Elektrotehniški vestnik 83(3): 131-137, 2016 Izvirni znanstveni članek Regulacija napetosti v distribucijskih omrežjih s pomočjo občutljivostnih koeficientov Karin Erjavec, Igor Papič1, Boštjan Blažič1 1Univerza v Ljubljani, Fakulteta za elektrotehniko, Tržaška 25, 1000 Ljubljana, Slovenija E-pošta: erjavec.karin@gmail.com Povzetek. Pomemben cilj energetske politike Evropske unije je tudi večanje deleža obnovljivih virov (OVE) v celotni porabi energije. Pri oskrbi z električno energijo vse bolj narašča delež t. i. razpršenih virov (RV), to je virov manjše moči, ki so priključeni na distribucijsko omrežje. Večanje deleža RV močno vpliva tudi na obratovanje elektroenergetskih omrežij in prinaša nove izzive zlasti pri nadzoru in vodenju distribucijskih omrežij. Ena prvih težav, ki se običajno pojavijo, so težave z zagotavljanjem ustreznega napetostnega profila, ko napetost odstopa od mej, določenih s standardom. V prispevku je na podlagi simulacij radialnega izvoda distribucijskega omrežja z visokim deležem RV predstavljena problematika regulacije napetosti. Analizirane so tri različne možnosti napredne regulacije napetosti: centralna regulacija napetosti, centralna regulacija napetosti skupaj z regulacijo jalove moči RV s statično karakteristiko in centralna regulacija skupaj z regulacijo jalove moči RV s pomočjo občutljivostnih koeficientov. Simulacije delovanja omrežja z uporabo naštetih metod so izvedene v simulacijskem orodju OpenDSS. Rezultati simulacij prikazujejo učinkovitost pristopov pri regulaciji napetosti, potrebno jalovo moč za izvedbo regulacije in izgube v omrežju. Centralna regulacija skupaj z regulacijo jalove moči RV z matriko občutljivostnih koeficientov se izkaže kot zelo učinkovit način vzdrževanja ustreznega napetostnega profila. Ključne besede: razpršeni viri, regulacija napetosti, občutljivostni koeficienti, OpenDSS, izgube v omrežju Sensitivity coefficient based voltage control in distribution networks The European Union Energy Policy pursues the goal of increasing the share of renewable energy sources (RES) in the final energy consumption. Promoting an increase in the share of RES in distribution networks, also termed distributed generation (DG), affects the operation of these networks. One of the first problems usually emerging with the rising DG share are the inadequate voltage profiles. Based on simulations of a radial distribution-network feeder with a high DG share, the paper reviews different voltage-control approaches. Three different voltage-control methods are analysed: central voltage control, central voltage control with DG reactive-power control using static characteristics, and central voltage control with DG reactive-power control using sensitivity coefficients. The simulation results show the effectiveness of the compared methods, the required reactive power for voltage control and the associated network losses. Central voltage control with DG reactive-power control using sensitivity coefficients proves to be an effective way of controlling the distribution-network voltage. Keywords: distributed generation, voltage control, sensitivity coefficients, OpenDSS 1 Uvod Razpršeni viri (RV) električne energije vplivajo na napetostni profil distribucijskega omrežja in lahko povzročijo odstopanje napetosti od vrednosti, ki jih določa standard SIST EN 50160 [1]. Težave navadno nastopijo ob veliki proizvodnji in majhni porabi na priključnih mestih z majhno kratkostično močjo, kar povzroči dvig napetosti v omrežju [2]. Klasična