KATEKETIKA

ali


Spisal

JOŽEF ROŽMAN,

učitelj kateketike in detovodstva u šentandrežkem seminišču.

U CELOVCU 1855.

Natisnil in na prodaj ima, Janez Leon,

64139

Ni višje umetnosti od reje otrok.

Sv. Krizostom.

Vvod u kateketiko.

§. 1. Od poduka sploh.

►Sv. pismo nam pričuje, da perve ljudi je Bog sam učil, in se pogo¬
varjal prijazno ž njimi, kakor oče svojimi otrocmi; pozneje pa je
obudil od časa do časa modrih in pametnih mož, kteri so bili od Boga
in kreposti učili, kakor ljudstvo ob tistih Časih je umelo, in so zaje-
zovali pregrehe, ki so nekokrat kakor dereča povodenj po svetu se raz¬
lile. Vendar posebnega stana verskih učiteljev niso ne Judi ne drugi
narodi imeli, tiinveč, kakor nam dogodivščina pripoveduje, je smel pri
Judih vsakdo učiti, kdor je hotel, samo da je bil kos; pri maliko-
vavcih pa so njih popi se prizadevali iz vse svoje moči, ljudstvo
u trnini in nevednosti ohraniti. Še le u novem zakonu je Jezus Kri¬
stus poseben stan verskih učiteljev ustanovil, ko je ukazal svojim
apostolom: „Idite po vsem svetu, in učite vse narode, in kerščujte jih
u imenu Očeta in Sina in svetega Duha. Učite jih spolnovati vse, kar
koli sem vam zapovedal . In glejte ! jaz sem z vami vse dni do konca
sveta.“  Mat. 28, 19. 20.

To visoko nalogo so apostoli in njih nastopniki, škofi in drugi
duhovniki vse veke zvesto dopolnovali, so podučevali ljudstva u sveti
veri in tudi u drugih potrebnih in koristnih rečeh, in imeli ljudski
poduk po vsili kristianskih deržavah u rokah. Da so vsikdar tudi
nasprotnikov dosti imeli, ne bo sicer nikdo tajil; vendar toliko nikdar
ne, kakor sem od 16. stoletja, ko so Luter, Kalvin, Cvingli in drugi
enaki pajdaši rogoviliti jeli, ko so segli nad svojo mater, sveto katoličko
cerkvo, in prekucnili na milione ljudi u časno in večno nesrečo. Od
tiste dobe se radikalna stranka na vso moč prizadeva, in vse svoje žile
napenja, duhovskemu stanu ljudski poduk iz roke izviti, in ga iz učilnic
potisniti. Da je že mnogo mnogo pokvarila, in na stote ljubke med
dobro pšenico zasejala, lahko vidi, kdor ima dobre oči, in kako ža-

1 *

4

losten in go i j up sad so njih prizadeve zlasti u naših časih pri mladeži
obrodile, smo zadosti slišali in brali. — Po Anstrianskem je do zdaj
duhovščina ljudski kakor tudi verski poduk u nižjih šolah popolnom
u rokah imela, in ako se opremo na cesarska razglasa od 18. in 23.
aprila 1850, ako se ozremo na dosihmalue vladne zagotovila, se nadjati
sinemo, da katolieka cerkva svojega upliva na verski poduk u javnih
učilnicah tudi za naprej ne bode zgubila; in otroke u resnicah svete
vere podučevati, je bila do zdaj in bode tudi u prihodno ena naj
svetejših dolžnost duhovskega stana.

Tote kratke besede naj bodo vvod u predmet, kterega se s pomočjo
božjo lotiti hočemo.

Najprej nam je vediti treba, kaj da se razumi pod podukom.  —
Podučevati se pravi, um nevednega razjasnovati in njegovo voljo iz-
obražavati,  kar se lahko po dvojnem potu doseže:

1. Po izbujavni učbi,  ako se izbujajo predstave in razumki (Begriffe),
kteri n človeški duši sicer bivajo, vender še zaviti dremajo, in se iz
njih novi snujejo. Ona se priporočuje vsikdar, kolikorkrat na versto
pridejo predmeti, pri kterih je misliti treba, ali pa resnice, ki so
učencom nekoliko že znane, in se jim hočejo jasneje še razkazati. Po
tej učbi, ktera ima marsikako zalo prednost pred sledečo, se učenci lože-
je u pazljivosti ohranijo, njih dušne zmožnosti se prej izbude, se hitreje
razvijajo, njih razumki se lepo razjasnijo, se duši globeje vtisnejo, in
učitelj lahko zve, ali in kako so učenci njegov nauk razumih.

2. Po podeljivni učbi,  ako učitelj vseskoz le pripoveduje, učenci pa
poslušajo, učitelj samo daje in deli, deca pa prijemajo. Rabi se so-
sebno, ko je treba razkladati nove in neznane razumke, nauke in
resnice, ali kose dogodivščina in razodetje božje naznanjati imate; ona
pomnežu mnogo opravka daje, druge zmožnosti pa brez dela pušča.

§. 2. Kaj se pravi  „ katekezirati ? u

Katekezirati sploh se pravi: naukovati ali podučevati. U apostol¬
skem djanju 18, 24. 25. se pravi: pervence u kristianski veri pod¬
učevati. Cerkveni očetje rabijo besedo: „ katekezirati “ zdaj u obšir-
nišem, zdaj u ožjem pomenu; enkrat se pravi, u kristianski veri sploh,
drugikrat pa u pervinah kristianske vere podučevati. Mi pa razumimo
pod toj besedoj : kristianski nauk u pogovorih učiti.  Tisti, ki se s tim
podukom pečajo, se imenujejo kateheti;  tisti, ki se podučevajo, Icate -
himeni;  posamezni kosi takega poduka se rečejo katekeze;  knjiga pa,

5

u kteri so verozakonske in djanske resnice za ti poduk že vverstene, se
imenuje katekizem.  — Katekizem torej je navod, kterega kateket ima
se deržati, kolikor je največ mogoče, in se ravnati u svojem poduku
vseskoz po njem; kajti:

1. U njem so verozakonske in djanske (dogmatičke in moralne)
resnice za kateketieko rabo že odbrane in vverstene. Koliko dragega
časa bi kateket zgubil, ko bi moral prikladnih naukov in resnic iz
dotičnih virov sam zajemati, sam vredovati!

2. Imajo učenci navod u rokah, kterega se njih kateket poslužuje,
prej spoznavajo osnovo in zvezo posameznih naukov; torej tudi ložeje
razumijo njih razlago, in si jo globoje vtisnejo u glavo.

3. Kateketu so ni bati, da bi neobliodno potrebnega kaj spregledal,
izpustil ali pozabil; pa tudi ne, da bi nepotrebnega ali clo nevarnega
in spotikljivega kaj vmes zatrosil.

S tim vendar se ne reče, da kateket bi ne smel dostaviti clo nobene
pičice katekizmu, in tudi odvzeti nobene. Marsikaj znabiti se ne najde
u nobenem katekizmu, postni, od božjih potov, misionov, sv. rožnega-
kranea, od bratovščine sv. Leopolda, ssv. Cirila in Metuda, od družtva
sv. detinstva Jezusovega, itd. in je vendar le dobro, in nekako tudi po¬
trebno, da sc učencom, zlasti večjim, tudi od teh in enakih reči kaj pri¬
poveduje. — Tudi ne sme kateket misliti, dajo svojo nalogo že dopolnil,
ako veleva svojim učencom, od eno katekeze do druge kak kos kate¬
kizma iz glave se naučiti; timvee njegova poglavitna dolžnost u tem
obstoji, da jim gradivo katekizma, kar so verozakonske in djanske
resnice u njem zapopadene, umevno razloži, Čisto razjasni in s primer¬
nimi dokazmi uterdi, da jim pa tudi vse nauke zaporedom u glavo
vtisne, in se trudi in poganja in prizadeva, dokler se njih serce ogreje
in se njih volja k dobremu nagne.

§. 3. Poduk u veri je potreben.

Poduk u veri je za slehernega, naj bo možkega ali ženskega
spola, naj nosi krono na glavi ali hodnik na životu, ncogibljivo potre¬
ben, kajti:

1. Po njem zvemo mnogo za večno živlenje potrebnega,  kar bi
nihče po svojem razumu zvediti ne mogel. Vera nam naznanja, da
smo vsi u Adamu grešili in se popačili; da smo nezmožni, ako nam
Bog ne pomaga, po njegovi volji živeti, da smo kakor mladike, ki se po-
suše, kakor hitro od torte, od Jezusa se odrežejo.

6

2. Vera nas uči Boga prav spoznavati;  ona nam razodeva njegovo
sv. voljo in njegove popolnamosti, razmere med njim in med nami,
kakor tudi misli in djanja, ktere so in ktere niso všeč Bogu. — Ona
nam veleva na Boga misliti, ne le zjutrej ko vstanemo, in zvečer
ko ležat gremo, no le ob nedeljah in zapovedanih praznikih, ko se pri
službi božji snidemo, marveč vselej in povsod, koder smo in gremo,
naj delamo ali praznujemo, naj nas nadloge stiskajo ali med prijatelji
dobre volje smo; neprenehoma moramo svoje misli in želje pri njem
imeti, neprenehoma povzdigovati svojo dušo in svoje serce k njemu, ki
je naš dober Oče, pa bo tudi ojster naš sodnik.

3. Vera je podlaga kreposti in lepega zaderzanja;  brez poduka
u veri bi mladost izrastla divja in sirova, telesni nagoni in tiri bi
pamet kmalo zmagali, in vraže in strasti, razujzdanosti in žalostni
prekuci bi po svetu gospodarili. — Res je sicer, da vsak človek, te-
dej tudi tist, ki ne sliši ničesar od prave vere, ima in čuti u sebi neko
moralno postavo, ktera ga priganja, dobro storiti, hudo pa opustiti, ali
kaj hoče, kaj premore vbog človek s to postavo ali samim tim občutom,
ker ima na vsih straneh toliko nasprotnikov, kteri ga napadajo, kakor
bi med seboj u zavezi bili, in ga z vso močjo u hudo vlečejo, naj že
bodo hudi nagoni ali slabi izgledi ali zapeljivi obeti ali djanski dobički
ali kaj druzega takega?

4. Kako globoko sveta vera sega u časno in večno srečo  vsega

Človeškega roda, lahko vidi in spozna, kdor nekoliko premišljevati hoče;
sme se reči, da je nebeška hči in mati vsega blagoslova. Njena visoka
in blaga naloga je, ljudi izobražavati, s krepostmi lepšati in Bogu če¬
dalje podobniše storiti. D terplenju jih tolaži, da ne obupajo, u ve¬
selju jih varuje, da se ne prevzamejo, na smertni postelji jim na milost
božjo kaže, in unkraj groba jim veselo večnost odpira. Ona je tedej naj
važniša reč, naj dražje blago vsakega človeka, naj bo stana, spola ali
starosti, kakoršne si bodi. *

Ali kaj bi delal mnogo besed, kaj po dolgem in širokem raz¬
kazoval potrebnost verskega poduka, ker nam dogodivščina  vsih narodov
in skušnja  vsih časov čezzadosti pričate, kamo človek brez tega pod¬
uka zaide? Postm. Egipčani, Gorki in Rimljani so bili naj višje izobra¬
ženi narodi na svetu, so bili visoko učeni in imeli dokaj izverstnih
možev med seboj; kar pa Boga in večnost zadeva, so bili nevedni
kakor neumni otroci, so molili nesramne človeke in mertve stvari na¬
mesti pravega, živega Boga, in koliko ostudnih vraž in nespametnih

7

šeg so imeli, so nam po šolah le prevečkrat pripovedovali. — Ob
kratkem tedej: brez prave vere ni mogoče Bogu dopasti, in ni upati
večnega zveličanja; brez poduka pa prave vere ni. „ Vera je iz posluha,  “
govori sv. Paul, liirn. 10. 17.

,§*. 4. Zlasti otroke je treba podučevati.

Sosebno potrebna verskega poduka je mladost, so dečki in dekliči,
ktorih dušna moč se ravno razvija; kajti:

1. Pozneje dostikrat ni več časa.  Nekteri otroci clo zgodej u službo
pridejo, se staršmi vred po svetu klatijo, in si danes tukej jutre tam-
kej kruha iščejo; kako težko torej se potem u pest dobe!

2. Njih serca so Se rahle in mehke.  Kar se jim vtisne, jim globoko
sega, in pobožne misli in čuti se lahko vkoreninjajo u njih; u poznejih
letih pa že težko , ali pa clo ne. Kakor se iz mehkega voska izpo-
dobljajo naj lepše in naj umetniše reči, tako tudi še mlado serce lahko
nagiblja u naj svetejše čednosti.

3. Slana zapeljivih {zgledov  jih še ni poparila, in hudobni svet
svojimi krivimi uaukmi še ne ugonobil. Nečiste želje in strasti se
u njih sercu še niso vgnjezdile, predsodki in posvetne skerbi njih glave
še ne omamile; zatorej so voljni, so pripravni k vsemu dobremu. Se
pa enkrat na njivi zaplodi ljubka, osat in druga taka plaža; začno
drevo červi griziti ali ga divji ogenj gloda, ne bo dorastlo prida ne na
njivi ne na drevju: ravno taka je tudi s človekom. U mladosti za¬
mujeno je rado za vselej zamujeno.

4. Poduk otrok in mladih ljudi naj dalej obstoji in je naj bolj
terden,  kakor nam sv. pismo samo priča: „Cesar se mladeneč nauči,
od tega tudi star ne odstopi .“ Pripov. 22, 6. Pa tudi skušnja nam
pove, da kamor se mlado drevesce nagne, visi tudi u starosti; in redek
človek, da bi se popolno spridil in spačil, ako je bil u svojem de-
tinstvu dobro in skerbno podučen. Dasiravno včasih zaide ali pade,
vendar veČdel sopet vstane in se na pravi pot zaverne.

5. Ako se deca zanemarijo, kako lahko se primeri, da jim laž-
njivi preroki laznjive nauke vtisnejo,  ter jih skalijo za vse žive dni!
kako radi se pokazč po slabih izgledih! kako kmalo pridejo hudemu
poželenju u pest! kako hitro se kaj grešnega privadijo! —- Vsim tem
nevarnostim se mora rano u okom priti — zgoden poduk jim mora
jez postaviti.

8

6. Vse to poterduje tudi beseda Jezusova,  ktera je sveta in nam
ima Čez vse veljati. Ko so apostoli zavračali otročiče od njega, se
potegnul je za nje in velil: „ Pustite male k meni priti, in ne branite
jim, kajti njih je nebeško kraljestvo (Mark. 10, 13. 14.) Dozdeva so
mi, kakor da bi kotel bil dostaviti: Ako jih ne pustite k meni priti,
pridejo med zapeljivi svet, in se popačili bodo. — Tudi je rekel: „Kdor
sprejme dete u mojem imenu, mene sprejme. Kdor pa pohujša kterega
teh malih, ki u me verujejo, bi mu bilo bolje, da bi se mu obesil
rnlinsk kamen na vrat, in bi se potopil u globoko morje.  (Mat.
18, 4. 6.)

Ali se more izreči jasneje, kakor s temi besedami, da na mladosti
je vse ležeče? Se dete sprejme in poduči, berž ko ne bo lepo se
obnašalo vse svoje žive dni: šepa dete že pobujša in spači, clo lahko
je za zmiraj pohujšano.

§. 5. Prepadi, u htere jih je mnogo pri kateketičkem
poduku že zašlo.

