GRADIVO
ARTICLES
EditKerecsenyi
Iz zgodovine lončarstva
lendavskega območja
(18.-19. stoletje)
From the history of pottery
in the Lendava region
(18th and 19th centuries)
Pavla Štrukelj
Slovenski zbiralci in
raziskovalci neevropskih kultur
v 19. stoletju
Slovene collectors and researchers
of non-European cultures
in the 19th century
Andrej Dular
Vasna knjiga Sodevci
- vir za etnološko proučevanje
vaške skupnosti
The book of the village Sodevci -
a source for the ethnological study
of a village community
IZ ZGODOVINE LONČARSTVA LENDAVSKEGA
OBMOČJA
/18. - 19. STOLETJE/
Edit Kerecsenyi
IZVLEČEK
Avtorica orisuje podobo lončarstva
madžarske etnične skupnosti iz pokrajine Hetes
v lendavski občini ter v sosednjih slovenskih
vaseh Kobilje in Filovci v 18. in 19. stoletju.
Razčlenjuje popise imen in poklicev ter
ugotavlja številčnost lončarjev, "lončarske
vasi"; analizira pravni status posameznih
mojstrov; ugotavlja vrste lončenine; piše o
cehovski organizaciji lončarjev in navaja
ndaitere vzroke za propadanje te obrti.
ABSTRACT
In her article From the history of pottery in
the Lendava region (18th and 19th centuries),
the author outlines the features of pottery
among theHungarian ethnic communities from
the Hetes region in Lendava and the neigh-
bouring Slovene villages of Kobilje and Filovci
in the 18th and 19th centuries. She analyses a
census of names and occupations and thus
determines the number of potters, "pottery-
producing villages", as well the legal status of
individual masters. Shealso determines the type
of pottery produced and describes the guild or-
ganization of potters, citing some causes for the
later decline of this craft.
Mo o pozornost za zgodovino lončarstva tega območja so zbudile dragocene
zbirke keramike lendavskega in murskosoboškega muzeja, številne, pogosto
arhaične lončene posode starih kmečkih hiš iz okolice Lendave, ki jih najdemo
še danes, črni vra za galico, ki se vrstijo v vinskih kleteh, in ne nazadnje spomini
ljudi in podatki iz književnosti.
Balint Bellosics piše o dolnjelendavskem sejmu leta 1891 takole h "S Kobilja
so vsi lončarji... kajti vsi prebivalci velike vasi se ukvarjajo s to geološko obrtjo.
Poleti vozijo na velikih lojtrskih vozovih prek v Somogy, v zameno pa pripeljejo
to, česar sami nimajo: žito. Dobro ceno ima tam: toliko žita, kolikor gre v lonec.
Ko pride od njih kakšen berač, ima polne bisage drobnih pokrovk za lonce." O
koncu sejma pa pravi takole:"Ženske povežejo nakupljene lonce in si jih
jorazdelijo spredaj - zadaj na ramenih, v tem in onem nosijo darilo s sejma:
ectove viteze, medenjake..."
1 o tej temiboizžla moja obsežnejša študija v... zvezku zbirke Zalai Gyüjtemeny (Žalska zbirka)
v Zalae gerszegu, ki jo trenutno še urejajo.
2B. Bellosics, 1951. Etnološka zbirka podatkov Etnografskega muzeja 122/G
130
Iz zgodovine lončarstva Lendavskega območja
Šele čez 60 let se je spet pojavila podrobna analitična objava podatkov o
lončarstvu na območju Lendave in Goričkega izpod peresa Vilka Novaka ^,
vendar pa z obžalovanjem ugotavlja, da o preteklosti obrti, ki ohranja arhaične
značilnosti, ne ve skoraj ničesar*
Lendavska posest Esterhäzyjev. Del zemljevida veleposestva iz leta 1909.
Oznaali smo naselja, v katerih so v letih 1728,1750 in 1770 živeli lončarji.
3 V. Novak, 1951.
* Ve<f dragocenih študij s podatki se ukvarja z lončarstvom predela, ki se razprostira na
jugovzhodnem delu nekdanje in današnje županije Vas v soseščini lendavskega območja, katerega
izdelki kažejo sorodnost s proizvodi lendavske pokrajine.
Vendar tudi avtorji teh del ugotavljajo, da o daljni preteklosti nekoč številnih lončarskih središč, ki
jih opisujejo, vedo prav malo.
K. KOS, 1944, str. 118-131 in 185-218.
D. CZUGH, 1959. Faluzo es väsärozö (Krošnjarji in sejmarji), str. 136-147.
D. CZUGH, 1959. Fazekasedenyektöl (O lončeni posodi...), str. 12 29.
131
Edit Kerecsenyi
S svojim sestavkom bi rada vsaj deloma zapolnila to vrzel. Moj namen je na
podlagi arhivskih in drugih virov iz 18. in 19. st. raziskati ljudsko lončarstvo v
širše pojmovani pokrajini Hetes, to je na območju Lendave ^ in v tako pogosto
omenjanih Filovcih in na Kobilju, ki sta bila vedno tesno povezana s tem
območjem; da bi končno izvedeli, kdo so bili in kje so živeli po turških časih prvi
lončarji te pokrajine, kdaj in kako se je razcvetela ta obrt, kdaj so se združili v
cehe ter kdaj in zakaj je začelo propadati in končno tudi propadlo to nekoč tako
cvetoče rokodelstvo. Torej ne bom obravnavala bolj oddaljenih slovenskih
lončarskih naselij ali lončarskih naselij pokrajine Örseg, ki je spadala nekoč k
županiji Vas (Železna), prav tako se ne bom ukvarjala z medmurskimi obrtniki.
Prve podatke, ki vsebujejo tudi imena, najdemo v popisu veleposestva ^
dolnjelendavske družine Esterhäzy leta 1728 ^. Od ogromnih žrtev osvobodilne
vojne zoper Turke, od bridkega bremena oskrbe vojske, ki je šla prek županije
Zala, da bi zadušila Rakoczijev osvobodilni boj, in od bridkosti epidemije kuge,
ki je sledila temu, si pi^ebivalstvo tega območja še zdaleč ni opomoglo. V 25
naseljih ožjega območja plemiškega posestva, v katerih so pretežno živeli
Madžari, so leta 1728 popisali samo 565 podložnikov in želarjev. /Največ v dveh
trgih: v Dobrovniku in v obeh Lendavah: 83-83 davkoplačevalcev./ Od tega se
jih je 40 ukvarjalo s kakšno obrtjo: 14 je bilo kovačev, 13 lončarjev, 8 čevljarjev,
2 ključavničarja in po en mizar, kolar oziroma tkalec /tabela I/. ^
Veliko število lončarjev v primerjavi s takratnim prebivalstvom je očitno
moralo skrbeti za nadomeščanje lomljive posode v gospodinjstvih. To se je
nadaljevalo tudi v naslednjih več kot stopetdesetih letih, saj so številne
gospodinje še leta 1900 kuhale v lončenih posodah na odprtih ognjiščih črnih
kuhinj v majhnih cimpranih hišah. Upravičeno lahko torej domnevamo, da
so lončarji - in tudi njihovi potomci, ki so se hitro množili - v prvi vrsti izdelovali
posodo za kuhanje, čebre in vrče za potrebe domačega in okoliškega
prebivalstva. Mislim, da je pomembno tudi poimensko navesti prvič omenjene
mojstre in pregledati njihove družbene in gospodarske razmere.
Izmed popisanih 65 podložnikov, 18 želarjev in 1 tlake oproščenega
plemenitaša, "nemešnjaka", v Dobrovniku leta 1728 je bilo 6 lončarjev - latinsko
figulus - vsak pa je gospodaril na 1 /8 kmetije.
51. Szentmihälyi, 1977. Tudi avtor opozarja na poseben pomen lončarstva v pokrajini Hetes.
6 V svojem delu uporabljam krajevna imena (Filocz, Kebele) na podlagi arhivskih podatkov oz.
popisa prebivalstva leta 1900. Ustrezna slovenska krajevna imena navajam na koncu svojega dela.
7Cs. Csapody, 1933. Ustanovitelj veleposestva knez Psi l.Esterhäzy jebil eden izmed značilnih
aristokratskih predstavnikov svoje dobe, ki so si pridobivali velika posestva.
8 Arhiv županije Zala Zalaegerszeg, v nadaljevan ju: AŽZ. IV. 9/a Conscr. Univ. Ö 22/e in Ö
22/g. V popi sih iz 18.st.najdemo krstna imena v latin skih prevodih.
' Popisano je bilo tudi 6 vodnih mlinarjev, s katerimi pa se nisem ukvarjala ne tu ne v
nadaljevanju.
I" I. zvezek ljudskega štetja iz leta 1900. V doljnjelendavski občini so tedaj popisali 6457 pretežno
lesenih in 1519 zidanih hiš. 160-163str.
B. Bellosics, 1897, str. 88- 103.
132
Iz zgodovine lončarstva Lendavskega območja
Dohodki, ki so jih dosegli na leto:
Istvan Gerencser 2 forinta
Žena in sin Istvana Kovacsa 2 forinta
Peter Karos in sin 1 forint
Janos Kovacs in brat 2 forinta
Istvan Csuka in brat 1,50 forinta
Peter Darvas in sin pa nista imela dohodka.
V tistem času pa so tam delali tudi 2 čevljarja in 4 kovači.
V vasi Gäborjänhäza so bili od 16 tlačanov 4 rokodelci. Vaški župan Janos
Fejer, ki je imel četrt kmetije, seje ukvarjal z lončarstvom s sodelovanjem dveh
bratov, kar jim je navrglo 4 ft dohodka. V tej majhni vasi so delali tudi 2 kovača
in 1 čevljar.
V Kamovcih sta od 6 tlačanov delala 2 kot lončarja, 2 kot čevljarja in prav
tako so bili vsi četrtnjaki. Izdelovanje lončene posode je Istvanu Lukacsu in
njegovemu bratu navi^lo 6 ft, Jänosu Korcsmarju in bratu pa 10 ft dobička.
Od glavne ceste nekoliko odmaknjeni, v gozdu skriti Radmožanci so tistega
leta popisali 11 nevoljnikov, 19 želarjev (kočarjev) in enega tlake oproščenega
plemenitaša - "nemešnjaka". Štirje izmed želarjev so opravljali lončarsko obrt,
da bi laže preživeli, pa so obdelovali polja in travnike, ki so spadali kzapuščenim
zemljiščem. Njihova imena in dohodki: György Antal, György Szekeres in
Mihäly Traiber po 4 ft, Istvan Magyar pa 8 ft.''
Tu bi rada omenila, da so bili rokodelci navedeni že ob popisu vasi leta 1703;
eden se je pisal Szekeres, dva pa Magyar. Verjetno so se tudi oni ukvarjali z
lončarstvom. Tudi priimek Gerencser (Lončar -op. prev.), ki ga takrat že
srečujemo po vaseh pokrajine Hetes, priča, da so delali nekoč tukaj lončarji.
Z nastopom mirnejših desetletij se je tudi lendavsko območje začelo
postopoma razvijati. Esterhäzyji so namreč v prvi polovici 18. stoletja posvečali
veliko pozornost povečevanju proizvajalnih sil tlačanov. Velik del kmetov je
lahko gospodaril na polkmetijah ali četrtkmetijah, in ker je bilo tedaj alodialno
pridelovanje neznatno in jih niso preobremenjevali s služnostmi, je število
prebivalcev vasi hitro naraščalo. Ljudje so povsod pridno trebili ogromni Črni
log in začeli obdelovati pridobljeno zemljo. Poleg tega so čedalje večji pomen
pripisovali živinoreji, saj so živino, ki so jo lahko kar odgnali, laže prodali.
Postopoma so se torej naselili tudi na nekoč zapuščenih zemljiščih, katerih
število se je v letih 1715-30 s 668 zmanjšalo na 482. ^3
V tabeli I lahko sledimo rasti števila prebivalcev posameznih naselij in tudi
rokodelcev. Večina navedenih krajev so madžarske vasi, ki v širšem smislu
sodijo v etnografsko skupino Hetes, samo v Filovcih in na Kobilju so živeli
slovenski tlačani. Pa tudi ti dve naselji sta bili - po eni strani zaradi lončarstva,
po drugi pa zaradi cerkve   - vedno v tesni povezavi s prej omenjenimi.
11 AŽZ IV/9/a. Conscr. Univ. Ö. 22/e in 22/g 1728.
12 AŽZ Conscr. Univ. Ö 6. 1703 Poleg podložnikov v Radmožancih so bili podložniki s
priimkom Gerencser (Lončar) tudi v Dobrovniku, Kamovcih, Petišovcih.
13 Cs. Csapody, 1933, str. 31 in 49.
14 Kobilje je bilo od naselitve 1748. podružnica dobrovniške župnije, kakor tudi več drugih vasi
v pokrajini Hetes.