regulacija napetosti v distribucijskih omrežjih se izvaja s pomočjo spreminjanja prestavnega razmerja (odcepa navitja) transformatorjev in jo lahko razdelimo na: • izvajanje avtomatske regulacije napetosti pod obremenitvijo s pomočjo regulacijskega transformatorja v VN/SN razdelilnih transformatorskih postajah (RTP), • ročno nastavljanje prestave (v breznapetostnem stanju) v SN/NN transformatorskih postajah (TP). Avtomatska regulacija napetosti navadno spreminja odcep transformatorja glede na napetost na sekundarju transformatorja (meritve napetosti v eni točki), mogoča pa je tudi uporaba kompaundacije, kjer se poleg napetosti upošteva tudi obremenitev (tok) transformatorja. VN/SN transformatorji imajo po navadi 25 regulacijskih stopenj, čas zakasnitve preklopa med posameznimi stopnjami je navadno nastavljen na 2-3 minute, odstopanje merjene napetosti pa je lahko 1 % od želene vrednosti [3]. Običajne regulacijske stopnje VN/SN transformatorja so podane v tabeli 1. Težave klasične regulacije pri zagotavljanju ustrezne napetosti lahko nastopijo z večanjem deleža RV v Prejet 8. september, 2015 Odobren 14. april, 2016 132 ERJAVEC, PAPIČ, BLAŽIČ omrežju, ki z generacijo delovne moči dvigujejo napetost na priključnem mestu. Problem dviga napetosti je mogoče reševati tudi s porabo jalove moči, ki jo lahko zagotovijo nekateri RV [4]-[6]. Veliko fleksibilnost tako omogočajo viri, ki so na omrežje priključeni prek pretvornika, kot so na primer sončne elektrarne. Glavna naloga fotonapetostnih sistemov je proizvodnja delovne moči (kW), sposobnost pretvornika za regulacijo jalove moči pa se lahko uporabi za regulacijo napetosti. Pomemben vidik so pri regulaciji napetosti s pomočjo RV tudi dodatne izgube, ki nastopijo zaradi generirane jalove moči [5]. Tabela 1: Regulacijske stopnje transformatorja VN/SN Stopnje Sprememba napetosti 1 ... n ... 12 +( n • 1,33 %) 0 0 - 1 ... n ... - 12 - (n • 1,33 %) Q(U). Statična karakteristika jalove moči RV, kot jo za majhne RV definira [3], je prikazana na sliki 1 in je podana s pomočjo tan^: 0,5 < tan

* 400 g 300 -200 -100 - Slika 3: Obremenitveni diagram enega bremena Slika 4: Diagram proizvodnje energije enega RV skozi dan 700 0 0 5 0 15 20 25 2000 1800 1600 1400 1200 1000 800 600 400 200 0 0 5 0 5 20 25 134 ERJAVEC, PAPIČ, BLAŽIČ Diagram proizvodnje enega RV je prikazan na sliki 4. Vsi RV v omrežju, od RV1 do RV18, so enaki. Obratujejo z različnimi faktorji moči, ki so odvisni od uporabljene metode regulacije in napetosti na priključnem mestu. Maksimalna delovna moč enega RV je enaka 1,99 MW, vseh pa 35,82 MW. Za vse vode v omrežju predpostavimo, da so enako dolgi, imajo pa različno upornost [R], reaktanco [X] in susceptanco [B]. Električni parametri vodov so prikazani v tabeli 2. Tabela 2: Lastnosti vodov omrežja Vod Začetek voda Konec voda R [a] X [a] B [^S] Vodi Zbiralka1 Zbiralka2 0,95 0,881 20,0 Vod2 Zbiralka2 Zbiralka3 0,204 0,069 22,62 Vod3 Zbiralka2 Zbiralka4 0,504 0,467 3,478 Vod4 Zbiralka4 Zbiralka5 0,123 0,057 0,424 Vod5 Zbiralka4 Zbiralka6 0,059 0,055 0,41 Vod6 Zbiralka6 Zbiralka7 0,764 0,41 117,1 Vod7 Zbiralka6 Zbiralka8 0,134 0,041 27,71 Vod8 Zbiralka8 Zbiralka9 0,03 0,009 6,267 Vod9 Zbiralka8 Zbiralka10 0,179 0,054 36,95 Vod10 Zbiralka10 Zbiralka11 0,049 0,023 0,17 Vodil Zbiralka11 Zbiralka12 0,111 0,059 16,96 Vod12 Zbiralka11 Zbiralka13 0,966 0,448 3,331 Vod13 Zbiralka13 Zbiralka14 0,066 0,03 0,226 Vod14 Zbiralka13 Zbiralka15 0,894 0,414 3,082 Vod15 Zbiralka10 Zbiralka16 0,15 0,046 31,01 Vod16 Zbiralka16 Zbiralka17 