221 Ocene in poročila – Reviews and Reports Mojca Šorn, Pomanjkanje in lakota v Ljubljani med veliko vojno. Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino, 2020, 303 strani Knjiga Mojce Šorn razkriva organizacijo preskrbe z osnovnimi živili in dobrinami ter življenjske razmere v obdobju prve svetovne vojne v Ljubljani, še prav posebno pozornost pa nameni doživljanju ljudi. O prvi svetovni vojni je bilo sicer veliko napisanega, a ne z vidika doživljanja civilnega prebivalstva, predvsem pa ne s takšnim metodološkim poudarkom na afek- tivni družbeni izkušnji. Pomen pričujoče študije vidim prav v avtoričinem spretnem razbiranju občutij ljudi, v poglabljanju v njihove stiske, ki so bile neposredno povezane s konkretnimi materialnimi in družbenimi razmerami. Knjiga temelji na analizi bogatega in pestrega spektra raznolikih virov in literature; arhivskih in časo- pisnih virov, korespondence ljudi, dnevniških zapisov in znanstvenih ter strokovnih člankov domačih in tujih avtoric ter avtorjev. Uporaba tega gradiva je pomembna, saj nam avtorica z njim ponuja primerjalno perspektivo. Mojca Šorn odzivov in doživljanj ljudi v Ljubljani ne obrav- nava ločeno ali izolirano od dogajanja v osrednji Evropi. Mikroštudijo umesti v širši makrozgodovinski politični in gospodarski prostor. Na podlagi analize dnevniških zapi- sov, korespondence in časopisnih člankov pa spretno interpretira doživljanja ljudi, spre- minjajoče se odnose in razmerja med njimi, ritme njihovih vsakdanjikov pa tudi odnose (ne)zaupanja prebivalstva do oblasti. Prebivalstva v Ljubljani ne obravnava homogeno, osredotoči se na različne družbene skupine, še posebej poudari vlogo in doživljanja žensk ter opozori na številne neenakosti, ki so jih izredne razmere še poglobile. Avtorica je pri analizi gradiva za študij pomanjkanja in lakote izhajala iz dveh teo- retičnih izhodišč. Prvič, razlikovala je med lakoto in pomanjkanjem. Lakoto je defi- nirala po irskem zgodovinarju Cormacu Ó Grádu kot pomanjkanje živil, ki je bilo neposredno povezano z nižanjem kupne moči, večjo umrljivostjo in obolenji. Drugič, Ocene in poročila – Reviews and Reports 222 Prispevki za novejšo zgodovino LXI – 1/2021 pomanjkanje in lakoto je obravnavala v strukturni pogojenosti, ne torej toliko posle- dici naravnih okoliščin, temveč političnih in družbenih razmer ter odnosov. Knjiga pokaže, da Avstrija ni bila pripravljena na daljšo vojno. Na začetku je bila osredotočena na preskrbo za vojsko in je zanemarila civilno prebivalstvo, hkrati pa je predvidevala, da bo vojna kratkotrajna. Pomanjkanje so spremljali draginja, prekupčevanja in izko- riščanja. Poskus centraliziranega upravljanja in organizacije najosnovnejših živil je imel namen zagotoviti prehrano in hkrati nadzirati višanje cen. A kot pokaže avtorica, represivni birokratski sistem ni bil učinkovit. Množil je predpise in ukrepe, prav tako nastajanje različnih odsekov, ki so delovali togo, bili odmaknjeni od stvarnosti, niso se prilagajali razmeram. Zaupanje ljudi v predpise, ukrepe in oblast je padalo, večal se je odpor do vojne. Prvi del knjige je kronološko razdeljen, drugi pa zastavljen problemsko in temat- sko. Leta 1914 je v Ljubljani živelo 50.000 ljudi. Preskrba Ljubljane z zelenjavo, sad- jem, mlekom in moko je bila odvisna od zaledja. Ljubljančani so začeli pasove stiskati že pred letom 1914. V Ljubljani je bilo čutiti strah zaradi vojne med Turčijo in Italijo ter na Balkanu. Že takrat so se ljudje spopadali s slabimi razmerami v preskrbi. Do pomanjkanja bele