vsled katere se mu je bilo oddaljiti iz Rima.
Vsekakor se je razvijanje latinskega jezika, oziroma cerkvene terminologije, završilo tekom IV. stoletja, in pri tem dejstvu ne pomenja čisto nič to, da se je pridržalo mnogo štiri stoletja privajenih, torej tudi bolj ali manj latinizovanim narodom evropskega zapada umevnih grških izrazov.7) Ker torej, kakor rečeno, je bilo tudi uže latinskih prevodov grškega prvotnega teksta svetega pisma: ni zapričevalo nič, v bogosluženju, specijalno celo v liturgiji namesto grškega uvesti lat nski jezik, ki je bil na krščanskem zapadu Evrope in Afrike tedaj uže bolj običajen, torej obred zapadnih cerkev tudi na to stran prirediti po potrebah narodov ali, s kratka rečeno, nacijonalizovati.
Izključena je možnost takega nacijonalizovanja litur-gije pa v teku III. stoletja in celč v prvi polovini IV. stoletja, ravno ker ni bilo potrebnih preduslovij zato. Da je ta trditev prava, kaže v ostalem tudi zgodovina; kajti naj-zanesljiviši viri ne dajo nikakor dvomiti o tem, da se je grški jezik do druge polovine IV. stoletja na skupnem zapadu Evrope in Afrike rabil ne samo pri liturgiji, ampak da je gospodoval nad cerkvenim življenjem v obče; da se je torej popolnoma odstranil z latinskim jezikom v bolj zapadnih pokrajinah rimske države še le v drugi polovini IV. stoletja, v Kimu pa in v srednji Italiji celo še le v V. stoletju.
Zgorej uže smo se spominjali svetega Lijonskega škofa Ireneja, kateri, pripadajoč II, nekoliko celo III. stoletju, je svoja dela pisal izključno v grškem jeziku; to pa očitno kaže, da cerkveni jezik Galije ni bil v njegov Čas drug, kakor pa grški. Zato govori tudi okolnost, da je bila Galija za zavojevanja po Juliju Cezarju in dosledno tudi v prvih stoletjih krščanskega štetja, kakor razložimo zdolej pobliže, z grško kulturo napojena dežela, da nadalje so bili Grki, ki
') Coimietudo est altera notura. Torej se je rabljenje grščine v cerkvenem življenju tudi evropskega zapada semtertje ohranilo celo tam, kjer bi se bili mogli lehko izogniti temu. Pri navadni rimski maši še vedno ohranjujoči se „Kupce f)if)ov" i" v >iussa praesanctificatorum običajni Ay:oj 6 0eos itd. dokuzujejo to brezdvombeno ravno tako, kakor ponavljanje serafskega slavospeva Sanctus, Sanctus, Sanctus itd. z „Agios, Agios, Agios Kyrie o Theos" v mesarabski liturgiji. prepis katere sporoča Daniel v svojem „C'odex liturgicus Ecclesiae universae: Lipsiae 1847'. Stari rimski Sakramentari (Missale), kakor n. pr., če tudi po pomoti papežu Gelaziju (492-496) pripisovani, pa vendar nesporno jako stari gregorijansko-rimski (Muratori. LiturgiaRomana toni. I pag. 540), grejo še mnogo dalje, kajti obsezajo naredbo, da naj se pri krstu vera (veroizpovedanje) moli najprej v grškem izvirnem tekstu in še le potem, tako rekoč, v tolmačenje tudi v latinskem jeziku.
Z druge strani je tudi brezštevilno grških izrazov tudi v cerkvenem življenju evropskega zapada, katerim se je jedva izogniti, ker se ne morejo dobro izraziti v latinščini, da bi ne prevzročili zmešnjave pojmov, kateri se je pred vsem izogibati v cerkvenem življenju. Tako na primer: Xpi3To?, jrapctxXvjTos, ayysXoe, npo-f^nr;?, [j.uj/tor. aitooro),©;, jtarca;, itatptap^oc, £?ap/o;, [ifjtponoMTfj;, sititm--oj, xavovtx6e, jcpssfSotspo?, iiazovoc, ššopxtor*jc, axoXoi>9,oe, [iovayos, jj.o»aaxi*o;, sp^itr];, £ap[i«po;, satova;. Dalje: exxX-qaia, 3-.o!xYiais, ;tapoixia, p.ovaar^ptov, xo'.vo[š'.ov, šp-»)[j.oc, jiaptopiov, ^aicttojj.o;, fia-t'.-TE-rjpiov, /pi?[i.a, stoMj, fit[5).!a. W.tot>pyta, &I«"1'?' *avov> |iusrr)ptov, v.)/rr po;, Upap-/'.a itd. itd.
so zasnovali najstarše gališke cerkve, iz Azije in so bili ondi izvršili uže slavno delo.8) Gališka cerkev pa je na evropskem zapadu igrala v stari dobi znamenito ulogo, kar si pridržimo pobliže razložiti zdolej.
111. stoletju pripadajoči, takisto uže omenjeni svečenik in cerkveni pisatelj Tertulijan, predno je bil še odpadel k sekti montanistov, je spisal svoje delo .De spectaculis" v latinskem jeziku, kljubu temu pa je navajal jedino za Boga rabljive in pri bogosluženju običajne besede v grškem in sicer izključno v grškem jeziku.9) To se da razlagati jedino iz tega, da za Tertulijana se je rabil v cerkvi samo grški jezik. Tertulijan pa je bil rojen Kartaginec, torej Afrikanec, kateri je zajedno natančno poznal običaje rimske cerkve; njegova razpravljanja so torej povsem primerna v pojasnjenje običaja ne samo v zapadnoafrikanski, ampak tudi v rimski cerkvi.
V znani, takisto v III. stoletje spadajoči . Passio Per-petuae," se, kakor znano, v liturgijo vpleteni seraf.sk i slavo-spev »Sveti, Sveti, Sveti" ne navaja v latinskem jeziku, v katerem je v pouk vernikom spisana vsa Passio, ampak, kar je značljivo, jedino z grškimi besedami „ Apa?« itd.10) To okolnost pošteva učeni Bunsen11) kot znak visoke starosti navedene Passio, in ista daje pravo pač tudi do sklepa, da v oni stari dobi je tudi na zapadu grški jezik veljal kot cerkveni jezik.
Do istega zaključka pridemo v pogledu na velikonočni kanon, ki smo ga zgorej razložili pri pojašnjevanju zgodovine cerkvenega koledarja in v pogledu na druga izključno v grščini spisana številna dela svetega Hipolita, v Galiji rojenega učenca svetega Lijonskega škofa Ireneja, katerega se mnogotero spominjajo uže stari cerkveni pisatelji.12) Hippo-
8)	Sporočilo, katero zagovarja dominikanec Aleksander Natalis v svoji „Bissertatio XVI in XVII" (Mohler. Kirchengescli toni. I. pag. 91 n. 1), sporočilo namreč, po katerem bi se bilo krščanstvo v Galijo čudovito zasejalo uže v I. stoletju neposredno iz Jeruzalema, in bi bil sveti Dionjsius Areopagita zasnoval Pariško cerkev, prvi škof katere je bil on, moremo pobijati; ali da so cerkve v Arlu in Tuluzu (Arles in Toulouse) zasnovali azijatski Grki (sveti Trafin in Saturnin), se da jedva dvomiti. Na trdnem in v obče priznano je dejstvo, da se je krščanstvo v Galijo zasejalo neposredno z vstoka, specijalno po azijatskib Grkih, in da je imela uže v drugem stoletju vsaj dve škofiji v Vienne-i, kjer jo bil škof sveti Dionizij, in v Lijonu; posljednemu je bil na čelu sveti Pho-tinus, azijatski Grk, za njim pa uže zgorej imenovani sveti Irenej, takisto iz Azije došedši Grk. Saj ta se prišteva imenitnim cerkvenim očetom, zajedno plodovitim cerkvenim pisateljem; in list krščanskih občin Lijonske in Vienne-ske do cerkvenih občin Azije in Frigije, v katerem se poroča o zasledovanju kristijanov za Marka Avrelija, je dejstvo v obče pripozuano in, kolikor vemo mi, še nikdar ne pobijano.
9)	Dotično mesto in libro de spectaculis cap. 25 se glasi:
„Quale est..... ex ore, quo Amen iu sanctum protuleris, gladiatori
testimonium reddere si; alun/a; čut' atfiivo; ali oinnino licere, nisi Deo et Christo".
,0) Dotično mesto se glasi: „Introivimns et audivimus vocem unitam: Agios, Agios sine cessatione".
") Bunsen ,,Hyppolyt und sejne Zcit", tom. IT. p. 568.
Eusebius Hist. eccl. VI: 22; Isidorus Etymol. VI. 17; Hieronymus Catal. scriptor. eccles. cap. LX1; Syncellus Chronogr. pag. 358.
lvtus, kateri se pač tu pa tam navaja tudi samo kot Epi-scopus, Episcopus Portuensis ali Portus Eomani, pogostniše pa se zaznamuje kot protipapež za svetega Kalista (Callistus) in svojega neposrednega naslednika na papeškem stolu, v največ zgodovinskih virih pa vendar izrecno kot škof ali papež rimski:13) užival je v fiimu, kjer je, kakor smo razložili zgorej, uvedel svoj velikonočni kanon, vsekakor največe spoštovanje, katero se je izražalo celo po njegovi smrti.