0,32 0,148 1,103 Vod17 Zbiralka16 Zbiralka28 0,913 0,519 4,325 Vod18 Zbiralka28 Zbiralka29 0,258 0,12 0,891 Vod19 Zbiralka28 Zbiralka30 0,294 0,136 1,014 Vod20 Zbiralka30 Zbiralka31 0,058 0,031 8,922 Vod21 Zbiralka30 Zbiralka32 0,307 0,142 1,058 Vod22 Zbiralka32 Zbiralka33 0,011 0,011 4,901 Vod23 Zbiralka32 Zbiralka34 0,57 0,264 1,965 Vod24 Zbiralka34 Zbiralka35 0,045 0,021 0,156 Vod25 Zbiralka34 Zbiralka36 0,252 0,243 1,81 Vod26 Zbiralka16 Zbiralka18 0,103 0,095 0,707 Vod27 Zbiralka18 Zbiralka19 0,057 0,019 6,283 Vod28 Zbiralka18 Zbiralka20 0,419 0,34 2,686 Vod29 Zbiralka20 Zbiralka21 0,115 0,023 0,17 Vod30 Zbiralka20 Zbiralka22 0,16 0,104 0,916 Vod31 Zbiralka22 Zbiralka23 0,123 0,066 18,85 Vod32 Zbiralka22 Zbiralka24 0,17 0,11 0,975 Vod33 Zbiralka24 Zbiralka25 0,038 0,021 3,151 Vod34 Zbiralka24 Zbiralka26 0,343 0,222 1,965 Vod35 Zbiralka26 Zbiralka27 0,067 0,036 10,242 Simulacija ima 241 točk, ki so v simulacijskem okolju enake 241 sekundam in ponazarjajo en dan. Ena sekunda v simulacijskem okolju torej pomeni približno 6 minut (5,98 minute) v realnem času. Vrednost 0 pomeni čas 0:00:00, vrednost 241 pa 24:00:00. Ob normalnih pogojih mora biti v skladu s priporočili vključevanja RV [3] in glede na standard SIST EN 50160 [1], 95 % 10-minutnih srednjih efektivnih vrednosti napajalne napetosti v SN omrežjih v mejah ±10 % glede na nazivno napetost. V simulacijah je definirana zgornja meja odstopanja nazivne napetosti (20 kV) +5 % (Umax) in spodnja meja -5 % (Umm). Z izbiro zgornje meje preprečimo previsoke napetosti, prav tako pa je treba upoštevati možnost najnižjih napetosti, pri čemer je treba zajeti tudi padec na transformatorjih SN/NN in na NN vodih. V nadaljevanju bomo preverili rezultate različnih metod regulacij napetosti. 4 Simulacije regulacije napetosti in PRIMERJAVA REZULTATOV Obravnavan bo SN izvod, ki je prikazan na sliki 2. S pomočjo simulacij bodo ovrednotene različne možnosti regulacije napetosti regulacijskega transformatorja in RV. Prikazani so naslednji koncepti regulacije: • centralna regulacija, • centralna regulacija z regulacijo jalove moči s statično karakteristiko, • centralna regulacija z regulacijo jalove moči s pomočjo občutljivostnih koeficientov. 4.1 Centralna regulacija Centralno regulacijo izvaja regulacijski transformator v RTP na podlagi meritev napetosti na vseh zbiralkah omrežja. Regulacija v našem primeru poteka tako, da transformator prestavi za prestavo niže, ko je izmerjena napetost na katerikoli merjeni zbiralki manjša od minimalne dovoljene (Umin-izmerjena < Umin) in ko je hkrati izpolnjen pogoj, da je maksimalna izmerjena napetost v omrežju vsaj za eno regulacijsko stopnjo transformatorja manjša od maksimalne dovoljene, torej (Umax-izmerjena < (Umax-stopnja)). Regulacijski transformator prestavi prestavo više, ko je izmerjena napetost na katerikoli merjeni zbiralki večja od maksimalne dovoljene (Umax-izmerjena > Umax) in ko je hkrati izpolnjen pogoj, da je minimalna izmerjena napetost v omrežju vsaj za eno regulacijsko stopnjo transformatorja večja od minimalne dovoljene, torej (Umin-izmerjena > (Umin+stopnja)). Regulacijski transformator torej preklopi šele takrat, ko izmerjena vrednost napetosti na zbiralkah doseže dovoljeno minimalno (0,95 p.u.) oziroma maksimalno (1,05 p.u.) vrednost napetosti. Na sliki 5 so prikazane napetosti na zbiralkah omrežja za primer centralne regulacije napetosti v omrežju z vključenimi RV. Pri izvajanju regulacije z regulacijskim transformatorjem je treba upoštevati zakasnitve pri