Le dober poduk Človeku tekne, slab in napčen pa več pokvari
kakor hasne. Kdo bi zamogel našteti vse, kar iz slabega verskega
poduka hudega izvira? Dvomljivost, merzlota, oterpnost u veri, hinjav-
stvo, vraže, in dostikrat clo brezbožanstvo so njegovi žalostni nasledki;
zategadel se imajo kateketi vsili napak pri verskem poduku skcrbno
varovati, sosebno pa sledečih, u ktere jih je že mnogo zašlo:

1. Nekteri so davali katekizem samo iz glave  učiti. Tako učiti je
sicer lahko; ako pa prašamo, koliko dobička prinese taka uČba, ne
najdemo skor nobenega. Samo pomnež so nekoliko izojstri, razum
pa lahko popolno zarijove in tudi serce umerzne. Zraven tega je
takšen poduk tudi hitro zopern tistim, kteri se težko iz glave uče,
in da se taki otroci od zvitih slepaijev kmalo pretantati, in u ne-
kristianske dela prepeljati dajo, ne bo nobeden tajil, kdor je nekoliko
misliti vajen.

2. Drugi so otrokom cele ure pripovedovali,  in neprenehljivo jim
razkladali nauk za naidcom,  ravno kakor bi odrašenim ali izobraženim
pvidigovali bili, so utrudili sebe in učence, in izid njih poduka bil je,
da deca naposled niso ničesar vedli, da jih je dolgčas lomil, in so
postali otožni in nemirni.

3. Tretji so obdelavah samo razum,  so kopičili dokaze na dokaze
in sklene na sklene; ali kaj so spodredili? kaj dosegli? — Jezičnike

9

in modrovavce, ki imajo široke usta in dolg jezik, serce pa merzlo
kakor kamen po zimi; za res derže, le kar njih glava razumi, drugo
pa zaveržejo in za vraže in prazno vero imajo; ali sc pa hlinijo, če
vidijo, da ni varno razodeti svoje nevere.

4. Tudi so bili, ki so namerjali samo na serce,  in naslanjali ves
poduk in vso vero na same čute. Bes da serce se rahlja po takem
poduku in postane mehko; ali ko huda ura kake slabe priložnosti
udari, ko močni viharji skušnjav, strast in grešnih izgledov prilomastijo,
imajo take duše premalo krepkosti, se zapeljivosti in poželjivosti le
mehko ustavljajo, se hitro omajajo in padejo.

5. Cio taki so se našli, ki so med kateketiČki poduk vpletali vsake baže
Šale, prazne kvante, norčije in bedarije,  in namesti z resnobo in do¬
stojnostjo razlagati božje nauke in kristianske resnice, so burke uga¬
njali, kakor bi u igrališču bili. Ees! da ljudje se smejajo takemu bur-
kežu, in si zapominjajo zabave njegove; ali kar bi trebalo, jim ne
vtiči u glavi, ne u sercu.

Velika in mnogostrana je škoda, ktera izvira iz takega napčnega
kateketiČkega poduka. Od tod namreč pride, da bogoslužne opravila
in clo ssv. zakramenti tako pogosto nobenega uspeha nimajo, da lepi
svari in opomini, pridige in kristianski nauki toliko malo zdajo; mlačni
kristiani zraven dremajo, prostoverci pa norce brijejo. — Sme se reči,
da kakor na ternju še nikdar grozdja ni prirastlo, tako iz slabega
verskega poduka ni bilo Čiste pobožnosti, in je ne bo.

§. 6. Tegobe kateketiČkega poduka.

Dober in primeren kateketiČki poduk ima tegob in zaver cele
trume, in vmes nektere silno hude in velike.

1. Otročja glava ni vajena misliti,  in povsod ji predstav in razma¬
kov pomanjkuje; zategavoljo je treba si mnogo prizadevati in hudo so
truditi, dokler nauke in resnice svete vere ume in u sercu ohranijo.
Verh tega dostikrat nimajo clo nobenih predvednost, na ktere bi se
nove njim še neznane resnice navezati dale; če pa tudi imajo kake,
so vendar u svojih mislih Še preveč neurni in leseni, in ne razumijo,
kako so novi razumki z že znanimi u zavezi, kako se razvijajo in
vzajemno pritikujejo. Zategadel mora kateket vseskoz silno počasi na¬
predovati, z malim uspehom zadovoljen biti, pogosto ponavljati, in ni¬
kdar kaj preskočiti; timveč vsikdar prirodno od ložjega do težjega, od

10

znanega do neznanega prestopati. — Kakor u naravi, tako u dušnem
razvitju ni skoka nobenega.

2. Drugi uzrok, da kateketički poduk je s tolikimi tegobami skle¬
njen, je otroška lahkodušnost  in njih telesna živost.  Una brani duši, da
s e ne more dolgo z eno rečjo pečati, ta brani telesu, da ne more dolgo
časa pri miru in pokoju biti; iz kogar se lahko sklene, kako navadno
je pri učencih, da so raztreseni, in kako težko, ohraniti jih u pazlji¬
vosti: kjer pa pazljivosti ni, ondi je ves trud zastonj, in naj lepši
nauki brez vsega sada po vodi splavajo.

3. Kateket ima u sercih svojih učencov svete vere kvas postaviti,
ima pervo zerno pobožnosti in pristne moralne omike u njih mlado
dušo vsaditi, kar mu sopet mnogo truda in težav nareja. Kolikokrat
je treba ravno tisto reč povedati, kolikokrat ponavljati, kolikokrat jih
opominjati in svariti! Kako slaba je njih razumevna moč, in kako
težavno je možu, ki je veči del svojega živlenja po šolah se trudil, in
s posnetimi (abstraktnimi) rečmi se pečal, po otroški misliti, po otroški
govoriti, in izgledov iskati in prilik, dokazov in nagibkov, ki so ravno
za otroke, ravno njim razumljivi in primerni! Kdor nima žive in re¬
snične ljubezni do otrok, in na stote poterpežljivosti, se bo sto in sto¬
krat utrudil, se naveličal, in bo malo ali pa ničesar opravil.

4. Tegobe kateketičkega poduka se višje še namnožijo, ako se na
nebo  ozremo. Kateket mora znati dobro presoditi, kedaj se izbujavna
kedaj podeljivna učba rabi; on mora vediti, kako se glava ali razum
da naj ložeje izbistriti, kako serce oplemeniti, kako volja omehčati in
in k dobremu nagnuti. — On se ima vedno svojega pota deržati, naj
deca še tako nepristojno odgovarjajo; marveč tudi napčen in slab od¬
govor mora znati tako zasukati in porabiti, da do svojega cilja in konca
pride. On mora mnogoterokrat se pečati s 60, 80 ali 100 otrocmi,
kterih dušne zmožnosti so čudno različne, in nobenega zmed njih ne
sme popolnoma zanemariti.

Iz vsega tega se vidi pervič, kako težaven je kateketički poduk,
kako nevedni  so, ki pravijo, da za otroke učiti je kmalo dovelj ved¬
nosti, in kako zlo se pregrešujejo  kateketi pred Bogom in vsim človeš¬
kim rodom, ako hodijo brez vse priprave med učence, jim povejo
kaj, kar ni kuhanega ne pečenega, kar jim glave ne bistri in serca
ne greje; temuč kakor dim po zraku zibne. — Vidi se pa tudi drugič,
kako važno je in potrebno , da bogoslovci, kterih prihodni poklic je,
pervence u Jezusovej veri podučevati, kake nauke prejmejo, in se jim

11

pove, kaj je storiti in kaj opustiti, kako govoriti in kako se obnašati,
da reja otrok in njih omika po sreči izide.

§. 7. Kaj je kateketika?

Ako premislimo velike tegobe in zavere, ktere nasprotujejo kate-
ketičkemu poduku; ako prevdarimo, koliko vednosti in izurnosti je po¬
treba kateketu, da svoje delo blagonosno doverši, se bomo lahko pre¬
pričali brez vse dvombe, da močno je potrebno, naznaniti prihodnim
verskim učiteljem posebne nauke in pravila, po kterik se imajo ravnati,
kedar otroke u pervinah kristianskega nauka podučevajo: ako ne, bi
lahko zašli, ali še le po mnogoletni skušnji pravi pot našli. — Ali
kdo nam bo dal, kje bomo dobili te nauke in pravila, na ktere se
plodonosen uspeh kateketičkega poduka naslanja? Dobili jih bomo, ako
se ozremo nekaj na konec in namen tega poduka, nekaj na naravue
postave, po kterih zmožnosti človeške duše se razvijajo.

Cilj in konec kateketičkega poduka je, mladino u resnicah in
naukih sv. kristianske vere podučiti, od njih verjetnosti jo prepričati,
in njeno voljo na moralni podlagi oplemeniti. To se pa drugač ne
more zgoditi, kakor da se vsaka dušna zmožnost razvije po tistem potu,
kteri je nje naravi primerjen. In ker se razvitje vsili zmožnost človeš¬
ke duše obče po določnih in nepremenljivih postavah godi, se zamorejo
tudi uterditi določne in občnoveljavne pravila, po kterih se ima katekct
ravnati, ako hoče blagonosno delati u svojem poklicu, in ugledati lep
sad svojega truda.

Vse te pravila in vodila, na ktere se plodonosen izid kateketič¬
kega poduka naslanja, dajo se po znanstveni opravi zložiti in skladno
(zistematičko) vrediti, in zarad tega je kateketika znanstvo, ktero raz¬
laga pravila, po kterih imajo pervenci u sveti veri podučevati se, kakor
je primerno njih namenu in njih zmožnostim.  In ko bi imelo osnovati
se naj višje pravilo kateketike, bi takole se glasilo: Podučuj pervence
u sveti veri po njih potrebah in po piostavah, po kterih razvija se
dušna moč človeka.

§. 8. Koliko koristi kateketika prinaša.

Kateketika je prijazen studenec, iz kterega za kateketa mnogo
dragih in zalih darov izvira; ona ga uči:

1. Po kterem potu se ima podajati in kako obnašati, da svoj
namen doseže — ter mu sveti tako rekoč z lučjo, da jasno vidi,
kamo pot pelja.

12

2. Mu pove uzrok, zakaj da ravno po tistem potu Stopati ima,
in po nobenem drugem; in mu kaže tudi prepade, u ktere lahko
zaide, kdor njenih naukov no posluša, in se le po svoji glavi vede
in suče.

3. Mu naznanja, kteri nauki, izgledi, dokazi in nagibki so za
učence, kteri ne, in po kterem redu se imajo izjasnovati.

4. Naposled razklada tudi lastnosti, ktere so mu potrebne; kaže
pa tudi pota in sredstva, po kterih si jih pridobiti zarnore.

Nekteri sicer vgovarjajo zoper kateketiko, ter pravijo:

1. Koliko že jih je bilo, ki niso nikoli nič slišali od kateketike,
in so bili vendar izverstni kateheti!  — Res je to; ali tudi, koliko
Časa so se trudili, s kolikimi težavami se vojskovali, in kolikokrat elo
U zmote se zgubili, napreden se jim izverstnosti slavna lopa je od-
perla! in to so bile le nektere sosebno brihtne glave, manj brihtne
niso ničesar opravile.

2. Mnogo jih je, ki so kateketike se učili, ali kateheti so le slabi.
— Tudi to je res; ali kteri so? Tisti, kteri njenih naukov in pravil
ne zaumejo in ne prekuhajo, in tudi skerbi nobene nimajo, da bi se
kaj vadili in djansko po njih ravnali.

3. Nikdo ne bo tajil, da na vaji je največ ležeče. Namesti tedej
s kateketičnimi pravili zgubljati zlati čas, bi bilo bolje, katekizem u roko
vzeti, in djansko pokazati, kako se katekezirati ima.  — Veliko ceno
djanskih vaj tudi kateketika spoznava; ali kdor se samo djansko po¬
skuša, od primernih pravil in vodil pa ničesar ne vč, bo težko težko
u kakem predmetu na slavno stopnjo se vzdignul; timveč bo vseskoz
le po enem kopitu prirezoval, se bo znabiti tudi urno obračal in sukal,
kakor kolo krog svoje osi; ali ko mu pride kaj navskriž, ali kaj ne¬
navadnega na pot, si ne ve kako pomagati.

§. 9. Razloček med kateketičkim, znanstvenim hi ho-
miletičkim bogoslovjem.

IvateketiČko bogoslovje se od znanstvenega mnogoternato razlikuje:

1. U oziru na resnice, ktere se uče.  Znanstveno bogoslovje razlaga
brez sneme vse, kar se u sv. pismu zapisanega najde, ali je po ust¬
nem izročilu do nas prišlo, ali nam naša pamet od Boga in njegove
sv. volje naznanja: kateketika pa skerbno odbira in izpušča vse, kar
razumevno moč učencov presega. — Kako kratko postm. razklada
kate ket nauk od dobrih in hudih angeljev; kako široko učen bogoslovec!

13

2. U oziru na doverSenost razumkov.  Učen bogoslovec si priza¬
deva, natančnost in popolnost razumkov povzdignuti na najvišjo stopnjo,
ali do verlia kakor pravimo: kateket pa tega nikakor ne sme; temuč
le toliko jih naznaniti ima, kolikor jih je neogibljivo potrebnih, da se
razumek, ki se razjasnuje, od ostalih razspozna. — Kdor se od tega
prepričati hoče, naj vzame u roke kako dogmatieko ali kateketičko knjigo.

3. U oziru na dokaze.  Za otroke so le kratki, lahko razumljivi,
in sploh taki dokazi, kterih doslednost in zvezo z drugimi dognanimi
resnicami tudi plitva in slaba glava lahko razumi: znanstveno bogoslovje
pa temu ravno nasproti ravna. Ono se rado poslužuje visokih iu zaplete¬
nih dokazov,—dokazov kterih dolge verste in zavite izvode le izobražena
pamet prezira. — Kakšen razloček postm. med dokazmi, ktere kate-
ketika, in med tistimi, ktere dogmatika za bivanje božje upotrebuje!

4. U oziru na jezik.  Pri kateketičkem poduku je treba prosto,
odperto in predmetno (konkretno) govoriti, je treba verozakonske in
djanske resnice brez ovinkov razlagati, tako da jih otročja glava brez
težave razumi, in ptujih in sličnih besed in izrazov se ogibati, kolikor
je največ mogoče: znanstveno bogoslovje pa se rado lišpa z učenimi
in visokimi besedami, s posnetimi in modrijanskimi izrazmi, in zavija
zdaj u dolge stavke ali periode, zdaj u slike svoje misli. — Kateket
pravi: „Bog je človeka ustvaril, da bi njemu služil in enkrat u nebesa
prišel.“ Da se s tim tudi u slovenskem modrijani zadovolili ne bodo, se
lahko misli; dasiravno se zdaj še povedati ne more, kaj bodo skovali.

Ob kratkem: Znanstveno bogoslovje jo zaloga,  iz ktere kateketika
jemlje, kar u svojo rabo upotrebuje.

Kavno tako očividno se kateketika od homiletike razlikuje:

1. Homiletika vse kar razlagati misli, razlaga u nepreterganem
govoru: kateketika pa u pogovorih;  zdaj oprašuje, zdaj odgovarja.

2. Homiletika se rada lepo oblači, ter se nekokrat visokega in
krasnega sloga  posluži: kateketika pa govori bolj prijazno, bolj pri-
serčno, in globeje u serce sega.

3. Kateket se lahko prepriča,  ali učenci njegov poduk razumijo
ali ne, in koder je treba, lahko postaja, poprašuje in svojo razlago
ponavlja; pridigar pa tega ne more. On svojega govora nikdar ne pre-
terga; timveč neprenehljivo razklada, ter gre od dokaza do dokaza in od
ene stopnje do druge, naj ga razumevna moč učencov dosega ali ne.

