BIL   JE  LEP  DAN
(Trije odlomki iz romana)
Matej   B o r
KRASEVEC
• Rana ura zlata ura,« je dejal Kraševec, ki si je že kuhal polento \ kotličku. »Rana ura zlata ura,« je ponovil še enkrat, potem pa odstavil kotliček od ognja in, čakaje, da se polenta ohladi, razmišljal naprej kot po navadi kar naglas. »Imel sem zamudo. Če bi prišel prej. hi dobil Križnarja še doma. Ima tobaka, to vem, a njegova baba sedi iia njem, in če ji rečeš, naj vstane, da se ji zadnjica ne bi preveč navadila na tobak, se še bolj trdno vsede nanj. Obutev mi je tudi obljubil, pa kaj ko se baba upira, kot da bi mu z obutvijo mislil odnesti tudi noge. Siromak je Križnar in če si blizu njegove bajte niti volk ne upa, je tega kriv tudi sam. Zavreti vodo, oprati perilo, piščeta na-pitati. precejati marmelado, vse to še ni dovolj. Potreba po ženski je potreba po človeku v ženski podobi. V rit imaš vsako žensko rad, v glavo, to pa je druga. Človek, ki nima ženske, da bi jo lahko imel rad tudi v glavo, je siromak. In tak siromak  je Križnar.«
Poskusil je polento, če se je že ohladila, in ko je videl, da se še ni, je znova srknil zrak v široko razprta usta.
>Sin mi je padel v Abesiniji. Tega je zdaj že toliko let. da sva si spet dobra. Ko je padel, pa sem bil jezen nanj. bog mi greh odpusti, da sem bil. Rekel sem mu: Fant, Abesinci imajo fičafaje namesto pušk. ampak tudi fičafaj te ubije. Zato se skidaj iz te preklete dežele, da ne bo sledu ne glasu za teboj. Rim pa je bil močnejši kot jaz. Človek je  še!   v   Abesinijo   in  se  vrnil  domov kot duh.  S tem  duhom  sem  se
1060
potem prerekal, dokler ni izginil še on. In tako je bilo tudi prav. Kaj mi bo duh, če človeka ni. Duh nima rok, da bi nasekal drva in vodo nosil, kadar mater daje božjast, pa tudi nog ne, da bi lahko šel delat na železnico kot jaz. Duh ni za pravo rabo. Samo strah te je pred njim, pa čeprav je tvoj sin. Verjameš ti v duhove?«
»Ne,« sem mu odgovoril, ležeč pod smreko, omotan v svoj plašč in gledajoč vanj z neprespanimi očmi.
,Oh, ta prekleta pomanjkljivost, ki jo imaš, da se ne znaš v resnici zabavati,' mi je rekel Mirko nekoč v oštariji, kjer sva ogledovala ljudi. .Razlika med teboj in menoj je ravno v tem. Pir, ki mi ga je prinesla ta Urška, ima v sebi več odbleskov življenja okrog naju kot tvoja zavest. Irma ima velike oči, ki vidijo le majhne stvari, ti pa majhne, ki vidijo le velike. Rival, ki se ti vsede v dušo, je več vreden kakor ljubezen sama. Lov na zaljubljeno devico več vreden, kot je devištvo, ki ga loviš. Ropanje več vredno kot plen. Grobarjev obhod med grobovi več kakor tisto, kar je v njih. Irmina rivalinja več vredna kot Irma, ker ima manj priložnosti spati s teboj kot Irma. Ostati pri viru življenja pomeni iskati pot do njega. Irma si ob vsaki priložnosti trebi zobe, pa ji vendar nihče ne reče, da je neolikana. Zakaj? Zato. ker dela to v skladu z Irmo, ki si jo je izmislila in je noče osramotiti s tem, da bi delala karkoli v protislovju z njo. Kar poglej jo. Prisegel bi, da si ta trenutek ne trebi zob, temveč izliva življenje nazaj v njegov izvir, ker se ji ne da pripogniti toliko, da bi se dotaknila z ustnicami prelepega roba bokala. Piti iz njega ne zna vsakdo kakor ona. Pije pa samo ob priložnostih, ki so v skladu z njeno predstavo o sebi. Poznaš Kleistov »Razbiti vrč«?'
.Poznam,' sem mu rekel ves začuden.
.Trije izumi v literaturi so mi všeč. Komedija, kjer je zaplet samo pripomoček, da obrneš smisel v nesmisel, limonada, ki ti razkrije vse skrivnosti življenja razen ene, da ima oštir vino, ki je okusnejše od nje. in poezija, ki dela videz globine v očeh, ki so vajene plitvine. Prištej eno k drugemu — rezultat: ti si človek, ki se ne zna zabavati. Kot vidim, te tudi te moje besede niso preveč ogrele.'
To je bilo res. Od vsega, kar je povedal, nisem razumel niti besede.
.Kdo je ta Irma?' sem ga vprašal.
Jrma je podoba tvoje ljubezni.'
.Kakšne ljubezni?'
,Tiste, ki želiš, da bi jo vzel v naročje, ne da bi se je dotaknil.'
Imel je zabavo, ki si jo je želel. Zibal se je po valovih moje vznemirjenosti kakor obrežni čolnar, kadar si privošči uro počitka po napornem veslanju.
1061
,Misli si, da je v meni vrag. ki obrača pojme na glavo, ker nima drugega dela.'