Rimljani so mu namreč postavili v Rimu na poti v Tivoli nedaleč od cerkve svetega Lorenca mramorni spomenik, ki ga kaže kot na katedri sedečega škofa in je imel namen ovekovečiti zajedno njegovo delovanje na znanstvenem polju, zato ga kaže z velikonočnimi krogi, vsekanimi z leve in desne, kakor tudi z imenikom drugih, od njega spisanih del. Ta spomenik, ki je slikan v več delih, sosebno tudi pri Fabriciju 1. c., hrani se do današnjega dne v Vatikanski knjižnici14) in kaže izključno grške napise. Niti jedne latinske črke ne zaslediš na njem, in to je razlagati jedino iz tega, da za Hipolita je v cerkvenem življenju v Rimu vladal grški jezik, in so jedva nrslili odstraniti ga z latinščino.
") Pri tem se mi držimo pred vsem del: „S. Hippolyti epi-scopi et martyris opera curante Alb- Fabricio Hamburgae 1716'' in „Hippolyti Romani, quae feruntur, omnia graece. E recognitione de Lagarde 1558 Lipsiae, Londoni et Berolini".
Prvo deio obseza: pag. IX. podatek, da po Leontius Byz. „llp<x£s'." po 430 med svetimi očeti do dobe Konstantina Velikega se imenujeta tudi Clemens in Hippolytus „episcopi romani". — Pag. XX- naslednji podatek iz Martvrologium S. Bieronymi a Luca Da-
cherio: „111. kal. Februarji (30. ianuarii)..... In graecoruin meneis
et menoiogiis hac die Hippolytus celebratur, quem episcopum et papam Roinae appellant".
Vrhu tega se zaznamuje Hippolytus kot škof ali papež pri navajanju njegovih del:
Pag. 270 De Ezecliia. Pag. 273 In Susanam. Pag. 278 De captivitate Babylonica. Pag. 280 Iu canticum trium puerorum Pag. 282 In Proverb. IX: 1.
Naposled se kaže v Appendii ad S. Hippolyti opera: pag. 41 na Compendium historiae Georgii Cedreni, v katerem (pag. 203) se Hipolit takisto imenuje kot rimski škof.
V drugem navedenem dela-, poročajo se viri mnogih del, v katerih se navaja Hipolit kov. škof ali papež rimski. Nahajajo se tudi pag. 9, 125, 127, 132, 142, 143, 151. 171, 186, 187, 198, na pag. 128 nahajata se celo di a, kar se ponavlja tudi na pag. 201.
Sicer pa je Diillinger v svojem delu: „Hippolytusund Callistus" s pomočjo ne od Origena, kakor so mislili krivo, ampak od Hipolita spisanega dela „ Hiilosophumena, sive omnium haeresium refu-tatio" (e codice Parisino nune primum edita cura E. Miiller Oxonii 1851) izvršil dokaz, da je bil Hipolit celo po lastnem razumenju škof mesta Rima, v imeniku papežev pa se ne navaja zaradi tega, ker je bil po smrti papeža Zephyrena (202-219) izvoljen le od manjšine, ki je pripadala strožemu pravcu ali napravljenju, v tem ko je večina volila milejšega Kalista in po njegovi smrti Urbana, potem pa Poncijana (Pontianus), za vlade katerih je nadalje trajal razkol in se je odstranil še Je po smrti Hipolita.
u) Isti se posebe navaja tudi uže zgorej v navedenem delu Martyrologium Romanum Sisti V iussfl ed.tum a Caesare Baronio. (Prim. Fabricius 1. c. png. XXI in Ideler 1. c. II. Band pag. 213-225.
Jednake stvari nam je ohranila zgodovina tudi iz IV. stoletja.15) Na ime Kristovo obsezajočih monogramih, s katerimi je Konstantin Veliki oskrbel svojo vlado, kakor tudi zastave in ščite svoje vojske, ki je šla proti Maksenciju, rabile so se izključno grške črke, dasi je bil v Galiji rojeni Kostantin rimski cesar, in je bila njegova vojska takisto rimska, vrhu tega se je rabila v Italiji, specijalno cel<5 blizu Rima. To se da prav razlagati jedino s tem, da do druge
15) Pri tem preziramo okolnost, da še v IV. stoletju ni imela
nič posebnega ali čudnega volitev grških duhovnikov za papeže, kakor je bilo to n. pr. leta 310 pri volitvi Evzebija; kajti to seje dogajalo tudi pozneje, za kar nam je treba pokazati samo na Atenčana Zaeeharijo (Zacharias 741-752). Celo v XV st. je neki imel grški kardinal rimske cerkve Bessarion privržencev, ki bi ne bili neradi videli povzdignenje njega na papeški stol. To se ve da so glasi jako neverjetno, ker tedaj je bil papež uže tudi svetski suveren čisto italijanske cerkvene države, torej so volitvi Neitalijana za papeža nad vse nasprotovali velevažni politiški oziri. Pa celo ne glede nato, saj je papež zajedno patrijarh zapada, primas Italije, metropolit Lacija, torej srednje Italije in škof italijanskega glavnega mesta Rima; torej je zakoniti običaj, po katerem se more voliti za papeža jedino Italijanec, tako dobro premišljen in moder, da se mu ne izognejo nikdar, tudi bi jedva dovolili, da se temu običaju izognejo samo izjemno.
polovine IV. stoletja je vladal v cerkvah zapadnih, sosebno tudi v rimski še vedno grški jezik.
Isto preverjenje se vsiljuje vsakomur, ki jemlje nastanek in razvoj zapadnih liturgij s pomočjo neovrglivih zgodo-vinskik virov brez predsodkev za predmet zaresnega prouča-vanja. Mi smo se lotili tega proučavanja, ker proces nacijo-nalizovanja liturgij, ki so bile običajne na evropskem in afri-kanskem zapadu, je posebnega pomena tukaj, kjer nam je popraviti napačno misel latinizatorja, ki postavlja rimski obred in latinski jezik liturgije kot kriterij katolicizma. Hočemo torej v naslednjem pojasniti razvoj posamičnih zapadnih liturgij, pri čemur pa se nam je po sili omejiti na dobo od druge polovine IV. stoletja, ko je začelo razvijanje ali nacijonalizovanje, samo do srede VII. stoletja, ker od te dobe je pričela posvetna moč vplivati na cerkvene zadeve, kar se je čutilo na vsako stran sosebno, odkar je nastopil merovinški Maior domus Kari Martell.16)--(Dalje pride).
") Kari Martell se ni pomišljal celo v 10. kanonu. Concilij Aurelianensis V (549) natančno normovano staroobičajno volitev škofov nadzorovati ter po svoji volji podeljevati škofije udajajočim se osebam, da bi mogel svojevoljno gospodovati tudi v cerkvenem okrožju. (Petras de Marca „l)e concord. Sac. et imp. VIII: 9-11)
Bboa
k p c t a n p h C a b h n n.
(H3 noaaiii sp. 4>paini,eTa Ilpeniepna). BaaHVH, cbih KaiiTiraapoB, 6oii npsabuii B&e jojro 6ine 3a KpmaHCK* Bip«, 3 Aspe-iie« /ij)ox ca bai My b Opan He ciaBH.
KojniHHO hkiho le hh MapciiKiepo JKHBeHie, upu no Kpaiiini, I'opwTaHH
Ilpe.niTa Haiio.tHKia 6h rc3ep«. Trnu* no iio.iii b ooux noKomaHH
Tpyst cp>ihh BoiiBo,a;e hh mis Boiim,aKir, CaH xIpT0Miip ca 3 MajrHM Tponoji CpaHII:
Eoioie ca HaiMJiaiimH Meji, KinaKii 3a Btp« CTapumx, .ifai* CorHi«. jkhb«,
3a 'IpTC, 3a fjorobe Ha.i, o&mkh. Oh 3k hiimii, kh rpje me u+,p>; kphbjis,
Btacii ts b BoxnHi, b bucipnihkit: rojihh« B Tp^imii;,: 3]ta,aH« Ha CKaji« CHB«.
lile jtenjenaniHii bh^hui paaBaaiiH«, Kiii ahffobckiii ca rpa^eu; iiMeiivie,
B rneii r.ie,tai!i TIpT0Miip0B0 .laCTUHH:,;. JI,eBATKpaT BAHe MHOaCTBO hx oOcjic,
Hh SBtcie cipaatA Kp«r iiii itpjitr nocTaBH, o^b3ame yn hm bca iiojiomji Tyie;
BucoKe ojipe TaMKaii ch nanpaBit, 3h^obic no^koiiv«!, bpata c1;kh,
He no.iacTii ca hbx, kh c« b tpfthrai. illecT aicu;eB moto na KpBaBa pŠKa.
C.TOBeHeu BjKe Mopn C.ioBenua CpaTa, Kaico CTpauiHa c.iinoia te MaoBtaa!
Ko Ht.cir: sie^i, ciiKiipa im aoiraTa Hx Morae, zaKOTa neirpeiiar:iHBa
UpeTH ojnpeiH rpafla Tpjpia Bpata.
Saro 'IpTOMHp hm p+,Be He sajcpusa,
Recite Trfl TOBapme* peie aopam.isi : „IIe MeTi, npea;eHe nae ae cpA^a KpnBa.
lile MaJio sa« ic^iLia, Spam! ipaHH«, BpaHii.iH cmo ca ^ojtro 6pe3 no^nope,
Rnop xone ca iio^ara, »y He fipainijr: Eflop sac ^o^aKanr xie teme aope,
IlenpocTe hciith smi, hompm ichake He CpaHirn *y, a x>Tpa thik&t Mope.
Cefioii noBaSnji spjre Bac roHaKe, Bac, jcrepwx pa»a ca bkjiohjitii iivre: (Ilpn^e me).