4. Kateket lahko preišče, koliko učenci že znajo,  in na njih
pred vednosti navezuje nove predstavo in nepoznane razumko; torej

14

tudi razum ložeje prepriča, in voljo hitreje memo pridgarja k do¬
bremu nagne.

5. Homiletičko polje je obšimiše,  in na vse strani bolj odperto
kakor kateketieko. Kateketa zaderžuje zdaj to zdaj drugo, in plitva
razumevna moč učencov ga le prevečkrat na njegovem potu ustavlja.

6. Kateketički poduk polaga ogelni lcamen  in dno zida: homile-
tički pa stavi poslopje  na njega.

§. 10. Kuj kateketika obsega.

Kateketika razceplja se u tri poglavja. Peno  poglavje govori od
gradiva  kateketičkega poduka, ali od tega, kar se ima učiti u kate-
ketičkem poduku, in se razraša sopet u tri členke,  u kterih se bo
govorilo 1. od volitve,  2. od reda  kateketičkih resnic, in 3. od raz-
redovanja  katekumenov.

Drugo  poglavje govori od pota in načina  kateketičkega poduka,
ali kako se ima učiti,  in se razceplja u šestero členkov; namreč

1. od izobražavanja razuma,  2. od izobrazavanja volje,  3. od izobra-
zavanja pomneza,  4. od jezika  kateketičkega poduka, 5. od Icateketičke
učbe,  6. od ravnanja kateketa pri razlaganju ssv. evangeljev,  pri pri¬
povedovanju zgodb sv. pisma,  in pri kristiamkem nauku,  kterega ob ne¬
deljah u cerkvi ima.

Tretje  poglavje govori od kateketovih lastnost,  in razpada u dva
členka; 1. Ktere dušne  in ktere telesne lastnosti  so kateketu potrebne?

2. Kje in kako si jih pridobiti  zamore?

Naposled bodo u pristavku  razne namere kateketičkega poduka od
Jezusovih do sedanjih časov se načertale.

§. 11. Slovstvo kateketike.

Kateket, ki hoče u svojem velevažnem poklicu blagonosno delati
in napredovati, se ne sme zadovoliti s tim , česar se u Šolah nauči;
timveč tudi po svojem iztopu iz šol mora priden biti, in marljivo pre¬
birati zadevajoče spise in knjige, sicer slavnega imena na kateketičkem
polju nikdar ne bo dosegel. Zategadel mu mislimo vstreči, ako mu
tu-le nektere izverstniše kateketičke knjige naznanimo. Sledeče so:

Schmidii methodus tradendi elementa prima religionis. Bamber-
gae 1769.

Graffe’s vollstandiges Lehrbuch der allgemeinen Katechetik. 3 Th.

Gottingen 1797.

15

Steiner’s allgemeine Katechetik. Breslau 1802.

Muecke’s Yersuch eines Lehrbuches der Ivateclietik. Breslau 1802.

Mueller’s Lebrbuch der Katechetik mit besonderer Hinsicht auf
den Keligionsunterricht. Altona 1816.

Winter’s religioes-sittliche Katechetik. Landshut 1816.

Thierback’s Handbuch zur Katechetik. 2 Bde. Erfurt 1822.

Weinkopf’s wissenschaftliche Katechetik. Wien 1824. — Kavno
ta kateketika pod naslovom „Catechetica scientifica“ in latinum idioma
translata per Theodorum Olearstik. Viense 1827.

Leonhard’s Anleitung zum Katechesiren. Wien 1826.

Sengler’s Plan zu einem Katechismus fuer katolische Elementar-
scliulen und Gimnasien. Frankfurt 1829.

Hirscher’s Katechetik. Tuebingen 1832.

Fr. Schmid’s \vissenschaftliche Katechetik. Wien 1840.

And. MuellePs Lesebuch der Katechetik. "VVucrzburg 1840.

Augustin Gruber’s Theorie der Katechetik. 3. Tli. Salzburg 1844.

And. Ostravski’s Anleitung zur Katecliesirkunst. Lemberg 1845.

Obuka malenih ili kateketika, kojo je sostavil D°„ r - Stepali Iliaševič.
U Zagrebu 1850.

Verh tega se kateketika najde skorej u slednej knjigi pastirskega
bogoslovja, u nekterih kratko, u nekterih bolj obširno razložena. Tudi
u detovodstvenih knjigah se najde marsikaj, kar kateketu jako dobro
služi, in kdor katoličke in druge pobožne časnike pazljivo prebira,
bo tu in tam kaj zajel, kar bo u svojem poslu s plodonosnim uspe¬
hom porabil.

.

'it JMifc' [ . ■.*

' .i* J b i  BftoliA . - .. • ■ • . iiiif- *{ n tb

.

.£28f tjjjihbt  2 . r/f i;.s 'Dr/; /::.!'H . ,ir ,J.T

'i

.

■  r • ■

/V

.: ' ■ ' .• v

'

‘

'

SfeT .« t jsu1.\j  t er ’■ !' ■ ■' ■'

-

'

- :• ii ii H r v sr.A  i- ;  «■ ;

n-' -fur.I

■ >•


PEMO POGLAVJE.

0» KATEKETIČKEGA GRABIVA, ALI 01) TEGA, KAR IMA SE UČITI
L KATEKETIČKEM PODUKU

I, Členek.

Od volitve kateketičkega gradiva.

§.  /. Kaj se ima razlagati u kateketičkem poduku?

Kristiansko-katoliška vera  se ima razlagati; cela, čista in nepopačena,
tako da jo učenci lahko razumijo, in po nji svoje djanje in nehanje
ravnajo. Iz tega se vidi, da

1. Zlo zablodijo kateketi, ki svojim učencom razkladajo samo
tiste nauke in resnice, ktere nam pamet naznanja; razodetje božje pa
popolno zanemaijajo — oboja, naravna in razodeta vera se ima
razlagati.

2. Ravno tako se pregrešujejo, ki razkladajo samo moralne na¬
uke, na dogmatičke pa se nič ne ozirajo; ali pa uče samo dogma-
tiČke, moralne pa puščajo vse u nemar. — Obedve, dogmatika in
moralna imata u tesnej zavezi biti; drugače sada in uspeha ni
nobenega.

3. Naj huje pa se pri Bogu zadolžujejo, ki med kateketički
poduk vtikajo svoje osebne mnenja, ali mnenja posamnih bogoslovcov,
ali pa kake druge nauke, kteri pobožnost in bogaboječnost na videz
znabiti spodbadajo in podpirajo, pa jih sv. katolička cerkva nikdar ni
poterdila. Ne bilo bi prav, postm. ko bi kateket svojim učencom pri-

Kateketika. 2

18

povedaval, da rajni natanko vedo za vse, kar se na zemlji godi, da
se razveselujejo, ako lepo Bogu služimo, in žalujejo, ako po slabili
potih hodimo. — Akoravno je dozdevno, da marsikaj vedo, vendar
ker sveta cerkva molči o tem nauku in ni ničesar določila, naj tudi
kateket tiho dene. Kateket nima drugega razlagati, kakor to, kar je
Jezus učil, kar so apostoli učili, in kar nam naša mati, sv. katolieka
cerkva verovati in spolnovati veleva.

§. 2. Studenci, iz kterih ima kateket zajemati vero-
zakonske in djanske resnice.

Studenci, iz kterih ima kateket verozakonske in djanske resnice
zajemati, so: 1. Sv. pismo novega zakona, 2. sv. pismo starega zakona,
3. ustno izročilo, in 4. Človeška pamet.

1. Pervi vir, iz kterega kateket ima zajemati, in u kterem je
največ kateketičkega gradiva hranjenega, je sv. pismo N. Z.  U njem
dobiva ne le nauke in resnice, u kterih je otroke treba podučevati;
marveč tudi naj lepše izglede, po kterih se ima u svojem poslu rav¬
nati. — Res je sicer, da tudi sv. pismo N. Z. ima hranjene u sebi
marsikake resnice, kterih bi naša pamet ne bila nikdar spoznala, ko bi
jih nam Bog sam ne bil razodel, in utegnul bi kdo zategadel reči, da
so za razumevno moč otrok previsoke, in torej ne veljajo za kateke-
tiČki poduk. Vendar če prav za prav premislimo, so skorej vse razo¬
dete resnice po svojem bistvenem zapopadku le povesti ali zgodbe;
kakor postm. nauk od našega odrešenja po Kristusu, od poslanja sv.
Duha, od ustanovljenja sv. katoličke cerkve itd. Kaj pa deca raje
poslušajo, kaj ložeje zapomnijo in hitreje razumijo, kakor zgodbe? Za¬
torej kateket tudi takošnih resnic ne sme odmetavati, marveč, brez da
bi si zato vesti kaj delal, naj jih u zgodbenej obleki jim razklada, in
gotovo da bodo radi poslušali, in tudi lahko razumili.

2. Drugi vir kateketičkega gradiva je sv. pismo St. Z.,  ktero
svetim pismom N. Z. je u naj tesnejši zavezi, in le, ako sta oba za¬
kona skupej, je celo in popolno.

a) Mnogo naukov je u novem zakonu, kterih bi ne mogli razumiti, ako
bi svetega pisma St. Z. ne imeli. Postm. nauk od našega odrešenja
bi nam bil od konca do kraja nerazumljiv, ko bi ne vedli, da sta
Adam in Eva u paradižu grešila, itd. — Še več pa je tekstov, ki

19

dobivajo luč od starega zakona; skorej na vsaki strani svetega pi¬
sma se lahko najdejo.

b) Stari zakon nam na roko daje dostikrat naj bolj prepričevavne do¬
kaze, naj močnejše nag-ibke in naj lepše izglede, ktera kateket
mnogoteroma lahko porablja. Komu bi tukaj u misel ne prišle pre¬
lepe povesti od egiptovskega Jožefa ali od Suzane, kako sta sveto
čistost ljubila in kako junaško se ustavljala skušnjavam? od Sam¬
sona, kamo je slabo znanje ga zapeljalo? od Davida, ki ni čuval
nad svojimi očmi, in je prešestnik postal? od preroka Natana, kako
modro je svaril kralja Davida? od Jonata in Davida, koliko zvesta
prijatelja sta si bila ? itd.

c) Sv. pismo St. Z. pripoveduje od marsikakih pregreh, kakošna gnu¬
soba da so pred Bogom in kolike kazni vredne; N. Z. pa jih clo
malo ali kar nič ne omenja. Postm. od unebovpijočih grehov, od
terpinčenja žival, itd.

3. Tretji vir, iz kterega se kateketičko gradivo zajema, je ustno
izročilo.  Apostoli namreč in drugi sv. možje niso zapisali vsega, kar
je Jezus učil; ampak mnogo naukov so bili le ustno učili, mnogo
resnic svojim naslednikom samo z besedo izročili, postm. da namesti
sabote se ima nedelja posvečevati — in tote nauke imenujemo ustno
izročilo. Ono nektere nauke naše sv. vere bolj natančno kakor sv.
pismo razlaga; nektere, ki so nekako mračne, primerno razjasnuje,
in zadene na kako dvombo, jo presodi in odstrani. Ono postm. nam
pove, da se sme novorojeno dete že kerstiti; ono nas uči, kako se
ssv. zakramenti delijo, kako sv. maša opravlja itd.

4. Četerti vir kateketičkega gradiva je naša pamet;  kajti

a) Mnogo je pametskih resnic, na ktere sc božje razodetje naslanja, ki
so nad vse priproste, in ako jih kateket le na pravo stran oberniti
ve, jih deca brez vse težave razumijo: kakor hitro pa pametske
resnice razumijo, se njih serca tudi enakim razodetim odpro. Ako so
postm. zaumeli, da iz nič jo nič, ali da vsaka umetno osnovana reč
mora pametnega začetnika imeti, se jim potem clo lahko pokaže, da
je Bog stvarnik nebes in zemlje, itd.

b. Mnogo je pametskih resnic, ki razodeto razjasnujejo, jih bolj živo
pred oči postavljajo in tudi serca naše močno ogrevajo; zategadel jih
je tudi Jezus mnogokrat rabil. Ljudem previdnost božjo očividno

2 *

20

storiti, jim je velil: Poglejte ptice pod nebom — poglejte limbarje
na polju. —• Nagnuti jih, da bi sovražnike svoje ljubili, jih je za-
vernul na Očeta nebeškega, kteri da svojemu soncu sijati na dobre
in hudobne, in da dežiti na pravične in krivične, itd.

c. Koliko cene zdrava pamet ima, je dobro znano nam vsim. Kakor
prijazna luč nam sveti skorej u vsih zadevah našega živlenja, ter
nam pravi, kaj je prav ali neprav, kaj hudo ali dobro ; zategavoljo
jo tudi kateket u svojem poduku zanemarjati ne sme, timveč pri
vsaki priložnosti mora kazati svojim učencom, da, kar božje razodetje
uči, tudi pamet poterduje. Tudi ona postm. spoznava, da se krasti,
goljufati ali ubijati ne sme; da tisti, ki umerjo u majhnih grehih,
ne morejo priti ne u nebesa, ne u pekel, itd.

d. Kolikorkrat je treba dolžnosti, ktere nam razodetje nalaga, zadevam
in okolišinam svojega živlenja primerjati, mora sopet pamet presoditi,
kedaj, kje in kako jih dopolnovati imamo. Postm. kedaj je bolje
resnico povedati, kedaj zamolčati; kedaj je jeza grešna, kedaj pra¬
vična ; kako se ima človek obnašati u raznih namerah svojega
živlenja itd.

Vendar bi kateket, ki bi hotel vse gradivo, kar ga je iz teh
Štirih virov bil zajel, otrokom razložiti, hudo se opekel in globoko
zabredel. Samo odbirati mora, kar se mu za pervi poduk u kristianski
veri primernega in potrebnega dozdeva; ne pa vse zmedeno jim po¬
dajati. Zemljo ima pripravljati, rahljati, čistiti in semenom pobožnosti
in vestnosti obsevati; zorelo in sad storilo bo že pozneje leta. Z mle¬
kom jih mora kermiti, ker druge hrane še ne prebavijo. — Tako je
Jezus delal. „Se mnogo vam imam povedati,  je rekel svojim apostolom,
ali zdaj še ne morete nositi in je višji poduk odložil. — Tako tudi
so apostoli delali. Kakor so poslušavce imeli, tako so nauke jim raz¬
kladali ; nektere sosebno Judom , druge sosebno nevernikom. Tudi do¬
kaze so po raznih razmerah razne upotrebovali; pri Judih so bili začeli
od Mojzesove postave, pri nevernikih od dokazov iz razuma ali iz
premišljave narave. — In kakor Jezus in apostoli, so ravnali tudi pervi
škofi in cerkveni očetje; so katekumene svoje u več razredov razdeio-
vali, in jih le postopnjama s kristianskimi resnicami soznanjali. Za-
tegadel so mnogi škofi in cerkveni zbori dali katekizme osnovati,
u ktere so vverstili samo tiste nauke in resnice, ktere so zmožnostim
otrok primerjene.

21

Ali ravno tak napčno je, ako je kateket preplah, in se vsake
tegobe in zavere ustraši. Marsikaj se kaže na pervi pogled, da je
za otroke pretežko ; ako se pa pristojna učba rabi in se po naravnih
zakonih napreduje, vse težave zginejo.

§. 3. Pravila, po kterih se kateketicko gradivo ima
odbirati.