Ozrl se je po mračni oštariji v bližini Svetega Križa.
,Živi ljudje so vedno zabavnejši od mrtvili, ker imajo več priložnosti  streljati kozle.  Verjameš ti  v  duhove?"
Prav tako sem mu rekel, da ne, kakor temu Kraševcu. ki je, mešajoč polento, odprl usta, da bi mi odgovoril. Vendar še preden mu je to uspelo, sva oba, prevzeta od pogleda na kotliček s polento, segla po nji. Jaz s svojim mečem v podobi žlice, on z ostankom kuhalniee, ki si ga je pridobil z veliko mero zgovornosti pri Križnarjevi babi.
»Česa vsega si nisem izmislil, da bi si premislila in mi jo dala. Ogledovala jo je kakor slabosti svojih sosed od vseh strani. Rimati ne zna, to vem, če ne bi ji gotovo še pesem zložila, preden ji je rekla zbogom. Iz rok mi jo je dala, pa spet vzela nazaj kot pišče, ki ti uide, pa ga znova uloviš. Vsega skupaj je trajalo več, kot če bi življenje predel od rojstva do smrti pa si premislil in ga znova predel nazaj v zibko. O, baba. kakšna baba je to. Pod rit j o tobak, v rokah kuhal nico, pa ti sedi in gleda kot Rasputin, ko so mu povedali, da je strup popil. Življenje je samo eno, in ker je samo eno, si ga vsak želi ohraniti, takih kuhalnic pa je toliko, da se jih ni treba okleniti z vsemi mislimi, kar jih taka babja glava premore. Vse, kar je prav. Vsaka stvar ima svojo ceno. Tudi tale konec kuhalnice jo ima. Če je že tako, naj ji bo žal za njim, roke pa vseeno ni treba odmikati, ko je bila stvar enkrat že podarjena. Sebičnost ni najslabša vseh grehot, ob nji pa mora zmerom stati še kaj drugega, da jo je moč prenašati — če že ne dobrota, pa vsaj spodobnost. Riba, ki ribo požre, jo vsaj do kraja požre. Križ-narjeva baba pa je moža požrla samo na pol, da si lahko ob tistem. kar je še ostalo, prste briše. Za drugo ji ta cunja tako ni.«
Kraševec je, medtem ko je govoril, zmetal polento vase in brez zveze s prejšnjim modrovanjem rekel: »Celovec je na Koroškem, ali ne?«
Ko sem mu pritrdil, je odrinil kotliček, kot bi bil temu, kar pride zdaj, na poti, in na ves glas zapel: »Gor čez izaro, gor čez gmajnico...«
Pogledal me je, ležeč vznak z rokami pod zagorelim, dolgim za-
tilnikom.
»To je pesem. Zapiši si jo, če je ne znaš. Vsak bi jo moral znati.« Spet je zapel. Raskavi glas si ni preveč prizadeval, da bi izrazil
milo otožnost ob misli na zgubljeni dom, temveč je pel, kot da ima
v delu nekaj, kar je dosti močnejše kot otožnost: velika, sveta jeza,
da sploh mora peti tako pesem.
1062
»Slovenec sem, tako je mati djala,« je rekel, ko se je njegov glas odločil, da ne bo več pel. »To pa je druga pesem, ki bi jo moral vsak poznati. Slovenec sem —. To je res. Vseeno pa mi je hudo, da sem. Morire per la patria — pravijo Lahi in živijo, mi pa .živela domovina!' in umiramo. Praviš, da je Celovec na Koroškem?«
Znova je zapel, ne da bi čakal na odgovor: »Gor čez izaro . ..«
Ko se je njegov glas spet odločil, da ne bo več pel, kar poje, se je Kraševec zazrl vame in me gledal dosti dalj časa, kot je imel navado.
»Borba bo še dolga, veš,« je rekel nazadnje. »Kdo bo zmagal? Ti ali Mirko?«
Presenečen spričo tega vprašanja sem vstal in pogledal tja dol, kjer je bilo še vse v megli.
»Mirko ni Mirko — mislim tisti oslič, ki je šel. Kaj pa praviš ti?«
»Nič.«
»Mirko pravi, da nič misliti ni tako hudo kot nič jesti,« je menil Kraševec. »Vso zimo sva skupaj okušala to resnico. In to je tudi bilo vse' — da bi okusil še kaj drugega, kdo je mislil na to. Mirko in jaz sva se dobro ujela. Zato naju niso ujeli. Če se ne bi bila. hudič vedi, ali bi ti danes lahko jedel polento, ki sem jo skuhal jaz. Človek prime, smrt pa potegne iz rok. Križnarjeva baba, to je smrt. Sedi in gleda, kdaj te uščipne. Zaradi duhov pa se ne bom prerekal s teboj. Čas je zlato. Mati nebeška, kaj ti pa spet hodi po glavi? Pa ne da bi spet mislil na tiste nesrečne otroke. Življenja ni več v njih. to je vse. In kdo ve, če ni bolje, da ga ni.?:
Pogledal sem ga.
»Torej veš?«
»Vem, fant, vem, in še marsikaj, česar ti ne veš. Obriti se bom moral.« je rekel, praskajoč se po obrazu, nato pa spet odprl usta na stežaj. Tako je nekaj časa razmišljal, predevajoč surovo oblikovano, a čvrsto roko z lica na lice. Šele ko je usta, polna razmajanih in črnih zob, znova zaprl, se je obrnil proti meni.