Primetba. Izborni „IIoRtm rajHiaHirai", znanstven in leposloven list, ki izhaja pod uredništvom Petra Poljanskega po dvakrat na mesec v Levovu, piše o našem poskusu v kirilici tole:
„Mimy.io 400 .itrs c% roro Bpeaemi, (1491), ko.ih 6m.th Hane-laraHui Kiipii-iOTiteK) bf> KpaKOBi IUBaiino.-ibTOjet $4o.iejt'B iiepnr.ui c:iaB-hhckui KHiirn „OcMor.TacHiiK'b" i[ »^acociiobb". Ho tomv cayiaio no-jaeri, ^aconnci »Slovanski Svet" nonMTKy lipiiHopoB.ieHia khphji.ihii,bt kb C.10bcbck0mv a3i>n;y, HoatmaioMn bi ijmt a;e ;i;ypHa.Tk cthxotbo-peHie CHMiia Pperop^iraa „KMeuiKeii xiibiii" („Ce.ii,CKoii laniirt,") C'j> iipuMliHeHiein, KHpim.inn;u. H HpimkHeHie to .jtaeTt caMt ^yiuiiii pe-3yjiLTaTrfc. Oho BHiiiHao Oh b'b hoji,3v caoBeHCKoro jbbiku, TaK'i> hkl npii iipiiMkireJiiuj Kiipi[.uiii;u orKpuBaeTca npii MHorint caoBax'L eTimoHT, cjioBHBiii, K0T0puii npii yHOTpe6iieHiK) jianiHKH bh!;uiho saKHKaeri. Tyti,, npiipo^HO, npitxojpiTca mhohh cjiOBa CBecni 3,0 nepBo6uTHoro c.iaBHH-CKOrO KOpHH, KOTOpOrO ([)OHeTHlihhx'l, (j)OpMaU,LH IiplIHHJiaiOTB BB p03JIH'l-HttxB o6.TacMXT. c.TaBSHCKiix'B po3.THiHBiH Bii,a,'b. Bt> npe^.Teacaffl,6M'B CTHX0TB0peHiio Taa CBa3t ci nepBoCbiTKBiMT, TeMaTOMT, 3a3,epa;aHa; Ha H'k-KOTOptm TOCTO JticmeBUlI C-TOBOHCKIH 3BVK1I HpiIHI.TOCb aBTOpV IIO.TOupaTH 3HaKH CTajK)C.7aBHHCKiH H OHH j;o6paHH OTBtTHO.
Poccia m Ebpora
H. H. ^aiin.ieiiCKaro. C. IleTepovpri, 1871.
IV.
D. daje tudi Avstriji mesto v vstočnem vprašanju, »katero se tiče vsega slovanstva (349)". Idejo postanka naše države pa vidi v zaščiti razkosane Nemčije proti centralizo-vani Franco-ki in v brambi od Turkov — oboje pa večinoma s Slovani. Nemci imajo biti hvaležni Slovanom za svoj obstanek kot samostalen narod. Ko pa ni bilo dovolj notranje sile, javili so se: Jan Sobieski in večkrat Rusi, posebno v vojskah proti Napoleonu. Tako govori tudi Palackj ob ideji in smislu obstanka Avstrije. Sedaj Nemška ne potrebuje zaščite Slovanov: »torej imajo tudi Slovani dobiti svobodo delovanja, ko so končali svojo zgodovinsko službo". A Josip II. je s ponemčevanjem zakrivil vse slovanske težnje" (358). Metternieh bil je genijalen človek: trudil se je posebno, da zaduši vsako dviženje v Nemški, Italiji in Turški in je to dosegel, najteže v Grški. A vse sovraštvo proti reakciji navalil je na Rusijo ter slabil simpatije turških Slovanov k Rusiji, in Avstrija je tako dosegla nenavadno moč v Evropi. Metternichova sistema je bila 1830 1. nekoliko potresena, a 48. je padla. Slovani niso bili dovolj probujeni, a poljsko-evropska megla predstavljala jim je ruski narod za strašiloi želeče jih pogoltniti. Sedanji položaj je najbolj prijeten Ma-djarom. Federalizma, meni D., da se boje naši državniki, da ne bi ruski magnet pritegnil kaj k sebi(?!). Moti se tudi D. govore, da bi pri razpadu Avstrije izgubili Nemci in Madjari, Slovani pa ne, in da Slovani ne bi branili, da se Nemci spoje z Nemško: naj bi le vprašali Cehe ali pa tudi druge nas! Tudi tu se moti, ko trdi, da ideja države more biti le narodna: zgodovinsko življenje lahko tako združi razne narodnosti, da si pravično vladani ne žele nikamor. Misli donavske federacije se ne boje v Evropi, in to se D.-u ne dopada: »Evropa vidi, da more le Avstrija nadaljevati delo Turkov": »vsa skrb nežne mačuhe bode v tem, da čuva svoje mile pastorke od požrešnosti ruskega koksa". Federalizem bil bi virom vednih borb, zato misli D., da more Avstriji pomoči le ideja Vseslovanstva. „Slovani imajo res sestaviti federacijo, ali ta federacija ima obsegati vse zemlje in narode — od Adrijatskega morja do Tihega oceana, od Ledenega morja do Arhipelaga... pod vodstvom ruske države. Ona bi obsegala tudi Grke, Madjare, Romune". Tako cla je jedino možno rešenje vstočnega vprašanja (387)?!
Carjigrad pa je sam tako važen kakor yse ostalo vstočno vprašanje (391). Zgodovinsko pravo glede njega se ne da vresničiti popolnoma: ono je ničla samo po sebi, ali 10, ako pred njo stoji 1. Drugim ni potreben, le Rusiji bil bi koristen, ker je le od juga ranjiva, ona bi ne potrebovala veliko vojske, da ga drži, le Črno morje more dati Rusiji silo na morju, in Rusija bi dobila gromaden vpliv na vstočne narode. Nego ruska prestolnica Carjigrad ne more biti, mari le stolica vseslovanske zveze. V tej zvezi ne bi smelo biti
premalih državic. »Slovanski potoki se nimajo zliti z ruskim morjem", nego členi zveze bi morali biti samostalni: »Vsako, tudi posebe rusko častihlepje, mora se pokoriti vseslovanskemu častihlepju".
Štela pa bi ta zveza naslednje države: 1) Rusijo z Galicijo in ogersko-ruskim okrožjem, 2) kraljevino čeho-moravsko-slovaško (9 milijonov prebivalcev, 1800 □ milj), 3) kraljevino srbo-hrvato-slovensko (8 milijonov prebiv., 4500 □ milj), 4) Bolgarijo 6-7 milijonov, 300 □ milj, 5) kraljestvo grško (4 mil. 2800—3000 □ milj. 6) Madjarsko kraljestvo (7 mil., 3000 □ milj,), 7) Carjigrajsko okolico 2 □ milji.
Nezavisnost poljske države bila bi nevarna, ker Poljaki ne bi pristali k Rusiji. Poljska bi mogla ostati zjedi-njena z Rusijo kakor do sedaj, in tu bi bile vstaje, ako bi ruska vlada bila premalo energična. Ako bi pa bila konsek-ventno stroga v svoji zadači, mogli bi se Poljaki stopiti z ruskim narodom. Tretja možnost pa bi bila, ako bi Poljaki pristopili k Slovanstvu, ne izgubivši svoje individuvalnosti. Prvo je neverjetno in bi se malo želelo, »zato, ker je ruskega naroda že sedaj toliko, da mu se ni treba množiti na tuji račun (417)". V drugem slučaju pa bi izguba jednega dela Slovanstvu vzelo mu jedno iz mnogovrstnih črt, katere so vse bitno važne za bogastvo in polnoto življenja kulturnozgodovinskih tipov. Poljakom ostaje torej le vseslovanska federacija : »Poljska bila bi svobodna na srečo, ne na škodo občeslovanske stvari (420)".
Vseslovanska zveza so torej jedina trda tla, na katerih more izrasti samobitna slovanska kultura, »neizogibno uslovje njenega razvitja (421)".
V	evropski polit, sistemi so Rusijo vedno izrabljali. Za pravo se je to godilo posebno s Pavla. »Najnoveji dogodki pokazali so jasno, da se v Evropi nimamo na koga opirati in da te zaslombe ne moremo kupiti nikakimi žrtvami (424)".1) Mnogi pravijo, da uže svojim bitjem Rusija ruši sistemo evopskega ravnotežja. Za to je naravno, da žele izrabiti Rusijo. Rusija si mora iskati prijatelje, osvobajati. Tako bi mogla dojti na čelo slovanski zvezi, ki je veliko važneja za zapadno Slovanstvo nego za Rusijo, ki bi — četudi brez zgodovinskega cilja — mogla obstati še cele vekove. Cehi Ogerska, za katero je ta zveza pač najmenj mikavna, mogla bi nadejati se, da se ji izpolnijo vse opravičene težnje.
Neke ljudi plaši to, da Rusija želi le gospodstva. Ali Finlandija ima polno samoupravo in tudi baltijske provincije, Poljska jo je imela, ali jo zlorabila.2)
V	državah so v obče trojni državljani: aktivni, pasivni, sovražni. Iz njih so le prvi popolnoma pozitivni. Za to bi
') Sedaj vemo, da ni tako. Pis.
2) Sedaj so nekoliko zlorabile svojo tudi Finlandija in bal-> tijske provincije, pa jim je Rusija malo napomnila, da r- je na svetu. Pis.
v vseslov. zvezi bilo jako važno veliko število državljanov, t. j. plemena slovanska in druga bila bi svobodna, a ne pod-ložniki Rusije. »Ker ko bi Rusija imela proti sebi okolo 40 milijonov sovražnih podložnikov, padla bi pod lastno težino".
