plast prebivavstva na deželi. V knjigi, kakor je »Pregled«, bi morda bilo dobro upoštevati spremenjene razmere na slovenskem podeželju, tako da bi besedi >Da selu« prevajali bolj po zvezi, ki kaže na določen smisel (na deželi, na pode­ želju, med kmeti). Ob koncu bi rad poudaril, da je bilo v »Pregledu zgodovine Zveze komu­ nistov Jugoslavije« opravljeno veliko delo, čeprav ima samo skromen naslov »Pregled...«. Ne glede na slabosti, ki jih v »Pregledu« morejo opaziti bravci, ti take, drugi drugačne, je »Pregled« mnogo več kakor temelj, na katerem bo mogoče začeto delo nadaljevati. Prikazi in trditve v »Pregledu« še niso oprti na običajni znanstveni aparat; viri, iz katerih so avtorji »Pregleda« jemali svoje temeljne kamne, niso navedeni; literatura, ki jim je osvetljevala določene probleme, ni našteta. Po njihovem lastnem priznanju je še mnogo stvari, ki niso niti dognane niti jasne. Morda smo še vsi preveč soudeleženi na razvoju, ki ga »Pregled« prikazuje, da bi mogli na vso to dobo pogledati mirno in neprizadeto, da bi mogli pravilno oceniti in ločiti senčne strani od sončnih. Čeprav je tako, bo vendar na postavljenem temelju mogoče zidati naprej. In to je nedvomno veliko. F. Skerl Poslovilna pisma za svobodo ustreljenih v okupirani slovenski Štajerski, Založba »Obzorja« Maribor 1965. Muzej narodne "osvoboditve Maribor, Muzej revolucije Celje in založba »Obzorja« v Mariboru so nas za dvajsetletnico osvoboditve prijetno presenetili. Avgusta 1965. leta so izdali zajeten, lep in bogato opremljen zbornik »Poslo­ vilna pisma za svobodo ustreljenih v okupirani slovenski Štajerski«. Da so poslovilna pisma borcev za svobodo, ki so jih ubili okupatorji ali njihovi pomagači, najbolj pretresljivi dokumenti našega boja, so se zavedali tudi tisti, ki so takšna pisma objavljali v časopisih ali pa v posebnih publika­ cijah. Nekaj pisem je bilo tako objavljenih v časopisih in revijah ob proslavah pomembnejših dogodkov iz naše ljudske revolucije. Več jih vsebuje zbirka »Pisma na smrt obsojenih — Pisma osudjenih na smrt«, ki jo je zbral in uredil Franček Saje (Ljubljana 1958, druga izdaja Ljubljana 1959). »Poslovilna pisma za svobodo ustreljenih v okupirani slovenski Štajerski« pa je doslej najobsež­ nejša zbirka poslovilnih pisem slovenskih ljudi, ubitih v boju za našo narodno m socialno osvoboditev v letih 1941—1945. , - -, . 'Zbirka »Poslovilna pisma za svobodo ustreljenih v okupirani slovenski Štajerski« je nastala po načrtnem in prizadevnem iskanju muzejskega gradiva in sodelovanju dveh najpomembnejših in najbogatejših muzejev naše revolucije na Štajerskem, to je Muzeja narodne osvoboditve v Mariboru in Muzeja revo­ lucije v Celju. Pisma ubitih talcev so še med samim narodnoosvobodilnim bo­ jem zbirali okrožni referenti za ugotavljanje zločinov okupatorjev in njihovih pomagačev, po osvoboditvi pa ustrezni muzeji na svojih območjih. Oba nave­ dena muzeja se odlikujeta s tem, da sta se v poslednjih letih, ko sta v pripra­ vah na razstavo »V spomin talcem« ugotovila, da svojci ustreljenih talcev še hranijo mnogo poslovilnih pisem, tega dela lotila načrtno in za vse območje nekdaj okupirane slovenske Štajerske. S pomočjo drugih sorodnih muzejev, organizacij Zveze združenj borcev NOV in tudi posameznikov sta poizvedovala za pismi pri vseh sorodnikih talcev in jih uspela zbrati več kot sto, to pomeni več kot pa jih je bilo zbranih dotlej. Uredniški odbor, ki sta ga vodila glavna urednika Milan Zevart in Stane Terčak in ki so ga poleg njiju sestavljali še strokovni sodelavci obeh muzejev (Mirko Fajdiga, Cveto Pelko, Lojze Penič in Zdenka Rogl), je sklenil, da ne bo objavil vseh pisem, ki so jih napisali talci z okupirane slovenske Štajerske, temveč le poslovilna pisma tistih talcev, ki jih je okupator usmrtil na okupira­ nem slovenskem Štajerskem. Torej ni objavil tudi poslovilnih pisem tistih Slo­ vencev s slovenske Štajerske, ki so jih nacisti usmrtili zunaj tega ozemlja, ker jih namerava objaviti v posebni publikaciji. Tudi to publikacijo pričakujemo 512 z velikim zanimanjem, saj bo prikazala, do kod vse sta segli osvobodilna misel in dejanje slovenskega človeka. . .... , Zbornik »Poslovilna pisma za svobodo ustreljenih v okupiram slovenski Štajerski« sestavljajo trije deli:-uvodni besedi Milana Ževarta (str 7—21) sledi 194 poslovilnih pisem (str. 25—650) in na koncu sta imensko kazalo talcev (str 651—665) ter imensko kazalo avtorjev poslovilnih pisem (str. 666—667). Milan Zevart je v uvodni besedi opisal, kako so zbrrali pisma, metode, k. so jih vodile pri objavljanju pisem in kratko zgodovino