Da se natanko razsodi in določi, ktero gradivo je za kateketički
poduk, ktero pa ne, se mora jemati ozir na cilj in konec kateketickega
poduka,  na razumemo moč katekumenov,  in na njih delokrog,  to se
pravi, na njih posebne potrebŠine, in na razne razmere in okolišine
časov in krajev. — Gledaje na to troje se osnovati dajo sledeče troje
pravila:

Pervo pravilo.

Kar koli ne podpira namena kateketickega poduka , ali mu zndbiti
do nasprotuje, ni za kateketicko rabo.  — Namen kateketickega pod¬
uka je, uČeneom naznanjati Boga, njegovo voljo in njegove lastnosti,
pa tudi nagibati in vnemati jih, da bi vestno in pobožno živeli, in
radi in zvesto dopolnovali svoje dolžnosti. Vsled tega pravila se mora
izpuščati iz kateketičkega poduka:

1. Vse kar Boga spoznavati ničesar ne pomore, človeka ne na¬
giblje k dobremu, in ga k spolnovanju njegovih dolžnost ne spodbada.
Postm. kako neslano bi bilo, otrokom razkazovati lego paradiža, ali
jim praviti, kako so judovski duhovniki oblečeni bili; kako so službo
božjo opravljali; u kakej zavezi sta duša in truplo med seboj itd.

2. Naj se izpušča vse, kar ni popolnom dognanega in dokaza¬
nega. — Med to se rajtajo: a) vse tajne (mističke) razlage svetega
pisma, ki nikjer niso zagotovljene, postm. kaj pomenja lestvica, ktero
je očak Jakob u spanju vidil; da pomor betlehemskih otročičev je bil
podoba preganjanja sveto cerkve, itd. b) vse kar je samo za višje šole,
naj bo sicer mikavno, kakor hoče; postm. koliko je Adam že znal in
vedel; kakošnega lesa je bil križ, na kterem je Jezus svet odrešil;
zakaj se Bog padlih angeljev ni usmilil, itd. c) vse domneve (hipoteze),
naj že bodo tudi naj učenišik mož; postm. ali bo po vstajenju mesa še

22

kaka različnost spola, ali nobena; kako oblečeni so ssv. trije kralji bili,
od kod so prišli, ali so na konjih prijahali, ali na oslicah, itd.

3. Iz kateketičkega poduka naj se odločujejo vsi verski prepiri, do¬
godivščina krivovercov in cerkvenih zborov; postm. od Aria ali Pela-
gia, kake zmote sta učila; od nicejskega ali carigraškega zbora, kaj
so u njima sklenili, itd. Takih reci vediti je bogoslovcu treba, ne pa
takim, ki se podučevajo u pervinah kristianske vere; za te je dosti,
da vedo, kar je Jezus in kar so bili apostoli učili, in kar nam sveta
cerkva verovati in spolnovati veleva. -— S tim pa se ne reče, da bi
kateket verskih naukov z dokazmi podpirati ne smel; le naj jih podpira,
toda s takimi dokazmi, kterih zvezo deca lahko razumijo. Zlasti tiste
resnice se imajo dobro utemeliti, ktere so za učence sosebno potrebne
in važne; postm. na krajih, na kterih katoličani z luterani pomešani
žive, je močno treba, da se razločivni nauki naše sv. vere dobro in
temeljito razjasnijo.

4. Naj se odločuje vse, kar bi utegnilo otrokom, njih pobožnosti
in sramožljivosti škodljivo ali nevarno biti; postm: dvombe in vgovori,
kterih deca javalne kterikrat slišali bodo; natančen poduk od šeste
božje zapovedi; obširne povesti od egiptovskega Jožefa u putifaijevi
hiši, od Samsona, od Betzabe, od Suzane itd.

Nekteri pravijo, da tudi iz živlenja svetnikov se otrokom ničesar
povedati ne sme; pa menda sami ne vedo, zakaj da ne. — Dokaj
svetnikov je bilo še clo mladih, ko so za vere del terpeli in umerli,
in njih izgledi so tudi za otroke tak lepi, mikavni in zdatni, da se ka-
teketu vsakemu prav prav priporočati morajo.

Drugo pravilo.

Kateket naj za svoje učence odbira le take nauke, kteri njih razu-
mevne moči ne presegajo.  Skušnja namreč nas uči, da mnogo je naukov,
kterih nekdo clo lahko razumi, za druzega pa so popolno nerazumljivi;
kar jasno kaže in priča, da kateket mora imeti razumevno moč svojih
učencov ven in ven pred očmi.

Kaj pa je razumevna moč?  Razumevna moč je zapopadek vsih
predstav in vednost, kterih si je človek že pridobil, in ki so mu pod¬
laga in pogoj novih predstav in razumkov. Ona je pri posameznih
ljudeh tako različna, kakor različna je njih starost, njih reja, in (na
čimur je naj več ležeče) omika njih misljivnosti,

23

Dušne zmožnosti se razvijajo le polagoma, in po nepremenljivih
stopnjah in postavali. — Najprej se izbuja čutnost;  dete prijema vtise
od zvunaj, in je vseskoz u terpivnem stanu. Na to  se razum  razvija,
Človek začenja paziti na unanje vtise in postaja samodelaven, začenja
predstave in razumke vezati, ločiti, in posamezne prigodke soditi. Na¬
posled se razcveta tudi pamet;  duša si snuje občne razumke, nareja
sklene, se vzdiguje nad čutne predstave, in se sprehaja svobodno in
ponosno po neizmernih planjavah miselnega sveta. — Po totem redu
se razvezuje vsikdar dušna moč Človeka; ali se pa razveže prej ali
polej, včinjajo. razmere in okolišine, u kterih človek živi, in lahko se
primeri, da pamet dečka od desetih let je višje razvezana, kakor
mladenČa od dvajset let. Vsled tega pravila se:

1. Občni, posneti razumki, in nadčutne predstave, kakor postm.
nauk od modrosti božje, od svobode človeške volje, itd. še le odrastlim
razkladati smejo: tisti nauki pa, ki se na zgodbe opirajo, in se brez
težave poočitati ali pred oči postaviti dajo, se lahko razkladajo tu¬
di otrokom.

2. Kateket mora skerbno gledati na predstave, ktere učenci že
imajo, ker ni mogoče kake nove predstave zbuditi, dokler se nobena
enaka u glavi učenca ne najde. Tako postm. nauk od angeljev se ne
more razlagati, dokler deca ne vedo, kaj je duša, kaj razum in pro¬
sta volja.

3. Vse kar slaba dušna moč otrok še zaumeti ne more, naj se na
pozneje leta odlaga. Postm. da je Bog stvarnik vsih reči, učenci
kmalo razumijo ; da je vladar in ohranitelj vsega, je že težje; se torej
tudi nekoliko mora odložiti. — Vendar kateket ne sme misliti,
da bi deca verske nauke tako dobro zaumeti morali, kakor odrastli
kristiani ali izurjeni mislitelji; zadosti je, da imajo jasne razumke,
do razgovetnih (razločnih) bodo že pozneje prišli. Lahko, da te čertice,
ktere so se naznanile jim, bodo izbujale njih dušne zmožnosti, in še
bolj željčno bodo poslušali.

4. Ravno tako naj se odlašajo na bolj godne leta vsi nauki,
kterih djanske porabe deca še ne razumijo. Cimu namreč so za
otroke nauki, kteri na njih moralno omiko nobenega upliva nimajo,
temuč samo njih pomnež obtožujejo? Cimu postm. je za nje nauk od
vohernije ? nauk od dolžnost staršev in predstojnikov do svojih otrok
in podložnikov ? itd.

24

Tretje pravilo.

Ko se kateketičko gradivo odbira, naj se gleda na delokrog učen-
cov,  to' se pravi na njih razmere, na razne okolišine časov in na
posebne navade.

1. Naj se gleda na razmere,  u kterih kdo živi, in na dolžnosti,
ktere u svojih razmerah dopoinovati ima. U drugačnih razmerah živi
oče, u drugačnih sin, u drugačnih družinče; ravno tako različne so
tudi dolžnosti. Kako nespametno torej bi bilo, razkladati otrokom dolž¬
nosti mašnikov ali zakonskih!

2. Naj se gleda na okolišine,  postm. na starost, na spol in stan
svojih učencov. Pri otrocih bogatih in znamenitih staršev naj se go¬
vori od prevzetnosti, nečimurnosti in pristnih prednost človeka; pri
revnih' in ubožnih od tatvine, goljfije in zadovoljnosti svojim stanom.
Dekliči se radi lišpajo, lepotiČijo; dečki so radi nevbogljivi, samo-
glavni; itd. ■—• po čemur se tudi nauki obračati imajo.

3. Naj se gleda na čas,  ki je za kateketički poduk odločen. Je
več časa odločenega, se nekteri nauki razlagajo lahko bolj obširno; ako
pa s Časom tesno hodi, naj se nareja bolj na kratko.

4. Naj se ozira na poirebšine Časov in krajev,  kedaj in kje učenci
živč. Postm. u vinskih krajih naj se večkrat govori od gerdobe pija¬
nosti in njene sestre, nesramnosti. U tergih in mestih, kjer se pridiga
rada zanemarja, naj se pogostokrat pove, kaka sveta dolžnost je, tudi
božjo besedo poslušati. — U naših časih je treba otrokom že praviti,
kako slaba in omejena je naša pamet; da smo dolžni, nedelje in praz¬
nike vestno posvečevati, se pridno postiti; kake pregrehe so goljfija
pri kupčii in barantii, opravljanje, kletva, laž, igra, ples, ponočno
vesovanje, itd.

5. Naj se ozira na posebne navade  in cerkvene običaje.  Postm.
o svečnici se lahko pove, zakaj da se sveče blagoslovijo, o pepelnici,
kaj pepelenje pomeni. O velikem postu se otroci pripravljajo za spo¬
ved in sv. obhajilo, o škofovem prihodu za sv. birmo. — Res je
sicer, da versta naukov, ktero si je kateket osnoval, po teh navadah
se nekoliko preterga; vendar mu ni svetovati, da bi od nje odstopil,
ker ima tudi svojo dobro stran. Naj bolje pa je, ako se poduk
u teh in enakih rečeh na nenavadne ure odloži, zlasti ko bi utegnul
več časa terpeti.

25

6. Na želje staršev,  postm. zastran prejeme zakramentov svete
pokore in svetega resnega telesa ali svete birme, se sme gledati
le takrat, kedar se netežko dopolnijo in poduk ne terpi nobene¬
ga kvara.

II. Členek.

Od reda kateketičkega gradiva.

§. 4. V kateketickem poduku je prikladnega reda
potreba.

Pač ni treba nobenega dokaza, da ni vse edno, u kakovem redu
se verozakonske in djanske resnice razlagajo; in da prikladen red je
u kateketickem poduku neogibljivo potreben, vsi enoglasno terdijo:
kteri pa in kakošni je prikladni red, so razni raznih misli.

Popolno znanstvenega reda za kateketički poduk ne moremo po-
terditi; on je za učene in bogoslovce, ne pa za otroke. Vselej naj
bolj varno kateket stopa, ako gleda pridno in pazljivo na razumevno
moli  svojih učencov in na njih delokrog.  Te dve reči mu bodo naj
bolj gotovo pravi pot kazale, in mu naznanjale, kaj se ima prej, kaj
pozneje razkladati — in tisti red bo brez vse dvombe naj boljši, kteri
moralno omiko učencov naj močneje podpira, razumljivost in zapomnji-
vost verskih naukov in resnic naj višje polajšuje, in se na posebne
razmere in potrebšine katekumenov naj pridniše ozira.

Vsled teh danih opomb se dajo sledeče posebne vodila naČertati.

§. 5. Vodila, po k ter ih nauki in resnice u kateket ič-
kem poduku imajo se vverstovati.

1. Kateket naj versti nauke in resnice po redu, kteri je naravi
človeške duše, postavam nje razvitja in delavnosti naj primerniši.  —
Po tem takem se morajo deca:

a) Naj poprej ogledov  privajati, potem predstav  in razumkov,  in napo¬
sled še le razsodov  in sklenov.  Kar namreč duša, ko se razvijati
začne, prej spoznavlja, se tudi prej razkladati mora. To je jasno kot
beli dan, in kdor drugače ravna, se gotovo zamota.

b) Začeti se ima vselej pri ločjem in napredovati k težjemu,  tako rekoč
po stopnjah ali gredih. Ložeje pa se zove, kar razumeva tudi plitva

26

dušna moč in glava z malo možgan. Postni, lož je se dokaže do¬
brota kakor modrost božja; ložje se dopove, kaj je telo, kakor kaj
je duša; ložje, da je truplo umerjoče, kakor da je duša neumer-
joea, itd.

c) Začeti se ima pri znanem, in napredovati k neznanemu.  Enako po¬
potniku, ki u svojo domovino pridši poprašuje pred vsim po znancih
svojih, mora tudi kateket u duši svojih učeneov najprej znanih pred¬
stav iskati, in potem še le k neznanim prestopati. — Naj lepši
izgled u tem nam je Jezus Kristus sam, ki je svoje prilike in izglede
jemal od navadnih opravil svojih poslušavcov, postm. od ribjega lova,
od poljarstva, od pastirskega živlenja... in jim kazal na limbarje na
polju, na ptice pod nebom, na smokvino drevje, na pobeljene grobe
itd. Vendar kateket ne sme pozabiti, da otrokom u obče je le malo
znanega, veedel druzega ničesar, kakor kar ravno krog sebe imajo
in vidijo; in ni zadosti, da je ta ali una reč samo nekterim učen
com znana, timveč na večino zmed njih se ima gledati.

d) Začeti ima pri posebnem, pri posameznih predstavah, in napredovati
k občnemu, k razumkom.  Naj pervo namreč, česar se dete zave, so
unanji ali čutni vtisi in ogledi, in izzačetka ne more drugače kakor
predmetno (konkretno) in osebno (individnelno) misliti, postm. pod
razumkom „mati u  si samo eno mater misli; sČasom še le in po
dolgi vaji tako daleč stopi, da se vzdigne k občnim razumkom.
Zategadel so otrokom, da se misliti vadijo, unanji in posamezni iz-
gledi nad vse potrebni, in akoravno si tu in tam kak občen razumek
že osvojč, morajo vendar na osebno in predmetno clo pogosto se
ozirati; sicer bi se jim u glavi zvertelo, in padli bi z visočine ob¬
čnega razumka. Postm. kdor hoče otroke podučiti, kaj je napuh ali
lakomnost, naj jim kaže u posameznih slikah, kako taki ljudje
mislijo in delajo, kaj je njih namen, itd.

2. Nauki, ki so drugim u podnožje ali vvod, brez kterih se torej
sledeči ne dajo umeti, se prej 'razlagati imajo.  Postm. prej se mora
govoriti od izvirnega greha, kakor od našega odrešenja; prej razkazati,
da je Bog vsegamogočen, vsegaveden in naj dobrotljiviši, in potem
še le, da je naša dolžnost, vse dobro zvesto pričakovati od nje¬
ga, itd.

3. Dokazi se imajo prej naznanjati kot nagibki; kajti dokazi so
temelj pristne in čiste pobožnosti, ne pa nagibki.  Postm. prej se do-

27

kaže, da pijanost ali nečistost ste greli in žalite Boga, potem še le
povejo se hudi in žalostni nasledki, ki izvirajo iz teh grehov.

4. Nauki, ki globeje segajo u detinski delokrog, in so za nje
koristniki in potrebniši, naj se pred drugimi razkladajo.  Tako postm.
naj se govori prej od dolžnost otrok do staršev, do učiteljev, do bratov
in sester, in potem še le od dolžnost, ki jih do drugih ljudi imajo.