133
Edit Kerecsenyi
Do leta 1750 se je število davčnih zavezancev v primerjavi z letom 1728, ko
jih je bilo 565, že povečalo na 990; med njimi se je število rokodelcev povečalo s
40 na 151. Najbolj se je zvečalo število lončarjev: s 13 na 86. Dobrovnik je s 44
obrtniki postal središče lončarske obrti v okolju, v katerem je skoraj vsak tretji
gospodar, vsaj deloma, živel od te dejavnosti. Pomen te panoge se je povečal
tudi v vaseh: Bödehäza, Josecz, Radmožanci in Filovci. Poleg lončarjev je
rokodelstvo zastopalo še 24 kovačev nekaj čevljarjev, krojačev, suknarjev,
kolarjev, vrvarjev in mizarjev. Razen kovačev jih je največ delalo v središču
veleposestva v Lendavi. Tam so se izoblikovali tudi prvi cehi, toda o tem bom
podrobneje govorila kasneje.
Spričo čedalje večjega števila prebivalcev, naraščajočih potreb pa tudi zaradi
izredno kakovostne surovine, nepregome gline, ki so jo imeli na voljo doma ali
v bližini, in ne nazadnje spričo tedaj že cvetočega lončarstva sosednjih vasi
županije Vas, Velemerja in okolice'^ so tudi ljudje iz tega kraja spoznali
donosnost te obrti.
Omejeni obseg moje študije ne dopušča, da bi navedla imena lončarjev in
njihov dohodek po davčnem popisu iz leta 1750 tudi po naseljih. Ustrezen del
tabele I lepo kaže veliko naraščanje prebivalstva, znotraj njega pa števila
rokodelcev in lončarjev. Omeniti moram tudi, da so v Filovcih že tedaj delovali
lončarji s slovenskimi imeni, medtem ko so imeli v vaseh pokrajine Hetes v
glavnem madžarska. Prebivalstvo trga Dobrovnik je bilo - sodeč po imenih - že
mešano. Maksimalni dohodek vaških lončarjev je znašal 10 ft na leto, a bili so
tudi taki, ki jim ta dejavnost ni prinesla nikakršne koristi.
Dohodek 43 lončarjev iz Dobrovnika je bil po 10 ft, edino Mihäly Gerencser
je imel dvakrat tolikšen, zelo visok dohodek 20 ft.
Skoraj vsi prebivalci tega trga so bili takrat še popolni tlačani in le nekaj je
bilo želarjev. Po vsej verjetnosti so se v glavnem le po en ali dva člana takrat še
številčno velikih družin ali morda kakšen pomočnik ali hlapec ukvarjali z
izdelavo lončene posode, medtem ko so ostali člani družine obdelovali zemljo
in krčevino ali skrbeli za živino.
V gospodinjstvu Janosa Ritocza je na primer - po vsej verjetnosti kakšen
sorodnik - delal kot želar, medtem ko je gospodar imel najeta 2 pomočnika
oz.hlapca, čeprav je imel le malo živine. Po vsej verjetnosti ju je zaposloval v
obrtni dejavnosti.
Očitno se je tudi družina Szakal na veliko ukvarjala z obrtjo, saj so poleg
očeta in sina delali še 3 pomočniki /hlapci?/, čeprav so imeli tudi oni le 3
'5 Rokodelstvo, označeno z besedo faber, sem prevajala kot kovač, kajti izraza faber ferrarius
skoraj nisem zasledila.
l^Županija Somogyjeleta 1719 pa tudi pozneje sprejela več sklepov zoper lončarje iz županije
Sopron in Vas (Železna ž.), ki zamenjujejo svojo posodo za pridelek. Comitatus Simigiensis Statuta
1719, str. 285-86. Primerjaj s T. Hofer, str. 163.
L. Nädasdy, 1982, str. 94. Po ugotovitvah raziskave je bilo v županiji Vas že v 18. st. 5 lončarskih
cehov.
17 AŽZIV. 9/a Conscr. Univ. Ö. 1750.25-54 f. V kraju Josecz ni mogoče ugotoviti,ali jebil lončar
Ferenc Magyar ali Janos Vegh.
18 Videti je, da je popisovalec leta 1750 v Dobrovniku površno opravil svoje delo, saj je komaj
verjetno, da bi rokodelstvo vsem obrtnikom navrglo enak dohodek.
134
Iz zgodovine lončarstva Lendavslcega območja
vprežne živali, 1 kravo in 4 dveletne junice. Žal sta količina jesenskega in
spomladanskega pridelka ter število akovov pridelanega vina zapisana skupaj.
Še trije dru^ rokodelci so delali tedaj v tem trgu: 2 kovača in 1 čevljar. Tudi
oni imajo v popisu po 10 ft dohodka.
V Radmožancih seje od 37 gospodarjev 10 ukvarjalo z izdelovanjem lončene
posode. Svobodnjak Janos Szemet je bil npr. kot lončar najpremožnejši gospodar
v vasi. Imel je celo tri hlapce. Na njegovem posestvu je bilo popisanih 8 glav
vprežne živine, 5 krav, 25 dveletnih junic oz. žrebet, 160 mernikov jesenskega in
170 mernikov spomladanskega pridelka. /Prav gotovo je imel tudi vinograd,
toda pridelek vina so popisovalci prikazali skupaj./ Dohodek iz obrti je bil
odmerjen na 10 tt, enako tudi pri ostalih, manj premožnih lončarjih, od katerih
je bil Janos Bänfi prav tako premožen tlačan, saj je zaposloval 2 hlapca in imel 8
glav vprežne živine in 2 kravi. Enak dohodek pa so zapisali tudi pri Istvanu
Nagyu, čeprav so v njegovem gospodarstvu našli le dve glavi vprežne živine in
dve kravi. Jesenski in spomladanski pridelek - 1555 oz. 845 mernikov - kakor
tudi 208 akovov vina so v Radmožancih prav tako prikazali skupaj. Tega leta
sta delala v vasi tudi en kovač in en čevljar s prav tako po 10 ft dohodka.
Leta 1750 so delali lončarji tudi že po drugih naseljih plemiškega posestva:
v Szombatfi in Szentpeterföldu po 3, v Lenti 2, v Csertalakosu in Salvägyu po
1. V sosednjih slovenskih Strehovcih - tam je živelo tedaj 23 tlačanskih družin -
vidimo po popisu, da je imel lončar Balazs Voprinecz 1 ft dohodka, Ferenc
Turner ali Istvan Lorbert pa po 4 ft dohodka.
Po analizi popisa iz leta 1750 lahko sklepamo, da so obrtniki vozili posodo
na sejem na svojih vozovih oziroma da so z njih prodajali po vaseh. Mnogi so
namreč imeli po 2 do 4 glav vprežne živine in večje število junic. Očitno je bilo
že izoblikovano tržno območje posameznih obrtnikov, čeprav nisem našla
podatkov, ki bi kazali, v katero smer in na kakšne daljave so tedaj vozili svoje
blago.
Kakšno posodo in druge proizvode so takrat izdelovali lončarji, lahko
sklepamo iz odredbe skupščine županije Zala leta 1760, ki določa cene različnih
rokodelskih izdelkov. Ta pri lončarjih posebej obravnava proizvode obrtnikov,
ki izdelujejo črno in glazirano keramiko.20
Domnevati je mogoče, da so v tistem času tudi že posamezni obrtniki
lendavskega območja izdelovali črno keramiko, saj so v jami lončenih črepinj v
Radmožancih leta 1969 našli ostanke črne keramike oziroma druge neglazirane
posode. 21
" Pri Strehovcih besedilo popisa ni jasno.
20 AŽZ, Zapisnik letne skupščine 1760. str. 298,338-339. Po tem ceniku je torej lončar okrog 1760.
izdeloval še vsakovrstno lončenino, celo peči.
Zanimivo je, da so bile pri "fekete mives", "črnih lončarjih" (izdelovalcih črne lončenine) limitirane
cene za glinaste pinte in pütre, pokrovke, lonce za mleko in kuhanje ter za postavljanje neglaziranih
kalnatih peči. Žalski lončarji so torej izdelovali v glavnem to. O zgodovini črne keramike govori tudi
dejstvo, da so "črni lončarji" iz Komaroma že leta 1718 dobili svojo cehovsko listino. Primerjaj z I.
Szabadfalvi, str. 9-10.
21 Zbirka podatkov Muzeja Thüry György v nadaljevanju: MTGY.
A/1796-90. Etnografska zbirka lendavske pokra jine, Radmožanci: podatke sta dala Jenö Kalamjr
in Käroly Ritlop.
135
Edit Kerecsenyi
Fotokopija cenovne limitacije, ki so jo našli v zapisniku županijske skupščine
Zala leta 1760.
136
Iz zgodovine lončarstva Lendavskega območja
137
Edit Kerecsenyi
Tudi po nenavadno visokih cenah glazirane keramike lahko sklepamo, da
jih niso izdelovali množično, saj so jih lahko kupovali le premožnejši kmetje ali
zahtevnejši tržani.
V drugi polovici 18. stoletja je na knežjem posestvu postalo intenzivnejše
prid vomo gospodarstvo, v v zvezi s tem pa se je tudi povečala uporaba delovne
sile tlačanov. Od leta 1760 je zemljiški gospod postavljal čedalje strožje pogoje
za krčenje gozdov in si postopoma prizadeval krčevine vključiti v pridvomo
gospodarstvo. Omejil je pravico tlačanov do želodne paše in pašnje in - kakor v
kraju Lenti - si je po vsej verjetnosti tudi tukaj prizadeval okoristiti se z delom
lončarjev, čeprav dokazov v zvezi s tem še nisem našla. V nekem
veleposestniškem popisu iz leta 1764, ki se nanaša na Lenti, lahko bei^mo
poročilo o številu lončarjev,^^ stanujočih na območju dominija, o razvrstitvi po
kakovosti njihovega dela, o tem, z območja katere vasi dobavljajo glino za
lončenino, in končno, koliko plačajo za zakup zemljišča. ^3
Eksistenčne težave prebivalstva je oteževalo dejstvo, da je bila pokrajina do
leta 1770 že precej pose jena. Izredno veliko migracijo, ki ji lahko sledimo v vsej
državi, opazimo tudi v Zali.^* Tudi v omenjenih naseljih lendavskega območja
je živelo v tistem času že več kot 3500 davčnih zavezancev, kar je bilo šestkrat
toliko kot ob popisu leta 1728. Število rokodelcev se je povečalo petkratno,
lončarjev med njimi desetkratno. Rokodelstvo je v teh vaseh tudi v tistih časih
jomenilo lončarstvo in kovaštvo, precej pa se je povečalo tudi število čevljarjev,
crojačev in krznarjev, torej obrtnikov oblačilne stroke. Večina rokodelcev -
razen lončarjev in kovačev - je delala v središču veleposestva, v Lendavi,
medtem ko so lončarji tudi takrat delovali predvsem v krajih, kot so: Dobrovnik
/65/, Bödehäza /15/, Radmožanci in Gäborjänhäza /9-9/, Žitkovci /7/,
Szijärtöhäza /6/ in celo na Kobilju so se pojavili prvi mojstri te obrti /tabela I/.
22 V narečju lendavskega območja imenuje lončarje v glavnem: göröncser, gerencser. Nekoč je
bilo še posebno tako, zato so zelo pogosta osebna imena: Gerencser. V Radmožancih npr. lahko
zasledimo gospodarja s tem imenom leta 1703, v Radmožancih in Dobrovniku 1711. Seveda pa ne
vemo, kdaj je ime poklica posta lo družinsko ime. AŽZ IV.9/a. Conscr.
Univ., str. 1703 in 1711.
23Državni arhiv Budimpešta, v nadaljevanju: DA. P.Rsz.
285. Fasc. M. No. 568., fol. 300 ali 76.točka, 1764.
2< V letih 1745-1826 je 27 gospodarjev, ki so se rodili v drugih krajih županije Zala, zaprosilo,
da bi jih sprejeli med meščane Nagykanizse, med njimi tudi Janos Urban, ki se je rodil v Lendavi.
Leta 1768 je opravil meščansko zaprisego tudi krojaški mojster Jözsef Kellner, ki seje prav tako rodil
v Lendavi.
MTGY A/1081-79.
Pripomniti želim,da je vletih 1745-1826 zapriseglo sorazmerno malo, vsega 15 lončarjev. Med njimi
so bili 4 iz Kanizse, 3 iz županije Vas (Železne), 1 se je rodil v Varaždinu, ostali pa so bili rojeni v
bolj oddaljenih krajih oziroma v tujini /pri 3 osebah je kraj rojstva neznan/.
E. Kerecsenyi, 1978. Podatki..., str. 115-132 MTGY A/1081-79.
25 Od 208 lončarjev, popisanih 1770. v županiji Zala, jih je 133 delalo v lendavski pokrajini.
E. Kerecsenyi, 1976, str. 79-95.
AŽZ IV 9/a. Conscr. Univ. 46/52,46/55 in 46/57,1770.