nacističnih ubijanj talcev na slovenskem Štajerskem. , Uredniški odbor se je pri objavi poslednjih pisem talcev postavil na sta­ lišče da jih objavi po izvirnikih ali verodostojnih prepisih brez poseganja v tekst, tako kakor so jih napisali talci pred smrtjo. Tega načela se je držal tako rigorozno, da je opustil vsake, tudi še tako majhne slovnične posege v besedilo pisem. Menil je, da bi pravopisna priredba pisem »osiromašila posled­ nje poslovilne besede talcev, ki so bili različnih poklicev m so izhajali iz raz­ ličnih narečnih območij«. Tega načela se na primer m držal b rancek baje v svoji zbirki »Pisma na smrt obsojenih«. Navedel bom nekaj primerov. * Odlomka iz pisma Adolfa Murka: Izvirnik ali »Poslovilna pisma za svobodo ustreljenih« »Moje stvari, katere imam pri Gačar- jevih, oblačilo, smuči in druge stvari spravite domov in imejte, ter dajte bratom, ki bodo uživali življenje.« »Vi si niti ne morate misliti, kako sem jaz rad imel, saj si lahko mislite da nisem Vam nikdar nič nazaj govoril ali z Vami prepiral.« »Pisma na smrt obsojenih« »Moje stvari, katere imam pri Gačaf- jeviti, oblačilo, smuči in druge stvari, spravite domov in imejte ter dajte bratoma, ko bodo uživali življenje.« »Vi si niti ne morete • misliti, kako sem jaz rad imel Vas, saj si lahko mislite, da nisem Vam nič odgovarjal ali se z Vami prepiral.« Iz nadaljnjega besedila je razvidno, da je imel Murko še tri ali štiri brate in je torej Saje nepravilno zreduciral izraz »bratom« v »bratoma«. Izraz »nazaj govoriti«,, ki ga zelo pogosto uporabljajo v severovzhodnem delu Slovenije, ne pomeni »odgovarjati«, temveč »ugovarjati«, »oporekati »ki« ne bi bilo treba nadomestiti s .časovnim Tudi oziralnega zaimka veznikom »ko«. Odlomek iz pisma Sava Kladnika: Izvirnik ali' »Poslovilna pisma za svobodo ustreljenih« »Ljubi moji: dobri atek, zlata najbolj­ ša mamica, uboga Inkica in draga, moja edina Slavica! Prejmite posled­ nje vrstice od svojega nesrečnega fan­ ta. Oprostite mi, ljubi moji, če sem vam v življenju kaj zalega storil, če sem kaj narobe storil, toda če bi mi videli v srce bi videli, da, sem vas vedno neizmerno ljubil.« Iz nadaljnje vsebine pisma je razvidno, da Slavica ni hčerka edinka, tem­ več žena. Ne vem, zakaj je Saje izraz »edina« spremenil v »edinka«, a potem naprej trikrat pustil izraz »edina«. Iz pisma je tudi razvidno, da je Inkica sestra. Toda Saje je stavek: »Ti veš, da Te je Tvoj brat Savo rad imel...« spremenil v: »Ti veš, da Te je Tvoj Savo rad imel.. .« »Pisma na smrt obsojenih« »Ljubi moji, dobri atek, zlata, naj­ boljša mama, uboga Inkica in draga moja edinka Slavica! Prejmite posled­ nje vrstice od svojega nesrečnega fan­ ta, oprostite mi, ljubi moji, če sem Vam v življenju- kaj zalega storil, toda če bi mi videli v srce, bi videli, da sem Vas neizmerno ljubil.« 313 Odlomek iz pisma Avgusta Majeriča: Izvirnik ali »Poslovilna pisma za svobodo ustreljenih« »Pisma na smrt obsojenih« »Ljuba moja žena in otroki«... »Ljuba žena in otroci!«'... Če boš brala na plakatih ali ako ti Če boš brala na plakatih, ali ko Ti pe- veš zavrnejo te boš vedla da me ni rilo zavrnejo. Ti boš vedela, da me ni več. Te pač prodavli mojo obleko in več. Ti pač prodaj mojo obleko in čev- šuhe in glej kak vas boš preživela.« Ije in glej, kako vaš boš preživela!« Izraz »te«, ki ga v severovzhodni Sloveniji uporabljajo namesto »tedaj«, je Saje napačno zamenjal z osebnim zaimkom »ti«. To dokazuje, da se ni poglo­ bil v jezikovne posebnosti območij, s katerih so bili avtorji pisem, ki jih je ob­ javil. Podobnih primerov bi lahko naštel še več. Uredniški odbor se je torej zavedal nevarnosti jezikovnega popravljanja pisem in jih pustil takšna kot so ter je posamezna mesta pojasnilv opombah. Menim, da bi takšnih opomb moralo biti več. V enem primeru je moral ured­ niški odbor v opombi »prevesti« celo pismo (Franc Kovačič), saj bi ga samo v izvirniku ne razumeli. Prevedel je tudi pisma, ki so jih talci napisali v nem­ škem jeziku, a je v opombah objavil tudi nemški original. Uredniški odbor si je tudi prizadeval, da poslovilna pisma objavi čimbolj neokrnjena. Od 194 objavljenih pisem je izpustil- le v 10 pismih nekaj stavkov, za katere je menil, »da bi, iz osebnih in drugih razlogov njihova objava ne bila primerna«. Največkrat gre za tiste dele pisem, v katerih talci neposredno ka­ žejo na povzročitelje njihove aretacije. Ker v nekaterih pismih gre samo za na­ vajanje človeka, ki je talca vključil v narodnoosvobodilni boj, in ne za kakšne­ ga izdajalca, bi lahko uredniški odbor tudi takšna mesta pustil v pismih, se­ veda z ustrezno