5. Dolžnosti pravice se morajo prej razkladati, kakor dolžnosti
ljubezni,  zato ker se tudi prej dopolnovati imajo. Postm. prej se ima
razložiti, da smo dolžni skerbeti za zdravje in živlenje svojega bližne-
ga, potem še le, da moramo telesne dela milosti skazovati; prej, da
moramo drugim dobre izglede dajati, potem še le, da jih moramo
braterno svariti, itd.

§. 6. Ali se sme naravna vera prej kot razodeta? ali
se sme ena brez druge razkladati?

Mnogo jih terdi in tirja, da otrokom se od razodete vere tak
dolgo ničesar povedati ne sme, dokler ni poduk u naravni veri pri
koncu; vendar vsi njih dokazi so raztopč in zginejo, ako sledeče
prevdarimo:

1. Nihče ne bode utajil, da mora že dobro izurjen u svojih mislih
in močno jasne glave hiti, kdor hoče resnice naravne vere razumeti:
razodeta vera pa, ki vsa na zgodovini sloni, se razumi, brez da hi
človek bil sosebno bistroumen in znajden.

2. Porok za verjetnost razodetih naukov in resnic je Bog sam, in

ako se otrokom reče, da to ali uno je Bog razodel, se večdel zado-

volijo : vse drugače pa je zastran naravne vere — tu je treba dokazov,
kterih plitva otroška glava malokedaj prezre.

3. Dognano je in brez vse dvombe, da razodeta vera je stariša

od naravne. Izzačetka namreč je Bog sam ljudi poduČeval, in še le
pozneje, ko so razodete verske resnice tu in tam po svetu se bile
skoro popolno pozabile, so modri možje po dolgem premišljevanju na¬
šli sopet nektere teh ne novih, timveč le zgubljenih resnic. — Kar
je torej prej bilo, naj se tudi prej razlaga.

Iz tega pa, ker terdimo, da naravna vera se ne sme razkladati

prej kot razodeta, ne sledi, da bi naravne resnice u kateketičkem pod¬
uku se u misel jemati ne smele; kajti razodetje hranuje u svojem krilu

28

ne samo razodete, timveČ tudi naravne resnice, kterih nekaj bi ne bila
naša pamet nikdar, nekaj pa bi jih bila sicer našla, toda clo pozno,
in še le po dolgih trudili in žalostnih zmotah. Zategavoljo kateket ne
sme razkladati ne naravne vere brez razodete, in ne razodete brez na¬
ravne; marveč obedve u prijazni zavezi. Je treba z dokazmi kako
resnico podpreti, naj jih jemlje iz razodetja in iz razuma; je treba na-
gibkov, naj upotrebuje razodete in naravne, in tako naj pri vsaki pri¬
ložnosti pokaže, kako lepo, prav kakor dve sestri, se podpirate na¬
ravna vera in razodeta; kar ena uči, tudi druga poterja, in kar ena
ne odobri, tudi druga overže. Sosebno pa naj se trudi in prizadeva
iz vse svoje moči, da bodo učenci veliko potrebnost in neprecenljivi
dar razodetja božjega prav živo spoznavali, in po lepem in čednem
zaderžanju se Bogu hvaležni skazovali. — Ako se postm. oberne na
Kitajce, zamorce in druge narode, ki brez razodetja u smertni senci
sedč, najde gradiva Čezzadosti.

§.  7 . Se smete dogmatika in moralna u kateketickem
poduku ločiti? se sme ta pred unoj razkladati?

Ko bi že morala, ali ko bi smela kaka ločitva biti, se ve da
dogmatika bi se imela pred moralnoj razkladati; kajti dogmatika je
Ogelni kamen, na kterega je moralna zidana. Ali u kateketickem
poduku ne sme u tem oziru nobene ločitve biti; ako bi se zanemarila
ta ali una, gotovo bi ne manjkalo žalostnih nasledkov. Zategadel, kar
se je reklo od razodete in naravne vere, velja tudi od dogmatike in
moralne: ne po samši, marveč u tesni in prijazni zavezi se morate
razkladati, tako da vseskoz ena drugo podpira, se ena na drugo na¬
slanja, ena drugi pomaga in na roko gre. Se razlagajo moralni nauki,
naj se pokaže verostavek (dogma), iz kterega izvirajo; se razlagajo
verostavki, naj se pokaže njih upliv u moralno sploh in u posamezne
dolžnosti. — Postm. ako se razlaga nauk od angeljev božjih, je treba
pokazati, kako pridno moramo častiti svoje angelje varhe, kako zvesto
priporočati se jim, zlasti zjutraj in zvečer: ako pa učim in razlagam,
da se tudi malih grehov varovati imamo, se lahko na svetost ali pra¬
vičnost božjo naslanjam, itd.

Moralna vendar, ali kar je vse eno, nauk od naših dolžnost, ki
jih imamo do Boga, do samega sebe, in do drugih ljudi in stvari, je

29

toliko važna, da ni zadosti, razlagati te naše dolžnosti le vmes med
dogmatiko, le sem ter tje, kakor priložnost nanaša; marveč še posebej,
u lepi zvezi jih je treba razkladati, da jih poslušavci lahko razumijo,
in si globeje u serce vtisnejo. Res je sicer, da moralni nauki po tem
takem dvakrat na versto pridejo; ali to nič ne dene — važnih resnic
tudi desetkrat povedati ni preveč.

III. Členek.

Od razredovanja učencov.

§. 8. Po kterem merilu imajo ucenci u verskem poduku
se razredov ati  ?

Hoče kateket učence in učenke svoje spešno in plodonosno pod-
učevati, se mora ozirati ven in ven, kakor smo že slišali, na njih
razumevno moč, na njih posamezne razmere in potrebšine, in na razne
okolišine časa in kraja. Da bo pa temu težkemu delu kos, jih mora
u razrede vve rstiti: ako ne, se bo znabiti mnogo trudil in putil, vendar
slabo izhajal, in malo ali pa clo nič opravil — in opiraje se na to
prepričbo, tudi cesarski ukaz veleva, da brez dovoljenja katehetovega
se ne sme nobeden učenec u višji razred preseliti.

Pri tem razredovanju ima kateket gledati:

1. na predvednosti svojih učencov;

2. na predmete, kteri se u razredu uče; ker je dobro znano,
da nekteri predmeti potrebujejo vekše, nekteri manjše dušne omike
in bistrosti.

Samo na starost učencov gledati, bi ne bilo prav, ker marsikdo
je clo mladih nog, vendar več ve in je bolj vgodne duše, kakor nekdo,
ki je dve ali tri leta stariši. Clo nič se ozirati na leta, bi pa tudi
pametno ne bilo, ker dušoslovje nas uči, da u otroku je skorej sama
čutnost živa in delavna, u fantiču se s čutnostjo vred tudi razum raz¬
vija, in še le u poznejih lotih se pamet budi in drami. — Po totih
ozirih in po svojej modri glavi naj kateket vverstuje svoje učence
u višji ali nižji razred.

Po zdaj veljavni učiliški sostavi vsaka ljudska šola razpada u dva
razreda. U pervern razredu  se razkladajo naj lahkeje verozakonske in

30

djanske resnice, in se ne smejo upotrebovati drugačni dokazi, kakor
taki, kterih prepričevavno moč slaba otročja glava brez težave prezira
in razumi. Gradivo za te učence pripravno hranuje mali katekizem,
ki je torej navod, po kterem se kateket u tem razredu obračati ima.—
Kar se je u pervem razredu pričelo, se u drugem  na dalje snuje;
verozakonske in djanske resnice se razlagajo bolj obširno in bolj raz¬
tegnjeno, se djansko obračajo na sedanje in bodoče otroške razmere,
in ker mnogo učencov po doveršenem drugem razredu učilnice zapusti,
se jim naj važniši in naj potrebniši nauki globoko u glavo in u serce
vtisniti morajo, tako da jih ne pozabijo preč, timveč zvesto ohranijo
vse svoje žive dni. Gradivo za te učence primerno hranuje sredni
katekizem, ki je torej navod, po kterem naj se kateket u drugem raz¬
redu obrača. •—- Verh tega se imajo učencom drugega razreda tudi
evangeljski odlomki, ki se ob nedeljah in zapovedanih praznikih u cer¬
kvi berejo, prikladno in djansko razlagati. Kar pa zadeva zgodbe sv.
pisma, njih razlaga u ljudskih šolah sicer ni ukazana; vendar bi kate¬
ket zaslužil kregan biti, ko bi jih popolno zanemaril, ker so toliko lepe
in kot nalaš za otroke spisane.

U ljudskih šolah, ki so po mestih in večjih tergih, ali kakor jih
vlada je kerstila, u glavnih šolah  in realkah  se učenci devajo u tri
ali štiri razrede, in vsakemu razredu posebej se sveta edinozveličavna
vera ima razlagati. — U pervenšnici ali elementarnim se ne sme dru¬
gega razkladati, kakor kar je naj potrebnišega od Boga in angeljev,
od stvaijenja sveta in človeka, od nesrečnega pervega greha in vesele
obljube, odrešnika poslati. U pervem in drugem razredu se tako ravna,
kakor je bilo zgorej rečeno, samo s toj razlikoj, da se zgodbe sv. pisma
in razlaga evangeljskih odlomkov za tretji razred prihranijo. U tretjem
in četertem razredu je veliki katekizem navod, po kterem naj se kateket
obrača; vsi važniši verozakonski in djanski nauki se morajo obširno in
nadrobno razlagati, globoko utemeliti in dokazati z besedami sv. pis¬
ma, in prav pogosto obračati na razne razmere in okolišine časov
in krajev.

Opomba.  Po zdaj veljavnih šolskih postavah so otroci primorani,
šest let u šolo hoditi, iz česar se lahko vidi, na kakih raznih stopnjah
so njih dušne zmožnosti, in kako težavno je za kateketa, u svojem
poduku tako se vesti in obnašati, da nobenega svojih učencov popolno
ne zanemari; timveč kolikor je naj več mogoče, se na vse ozira, vse
svojo skerbjo objema, naj bodo brihtne ali puhle glave.

31

§. 9. Kedaj se ima prejenjati s pripravljavnim ali po¬
ve hiim verskim podukom ? kedaj pričeti s olmrnišim ?

Ako se to, kar je bilo zdaj rečenega, le nekoličko prevdari, se
kmalo vidi, da ne more se določiti ne leto ne čas, o kterem namesti
početnega ima obširniši kateketički poduk nastopiti; temuč samo toliko
se zamore reči, da kateketički poduk se ima obračati ven in ven po
meri, po kteri se dušne zmožnosti otrok razvijajo, in na kolikor višjo
stopnjo dušno razcvetje pride, toliko obširniše se kateketički poduk
mora snovati in deliti. Vidi se pa tudi brez vse težave, kako zlo se
moti, kdor misli, da z izstopom iz ljudske šole je poduk n sv. veri že
končan, že doveršen. Bodi si, da deca u šoli še tako veselo se uče
in napredujejo, vse njih vednosti so vendar silno pičle in nepopolne;
rahle in nježne cvetke so, ktere nehuda slana že popari: zategadel
moder in skerben kateket mladine, ktera iz ljudske šole stopi, ne bo
nikakor zanemarjal; marveč vseskoz s pazljivim očesom za njo se
oziral, in kolikorkrat bi se potrebno kazalo, jo podučeval, jo svaril,
jo prosil in opominjal, pri čem mu tudi cesarski ukaz na roko gre, ki
veleva, da možka in ženska mladina, ki iz delavniške šole stopi, se
do šestnajstega leta u ponavljavnicali podučevati ima.

Naposled še se mora opomnuti, da ne samo otroke, majhne dečke
in dekliče, ampak tudi odrastle kristiane je treba katekezirati; naj že
bo ob nedeljah pri očitni službi božji, ali dopoldne ali po poldne; ali
kakor navada je u nekterih krajih, da se mora po soseskah iti ali clo
u posamne hiše. Da mora kateket tudi pri tem svojem poslu pridno
gledati na dušno omiko tistih, ktere podučuje, je tako jasno, da vsaka
beseda o tem bi bila potrata.

.§'■ 10. Kedaj, ti kteri starosti se ima začeti, otroke
u sveti veri podučevati?

brancozki modrijan Rousseau  je bil pervi, ki je terditi jel, da
mladež pred petnajstim ali šestnajstim letom se ne sme u veri pod¬
učevati ; timvee se mora uriti prej u naravopisu in naravoslovju, u dušo-
slovju, u občni dogodivščini in pravoslovju, po tem še le se ima poduk
u veri pričeti. To njegovo mnenje, dasiravno se na pervi pogled nam
Čudnovito zdeva, je vendar le resnično, ako je to a) zastran naravne
vere mislil, ker je dognano in nedvomljivo, da nje resnice zaumeti je
treba ne malo bistrosti; in b) ako je izustil to oziraje se na tiste,

32

kteri po vsej sili hočejo, da vsi nauki božjega razodetja se imajo
otrokom že razlagati; ker se vendar ne da utajiti, da je dosti naukov,
kteri so za slabo otroško glavo še previsoki.

Ali ker pravimo, da se ima clo zgodaj že začeti, otroke u sveti
Jezusovi veri podueevati, ne tirjamo ne ene ne drage teh reči ;
temue samo toliko terdimo, da je mnogo verskih naukov, kterih se tudi
deca brez posebne težave že nauče, ako kateket le po pravem potu
stopa, in se umno sukati ve. Tudi deca namreč:

1. Že nekoliko misliti znajo, se u svojih mislili tu in tam nad
vidne in čutne reči vzdigajo, in se torej tudi verskih resnic brez po¬
sebnih over uče in privajajo.

2. Mnogo je naukov, ki od enega svojega konca do drugega po.
polno na dogodivščini slone, in kako lahko dete take nauke zaumeva,
skušnja nas uči: razlagati pa otrokom kaj takega, kar dolgih dokazov
in velike bistrosti potrebuje, bi ne bilo pametno, timveč bedasto.

3. Večkrat že je bilo omenjeno, da za otroke naj se odbirajo sa¬
mo tisti nauki, ki so primerjeni njih razumevnej moči, njih dušnemu
razvitju in drugim njih potrebšinam; kar pa ni za nje, naj se odlaga
na pozneje leta.

Marsikdo sicer vgovaija, rekoč.: Preč ko se otrokom naznani, da
Bog plačuje ljudi, kteri dopolnujejo njegove zapovedi, in kaznuje tiste,
lcteri jih ne dopolnujejo, njih djanja zgube vso moralno ceno; zato
ker potem jih le lastni dobiček, le obljubljeno plačilo ali strah pred
kaznijo, ne pa ozir dobrega in pravega k djanju priganja, in zcitegadel
naj se deca pozneje ko je mogoče, soznanjajo z Bogom, ki nam po-
vračuje vse nase djanje in nehanje . — Oh kako moder svet je to!
lepa hvala za njega, in zlatimi pismenkami naj bi se zarisal — u Černe
knjige! Ko bi dosledno po njih mislih se godilo, bi naj bolje bilo, da
bi človek nikoli u svojem živlenju nič ne slišal od Boga, od njegovih
obljub in svarov; in vendar je Jezus tolikokrat govoril od svetili nebes
in od večnega ognja, samo zato, da je ljudi k dobremu djanju nagibal
in da bi jih bil hudega obvaroval.

Sopet drugi pravijo: Brez popolnega poznanja narave ni mogoče,
Boga stvarnika narave prav poznati.  —■ Njih bi pač lahko prašali,
kdo pozna naravo popolnoma? ali oni, ali kdo drugi? — In kdo
pozna Boga popolnoma? Na zemlji nihče ne; na zemlji Boga le kakor

33

ii zerkalu gledamo, govori sv. Paul I. Kol 1 . 13, 12. gori nad prijaznimi
zvezdami ga bomo poznali, kakošen da je, in ga gledali od obličja
do obličja. Zatorej ne popolnoma, ampak samo čedalje bolj spoznavati
ga nam je mogoče, in to si moramo prizadevati, to je naša naloga,
to nas vsili cilj in konec.