»Morska voda je. preslana, vseeno pa živ človek ne krepa, če se je preveč napije. Mirko se ima za več, kot je v resnici, ampak to mu pomaga, da je vsaj tisto, kar v resnici je. Misliš ti, da ni tako?«
Kraševec se je praskal po bradi in vrtal vame, ne s pogledom, pač pa z nečim, kar je bilo skrito nekje v njem.
»Kočevske ne boš videl,« mi je nenadoma dejal in si poiskal primerno mesto, da bi opravil malo potrebo. Nisem vedel, ali se šali, zato sem vprašal: »Kako misliš to?«
»Tako kot beseda pravi. Kočevske ne boš videl. V štabu ti niso povedali resnice.«
1063
črtajoče nekaj v njegovem pogledu je preneslo svojo ostrino vame z druge strani.
»Vsaj po mojem ne.«
»In kam misliš, da poj dem?«
»Ne bi rekel, da daleč.«
Zapel si je hlače in vrtal naprej.
Kaj je v tem njegovem pogledu, sem pomislil. Nekaj skrivnostnega je v njem. Čudno, da tega nisem opazil že poprej. Tudi njegove besede dobivajo zdaj drugačen pomen. Tisto o duhovih pa o sinu. Pa vse to, kar je pravil o Mirku. Nekaj ve, česar mi noče povedati, o tem zdaj ne dvomim več. Vprašanje je le. kaj naj bi tisto bilo.
»Imaš kaj tobaka,« me je vprašal. »Poglej, mogoče ga je še ostalo kaj v žepu. Postrgaj po njem, da zvijem cigareto.«
Brskal sem po žepih in premišljeval, kaj premišljuje on. Nalovil sem toliko kaje, da je Kraševec mogel ustreči svoji želji po omami. Čudno, da je nazadnje umolknil. Dotlej se to še ni zgodilo, pa sva hodila skupaj že cele tri dni in noči. V njegovem molku pa je bilo zdaj toliko zgovornosti, da mi je bil manj všeč kakor poprej njegova zgovornost. Kaj ima, sem tuhtal. Ali je tudi on človek, ki hoče veljati več kot ti s pomočjo namišljene večvednosti, ali pa pove celo manj, kot ve, ker bi sicer ti ne poslušal njegovih besed, temveč mislil na tisto, kar ti je z njimi izdal. Pa vendar, če je tako, zakaj je vzbudil v meni nemir? Kdo ve, kaj vse mu gre po glavi ta hip. Mogoče pa misli o sebi, ne o meni?
Obrnil je kotliček narobe in se zazrl v njegovo okajeno zunanjo stran. Potipal je po njem s prstom.
Ko je našel, kar je iskal, je zamrmral: »Se mi je zdelo, da ga že hudič jemlje. Treba bo dobiti kotlarske priprave. \eš, ko sem bil v reji pri občinski srenji kot občinska reva, so me dali za pastirja. Jaz pa sem hotel postati kotlar. Še zdaj mi je žal, da nisem šel takrat po svetu. Kdo ve. kje bi bil zdaj, kaj misliš?«
Spet se je ozrl vame. veseleje. a tisto nekaj v njegovem pogledu ni izginilo.
»Vsa modrost je v tem. da si v življenju poiščeš tisto, kar je v tebi samem. In sam vrag ve, da tega skoraj nobeden ne zna. Vsi se ženemo za življenjem, obenem pa nosimo življenje s seboj kot kraški muš svoj tovor in se pritožujemo nad njegovo težo. Pa veš zakaj? Zato, ker ne znamo iz njega vzeti tisto, kar je res kaj vredno, drugo pa vreči stran. Oprtal si si vse, kar je prida in ni, obenem pa se pridušu-ješ nad težo tovora, namesto nad svojo neumnostjo. Tudi ti si tak, veš.«
1064
Vstal je in si zadel nahrbtnik. Potisnil mi je v roke vrv, ki jo je ^ zel iz žepa.
»Na, privezi mi kotlič, pa dobro, da ne bo cingljal kot mrtvaški zvon.«
Te besede so imele še nek drug pomen. Vendar kakšen?
KARTOTEKA BLAŽA OBLAKA
»Kam naj te denem, da bi bil vsaj tak kot moder mož v postelji, kjer spi z ženo, s katero se je podnevi skregal? To je vprašanje, ki se z njim že dolgo ukvarjam,« je sesljaje sapo med zobmi zamrmral Lojze.
Jaz pa sem se mu samo smehljal. 2e dolgo sem vedel, da si z novinarstvom ne bom mogel služiti kruha. Pisati sem znal samo tisto, kar je bilo v meni že napisano. Po željah drugih pisati pa mi ni bilo mogoče, ne samo zato, ker so bile večkrat v nasprotju z mojimi željami, marveč zato, ker kratko malo nisem mogel. Naloga, napisati članek o obnovi na Dolenjskem, je bila zelo preprosta stvar, a sedaj, ko je minilo že teden dni, odkar sem se vrnil, ni bilo od tega članka na mizi drugega kot naslov. Naslov in velik vprašaj  pod  njim.
Lojze je gledal tisti vprašaj in se držal kot njegov poosebljeni dvojnik.
»Je to vse?«
»Vse.«
Poosebljeni vprašaj se je spremenil v klicaj. Njegova drobna glava je bila temu klicaju kar primerna. Služila mu je za piko.