26E. Kerecsenyi, 1978. Oblačilna obrt..., str. 217-232
138
Iz zgodovine lončarstva Lendavskega območja
Izmed bolj oddaljenih vasi plemiškega posestva je leta 1770 delal v Bogojini
1 lončar: zelo reven Ferenc Horvath z 1,50 ft dohodka, v Motvarjevcih prav tako
eden, v Reszneku dva, v kraju Lentiszombatfa pa osem. ^7
Popis iz leta 1770 se zelo podrobno ukvarja z odmero davčne osnove
podložnikov, razčlenjujoč jih na družine in znotraj njih na davčne obvezance.
Prikazuje tudi število družinskih članov, vendar samo starejše od 16 let. Iz teh,
že zanesljivih, čeprav tu in tam težko čitljivih podatkov lahko sklepamo, da so
posamezni obrtniki v Dobrovniku in v ostalih lončarskih vaseh proizvajali na
različni kakovostni ravni in z različno intenziteto, dohodek iz njihovega dela je
bil namreč zelo različen. Izpisek spodaj prikazuje dohodek dobrovniških
lončarjev za leto 1770.
Hkrati pa je bil skupni letni dohodek treh tukajšnjih kovačev 5,50 ft,
čevljarjev 1,50 ft, izdelova cev škornjev 2 ft in le dohodek daleč naokrog edinega
jermenarja je dosegel 6 ft. ^8
Z vzorcem, vzetim na podlagi dohodka, sem pogledala gmotni položaj ene
izmed lončarskih družin, ki je dobro uspevala, in dveh dinižin, ki sta bili po
navedbah brez dohodka. Janos Szakaly npr. je bil z 10 ft dohodka eden
najpremožnejših gospodarjev v trgu, in videti je, da je pri njem še obstajala
organizacija velike družine, saj je živelo skupaj 12 polnoletnih družinskih članov
/starejših od 16 let/, od katerih je bilo 7 davkoplačevalcev. Imeli so 4 glave
vprežne živine, 2 kravi mlekarici, 1 dveletno junico, 9 prašičev in ovce, na polju
pa so pridelali 12 keblov pšenice, 20 keblov rži, poldrugi kebel ovsa, 3 keble ajde
in za 7 vozov sena. V vinogradu, velikem "za 9 kopačev",pa so pridelali prav
toliko balonov vina. /Ta družina je od leta 1750 dajala trgu lončarje v vsakem
raziskovanem obdobju./
27 V naselju Josecz so delali tedaj 4 lončarji, v Kamovcih 3, v Gäborjänhäzi, Mostju in v
predmestju Lendave pa po 1 lončar. Lendavčan Imre Soös je imel 3 ft dohodka iz dela.
Pri seštevanju rokodelcev sem poleg mlinarjev, ki sem jih izpustila že prej, zanemarila tudi kirurga,
žganja rja, dimnikarja in druge podobne davčne obvezance, ki niso bili rokodelci.
AZZ IV.9/a Conscr. Univ. 46/55,46/52 in 46/57.
2* Ta prikaz jasno priča o pomenu lončarstva v družbenem življenju Dobrovnika in potrjuje
našo domnevo, da je bil dobrovniški lončarski ceh že leta 1770 pomemben organ za zastopanje
interesov.
AŽZ IV. 9/a. Conscr. Univ. 46/55,1770.
239
Edit Kerecsenyi
Zamisliti pa se moramo nad tem, da je leta 1771 ta ista družina izkazala 1 ft
dohodka iz obrti, in presenetljivo je tudi to, da je bil tistega leta najvišji dohodek
vseh lončarjev v trgu 5 ft, povprečje pa le 1-3 ft. /Tudi kmetijska proizvodnja je
bila povsod precej slabša./ 29
V hiši drugega premožnega gospodarja, Istvana Deäka je leta 1770 živelo
skupaj 6 odraslih družinskih članov, od katerih so bili 4 davkoplačevalci. Imeli
so 4 glave vprežne živine, 1 kravo, 3 dveletne junice in 8 prašičev /morda ovce/.
Popisanih je bilo 12 mernikov pšenice, 14 mernikov rži in 2 mernika ovsa. Na
travnikih so pridelali 5 vozov sena in 1 voz otave, v vinogradu "za 12 kopačev"
pa 12 balonov vina. Iz lončarstva ni bilo izkazanega dohodka. V naslednjem letu
pa so imeli po popisu 3 ft dohodka.
Istvan Pozsgai ni mogel delati prav dolgo, očitno zato, ker mu je obrt le tu
in tam navrgla kakšen dobiček, čeprav bi močno potreboval postranski
dohodek, saj je imel v družini 4 odrasle člane z 2 davkoplačevalcema, medtem
Murskosoboški muzej
(v nadaljevanju: MM), E.135. Znotraj
zeleno glaziran čeber, s petimi obroči,
z vtisnjeno letnico 1742. Višina 41 cm,
premer podstavka: 18 cm.
29 AŽZ IV. 9/a. Conscr. Univ. 46/42,1771.
140
Iz zgodovine lončarstva Lendavskega območja
Grajski muzej Lendava
(v nadaljevanju: GML), 16.3.88. Zunaj
in znotraj glaziran čeber s tremi
obroči, izdelan okrog leta 1880, iz
Kamovcev. Višina: 28,8 cm, premer
podstavka: 14,5 cm.
ko je imel presenetljivo malo živine in zemlje. Tudi v "vinogradu za 4 kopače"
je pridelal vsega 3 balone in pol vina. Verjetno je zaradi revščine poskušal še
naprej z lončarijo, ki mu je leta 1771 navrgla skromen 1 ft dohodka.
Primerjava dveh zaporednih popisov v letih 1770 in 1771 dokazuje, da je
treba podatke popisa jemati s pridržkom in da lahko natančneje sklepamo le ob
primerjavi več zaporednih let.
Pri preučevanju materialnega položaja dobrovniških lončarjev pa moramo
vsekakor upoštevati tudi to, da je po urbarju iz leta 1767 živelo v trgu 125
zakupniških želarjev s hišo in 4 brez hiše, na voljo pa so imeli vsega 68 oralov
vrtov in 669 oralov zakupniške orne zemlje oziroma 335 oralov travnikov.
Tudi te okoliščine so lahko bile razlog tega, da je bilo toliko prebivalcev tega
naselja prisiljenih poiskati dodatni zaslužek v lončarstvu ali v kakšni drugi obrti.
V nadaljnem preučevanju zgodovine lončarstva v Dobrovniku lahko
vidimo, da je leta 1792 bilo od 109 želarjev davčnih zavezancev 44 rokodelcev,
med njimi 41 lončarjev, 2 jermenarja, 1 naziv poklica pa je nečitljiv. Lončarji so
opravljali obrt razvrščeni v tri razrede in so imeli v glavnem 2-3, včasih 4 vprežne
konje. A tudi revnejši so imeli po eno kravo in 1-2 glav mlade govedi. Na splošno
je z gospodarjem delal tudi eden izmed njegovih bratov ali odraslih sinov. 31
Leta 1824je poleg 54 kmetov tlačanov plačevalo davek tudi 12 njihovih sinov
oziroma 17 bratov ter 17 želarjev s hišo in 3 želarji brez hiše. Eden izmed
obrtnikov je imel tudi hlapca. Med kmeti je bilo 34 lončarjev, 2 kovača, 1 jermenar
in 1 mesar. V naselju je bilo tedaj skupaj 99 konj, 46 vprežnih volov, 105 krav
molznic in 38 glav mlade govedi. Vsi rokodelci so bili razvrščeni v III. razred in
živeli so prav tako v tretjerazrednih hišah.
Leta 1845jebiloobubožanje trga že očitno. Tedaj je tu živelo 59 podložnikov
/z njimi je stanovalo njihovih 20 odraslih sinov oziroma 12 bratov/, 16 želarjev
30 I. Felhö, 1970, 368, str. 380-381.
31 Davčni popisi županije Zala iz let 1773-1848 so ohranjeni, žal bolj ali manj pomanjkljivo. V
njih so vrzeli,zato nisem mogla obravnavali davčnih popisov vedno istjh let.
AŽZ IV/9/b. Davčni popis v Dobrovniku v lelih 1792, 1824 in 1845. Žal pa iz teh popisov ni več
razviden dohodek iz obrti.
241
Edit Kerecsenyi
S hišo in 4 brez hiše, skupaj 94 davčnih zaveznikov zakupnikov. Med njimi je
bilo le 29 lončarjev, 1 pa je deloval kot mesar. Presenetljivo mnogo je bilo
vinogradniških posestnikov, ekstraneusov. Vsi obrtniki so bili brez sprememb
razvrščeni v III. razred.
Pri prikazu družbenih razmer in položaja lončarjev v eni izmed
najznaalnejših vasi pokrajine Hetes, v Radmožancih, poglejmo najprej, kako je
bilo v času urejanja zakupništva leta 1767! Na devetnajstih 24/32-inskih
zakupniških kmetijah je živelo tedaj 31 tlačanov, 19 želarjev s hišo in 2 želarja
bi^z nje, s povprečno parcelo 0,65. Spadali so v II. razred.
Ker popis vasi za leto 1770 trenutno ni dosegljiv, sem obdelala davčne popise
od leta 1773 do 1840. V njih je za nas najpomembnejše to, da je bilo vseh 8
radmožanskih lončarjev, Id so jih leta 1773 na podlagi premoženjskega stanja
uvrstili v II. razred, kasneje evidentiranih v II. razredu, nisem pa odkrila
nobenega razloga za to kakovostno spremembo. Zanimivo bo torej pogledati
gospodarsko in premoženjsko stanje lončarskih družin leta 1773 in nato leta
1834. 33
Veli- Obrtn. ime kost  in s kom kme- je stano-tije    val leta po     1773 urbaiju	Konj	Molznih krav	Mladih živali	Orne zem-Ije	travnik, koscev	Skupni davek
1/4   Istok Antal						
z bratom	2	1	2	3	2	7,11 ft
ž      Ferenc Bogdan	2	1	1	1	1	4,19 ft
1/4   Peter Filep						
z 2 bratoma	2	1	1	5	1,5	7,59 ft
?     Janos Magyar						
z bratom	2	1	2	12	6	9,52 ft
8/8   Mihäly Nagy						
z 2 sinovoma	1	2	3	8	2	10,27 ft
1/2   György Szomi						
s sinom in						
hčerko	3	2	1	8	2,5	9,57 ft
7/8   Tamas Szomi						
z bratom	4	3	4	18	5	13,83 ft
3/8   Istvan Varga						
s sinom	2	1	1	6	2	6,43 ft
Skupaj: 8 oseb	18	12	15	61	22	68,51 ft
Vedeti pa moramo, da je bil dohodek Tamäsa Szomija in njegovega brata
višji verjetno zato, ker sta imela tudi 1/4 deleža v mlinu. In ker imena Janosa
321. Felho, 1970, str. 396-397.
AŽZ, str.36, g. Sl.škatla. Urbarji dolnjelendavskega veleposestva.
33 AŽZ IV.9/b. Davčni popisi Radmožancev.
242
Iz zgodovine lončarstva Lendavskega območja
Magyarja ni v urbarju, nisem mogla označiti, ali je ob popisu imel zakupniško
zemljo ali ne. Vsi so obdelovali prvo- in drugorazredno orno zemljo in
drugorazredne travnike. Vinograde so si kot ekstraneusi pridobili v glavnem v
Lendavskih goricah.
Davčni popisi vasi iz let 1799 in 1804 ne povedo nič posebno novega.
Kvečjemu preseneča to, zakaj so bili v prejšnjih obdobjih popisani samo 4
mojstri, čeprav - kot je videti - tudi drugi niso opustili obrti. Premožni lončarji
so imeli tudi dalje po 4 oz. 2 konja, včasih tudi vole, a tudi želarji so si
prizadevali,da bi imeli vsaj po enega konja, da bi lahko svojo lončenino sami
razvažali po vaseh.
Davčni popis iz leta 1834 so - po sklepu prvega resničnega reformskega
parlamenta, ki se je sestal leta 1832 - vodili že v madžarskem jeziku in so 7
ončarjev povsod pisali kot lončarje. V Radmožancih je takrat plačevalo davek
24 podložniških gospodarjev, njihovih 9 sinov in 13 bratov ter 9 želarjev, ki so
prebivali v 38 hišah. Povprečni davek je znašal 12,14 ft, največ davka je plačal
kolar Pal Biro: 37,52 ft, najmanj pa odsluženi vojak: 27 krajcarjev. Z
gospodarskimi razmerami lončarjev nas seznanja spodnji prikaz. Presenetljivo,
da je tudi Jözsef Simon kot želar imel konje, čeprav je krmo zanje moral bodisi
kupovati ali zamenjati z lončenino.
Pa si oglejmo gospodarske razmere naših lončarjev leta 1834!