Vsi ti in drugi enaki vgovori nekaj od tod izvirajo, ker mislijo,
da hočemo otrokom že razlagati vse nauke naše vere, nekaj pa tudi
od tod, ker u resnici so marsikake napake u kateketički poduk že vlezle.
Ali če se otrokom, kakor smo nekokrat že omenili, razlagajo samo
tisti verski nauki, ktere brez težave prezirajo in razumijo, nerazumljivi
pa se na pozneje leta odlagajo; če se kateket vedno prikladnega pota
derži, in ima postave dušnega razvitja vseskoz pred svojimi očmi, nam
gotovo nobeden pameten ne bo za zlo vzel, da majhne otroke že u sve¬
ti veri podučevamo. Je človek že odrastel, naj boljši poduk pri njem
le malo zdava, in kdor hoče žeti stoteren sad, mora vselej le mladine
se iskreno lotiti, in pridno in skerbno jo poduČevati. — Edina beseda
Jezusova: „Pustite male k meni priti, a  je toliko težka, da odvaga
Rousseau-a in vso derhal njegovo, in kakor hitro se otroka dušna moč
razvijati jame, se mora tudi kateketički poduk pričeti.

.§*. 11. Ali se ima u kateketičkem poduku vsako leto
ves katekizem razložiti ? ali le nekaj, in to bolj obširno ?

Bili že so kateketi, ki so imeli navado, da vsako leto so razložili
le nekaj katekizma, sc ve, da to precej obširno, in so po tem takem
še le o treh, štirih ali petih letih vsega doveršili. Toda ta navada je
bila slaba, in se ne sme posnemati; kajti:

1. Pri takej obširni razlagi pride marsikaj vmes, kar je za otroke
previsoko, in se ne primeija njih delokrogu, ne njih razmeram. Postm.
ako bi kateket razlagal celo leto samih deset zapoved božjih, koliko
nepotrebnega ali znabiti tudi nevarnega bi deca slišali! kakor od voher-
nije, od prešestva, itd.

2. Mnogo naukov in dolžnost, kterih vediti bi otrokom zdaj že
silno potrebno bilo, bi se preveč na dolgo odložilo — znabiti na S tir
ali pet let.

3. Ni se nadjati, da bi deca dobro zapomnili nauk, kterega
ob štirih ali petih letih samo enkrat slišijo; timveČ le prehitro ga
pozabijo.

Kateketika. 3

34

4. Po takem ravnanju bi mnogo ueencov popolnega verskega poci¬
nka nikdar ne prijelo; kajti nekteri zmed njih učilnice clo rano za-
pustč, in s trebuhom za kruhom gredo, nekteri pa, ker se njih starši
večkrat selijo, u več učilnic pridejo.

Vsi taki učenci bi ulovili le kake Šibre verskega poduka, le kako
drobtinco bi tu in tam pobrali: doveršenega ali celega bi no dobili u no¬
beni šoli; zategavoljo moramo hvaliti cesarski ukaz, ki veleva, da se
ima vsako leto u vsakem razredu celi katekizem razložiti. Se ve, da
kateket mora razumevno moč učencov vedno pred očmi imeti, in stopati
skoz in skoz po naravnem potu od ložjega do težjega. —- Pervo leto
se razkladajo naj potrebniše resnice, ki so temelj naše sv. vere; drugo
leto se razlagajo že obširniše, ter se tu in tam kaj pristavlja; in tako
se sledno leto poduk razŠiija, in sledno leto globokeje utemeljuje. De-
ca, ki slišijo vsako leto ravno tiste nauke, si jih terdnejše u glavo
vtisnejo, in ker se vsako leto novega kaj dostavlja, se ni treba bati,
da bi se jim gabiti jelo. Kar je pa naj boljše, je to, da se kateketički
poduk na kose ne razterga; tiinveč zmir u lepi zvezi in cel ostane.

Kar smo tu od šole rekli, velja nekako tudi od cerkve.

DRUGO POGLAVJE.

011 MIA H NAČINA RATEHT1ČKESA MDUKA ALI KAKO SE IMA UČITI.

U tem poglavju se bo govorilo: a) kako se imajo deca u sveti
veri prikladno poduČevati in kako zadostoma prepričati; b) kako na¬
gibati, da zaslišane nauke u djanju spolnujejo; c) kako se jim verski
nauki u glavo vtisnejo, da jih shranijo za vse svoje žive dni; ali
z drugimi besedami: kako se ima 1. razum,  2. kako volja,  in 3. kako
pomnež  učeneov obdelavati. Eazun tega bomo pretresali 4. kakega
jezika,  5. kake ucbe kateket ima se posluževati; 6. kako ima svete
evangelje  in zgodbe sv. pisma,  in 7. kako kristianski nauk ob nedeljah
u cerkvi razlagati.

I. Členek.

Od izobražavanja razuma.

Kateket, ki hoče razum svojih učeneov prikladno izobraziti, jih
mora 1. u sv. veri jasno in razgovetno podučiti; jih mora 2. od vsake
resnice terdno in obstojno prepričati — od teh dveh reči se bo govorilo
u tem členku.

Ker je znano, da poduk in ves njegov uspeh se na predstave in
razumke naslanja, je treba najprej odgovor dati na oprašbo:

3*

36

A. Kako se razni verski razumki naj boljše raz¬
jasniti in razgovetiti dajo?

§. 12. Pt •avi in jasni razumki o verskih resnicah so
nad vse važni in potrebni.

Kako važni in potrebni so pravi in jasni razumki, se iz sledečega
lahko vidi:

1. Predstave in razumki so temelj vsili poslov nase duše, so stu¬
denec, iz kterega višje dušne zmožnosti vse dobivajo gradivo svoje.
Kakor se dober sad rodi le na dobrem drevju, tako pravo misli in
blagi čuti priraščajo le iz pravih predstav — in ker se po predstavah
in razumkih tudi naša volja ravna, dobri sklepi in pobožne djanja le iz
primernih jasnih razumkov priti zamorejo.

2. So predstave napčne, so razumki krivi, so tudi misli krive in
napčne; iz slabih misel pa, kakor večkrat slišimo, pride mnogo slabe¬
ga, se izcimlja razujzdanost in razkošje. Kdo postm. je oče nesreč¬
nega dvoboja? ali mar ne napčen razumeli o časti in poštenju? —
Kdo so starši lakomnosti, zapravljivosti in zavida? ali mar ne slabe in
krive predstave o časnem blagu in premoženju? itd.

3. So predstave nedoločne ali zmešane, nekaj prave nekaj krive,
je tudi človek nedoločen, in omahuje zdaj na eno zdaj na drugo
stran, je kakor rahel ters, ki se obrača, kakor veter piha, kmalo na levo
kmalo na desno.

4. Naj večji revež pa jo, kdor nima clo nobene predstave, clo no¬
benih razumkov; on je prav u resnici brezumnež, ki poln nevarnost
U nevednosti tava, in je ves, kolikor ga je, slepcu podoben, ki le
takrat čversto stopa, kedar prijaznega, skerbnega vodja ima; kakor
hitro pa ga vodivna roka zapusti, so u pervo jamico zverne.

Sosebno važni pa in potrebni so pravi in jasni razumki u verskem
poduku; 1. zato ker razumki na verskem polju so večdel nadčutni, in
njih razjasniti je mnogokrat silno težavno; 2. ker u verske reči so clo
lahko kaka zmota vrine, in 3. ker zmote u verskih zadevah so mno¬
go nevarniše in škodljiviše, kakor u kakih drugih, bodi že kakor-
šnih hoče.

37

Ne sme se sicer tajiti, da imamo tudi drugih sredstev, ki nagi-
bavajo človeka k lepemu in pobožnemu živlenju, ki včasih mnogo
pripomorejo, da stori kaj dobrega in opusti kaj grešnega; kakor so
postni, dobri izgledi, letii opomini, darila in kazni, pobožne vaje, zbuja
moralnih čutov, itd. Vendar vse te in druge enake reči moralnost
našo sicer podpirajo, in se u nemar puščati nikakor ne smejo; toda
vkoreniniti je ne morejo Kje postm. je kateket toliko pogumen, kteri
bi si upal reči svojim učencom, da naj posnemajo izglede drugih ljudi,
in naj živijo, kakor vidijo druge živeti, ker je vsikdar več slabih,
kakor dobrih izgledov na svetu?

Kazni in darila,  (res je in obče znano,) človeka u dobro močno
nagibljajo in ga hudega odvračujejo; pa tudi njegovemu djanju in ne¬
hanju mnogo ali pa clo vso moralno ceno vzemajo. Privadi  se človek
tudi marsikaj, tega nikdo ne bo odrekel: ali koliko veljave pred Bo¬
gom ima, kar se stori iz prazno navade, je znano vsakemu, ki je
u sveti veri le nekoliko podučen. Kar naposled moralne  ali pobožne
čute  zadeva, res da dostikrat človeka močno presunejo ; vendar so le
memogredoči, torej se moralnost tudi na nje staviti ne da.

IS. Kako se predstave in razumlei rode.

Kateket, ki hoče o verskih resnicah prave in jasne razumke svojim
učencom vtisnuti, mora u dušoslovju jako izurjen biti in dobro vediti,
kako se predstave in razumki u človeški duši izcimljajo, in mora
ven in. ven zvesto se deržati pota, kterega mu narava človeške
duše kaže.

Od razumkov.

Modroznanstvo našteva mnogo plemen razumkov, to je, predstav raz-
noverstnih u eno besedo ali u en izraz združenih; našteva čutne, mo¬
ralne, zmesne, zbirne, občne, posnete in nadčutne razumke — in vse
te razne plemena otrokom razlagati, razjasnovati in razgovetovati, je
ena naj važniših dolžnost vsakega učitelja, sosebno pa kateheta; ker
kateketički poduk med vsimi naj globeje sega u našo časno in večno
srečo. Iz tega se pa tudi vidi, kako ncobhodno je potrebno, da kate¬
ket dobro pozna pot in način, po kterem se ti razni razumki naj ložje
razjasniti dajo: ako tega ne ve, ni dober kateket, naj bo sicer še tako

38

visoko neon; kajti ako veleva otrokom učiti se, česar ne razumijo, kmalo
zgubi veselje do poduka; ako pa se siloj priganjajo, se jim poduk na¬
posled clo gabiti jame. Zategadel hočemo zdaj razne plemena razum-
kov vse zaporedom pregledati in pokazati, kako se naj ložje in naj
bolj So razjasniti dajo.

§. 14. Kako se dajo čutni razumki razjasniti?

Na naj nižji stopnji so čutni razumki  ali predstave od vunaujih
reči, ktere po vunanjik poČutkih na našo dušo udarjajo, in se dajo
ali ovohati ali ošlatati ali okusiti ali viditi ali slišati. Kateketu, ki
tote razumke razjasniti hoče, se trojin pot odpira; pervi je pot ne¬
posrednega ogledovanja,  drugi posrednega ogledovanja  in tretji pot
prispodobljanja.  — Pervi je boljši kot drugi, in drugi sopet boljši
od tretjega.

1. Po neposrednem ogledovanju  se čuten razumek razjasni, ako se
otrokom predmet, kterega razumek se jim vtisniti hoče, na ravnost po¬
stavi pred oči, ter se jim reče, da naj ga ošlatajo, okusijo ali ogle¬
dajo. Postni, razumek hriba, poslopja ali stolpa se naj prej in naj
ložje razjasni, ako pokažemo učencom tote reči, in jim rečemo, da
naj jih pazljivo ogledajo, in naj naznanijo in razložijo njih bitne
znake ali znamnja. — Vsakdo lahko vidi, da ni lepšega ne kraj¬
šega pota, razjasniti Čutne razumke, kakor je pot neposrednega
ogledovanja; kajti razun zdravih počutkov se ne upotrebuje ničesar
drugega na njem.

2. Ali najde se mnogo čutnih razumkov u kateketiČkem poduku,
kteri ne dajo po tem se razjasniti, postm. razumki: Jeruzalemski tempel,
Noetova ladja, skrinja zaveze, morje, itd. Pri teh in enakih predmetih,
pri kterih se pot neposrednega ogledovanja zapre, ni druzega sveta,
kakor podati se na pot posrednega ogledovanja,  to se pravi, treba je
take predmete u slikah ali podobah otrokom pokazati, jim reči, da naj
jih dobro ogledajo po njih posameznih delih, ter se jim razlaga in raz¬
laga, dokler jih u djanju si predstaviti zamorejo. — Po tem potu je
treba že več razlagati in že več misliti, in se pri vsem tem lahko še
prigodi, da deca slabo razumijo ali si kako krivo predstavo nasnujejo.
Sosebno na slikah je veliko ležeče; ako niso zveste, in reč drugač
kažejo kakor je u resnici; ako niso ljube in mile, kakoršnih je mnogo

39

bakrorezov, ali morda kaj spodtikljivega na sebi imajo, razjasnovauje
razumkov namesti pospešiti, le zaverajo.

3. Kolikorkrat pa se pripeti u kateketičkem poduku, da reč ali
predmet se ne da pokazati ne u djanju ne u slikali, da torej tudi
čutni razumek se ne more razjasniti ne po potu neposrednega, ne po
potu posrednega ogledovanja, kateketu ne ostaja druzega, kakor po¬
dati se na pot prispodobljanja, to se  pravi, kaka podobna reč, ktero so
deca že vidili ali jo saj lahko vidijo, se jim u misel vzame, in se jim
pokaže, kaj ima podobnega in kaj nepodobnega s predmetom, ki se
jim razjasniti hoče. Po tem potu se Noetova ladja prispodoblja lahko
kaki hiši, ali koder so deca vidili že barke, kaki veliki barki; jeruza¬
lemski tempel kaki cerkvi; morje kakemu jezeru ali ribniku; skrinja
zaveze kaki navadni skrinji za žito, moko ali oblačilo itd. — se ve,
da mora se pristaviti, kar jim manjka, in odvzeti, kar je odveč.

Kdor hoče po tem potu kaj opraviti, mora jemati prispodobe le
od takih reči, ki so primerne, otrokom dobro znane, in veličanstvu
sv. vere Jezusove ne nasprotne. Sicer pa se razumi samo od sebe, da
ti pot je naj slabši, naj nevarniši, in kateket se ne sme podati na
njega, razun takrat ko se una dva pota mu zapreta; kar se tu in tam,
ker primerne slike se ne dobijo ravno tako lahko, rado večkrat prigodi.

§. 15. Kako se dajo notranji razumki razjasniti?

Notranji razumki imenujejo se predstave od tega, kar se godi
u notranjem človeku, kar duša dela in terpi, kar čuti in misli. Sem
spadajo: 1. vse predstave od zmožnost človeške duše, od razuma, po-
mneža, domišljave, itd. 2. vse predstave od prikazkov, od djanj in
spremen teh zmožnost, in 3. vse predstave od notranjega stanja člo¬
veške duše, postni, vera, upanje, ljubezen, strah, veselje, hvaležnost, itd.