»Če se natančno vzame, to ni bogve kaj.«
Nisem mu ugovarjal, temveč se zadovoljil z novim, nekoliko vljud-nejšim nasmeškom.
»Kaj pa članek o kavarniških genijih?«
»Ta članek sem napisal, pa ne vem, če bo za rabo.«
»Kje ga imaš?«
V predalu sem ga imel, da pa bi mu ga pokazal, na to si nisem upal pomisliti. Ob žalostnem obrazu svojega šefa pa si nisem mogel kaj. da mu ne bi pripravil vsaj malo zabave.
»Tule je.«
Izvlekel sem nekaj listov iz predala in mu jih dal.
Lojze jih je preletel z vajenim očesom in zardel.
»Ti, pa si še pri zdravi pameti? Kdo ti bo pa tole tiskal? O ti prekleti capin ti, kaj mu ne pade v glavo!«
1065
Pri tem se je začel tako hobotati, da se je že pri prvih tresljajih smeha opotekel in sesedel na kup časopisov, ki so ležali vse križem po sobi.
Bil je tak, da je moral nazadnje kričati sam nad seboj: >>Dosti, dosti!« Vseeno pa se je krohotal naprej. Ko si je nazadnje le opomogel, je njegov pogled, še ves žareč in solzan od veselosti, poiskal mojega.
»Daj, da bi te strela, preberi še enkrat tisto, kar si napisal o Šarcu.«
Vzel sem rokopis, ki ga je prej odvrgel na mizo in brez pravega veselja nad tako prepričljivim priznanjem bral:
»Jurij Šare ni tak, kot se dela, temveč tak, kot so ga napravili. V Juriju sta zmeda in red tako združena, da ne ve nikoli, s čim ima pravzaprav opravka. — Oblast ljubi kot dekle, ki ga osvajaš, pa se ji ne upaš v bližino, oblast pa ljubi njega kot goloba, ki bi bil še kar dober, če bi ležal pečen pred teboj na krožniku. — O njem bi se dalo izmisliti marsikaj, pa to ni potrebno, ker je to opravil že sam. Je pač iznajdljiv, kadar je treba delati iz niča več, kot je nič. Njegova duhovitost se prebudi samo iz nečimrnosti, ki se ji ne more ustavljati. Zaradi nje bi bil pripravljen tvegati celo kaj takega, kar bi utegnilo kdaj kasneje sloveti kot pogum. Jurij obira druge ljudi ne zato. ker bi bil prepričan o njihovih napakah, pač pa zato, da se more ob napakah, katere si je izmislil sam, bravurozno vrteti kakor kak čarodej. To se mu tudi rado posreči, posebno ker je vsestransko lahak, se pravi, brez teže.
Šare bi bil s tem odpravljen.«
»O ti Tihi Janez ti. kje si se le vzel!« je stokal Lojze, kot smo mu pravili, čeprav mu je bilo ime Darko. »Daj, da te strela, preberi še kaj. da počim od smeha. To bo vsaj zabavna smrt. Ti hudič, česa se ne spomni. No daj, beri že! Tisto o Nepomuku. Ne. kar vse zapovrstjo.«
Začel sem brati.
»Nepomuk je človek, ki ima čas, nima pa časa, da bi premislil, kako naj ta svoj čas uporabi. Mogoče bi se mu to posrečilo, če bi ne bil, kar je. namreč človek brezčasnosti. Z eno besedo, to je človek, ki se ne more navaditi ne na čas, ki v njem živi, ne na take vrste brezčasnost, kakršna se mu. kot vse kaže, obeta. Brezčasnost, ki o nji govori Nepomuk, se namreč razlikuje od brezčasnosti, ki jo bo doživel. Ne-pomuk veruje v eksistenco boga in s tem tudi v eksistenco sebe kot njegovega glasnika. Glede na to, da boga, vsaj takega kot si ga Nepomuk predstavlja, ni, pa nastane vprašanje, čigav glasnik naj bi Nepomuk sploh bil. Ali glasnik nečesa, kar je, ali nečesa, česar ni. Vse kaže. da si o tem ne bo tako kmalu na jasnem in to je še največja njegova  sreča. Če bi prišel v tem pogledu do jasnosti, bi  se najbrže
1066
v  svoji brezčasnosti znašel še nekoliko slabše, kakor se je znašel v času, v katerem živi.
Karolina je ženska, ki zna nekaj, kar mora znati vsaka ženska, ki hoče imeti okoli sebe moško družbo, čeprav ji manjka za to osnovni pogoj, namreč mikavnost. Karolina zna držati moške v svoji bližini ne z mikavnostjo, pač pa s svojim izrednim darom za opravljanje. Moški se je boje in zato vztrajajo pri nji, čeprav bi rajši zbežali. Karolina to ve in njihovo bojazen pred njenim jezikom tudi izkorišča. Najrajši ima take moške, ki imajo kaj na vesti. Ti ji zlepa ne uidejo. Vse, kar ve o njih, jim tudi pove, tako da se ne bi njen vpliv nanje izgubil. Kot že rečeno, se Karolina ni nikoli odlikovala po čednosti ne v telesnem ne v duhovnem pogledu, vseeno pa živi že vse življenje, kot da bi imela obojega v izobilju. Njen mož je še zdaj očaran od nje. Slep je za vse. kar vidijo vsi drugi. To je temelj njegove zakonske zveze s Karolino, ki mu je za to njegovo slepoto iskreno hvaležna.