Ime lončarja in s kom je stanoval	Volov	Konj	Krav molznic	Orne zemlje v oralih	Travn. v koscih	Davek skup. v ft
György Agg	-	4	1	18	6,5	17,33
György Rudas z						
2 sinovoma	2	4	2	19	9	23,10
Peter Biro						
z bratom	-	4	2	11	4,5	16,39
Istvan Vat^a						
z bratom	-	4	2	13	5	17,48
Peter Szomi						
z bratom	2	4	1	24	6	22,52
Jözsef Füle						
s sinom	-	4	2	21	2	19,26
Jözsef Simon	-	2	1	2,5	1,5	7,10
Povprečni davek lončarjev je torej znašal 17,60 ft, medtem ko je bil davek
vaške skupnosti 12,14 ft. Davek po vinogradu so plačevali v tisti vasi, kamor je
spadala posest.
Pozneje je število lončarjev v Radmožancih še dalje upadalo. Leta 1840 so od
42 davčnih zavezancev v tej stroki delali le še 4, leta 1842 pa 2. Poznejši popisi
so že pomanjkljivi, rokodelcev ne označujejo več, 2Mto jih tudi nisem upoštevala.
Po dozdevno trdnem gmotnem položaju lončarjev tlačanov lahko sklepamo, da
jih - v primerjavi s pozneje obravnavanimi Kobiljčani in Filovčani - v lončarjenje
ni silila skrb za vsakdanji kruh, ampak želja po večjem dohodku - in morda
ljubezen do te obrti. In čeprav se je število popisanih lončarjev z leti precej
143
Edit Kerecsenyi
spreminjalo, so se pi^možne družine: Magyar, Füle, Biro, Szomi in Varga, izroda
V rod ukvarjale s to stroko in vidno bogatele.
Danes v Radmožancih le še nekaj starejših ve, da so se njihovi predniki
ukvarjali tudi z lončarstvom. V vasi oz. v njenem severozahodnem delu je
šestdesetletni Jenö Kalamär pokazal tudi dve, zdaj že skoraj popolnoma zasuti
jami, v katerih so po pripovedovanju nekoč kopali glino. Ti jami sta bili pred 50
leti še tako globoki in sta se po deževju in ob naraslih vodah tako napolnili, da
je pripovedovalec kot otrok lovil s košaro ribe v njih. Več starejših gospodarjev
se spominja, da so kot šolarji pri ročnem delu oblikovali npr. živali za
betlehemske jaslice iz gline, ki so jo kopali v prej omenjenih jamah. ^
V drugi značilni vasi pokrajine Hetes: v Žitkovcih, ki ležijo v soseščini
Dobrovnika, je v letih od 1770 do 1810 delalo razmeroma dosti in številčno precej
stalnih lončarjev. Po urbaiju izleta 1767je na osmih 24/32-inskih kmetijah živelo
tukaj 13 kajžaijev, 7 želarjev s hišo in 3 brez hiše, povprečna velikost kmetije je
MM. ER 1209. Neglazirana platnena
kropnjača (parov) in njen del z
vtisnjeno letnico 1809. Gornji
Petrovci. Višina: 60 cm, premer
podstavka: 27,5 cm.
34 Po spominih Jenöja Kalamärja in drugih prebiv alcev Radmožancev. MTGY. A/1796-90.
144
Iz zgodovine lončarstva Lendavskega območja
znašala 0,67. V vaseh, uvrščenih v II. kategorijo, je en del podložnikov živel
razmeroma dobro. ^5
Leta 1770 je od 27 družin - z 68 davkoplačevalci - v tej vasici bilo 10
rokodelcev, med njimi 8 lončarjev s sorazmerno visokim skupnim dohodkom:
60 ft. Eden izmed njih je resda delal tudi kot kovač, zato je znašal njegov skupni
dohodek 12 ft. Delal pa je tudi še drug kovač z 2 ft dohodka in čevljar s 3 ft
dohodka. Popisovalec je v opombi zapisal, da prebivalci vasi brez težav prodajo
svoje pridelke in izdelke.
Ob popisu leta 1771 so v 20 podložniških gospodinjstvih upoštevali 130
odraslih družinskih članov s 74 davčnimi zavezanci. Izmed njih so v 10 spodaj
navedenih družinah delali lončarji, katerih delo je navrglo skupaj 27 ft dtihodka.
Njihov gmotni položaj osvetljuje tale prikaz:
1. kolona: Ime lončarja
2. kolona: Število družinskih članov
3. kolona: Davčnih zavezancev
4. kolona: Vprežne živine
5. kolona: Molznih krav
6. kolona: Pšenice v mericah
7. kolona: Rži v mericah
8. kolona: Drugega zrnja v mericah
9. kolona: Sena v vozovih
10. kolona: Dohodek iz obrti
11. kolona: Skupni davek, ft/kr.
1	2	3	4	5	6	7	8	9	10	11	12
Brat											
Istvana Szomija	7	5	4	2	8	10	5	4	2	3	8,3/8
Mihäly Vegi	6	3	-	1	-	2	-	-	1	2	3,2/8
Peter Bango	6	4	2	1	4	8	7	5	-	1	5,1/8
Janos Mikola	5	2	-	2	-	-	1	-	-	1	2,6/8
Brat											3,1/8
Tamäsa Nagya	5	4	-	1	-	2	-	1	2	2	
Jänos Bän	9	7	5	2	8	10	7	6	2	4	10,-
Läszlö Mikola	3	2	-	1	-	-	-	1	1	5	2,5/8
Peter Kiräly	5	2	-	1	-	1	-	-	1	3	1,5/8
Sin Jozsefa											9,1/8
Läszla	12	7	4	2	5	8	10	3	2	5	
Brat Miklosa											9,2/8
Veghija	10	5	5	3	6	10	13	4	3	1	
Skupaj:	68	37	20	16	31	51	43	24	16	27	55,2/8
351. Felhö, 1970, Str. 406-407.
36 AŽZ IV. 9/a. Conscr. Univ. 46/52,1770..
U5
Edit Kerecsenyi
GML 86.5.2. Neglazirana kropnjača z
debelimi stenami iz Gančan. Izdelana
pred 1900 na Kobilju. Višina: 72 cm.
premer podstavka: 35 cm.
Najuspešneje sta torej lončarila želar Laszlo Mikola in sin premožnega
Joszefa Laszla, ki je živel v veliki družini. ^7
Davčni popisi Žitkovec so se v glavnem ohranili. Ker so jih vodili skrbneje,
sem jemala vzorce v gostejših periodah od povprečja, da bi ugotovila, kdaj je
kateri izmed obrtnikov začasno opustil obrtno dejavnost oziroma kdaj je izginilo
njegovo ime iz popisa lončarjev. Istvan Boda je npr. bil leta 1775 še čevljar, leta
1778 in nato še 10 let pa lončar /tabela IV./. Rezultati: od leta 1770 do 1810 je
bilo število obrtrükov približno isto, po tem pa je do leta 1845 - kakor tudi
prebivalstvo vasice - postopoma upadalo. Leta 1827 so npr. popisali le še 12
gospodarjev, med katerimi je poleg 5 lončarjev delal tudi en strugar.
Žal, davčni popisi tu niso vsebovali dohodkov, ki so jih dosegli z
rokodelstvom. O pomenu in organiziranosti lončarstva vasice pa priča vpis v
dobrovniško rimskokatoliško mrliško matično knjigo leta 1841, po kateri je bil
mož2.januarja preminule Kate Lukacs, Miklos Kiräly, cehovski mojster.^* In ker
je bil v Žitkovcih le tu in tam kakšen rokodelec, ki bi se ukvarjal z drugo obrtjo,
lahko zanesljivo trdimo, da je leta 1827 oz. 1838 v davčnem popisu zapisani
lončar Miklos Kiräly ista oseba z ovdovelim cehovskim mojstrom, ki je bil
naveden v tem letu. Ob tem bi pripomnila, da v vasici zasledimo tudi v poznejših
letih, celo leta 1845, lončarja z imenom Miklos Kiräly, s katerim je stanoval tudi
njegov odrasli sin. Takrat je bil on najpremožnejši gospodar v vasici s skupnim
davkom 15,56 ft. V istem letu je imel tudi kovač skoraj enako gospodarsko stanje,
oba sta imela po dva para vprežnih konj, približno 10 oralov drugo- in
tretjerazredne orne zemlje, blizu 5 oralov senožeti in vsak po vinograd "za šest
kopačev". ^9
Sosedna vas Žitkovcev Bödehäza, prav tako v pokrajini Hetes, je bila
razmeroma premožno in enako pomembno lončarsko naselje, saj je živelo v
kraju, ki je bil po urbarju iz leta 1767 uvrščen v Il.razred, 18 kajžarjev in 1 želar
s hišo na 14 celih 20/32 kmetije, povprečna velikost kmetije je torej znašala 0,81
37 AŽZ IV. 9/a. Conscr. Univ. 46/42,1771.
3« Dobrovniška rimskokatoliška cerkvena matična knjiga, str. 141.
39 AŽZ IV. 9/b. Davčni popisi Žitkovcev v letih 1827,1838 in 1845.
«I. Felhö, 1970, str. 378-379.
146
Iz zgodovine lončarstva Lendavskega območja
Leta 1750 - kot smo videli - je bilo popisanih 7 lončarjev, katerih število se je do
leta 1770 povečalo na 15, njihovo delo pa je navrglo skupno 71 ft dohodka.'*' V
davčnem popisu leta 1773 beremo imena 21 davčnih zavezancev, med katerimi
je bilo 14 lončarjev, 1 pa kovač. Večina lončarjev je tudi takrat imela po en par
konj ali vsaj po en par volov. Obdelovali so prvo- in drugorazredno zemljo,
drugo- in tretjerazredne travnike pa tudi večje in manjše vinograde. /tabela V. /
Ne poznamo razloga, vendar je kmalu zatem tudi tukaj - enako v Žitkovcih
- postopoma upadalo število davčnih zavezancev, z njimi pa tudi število
lončarjev. Leta 1827 so npr. popisali 12 gospodarjev, leta 1838 pa le 11 s 4 oziroma
z 2 lončarjema. Najpremožnejši med njimi je bil Istvan Fejer, ki je imel 1 kravo
in 3 konje, obdeloval pa je 18 oralov prvo- oz. drugorazredne orne zemlje,
travnik za 9 koscev in tretjerazreden vinograd za 11 kopačev. Za vse to je
plačeval 21,36 ft davka. *2
MM. E. 138. Znotraj glaziran čeber s 5
obroči in z izbočeno letnico 1862 ob
strani. Najdišče neznano. Višina: 35,5
cm, premer podstavka: 15,5 cm.
41 AŽZ IV. 9/a. Conscr. Univ. 1750 in 46/52,1770.
42 Tu in dalje so davčni popisi ustreznih let za Bödehäza. AŽZ IV. 9/b.
147
Edit Kerecsenyi
Zanimivo je pripomniti, da je bil v letih 1820 do 1830 popisan Jozsef Nagy
zdaj kot lončar zdaj kot faber tudi v letih, ki so si sledila, kar pa ni bilo naključje
ali malomarnost, saj stoji ob imenu gospodarja, popisanega pred njim ali za njim,
oznaka figulus, kar je bil naziv za lončarja. Do tistega časa so se poslabšale tudi
gospodarske razmere vasice, saj je od 14 davčnih zavezancev 5 postalo želarjev.
Od leta 1839 v davčnih popisih tudi tukaj niso izpolnjevali rubrik za
obrt,zato se ne ukvarjam z njimi.
Prebivalce Kobilja, ki leži severovzhodno od Dobrovnika ob madžarski meji,
so - vsaj deloma - življenjske razmere prisilile k temu, da so se začeli ukvarjati z
lončarstvom. Območje vasi je bilo zaradi turških pustošenj dolga leta
neobljudeno, pusto in so ga leta 1728 od lendavskega veleposestnika vzeli v
zakup svobodnjaki iz Szentgyörgyvölgya. Aprila 1747 pa je območje Kobilja vzel
v zakup Mihäly Toplak za 500 renskih ft in ga naselil s slovenskimi podložniki
Po tem je bil kraj hitro poseljen, tako da je v času zakupniških reform Marije
Terezije živelo na 19 celih 20/32 kmetije tukaj že 28 kajžarjev, 4 želarji s hišo in
2 želarja brez hiše. Čeprav je bila povprečna velikost kmetije tedaj še razmeroma
velika: 0,70, je bila tretjerazredna, ilovnata zemlja le malo rodovitna in ni mogla
zagotoviti dovolj hrane številčnim družinam.
Do leta 1770 je število prebivalcev še dalje naraščalo in je v vasi živelo že 40
družin. Med njimi so bili 4 lončarji s 7 ft skupnega dohodka, ki je izviral iz obrti,
in en mlinar, ki je opravljal hkrati tudi čevljarsko delo. Z mlinarstvom so se
ukvarjali tudi drugi podložniki    /tabela VI/.
Naslednjega leta, 1771, sta bila med uspešnimi lončarji popisana tudi
György Berdin in Peter Ferenczek. Kakor lahko vidimo iz naslednje
razpredelnice, so, razen Martona Sabjäna, spadali vsi med premožnejše
podložnike.