moke je prišlo konec leta 1914. Avstrija ni bila žitna dežela in je žito uvažala. Preglavice so ji povzročale izvozne prepovedi in zapora antantnih sil. Prve karte za hrano so na Dunaju uvedli aprila 1915, kmalu so sledile nakaznice za druga živila. Na papirju določene vrednosti dodeljenih dnevnih količin ali kalorij racioniranih živil so padle od 2500 kalorij (za odraslega moškega) na 830,9 kalorije dnevno ob koncu vojne (na Dunaju). A vendar tudi skromne količine racioniranih živil ni nihče jamčil. Uredbi za preskrbo s kruhom so tudi v Ljubljani sledile uredbe v zvezi z mle- kom, jajci, mesom, mastjo, krompirjem in sladkorjem. Pred trgovinami so se vile vrste, a večurno čakanje ni bilo zagotovilo, da bodo ljudje prišli do živil. Pomanjkanje so poglabljale stiske ljudi, večali so se nestrpnost, prerivanje med čakajočimi, zmerjanje in poškodbe. Ljudje so tožili nad slabo organizacijo in neredom. Prebivalci so se borili s pomanjkanjem in draginjo že v začetku leta 1915. T akrat so bili lakoti izpostavljeni predvsem finančno šibkejši, brezposelni, upokojenci, delavci, študenti, nižji uradniki in nameščenci. A kmalu se je pomanjkanje selilo tudi v premož- nejše domove, zarezalo je v samo podobo mesta. Pred trgovinami so se vile dolge vrste, na vratih trgovin so viseli napisi o pomanjkanju živil, večalo se je beraštvo. Mestne oblasti so poskušale težave reševati tudi z ustanavljanjem vojnih vrtov in njiv, kasneje vojne kuhinje. Avtorica ugotavlja, da je bil ton komunikacije oblasti in časopisja v letu 1914 še umirjen in relativno suhoparen, saj je prevladalo prepričanje, da bo vojna kratkotrajna. T udi naslednje leto so ljudje vojno sprejemali še precej stoično, čeprav je bila Ljubljana od soške fronte odmaknjena zgolj 100 km in so številni trpeli pomanjkanje. Leta 1916 pa je prišlo do večjega odpora proti vojni, pomanjkanje in lakota sta že močneje zare- zala v ljudi, razmere je otežila ostra zima (1916/17). Ljudem je poleg hrane in kur- jave zmanjkovalo potrpljenja, volje, energije in zdravja. Leta 1918 državi ni uspelo 223 Ocene in poročila – Reviews and Reports zagotoviti osnovnih živil. Vedno več je bilo nespoštovanja odredb, izigravanja oblasti, glasnejši so bili protesti, postajali so bolj srditi, ne zgolj v Ljubljani, ampak tudi po drugih mestih. Avtorica pokaže, da je bila preskrba ljudi močno odvisna od lastne iznajdljivosti in samooskrbe. A možnosti za samooskrbo je bilo v mestu malo, odvisno je bilo od podeželja, kar je vzpostavljalo posebna razmerja in odnose med ljudmi iz različnih okolij. Ob tem so se večali tudi pritiski na mestno oblast, naj ne preganja tihotapstva oz. t. i. nahrbtništva, kot so poimenovali tihotapljenje dobrin s podeželja v mesta za družinske potrebe. Ko je vojna izčrpala še podeželje, je bilo mogoče živeti v glavnem samo še od črnega trga. A cene na črnem trgu so bile znatno višje od uradnih. T akrat so celo nekateri predstavniki mestnih oblasti odprto podpirali tihotapsko trgovino (v kolikor je podpirala domačo oskrbo), saj je le to omogočalo preživetje ljudi. Spreminjal se je tudi odnos ljudi do oblasti (mestne in monarhične). Naraščajoče število odredb in ukrepov je poglabljalo nezaupanje, glasnejši je bil odpor proti vojni. Ob tem so postali napeti tudi odnosi med Dunajem in Ljubljano. Avtorica prikaže, da so imele mestne oblasti več posluha za tegobe prebivalk in prebivalcev v Ljubljani, Dunaj pa ni bil pripravljen popustiti, z birokracijo in centralizacijo je dušil lokalne iniciative. Ljudje so hirali zaradi lakote, nekakovostnega vnosa živil, psihičnih pritiskov, travmatičnih izkušenj, strahu in negotovosti pa tudi razburjenja zaradi vedno novih predpisov in ukrepov. »Ne moremo ozdraveti,« so zapisali v Ilustriranem glasniku leta 1918, »se umiriti, kajti vedno nove, posebno umne odredbe nas vsak čas razburjajo in tako /…/ postajamo nezmožni bodisi za dušno ali telesno delo.