Takih razumkov je lepo število u verskem poduku; zategadel je
tudi mnogo nad tim ležeče, da kateket jih lepo in pristojno razjasniti
zna. — Berž ko ne bo u tem obziru naj ložje in naj varniše stopal,
ako opomni učence in jim prevdariti da, kaj bi mislili ali čutili, ko bi
bili u tem ali unem stanju. Postni, kak pošten in resničen mož bi vam
povedal kaj, kar prej še niste vedeli, in vi bi mislili: to je res, kar
je izustil ali povedal — glejte! to se pravi verovati.  Kak pošten, do¬
broten in premožen mož bi vam obljubil kaj, kar vas veseli, postm.
kako novo oblačilo. Kako bi vam pri sercu bilo? kaj bi mislili? kaj

40

pričakovali? — Glejte! kaj dobrega zvesto pričakovati, in tega že
vprej se veseliti, se pravi upati,  itd.

Še lepše so notranji razumki razjasniti dajo, in globeje se vtisnejo
in vkoreninijo, ako se otrokom reče, da naj nekoliko pomislijo, ali
niso morebiti kterikrat že sami u kakem takem stanju bili. Postm.
strah razjasnovaje bi jih lahko opomnul strašnega ognja, ki je znabiti
kake pol leta prej blizo pol vasi upepelil, ali kakega sosebno hudega
vremena, itd. Ali pa se pove jim kaka dogodba, u kteri se dotični
razumek razjasni, in kolikor mogoče naredi razgotoven: deca pa naj
presodijo, kako mora biti pri sercu človeku, ki se znajde u takem
stanju. Postm. glede na razumek „grevenga u  naj se razloži učencom
povest od zgubljenega sina; potem pa naj se jim reče, naj naznauijo,
kaj menijo, kako je bilo zgubljenemu sinu pri sercu, kaj je prej ko
ne mislil, kaj občutil, ko je glada pojemal in vidil sirošino, u ktero
je po svojih grehih zagazil. Ali je pač mogoče, da bi imel bil ka¬
ko veselo uro? kaj je berž ko ne si želel? kaj si naprejvzel? —•
Potem se sklene in reče: Glejte! je kdo žalosten in otožen zavolj
storjenega greha, si želi in pravi: oh, ko bi ga pač nikdar ne bil do-
pernesel! in si naprejvzame, nikdar več ga storiti, to se pravi „gre-
vengo“  imeti.

Čedne primerne slike, ki dušno notranje stanje, kolikor se ra¬
zodeva u licu, pogledu in drugem obnašanju, postavljajo u živih izrazih
in vidnih Čertah pred oči, razjasnovanje teh razumkov mnogo podpirajo,
samo da kateket učence poduči, kako se sodi in sklene od vunanjega
izraza na notranje dušno stanje. — Toda take izverstne slike so redke.

§. 16. Kako se dajo zmesni razumki razjasniti?

Zmesni razumki  imenujejo se predstave, ki si jih pridobivamo
nekaj po vunanjem, nekaj po notranjem počutku, kakor: človek, sv.
kerst, sv. birma in vsako posamezno moralno djanje.

Ker tote verste razumki imajo dvojno stran, jih tudi kateket mora
u dvoje razcepiti, in razjasniti vsako predstavo posebej po pravilih
verste, u ktero spada. Ktera predstava ravno so ima prej razjasniti,
ali čutna ali notranja, se u obče ničesar določiti ne more; samo sle¬
deče vodilo se lahko ustanovi.

41

Kedar je vunanji del predstave prikazek ali nasledek notranjega,
tada se ve, se notranji razumek mora prej razložiti kakor čutni; postni,
pri razjasnovanju tega ali unega sv. zakramenta se ima vselej prej ne¬
vidna gnada božja, in potem še le nje vidno znamnje razložiti. Ravno
tako se ravna pri razlaganju moralnih dolžnost; vselej naj se prej
namen razjasni, in potem še le vunanje djanje. — Pri predstavah pa,
ktere ne visite ena od druge, naj se vunanji del prej razjasni, ker
nareja manj težav kakor notranji. Postni, človek obstoji iz duše in
telesa; tu se prej pove, kaj je telo, in na to še le, kaj je duša.

Naposled ko ste obe predstavi se že razjasnile, je treba otroke
podučiti in napeljati, kako imajo obe u eno združiti in namesti dveh
si eno samo misliti, ter se njeno ime pove. To druženje dveh pred¬
stav u eno samo je za otroke večdel silno težavno , ker oni sploh
gledajo le na poveršnino, le na lice, za znotranje pa se ne menijo
toliko. Postni, pri razumku „molitva u  radi gledajo samo na vunanje
zaderžanje, da človek kleči, roke na persih sklepa, kako knjižico ali
molek u rokah ima, itd. znotranjegapa, namreč povzdige duha k Bogu
ne porajtajo toliko.

§. 17. Kako se dajo zbirni razumki razjasniti?

Zbirni razumki  so predstave, ki obsegajo množico enoverstnih
predmetov, in se rode, ako si več enakih reči u kakem občnem iz¬
razu soedinjenih mislimo; postm. cerkva, hosta, šola, itd.

Kateket, ki te verste razumke primerno razjasniti hoče, se mora
ravnati po sledečih vodilih:

1. Najprej mora oberniti pazljivost svojih učencov na posamezne
predmete, iz kterih zbirni razumek obstoji. Postm. deca! li veste, kaj
je kristian, kaj je drevo, kaj je učenec?

2. Naj jim pove, da vsaka taka posamezna predstava je pomno¬
žena u zadevajočem zbirnem razumku. Postm. sv. cerkva obstoji iz
mnogo kristianov, in eden kristian za se še ni cerkva; — u hosti je
mnogo dreves, in eno drevo za se še ni hosta; — u šoli je mnogo
učencov, in eden učenec za se še ni šola.

3. Se morajo opomniti, da naj skerbno pazijo na znak, ki vse te
posamezne predstave veže in u eno staplja. Postm. sv. cerkva je

42

množina kristjanov, ki vsi enako časte in molijo Boga; — u kosti stoji
množina dreves, ki vsi skupoj rastejo; — ušoli je množina učencov, ki
se vsi ob enem podučujejo.

4. Na to se pove, kakošno ime ima zbirni razumek. Postni, mno¬
žina kristianov, ki vsi enako časte in molijo Boga, zove se sv. cer¬
kva ; — množina drevja skupej rastečega zove se bosta; — množina
učencov, ki vsi se ob enem podučujejo, zove se šola.

5. Naposled se po razlagajočem (analitičkem )  potu oprašaje po¬
navlja. Postm. kaj je sv. cerkva? koliko kristianov obsega sv. cerkva?
čimu je toliko kristianov u cerkvi združenih ? je mar eden kristian za
se že cerkva? kaj torej je sv. cerkva? . . .

§. 18. Kako se dajo občni razmnki razjasniti?

Občni razmnki  so predstave, ki obsegajo več raznoverstnih djanj ali
predmetov, vendar takih, ki, dasiravno se ločijo u drugem, imajo ne¬
koliko enakih bitnih znakov na sebi; in ako si te raznoverstne djanja
ali predmete, ki imajo enake znake, po kakem občnem izrazu soedi-
njene predstavimo, imamo občen razumek. Postm. žival; kakor razne
so stvari, ktere pod tim občnim razumkom zastopimo, imajo vendar
vse enaki znak na sebi, da so žive, čutljive in brezpametne bitja. —
Več znakov ko občen razumek ima, toliko manj obsega predmetov ali
djanj; postm. občna razumka „katolički kristian “ in „ptuji greh “ ne
zapopadata toliko, kakor r kristian“  in „greh.“

Ker občni razumki u kateketičkem poduku pridejo marsikrat na
versto, je močno treba, da kateket jih dobro razjasniti zna, kar bo naj
ložje izpeljal, ako se ravna po sledečih vodilih:

1. Najprej je treba naznaniti nekoliko posameznih djanj ali predme¬
tov, na kterili najdejo se bitni znaki občnega razumka. Postm. ko bi
kateket občni razumek „ čudez“  razjasniti hotel, bi moral naznaniti, ka¬
ko je Jezus u Kani galilejski spremenil vodo u vino; kako z malo
kruhom nasitil mnogo jezar ljudi; kako mertvega Laeara obudil k živ-
lonju, itd.

2. Je treba opomniti učence, da naj pazijo dobro na bitne znake
občnega razumka, in ako so zapazili jih, naj jih povejo in razložijo.
Postm. pri razjasnovanju razumka v čudez*  je treba opomniti pri vsakem
posamnem djanju, da nihče ne more kaj takega storiti, nihč e  spreme-

43

niti vode u vino, nihče z malo kruhom nasititi mnogo jezar ljudi, nihče
mertvega obuditi k živlenju, itd. kakor Bog sam, ali pa tisti, kteremu
Bog da oblast.— „ Ali bi mogel ti to storiti?*  bi lahko se oprašalo, „ ali
jaz?  — kdo pa?  — in kdo še? .. .

3. Je treba pokazati, kako vsi ti občni ali enaki znaki se dajo
u enem zbrati, in se ime dostavi. Postni, kateket razjasnovaje razumek
„čudež*  bi lahko takole govoril: Povejte mi zdaj, kdo zamore spre¬
meniti vodo u vino ? kdo z malo kruhom nasititi mnogo jezar ljudi ? kdo
umerlega obuditi k živlenju? itd. zapomnite torej: vsako delo, kterega
ne more storiti nobeden, kakor Bog sam, ali pa tisti, kteremu Bog da
oblast, se zove čudež.  Kaj je torej čudež ? itd.

4. Dobro je, da kateket včasih nalaš izpusti ti ali uni znak, in
potem praša , ali predmet, od kterega se govori, še sliši k tistemu
razumku ali ne. Postni. Si rekel, da zakrament je vidno znamnje —
sv. križ na cerkvi je tudi vidno znamnje; ali je torej tudi zakra¬
ment ? itd.

5. Občen razumek ne sme imeti drugih kakor bitnih znakov.
Postm. napčno bi bilo, ko bi kateket rekel: usmilenje imeti se pra¬
vi, nad bližnega nesrečoj jokati,  ker jok se ne sme šteti med bit¬
ne znake,

§. 19. Kako se dajo posneti razumki razjasniti  ?

Posneti razumki  se dobivajo, ako lastnost, ktero na nekterili djanjih
ali predmetih zapazimo, od teh djanj ali predmetov posnamemo, in si
jo samo za sebe ali samostojno mislimo; od tod tudi pride ime:

„posnet razumek .“

Tudi posnetih razumkov je mnogo u kateketičkem poduku; njih
razjasnovanje je torej važno, dostikrat pa tudi precej težavno. Napuh,
lakomnost, pijanost, ponižnost, čistost, poterpežljivost in drugih mnogo
se šteje u to versto, in ako jih kateket dobro razjasniti hoče, mora:

1. Iz posnetega napraviti predmeten razumek; postm. iz lakom¬
nosti — lakomen biti; iz napuha — napuhnjen je, kteri itd.

2. Naznaniti nekoliko djanj ali predmetov, na kterih se najde ti¬
sta lastnost, ktera se razložiti misli.

44

3. Mora oberniti pazljivost uoeucov na dotično lastnost, napeljati
jih, kako si imajo to lastnost samo za sebe, brez vsakega predmeta
obstoječo misliti, in naposled se dostavi posneto ime. Postni, ko bi
posneti razumek „ lakomnost“  razjasniti hotel, bi mu se svetovalo,
takole ravnati:

Lakomen je človek, ki ima preveliko pozeljnost časnega blaga.
Marsikdo postm. ima dnarja, ima premoženja obilno; vendar rajše po¬
manjkanje in sirošino terpi, kakor da bi kak krajcar izdal: kaj meniš,
Marko! kakošno pozeljnost ima tak človek ? — Marsikdo nima drugih
skerbi kakor po časnem blagu, si ga išče po potu pravičnem in kri¬
vičnem, ljudi odera, goljufa itd. kaj misliš, kakošno poželjnost ima? —•
Nekdo vidi svojega bližnega u velikem siromaštvu, in bi mu lahko po¬
magal; pa noče, ker dnar mu je ljubši, kakor bližni: kaj meniš, kaj
kaže s tim, da ima? — Nekdo ima vsega zadosti, polne mošnje in
shranbe, njegovi otroci pa rastejo sirovi in divji, ker se mu škoda zdi
za vsak krajcar, da bi ga izdal za rejo svojih otrok: kaj meniš, kaj
kaže s tim, da ima ? — Glejte! mislite si to preveliko poželjnost čas¬
nega blaga samo na sebi — ta prevelika pozeljnost časnega blaga ime¬
nuje se lakomnost.  — Kaj je lakomnost? itd.

§• 20. Kako se dajo nadčutni razumki razjasniti ?

Človek ima zmožnost, predstavljati si tudi nadčutne predmete in
resnice, kterih ne moremo ne viditi, ne čutiti, ne zapaziti po vunanjih
ne notranjih ogledih. Te verste predstave imenujejo se nadčutni raz-
umki,  in kako da so važni u kateketičkem poduku, se vidi iz tega, ker
naj višje resnice božjega razodetja, kakor postm. razumki od Boga in
njegovih lastnost, od angeljev, od pekla in nebes, od gnade božje in
drugi enaki spadajo u ti razred.

Kateket, ki jih pristojno razjasniti hoče, mora :

1. Skerbno premisliti in sam dobro vediti, kaj sv. pismo in ustno
izročilo učita od tega, kar učencom razkazati misli. Ne bilo bi prav,
ko bi postm. terplenje pogubljenih u peklu ali veselje zveličanih u ne¬
besih jasneje memo Jezusa in njegove sv. cerkve popisati hotel.

2. Mora dobro prevdariti, ktero čutno, otrokom že znano predstavo
bo odbral za podlago, da na nji postavi iii razjasni nadčutni razumek.

45

Postili, ako bi razumele n nebesa u  razjasniti liotel, mora prej razložiti,
kaj je veselje, zdravje in sreča; pri razumku kaj je žalost,

terplenje, itd.

3. Naposled naj pokaže učencom, kaka razlika je med temeljno
čutno predstavo in nadčutnim razumkom, in jim veleva, da raj k čutni
predstavi na eni strani toliko dostavijo, dokler je nadčutni razumele
doverŠen: na drugi strani pa odvzamejo vse, kar se nadčutnemu raz¬
umku ne prileže. Postm. pri razumku „nebesa“  se temeljni predstavi
mora dodati: veselje pri Bogu — veselje neizrečeno veliko —- veselje
na vse veke. -—• Pri razumku n duh u  pa se ima ravno narobe ravnati.
Razumku „človek u  se mora odvzeti vse, kar se na človeku vidi, sliši,
ošlata, itd. . .bitje, ki u človeku misli in hoče, se predstavlja samo za
sebe, in tako se pride do razumka r duh.“

§. 21. Občne opombe o raz jasno vanju razumkov.

Kateket, ki koče izverstno dopolniti svojo važno in težko nalogo
zastran razjasnovanja razumkov, mora:

1. Dotični razumek sam prav jasno in živo pred oči si postaviti;
kajti dokler sam po temi tava, tudi drugim luči ne bo prižigal.

2. Dobro vediti, u ktero versto spada ti ali uni razumek; ker smo
vidili, da vsaka versta tirja drugačno ravnanje, in ako ne ve pri¬
mernik vodil, bo namesti razjasnul, vse le zamotal in zmedel.

3. Ako se mu včasih več potov odpira, naj se poda na tistega,
po kterem naj prej pride do cilja in konca.

4. Dokler razjasnuje razumek, je slagajoči (sintetički) pot vselej
naj boljši; je pa že razjasnul razumek, in bi ga rad še bolj razgovetil
in u glavo vtisnul, mora na razlagajoči pot se zaverniti.

5. Posebna skerb mu mora biti za pravilno vezanje znakov, iz
kterih predstava obstoji; ker pri snovanju razumkov je to za otroke
naj važniše, pa tudi naj težje delo.