spremembi prestave, saj transformator ne more hipno prestaviti. Vrednost je nastavljena tako, da so napetosti v območju 0,95-1,05 p.u., če merjena napetost odstopa minimalno, transformator ne prestavi. Razvidno je, da so vrednosti napetosti v nekaterih merilnih točkah presegle zgornjo vrednost, saj je v obratovalnem času, okrog poldneva, poraba bremen manjša, proizvodnja RV pa velika. Lahko rečemo, da odstopanje ni veliko, pa vendar regulacija napetosti s centralno metodo v prikazanem omrežju ne omogoča REGULACIJA NAPETOSTI V DISTRIBUCIJSKIH OMREŽJIH S POMOČJO OBČUTLJIVOSTNIH KOEFICIENTOV 135 vzdrževanja napetosti znotraj meja. V tem primeru bi vključevanje novih RV le še poslabšalo razmere. 100 150 čas/h 0,95 p.u. < Uz < 1,05 p.u. ^ tan^ se 10 15 čas/h na zbiralko 26, ta se nahaja na koncu izvoda. Tudi preostali RV porabljajo in proizvajajo jalovo moč po linearni karakteristiki. Največja poraba nastopi v času, ko napetosti presežejo zgornjo dovoljeno mejo 1,05 p.u. (na zbiralkah na koncu izvoda), največja proizvodnja pa na zbiralkah na začetku izvoda. ^ 2 Slika 5: Regulacija napetosti na zbiralkah s centralno metodo regulacije 4.2 Centralna regulacija z regulacijo jalove moči s statično karakteristiko Druga metoda je nadgradnja prejšnje, kjer se poleg centralne regulacije uporablja še regulacija jalove moči RV s statično karakteristiko. Uporabljena je statična karakteristika tan^, ki jo prikazuje slika 1. Tan^ je za napetosti, izmerjene na zbiralkah, enak: • UizmeKjena < 0,95 p.u. ^ tan^=0,4, • Uizmerjena > 1,05 p.u. ^ tan^=-0,2, d spreminja linearno s funkcijo y = 6 • U - 6,1. Na sliki 6 so prikazane napetosti na zbiralkah omrežja za primer regulacije s statično karakteristiko. Tokrat je regulacija napetosti uspešna, saj obdrži vse napetosti na zbiralkah omrežja znotraj meja in obenem omogoča nadaljnjo integracijo RV. uPoraba ^Proizvodnja Slika 7: Generacija in poraba jalove energije po posameznih RV v enem dnevu pri regulaciji s statično karakteristiko 4.3 Centralna regulacija z regulacijo jalove moči s pomočjo občutljivostnih koeficientov Centralno regulacijo napetosti lahko nadgradimo s pristopom s pomočjo občutljivostnih koeficientov. Z meritvami napetosti na zbiralkah in s pomočjo matrike (8) izberemo RV, ki lahko najučinkoviteje pripomore k izboljšanju napetostnega profila na določeni zbiralki. Ko ta RV ne more več proizvajati oziroma absorbirati jalove moči, se izbere drugi najučinkovitejši RV. Postopek se ponavlja, dokler niso vse napetosti znotraj meja. Kot mejna vrednost za jalovo moč RV je bila izbrana vrednost tan^, ki mora biti med -0,5 < tan^ < 0,5. Uspešnost vključenosti RV v regulaciji s pomočjo matrike z občutljivostnimi koeficienti prikazuje slika 8. Iz nje je razvidno, da je nadgrajena centralna regulacija z regulacijo jalove moči z matriko občtuljivostnih koeficientov uspešna. Napetosti na zbiralkah so v dovoljenih mejah, ki jih prikazuje rdeče obarvana črta, torej 0,95 in 1,05 p.u. 1.04 - Slika 6: Centralna regulacija napetosti z regulacijo jalove moči s statično karakteristiko Na sliki 7 sta prikazani generacija in poraba jalove energije za posamezen RV v času, ko RV proizvajajo električno energijo. Največ jalove moči proizvede RV1, ki je priključen na zbiralko 2, umeščeno na začetku voda. Največ jalove moči porabi RV12, ki je priključen 100 150 čas/h Slika 8: Regulacija napetosti z matriko občutljivostnih koeficientov 1.06 1.02 0.96 0.94 0 50 200 250 1.06 1.04 1.02 1.06 0.98 0.96 1.02 0.94 0 5 20 25 0.98 0.96 0.94 0 50 200 250 136 