587
Beležke o pesnicah
Ivo Stropnik
TRI POSODE so se razlile v naju. Sestavljena sva iz trte vode, iz ženskega prahu in moškega prahu. Tega je še komaj kaj ostalo.
Iz naju je pognala vinska trta. Ženskih imen je vse manj, moška niso postala daljša. Zlati psici sva, da skotiva na takem mrazu.
SIRENE so bolj neumne kakor lajež psov, kamni zemlje
588
Ivo Stropnik
padajo na pokrov, sedaj se mesec dni ne smeva poljubiti.
Morda kje kakšen zvon ali konec podivjane črepinje, sedaj se morajo mesec dni počasneje odpirati vrata itd.
Ob reki menjave teles, njihovo šepetanje je neprevedljivo; hude proge pred nama so variante in zapuščina.
MEDMET, s kako dolgega pohoda nisva našla - pod to lesniko! Žepi niso polni rok, na vrtu ne pijeva piva, po ulici
ne beži nekdo, ki bi se rad skril v lazaretsko ravnino ... Ekshibicionist se ne zadovolji z najino lektorico, midva ne delujeva.
Najbolj pokvarjeni fotoaparat šaleških jezer sva, podčrtana šalica črk, način jedenja in primer nenajavljenega praznika.
PRI BELI SVETLOBI se umakneta strop in pod, ostanejo tako opravljene pare, nikdar ne zgledajo otroške.
V novi navezi vlamljava v notno črtovje sibile, voda, ki jo gledava, ne bo zavrela.
Iz vode rasejo zadnje lipe, z Žal prineseva štiri zidove in jih končno sprejmeva v svojo družino.
MLADE SMRTI še nisva v katalog izbrala, spet ženskega dejanja za odhod in prihod iz noči. Krvava roža, vsaka roža,
v interierju zrase do belih
Beležke o pesnicah
kosti. Potem on seže po puliju kože, v podnajemniškem stanovanju sence kažejo prostor za stvari.
Nekdo je izgubil plenico in staro gamašo, predmeti visijo na prometnem znaku, omejitev hitrosti se ne vidi.
PESNIK je pesniku sovražnik. Potniški vlak pelje med nama, vidiva se samo v noge.
Filmsko platno je črno, pred gledalci deluje zatemnjeno. Vsak k svoji mizi greva, vsak svoje sva prinesla v podnapisih h krstu.
Ljudem, ki naju imajo
radi, je ime LIDIJA.
Pri njej sva skrila
rdeče drevo, da ne bi zmrznilo.
Kje le danes spiš, dobri rdeči drevored, ciganka črna, goloba tudi midva nisva, podobi oglja tliva v Herodovi hiši.
Ne bo naju preživela strela, po obeh telesih je temno, belo drevo postaneva zjutraj.
V OČEH PESNIC sva nevarni ptici, ker sva pismo in propeler njihovih dejanj, prileteti sva morala glasno na običaj vodoravnega telesa,
kot migrena in kot južna straža. Najina gnezditev ne emitira dotika, skoteno v udorinah matrice shodi v stanovalce zakristij in carino lipe.
Taka moška bliskavica pada v jeziku, da suhega snopja ne moreva artikulirati s krikom.
Iz rkp. Počasne oblike samomora