Gizela ve, da ji lahko vsaka druga ženska zavida njen smisel za pridobivanje prijateljev. Bolj kakor s svojo lepoto, ki je že v zatonu, si pomaga s svojim vsestransko razvitim čutom za moško nečimrnost. In ker najlaže uspe pri najbolj nečimrnih, si take tudi izbira. Hrovat se je ujel tako dokončno, ker je med njenimi častilci tudi najbolj dokončno nečimern. V njeni bližini se vedno znova prerodi, ker mu Gizela vedno znova dopove, kako neverjetno šarmanten in pomemben človek je. Vsaka ženska, ki bi se hotela približati Hrovatu tako. kot se mu je Gizela, bi morala poprej plačati pri Gizeli precejšnjo vstopnino. — Še eno stvar ima Gizela. ki jo je treba poudariti: smisel za večjo in manjšo vrednost svojih častilcev. Vrednost, ki se mora izražati ne v umetniškem, temveč v denarnem pogledu. Želja, da bi bila čim dalje mlada, je pri Gizeli organsko povezana z zavestjo, da je to mogoče doseči samo s sredstvi njenih častilcev. Sama jih namreč nima dovolj. "Hrovat je v tem pogledu dokaj dvomljiva postavka. Ne le da so njegovi dohodki spričo njegove lenobnosti premajhni, tudi tisti dohodki, ki jih ima, so v njegovih rokah. Kako priti do njih, to je vprašanje. Gizela in Hrovat v tem pogledu vodita že nekaj let skrit, a intenziven dvoboj. Hrovat se dela, kot da tega dvoboja ne vidi, Gizela prav tako. A kljub temu vesta oba. kaj se med njima godi. Govorita o njegovi glasbeni tvornosti, kot vesta in znata, obenem pa ugibata, , kako se bo ta glasbena tvornost izražala v njunih knjigovodstvih. Ta skriti dvoboj med njima pa ima še eno zanimivo stran. Hrovat se vprašuje, ali ne bi bilo bolje, če bi kot star strahopetec kratko malo pobegnil, Gizela pa se vprašuje, kako da tega še ni storil. To je zanjo, ki je sicer vsestransko razumna ženska, ena izmed še nerešenih ugank.
1067
Polde Knez ima knežje ime, pa plebejsko zadnjico, ki se dela. kot da ji ni za plebejske dobrote. Kot blaziran intelektualec se počuti zelo bližnjega blaziranim aristokratom in v vsaki priložnosti imitira njihovo naveličanost nad dobrotami tega sveta. Glede na to, da teh dobrot ni užil, pa se spričo svoje vloge ne počuti najbolje, ker mu za to manjka iskrenih notranjih pobud. Apetit je ostal nepotešen in ta nepotešenost mu navzlic njegovemu prizadevanju, da bi jo prikril, gleda iz ust in oči.
Belizar Razkolnik ni mislec, kot misli, da je. V njegovi glavi ni misli, kolikor pa so, so to misli drugih ljudi o mislih drugih ljudi. — Ne vem, ali ima v sebi kak hud namen zoper slovensko literaturo, vsekakor pa se obnaša tako, kakor da ga ima. V svojem pisanju si dovoljuje več, kot si sme znanstvenik, in manj, kot si sme umetnik. Vendar si iz tega ne dela preglavic. Kar se tiče njegovih zmožnosti, smem zapisati, da so manjše, kot bi lahko bile, če jih ne bi omejevalo njegovo prepričanje, da so dosti večje, kot v resnici so. Ker je tako. je mogoča ena sama rešitev: da se spremeni njegova sodba o njih. Ker pa se najbrže ne bo, bo ostal tak, kot je: povprečje z naličjem nadpovprečnosti.
Janez Vesel Kranjski ne spada med ljudi, ki bi se ukvarjali z umetnostjo zaradi umetnosti, čeprav to sam razglaša, temveč zato. ker nimajo nobenega drugega pametnejšega dela. Njegov dar za presojanje vrednot je dvomljiv, ker ga pri tem ne vodi želja po ugotavljanju resnice, temveč po spreminjanju resnice v lasten prid. To se mu tudi rado posreči, ker ima za tako delo dovolj kvalifikacij. — Malih ljudi ne mara, ker bi v njihovi družbi lahko veljal še sam za majhnega, velikih pa ne, ker bi lahko v njihovi bližini prišla do izraza njegova majhnost. Zato poskuša prepričati svet, da so manjši nekoliko večji, kot so, večji pa nekoliko manjši. Dobre šale ceni, razen tistih na njegov račun. Take proglasi za slabe. Miš, ki se ujame v njegovo past, prepriča, da je mačka, in jo s tem potolaži. Kako se počuti on, kadar začne miš tudi mijavkati, o tem pripoveduje samo svoji senci. — Kričanje mu gre na živce, pa tudi molk, če obdaja njega. Boji se, da bi v njem zaslišal kaj takega, kar bi mu utegnilo vzeti zaupanje vase, kajti njegovo zaupanje vase je premalo trdno, da bi se moglo izpostavljati resnici. Tako mu ne preostane drugega, kot da se med glasno lažjo in tiho resnico odloči rajši za prvo kot za  drugo.
