242                Roman Romanov: Črez drugo, črez tretje pogorje.
kratek, proti prejšnjim rahel, pojemajoč, in Tone je zahvalil Boga, da se ta potres, po vseh pričinah soditi, konča tako kakor zagrebški. Mnogo škode, mnogo strahu, tuintam je koga tudi stre-zoval, njemu pa je odprl novo obzorje. Ali to se mora reči, da je osnovan nocojšnji strah. On je trdnega ogrodja in ne strahopetnez, pa skraja, ko se je peljal na vozu, mu je mrgolelo po vseh kosteh in čutil je na licu, kakor bi mu bil kdo natrosil tja vresja in pezdirja. Kaj šele drugim ljudem, ki prirodnih sil ne poznajo! In ko bi jih poznali, kaj bi jim to pomagalo, če jih ne morejo krotiti. Kdo pa jih more spoznati na prvi hip ob takem groznem pojavu, ki zaduši vsako trezno misel, ko le strah in prazna vera in vraža dvigajo peroti!
Skočil je preko plota in kmalu je stal pred stričevo kočo.
(Dalje prihodnjič.)
Črez drugo, črez tretje pogorje.
G
rez drugo, črez tretje pogorje do mene zvonovi zvone, črez drugo, črez tretje pogorje želi si moje srce.
Tam mesto je s cerkvico belo, — v njej deklica mlada kleči; tik nje ves radosten ženin nevestinih išče oči.
Kako njen obraz je obzarjen, kako ji oči plamene, kako na to sladko veselje veselo zvonovi zvone! .
Ah, sreča — kako se usiplje na njo iz nebeških višin! — Kako ji je v srcu usahnil na mene mladostni spomin! . . .
'V                                                                     j                                                                                                                  •
Crez drugo, črez tretje pogorje zvonovi otožno poj 6, kot z grobov bi speli glasovi po zadnje, po zadnje slovo! ...
Roman Romanov.