Marjeta Kušar
Mila Vlašič-Gvozdič
Vrata bivanja
ZAPIRAM SVOJE
SKRIVNOSTI
V KLETKO
da bi se napolnila s ptičjimi glasovi. V vrt zakopavam svoje sanje, da bi zraslo češnjevo drevo.
MOJA PESEM    Oddaljuješ se od mene, lepi dan.
Zakaj nisem sončna ura, da te zapišem vase? Življenje je zavzelo vse mesto. Niti malo prostora zame.
V Pompejih
591
Mila Vlašič-Gvozdič
GOVORILE    da je hrepenenje polno SO Ml    kakor ljubezen. SMILJKE    Znašla sem se v skrivnosti razigrane pomladi. V mojih mislih kletka ljubezni. Sami gruleči golobi.
POLETI PTICA MOJIH ŽELJ
Poleti, preden dan sname tančico.
Osamljena iskra na tvoji poti.
Tedaj dan rojeva večer.
Poleti in ne oziraj se.
Predaj se vetru.
Tam je moj grad.
Edino bogastvo, ki sem ga pridobila,
ustvarjeno iz sončnih žarkov
z rosnimi okni.
Naseli se v njem.
Pokrajina jutra.
POMLAD IN JAZ    In glej.
Pomlad je razširila
pisana krila,
prhutajoča in nežna.
Komaj se me dotikajo
in se naznanjajo.
Čutim samo dih.
Samo dih,
ki me ljubkuje
in vklepa v svoj čar.
BILI SO    ko sem vse ljubila, TRENUTKI    objemala predivo oblakov
in vonjave raztresene po travi,
spremljala pomlad z mesecem
in se veselila novega dne.
Dolgo sem zadrževala sonce na dlani.
592
Vrata bivanja
DOBRO JE    ker mi
nič ne reče.
Besede
bi se zgubile.
Tako
je ostal
lep sen.
JAZ SEM    potnik, voznik, gledalec, sanjač, pevec, borec, žena in človek —
v teku.
Vrata bivanja.
Vsak dan mi je lepši moja misel postaja velika.
Prinašam
molitev
vesti.
Ne vznemirja me
premik
časa.
Gradim sebe iz okroglih zrnc samote.
593