Boje se nadalje ruske svetske vladavine. Tudi nje se ni bati. Število ljudij v Evropi, ki bi ostali zunaj zveze, bilo bi veče. Naravno ravnovesje (ravnotežje) bi se ustanovilo tudi tu. Pa so tudi vse dosedanje poskušnje, da se to ravnotežje ruši, imele le kratek vspek, in vojske so nastale radi takih poskusov ter onemogočile „svet,sko" vladavino. Vsled ravnotežja Evropa uže zdavna svoje sile obrača na druge kraje: hoče zavojevati Palestino, Carjigrad, sredizemne otoke. Potem se Francoska osvobaja od fevdalizma, jača se, hoče vzeti si Italijo in dobiti nadvlado v Evropi. Potem se javlja Hi-spanija za Karla V., ali verske vojske slabijo njo in Nemško. Ravnotežje obnavlja še le vestfalski mir, in Evropa vrejuje si naselbine. Za Ludovika XIV. bi Francoska rada vzela Holandsko in Hispansko. Ali vmešava se Anglija. Za Utreht-skim mirom so vsi nekako utrujeni; ravnotežje pomeni občo slabost. Tu se seje seme za bodoče jedinstvo Italije in Nemške.
Francoska prekucija budi Evropo iz mrtvila. Francoska nadvladuje. Da se ustanovi ravnotežje, javlja se Rusija v svoji ,službeni" ulogi. Po Dunajskem kongresu Evropa, počiva skoro 40 let in si zopet vstvarja naselbine v tujih krajih. Z nastopom na prestolje Napoleona III. ruši se red Dunajskega kongresa. Napoleon III želi nadvlade, izzivlja za to javno mnenje Evrope in narodnostno načelo. Najprej poduzimlje trojansko vojsko proti Rusiji. On dobro pozna evropsko javno mnenje, Rusijo pa muči misel, da je del Evrope, išče si tu vpliva in žaluje, če ga ni toliko, kolikor bi si ga želela, pozablja pa in ne razumeje, da je „glava slovanske družine". Krimsko vojsko je bil začel Napoleon III, da prisili Evropo, da prizna novega cesarja. Za Italijo je vojeval, da bode < d njega zavisna federativna država, ali ne vspeva. Cavonr in Garibaldi iztrgata mu Italijo iz rok, da se mora zadovoljiti z Nizzo in Savo.jo. Italija postaja nov stolb ravnotežja. Ali Napoleon III. želi še vedno nadvlade: Evropa ne mara se-verno-amerikanske ljudovlade. ne mara samodržavne Rusije, a Napoleon III. hoče biti predstavitelj latinske pasmine. Zmagal pa je sever ter Bismark obnovil ravnotežje, vsaj za nekaj
časa, potem pa je on sam začel težiti za nadvlado, kateri se moreta ustaviti le Rusija in severna Amerika.3)
Vsesvetska nadvlada Evrope je sovražnik napredku, ker pomeni gospodstvo le jednega kulturnozgodovinskega tipa. Občečloveška prosveta ubila bi vsak napredek. „Ni posamič-niki, ni celi narodi ne morejo se preroditi v starosti".
O federaciji v obče pravi D. naslednje:
1.	Jeden in isti narod ne more sestavljati federacije, ako ga od sosedov ne dele velike pregrade.
2.	Stalne federacije ne more biti med narodi, ki niso vezani plemenskim rodstvom.
3.	Federacija ima biti sestavljena ali po tipu ravnotežja ali pa nadvlade.
4.	Federacija duvalističnega tipa je nemožna, ker hitro sama sebe uničuje.4) t Vsi nevspehi, katere so imele federacije, objašnjujejo se s temi vzroki".
Za Slovanstvo je možen le tesen federativen oblik. Ali D. se sam boji za trajnost take zveze in bi bil zadovoljen, ako bi trajala le tako dolgo, kakor je trajala (stara) nemška zveza. „Pa naj potem, ko se Evropa prepriča, da Slovanstva ne more uničiti, prelevi se ta zveza v politično sistemo držav istega kulturnega tipa".5) Občnim jezikom bil bi potem — ruski in sicer zato, „ da bi med vsemi členi slovanske rodbine mogle širiti se plodovite misli in vzajemni kulturni vplivi
(456)".	Brez njega „bi nas razjedali občevropski vplivi
(457)".	Poljaki, četudi sovražni Rusiji, znajo ruski jezik bolj, nego mi ostali. „ Slovanstvo nikoli ne dozori, ako ga dogodki ne porinejo iz malenkostne atmosfere na vse-svetno — zgodovinsko poprišče (459)". Ustna ali pismena propaganda bila bi brezvspešna in bi dokazala, „da mi ne poznamo svojih sil niti sil nasprotnikov". Tu je Evropa jača, ona ima obilje inteligentnih sil, Rusija pa jih ima premalo. Evropa ima svoj katolicizem in ,poljsko ustajniško propagando". Vsak tuji agent širi v Rusiji evropsko idejo, ruski konsul ali agent pa ne širi ruske. Ruske literature Slovanstvo ne pozna tako kakor zapadne. Realne simpatije se ne dobivajo lehko. (Konec pride).
') Potem je Nemčija zmagala Francosko, ker je — Rusija to dopustila, in nadvlado Nemčije je Evropa vsaj nekaj let bolj ali menj odločno priznavala. Rusija je vojevala proti Turški, ali ceno njenih zmag je jako ponižal — Berolinski kongres. Pis.
4) Zgodovina pač ne potrjuje vseh teh - trditev. Pis.
s) Ali bi ne bilo bolj praktično, da težimo za tako sistemo držav — naravnost, če je dosegljiva? Pis.
Ruske drobtinice.
Ct. sripy no hhtkI;, ro.iojty py6axa.
Govore o manifestacijah 1. maja vprašujejo „Mock. BI,,t," (št. 114.), kako to, da „narodi« svojih vlad nekako ne ljubijo, ko imajo vendar v celi Evropi ustavna prava?" Odgovarjajo pa, da narodu ,H treba prav, mari pravice. „Narod instinktivno čuti, da parlamentarizem daje le neko formalno pravico, ki ne zadovoljuje, pa se roje stranko, grozeče si med seboj. „Tam v Evropi je 1. maj: memento mori za ves soeijalni stroj in za prosveto".
Že mnogo let (od 1875. 1.) govore v Rusiji o S. A. Račin-skem in njegovi „selski šoli". R. je bil profesor botanike mosk. vseučilišča. V odstavki je začel v svojem selu opazovati „ljudsko šolo", pa je bil nezadovoljen. Počasi vstvarja svoj tip ljudske šole in piše: „3amiCKii o cc.lckhxi, mkojurn.". Kako je nastala ta knjiga? R. hodil je časi v šolo „svojega sela" in tam učil otroke aritmetiki, ker ga navadna metoda ni zadovoljevala. Vspeh je bil jako dober.
Počasi je prišel do prepričanja, da se mora ljudska šola snovati na načelih narodnega življenja, narodnega odgoja. I{. si je sezidal lepo šolo, preselil se iz svojega gradu vanjo in začel učiti otroke, pa tudi mladeniče, ki bi sami hoteli biti ljudski učitelji. R. deluje tu na cd n seno, 011 vidi, da s to šolo. katero ponuja razumništvo narodu, ta ljud ni zadovoljen, ni zadovoljen s tem, kar mu ponujejo posnetega po tujem, najbolj po nemškem kopitu ljudske šole. In profesor botanike, ki je prevel Darwinovo delo „0 upoiicsoiKseiriit bii^obt." t. j. glavni steber darwinizma, je uvidel, da ruski ljud ne mara te tuje mu ljudske šole, ker ni vezana z njegovim življenjem in njegovimi duhovnimi potrebami. A v življenju ruskega ljuda je cerkev jako važna, to je R. spoznal čisto jasno. Zato učenci čitajo cerkvene knjige (Evangelije, Psaltirj, CasasMv), a učitelj jim po-jašnjuje neke oblike in besede. Temu in drugim predmetom uče se učcnci radi, veseli, radi tudi molijo. Iz drugih predmetov je jako važen tudi ruski jezik. Stariši in stareji v obče pa tudi spoštujejo tako šolo, ne branijo se je kakor onih ,,nemških". Tu se nekako začenja opravičevati misel Dostojevskega, ,.da bode verujoči narod rešil Bebe in nas — razumništvo". Zanimivo je, da o šoli R-a tudi liberalci govore pohvalno.
N. S. Leskov je zanimiv pisatelj tudi za to, ker je na smeh stavil nihiliste. Z njimi sta se borila npr. Turgenev v „otii,an, u
J-tinsi" bolj na široko Dostojevskij npr. v „„IIpecTyji.ieHiii h Haua-3anin" pa bolj globoko, Gončarov v romanu „OCpuB't" je tudi bolj globok nego Leskov. Pa vendar so ga „kritiki" jako preganjali morda ravno zato, ker je pisal tako, da je vsak lehko videl pustoto in nevarnost nilnlizma. Sedaj je liberalna kritika v obče pravičneja glede njega, le Skabričevskii je nedavno zagrmel (?) proti njemu, oni Sk., ki je pisal o Puškinu, da je uže zaštare1. A ko je Tolstoj napisal „Vojno in Mir", pisal je, da je T. šovinist brez talenta. Kmalu potem pa sta mu bila Puškin i:i Tolstoj oba — genijalna. Sedaj mu je zoperno, da neki liberalci hvalijo Leskova, četudi mu očitajo, da je večkrat premalo — umetnik in le preveč navaden pisatelj povesti. Najbolj hvalijo njegov roman: „Co5opaHe;l, v katerem predstavlja sovremeno življenje ruskega „duhovenstva". Ta duhovščina se bori za kristijanska načela, samo tega si ne svestno dovolj — in v tem je časi kaj smešnega — ali bori se tem odločneje, čim bolj jo napadajo - novi pogani. Tem novim poganom „proto-jerej" Tuberozov na smrtni postelji dolgo ne more odpustiti sra-motjenja sv. vere. „Na zadnje se je vzdignil umirajoči, prekrižal se in težavno dejal: kot kristijan odpuščam jim, da so me sramotili, ali... da so božje živo delo pozabili... na to žalost svojo potožim se pred prestolom Vladike carjev in bodem sam pričal proti njim !" Ali na posled odpušča tudi njim. C.