Valentin Sluga je gobec vsakdanjosti, ki skuša biti violina večnosti. Ima pa dar. da človeka, ki nima dov olj tankih ušes, tudi prepriča, da je,
1068
kar ni. i akih ljudi je pri nas cela vrsta in ta vrsta ljudi že razmišlja o tem. ali ne bi kazalo Valentinovega gobca proglasiti za violino.«
Manjkalo ni dosti, pa bi se bil Lojze odločil za objavo.
»Malo besed,« je rekel, »zato pa tiste obvladaš. Mogoče jih ravno zato, ker jih je malo.«
Otrpnil je šele. ko sem mu povedal, da imam takih kosov nesramnosti še več.
Odprl sem svoj predal in mu jih pokazal.
»Glej, glej, saj to je cela kartoteka. Po abecedi urejena. O ti kapucinski Tihi Janez, pa ne da bi si privoščil tudi mene?«
»Čakaj, ne spominjam se.«
»Ne spominjaš?«
Lojzetov obraz se je šele zdaj spremenil v to. kar je bil običajno: ne do kraja uspelo imitacijo belouškine glavice z majhnimi, neljubez-nivo trdimi očmi.
»Tukaj je,« sem rekel in začel prebirati karakteristiko Lojzeta, vendar sam zase in potihoma. Videl sem, da se je Lojze medtem spremenil iz fanta, ki ga veseli razgrajanje, v mrkega šolnika, ki ga razgrajanje moti. zato sem mislil, da je bolje, če tega šolnika ne spravljam v slabo voljo.
»Kaj če bi to rajši spravila?« sem dejal, a mrki šolnik, ki je bil še pred nekaj minutami razgrajač, se s tem ni strinjal.
»Kaj pa misliš, da sem? Moj obraz me ne moti. saj sem ga že vajen.«
»Torej naj res preberem?«
»Preberi.«
Želel sem brati, a ne zato, da bi preizkusil njegovo vzdržljivost, temveč svojo. Kot se človek sramuje lagati ljudem, se sramuje pripovedovati ljudem resnico o njih. Voda, ki bi morala povedati utopljencu, da ga je utopila, bi se verjetno tega ravno tako sramovala. Kaj šele. če bi mu morala povedati, da ga je tudi mislila utopiti, ker si je dovolil nekaj, česar si ne bi bil smel: kamne metati vanjo. Česa hujšega si Lojze ni dovolil: metal je kamne vame, prepričan, da me to ne boli.
Kamen, ki ga je Lojze vrgel vame, se je v meni obrnil: Kaj če bi mu ga vrgel nazaj? Seči ni treba pregloboko, saj se še ni vsedel na dno.
Hotel je. naj berem o njem. obenem pa si je že ustvaril obrambni zid iz šaljivo sanjavega nasmeška.
»Kaj naj ti preberem.« sem vprašal. »Tvoj opis v olepšani ali v ogršani obliki?«
»V ogršani kajpak.«
1069
In  sem  začel brati:
»Lojze je velik v majhnih stvareh in majhen v velikih. Kadar si ne ve pomagati drugače, se zna zateči tudi k takim sredstvom, ki jih sicer obsoja. — Večino stvari, ki jih ima rad. si je izmislil sam. Med drugim si je izmislil tudi samega sebe.«
»Dalje,« je rekel, ko sem končal, ne da bi z enim samim znamenjem pokazal, da je prizadet. Tudi šaljivo sanjavi nasmešek je ostal, kjer je bil.
»To bo dovolj, se ti ne zdi?«
Pogledal sem ga in ugotovil, da je šaljivo sanjavi nasmešek izginil. Spet je postal vesel, vendar v njegovi veselosti ni bilo več razposajenosti, temveč starikav nemir, ki si želi miru. pa si ga ne more privoščiti. Igral je sebe, takšnega, kot je bil še pred desetimi minutami ob mojem prvem branju, a igral je slabo. Nenadoma mi ga je postalo žal.
Pristavil sem:  »Šale  za male.«
»O tem pa prepusti sodbo drugim. No. kaj še imaš?«
V tem vprašanju je šaljivost odstopila mesto komaj opazni obsodbi mojega pisanja, vsaj kolikor se tiče njegove osebe.
»Daj, strela, kaj pa čakaš?«
To je rekel, da bi svoji nevolji, o kateri čuti, da jo je preslabo prikril, podtaknil drug vzrok, sem si dejal. Vendar jaz se bom napravil, kot da tega nisem opazil. Iz obzirnosti do njega moram ravnati tako. če že ne iz malodušja. ki me je obšlo spričo njegovega že malo izbuljenega pogleda. Kadar je nataknjen. vedno malo izbulji oči. Bazedov? To sem že večkrat premišljal med sejami uredniškega sveta. Kadar je v zadregi, ali kadar hoče kakšno stvar dopovedati, čeravno ve, da nima prav. vselej gleda tako. Ljudje smo zelo gostobesedni, kadar nimamo prav. a naše oči postavljajo naše besede v tako luč, da drugi lahko vidijo resnico. Pesniki bi morali opazovati življenje takšno, kol se kaže v tej luči, ne pa v senci besed.
»Torej kaj je? Kaj boš še prebral?«
Ob tem vprašanju sem se odločil, da ne bom bral ničesar več. Spravil sem svoje karakteristike nazaj  v predal.