« (str. 207) Med boleznimi so prevladovale pljučne bolezni (predvsem tuberkuloza), ki sta jih spodbujala pomanjkanje hrane in telesna oslabelost. Vojna je pustila pečat tudi na telesih ljudi, predvsem odraščajočih otrok. Nekateri so poskušali otroke rešiti tako, da so jih odpeljali na podeželje. Marici Nadlišek je na primer uspelo najmlajšega sina, ki je bil telesno tako izčrpan, da bi lahko umrl, prepeljati na okrevanje v V araždin. T am je kmalu okreval, saj so bile razmere neizmerno boljše kot v Ljubljani. Psihofizične posledice so ljudje čutili še več let po koncu vojne. Fizično so oslabeli, pomanjkanje je ostalo, prav tako strah in negotovost. Vojne trgovine in pekarne so na primer oblasti ukinile šele januarja 1921. Mojca Šorn je jasno orisala občutja negotovosti, strahu in obupa v Ljubljani. Hudomušni komentarji ter vici, ki so jih objavljali časopisi, so vzpostavljali prostor za artikulacijo in kanalizacijo teh čustev. Avtorica pa je pri takšnih afektivnih orisih pazila, da ljudi ni reducirala na pasivne žrtve vojnih razmer, pokazala je njihovo vzdržljivost in prilagodljivost. V ospredju so bile predvsem ženske, matere in gospodinje, ki so jih oblasti med vojno še posebej nagovarjale. Ženske so uvajale nove recepte, se učile novih načinov shranjevanja in konzerviranja hrane. Marsikdaj so obupano iskale načine, kako nahraniti otroke. Avtorica je ujela pretresljive stiske mater, ki otrok niso mogle nahraniti. Tragični kriki žensk, ki so ostajali več mesecev in let neslišani, so se spomladi 1918 artikulirali v glasni protestni zahtevi, naj županstvo zagotovi hrano za njihove sestradane otroke. 224 Prispevki za novejšo zgodovino LXI – 1/2021 Dominique Kirchner Reill, The Fiume Crisis: Life in the Wake of the Habsburg Empire. Cambridge, Massachusetts: The Belknap Press of Harvard University Press, 2020, 289 strani Dominique K. Reill, profesorica zgo- dovine na Univerzi v Miamiju, je že v svoji prvi knjigi, nagrajeni Nationalists Who Feared the Nation: Adriatic Multi-Nationalism in Habsburg Dalmatia, Trieste, and Venice (Stanford University Press, 2012), raziskovala zgodovino ljudi na vzhodni jadranski obali. V drugi se je iz Dalmacije, Benetk in Trsta pre- maknila na Reko in iz začetka 19. v začetek 20. stoletja, še vedno pa v knjigi kot pomembni akterji nastopajo nacionalisti. Vojna je spreminjala življenjske ritme, odnose, vloge, prehranjevalne in bivalne navade. T a vidik – kako so se ljudje navajali na spremenjene življenjske razmere in kako so uvajali novosti v vsakdanjik, avtorico še prav posebej zanima. Razvoj novih strategij preživetja sicer kaže veliko mero ustvarjalnosti ljudi. A hkrati je lakota zaostrila odnose med njimi in poglobila družbene neenakosti. Sčasoma je v vojnem obdobju izginila empatija do sočloveka, prav tako zaupanje. Vendar pa solidarnost ni popolnoma izgi- nila, prav tako niso usahnile dobrodelne akcije. Mojca Šorn je monografijo Pomanjkanje in lakota v Ljubljani med veliko vojno napisala jasno in prepričljivo, spretno je manevrirala med raznolikimi viri, svoje teze je utemeljila na izredno pestrem izboru gradiva. Njena študija je tudi teoretsko pod- kovana. Knjiga