DOPISI.
V	Trstu, odnosno njegovi okolici imamo več narodnih društev, katera imajo povoljno trdno podstavo. Glede na društva, morejo Slovenci tržaške okolice meriti se z drugimi Slovenci; prekosili so nekoliko uže druge rojake, kajti v Trstu je bila vstanovljena prva ženska poddružnica sv. Cirila in Metoda, in v Trstu se je ustanovil prvi „ Tamburaški zbor".
Pevska društva niso drugod po Slovenskem v takem številu; nikjer drugod po Slovenskem se primeroma ne zanimajo toliko za petje, kakor v tržaški okolici. Tu ima uže malone vsako posamično selo svoje lastno društvo, katero more nastopati pri večih veselicah s petjem.
No pri vsem tem pogrešajo naši slovenski okoličani jedno društvo — nedostaje jim lastnega denarnega zavoda.
V	tem pogledu zaostajemo mi tržaški okoličani za Slovenci vseh drugih pokrajin.
Po Kranjskem, Goriškem, Štajerskem in Koroškem se nahaja lepo število posojilnic, katere so neprecenljive važnosti, kolikor v materijalnem, toliko v politiškem obziru za narod naš. Južna Štajerska se je jela najčvrstejše vzbujati, tam delujejo rodoljubi najsložneje med vsemi drugimi Slovenci, in ravno v tej deželi je največ narodnih denarnih zavodov. Ob vsakej priliki čujemo, kako podpirajo ti zavodi naše dijaštvo, dijaške kuhinje itd. — a narod se otresa jarma tujih zavodov in postaje sam svoj. Na Koroškem, kjer žive naši bratje v narodnem pogledu v najtužnejših razmerah, imajo vendar-le uže več posojilnic, katere postajajo prave narodne tvrdnjavice.
Trst pa, kateri šteje več Slovencev, nego vsako drugo mesto, ne more napraviti, kar napravi borna koroška vas.
Pisec teh vrstic je uže večkrat in po raznih naših
V Trstu, 9. junija 1891. časopisih omenjal potrebo našega denarnega zavoda v Trstu razpravljalo se je o tem, in sicer pred leti tudi v prostorih „Monteverde", a naši veljaki niso se mogli menda sporazumeti, in stvar je zaspala. Gospodje, katerim je pristojna v prvi vrsti beseda, naj bi sklicali shod vseh veljakov tržaške okolice in rodoljubov, in preverjeni smo, da se zjedinijo za osnovo lastnega denarnega zavoda. Poprimimo se torej dela zaresne, pa pojde.
Sovetoval bi pa še, da bi se pri nameri, ustanoviti denarni zavod, poštevali in povabili tudi tržaški Srbi, kateri so glede na kapital, prvi med Tržaškimi Slovani. Skratka, povabili naj bi se na tako posvetovanje zastopniki vseh v Trstu živečih slovanskih plemen in vsi okoličanski veljaki in rodoljubi.
Na delo torej gospoda: Osnujte tu v Trstu trdnjavo, katera bode neizmerno vplivala na materijalne, oziroma po-litiško stanje ne le tržaškookoličanskih Slovencev, temveč tud, istrskih Slovanov. —
Mnogo se govori in več nasvetov se predlaga v korist prevažnega našega zavoda »Družbe sv. Cirila in Metoda". Med drugim se je nasvetovalo tudi, da bi vplačal vsak „Mo-horjan" pri letnem vplačevanju 10 kr. za družbo sv. Cirila in Metoda
Za več družabnikov družbe sv. Mohora bila bi označena svota le malenkost, a če pomislimo na veliko število „Mohorjanov", kateri si le s trudom prihranijo goldinar za letniuo dot. družbe, nam je pač priznavati, da bi jim bilo težko dodati še 10. kr. za Ciril-Metodovo družbo. Pisec teh vrst je mnenja, da naj bi vplačal vsak Mohorjan le 4 kr. v korist Ciril Met. družbe in to pri vsprejemu društvenih knjig.
Toliko bi se utegnilo doseči. Nek župnik tržaške okolice je uže poskušal jednako in nabral je vsotico 3V2 gld.
Slavni predsedništvi Ciril-Metodove družbe in družbe sv. Mohora naj bi o tem obravnavali in po naših časopisih izdali okrožnico do poverjenikov družbe sv. Mohora. Z jecl-nakim delovanjem pričelo naj bi se uže letos, ob priliki
izdaje knjig družbe sv. Mohora. Po tej poti bi se nabralo za našo šolsko družbo najmanj nekaj stotakov na leto, ker nekateri udje bi darovali gotovo več nego svotico 4 novčičev.
Predlagali so uže več blizu jednakih predlogov v korist Ciril-Metodove družbe, a vsi so ostali le na papirju. Naj bi se torej vendar-le jedenkrat stalno poprijeli te ideje! „X".
Ogled po slovanskem svetu.
a) Slovenske dežele.
.Slovanskega Sveta" 11. št. od 10. junija t. 1. je bila zasežena zaradi treh odstavkov; zasežen je konec spisa: „ llirstvo pa Slovenci", potem v „ Pogledu po slovanskem svetu" dvoje zaglavij: »Dunaj in Praga" in pa: „Manifestacija. za potlačene narodnosti". Dovolilo se nam je te številke drugo izdanje.
V Rojanu, kraju tržaške okolice, so osnovali »Rojansko posojilno in konsumno društvo". Okoličani spoznavajo, da dajejo prevelike dobičke tujcem, kateri pletejo gnezda italijanski propagandi nad glavami starega slovenskega prebivalstva. Rojan je tik mesta Trsta, in taki kraji so -sedaj najnevarniši vsled gmotno slabega stanja naših okoličanov. Zato je vsaka gospodarska zasnova med tržaškimi Slovenci velike važnosti tudi v narodnem pogledu, in konsumna društva so jedna najnižih, zato pa prvih stopinj do boljše gospodarske organizacije. Naj se taka društva snujejo povsod v okolici tržaški, pa tudi v Trstu samem. Hvala rodoljubom, ki so začeli to delo v Rojanu!
Narodno-napredna stranka. III. javni shod „Slovenskega društva" v Ljubljani je sklenil, vsled sprejete resolucije, da se bode odslej stranka, zastopana po tem društvu, imenovala »narodno-napredna stranka". Dr. Tavčar in dr. Majaron sta razlagala in utemeljevala zaradi stvarij in sedanjih razmer primernost novega imena. Priznali so, da se tako imenovana liberalna in ravno tako imenovana konservativna stranka razločujeti dejstveno sosebno na Kranjskem. Dr. Majaron je kazal na to, da obe imeni ste sedaj na slabem glasu in stranke, ki si prisvajajo to ime, zlasti med Nemci, zapravile so s svojim vedenjem pravo do teh imen; tako je tudi na Slovenskem, zato je primerno, da si narodna stranka da novo ime napredno-narodne stranke. Stranka pa ostane kljubu temu konservativna v smislu, da hoče napredovati po zakonitem potu, spoštovati avtoriteto, novo razvijati iz starega, varovati narodu vero in krščansko kulturo, a nikakor ne v smislu, da bi so obdržali privilegovani stanovi in narodi, da bi se obnovil absolutizem. Zategadelj pa naj se naša stranka ne imenuje konservativna, in to tem manj, ker se tako naziva nasprotnn nam kranjska stranka, katera pa kaže s svojim radikalnim postopanjem, da je narobe-konser-vativna, namreč destruktivna. »Liberalci" nemški so se izne-
verili svojim načelom, pod firmo liberalizma zatajujejo celč temeljne naše zakone ter niti vladi ne pripuščajo, da bi jih zvrševala v prid Slovanom. Zato je zavrniti tudi to ime.
Dr. Tavčar je govoril stvarno in mimo .o slovenskih strankah" ; ugaja nam, da ni izrazil nič pretiranega ne na levo, ne na desno. Obsojal je tudi dosedanjo narodno stranko, ki je doslej več ali manj živela ob kompromisih ter se svojim imenom do danes (4. junija t. 1.) ni upala na dan, s čimur pa ni dosegla ničesar druzega, nego to, da sta pogum in greben tembolj zrasla nasprotni stranki. Po mnenju vsakega pametnega politika naj poneha v prihodnje polovičnost, in odkrito priznajmo, da ste med kranjskimi Slovenci v resnici dve stranki, in da morati biti dve stranki, dokler se bodo zagovarjala in zastopala načela, kakor jih sedaj zastopa nam nasprotna stranka. Potem poudarja dejstvo — složnega delovanja posvetne in dubovenske inteligencije na Koroškem in Štajerskem, v tem ko na Kranjskem te složuosti ni več. »Tam imata posvetnjak in duhovnik jednega in istega nasprotnika — germanizacijo". Utegnejo se vrniti časi, ko se bode zopet boriti proti germanizaeiji tudi na Kranjskem, in gorje, ako ne bodo rodoljubi skupno odbijali nasprotniških naskokov. »Tak žalosten položaj pa bi lahko — hote ali nehote — provzročili tisti preslepljeni duhovniki, ki so med nami vstvarili strogo katoliško in oziroma strogo klerikalno stranko. Taka stranka je v svojem jedru sovražna vsaki narodnosti, v svojih zadnjih konsekvencijah je brezdomovinska, ker konečno drugača, kot brezdomovinska biti ne sme. Kratka je doba, odkar se je zanesla ta stranka med nas, ali v tej kratki dobi poteptala je v blato naše najodličnejše pesnike, in v nič hotela potisniti tudi najzmernejše može, ki ne prisegajo na njen prapor, in ki so dosedaj koristno delovali v našem političnem življenju. Konservativna se imenuje ta stranka, v istini pa noče ničesar ohraniti pač pa vse razdreti in podsuti, kar smo si dosedaj priborili, bodi si v slovstvu, bodi si v politiki". Zato je narodna stranka prava konservativna. Vero je treba varovati, in jo ima v sili varovati vsak od prvega do zadnjega, pod plaščem vere pa naj se ne skriva ostudnost in sebičnost. »Mi nikakor ne vsiljujemo pravoslavja Slovencem, in zadnje afere v Poddragi nismo provzročili mi, provzročila jo je jedino nerodnost in neokretnost cerkvenih organov. Mi pa nismo zato, da bi se
veri na ljubo med nami zatrla vsaka duševna zveza z drugimi, mogočnimi slovanskimi rodovi, ker smo ravno prepričani, da je duševna ta zveza Slovencem v korist. Mi hočemo ohraniti vse, kar se je dosedaj priborilo, ter nočemo niti za pičico ponehati od tistih zahtev, koje so zastopali od nekdaj naši voditelji. Mi hočemo pred vsem postati narodna strankaj dobro vedoč, da služi le Avstriji v srečo, če se čista in neskaljena ohrani slovenska narodnost. Mi se nočemo za nič ogreti, kar bi ohladilo narodno zavest med nami, posebno sedaj ne, ko je videti, da vlada hoče storiti vse, da bi vsi slovanski rodovi polagoma mlačni postali za svojo narodnost ter tako se zavedno podjarmili nemški hegemoniji. Narodna stranka hoče ravno podpirati vsak napredek, ki bi bil narodu na korist.