»Ne, za danes bo dovolj. Drugič, ko boš boljše volje.«
»Lej ga, pa ne da bi hotel reči s tem. da si me ti spravil v slabo voljo?«
Pogledal je na uro. kakor da se mu mudi.
»Sicer pa. strela, saj je že dve. Žena me čaka. To. kar si mi bral. ostane med nama. ampak zdaj te bom držal. Če mi še enkrat rečeš. da ne znaš pisati, te kratko malo pretepeni.«
1070
Odšel je in me pustil samega ob članku z velikim vprašajem. Bog ve, da ne znam pisati, vsaj tako ne, da bi bil on zadovoljen z meuoj. Ce kaj znam. znam opisovati človeške slabosti. Teh opisovati pa ne smem, če si hočem služiti vsakdanji kruh. Bolj kot to me je vznemirjalo nekaj drugega: kako bora živel, ne da bi šel tja, kamor me je najmanj mikalo, v upravno službo. Študiral sem filozofijo, pa je nisem končal. Da bi jo končal, na to ni bilo misliti. Tudi jaz bi si rajši pustil brado rasti, da bi si kruha priberačil, kot šel znova šolo brusit. Torej kaj mi preostane drugega kot administracija? O tem še nisem razmišljal, a zdaj bom moral. Vprašaj pod naslovom mojega članka je več kot vprašaj. V  njem je že tudi odgovor.
DREVESA
Dolgo že nisem videl takih dreves. V krošnjah se zbirajo kavke, veje pa si še zdaj niso opomogle od obešeneev ... Slabo mi .je, če pomislim nanje. Imeli so brezove metle v rokah kakor strašila. Ar ustih pa vivčke. Namesto čevljev so jim na nogah bingljali kravji zvonci, in kadar jih je veter zamajal, so se zvonci oglasili, sprva komaj slišno, kakor da jih je strah nog, na katerih bingljajo, potem pa vse bolj in bolj močno, vendar pa razglašeno, kot da nočejo z ubranostjo prispevati k ceremoniji smrti, ki si jo je izmislilo življenje samemu sebi v posmeh. Skrivnost dreves ni več skrivnost. Zdaj sem jo razkril, moja skrivnost pa je globlja. Do pameti v nas je le nekaj stopnic, od tam do podpameti ne dosti več, od tam do nespameti prav tako ni daleč, od tam do groze, kjer pamet, podpamet in nespamet prirejajo od časa do časa orgije ob spremljavi kravjih zvoncev na nogah obešeneev, pa je tako globoko, da si moj duh ne upa tja. Nadarjenost človeka za take orgije, od kod jo ima? Ali si jo je pridobil na begu pred zverjo v sebi, ali je zver prihitela za njim in mu jo podtaknila, da se mu maščuje, ker je hotel zbežati pred njo? Maščuje s tem, da ga s kravjimi zvonci na nogah obešeneev osramoti pred vsemi živimi bitji? Ne vem, ne vem.
»Mogoče je stvar dosti preprostejša, kot si mislite,« se je znova oglasil gospod v salonski suknji. »Moriti ljudi ni lahko nikomur, čeprav si želi krvi. Zavest, da se pripravlja na dejanje, ki si ga lahko dovoljuje samo narava, kadar pride čas za to, ni prijetna. Misel ne počiva nikoli, tudi takrat ne, kadar si ne želiš njene družbe. Uničevati ljudi, dokler se ne znebiš njene družbe, je dosti teže. kakor uničevati ljudi brez nje. Da bi se ognili misli, ki nas pri uničevanju življenja v imetiu življenja zadržuje, si izmišljamo že od pamtiveka najnever-
1071
jetnejše stvari. Doktorske disertacije o nujnosti smrtne kazni, vojaški kodeksi, ki predpisujejo, kdaj gre za regularno vojsko in kdaj za upornike, ki njihovih življenj vojaški kodeks ne priznava za enakovredna z življenji regularnih vojakov, proglašanje človeka za sredstvo, ki ga smeš odstraniti, kadar se začne obnašati, kot se sredstvo ne sme. zavijanje umorov v pergament, popisan z besedo o pravici, privzemanje božanske podobe, pred katero se smejo polagati zaklani misleci, ki so si drznili podvomiti o božanskosti te podobe, lepa misel o lepi bodočnosti človeštva, ki terja grda dejanja, pamet, ki zna izračunati na pamet, kdaj si storil dovolj, da se ti odvzame možnost še kdaj kaj storiti, pismouki, ki črtajo in dodajajo pismu, kar ni v skladu s potrebami onih, ki jih za to plačujejo, presvitli ornati, ki dajejo umoru nekaj od svojega blišča — kaj je vse to? To je smrt, ki si je izposodila podobo življenja, da lahko življenje uničuje, še preden pride njegov čas. Greh nad življenjem pa ostane življenju samemu, kadar smrt odide. Kajti greh nad življenjem opravlja ob mrliškem posmehu smrti življenje samo. Življenje v podobi človeka. Vaši obešenci so imeli  zvonce na  nogah, pravite?«
»Da,« je rekel Blaž. »Kravje zvonce.«
Gospod v salonski suknji si je odstranil z mezincem desne roke pepel z rokava na levi, in ko se je prepričal, da ni ostala po njem nobena sled. znova povzel svojo misel.