ni pomembna le za zgodovinsko strokovno javnost, temveč tudi za vse druge, ki jih zanima življenje v Ljubljani, doživljanje vojnega obdobja v mestu ali (samo)organizacija preskrbe v izrednih razmerah. S knjigo nas avtorica opozarja, da je za poglobljeno razumevanje družbenih izkušenj pomembno pozornost posvetiti afektivnemu doživljanju ljudi. Izkušnje prve svetovne vojne so vplivale na to, da so se nekatere države začele v drugi polovici tridesetih let 20. stoletja v strahu pred novo vojno organizirano pri- pravljati na izredne razmere. Tudi v Jugoslaviji je bila posebna skrb usmerjena v pre- skrbo prebivalstva. A kljub temu so bile razmere preskrbe med drugo svetovno vojno podobne tistim med prvo svetovno vojno, kot je to dokazala predhodna knjiga Mojce Šorn, ki je prav tako izšla v zbirki Inštituta za novejšo zgodovino leta 2007. Nina Vodopivec 225 Ocene in poročila – Reviews and Reports V knjigi The Fiume Crisis, ki je lani izšla pri Harvard University Press, se namreč ukvarja z Reko (Fiume/Rijeka) in njenimi prebivalci v obdobju med koncem prve svetovne vojne in razpadom Habsburške monarhije ter odločitvijo velikih sil, da naj Reka postane samostojna mestna državica pod italijansko zaščito. Ukvarja se torej z zgodbo, ki je na neki način mala velika zgodba, saj so se s pogajanji o usodi pristani- škega mesta v Parizu, s prihodom antantnih čet in kasnejšo zasedbo mesta, ki so jo izvedli Gabriel D‘Annunzio in njegovi legionarji, z njihovimi eskapadami in zname- nitim krvavim božičem 1920 ukvarjali že številni zgodovinarji in zgodovinarke, kot v uvodnem poglavju natančno pojasni avtorica. Toda Reill te odmevne dogodke, o katerih so tedaj poročali najpomembnejši svetovni časniki, namenoma potisne v ozadje in se osredotoči na mesto in njegove prebivalce ter na načine, kako so se soočili z nemirnimi in negotovimi časi po razpadu habsburške države, v okviru katere je mesto v zadnji četrtini 19. in v začetku 20. stoletja doživelo izjemen vzpon in postalo eno največjih evropskih pristanišč. Ne zanimajo je ne velike in zloglasne osebnosti ne vloga reške epizode v genezi italijanskega fašizma, ampak domačini in njihovo spopadanje s povsem novimi okoliščinami. V poglavjih, ki sestavljajo osrednji del knjige, opiše in analizira valutno zmedo, ki je bila za veliko večino predvsem težava, za posameznike pa tudi priložnost, prehod iz stare v novo pravno ureditev, poskuse urejanja domovinske pravice in državljanstva ter nacionali- stično propagando, ki je mesto dobesedno prekrila z italijanskimi zastavami. Reill bogato gradivo iz reških in italijanskih arhivov ter podatke iz relevantne sekundarne literature spretno preplete v zelo berljive zgodbe, ki pa nikoli ne ostanejo na nivoju opisov, ampak avtorica vseskozi išče razlage in razkriva relevantne strukture in akterje. Kot rdeča nit se skozi besedilo vije prepletanje starega in novega, kar seveda ni bila reška specifika, in pa poskusi lokalne italijanske elite, da bi mesto priključila Italiji ter hkrati ohranila tradicionalno avtonomijo. Tako so mestne oblasti habsbur- ške simbole sicer zamenjale s simboli Kraljevine Italije in sodišča so sodbe izrekala v imenu italijanskega kralja, toda hkrati je v veljavi ostala večina stare zakonodaje, kar je med drugim omogočalo razvezo zakona. Mestne oblasti so na eni strani izganjale jugoslovanske nacionaliste brez domovinske pravice, a hkrati zavračale dodelitev te iste pravice D‘Annunzievim legionarjem, ki niso bili tesno povezani z Reko ali niso imeli lastnega