V zvezi govora dra. Tavčarja bi bili radi slišali poudarjanje narodne avtonomije, in to tem bolj, ko se poslanec prof. Šuklje še dalje ogreva na Dunaju za deželno avtonomijo ter s tem še nekaj pod ničlo stavlja vse svoje drugovrstno zagovarjanje prav in potreb slovenskega naroda. Ko je omenil dr. Tavčar, da ne vsiljujemo pravoslavja, je bila primerna prilika opomn ti, da kljubu temu teže slovenski rodoljubi po povratu cirilometodijske cerkve in torej tudi staroslovenskega cerkvenega jezika. Te težnje se prava narodna stranka ne more izogibati, kolikor bolj dela tako imenovana konservativna stranka na to, da bi se zatrla vsaka misel na njo med Slovenci. Duševne zveze z drugimi mogočnimi slovanskimi rodovi potrebujemo, kakor je to povdarjal primerno dr. Tavčar; tako zvezo pa pospešuje zlasti tudi znanje cirilice, in o tej ni molčati narodno - napredni stranki iz istih razlogov. Ako hoče narodno-napredna stranka zatreti dosedanjo polovičnost, treba je, da tudi nasprotni stranki pove odločno vse glavne točke, v katerih se razločujejo od nje. Tako bo vedela nasprotna stranka, pri čem da je, naj potem su-mnjiči in obrekuje, kakor ji je drago. Te in še druge razlike poudarjati ob prekrščenju narodne stranke, je pač umesto, kakor je pri krstu treba izjaviti veroizpovedanje krščenca.
»Rodoljub". Dr. Triller je na 111. shodu »Slovenskega društva" pojašnjeval potrebo posebnega lista za preprosti narod na Kranjskem. Dogodki ob poslednjih volitvah so pokazali, da tako imenovana konservativna stranka hoče narodni stranki odtujiti preproste množice z lažmi in obrekovanjem, in to s pomočjo lističa »Domoljuba", ki se mnogoštevilno razširja med narod. Glavno glasilo »Slovenski Narod" ne zadoščuje za brambo, ker ne more uže zaradi previsoke cene zahajati med širši narod; zato je odbor »Slovenskega društva" sklenil izdajati list, kateremu bo odprta pot v zadnje kranjsko selo. Poseben odsek 3 društvenih članov se je posvetoval o tem in je stavil naposled naslednje predloge: »Slovensko društvo prične izdavati z drugim semestrom 1891. svoje lastno glasilo pod imenom »Rodoljub". List izhajal bo prvo in tretjo soboto vsacega meseca v obsegu 8 stranij velike četvorke, tako da naj izide 1. številka 4 julija t. 1. List bavi naj se poleg politiške vsebine zlasti z gospodarskimi in obrtnimi stvarmi, tako da nam bo moč vsestransko poučevati preprosti
narod, kateremu je v prvi vrsti namenjen. Zato mu bo cena do konca leta 40 nč., potem pa 70 nč. na leto. Društveni-kom »Slov. društva" in naročnikom »Slov. Naroda" se bo pošiljal list brezplačno. Kot odgovorni urednik podpiše naj list društv. predsednik g. Gogola. Odbor je ta predlog sprejel, poveril nadzorništvo uže imenovanemu odseku (Ivan Hribar, dr. Majaron in še jeden) ter letos ukrenil za ustanovitev potrebne korake; nadeja se sotrudništva vseh zastopnikov splošne in strokovne žurnalistike, potem pa tudi, da bodo rodoljubi pot gladili listu med narod. Imovitiši rodoljubi so omogočili ustanovitev lista. List bo gojil in netil narodu pravo in staro narodno zavest, ne bo napadal, kakor mu očitajo uže naprej duhovenskega stanu, pač pa trgal krinko z lica klevetnikom. Vspevati, tako sklepa dr. Triller svoje poročilo, bo mogel list le, ako se ga oklene tesno cela narodno-napredna stranka.
Častitamo »Slovenskemu društvu" in narodno-napredni stranki, da oživi slovenskemu narodu na Kranjskem toliko potrebni list.
Zagorski Sokol na Kranjskem je dobil binkoštno nedeljo blagoslovljeno zastavo s podobo sv. Cirila in Metoda; kakor sodijo, je ta jedna najlepših zastav na Slovenskem. Poleg Ljubljanskega Sokola in drugih slovenskih Sokolov so se udeležili te svečanosti in narodne slavnosti tudi hrvaški Sokoli. Starosta Ljub. Sokola g. Iv. Hribar je govoril o pomenu zastave in slovenskih barv. V obče so spregovorili ob tej slavnosti mnogo krasnih stavkov o slovanski ideji, vzajemnosti in složnosti. Poleg drugih brzojavnih pozdravov je došel jeden tudi od biskupa Strossmajerja, potem pismo od g. župnika Berceta. Hrvati se udeležujejo radi narodnih slavnostij sosebno štajerskih Slovencev in pospešujejo s tem bratsko približevanje. Glede na Sokole omenjamo, da ste se ustanovili dve sokolski društvi pred kratkim tudi na Goriškem, jedno v Ajdovščini, drugo pa v Prvačini.
Vergottini, ki je šel kot poslanec za Istro v državni zbor, odpovedal se je tej časti. Legitimacijski odsek namreč, ki je pretresal došle proteste, odobril je jednoglasno te proteste, in tako bi bila tudi večina drž. zbora zato, da se zavrže ta volitev.
Nerednosti in nezakonitosti so se vršile take, da so se jih sramovali najgorečniši pristaši italijanske stranke v Istri. Vprašanje je, kaj pa bode sedaj; znano je, da vlada se ne poteguje za zmago slovanskega prebivalstva istrskega. Oni jedini poslanec, ki zastopa večino istrskega slovanskega prebivalstva v drž. zboru, utegnil bi svetu razkriti, kako je vlada naklonjena temu prebivalstvu; s časom pride vse na dan, a Slovan primorski ve, da se mu je opirati jedino na lastno moč kljubu temu, da še državni interesi zahtevajo, da bi jih vlada podpirala ali vsaj povoljno varovala od nasilstva italijanske brutalno vedoče se stranke.
b) Ostali slovanski svet.
V Prago se Čehi iz raznih dežel in krajev vozijo s posebnimi vlaki; tudi Slovaki, Slovenci in celo Poljaki se na to pripravljajo. K razstavi pridejo tudi znameniti Rusi in
ruski dejatelji. Nemci, ki so prišli iz Velike Nemčije ogledat si razstavo, razvideli so sami, da židovski podkupljeni listi ne govore resnice o tej razstavi in češki gostoljubnosti; nekateri so obečali, da stvari pojasnijo po ustnem preve-rjenju. Češki listi očitajo vodji nemško-liberalne stranke, dr. pl. Plenerju, da je on zakrivil ščuvanje glasil njegove stranke.
To pa zato, ker jo je zavozil, ko je odsovetoval, da bi se češki Nemci udeležili te razstave. Češki listi vidijo vzrok hujskanja proti razstavi tudi v nameri, da bi cesar ne obiskal razstave; hudo očitanje, ki pa je opravičeno.
Glavno društvo .Slavia" čeških dijakov je uže dobilo prekrasen prapor od češkega rodoljubnega ženstva. Slavnost ob tej priliki je bila jedna najlepših, ki jih v obče more prirediti češki narod.
Shod slovanskih dijakov se je tudi uže izvršil; prijavili so nekaj toček, o katerih so so zjedinili oni, kateri so se udeležili skupnega posovetovanja.
Teh toček je mnogo preveč, in omejenje za ta del bilo bi na večo korist dijaštvu. O teli točkah omenimo pri-lično kaj več.
Sokolski shod, kakor smo bili uže omenili, bo v Pragi posebna in izredna slavnost. Mnogo tisoč Sokolsev dojde z vlaki iz raznih krajev na ta shod. Udeležijo se ga sokolska društva tudi drugih Slovanov, med temi tudi slovenska.
Razstavo obišče vsak dan po mnogo tisoč ljudij, sosebno pa ob nedeljah. Vredno je in potrebno je, da se Slovani vrlo pripravljajo na obiskovanje te razstave; saj bodo imeli oni sami največi duševni dobiček od nje, a dokažejo zajedno, da sovražne namere nasprotnikov češkega naroda ne zmorejo še vsega.