opombo. Vendar so v nekaterih primerih svojci talcev, ko so dali pisma uredniškemu odboru, da jih objavi, zahtevali, da izpusti problema­ tična mesta. Tej zahtevi je uredniški odbor, ki si je prizadeval, da bi objavil vsa zbrana poslovilna pisma in da ne bi nastal samo izbor poslovilnih pi­ sem, tudi ugodil in izpuščena mesta označil s tremi pikami ter v opombi na­ vedel, koliko stavkov je izpustil. V nekaterih primerih bi objava kritičnega de­ la pisma zahtevala tudi izčrpno opombo, ki pa je zaradi pomanjkanja virov (arhivskega gradiva ni, oseba, ki jo omenjajo, ne živi več, nepojasnjen del pisma pa bi lahko škodoval ugledu njenilr sorodnikov) ni mogoče napraviti. Načela, da bi pisma objavili neokrnjena, doslej drugi uredniki niso upo­ števali. Iz pisem so izpuščali ne samo besede in stavke, temveč tudi cele od­ stavke, vsak po svoji volji in okusu. Franček Saje je v že omenjeni zbirki pisem na smrt obsojenih izpustil skoraj vsa tista mesta, ki izražajo versko prepričanje njihovih piscev. Naj navedem nekaj primerov. Pismo Ivana Acmana Izvirnik ali »Poslovilna pisma za svobodo ustreljenih« »Pisma na smrt obsojenih« »V celici 20. junija 1942. - »V celici, 20. junija 1942. Ljuba žena, otroci, sestre, brat in dr.! Ljuba žena, otroci, sestra, brat in dru- Težko so me obremenili tako, da po gü sedanjih zakonih ni izgleda, da bi se še Težko so me obremenili, tako da po kdaj videla^ Zaupam pa trdno v Boga sedanjih zakonih ne izgleda/da bi se in Marijo. Če mi je usojeno umreti ne še kdaj videla ... Če mi je usojeno . jadikuj. Bog že ve, zakaj nam to trp- umreti, ne jadikui..: Jaz sem nasmrt ljenje pošilja. Jaz sem na smrt pri- pripravljen. Prosim še Tebe, odptisti 5U . pravljen. Prosim še le Tebe odpusti svojemu možu, če Te je kdaj žalil. Enako prosim odpuščanja sestri in brata. Molite za blagor moje duše če zveste, 'da je ločena od tega posvetnega mojega telesa. Tolaži me zavest, da jaz nisem kriv nobenemu drugemu njego­ ve krute usode in pa da sem kot veš nedavno prejel sv. zakramente. Moja želja je, da postane Ivanček go­ spodar četudi vem, da bosta še oba preganjana. Odpustita torej svojemu očetu, ki je kot zavedni Slovenec bra­ nil pravice svojega naroda in s tem Vaju spravil v tako kruto usodo. Jaz Vas vse iz srca ljubim in nikogar ne sovražim. Oče odpusti jim ... ! Bodita potolažena. Bog z Vami... svojemu možu, če Te je kdaj žalil. Enako orosim odpuščanja sestro in brata .. . Tolaži me zavest, da jaz ni­ sem kriv nobenemu drugemu njegove usode... Moja želja je, da postane Ivanček go­ spodar, .četudi vem, da bosta oba preganjana. Odpustita torej svojemu očetu, ki je kot zaveden Slovenec bra­ nil pravice svojega naroda in s tem Vaju spravil v tako kruto usodo. Jaz Vas iz srca ljubim in nikogar ne sovražim ... Bodita potolažena . . . Pozdrav od očeta, moža in brata Janeza Pozdrav od očeta moža brata Janeza V pismu Dušana Finžgarja je Saje izpustil stavek: »a vendar sem živel pošteno življenje.« V pismu Slavka Karata je izpustil nekaj stavkov, ki pa ni­ so religiozne vsebine. Iz pisem Avgusta Majeriča. Fanike Pokleka in Marije Co­ ricar je izpustil po en stavek itd. Iz pisma Antona Terzana je izpustil stavek: »Prosim vas dragi otroci bodite pridni in mislite na to, da boste tudi vi morali umreti, da boste torej vredni večnega življenja.« Medtem ko je izpuščena mesta navadno zaznamoval s tremi pikami, pa pri tem vendarle ni bil dosleden. Tako je v pismu Franca Premrla izpustil sta­ vek, ne da bi izpustitev kakorkoli zaznamoval. Tudi v pismu Janka Ramšaka je izpustil stavek. Enako v pismu Metoda Špindlerja. V p.ismu Matije Veselka je izpusti] datum, več kot pet vrst imen, ki jih Veselko poslednjič pozdravlja in izpustil je tudi podpis: »Vaš Matija nikdar več«, ne da bi izpust posebej označil. Tudi v pismu Srečka Kocjana je izpustil datum. V pismu Sava Klad- nika je izpustil kar dva odstavka in še dva stavka ter izpuščenih mest ni pose­ bej zaznamoval. Itd. Kot že rečeno, je.Saje izpušča! predvsem mesta z religiozno vsebino, ven­ dar tudi pri tem ni bil dosleden. Tako je na primer v pismu Jožeta Letonje. takšna mesta pustil. Od skupno 32 s slovenske Štajerske objavljenih pisem je Saje izpustil po en ali več stavkov kar v 14 pismih in le osem pisem je objavil neokrnjenih. Treba je še poudariti, da je poslovilna pisma talcev za objavo iz­ bral po svojem preudarku in lahko izločal tista, ki so se mu v celoti zdela neprimerna za objavo. Menim, da se je uredniški odbor zbornika »Poslovilna pisma za svobodo ustreljenih v okupirani slovenski Štajerski« pravilno odločil, da objavi pisma kar se