1. kolona: Ime lončarja
2. kolona: Število družinskih članov
3. kolona: Davčnih zavezancev
4. kolona: Vprežne živine
5. kolona: Molznih krav
6. kolona: Pšenice, v mericah
7. kolona: Rži, v mericah
8. kolona: Drugih pridelkov v zrnju, v mericah
9. kolona: Sena, v vozovih
10. kolona: Vina, v balonih
11. kolona: Dohodek iz obrti
12. kolona: Skupni davek ft/kr.
43 DA p. 108. Rep. 38. fasc. H. No. 458 in 1748.
Zbomilc občine Lendava, Lendava 1981, str. 52.
44 L Felliö, 1970, str. 388-389.
45 AŽZ IV. 9/a Conscr. Univ. 46/55, 1770.
148
Iz zgodovine lončarstva Lendavskega območja
	1	2	3	4	5	6	7	8	9	10	11	12
Marlon												
Sabjän	4	2	-	1	-	-	-	0,5		3	2	4/8
Istvan												
Puan	6	3	2	1	-	5	6	2	_	5	4	4/8
György												
Berdin	5	2	2	1	4	7	11	3	1	3	4	6/8
Peter												
Ferenczek												
in sin	7	3	3	2	5	9	11	4	2	3	6	6/8
Jözsef												
Vugrinec												
in brat	9	5	2	1	4	10	11	2	2	3	6	1/8
György												
Bukovec	5	3	2	1	3	7	11	2	1	3	5	2/8
Skupaj:	6	36	18	11	7	16	38	50	13,5	6	20	29 7/8
V vasi je živelo tedaj 37 družin s 143 družinskimi člani in 87 davčnimi
zavezanci. Skupno je bilo izkazano: 50 glav vprežne živine, 35 krav, 53 prašičev
in 56 mernikov pšenice, 178 mernikov rži, 210 mernikov prosa in za 68,5 vozov
sena. V njihovih vinogradih so pridelali le 24 balonov vina. V vasi pa je delal
tudi en kovač z 2 ft dohodka in 1 gumbar brez dohodka, ki bi ga bi o mogoče
izkazati.** Lončarji so torej tedaj in tudi pozneje intenzivno gospodarili v skladu
z možnostmi.
V 19. stoletju je to naselje poleg Dobrovnika in Filovcev postalo
najpomembnejša lončarska vas, zato so se obrtniki združili v samostojne cehe.
In čeprav je bila vas dolga leta podružnica Dobrovnika in je v rimskokatoliških
cerkvenih matičnih knjigah zapisanih več zakonskih zvez med prebivalci,
povezovali pa so jih tudi živahni gospodarski stiki, je Kobilje vseskozi ohranilo
svojevrstno podobo lončarskega naselja.
Večina lončarjev je v tistih časih imela po 1-2 para konj, sicer pa vsaj po dva
vola, očitno zato, da so lahko sami vozili svoje blago na sejme. Leta 1804 npr. se
je na Kobilju od 48 gospodarjev ukvarjalo z lončarstvom 19. Od njih so štirje
imeli po 2 para konj, dva po 1 par, drugi štirje po 3 pare, pet pa po 1 par volov.
Samo štirje lončarji-želarji so bili brez vprežne živine. Vsi so bili vedno uvrščeni
v 111. razred obrtnikov in so živeli v tretjerazrednih hišah.'*^
Posebno dragocen je za nas davčni popis Kobilja za leto 1846, v katerem je
popisovalec od 45 podložniških gospodarjev označil 9 kot "gerentser" (lončar)
in 13 kot "fazekas" ( ončar). Imena obrtnikov, pomembnejši podatki o njihovih
gospodarstvih ter popisan davek po vrstnem redu popisa:
« AŽZ IV. 9/a Conscr. Univ. 46/42, 1771.
47 AŽZ IV. 9/b Davčni popis za Kobilje leta 1804.
*8 M. Kresz, 1960. 301. Današnje narečje lendav sicega območja ne dela razlik med besedama
"fazekas" in "gerencser" (lončar), čeprav nekateri menijo, da so "gerencser" imenovali lončarje, ki so
povečini izdelovali vaško posodo, "fazekas" pa mestno.
U9
Edit Kerecsenyi
Priicaz na posebnem listu. Tabela VII!
Blizu 13 ft velik povprečni letni davek kaže, da so lončarji te vasi s prodajo
svoje lončenine - kljub slabim gospodarskim razmeram - dokaj dobro živeli.
Ferenc Borden s skoraj najvišjim davkom je bil mojster lončarskega ceha, ki ga
bom omenila tudi pri opisu cehovskega življenja.
Končno je treba spregovoriti tudi o Filovcih in o filovskih lončarjih, čeprav
imamo o njih, žal, zelo malo podatkov. Na srečo so v popisih iz let 1750,1770 in
1771 še našteti rokodelci tega naselja po poklicih, medtem ko so poznejše rubrike
davčnih popisov, posebno za 19.st., izpolnili površno - kakor tudi za druga
naselja - zato lahko le tu in tam ugotovimo, v kateri obrtniški panogi je deloval
rokodelec v določenem letu in s kakšnim dohodkom /tabela VIII/.
V času urbarja iz leta 1767 je na 7 celih 12/32 kmetije živelo 33 tlačanov, 13
želarjev s hišo in 1 želar brez hiše. Povprečna velikost kmetije je bila 0,43, a
malovredna, tretjerazredna ilovnata zemlja je le slabo rodila in velikim
družinam ni zagotavljala vsakdanjega kruha.
V tej vasi so torej živeli razmeroma revni slovenski podložniki. V njej so leta
1750 oziroma 1770 delali ti lončarji s prikazanim dohodkom in z večjim ali
manjšim gospodarstvom.
1750		1770	
Istvan Lovrencsics	8 ft	Mihäly Lovrencsics 5 ft	
György Csemel	5 ft	Miklos Csertena	0,25 ft
Mihäly Szerpäcs	8 ft	Ferenc Csertena	0,50 ft
Berden György	8 ft	Traitgyek Mihäly	2 ft
Jänos ? Hokonyäk	8 ft	Istvan Ivanics	2 ft
Mihäly Nemeth	8 ft	Mihäly Nemeth	3 ft
		Fülöp Nemeth	1 ft
Leta 1770 je torej popisovalec navedel presenetljivo nizek dobiček
rokodelcev, o popisu iz leta 1750 pa smo že poprej ugotovili, da je bil glede
GML 88.5.44. Čeber iz Kamovcev iz
približno 1880. leta. Notranjost in en
del zunanjosti je rumenorjavo
pegasto glaziran. Pokrov se je razbil
pred približno 30 leti. Izdelan v
Dobrovniku. Višina: 38,5 cm, premer:
17,5 cm.
491. Felhö, 1970, str. 382-383,
150
Iz zgodovine lončarstva Lendavskega območja
dohodka površno izpolnjen, /Pripomniti je treba, da je leta 1770 v vasi delal
tudi en sodar z 1 ft dohodka, en čevljar s 3 ft in trije tkalci s skupno 1 ft in 35
krajcarji prav tako skromnega dohodka./ Zanimivo je tudi, da pri Miklosu
Cserteni leta 1771 niso več označili, da se ukvarja tudi z rokodelstvom,
upoštevana je bila samo kmetijska dejavnost. Enako kakor za Žitkovce in Kobilje
tudi tukaj navajam tisti del davčnega popisa iz leta 1771, ki se nanaša na lončarje.
1. kolona: Ime lončarja
2. kolona: Število družinskih članov
3. kolona: Davčnih zavezancev
4. kolona: Vprežne živine
5. kolona: Molznih krav
6. kolona: Pšenice, v mericah
7. kolona: Rži, v mericah
8. kolona: Drtugega zrnja, v mericah
9. kolona: Sena, v vozovih
10. kolona:  Vina, v balonih
11. kolona:  Dohodek iz obrti
12. kolona: Davek skupaj ft/kr.
Ti obrtniki so se med tedaj popisanimi 132 podložniki-davkoplačevalci v 52
gospodinjstvih šteli med premožnejše. 5'
Izmed že prej omenjenih davčnih popisov je treba spregovoriti o popisu v
letih 1800-1802. Od 54 obdavčenih družinskih poglavarjev - od katerih je že 15
bilo želarjev - sta po dva v vseh treh letih tudi lončarila in sta po gmotnem
položaju spadala v III. razred. Med njimi je Ferenc Ivanics delal s sinom. V
svojem gospodarstvu sta imela 2 vprežna vola in 1 kravo, obdelovala pa sta le 2
orala drugorazredne orne zemlje, drugorazreden travnik za 1 kosca in
drugorazreden vinograd za 6 kopačev. Imel je razmeroma nizek skupni letni
davek, kije zna.šal 4,25 ft. Mihäly Oslai je živel z bratom. Imela sta dva vola, dva
konja in tri krave molznice, obdelovala pa sta 13 oralov drugo- dočetrtorazredne
50 AŽZ IV. 9/a Conscr. Univ. 46/55,1770.
51 AŽZ IV. 9/a Conscr. Univ. 46/42, 1771.
151
Edit Kerecsenyi
orne zemlje, drugorazreden travnik za 6 koscev in drugorazreden vinograd za
7 kopačev. Njun skupni davek je znašal 16,47 ft in sta spadala med
najpremožnejše gospodarje v vasi.
V naslednjih desetletjih je bilo v Filovcih čedalje več želarjev in o rokodelcih
ne vemo ničesar več. Zakupniki so povečini obdelovali zemljo, ki je bila uvrščena
v III. do IV. razred. Do leta 1846 je osiromašenje postalo tako hudo, da so
podložniki imeli še komaj kakšnega konja in so zemljo obdelovali z vprežnimi
voli. Vsaka hiša je imela kvečjemu po 1 kravo. Od 53 obdavčenih gospodinjstev
je bilo le še 22 kajžarjev, 21 pa je bilo želarjev. Skupno so obdelovali 70 oralov
drugorazredne, 83 oralov tretjerazred ne in 17 oralov četrtorazredne orne zemlje,
69 oralov drugo- do tretjerazrednega travnika in vinograd za 2-10 kopačev po
družini /samo 4 gospodarji so imeli več/.
MM E137. Neglaziran čeber s 4 ročno
stiskanimi obroči, z letnico 1891 in z
monogramom. Beltinci.Višina 44,5
cm, premer podstavka: 18 cm.
MM. E 780. Čeber brez glazure, z
ročno stiskanimi in reliefnimi motivi
iz 1892. Prodajalka Katarina Puhan,
Kobilje 69. Višina: 43 cm, premer
podstavka: 23 cm.
Fotografija druge strani prejšnjega
čebra.
52 Davčni popisi za Filovce. AŽZ I V. 9/b
152
Iz zgodovine lončarstva Lendavskega območja
Nič ne kaže, da bi tudi v Filovcih imeli lončarski ceh. Po vsej verjetnosti je
veana kmetov z lončarstvom kot domačo obrtjo skušala priti do dodatnega
zaslužka. O tem govori tudi ustno izročilo, po katerem so dedje in pradedje zdaj
že ostarelih Filovčanov vozili lončenino od vasi do vasi in pekli kruh iz žita in
koruze, ki so ju dobili v zameno. ^3
Številni zgodovinski podatki o lončarstvu se sklicujejo na državni popis iz
leta 1828, ki vsebuje tudi pcxiatke o rokodelstvu. Tudi sama sem pogosto delala
z gradivom županije Zala. Tokrat pa ga nisem upoštevala, ker sem se prepričala,
da je ta popis z vidika rokodelstva izredno pomanjkljiv in nikakor ni zanesljiv. ^
Če iz različnih davčnih popisov fevdalne dobe povzamemo rezultate, ki se
nanašajo na lončarstvo lendavskega območja, lahko ugotovimo, da so bili
rokodelci te pokrajine, kakor tudi lončarji, v veliki večini kajžarji in torej pod
oblastjo veleposestnika. Po ljudskem spominu so glino - ki so jo vozili domov iz
GML.86.1.29. Neglaziran lonec za
kuhanje iz približno 1880. leta,
Motvarjevci. Izdelan verjetno na
Kobilju. Višina: 29 cm, premer
podstavka: 13,2 cm.
GML. 86.1.28. Neglaziran lonec za
kuhanje iz približno 1880. leta,
Motvarjevci. Izdelan verjetno na
Kobilju. Višina: 26 cm, premer
podstavka: 12,5 cm.
GML. 88.1.21.. Znotraj glaziran lonec
za kuhanje iz približno 1890. leta.
Kamovci. Višina: 38 cm, premer
podstavka: 15 cm.
53 33. člen cehovske od redbe iz leta 1813 je dovoljeval, da so po vaseh, kjer ni bilocehov, delovali
šušmarji, a pomočnikov niso smeli imeti. MTGY A/1797-90.