Dar češki akademiji. Zemska ali deželna banka je podarila češki akademiji 15.000 gld., da predstavi pred rno-numentalnim poslopjem muzeja kraljestva češkega umetniški izdelan spomenik sv. Vaclava.
Shod veleposestnikov čeških je sprejel jednoglasno resolucijo v smislu, da se bode držala ta konservativna stranka i nadalje svojih državnopravnih nazorov, da bode potegovala se za ohranjeuje moči in jednote države, za razvijanje in utrjenje ustavnega prava kraljestva češkega, za ustavno priznano ravnopravnost, za priznanje stanja cerkve in šole, katero bi odgovarjalo verskemu preverjenju katoliške večine naroda itd. Nemškim listom obseza ta resolucija preveč, *Nar. Listom" pa premalo; poslednji prav trdijo, da v tej resoluciji ni več govorjenja o historičnem državnem pravu češkem. Se ve da, saj češki veleposestniki so se postavili na ustavno stališče in dež. avtonomijo zagovarjajo ne zaradi zgodovinskega češkega prava, ampak zaradi lastnih interesov. Tudi se vidi, da ta stranka priznava duvalizem, ko govori jedino o varovanju jednote državne, kakoršna je, ne pa ka-koršna bi morala biti. Jako čudno se vede »konservativna" stranka, ki popušča bistvo in glavno točko pravega avstrijskega politiškega konservatizma, to namreč, da bi se država zares ohranila jednotna v smislu skupnega cesarstva, ne pa sedanje razkrojitve na dve polovini. Pravi državniki iz srede
nekdanjih čeških konservativcev so bili za pravo jednoto države, ne pa za psevdojednoti, ki se kažeti v sedanji Cislitaviji in Translitaviji. Čehi vidijo, kako jo njih plemstvo zasukava po vetru, ki piha od zgorej, no, saj plava tudi to plemstvo vedno nad narodom, ne pa med narodom in z narodom.
Madjarsko nasilstvo presega uže vse meje; nič ni več tako svetega, da bi ne bilo izpostavljeno madjarski drznosti in lakomnosti. Da so Madjari Slovanom vzeli v svoji državi vse narodne šole ter jim dali mesto njih madjarske da v državnih uradih vlada samo madjarščina, to temu plemenitemu narodu ni še dovolj. Segniti hoče sedaj po zadnjih ostankih narodnih pravic Slovakov, hoče jim uničiti še poslednje prebitke cerkvene avtonomije. V ta namen sklicali so Madjari protestanskega izpovedanja sinodo, na katerej hočejo skleniti take zakone, na podlagi katerih bodo imeli brez obzira ter pod državnim varstvom madjarizovati slovaške cerkve, ki so še deloma jedina zavetja slovaškega jezika, ter preganjati slovaške pastorje in učitelje, jedine zaščitnike slovaške narodnosti. Slovaki so skoro izključljivo auguštanske konfesije, Madjari pa kalvinske. Madjari žele sedaj spojiti obe cerkvi, da bi potem mogli brezobzirnejše, a na videz vendar pravičnejše gospodariti. To spojenje obeh cerkev naj bi bilo skleneno na sinodi. No, kako in zakaj si žele to Madjari, kaže nam največji njih cerkveni list , Protestans egy-hazi es izkolai Lapu". Ta list piše doslovno : „Sem prijatel spojenja, to je tega, da bi se obe protestanski cerkvi čim tesnejše združili. Da, jaz mislim, da ker so Madjari v kal-vinskej cerkvi v večini, treba bi bilo uže zaradi tega na vsak način izvesti spojenje, da bi v evangelični avg. cerkvi zmagal madjarski živelj, dobivsi po takem večinoPo to naj bi šli torej Slovaki v sinodo, podpirat svojo narodno smrt! Kako bi bilo, ako se to izvede, madjarsko gospodarstvo, si pač moremo predstavljati, ako pomislimo, da uže sedaj, ko je vendar avguštanska cerkev še po zakonu avtonomna, vendar vlada preganja slovaške pastorje in učitelje, češ, da širijo pan-slavizem, ker propovedujejo v cerkvah in uče v šolah slovaški, ter jih nadomešča z Madjari, ki niti slovaški ne umejo. Slovaki auguštanske cerkve imajo pravico sami si. voliti duhovnike in učitelje, tudi to pravico naj bi jim sinoda vzela. No preddunajski dištrikt je sklenil, ne udeležiti se sinode ter je ta svoj sklep utemeljil v posebnej knjižici »Uzadretija di-štriktu ev. a. v. preddunajskeho v otazke synodalnej". Sedaj protestujejo Slovaki proti sinodi, a pozneje protestovali bodo proti zakonom, ki bodo na njej skleneni, s kakim vspehom si pač sami lahko mislimo, saj predobro poznamo madjarsko silovitost in predrznost. — f.
V Moskvi je sedaj francoska m azijatska razstava; obe ste veliki, vsaka ima svoje odlikujoče se posebnosti. Pomen francoske bi bili sosebno nemški listi radi ponižali in uničili, ker zahteva velika politika nemška, da bi ne prišlo do zveze francosko-ruske.
Zato so sosebno izmišljali razne laži, češ, da Rusi niso kaj prijazni francoski razstavi, a tudi car da je ne obišče, kakor se je mislilo vedno. No zgodilo se je vendar tudi to;
car in carica z obiteljo so se mudili v Moskvi in tu takoj obiskali tudi francosko razstavo, in je bil car jako prijazen nasproti francoskim načelnikom te razstave. Sedaj nimajo drugega sredstva, kakor da nemški listi zanikujejo politiški pomen tega, da je samodržec ruski ogledal si francosko razstavo. Ta tolažba je vsaj po ceni.
Železnica čez Sibirijo. Car A'eksander III. je razglasi] reskript, dan na ime naslednika cesarjeviča in velikega kneza Nikolaja Aleksandroviča. Ta reskript pravi: Ukazal sem sedaj pristopiti k zidanju splošne železne drage ali železnice črez vso Sibirijo, katera ima zjediniti sibirske dežele, ki imajo obilo darov prirode, z mrežo notranjih železnic. Nalagam Vam, da objavite tako mojo voljo, ko zopet stopite na rusko zemljo, potem ko ste si ogledali tuje zemlje Vstoka. Zajedno Vam nalagam, da postavite v Vladivostoku zakladko tej železnici, ki se bo zidala na državne stroške, in katero ima vlada pričeti takoj v tistem kraju. Znamenita udeležba Vaša pri načenjanju tega od mene odločenega zares narodnega dela, naj služi kot novo svedoštvo duševnega mojega stremljenja, olajšati snošenja Sibirije z ostalimi deli imperije, in s tem javiti temu kraju, blizkemu mojemu srcu, najživejšo mojo skrb za mirno njegovo preuspevanje.....
Ni možno s preprostejšimi in manj besedami naznaniti svetu velikanskega, za bodočnost imenitnega in nepreračunljivo važnega podjetja, nego se je to zabeležilo s tem reskriptom. Sibirska železnica bo delo, ki preseza vse, kar se je doslej završilo na tem polju, a se da meriti v obče z vsemi tvorbami, ki jih je sploh človeštvo izvršilo v kaki dobi. Največi sovražniki Rusije priznavajo civilizatorski pomen sibirske železne drage, katera se je začela delati takoj, in se je cesar-jevič Nikolaj uže peljal na uže izvršenem koščeku. Rusija je branila, da niso Nomadi podjarmili Evrope, a sedaj razširja med Nomadi to, kar je varovala, da ni poginilo. S sibirsko železnico prične vsekakor nov kos dela obče kulture.
V Srbiji so osnovali parobrodno društvo na 30.000 delnic za 3 milijone frankov. Srbska vlada jamči z zakonom o tem društvu po 6% na kapital. S tem parohoduim ali parobrodnim društvom se osvobodi srbska trgovina od drugih) tuj h podjetij, katera zahtevajo previsoke tarife.
Slovani v Pariškem „Salonu". Tu so letos zastopani poleg ruskih, poljski, češki, slovenski, hrvaški in srbski slikarji. Od Hrvatov je izložil prekrasne portrete Dubrovčan Vlaho Bakovac, Srb P. Jovanovič lepo sliko »Gnslar, češki živopisec Brožik dve sliki; Poljakinja Ana Baljinska lepe portrete, Slovenec Marinič genre-sliko: „Bretanjski mladenič"; Poljak Kosovski kip „La Cigale"; Poljak Pekarski kip »Spomin".
Zgodovina v ruskih šolah. Ministerstvo prosvete je izdalo posebne instrukcije glede na poučevanje zgodovine. Naj se obrača posebno pozornost na zgodovino Slovanov in njih dotiko z Germani. Učitelji se opozarjajo na germani-zacijo Čeh (Čehov). Pri zgodovini o Nemčiji naj se opozarja,
da je Rusija podpirala narast Prusije. Poudarja naj se dejstvo, da Rusija je bila za celo Evropo jez ali bramba proti azijatskim Nomadom, in da vojske Rusije proti Turčiji in Poljski so deli njenega historiškega poklica. Postopanje Rusije na vstok je imelo vedno obliko brambe. Naj se kaže tudi na velike zasluge pravoslavne cerkve zlasti v nemirnih dobah.
Rusija se zaveda svojih zadač, in pride doba, ko bodo v Rusiji bolje poznavali zgodovino ostalih Slovanov, nego ti sami, in uže sedaj razkrivajo Rusi dejstva slovanske zgodovine, katerih niso poznali drugi Slovani.