da v celoti, tudi z mesti, ki izražajo versko prepričanje niihovih piscev. V tem, da so bili med talci verni ljudje, se kaže veličina Osvobodilne fronte, ki je v boj za svoje velike cilje, to je za osvoboditev in združitev slovenskega naroda, vključila tudi večino vernega ljudstva. Dejstvo, da so v večini prime­ rov v isti vrsti pred okupatorjevimi puškami stali komunisti, katoličani, svobo- domisleci itd., kaže širino narodnoosvobodilnega gibanja, takšno širino kot je danes marsikdo, zlasti človek iz tujine, ne razume. Milan Zevart je v uvodni besedi na kratko obdelal zgodovino naci­ stičnih ubijanj talcev na slovenskem Štajerskem'. To je storil na temelju litera­ ture, ki jo navaja, in lastnih dognanj. Literatura, ki jo navaja, se s tem vpra­ šanjem ne ukvarja neposredno, temveč le obrobno, še največ v zvezi z vpra­ šanjem okupatorjevega nasilja. Zato je Ževartovo razpravljanje, ki temelji 315 na studiju vsega dostopnega arhivskega gradiva in analizi lepakov o usmrtitvi talcev, tehten prispevek k zgodovini naše narodnoosvobodilne borbe. Predvsem ga je zanimalo, koliko talcev je okupator ustrelil v posameznih letih in kje jih je ustrelil. Podatek, da jih je bilo največ ustreljenih v letu 1942 in sicer kar 866 od skupno 1590 v-času okupacije na slovenskem Štajerskem usmrćenih tal­ cev, je zanimiv tudi zato, ker je tudi na Gorenjskem okupator-v letu 1942 ubil največ talcev, čeprav so nacisti ubijali neusmiljeno od začetka do konca svoje okupacije v Sloveniji. Med talci, ustreljenimi na slovenskem Štajerskem, je bilo največ Slovencev in največ delavcev in kmetov, streljali pa So tudi ljudi drugih narodnosti in poklicev. Streljali so tudi ljudi, ne da bi njihova imena objavili na posebnih razglasih, vendar kaže, da vsaj v prvih dveh letih ni bilo večjega števila neobjavljenih usmrtitev. Zevart je tudi ugotavljal, kdo je po­ litične osumljence določal za usmrtitev. Posamezni referenti tajne državne po­ licije so pò zaslišanjih osumljencev predlagali kazen in če so predlagali usmr­ titev, je o njej odločil dokončno osebno komandant varnostne policije in var­ nostne službe za Spodnjo Štajersko, šef civilne uprave pa si je pri držal pravico do spremenitve kazni ali do pomilostitve: te pravice se je nekajkrat — pri­ mer Jožeta Novaka iz Makol omenja tudi Ževart •— tudi poslu žil., Zevart pravi, da je po odhodu Otta Lurkerja in ko je postal vodja »operativnega štaba za uničevanje band« bil Rösener tisti, ki je dokončno odločal o usmrtitvi. Menim, da je po Lurkerjevem odhodu še novi komandant Josef Vogt odločal o tem in sele po njegovem odhodu dokončno Rösener. Zal se Zevart — verjetno zaradi pomanjkanja gradiva — ni poglobil v vprašanja: zakaj je Rösener že od pomladi 1942. leta podpisoval razglase o usmrtitvi talcev, če tedaj še ni odlo­ čal o njihovih usmrtitvah, zakaj je začel-razglase na Gorenjskem podpisovati prej (vsaj od 3.1. 1942) kakor pa na Štajerskem (šele od 3. 6. 1942), do tedaj sta jih namreč podpisovala šefa civilne uprave vsak v svoji pokrajini. Zevart na­ dalje ugotavlja, da je kljub temu, da so nacisti za vzrok za usmrtitev političnih jetnikov navajali kršitev dveh odredb šefa civilne-uprave (z dne 17. 5. in 16. 8, 19*1)i.vsekakor najmočnejši element sistema talstva razviden iz nacističnih obrazložitev skupinskih usmrtitev političnih jetnikov. Nacisti so namreč sku­ pinske usmrtitve neposredno ali posredno kvalificirali kot povračilne ukrepe, kot maščevalne akcije. Našteje vse mogoče primere navajanja na razglasih in pravi, da je pri vseh razglasih o streljanju po 24. oziroma 25. avgustu 1941 iz utemeljitev razvidna zveza med partizanskimi akcijami oziroma nemškimi izgu­ bami in skupinskimi usmrtitvami političnih jetnikov z izjemo razglasa o strelja­ nju z dne 23. septembra 1941. Naj ga dopolnim: za to streljanje res ni navedena takšna zveza na razglasu, vendar je v seznamu akcij varnostne policije, ki ga je sel nemške varnostne policije in varnostne službe Reinhard Heydrich priložil svojemu poročilu zunanjemu- ministru Joachimu von Ribbentropu dne 7. no­ vembra 1941. leta, navedeno: »23. 9. 1941 — V Mariboru so za represalijo za napad na Klopni vrh na Pohorju ustrelili 10 komunističnih zločincev.