ERJAVEC, PAPIČ, BLAŽIČ Generacija jalove moči posameznega vira je prikazana v diagramu na sliki 9. RV10, RV11 in RV12 absorbirajo jalovo moč, medtem ko preostali RV ne sodelujejo pri regulaciji napetosti. Najučinkovitejši je RV12, ki je priključen na zbiralko 25, in niža napetosti na zbiralki 26. RV, ki ne sodelujejo pri regulaciji napetosti, so manj primerni za absorpcijo oziroma proizvodnjo jalove moči in jih zato algoritem ne izbere. -0.1 -0.2 -0.4 -0.5 >>>>>>>>>" PhPHPHPHPHPHPHPHPH^ Ph >>>>>> ti di di di di di di ¿Poraba uProizvodnja 10 3 8 Slika RV v Centralna regulacija z Regulacija s statično Regulacija z matriko vključenimi RV v karakteristiko RV občutljivostnih omrežju koeficientov RV 10: Primerjava metod glede na potrebe jalove moči vseh enem dnevu 4.5 Primerjava metod glede na izgube Vse uporabljene metode bomo primerjali še glede na izgube na transformatorju in vodih. Slika 11 prikazuje celotne izgube na transformatorju in vodih v enem dnevu pri obravnavanih regulacijah napetosti. Najmanjše so izgube pri centralni regulaciji, kar je pričakovano glede na to, da v tem primeru ni dodatnih pretokov jalove moči. Pri regulaciji z matriko občutljivostnih koeficientov se izgube nekoliko povečajo (za 0,4 %), najvišje pa so pri regulaciji s statično karakteristiko (1,1 % višje kot pri centralni regulaciji). Povzamemo lahko, da je regulacija z matriko občutljivostnih koeficientov najprimernejša za nadgraditev centralne regulacije napetosti, saj omogoča vzdrževanje napetostnega profila ob majhnem povečanju izgub. Slika 9: Generacija in poraba jalove energije po posameznih RV pri regulaciji z matriko občutljivostnih koeficientov Metoda z občutljivostnimi koeficienti se izkaže kot zelo učinkovita. V regulacijo napetosti so namreč vključeni samo tisti RV, ki so najučinkovitejši pri regulaciji napetosti na zbiralki, kjer so bila izmerjena napetostna odstopanja. 4.4 Primerjava metod glede na potrebno jalovo moč za znižanje napetosti Uporabljene metode regulacije napetosti smo primerjali med sabo glede na količino jalove moči, ki je bila potrebna za uspešno regulacijo. Rezultate prikazuje slika 10. Razvidno je, da pri centralni regulaciji ni ne proizvodnje ne absorpcije jalove moči, saj RV pri regulaciji ne sodelujejo. Centralna regulacija sicer ni mogla zagotoviti ustreznega napetostnega profila. Največ jalove moči je potrebne pri regulaciji s statično karakteristiko zaradi linearnega spreminjanja jalove moči tudi v času, ko so napetosti znotraj meja. Pri regulaciji s pomočjo občutljivostnih koeficientov je potreba po jalovi moči RV pri regulaciji napetosti precej manjša kot pri regulaciji s statično karakteristiko. 16 14 £ 12 4.45 4.44 4.43 4.42 4.41 4.40 4.39 4.38 4.37 4.36 Centralna regulacija z vključenimi RV v omrežju Regulacija s statično karakteristiko RV Regulacija z matriko občutljivostnih koeficientov RV Izgube na transformatorju in vodih Slika 11: Primerjava metod glede na izgube na transformatorju in vodih omrežja v enem dnevu 5 Sklep Ohranjanje omrežne napetosti v predpisanih mejah je eden najpogostejših izzivov v distribucijskih omrežjih z velikim deležem razpršenih virov. V distribucijskih omrežjih se namreč dogaja, da obstoječi koncepti regulacije napetosti ne omogočajo več vzdrževanja ustreznih napetostnih profilov v celotnem omrežju. V prispevku so bili s pomočjo simulacij primerjani in ovrednoteni trije napredni algoritmi regulacije napetosti, ki pomenijo nadgradnjo obstoječega sistema: centralna regulacija napetosti, centralna regulacija napetosti