Kuratorij za slovanske dijake v Moskvi je bil ustanovljen lani. Dne 8. m. m. je bilo letno zasedanje v prisotnosti škofa Aleksandra in vseučiliščnega rektorija Ivanova. Prvo leto je bilo društvu darovanih 3600 r. Clenskih prispevkov se je nabralo 1095 r. Kuratorij je potrosil od tega 2255 r. Daje na štipendije 9 Slovanom, studujočim na Mosk. vseučilišču (vsakemu po 15 r. na mesec). Dve Bul garki dobivati podpore na ženskih učnih zavodih; tudi drugi dijaki dobivajo podpore zlasti za potovanje v domovino. L. 1890 je bilo -46 slovanskih dijakov na vseučilišču Moskovskem. Za predsednika je izvoljen F. D. Samarin, njegov namestnik je I. E. Tjutčev.
Književnost.
'/Rman Crapuna. Hoj,i. pe,v»;ii,iejo B. II. .la.iiaii-CKaro. Bmiivckt, III. C. IIeTep6yprt, 1891. Ta knjiga, pravi snop, obseza nad 270 str. leks. formata in stoji 2 rub. V 4 oddelkih je mnogo razprcv in kritičnih spisov; med temi so n. pr. nncMia II. II. llpefica kt, M. C. KvToprt;, H. O. IIIa<j>apnKV itd. (1836-1846). — cba^ebhtiii odpa/;t bt, VropcKofi Pycir. — Eo.irapcKia HapojjHHa ntani. —• Bn-6jiorpa$iwecKiir yKasaTeab lhaik^obanifi n Ha6.uo,;eHiii iio IlojBCKon /ija/ieKTo.ioriii. — Narodne pripovjesti u Varaž-dinu i okolici. — »Bluaa Pvcl*. — 'bpaHiij, Mhkjojihiht,. — Ciiobo npo({>. II. B. Hruua o Minaoiimut, ct, sajrfcia-hiemt, irpoifi. B. II. JlaMaiiCKaro. — Itd. itd. IV. knjiga za 1.1891 izide meseca sept. »JKiffiaa Grapima" se naroča v »Imperatorskom Russkom Geografičeskom Obščestve, v knjiž-nom magazine" »Novago Vremeni" v Peterburgu po 5 rub. 50 kop. na leto. Kdor hoče poslati kaj v priobčenje, obrni se do urednika Bja^HMiipa IlBaHOBiraa JlamaHCKaro, C. 1 ferepo. Ko.iOMeHCKaa, 33, ki pa biva od maja do sept. v mestu BopoBHMii (HoBr. r.).
Poročevalec o Valjavčevih pripovjestih g. K). IlojurBKa obžaluje, da se v 2. izdanju niso ponatisnile tudi one pripovjesti, katere je Valj. priobčil v nekdanjem »Kresu", ker se ta dobiva uže redko. Miklošiča vsestranski in mojstrski ocenjuje v II. zvezku te »Žive Starine" Lamanskij sam; on piše o njem z največim spoštovanjem in tako krasno, kakor ni mogel pisati lepše o njem noben avstrijski Slovan. Med
drugim pravi o njem, da je bil pogumniši in odločniši za	Moravske narodni pisne s napevy. Sebrane od Fr.
izjavljenje svojega preverjenja, nego mnogokdo izmed mlajših	Sušile. Nove vydanf. Svazek I. V Brne 1891. Nakladem
učenjakov sedanje dobe. To je gola istina in velja sosebno	Karla Winikera. Cena 80 kr.
tudi glede na mnogotere slovanske učenjake, ki so nameščeni	_ Kukovgt spriivnfi 6ešti gepsal Frantisek Bartoš.
po raznih viših in n žih učenih zavodih, akademijah itd. Slo-	gešit j y Tel6i 1891 MMaden knihkupectvi Emila Šobec.
vanski dejatelji avstro-ogerski močno čutijo dotične slabosti	Cena ^ 40 kl, Cele dilo jde ve 3 segitecb. Bartoš je
učenega naraščaja slovanskega roda; ta naraščaj, z lepimi izje-	zna]ec češčine, in to njegovo delo je važno ne samo
mam!, uklanja se v prevelikem številu in preveč politiškemu mi-	za čehe k tudi d Slovane, sosebno one. ki uže
sljenju m napravljenju, katero ni naklonjeno slovanskim na-	nm ■ A
_ , M t	UlllrJU (jtoLlllU.
rodom in njih razvoju. Lamanskij pripoveduje tudi, zakaj ni
ostal Jagič v Petrogradu; Miklošič ga je želel za svojega	- Kronika češka, prosto, narodni i pamatni knfha
naslednika na Dunaju. V tem pogledu Miklošiča jako hvali	lidu českoslovanskeho. Dil I. Od hole pastirske až k berle
zaradi prijateljstva, katero je vedno izkazoval svojemu prilju-	arcibiskupske. Seš. I. Cena 15 kr. V Praze 1891 , nakladem
bljenemu učencu, prof. Jagiču	vlastnim.
II.3 Ifpne Tope u Xepne?omue. HciiOJiene Bojeiian.a--
3a nap0«H0 oc.io6ot;eH>e 1876. (Ca rpir.vieer n c^iuce).	Popravki k 10. št. „S1oy. Sveta". Str. 160 na desni 24. v.
Haniicao A. IlajeBnli. 456 str. male 8°, cena 1 gld. 20 kr:	zg. čitaj: Višnegradsfcy; 161. desna 12. v. sp.: jrcmiman. namesto
HB^aBaaau H UITaMIiapiljll A. IlajeBllh V H0B0Me Ca,TJ.	vcKHiiran.; 162. leva 22. v. zg.: očala nam. očata; 162. desna 12.
Knjigar Pajevič je sam prepotoval dežele in kraje in doživel	v- ZS- ■ ni v zemljepisnem ; ondi 18. v. sp.: #«sitska nam. Ausitsk«.
in videl dogodke, katere popisuje preprosto, živo in v lepem	_
slogu v tej knjigi. On pravi, da Srbi sami niso združili
vsega tega, kar je važno od 1. 1876, v skupen popis, zato	„Slovanski Svet"
da se je lotil on tega dela. Jugoslovanom bode sosebno	... , , , , . , „ •
. , , ....... , , .	uhaia po dvakrat na mesec, vselei 10. in 25. dne meseca.
ugajal ta zanemivi popis, ki sedanjemu roda vzbuja spomine	J
na poslednje vojne balkanske.	Naročnina znaša:
O pomeni pohlavmm. L. N. Tolstoj a E. Barnsova.	za cel° leto......4 S0,cL
Prilog .Časopisu českeho studenstva č. 2. 10 str. C. 10 kr.	za Po1 leta......2 '
za četrt leta......1 ,
lzvestja muzejskega društva za Kranjsko. Izdal društveni odbor. Prvi letrrk. V Ljubljani 1891. Str. 86 vel 8«.	Za 1jlldske učitelJe in di)"ke velJa :
Vsebina: 1) Drobtinice iz furlanskih arhivov. 2) O človeški	celoletno......3 gld. 60 kr.
kugi na Kranjskem. 3) Loško gospostvo frizinških škofov.	poluletno......1 „ 80 „
Vse tri spise je priobčil A. Koblar, ki je poznan tudi po drugih	četrtletno......— 90 „
spisih, razpravljajočih posebne oddelke zgodovine Slovencev	Posamične številke se oddajajo po 18 kr.
ali take, ki so v zvezi s slovensko zgodovino. Muzejsko dru-	Naročnina se pošilja izdajatelju v Trst.
štvo je v prvo priobčilo lzvestja tudi v slovenskem jeziku;	Upravništvo ponavlja ob tej priliki svojo pro-nemški del ima drugo vsebino, pa nam ni došel. G. A.
Koblar je podal v tem snopiču zares zanimivega gradiva,	šnj°> da bi še do konca te8'a meseca Izravnali
zajedno važnega s sebno glede na krajevna imena, priimke itd.	naročnino tudi oni čč. gg. rodoljubi, ki so nam ne-
Kroj Vidovij a narod nt vvšivanf na Litomyšlsku. Pri-	koliko na dolgu še od lanskega leta. Ne tiskarna,
spšvek ku poznani kultury lidu českeho. Novakova T. —	• ■ ... , , , ■	x ,
X. m. , ., , ............ne lin nismo nn oviti dovoli, da bi mogli Čakati
V Olomouci 1890. Tiskem a nakladem narodni kmhtiskarnv
Kramafe a Prochazky. Pisateljica je sama nabirala gradivo	dolgo ali celo po več: let.
o kroju in vezenju sosebno navedenega kraja, je priložila	Številke t. 1. moremo dati še vse novim na-
spisu 9 ploščic, izvedenih verno in krasno po izvirniku. V	x •, . , ■,-, . TT TTT i ± n
* , 1 . , , .., ., , .	rocnikom; lednako oddaiemo II. m III. letnik po
uvodu pravi, da zadnjih petdeset let ste se izgubili gotovo	.
uže dve tretjini tega narodnega blaga. Čehi, ki hvalijo to	zmžam cem 1)0 3 SlcL 50 kr- s l,oštnmo yred-
izdanje. spodbujajo tudi druge rodoljubke v p..snemanje vrle	Prvega letnika nimamo popolnega več; nedosta-
pisateljice Novakove. Kaj pa na Slovenskem?	jejo mu 4 številke.
„SLOVANSKI SVET" izhaja 10. in 25. dan vsakega meseca. Cena	mu je za zunanje naročnike za celo leto 4 gld. za pol leta 2 gld. n za četrt leta 1 gld. Za dijake in ljudske učitelje stoji celoletno 3 gld. HO kr.. poluletno 1 gld. 80 kr. in četrtletno 90 kr. — Posamične številke se prodajejo po 18 kr. - Naročnina, reklamacije in dopisi naj se pošiljajo F. Podgorniku v Trstu, ulica Farneto št. 44
Tisk tiskarne Dolenc — Izdajatelj, lastnik	in urednik : Fran Podgornik.