« (Glej: Tone ferenc. Stiri Heydrichova poročila o sabotažnih, diverzantskih in partizanskih akcijah v letu 1941, Časopis za zgodovino in narodopisje, I, 1965 — izšel 1966 leta, str. 11). Pri tem napadu Pohorske čete 17. sept. 1941 je imela nemška vojska enega mrtvega ш dva ranjena, od katerih je eden (oficir) drugi dan podlegel ranam, torej so ustrelih za vsakega padlega vojaka 5 talcev. Zevart je natančno primerjal število usmrćenih talcev in število padlih nacistov, ki jih navajajo-, razglasi, da bi ugotovil ključ, po katerem so določali število talcev za vsakega padlega nacista. Ugotovil je, da je razmerje zelo različno in sicer 1 : 10, 1:7, i :20 itd. ter celo 1 : 100 in da so streljali talce tudi zaradi partizanskih akcij, ko nacisti niso imeli žrtev. Zaključuje, da so se nacisti na slovenskem Štajer­ skem v boju proti osvobodilnemu gibanju slovenskega naroda posluževali ele­ mentov sistema talstva in da se ti elementi prepletajo z dejstvom, da so nacisti ubijali tiste ljudi, ki so bili vključeni v osvobodilno gibanje ali so ga podpirali in so padah v roke Nemcem in včasih je zadoščalo, da je gestapo odkril le kako malenkost. Ko Zevart na strani 11 omenja primer Jožeta Novaka iz Makol, čigar smrt so nacisti že razglasili na lepaku, a je ostal živ, ker ga je v poslednjem tre- 316 iuitku .pomilostil šef civilne uprave, pravi: »To je edino znani in.• verjetno tudi zares edini primer, da nekdo oni bil ustreljen, čeprav je bilo njegovo inie že natisnjeno na razglasu.« Če ima Ževart pred očmi slovensko Štajersko, bo nje­ gova trditev verjetno držala. Toda za Gorenjsko sta znana vsaj dva primera, da so ljudje, katerih imena so bila že na razglasih o ustrelitvi talcev, ostali živi. Tako npr. Janez R.opret izpoveduje: »Po tem zaslišanju me niso odvedli nazaj v bunker, temveč v sobo išt. 12, kjer je vsak dan čakalo na ustrelitev 30 moških. Z njimi sem do 10. januarja 1943 štel nepopisno dolge dneve tudi jaz. Tedaj so Nemci razobesili plakate z obsodbo in imeni desetih obsojencev na smrt, med katerimi je bilo tudi moje ime . .. Potem so nas odpeljali vseh deset, toda ne še na ustrelitev, temveč v Celovec, kjer smo bili pet dni zaprti v ne­ kem bunkerju, od tam pa naravnost v Mauthausen.« (Janez Ropret: »Obsojen na smrt«. Borec 1966, str. 788—789.) Iz skupine 50 talcev, Katerih imena so aprila 1942 razglasili na lepaku o ustrelitvi talcev, pa je ostal živ Aleš Jelene. Bil je že v taborišču Dachau in ko so ga pripeljali v taborišče Mauthausen, so drugih 49 talcev, ki so jih bili tja pripeljali iz Begunj, že ustrelili (izjava Aleša Jelenca avtorju). Z usodo talcev je bila tesno povezana,usoda njihovih svojcev. Nacisti so jih aretirali in poslali v koncentracijska (pozneje preseljevalna) taborišča, otro­ ke pa v potujčevalne zavode »Lebensborn«. Zato je nadaljnje Zevartovo raz­ pravljanje posvečeno tudi temu vprašanju, vendar v glavnem povzema ugo­ tovitve Terčakove knjige »Ukradeni otroci«, upoštevajoč moje pripombe (Nekaj pripomb h knjigi »Ukradeni otroci«. Prispevki za zgodovino delavskega giba­ nja, 1963, št. 1—2, str. 181—192) in pred kratkim odkrite sezname v začetku av­ gusta 1942 v Celju zaprtih sorodnikov talcev. Ugotavlja tudi, da do danes še • ni bilo mogoče ugotoviti, koliko svojcev talcev je bilo aretiranih na slovenskem Štajerskem in koliko jih je 'bilo usmrćenih v koncentracijskih taboriščih. To moramo žal ugotavljati po dvajsetih letih po osvoboditvi in po .več splošnih, popisih žrtev in škode, povzročene po okupatorjih. Trdno sem prepričan, da bi to nalogo lahko izvedli, če bi se je lotili organizirano in sistematično in če tak­ šnega dela nekateri, ki imajo besedo in denar, ne bi podcenjevali. Ravno na­ tančna ugotovitev imen in naslovov ustreljenih talcev, obsežna kartoteka talcev, ki si jo je ustvaril Muzej narodne osvoboditve Maribor ob zbiranju poslovilnih pisem talcev, bi lahko služila kot pripravljalno delo in izhodišče za takšno ak­ cijo. Naj še povem, da tudi nimamo pregleda nad otroki, ki so bili v potujče- valnih zavodih »Lebensborn« in se niso vrnili. V že omenjeni recenziji Terčako­ ve knjige »Ukradeni otroci« sem opozoril na primer Viljema Goričana, ki sta ga posvojila Himmlerjev bratranec- Hermann Heyder in njegova žena Charlotte in ga prekrstila v Haymo Heinricha Heyderja. Otrok se po "vojni ni vrnil v do­ movino in ga v Nemčiji verjetno sploh ni nihče iskal, ker so starega očeta nacisti ustreliti v Celju, mater pa pokončali v Auschwitzu. Tudi uredniški odbor pozna nekaj imen otrok, ki se po osvoboditvi niso vrnili. Od razpravljanja o talcih in usodi njihovih svojcev preide Ževart na raz­ pravo o poslovilnih pismih. Najprej podrobneje razpravlja o tem, od katerih streljanj so se ohranila poslovilna pisma in od katerih se niso, ter pxide do za­ ključka, da so nacisti talcem dovoljevali pisati poslovilna pisma v času od septembra 1941 do 2. oktobra 1942 in da so tudi v tem, zlasti pa v drugem času poslali talci poslovilna pisma svojcem na