skupaj z regulacijo jalove moči RV s statično karakteristiko in centralna regulacija skupaj z regulacijo jalove moči RV s pomočjo občutljivostnih koeficientov. Rezultati so pokazali, da je centralna regulacija sicer do neke mere učinkovita, ob nadaljnjem večanju deleža RV pa lahko ustrezne napetostni profil zagotavljamo s sodelovanje RV prek regulacije jalove moči. Pri tem se je kot zelo učinkovita izkazala metoda s pomočjo občutljivostnih koeficientov, ki omogoča izbiro RV z največjim učinkom na napetost na problematični zbiralki, s čimer dosežemo znižanje napetosti z relativno majhno porabo jalove moči in z majhnim povečanjem izgub. 0 REGULACIJA NAPETOSTI V DISTRIBUCIJSKIH OMREŽJIH S POMOČJO OBČUTLJIVOSTNIH KOEFICIENTOV 137 Literatura [1] Slovenski standard SIST EN 50160:2011: "Značilnosti napetosti v javnih distribucijskih omrežjih", 2011. [2] I. Papič, B. Blažič, T. Pfajfar, "Koncept aktivnega razdelilnega omrežja", študija, Fakulteta za elektrotehniko, 2008. [3] "Navodila za priključevanje in obratovanje elektrarn inštalirane električne moči do 10 MW (Priloga 5)", Uradni list Republike Slovenije, 2011, št. 41, str. 5491. [4] M. J. Reno, R. J. Broderick, S. Grijalva, "Smart Inverter Capabilities for Mitigating Over-Voltage on Distribution Systems with High Penetrations of PV", Photovoltaic Specialists Conference (PVSC), str. 3153-3158, 2013. [5] B. Uljanic, "Regulacija napetosti v distribucijskih omrežjih s pomočjo razpršenih virov električne energije", diplomsko delo, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za elektrotehniko, Ljubljana, 2009. [6] P. N. Vovos, A. E. Kiprakis, A. R. Wallace, G. P. Harrison, "Centralized and Distributed Voltage Control: Impact on Distributed Generation Penetration", IEEE Transactions on Power Systems, Vol. 22 Issue 1, str. 476-483, IEEE, 2007. [7] M. Brenna, E. De Berardinis, F. Foiadelli, G. Sapienza, D. Zaninelli, "Voltage Control in Smart Grids: An Approach Based on Sensitivity Theory", Journal of Electromagnetic Analysis and Applications, Vol. 2 No. 8, 2010, str. 467-474, 2010. [8] R. Aghatehrani, A. Golnas, "Reactive Power Control of Photovoltaic Systems Based on the Voltage Sensitivity Analysis", Power and Energy Society General Meeting, str. 1-5, IEEE, 2012. [9] R. C. Dugan, "Reference Guide: The Open Distribution System Simulator (OpenDSS)", Electric Power Research Institute, Palo Alto, California, 2013. Karin Erjavec je diplomirala marca 2014 na Fakulteti za elektrotehniko Univerze v Ljubljani. Pod okriljem Laboratorija za električna omrežja in naprave je izdelala diplomsko delo z naslovom Regulacija napetosti v distribucijskih omrežjih s pomočjo občutljivostnih koeficientov. Igor Papič je diplomiral leta 1992, magistriral leta 1995 in doktoriral leta 1998 na Fakulteti za elektrotehniko Univerze v Ljubljani, kjer je zaposlen kot redni profesor. Od leta 1994 do 1996. je bil na izpopolnjevanju pri Siemensovem oddelku za prenos in razdelitev električne energije v Erlangnu v Nemčiji. V letu 2001 je bil gostujoči profesor na University of Manitoba v Winnipegu (Kanada). Njegova raziskovalna dejavnost vključuje aktivne kompenzatorje, naprave FACTS in kakovost električne energije. Boštjan Blažič je diplomiral leta 2000, magistriral leta 2003 in doktoriral leta 2005 na Fakulteti za elektrotehniko Univerze v Ljubljani, kjer je od leta 2007 zaposlen kot asistent, od leta 2014 pa je izredni profesor. Poleg poučevanja njegovo delo zajema še raziskave na področju pametnih omrežij in sodobnih kompenzacijskih naprav.