»Zakaj so obesili te kravje zvonce? Ali zato. da bi sramotili svoje žrtve, ali zato, da bi preglušili glas svojih žrtev v sebi? Mislim, da je vzrok, da so obesili te kravje zvonce, globlji. Ponižati so skušali človeka, da bi se zdel njihov greh nad njim manjši. Greh nad nečim, kar velja manj, je manjši, kot greh nad nečim, kar velja več. V tem pogledu niso bili vaši morilci nobena izjema med ljudmi. Se vam ne zdi, da ni dosti razlike med njimi in onimi, ki si izmišljajo take teorije o človekovi vrednosti, ki to vrednost zmanjšujejo? In če se ne motim, imajo v tem pogledu tudi uspeh. Ali so dandanašnji ljudje res prepričani o svoji nepomembnosti? Ne. To prepričanje si utira pot v njihovo zavest le s težavo. Nekateri ga sprejemajo iz strahopetnosti. Zgubiti življenje, ki ni nič, je laže kot zgubiti življenje, ki nekaj je. Tz te strahopetnosti prihaja vrsta na videz pogumnih sodb o življenju, ki življenje zaniktijejo. Stara zgodba o kislem grozdju. Nič več.«
»Ampak tisti obešenci so imeli zvonce na nogah.« je rekel Blaž, komaj spravljajoč besede čez hrapave razpokline ustnic, »in v rokah brezove metle. In med njimi je bil —<
»Kdo? Kraševec?«
1072
»Pustite me, pustite!« Blažu je roka omahnila čez rob postelje kot mrtva, čeprav ni bila. V nji si je življenje samo oddahnilo, da bi moglo zapisati o sebi še tisto, česar ni zapisalo.
»Ne glejte me,« je rekel znova, ko je cirkularka pod oknom za nekaj hipov utihnila. »Vem, da sem grd, ker nimam ustnic. Poslal sem jih po vodo k studencu, ki pa je daleč od tod. Ko pridejo nazaj, bom spet lepši. In tudi govoril bom lahko.«
Utihnil je, ker je cirkularka znova zarenčala. Kmalu za tem pa je vzdahnil: »Dajte mi vode. Žejen sem.«
Kot odmev je v neskončni praznini, ki je bila v njem, ponovilo: Žejen sem. Odkar gledam mrliče med nami, pod nami, zlasti pa odkar proizvajam smrt tudi sam s pomočjo proizvajalnih sredstev, ki so si jih izmislili ljudje v ta namen, imam venomer suha usta. Razen kadar najdem kje kak studenec. Vendar, studencev je tako malo, da nimam več prave vere vanje. Studenci ne žuborijo, kakor smo brali v šoli, studenci se posmehujejo naši želji po njih. In kadar si ob njih vendarle potolažimo žejo, se nam začne posmehovati sinjina neba. Sinjina neba je sijajna hrana za oči, a za usta ni. Sinjine ni mogoče jesti, da bi bil sit. Samo gledaš jo lahko, a ker lakota ni doma samo v očeh. marveč iudi v ustih in prebavnih organih, postane kmalu tudi sinjina nekaj, kar je sinjini tako malo podobno, da nimaš z njo pravega veselja. Pusta praznina, ki ne more napolniti praznine v tebi.
Mastnih stvari ne smem jesti, odkar mi je bilo črevo preluknjano na ne vem koliko mestih, črnega kruha ravno tako ne. mleko pa teče iz vimen v teh časih tako na tenko, da je curek skoraj neviden. Sinjina je še najlažja hrana, a sinjina je bila ustvarjena v druge namene.
Pa tudi oblaki. Kolikokrat sem jih jedel, stoje vrh slemen, in dopovedoval sam sebi, kako so dobri. In navsezadnje so bili res dobri, ne za praznino v telesu, pač pa za praznino v duši.
Prišli so v njo in plavali po nji, kot bi jih radostilo, da imajo toliko prostora. Rad sem jih imel, čeprav so se veselili nad tem. nad čemer sem se jaz žalostih
Plavajte, sem jim govoril, stoječ vrh slemen, plavajte po moji praznini, da je ne bo treba napolnjevati s čim takim, po čemer ostane v ustih slab okus.
Koliko je ura? Bo kmalu polnoč, ko odidejo strahovi spat? Mogoče sem tudi jaz tak strah, ki izgine, ko udari polnoč.
Ne, nikar me ne poslušajte, saj vem, kdo sem. Jaz sem Tihi Janez. Pravkar sem postal komandir druge čete tretjega bataljona. Hoteli so me poslati na mirnejše mesto, ker imam preluknjana čreva, a jaz sem se postavil po robu. Moji ugovori so bili tako spretni, da se je komanda
68   Naša sodobnost
1073
premislila. In zdaj sem komandir druge čete tretjega bataljona. Imam dvaintrideset fantov, tri lahke mitraljeze in enega težkega, ki sem ga šel iskat sam čez čistino, ko je naš strelec ubil sovražnega mitraljezca. Razen borcev imam še Joža s Krasa in samega sebe, kar je zelo važno. Brez samega sebe ne bi mogel nikamor, niti v grob ne.
Ampak Saše ni več tu. Tudi to je zelo važno. Dodeljena je bila bataljonski ambulanti, a ker ni hotela imeti opravka samo z ranami, ki so jih zadali drugi, jih je začela zadajati tudi sama. Pri nji se zbira komandni kader, ona pa si izbira med njimi tiste, za katere se ji zdi, da bodo njene rane prenašali na najbolj zabaven način. S tem bi bilo moje poročilo končano.
1074