54 E. Kerecsenyi, 1978. Oblačilna obrt...str. 219- 220.
153
Edit Kerecsenyi
veleposestniških gozdov ali drugih najdišč - tudi oni plačevali z denarjem ali
morda z izdelki. Ti lončarji so obenem obdelovali tudi svojo zakupno zemljo in
se je dejavnost posameznih družinskih članov ločila kvečjemu v
velikodružinskih organizacijah, ko se je za lončarstvo ali kakšno drugo obrt
specializiral kateri izmed gospodarjevih sinov ali morda bratov. Večina se je z
izdelovanjem lončene posode ukvarjala šele tedaj, ko so postorili delo na polju,
kakor so to počeli tudi potomci Kobiljančanov in Filovčanov v 20. stoletju.
Žal nam dosti virov manjka in tudi tistih, ki jih imamo, niso zapisali vedno
enako skrbno; zatorej nisem imela možnosti, da bi ob pripravi tabel za
posamezne vasi obdelala gradivo istih let.
Ob iskanju podatkov o določenih temah, sem svoje pomanjkljivo znanje
želela izpopolniti s podatki iz nepopolno ohranjene matične knjige dobrovniške
rimskokatoliške cerkve za leta 1828-1882. Moja prizadevanja so imela, žal,
minimalen uspeh. Kljub temu pa sem ugotovila, da so se prebivalci pokrajine
Hetes pogosto poročali med seboj, a poklic poročencev je bil le redko zapisan.
Skoraj prepričani pa smo lahko, da so se številni lončarski sinovi zaradi poroke
naselili v posameznih sosednih vaseh.
Pred letom 1849 je bil v večini primerov zapisan ob ženinovem imenu le
njegov pravni položaj: podložnik, želar, nemešnjak ali svobodnjak, pri
prebivalcih ti^a Dobrovnik pa meščan .Včasih sem se srečala tudi s poklici kot
so: ovčar, pastir, tu in tam čevljar, kolar, mizar, kožar, smolar. Poklic lončarje
naveden le v enem primeru: 30. januarja 1837 je enaindvajsetletno dekle Örzse
Bognär vzel za ženo štiriindvajsetletni lončar Ignac Csiszar, rojen v kraju
Letenye. Ob zapisu so imeli dobrovniško domovinsko pristojnost, vendar v
popisih trga nisem niti enkrat zadela na ime Csiszar.
Tudi v rojstni in mrliški matični knjigi sem našla le malo označb, ki bi pričale
o lončarstvu. O njih sem deloma že govorila oz. jih bom omenjala kasneje, pri
cehovstvu.
Kljub skromnim rezultatom mi ni žal časa, ki sem ga porabila za preučevanje
matičnih knjig, saj sem iz njih izvedela, česar se celo starejši prebivalci Kobilja
GML. 86.1.26. Znotraj glaziran lonec
za kuhanje na gostijah iz približno
1890. leta, Motvarjevci. Izdelan
verjetno na Kobilju. Višina: 35 cm,
premer podstavka: 18 cm.
55 AŽZ, Rimskokatoliške matične knjige dobrovniške župnije 1828-1882, str. 714.1
154
Iz zgodovine lončarstva Lendavskega območja
GML 86.L30. Zeleno glaziran vinski
vrč z napisom iz leta 1892,
Szecsiszentläszlö. Izdelan verjetno na
Kobilju. Višina: 36 cm, premer
podstavka: 14 cm.
le medlo spominjajo: da je v kraju deloval samostojen lončarski ceh in da je tudi
v Žitkovcih obstajal lončarski ceh.
Podatki iz matičnih knjig nas po eni strani popeljejo v prikaz cehovstva v
lendavski pokrajini, po drugi strani pa v blizu pol stoletja dolgo obdobje po
meščanski revoluciji, v dobo meščanstva, ki je ustvarilo novo življenje tudi na
lendavskem veleposestvu Esterhäzyjev.
Nekaj podatkov, ki sem jih našla v matični knjigi, meje spodbudilo k iskanju
novih in novih virov in predmetnih spominov o lončarstvu tega kraja. Moja
prizadevanja pa so bila precej neuspešna.
Dejstvo je, da so se lončarji lendavskega območja precej pozno združili v
cehe, čeprav so v dnagih predelih županije Zala in posebno v industrijsko
razvitejši županiji Vas (Železna županija) že v 17. stoletju delovali številni cehi.
Lončarski ceh v Kanizsi je npr. dobil privilegije leta 1670, v Zalaegerszegu 1690,
medtem ko je bil ceh v Jaku ustanovljen 1613, vLeki 1649, v Körmendu pa 1670.
V prvi polovici 18. st. v županiji Zala vemo le za nastanek lončarskega ceha v
Keszthelyu leta 1720.57
Zaradi cehovskih reform Marije Terezije pa so tudi žalski cehi dobili nov
zagon. Kraljica je namreč marca 1761 poslala županijam odredbo o reviziji
privilegijev in zahtevala, naj jih s tem namenom zberejo in pregledajo. Županija
Vas je v enem letu pripravila svoje poročilo pod naslovom Synopsis, v katerem
omenja 8 lončarskih cehov; eden izmed njih je deloval na vasi.
Žal se poročilo županije Zala ni ohranilo, čeprav so ga po vsej verjetnosti
poslali pravočasno; to je spodbudilo ustanavljanje cehov tudi v naši županiji.
Tudi domače tržne razmere v drugi polovici 18.st. so spodbujale povečano
56 Drugi cehi so nastajali tudi prej. V Doljnji Lendavi je leta 1628 nastal čevljarski, 1702, pa
nožarski ceh. Cehovski kataster 1975, II. zvezek, str. 180.
O obstoju kovaškega ceha v Dobrovniku vemo že iz leta 1480 in nato iz 1750. L. Szädeczky, 1913, II.
zv., str. 255.
Cehovski kataster 1975, II. zvezek, str.l 16. in 177.
57 G. Eperjessy, 1967, str. 27.
L. Nädasdy, 1982, str. 94 in 101.
58 L. Nädasdy, 1982, str. 95.
255
Edit Kerecsenyi
GML 88.L17. Črna keramika, vrč, iz
približno 1920. leta. Kamovci. Ta
oblika - če sklepamo po črepinjah - je
nespremenjena najmanj 100 let. Ta
vrč je v dvajsetih letih tega stoletja
izdelal" vrčar" Jozsef Berdin s Kobilja.
Višina: 32 cm, premer podstavka:
13,3 cm.
število trških in vaških rokodelcev, da bi se zaradi varstva svojih koristi združili
v cehe. Zaradi odredbe so mnogi prosili za obnovitev svojih privilegijev, drugi
pa za dovoljenje za združevanje v cehe.
V duhu cehovske odredbe je npr. dobil privilegij skupni
lončarsko-kovaško-čevljarski ceh iz Bänokszentgyörgya leta 1777, leta 1779 pa
bogojanski mešani lončarsko-sodarsko-tkalsko-čevljarski ceh, čeprav je v tej
razmeroma majhni vasi leta 1770 delalo komaj 7 rokodelcev: 4 tkalci, 1 kovač, 1
sodar in 1 lončar.
Zaradi dolgotrajnih postopkov in stroškov nabave cehovske listine - kar je
stalo včasih tudi 600-800 ft - pa so revnejši obrtniki leta in leta zbirali potrebna
sredstva za privilegij. Tako je bilo najbrž tudi z dobrovniškimi lončarji, ki so leta
1770 verjetno že delovali združeni v cehu, saj je leta 1771 dobil učitelj Imre
Hotvath 2 ft za vodenje njihovih zapisnikov. ^' Njihova listina o cehovskih
privilegijih pa je datirana šele s 1777, vendar je ohranjena samo njena kopija v
madžarskem jeziku. Ker poznamo gospodarski položaj dobrovniških že arjev
okrog leta 1770, lahko upravičeno domnevamo, da so tudi oni potrebovali več
let, da so zbrali potrebna sredstva za privilegij. Cehovska listina je značilen
dokument privilegija, izdanega po odredbi iz leta 1761 s skoraj enakim
besedilom, katere namen je bi odpraviti zlorabe in prekoračitve pravic pod
nadzorstvom osrednje oblasti.
Iz tega sledi, da so rokodelci, ki si zavoljo svojega težavnega gmotnega
položaja niso mogli priskrbeti privilegija, so opravljali svoje delo kot domačo
obrt, na cehovskih mestih pa kot šušmarji, kar je pomenilo zanje neugoden
joložaj. Po cehovskem pravilniku iz let 1805 in 1813 so na cehovskih mestih
ahko delovali samo tisti zunajcehovski rokodelci, ki so mogli dokazati, da so že
59 DA, Acta Mechanika et Liber Celialium Com Sza ladiensis - Lad. C.N.27.
Madžarsko cehovsko rokodelstvo, 1975, Il.zvezekstr. 183.
60 AŽZ. IV. 9/a Conscr. Univ. 46/55, 1770. Očitno je to čudna ironija počasnosti, saj ko so v
Bogojini končno dobili listino s privilegiji, med obrtniki ni bilo nobenega lončarja več. V davčnem
popisu leta 1779 je od 44 davčnih obvezancev le 5 tkalcev, 3 kovači in 1 mlinar.
61 DA, Vladni arhiv Acta fund. Lad. E. Fasc.l2.I., 1771, str. 230 ali 231.
62DA C. 25. Acta Mechanika Com. Szala. Lad C. No 27. Dobrovnik
156
Iz zgodovine lončarstva Lendavskega območja
prej opravljali obrtno dejavnost, toda svojih izdelkov niso smeli prodajati niti na
tržnicah niti na sejmih.
V arhivu županije Zala sem zaman iskala seznam, ki ga je bilo treba sestaviti
po odredbi regentskega sveta leta 1813 o obrtnikih v županiji. ^3
Ohranila pa seje cenovna limitacija županije Zala iz leta 1813, v kateri lahko
najdemo tudi cene lončarskih izdelkov. Zanimivo je poročati tudi o tem, kajti ta,
v nasprotju s cenikom iz leta 1760, ne obravnava več ločeno mojstrov, ki
izdelujejo črno keramiko oz. glazirano posodo. Kot nov izdelki nastopajo kangla
za zalivanje, lonec za izdelovanje sveč (za namakanje stenja v vosek), ponev za
pečenje jajc; podrobneje se ukvarja z različnimi tipi peči, ki so pogostne v naših
etnografskih zbirkah: zeleno glazirane,kalnate, iz kupastih pečnic sestavljene
lončene peči s čipkastim robom. Pove nam tudi, da je bila glazirana posoda
dvakrat toliko vredna kakor neglazirana. ^
Zal, Lendavska galerija in muzej ne hranita keramike iz obravnavanih let
tega obdobja, medtem ko sem v zbirki murskosoboškega muzeja našla čeber z
datumom 1742, ki je znotraj zeleno glaziran, izvira pa iz Ljutomera. Podobne
čebre so izdelovali tudi na območju Lendave. V lendavski zbirki lahko najdemo
tudi variante "parova" (kropnjače) za platno z datumom 1809, ki so ga kupili
v Gornjih Petrovcih,in celo zeleno glaziran vinski vrč s "kljunom", ki je na pol
jokrit in ima odtisnjeno letnico 1812, izdelan pa je bil očitno po naročilu.
.^hkobi bil delo kakšnega odličnega dobrovniškega mojstra, saj je v lendavski
pokrajini v prvi polovici 19. st. še cvetela cehovska lončarska obrt. 11. januarja
1830 se "Cehovski lončarji iz Dobrovnika, pokrajine Hetes in Radmožancev
pritožujejo", da na murskosoboškem sejmu zahtevajo od njih 45 kr. sejmarine,
medtem ko "lončarji znotraj Mure" plačujejo samo 18 ali 24 krajcarjev po vozu.
Prosijo županijo, naj prepove takšno razlikovanje.
Skupščina je kmalu ukrepala, da bi v prihodnje pobirali od lončarjev enako
visoko sejmarino.
Na Kobilju je tedaj očitno že delovala posebna cehovska organizacija, ker se
je cehovskemu mojstru Mihalyu Bördenu in Zsuzsanni Bukovecz leta 1839
rodila hčerkica. Obstoj ceha dokazuje tudi dejstvo, da so Ferenca Bördena, ki
je umri 16. februarja 1849, zapisali v mriiško matično knjigo kot cehovskega
mojstra,
Danes živi le medel spomin na cehovsko življenje v Dobrovniku in na
Kobilju. Daljni potomec nekoč ugledne družine Börden oz. Berdin - čeprav je
odličen vir podatkov - od svojih prednikov ni slišal dosti o cehovskem življenju.
Margit Ferinczek, rojena leta 1910, se iz svojih dekliških let še spominja, da so
WPrim. L. Nädasdy, 1982, str. 103,105, 106. V županiji Vas je leta 1817, delalo 144 obrtnikov v
šestih lončarskih cehih, mnogi med njimi v soseščini lendavske pokra jine.
M AŽZ, Zbirka mešanih tiskovin. Limitacija ročnih izdelkov...in drugih predmetov obrtnikov,
1813.