nelegalen način in je seveda število takšnih pisem zelo majhno. Zal še ni mogoče trdno odgovoriti na vprašanje, zakaj so nacisti nekaj časa dovoljevali talcem pisati poslovilna pisma in zakaj so potem to prakso opustili. Ževart meni, da so to delali predvsem zato, da bi ta pisma zanesla med naše ljudi strah in obup in da so to opustili, ko so spoznali, da pisma niso takšna kot so si jih želeli. Verjetno zato tudi nekaterih pisem niso odposlali. Tudi na mnoga druga vprašanja za sedaj še ni mogoče trdno odgovoriti. Dostopni so le obrobni dokumenti, medtem ko arhivski fondi tistih ustanov, ki so neposredno odločale o usodi talcev in postopku pri njihovih usmrtitvah, niso ohranjeni ali dostopni. Mislim predvsem na registrature držav­ nega glavnega varnostnega urada (RSHA), komandanta varnostne policije in varnostne službe za Spodnjo Štajersko in njegovih izpostav (kaže, da je ohra- 317 njena registratura celjske izpostave, ki je tudi nedostopna) in višjega vodje SS in policije v XVI[[. vojnem okrožju. Teh arhivskih fondov nisem zasledil tudi v nobenem inozemskem arhivu. Na koncu Ževart razpravlja o nadaljnji usodi poslovilnih pisem in vzrokih, da so se ohranila le redka. Vzroki za to so: pisem niso napisali vsi talci, mnogo jih je bilo izgubljenih v vojni, zlasti uničenih, v koncentracijskih tabo­ riščih,,mnogo pa tudi po osvoboditvi ob neodgovornem zbiranju zgodovinske­ ga gradiva. V drugem delu knjige je objavljenih 194 poslovilnih pisem, ki jih je na­ pisalo 190 ustreljenih talcev. V nekaj primerih sta se z enim pismom poslovila brata, ki sta bila ustreljena isti dan in v nekaj primerih so talci napisali po dve pismi, en talec pa je napisal celo tri pisma. Večina pisem je bila napisana legalno in le sedem ilegalno. Po času nastanka jih je 28 iz leta 1941, 164 iz leta 1942, iz leta 1943 ni nobenega, iz leta 1944 sta dve in iz 1945. leta spet nobenega. Uredniški odbor se ni odločil za razvrstitev pisem po abecednem redu priimkov ustreljenjh talcev, temveč po časovnem zaporedju streljanj od 50. julija 1941, ko so nacisti na okupiranem slovenskem Štajerskem ustrelili prvo skupino tal­ cev, do 5. aprila 1945, ko so poslednjič razglasili imena ustreljenih talcev. Ne glede na to, ali so poslovilna, pisma ohranjena ali ne, je za vsako streljanje oz. obešanje na prvi strani najprej napisal datum in kraj usmrtitve, na drugi ime­ na talcev, na tretji je objavil fotografijo talca (v petih primerih tega ni mogel storiti) in kratek življenjepis (dan in kraj rojstva, poklic, vključitev v narod­ noosvobodilno borbo, datum aretacije in usodo najožjih svojcev), pod katerim je v opombi navedel, kdo hrani izvirnik poslovilnega pisma in opozoril na nje­ gov faksimile, če ga je tudi objavil. Nekatere podatke v življenjepisih bo na­ daljnje raziskovanje še dopolnilo in popravilo. Smrt Frica Keršiča — Gala je v opombi na strani 104 datirana za mesec prezgodaj, inž. Rada Iršiča na stra­ ni 140 za dan prepozno (v drugem primeru gre za napako pri prepisovanju). Na naslednjih straneh pa je objavil poslovilno-pismo samo. Ce so v pismih kak­ šna nejasna mesta, jih je pojasnil v opombah ali pojasnilih. Vendar je takih opomb ali pojasnil le malo, največkrat pojasnjujejo sorodstvene zveze talca z naslovljencem, zlasti če ga ni poslal najbližjim sorodnikom, ali drugimi oseba­ mi, navedenimi v pismu, opozarjajo na mesta, ki jih je izrezala okupatorjeva cenzura ali ki so uničena ali nečitljiva aH ki jih je po svojem preudarku ali na zahtevo sorodnikov izpustil uredniški odbor. Ob velikem razumevanju založbe je uredniški, odbor objavil mnogo faksimilov poslovilnih pisem in pomembnih okupatorjevih dokumentov, nekaj barvnih faksimilov okupatorjevih lepakov o usmrtitvah talcev in nekaj fotografij. Žal med temi ni najti faksimila gesta- povskega formularla o »poostrenem zaslišanju« (beri: mučenju), ki. ga preko gradiva niirnberškega procesa pozna tudi inozemska literatura, in fotografije ubitih talcev, ki jo hrani Muzej ljudske revolucije Slovenije. Ta sicer ni'na­ tančneje dokumentirana,,vendar po nacistih, ki si ogledujejo pobite talce, lahko trdno sklepamo, da izvira s slovenske Štajerske. Treba je namreč poudariti, da je o usmrćenih talcih na slovenskem Štajerskem v primerjavi z Gorenjsko ohra­ njenih le malo fotografij. Pri analizi vsebine poslovilnih pisem je treba upoštevati nekaj dejstev, brez tega jih ni mogoče razumeti in pravično vrednotiti. Poslovilna pisma so napisali talci neposredno pred ustrelitvijo in so za to imeli le malo časa. Bili so tudi v posebnem, nenormalnem duševnem razpoloženju. Zato so pisma zelo