premoženja. Medtem ko so nekateri reški Italijani nove razmere izrabili za italijanizacijo svojih slovansko, nemško ali madžarsko zvenečih priimkov, so mnogi drugi, tudi številni voditelji reškega italijanskega nacionalnega gibanja, takšne priimke pustili nedotaknjene, saj so predstavljali vez s predniki in specifično reško zgodovino. Italijanski nacionalizem je vsekakor postal dominantna ideologija in njegovi naspro- tniki so se znašli v težavah, toda hkrati so bili lokalni italijanski nacionalisti relativno benevolentni; kar ni bilo odkrito nasprotovanje, so tolerirali, večina prebivalstva je živela, ne da bi se jih dotaknil radikalizem D‘Annunzia in njegovih privržencev. Radikalni prelom z imperialno preteklostjo je bil torej na številnih nivojih le navi- dezen, življenje prebivalcev Reke so še nekaj let po koncu vojne močno oblikovale institucije, zakoni in navade habsburške dobe. Vse to je – kot prepričljivo pojasni 226 Prispevki za novejšo zgodovino LXI – 1/2021 avtorica – pripomoglo k temu, da nakopičeni antagonizmi niso eksplodirali in da se Reka, v nasprotju z nekaterimi podobnimi mesti, ni znašla v vrtincu nasilja. V relativno kratki knjigi – pri spremljanju besedila pomaga nekaj skrbno izdela- nih zemljevidov, zelo dobro ga dopolnjujejo razmeroma številne fotografije – se je Dominique K. Reill posvetila nekajletnemu obdobju in majhnemu teritoriju in ob tem niti ni poskusila napisati kompletne zgodovine Reke v postimperialni tranziciji. Marsičesa se je le dotaknila, številnih tem sploh ne. T oda to je bila smotrna odločitev, saj je rezultat niansirana in analitično trdna študija, ki ne dopolnjuje le našega vedenja o jadranskem mestu, ampak je tudi pomemben dodatek k historiografiji postimperi- alne tranzicije. Gre torej za izvrstno napisano knjigo, ki je rezultat premišljenega in dolgotrajnega ukvarjanja z raziskovalno temo. Rok Stergar Volunteering and Voluntary Associations in the Post‑Yugoslav States. Südosteuropa, Volume 68, No. 2 (2020) Omejitveni ukrepi za zajezitev novega koro- navirusa so na določenih področjih popolnoma ustavili dejavnosti prostovoljskih organizacij, medtem ko na drugih področjih prostovoljstvo predstavlja enega od nosilcev boja z epidemijo. Številni prostovoljci po vsem svetu dnevno prispe- vajo k lajšanju rastočih zdravstvenih in socialnih stisk, zato so Združeni narodi nedavno prepoznali pomen vloge, ki jo bo prostovoljstvo odigralo pri družbeni obnovi, ki bo sledila epidemiji novega koronavirusa. 1 T ematska številka znanstvene revije Südosteuropa, ki prostovoljstvo postavi v kontekst polpretekle zgodovine jugovzhodne Evrope, zaznamovane s številnimi krizami, zato prihaja v primernem času. Šest znanstvenih člankov sedmih avtoric je gostujoča urednica Ana Kladnik (Inštitut za novejšo zgodovino, Ljubljana) zbrala pod naslovom Prostovoljstvo in prostovoljska združenja v državah bivše Jugoslavije. Prispevki so nastali kot rezultat mednarodne delavnice Prostovoljsko delo, prostovoljstvo in prostovoljska združenja v jugovzhodni Evropi med letoma 1980 in 2000, ki je marca 2018 potekala v Ljubljani. 2 1 Building back better: why volunteering matters for the post-COVID world | UNV, pridobljeno 29. 12. 2020, https:// www.unv.org/Success-stories/Building-back-better-why-volunteering-matters-post-COVID-world. 2 Mednarodna delavnica je bila organizirana kot del projekta Prostovoljstvo v lokalnih skupnostih med poznim soci- alizmom in liberalnim kapitalizmom: zgodovina prostovoljnih gasilskih društev v Nemčiji in vzhodni-srednji Evropi,