65 Muzej Murska Sobota, inv. št. E 135.
66 Muzej Murska Sobota, inv. št. ER 1209.
67 Muzej Murska Sobota, inv. št. E 864. Kraj zbiranja: Sebeborci.
68 AŽZ, Zapisnik občnega zbora 1 l.januar 1830, str.349.
69 AŽZ, Rojstna matična knjiga dobrovniške rimsko katoliške župnije 1839, str. 111.
70 AŽZ, Matična knjiga umrlih dobrovniške rimsko katoliške župnije 1849, II. 16., str. 261.
157
Edit Kerecsenyi
GML. 88.L159. Vrhinji okras temno zeleno glazirane lončene peči.
Približno 1870. Peč, ki sojo podrli leta 1922, je bila podobna peči, ki jo vidimo
na pečatnem odtisu lončarskega ceha iz Szentgyörgyvölgya, izdelanem
leta 1857. Višina: 18 cm, premer podstavka: 11,4 cm.
ob smrti nekega lončarja nosili na ramenih krsto njegovi kolegi in mu poslednjo
čast izkazali s štirimi okrašenimi cehovskimi svetilkami ("duplierji"). Podobno
se pogrebnih obredov nekdanjih lončarjev spominja sedeminsedemdesetletna
Dobrovničanka Terez Domonkos, kajti cehovske svetilke je hranil njen oče,
lončar Jänos Koväcs, ki je umrl leta 1924.
Tudi žitkovski lončarji so nekaj časa delovali združeni v cehe. Njihov
cehovski mojster je bil leta 1841 Miklos Kiräly. "^"^ Ime premožnega mojstra je bilo
več kot 10 let navzoče tudi v davčnih popisih.
Po davčnih popisih in redkih podatkih, ki kažejo na cehovsko življenje,
lahko sklepamo, da so se konec 18. in začetek 19. stoletja tukaj v posameznih
71 MTGY A/1798-90. Etnografsko zbiranje na Kobilju in v Dobrovniku 1988-1990.
72 AŽZ, Matična knjiga umrlih dobrovniške rimokat oliške župnije 1841, str. 141. ,
158
Iz zgodovine lončarstva Lendavskega območja
naseljih izoblikovale znamenite lončarske dinastije. Najbrž so v tistem času prišli
izpod rok umetniško nadarjenih obrtnikov - verjetno na podlagi naročil - zgoraj
omenjeni žlahtni, lični in solidno okrašeni predmeti.
Pri raziskovanju virov o cehovski dejavnosti, sem poskušala zasledovati
tudi življenje nekdanjih obrtnikov. Knjige o potujočih obrtnikih in druge
cehovske listine se niso ohranile.
Od 1840-ih let 19. st. je čutiti postopno upadanje lončarske obrti v lendavski
pokrajini. V Radmožancih, Bödehäzi in Žitkovcih so se najbrž izčrpala
nahajališča kakovostne nepregome gline, ki so jo pridobivali na preprost način,
od daleč pa seje verjetno ni izplačalo voziti. Iz industrijsko razvitejše Avstrije je
namreč tudi te kraje vse bolj preplavljala neuničljiva litoželezna posoda, v kateri
so lahko na odprtih ognjiščih varneje kuhali. Pojavili so se tudi cenene
pločevinaste kangle, lonci, vedra in skodele, ki so prav tako pomagali zriniti iz
kmečkih gospodinjstev lomljivo lončeno posodo, premožnejši kmetje pa so v
svoje sklednike že postavljali bele krožnike, sklede in vrče iz trde gline, poslikane
s pisanimi rožami.
K razpadu cehov so poleg širjenja industrijskih izdelkov iz dosti razvitejše
Avstrije prispevali tudi zakoni reformskega parlamenta. Po teh zakonih je lahko
opravljal obrt brez pomočnika kdorkoli in ga pri tem ni mogel omejevati noben
ceh. Tudi odredbe iz obdobja Bachove vladavine so bile naklonjene razvoju
svobodne konkurence. V tem duhu je bilo sestavljeno poročilo obrtne zbornice
iz leta 1875 o obrtniškem življu okrožja. V županiji Zala je bilo tedaj registriranih
150 lončarjev - kar je bilo največ izmed 9 županij, ki so spadale v obrtniško
zbornico - od teh je v 3 naseljih lendavskega območja delalo 41 obrtnikov s skupaj
135,50 ft dohodka, in sicer:
v Lendavi 1 lončar z 1 vajencem in s skupnim dohodkom:   6 ft,
v Dobrovniku 28 lončarjev s 5 pomočniki, 4 vajenci in skupnim dohodkom:
93,50 ft,
na Kobilju 12 lončarjev brez pomoči s 36 ft dohodka. ''^
Pomembnejši obrtniki so v dragocenejšo posodo - kot svoj znak - že vtisnili
svoj monogram. V večini primerov pod ročaj.
Lendavski in murskosoboški muzej hranita več primerkov skrbno, verjetno
po naročilu, izdelane lončene posode in vrčev za vino ter "plaviš" iz druge
polovice 19. stoletja z letnico in napisom. Med njimi obstaja zelo veliko oblikovne
podobnosti, morda zato, ker je nekoč tudi območje Lendave spadalo v območje
dejavnosti murskosoboškega muzeja. Naj omenim samo nekaj primerov:
Letnico 1862 nosi znotraj zeleno glaziran čeber, ojačen z obročem,
oblikovanim z ročnim stiskanjem, kakršne - resda brez letnice - hrani tudi
lendavski muzej.
Na neglaziranem loncu, ki ga krasijo štirje obroči, oblikovani z ročnim
stiskanjem, in katerega stene okrog in okrog delijo tanke poševne črte, je letnica
1891 in celo monogram. '^'^
73 Sopronska Trgovinska in obrtniška zbornica, 1878, str. 378-397.
E. Kerecsenyi, 1976, str. 79-87.
74 Muzej Murska Sobota, inv. št. E 138. Brez najdišča.
75 Muzej Murska Sobota, inv. št. E 137. Beltinci.
259
Edit Kerecsenyi
160
Leta 1892. je bil v Kobilju izdelan neglaziran čeber,ojačen z dvema, z ročnim
stiskanjem izdelanima obročema, ki ima na eni strani prebodeno srce, na drugi
strani pa znak IHS. Kupili so ga od Katarine Puhan.
Končno je bil februarja 1892 izdelan vinski vrč z na pol pokrito odprtino, ki
je glaziran zunaj in znotraj, letnico izdelave in ime naročnika pa ima vtisnjeno
v glino. Vrč je po družinskem izročilu izdelal kobiljski lončar Domonkos.
Sredi teh fevdalnokapitalističnih odnosov vaškega in tržnega lončarstva so
se pojavili prvi predhodniki množične proizvodnje. Lončarji, ki so se ukvarjajo
tudi s pečarstvom, so lahko tekmovali s cenejšimi izdelki mestnih pečarjev le z
uporabo mavčnih šablon.
Po vsem tem je razumljivo, da seje do konca 19. stoletja še naprej manjšalo
število lončarjev z obrtnim dovoljenjem, tako, da je od 289 obrtnikov, popisanih
leta 1900 v županiji Zala, na lendavskem območju delalo le še 9: 4 v Do ini, 3 v
Dolgi vasi, 2 pa na Kobilju. ^8 Xo seveda ne pomeni, da so tukajšnji kmečki
lončarji opustili izdelovanje lončenine. Svojo obrt so opravljali kot domačo obrt
vse dotlej, dokler je bila zanje donosna. Po vsej verjetnosti se nanje nanašajo
podatki v Il.zvezku popisa prebivalstva iz leta 1900, pod rubriko postranska
obrt, iz katere navajam le nekaj podatkov za primer, v Dobrovniku se je z obrtjo
kot postransko dejavnostjo ukvarjalo 52 moških, v Filovcih 18, na Kobilju 82, v
Bogojini pa 28. Isto vidimo tudi v poročilu o etnografskih podatkih, vendar
se s to temo ukvarjam v svojem zapisu o sistematizaciji materialnih spominov
lončarstva lendavskega območja. V njem opisujem keramiko lendavskega
muzeja.
GML. 88.5.38. Lončena skodela z
debelo steno, znotraj v tanki črti
zeleno glazirana, iz Kamovec.
Verjetno jo je izdelal kobiljski lončar
okrog leta 1890. Višina: 8,7 cm,
premer podstavka: 10 cm.
76 Muzej Murska Sobota, inv. št. E 780.
77 Galerija in muzej Lendava, inv. št. 86.1.30. Najdišče Szecsiszentläszlö.
78 Ljudsko štetje držav Madžarske krone 1900,11. zv., str. 320-325.
79 Ljudsko štetje držav Madžarske krone 1900, II. zv., str. 320-325.
Iz zgodovine lončarstva Lendavskega območja
LITERATURA
Bellosics B. 1897. A hetesi fahaz Ethnographia, Vll.letnik, str. 88-103.
Bardosi J. - B. Domer M. 1975. Adatok a sarvari /es koszegi/ fazekasceh törtenetehez
Savana. A Vas megyei Muzeumok Ertesitöje 5-6,1971-1972, str. 333-376.
CzughD. 1959. Faluzoesväsarozö fazekasokMagyarszombatfäneskömyeken. Neprajzi
KözlemenyekIV. 1-2. str. 136-147.
Csaba J. 1977-78. Adalekok a müvesztöl Prekmurje eszaki reszenek fazekassagahoz.
SavariA. A Vas megyei Muzeumok Ertesitöje 11-12. zvezek, str. 297-304.
Csapody Cs. 1933. Az Esterhäzyak alsölendvai uradalmänak gazdälkodäsa a XVIII.
szazad elsö feieben.
Domanovszky Gy. 1973. Magyar nepi kerämia. Magyar nepütveszet 1. Bp.
Eperjessy G. 1967. Mezövärosi es falusi cehek az Alföldön es aDunäntülon. /1686-1848/
Bp.
Felho I. 1970. Az ürberes birtokviszonyok Magyarorszagon Maria Terezia koräban. I.
Dunantul, Bp.
Gönczi F. 1914. Göcsej es kapcsolatosan Hetes videkenek es nepenek összevontabb
ismertetese. Kaposvär.
Hofer T. 1955. Del-Dunäntül teleütlesformäinak törtenetehez. Ethnographia. 163
Kerecsenyi E. 1976. Adatok a Zala megyei fazekassag törtenetehez es ertekesitesi
kerdeseihez. Szekszärdi Täjkutatö Konferencia 1975. 79-89.
Kerecsenyi E. 1978. Adatok Nagykanizsa települestortenetehez a "Polgärok Lajstroma"
/1745-1826D alapjän. Zalai Gyüjtemeny. 8. Zeg. 115-134.
Kerecsenyi E. 1978. A ruhäzatiiparmesterei Zala värmegyeben 1770-1925. Uredn. Kanyar
J. Studium Historicum Simighiense I. Kaposvär, 217-232.
Kos K. 1944. A züricvölgyi gerencserey eg. Dunäntuli Szemle, letnik 11, štev. 3-4, str.
118-131 in štev. 5-6, str. 208-218.
Kresz M. 1960. Fazekas, korsos, talas. Ethnographia 71. 297-379.
A magyarorszagi cehes kezmüvesipar forräsanyagänak katasztere. II. Bp. 1975.
A magyar korona orszagainak 1900. evi nepszamläläsa. Bp. I. zvezek 1902. II. zvezek 1904.
Nädasdy L. 1982. A falusi es mezövärosi kezmüipar Vas megyeben a 16-19. szazadban.
Leveltäri Evkönyv 2.
Nädasdy L. 1986. A falusi es mezövärosi cehes kezmüipar helyzete Vas megyeben a 19.
szazadban. Vasi Szemle, Hagyomanyok - Helytörtenet 1.96-121 in 261-283.
Novak V. 1951. Lončarstvo v Prekmurju. Slovenski Etnograf III-IV. Ljubljana, 111-131
A soproni Kereskedelmi es Iparkamdranak 1876-ik evi statisztikai jelentese II. del,
I. zvezek. Sopron 1878. 378-543.
Szabadfalvi J. 1986. A magyar feketekerämia Bp.
Szadeczky L. 1913. Iparfejlödes es a czehek törtenete Magyarorszagon. Okirattärral
/1307-1848/. Bp. I-II.
Szentmihälyi I. 1977. A törteneti Hetes. Ethnographia Bp. Letn. LXXXVIII, štev. 2-3,
412-436
Szentmihslyi 1.1977. Hetes es Lendvavidek neprajzi sajatosagai. Zeg. Zalai Gyüjtemeny 7.
Varga S. - PivarE. 1979. Dobronak, Gönterhäza, K6t helytörtenete. Lendava.
Varga S. - Pozsonec M. - Pivar E. 1982. Hosszüfalu, Hödos es Lendvahegy mül tja es jelene.
Lendava.
Zbornik Občine Lendava. Lendava - 1981. Lendva Kozsw^g Közlemenye. Lendva 1981.