kratka, nekatera samo z enim ali dvema stavkoma, ena bolj, druga manj teko­ ča, nekatera večkrat nadaljevana, talec je pismo že podpisal, pa je na*o S3 enkrat ali dvakrat pripisal kakšen stavek ali pozdrave. Poslovilna pisma so talci naslovili na svoje najbližje sorodnike. Zato so tudi nekak poslednji razgo­ vor z njimi, poslednje naročilo intimne vsebine. Niso pisali nikakšnih pozivov niti svojim bojnim tovarišem niti sotrpinom niti slovenskemu narodu, čeprav nekatera pisma sama po sebi to pomenijo. Poslovilna pisma so talci pisali pod okupatorjevim nadzorstvom, pod dojmom, da jih bo pregledala gestapovska cen­ zura. Zato seveda niso mogli v njih povedati vsega, kar bi hoteli povedati. Paziti so morali tudi na to, kako bodo povedali tisto, kar so smeli povedati, če 318 so hoteli, da bodo njihovi svojci dobili poslovilna pisma. Verjetno je prav za­ radi tega šest pisem napisanih v nemškem jeziku. V svojih pismih se talci predvsem poslavljajo od svojih najdražjih, sorod­ nikov in prijateljev. Ob koncu življenja jim pošiljajo svoje poslednje pozdrave. V zelo mnogih pismih, lahko bi rekli celo v večini, jih prosijo za odpuščanje. Nekaterim je žal za morebitna trenja, nevšečnosti, ki so jih komu povzročili hote ali neh oje in se jih zavedajo, drugi se opravičujejo na splošno, ne da bi se tistega, zâ kar se opravičujejo, konkretno zavedali, hočejo pač biti mirni, mno­ go pä je takih, ki se opravičujejo zato, ker se zavedajo, da bodo nacisti njiho­ ve sorodnike preganjali. Svoje smrti jih ni strah, svojega življenja jim ni žal, le da ne bi zaradi njih trpel še kdo drug. Tu in tam kdo pove, da mu sicer ni težko umreti, vendar ne bi rad umiri še tako mlad. Ne razglabljajo mnogo o sebi in o svoji usodi. V pismu opravijo z njo z enim.stavkom: eni z mislijo, da pač tako mora biti, da jim je tako usojeno (»je pač taka usoda«, »je pač tako, smrt nam: tako in tako me.uide, eni prej, drugi s I e i «, »že mora biti tako«, »kakor je kateremu usojeno«, »usoda zahteva moje življenje« itd.), drugi z mislijo, da je taka božja volja, da tako zahteva Bog (»Božja volja je odločila«, »Bog hoče tako«, »žal Bog hoče drugače«, »je pač Božja volja« itd). Nekaterim daje mir tudi misel, da so žrtve potrebne (Drago Hvale: »Žrtve so potrebne in jaz bom: med njimi.«), drugim zavest^ da ne umirajo sami, temveč da jih je mnogo (Marija Coricar: »Ne bodi žalostna, saj to ni tako hudo, nas je mnogo.«), nekaterim pa vera v lepšo prihodnost lju­ di! Tako pravi Anton Bostič: »Ni sicer lahko pustiti življenje, ki ga pravzaprav še pričel nisem, toda v nadi, da boste že vi in vsi poznejši rod*ovi živeli, življe­ nje vredno človeka, mi daje pogum, da sem pred'smrtjo miren.« Boli kot sebe tolažijo sorodnike, celo prosijo jih nekateri, naj ne žalujejo za njimi. Ko človek prebira taka mesta, si lahko prikliče v spomin partizansko pesem s Korduna, ki poje o materi, ki ihteč išče sinov grob in ji sin spregovori iz groba, naj ne joka za njim, kajti njene solze ga težijo bolj, kakor pa črna zemlja. Da bi podkrepili svoje tolažilne besede svojcem, talci izjavljajo, da se ne bojijo smrti in da umirajo mirno in hrabro. Jože Fluks pravi: »Ne žalujte za menoj, bodite hrabri, kakor sem hraber jaz.« Vladimir Satler: »Bodi hrabra, kakor sem hraber jaz v teh trenutkih... Umrl sem kot mož in to naj ti bo v ponos... ni mi žal, da umrem.« Miroslav Zalezina pa je zapisal: »Začudili se boste, ko boste brali, da sem ustreljen, toda ne smete jokati, kajti jaz umiram kot junak.« Tudi.Maks Rižner pravi: »Ne bodi žalostna, bom umrl junaško.« V poslovilnih pismih ni opaziti skoraj nobenega malodušja ali obžalovanja/ da so šli po poti, ki jih je pripeljala v rano in nasilno smrt. Celo nasprotno. Kljub temu da so se zavedali, da nad poslovilnimi pismi visi nevarnost oku­ patorjeve cenzure in da si lahko še poslabšajo svoj položaj, so nekateri talci tudi povedali, za kaj umirajo. Tako Rudolf Škamlec, kmet, pravi: »Jazjimrem za narod.« Jože Kerenčič, profesor in aktivist OF: »V Jelki (hčerki — op. T. T'.) živim za Piko (ženo — op. T.F.), za vso svojo družino in narod.« Ivan Acman. kmet, se v poslednji uri zaveda, da »je kot zavedni,Slovenec branil pravice svo­ jega naroda«. Valentin Goličnik je z okorno kmečko roko napisal in celo pod­ črtal: »Za Boga in svoj narod sem živel in umrem.« In Kristijan Palčič, ko tolaži svojo mater, pravi: »Po svoje4 je to lepa smrt. Saj sem umrl za nekakšno idejo, za domovino.« Zato se talci tudi zavedajo, da ne umirajo kot zločinci, kakor jih je prika­ zala nacistična propaganda. To v pismih tudi jasno poudarjajo. Tako Franc Križnik pravi: »Ne misli, da sem zagrešil kakšen zločin.« Ivan Jazbinšek: »To­ da ne umiram kot zločinec, jaz umiram nedolžen.« Pozivajo svojce, naj se nji­ hove smrti ne sramujejo. Vinko Jurančič pravi: »Ni se vam treba sramovati, da sem tako končal.« Anton Teržan: »Sram Vas radi mene ni treba biti, ker ni­ sem nič sramotnega napravil.« In še bi lahko naštevali. Poleg visoke narodne zavesti se v pismih izraža tudi globoka poštenost talcev. Čeprav so jim bile ure štete ali celo minute in čas najmanj primeren za razglabljanje o tem, komu še kaj dolgujejo, so hoteli tudi v tem pogledu umreti čisti in mirni, kakor so bili mirni v prepričanju, da umirajo za pravično stvar. 319 Zato mnogi v poslovilnih pismih naročajo sorodnikom, komu in kako naj porav­ najo dolgove. Skrbnejši gospodarji, zlasti kmetje, pa še hkrati v pismu napra­ vijo oporoko in pozivajo svojce, naj se ne prepirajo za njihovo zapuščino. Skoraj vsem talcem so poslednja misel njihovi otroci in skrb za njihovo vzgojo. Naročajo najbližjim, naj skrbijo zanje in jih vzgajajo v poštene ljudi. Kerenčičevo naročilo ženi, naj vzgaja hčerko tako, »da bo vredna spomina svo­ jega očeta in vseh, ki jih je povezala usoda«, pa lahko velja za.oporoko nam vsem. Opozoril sem le na nekaj elementov, ki jih najdemo v poslovilnih pismih. Skrbno zbrana in y glavnem neokrnjeno objavljena bodo lahko mnogim, tako zgodovinarjem kakor tudi pedagogom, psihologom, filozofom itd. služila kot vir za tehtna razglabljanja o tem, kaj je slovenski človek mislil in delal v naj­ težjih trenutkih svojega in narodovega življenja. Tone Ferenc Atti del VI Congresso Internazionale delle Scienze Preistoriche e Pro­ tostoriche II, Comunicazioni. Sezioni I—IV, ;196б. 462 strami in 152 tafoel. Tri leta po internacionalnem kongresu pra- in protozgodovinarjev, ki je bil 1962. 1. v Rimu, je izšel IT. zvezek o delu kongresa, ki tokrat obsega kore- ferate štirih sekcij, medtem ko so glavni referati po predloženih tekstih bili objavljeni tik pred samim kongresom (iZgod. časopis XVI, 1%2. 233 si.). Kore- fcrati ostalih sekcij bodo objavljeni kasneje. Ravno tako bodo v posebnem zvezku objavljene diskusije v zvezi z referati in koreferati. Pozdraviti je vsekakor, da se je v drugem zvezku objavilo tudi dokumen­ tacijsko gradivo in po želji avtorjev tudi sem in tja literatura, kar piri prvem zvezku, ki obsega glavne referate, ni bil primer oziroma se je upoštevala samo pri posameznih avtorjih bibliografija, medtem ko dokumentacijsko gradivo ni bilo objavljeno. Nimam namena podajati izčrpno analizo koreferatov niti zajemati celotne problematike, ki je v tej stroki tako raznovrstna že glede na geografske in časovne momente, dalje pa tudi glede na razne večje ali manjše inačice pri raziskovanju ter njih ciljem. Opozoriti pa želim le na nekatere pomembnejše probleme, ki so prišli tudi med koreferati do izraza ne glede na čas in področje. Žal so glede na željo avtorjev posamezni članki podani le v izvlečkih, včasih preskromnih, tako da ni mogoče zajeti bistva cele problematike, ki jo nače­ njajo ali pa bistva najnovejših znanstvenih rezultatov. Poleg tega so pa tudi sami koreferati zelo heterogeni ter se dotikajo raznih vprašanj, zelo često mimo glavnih referatov ter brez kakršne koli zveze z njimi. Med koreferati prve sekcije in sicer podsekcije, ki je obravnavala sploš­ ne probleme in razne metode dela ter tehnični način raziskovanja so se kore­ ferati dotikali prvenstveno raznih tehničnih metod raziskovanja, dalje dendro- loške metode, paleo-psihološke metode, arheološko-magnetičrie metode, geofizi­ kalne metode itd. Poleg takšnih referatov imamo pa tudi referate, ki zajemajo "dele življenjepisov, kot je npr. E. Maver referiral o sodelovanju Virchowa in Schliemanna v zvezi z raziskovanjem Troje. V drugi podsekciji, ki je obravnavala prazgodovino in protozgodovino v zvezi z naravoslovnimi vedami, so bili zanimivi in tudi pomembni nekateri refe­ rati, ki so se dotikali paleobotanike v zvezi z raziskovanjem severne Italije, dalje referati, ki so obravnavali pelodne analize v jamskih sedimentili, referat o najdbah živalskih skeletov prvenstveno y grobovih itd. . V tretji podsekciji so se obravnavala poročila o prazgodovini v zvezi z lingvističnimi in pisanimi viri. Med pomembnejše spadajo dotični referati, ki so obravnavali probleme indoevropeizacije, dalje probleme o kontinuirani na­ selitvi Poljske v antiki, probleme v zvezi z raznimi tradicijami in legendami, ki se izražajo v materialni kulturi ravno tako pa tudi poskusi lingvistične rekonstrukcije v afriški prazgodovini itd. 320