161
Edit Kerecsen)d
I. tabela
ŠTEVILO PREBIVALCEV, ROKODELCEV
- MED NJIMI LONČARJEV - LENDAVSKE POKRAJINE V
LETIH 1728,1750 IN 1770
I
Iz zgodovine lončarstva Lendavskega območja
IL tabela
DOBROVNIŠta LONČARJI MED LETOMA 1728 IN 1845
PO DRUŽINSKIH IMENIH
DRUŽINSKO IME	1728	1750	1770	1792	1824	1845
Csuka	1	_	1		1	1
Darvas	1	2	3	4	3	3
Gerencser	1	3	4	1	2	2
Karos	1	1	-	1	_	_
Koväcs	2		1	-	2	2
Bogdan	-		4	2	2	_
Both	-	1	-	-	-	1
Burmen, Bürmen	-	1	1	1	-	_
Bukovecz		1	1	1		_
Czar	-	1	3	-	1	1
Deäk	-	1	1	-	-	-
Eör	-	1	1	1	-	-
Feher	-	1	1	-	-	-
Fliszar	-	1	1	1	1	-
Gönter	-		3	1	-	2
Hajba	-	1	1	1	1	-
Hennän	-	1	1	-	1	1
Horväth	-	1	1	3	2	1
Krancsics, Krajcsics	-		2	1	2	-
Kun	-	1	1	-	-	-
Magyar	-	1	3	1	-	-
Nagy	-	1	3	3	3	3
Nemeth	-	1	-	2	2	1
Petöcz	-	1	-	-	-	-
Ritöcz	-	1	-	2	1	-
Santak	-	5	5	4	2   -	2
Szakal	-	4	3	1	1	1
Prenos	6	40	45	31	27	2J
77
Edit Kerecsenyi
II. tabela
NADALJEVANJE
DRUŽINSKO IME	1728	1750	1770	1792	1824	1845
	6	40	45	31	27	21
Szomi	_	1				
Toplak	-	1	1	-	-	-
Torma	-	1	1	-	-	-
Veghi	-	1	-	-	1	-
Danes	_	-	1	-	1	1
Hencz	-	-	1	1	1	
Kori, Koren	-	-	1	1	-	-
Meri	-	-	2	-	-	-
Mathe	-	-	1	-	-	-
Panker	-	-	1	-	-	-
Posgai	-	-	1	-	-	-
Sabjän	-	-	4	-	-	-
Simonies	-	-	1	-	-	-
Soös	-	-	2	1	-	-
Szekeres	-	-	3	1	-	-
Czuk		_	_	1	_	_
Göncz	-	-	-	1	-	2
Györe	-	-	-	1	1	-
Hancsek, Hancsik ?	-	-	-	1	1	-
Jözsef	-	-	-	1	-	1
Vargha	-	-	-		2	1
Antal		_	_	_		1
Miholics	-	-	-	-	-	1
Ripics	-	-	-	-	-	1
Skupaj	6	44	65	41	34	29

Iz zgodovine lončarstva Lendavskega območja
III. tabela
RADMOŽANSKI LONČARJI MED LETOMA 1728 IN 1840
PO DRUŽINSKIH IMENIH
DRUŽINSKO IME	1728	1750	1773	1799	1804	1834	1840
Antal	1	_	1		1		
Magyar	1	2	1	1	1	-	-
Szekeres	1	-	-	-	-	-	-
Traiber	1	-	-	-	-	-	-
Bänfi	„	1	_	_	1	_	_
Füle, Filep	-	1	1	-	1	1	1
Dobra, Dobri	-	1	-	-	-	-	-
Nagy	-	2	1	-	-	-	-
Szemet	-	2	-	-	-	-	-
Varga	-	1	1	-	1	1	-
Bogdan	-	-	1	1	-	-	-
Szomi	-	-	2	-	1	1	-
Biro	_	_	-	1	2	1	1
Horväth	-	-	-	1	1	-	-
Cziräki	_		-	-	1	-	1
Szabo	-	-	-	-	1	-	-
Töth	-	-	-	-	1	-	-
Agg	-	-	-	-	-	1	-
Rudas	-	-	-	-	-	1	1
Simon	-	-	-	-	-	1	-
Skupaj	4	10	8	4	12	7	4

Edit Kerecsenyi
IV. tabela
ŽITKOVSKI LONČARJI MED LETOMA 1771 IN 1845
PO DRUŽINSKIH IMENIH
IME	1771	1775	1777	1778	1784	1800	1811	1827	1838	1845
Bago	1	1	1	_	_	_	_	_	_	_
Bän	1									
Kiräly	1	-	-	-	1	1	1	-	1	1
Laszlo	1	1	1	1	1	-	1	1	1	_
Mikola	2	2	2	2	2	2	-	-	-	-
Nagy	1	1	1	1	1	1	1	1	1	1
Szomi	1	1	1	1	1	1	1	-	-	-
Veghl	2	2	2	2	2		1	1	-	-
Balint	-	1	1	1	-	1	1	1	-	-
Joseff Jožef	-	1	1	1	-		-	-	-	-
/Kis/ Veghl	-	1	1	1	1	1	-	-	-	-
Boda	-	-	-	1	1		-	-	-	-
Horvath	-	-	-	-	1	1	1	1	1	-
Soos	-	-	-	-	-	1	1	-	_	-
Csuka	-	-	-	-	-	-	1	-	-	-
Skupaj	10	11	11	11	11	11	9	5	4	2

V. tabela
LONČARJI BÖDEHAZE MED LETOMA 1773 IN 1838
PO DRUŽINSKIH IMENIH
IME	1773	1784	1792	1811	1817	1821	1824	1828	1830	1838
Botth	1									
Büky, Büki	2	2	2	1	1	1	1	1	1	-
Csuka	3	1	1	1	-	-	-	-	-	-
Devecz	2	1	1	1	1	1	-	-	-	-
Fejer, Feher	1	-	1	2	2	2	1	1	1	1
Göncz	2	2	2	-	-	-	-	-	-	-
Kiss										
Horväthl	1	1	1	1	1	-	1	-	-	-
Kossa, Kosa	1	1	1	1	-	-	-	-	-	-
Toth	1									
Nagy	-	2	1	1	-	-	-	1	1	-
Szomi	-	-	-	-	-	-	1	1	1	1
Skupaj	14	10	10	8	5	4	3	4	4	2
Iz zgodovine lončarstva Lendavskega območja
VL tabela
KOBILJS KI LONČARJI MED LETOMA 1770 IN 1846
PO DRUŠNSKIHIMENM________________________
DRUŽINSKO IME	1770	1771	1804	1811	1846
Bukovecz	1			2	2
Pohan, Puhan	1	1	1	3	2
Sabjän	1	1	1	2	1
Vugrinecz	1	1		3	3
Berden, Börden	-	1	1	2	2
Ferinczek, Ferenczek	-	' 1	1	1	1
Benkovich	-	-	1	_	-
Parkas	-	-	1	-	-
Gasparics	-	-	1	-	2
Horväth	-	-	1	2	1
Laczi, Latzi	-	-	1	1	1
Lorbek	-	-	1	1	-
Nemeth	-	-		2	1
Oslai	-	-	1	-	-
Szme /k/	-	-	1	1	-
Tomar, Tumer	-	-	1	1	1
Trajber	-	-	3	3	1
Szlopek	-	-	-	1	-
Györek	-	-	-	-	1
Petzeli	-	-	-	-	1
Sörsen	-	-	-	-	2
Skupaj	4	6	19	25	22

Edit Kerecsenyi
VII. tabela
IZVLEČEK IZ DAVČNEGA POPISA KOBILJA 1846
Vil
Iz zgodovine lončarstva Lendavskega območja
VIII. tabela
FILOVŠKl LONČARJI MED LETOMA 1750 IN 1802
PO DRUŽINSKIH IMENIH
DRUŽINSKO IME	1750	1770	1771	1800	1801	1802
Berden, B<irden	1	-	-	-	-	-
Csemel	1	-	-	-	-	-
Hokonyäk /?/	1	-	-	-	-	-
Lovrencsics, Lavrencsics Nemeth	;	1 2	2	-	-	-
Szerpacs	1	-	-	-	-	-
Csertena, Cserela	-	2	1	-	-	-
Ivanics	-	1	2	1	1	1
Traitgyek, Tratnyek	-	1	1	-	-	-
Oslai	-	-	-	1	1	1
Skupaj	6	7	6	2	2	2
Pripomba: Davčni popisi v letih 1803-1846 ne označujejo poklica.
VIII
Edit Kerecsenyi
BESEDA O AVTORICI
EditKeiecsenyi, dr., "etnografslco ar-
heološlo muzeologinja", je bila dolga leta
(od 1950 do 1983) ravnateljica muzeja
Thury György v Nagykanizsi. Njene najbolj
priljubljene teme so: gospodarstvo, noša,
tkalstvo in lončarstvo.
Bera njenibi del ni majhna. Med
pomembnejšimi kaže omeniti vsaj leta 1982
izdano chsezno Povijest i materijcdrto kulturo
pomurskih Hrvata. Zadnjih pet let se ukvarja
s kompleksnim zgodovinsko-etnografskim
raziskovanjem skoraj osemtisoččlanske
madžarske etnične skupnosti iz pokrajine
Hetes.
ABOUT THE AUTHOR:
Dr. Edit Kerecsenyi, an "eth-
nographic archeological museologist", was
for many years (from 1950 to 1983) curator
of the Thury Gyorgy museum in
Nagykanizsa. Her favorite topics are
economy, costume, weaving and pottery.
She has written prolifically; one of her
most important works is the extensive His-
tory and Material Culture of the Pomurje
Croats, published in 1982.
For the last five years she has been
engaged in a complex historical eth-
nographical research study of the nearly
8000 member Hungarian ethnic com-
munity from the region of Hetes.
SUMMARY
FROM THE HISTORY OF POTTERY IN THE LENDAVA REGION
(18TH AND 19TH CENTURIES)
The author analyses data relating to folk pottery of the Hungarian ethnic
community in the region of Hetes in the municipality of Lendava and in the
neighbouring Slovene villages of Kobilje and Filovci as far back as the year 1700.
A census of first names and occupations is dated 1728, while the name Gerencser
is mentioned already in the 17th century; a census from the year 1703, which
also mentions artisans, indicates that pottery indeed had a long tradition.
Between 1728 and 1770 the number of potters greatly increased: according
to the census in 1728 there were 13, in 1750 86 (income from such work amounted
to 751 Ft), while in 1770 there were 133 potters with an income of 591 Ft (Table
!)•
As indicated by the map showing part of the estate of the Lendava
Esterhazys, pottery villages during this period were situated primarily between
Lendava and Dobrovnik or rather in the narrow sense in the territory of the
region of Hetes.
The author in this study in each case also studied the legal status of
individual masters (were they bonded serfs, cottagers, or simply residents). It
was found that sometimes landed gentlemen worked as potters, while others
were cottagers. The Dobrovnik masters were to a large extent market town
dwellers, but they were also farmers.
From the 1750s on market production increased. At that time individual
craftsmen had a surprisingly high number of draft animals, obviously needed
since they traveled in their own wagons to fairs or travelled from village to
village peddling their wares. From the 1770s on, due to the wide extent of this
activity, the author concentrates on the two most important pottery villages in
the region (Table 2-8).
362
Iz zgodovine lončarstva Lendavskega območja
The type of pottery produced during this period can be deduced from the
price limitations of the parish of Zala from 1760. The significance at that time of
black ceramics indicates that it was regarded as a special sort.
In some tax censuses between 1773 and 1845 pottery is very frequently
mentioned.
Potters of the Lendava region began organizing into guilds rather late, not
until the 1770s. A document on the guild privileges of Dobrovnik potters is dated
1777, although it was already in operation in 1771. From the Dobrovnik parish
register we see that the guild functioned in Kobilje in 1830 and in Žitkovce in
1841. Elsewhere the Dobrovnik, Hetes and Radmožan guilds are written of in
1830. A number of customs originating from guild life still live on in the
memories of older residents of Dobrovnik, Filovci, and Kobilje.
The craft of pottery in Hungarian villages of Lendava began to decline from
1840 onwards. It was preserved somewhat longer only in Dobrovnik, where
a number of artisans were still working even in this century. The pottery
of Filovce and Kobilje, however, flourished at this time, and reached into
the first half of the 20th century.
The decline of pottery was partially a result of the modernization of popular
housing construction - the abolishment of hearth-based kitchens - changes in the
structure of products and the rapid expansion of industrial production. It was
also accelerated by free competition which followed the demise of guilds.
Peasant artisans did not have capital and hence could not modernize their
modest workshops, while some of them also were not capable of producing
decorative glazed pots and vessels more appropriate to the times.
We have a pot from the mentioned villages of the Lendava region with an
inscribed date only from the end of the 19th century. The museum in Murska
sobota has a number of dated pots which may have been produced in the
Lendava region, since we can find pots identical in design from there even today,
but the place of origin of these pots is more or less undetermined.
163