6. Se ne sme nikoli prehiteti, marveč počasi stopati ven in ven
— nie nepotrebnega prašati, in kar so zaumeli, je večkrat po¬
navljati treba.

§. 22. Lastnosti razumkov.

Vsi razumki, naj bodo tega ali unega roda, morajo biti: 1. pravi
in resnični, 2. določni in doveršeni, 3. razgovetni, in 4. živi.

46

1. Prav in resničen je razumele,  ako si predstavljamo predmet ravno
tako, kakoršen je, z ravno tistimi znakmi in lastnostmi, ktere ima
u resnici na sebi. Iz tega se vidi, da znakov neogibljivo potrebnih se
ne sme nob.eden izpustiti, pa tudi prigodnih nobeden vmes djati. Tako
postm. bi kateket hudo zabredel, ko bi rekel: veseliti se,  je toliko kot
smejati se; ali bi števal jok in solze med potrebne znake usmilenja,
na terdno voljo pa, bližnemu u djanju pomagati, bi se ne oziral. -—
Kolikorkrat se kaj takega prigodi, da si predmet drugače mislimo,
kakor je u resnici; da gledamo na nepotrebne ali prigodne znake in
lastnosti, za neogibljivo potrebne pa se ne menimo, tolikokrat si osnuje¬
mo krive  in napčne  razumke, ki so več ali manj krivi, kolikor več
ali manj krivih in napčnih lastnost ali znakov si mislimo na predmetu.

2. Določen in doveršen je razumek,  ako si mislimo ravno toliko,
ne več ne manj lastnost in znakov, kolikor jih je treba, razpoznati
kako reč, kak predmet ali kako djanje od vsih enakih. Vendar kate¬
ket ne sme pozabiti, da določnost razumkov in njih doveršenost se more
vseskoz ozirati na razumevno moč uČencov, in se obračati po njih
predvednostih. — Določnost razumkov in njih doveršenost na naj višjo
stopnjo vzdigati, je delo učenega bogoslovca, ne pa kateketa, ki sme
naznanjati samo toliko znakov, kolikor jih je neogibljivo potrebnih, do-
tični razumek razpoznati od drugih.

3. Razumek ima biti razgoveten.  Kar tiče to lastnost, se sledeče
tri stopnje lahko razločijo: a) mračni  razumki, ako djanje ali predmet
sicer zapazimo in nekoliko spoznavamo, pa ne toliko, da bi ga raz¬
poznali od drugih enakih; b) jasni  razumki, ako vemo in spoznavamo,
da predmet ali djanje se loči od drugih, ali razločivnih znakov vendar
ne moremo naznaniti; c) razgovetni  razumki, ako predmet ali djanje
razpoznavamo ne samo od vsih enakih, timvee tudi naznaniti vemo
vse razločivne znake.

Da bomo to Iožje razumeli, mislimo si, da vidimo od daleč neko
stvar, in toliko spoznavamo, da je človek, ali kaj drazega razločiti ne
moremo na njem. Ko pride bližej, vidimo, da je možkega spola, go¬
sposko oblečen in temu ali unemu podoben; vendar kdo ravno da je,
ne moremo spoznati. Ko pa pride nam pred oči, ga razpoznamo od
vsih drugih, in bi lahko naznanili na tanko, kakošen da je, kakošnih
oči, kakošnih las, itd. Kavno tako se godi tudi s predstavami in
razumki. Sosebno nadčutni in občni razumki so izzačetka otrokom vsi

47

mračni, in kakor od daleč jih -vidijo; sčasoma pase razjasnijo, in na¬
posled tudi razgovetijo. -—- Ali kakor je važna razgovetnost razumkov,
se vendar ne sme predaleč gnati; timveč vseskoz mora se ozirati na
razumevno moč in prevednosti učencov, in kateket, ki bi clo vsako
predstavo in vsak razumek na majhne kosce razdrobiti hotel, koliko
dragega časa bi stratil. Marsikaj je otrokom tako že znanega, marsikaj
se pozve iz vverstenja besed, marsikaj pa se razgovetiti nikakor ne
da; postm. kaj je belo ali romeno, kaj sladko ali grenko, se ravno
tako lahko ve, kakor se težko popiše.

4. Živ je razumek,  ako nam stopi tako jasno pred dušo, kakor
bi imeli ali vidili predmet sam pred seboj. Marsikdo bi sicer mislil,
da živost in razgovetnost je vse eno; pa ni res. Razgovetnost je delo
razuma, živost pa delo domišljave; tudi je živost bolj nagla, razgovet¬
nost nekako počasna. — Živi razumki so jako važni u kateketičkem
poduku; kajti bolj kot so živi, globeje segajo u čute in močneje
gibljejo voljo.

Vendar prenapeti se živost razumkov tudi ne sme, sicer njih raz¬
govetnost škodo terpi, in kjer domišljava preveč je marljiva, ondi um
rad zaostaja ali clo zarijave.

g. 23. Kako se kateketički poduk naredi vidljiv, raz-
(joveten in živ ?

Uspeh kateketičkega poduka z vidljivostjo, razgovetnostjo in ži¬
vostjo ražjasnovanja u tesni zavezi stoji, in ako kateketu u govoru teh
treh reči manjka, ga učenci neradi poslušajo, težko razumevajo in malo
zapomnujejo. — Kedaj pa se reče, da govor je razgoveten ? Talirat, lce-
dar poslušavec vsako besedo vzema in razumeva u tistem pomenu,
u kterem je učitelj jo rabil.  Vsled tega kateket ima ogibati se neraz¬
umljivih izrazov, kolikor je naj več mogoče, ima pristojno razjasniti
vse, kar je dvoumnega izustil, in ne sme govoriti u dolgih strokih (pe¬
riodah), marveč le u kratkih in enojnih stavkih. Tudi lepo verstiti
mora svoj govor, tako da ena resnica iz druge izhaja, da perva drugi,
druga tretji, in ta sopet sledeči daje svetlobo. Zadene na kak pre¬
obširen predmet, se ga ima skerbno ogniti; ako pa tega ne more, ga
je treba razdeliti- u več členkov ali kosov. Kavno tako naj opušča vse,
kar ne sliši bitstveno k razjasljivemu predmetu.

Vidljivost, razgovetnost in živost kateketičkega poduka sosebno
močno podpirajo izgledi  in povesti, prilike, protistavlci, pregovori  in

48

besedne razlage,  in od vsili teh reci se bo u sledečih odstavkih po¬
sebej govorilo.

§. 24. [zgledi iti povesti.

Izgledi so posamezni prigodJci, ki se povejo u pojasnilo občnih
stavkov in razumkov;  ali clo kratko, kakor postm. deca! bodite po¬
korni svojim staršem, kakor Jezus, ponižni kakor Maria, itd. in vse
bo vas rado imelo —- ali pa bolj obširno, ako se posamezne predstave,
iz kterih občen stavek obstoji, po samem in predmetno razložijo. Postm.
deca, bodite pobočni!  bi lahko se reklo predmetno: Deca! ubogajte
svoje starše in naprejpostavljene, radi molite in u cerkvo hodite, pri¬
dno delajte; ako vaš bližen vas kaj prosi, veselo mu postrezite, ako
kaka zopernost vas zadene, voljno poterpite, itd. — Ti posledni način,
občne stavke razjasnovati, imenuje se navodba  (inductio), in pri kate-
ketičkem poduku mnogokrat prav pride, zlasti ako se pove zraven
kaka dogodba, u kteri se posamezne predstave občnega stavka prav
vidno pred oči stavijo; postm. ako se pove od egiptovskega Jožefa,
kako je ljubil Boga, kako rad ubogal, itd.

Kar zadeva izglede in povesti, naj kateket si zapomni sledeče
vodila:

1. Kar je smešnega, nespodobnega,  ali bi utegnilo otroke pohuj-
šati,  ali njih sveto vero oskruniti,  ni za kateketičko rabo. S tim pa
se ne reče, da kateket bi svojim učencom ne smel nič n misel vzeti
od poliujšljivega živlenja nekterih ljudi, ali od gerdobe tega ali unega
greha; samo varen mora biti n svojih izrazih, da jih ne nauči kaj
takega, česar jih je obvarovati hotel, in mora prav živo opisavati ne¬
srečo in žalost, ki za grehom sledi, da mik posnemanja zatere, koli¬
kor je naj več mogoče u njih. — Ravno zategadel mora tudi na
slabe knjige pazljivo obračati svoje oči, da mladina ne dobi jih u roke,
ker silno lahko se popači po njih.

2. Izgledi in povesti morajo občni stavek živo in razgovetno  sta¬
viti p*ed oči, sicer le malo veljajo; zategavoljo se no smejo preveč
z okoljšinami prepletati, no jemati od ptujih, neznanih ali previsokih
predmetov, timveč kolikor mogoče, iz delokroga učoncov. Izgledi torej
in povesti od morja, od barkolomov in drugih pomorskih dogodb niso
za naše kraje.

3. Pripovedovati se mora prav živo,  kakor da bi se godilo pred
očmi poslušavcov, kakor da bi ljudje med seboj govorili; imenovati jo

49

treba ljudi, kraje in čas, k e daj se je zgodilo. Vendar spozabiti se in
govoriti po godčevski, ali po navadi goijancov, ko se z živino menijo,
kateket tudi ne sme.

4. U pojasnenje enega razumka povedati mnogo izgledov ali po¬
vest ,  ni dobro; ker otroci bodo kmalo raztreseni. Koliko ravno pa jih
je treba, naznanja razumevna moč učencov, in večja ali manja tego¬
ba razumkov.

5. Jemati izgledov in povest iz posvetne dogodivščine ni sicer
prepovedano; ali ker jih za vsak verozakonski in djanski nauk u sv.
pismu zadosti najdemo, kateket zmirom naj boljše ravna, ako si jih
iz sv. pisma  poišče — ali ko bi jih tukaj zmanjkalo, iz cerkvene do¬
godivščine  ali iz živlenja svetnikov  božjih in svetnic. Postm. kako lepo
se kaže previdnost božja u živlenju egiptovskega Jožefa! kako jasno
nam pričajo njegovi bratje ali Kajn, u kako brezdno zavid človeka
verze! kak strašen izgled so nam prevzetni angelji ali Aman, kaj je
konec napuha! itd.

§. 25. Prilike.

Prilike sta dva enaka razumka, ki se postavita poleg eden druge¬
ga, da znaki mange znanega se razjasnijo in razgovetijo po znakih
bolje znanega.  Postm. „Kakor slana popari rahle cvetlice, tak tudi slab
izgled ugonobi nedolžno mladinoali:  „Kakor gosence objedajo zeleno
drevo, tako tudi opravljivci dobro ime svojega bližnega,** itd.

Prilike vsakemu učitelju, zlasti pa katehetu dobro služijo in
mnogo koristijo; kajti:

1. Po njih se nadčutne  resnice učencom pred oči stavijo, in po¬
stajajo vidljive in razgovetne. Postm. ako rečem: „ Kakor sonce zemljo
razsveti in ogreje, tako tudi gnada božja razsveti razum in ogreje
serce,“ učenci skorej z očmi vidijo, kaj gnada božja u človeku dela.

2. Ako se jemljejo iz navadnih opravkov in okoljšin učencov,
opombo moralnih resnic  močno podpirajo in polajšajo. Postm. „Kakor
voda umije truplo, tako dobra spoved vest človeka; 1 * ali: „Kalcor orgije
u cerkvi niso pobožne, ako ravno lepo pojejo, ker ne vedo kaj delajo,
in nimajo ne uma ne serca: tako tudi vi, dasiravno pevate „svet, svet, a
pa na Boga ne mislite, in ne veste kaj pojete, niste pobožni,“ itd.

3. Otroci jih radi imajo in z veseljem poslušajo; zategadel mnogo
pripomorejo, odpraviti njih telesno živost in ohraniti jih u miru
in pokoju.

Kateketika. 4

50

4. Da prilike so jako važne in koristne n verskem poduku, po-
terduje Jezus  sam, poterdujejo apostoli  njegovi in drugi naj glasovitiŠi
kateketi, ki so clo pogosto jih upotrebovali. -— Kdor hoče sv. pismo
u roke vzeti, se lahko tega prepriča, ker skorej na vsakem listu bo
zadel na kako priliko.

§. 26. Od vpolrebovunja prilik.

Kateket, ki odbira prilike u svojo rabo, naj gleda:

1. Da ne bo upotreboval nobene, ktera bi utegnila žaliti  pobožno
serce, ali znabiti se na vsaki trlici že najde, ali se spodobi za kakega bur-
keža ne pa za kateketa, ki mora dostojnost in veličanstvo sv. vere, ktero
uči, vedno imeti pred očmi. Postni, ali bi ne bilo norsko, ko bi presv.
trojico prispodobljal trizobnim vilam, ali previdnost božjo ponočnemu
čuvaju ?

2. Naj si odbira prilike od reči ali predmetov, kteri so znani
ueencom; sicer ničesar ne koristijo. Prilika: „ Kakor morska voda
še le potem se oslajša, kedar u nebo se vzdigne: tako je naše živ-
lenje le tačas srečno, kedar svoje misli in želje k nebesam povzdiga
varno,“ ni za naše kraje.

3. Enakost  prispodobljenih razumkov mora vidna  biti, in se naj-
diti brez vse težave; kakoršne so priliki: „ Kakor hitro dirjajo oblaki
na nebu: tako diija čas našega živlenja u večnost;" ali: „Kakor dete
mirno spava u krilu svoje matere: tako mirno živi človek, ki popolnom
se u voljo božjo uda."

4. Prilika mora razjasljivemu predmetu resnično  biti podobna,  in
ničesar neprimernega imeti u sebi. Napčna postm. bi bila prilika:
„Kakor dober je bil Heli do svojih hudobnih sinov; tako dober je
Bog do grešnikov," — Heli namreč ni bil dober, marveč premehek
in slab.

5.  U razjasnilo ene resnice je večjidel ena prilika  zadosti; ako jih
je več, učence le raztresejo.

6. U razjasnilo tajnih resnic  se ne sme nikdar kaka prilika upo-
trebovati, lahko bi se kaka zmota vrinila. Postm. ali bi ne bilo smeha,
pa tudi graje vredno, ko bi kateket rekel: „Božanstvo in človeštvo ste
bile u Kristusu u eni osebi tako sternjene, kakor olje in voda u kaki
steklenici?"

51

§. 27. Protistavki.

Protistavki sta dva čisto si nasprotna razuinka, ki se postavita
poleg eden drugega, da po znakih enega se razjasnijo in razgovetijo
razločivni znaki drugega, in postanejo bolj vidljivi.  Postm. „ noč in dan,“
„krepost in greli, “ „jud in kristian, “ itd.

Protistavki kateketu mnogokrat prav pridejo, sosebno pa:

1. Ako je učenec slabe glave,  in znakov, iz kterih razumek obsto¬
ji, ne more labko razpoznati. Postm. Ako učenec na oprašbo: „ Ali so
vsi ljudje kristiani ?“ odgovori, da vsi — ga kateket lahko zaverne,
rekoč: „So mar j udje tudi kristiani?" — Ali učenec na oprašbo:
„Kdo je spodobno pri sv. maši, “ ne ve ničesar odgovoriti, ga kateket
lahko zdrami, ter reče: „Znabiti da tisti, ki okrog sebe gleda, se sme-
ja, pogovaija?" itd.

2. Kolikorkrat se govori od predmetov, od kterih se ložje pove,
kaj da niso,  kakor kaj da so; kakoršni so postm. „duh, ponižnost,
krotkost," itd.

3. Kolikorkrat je treba razjasniti zanilcavne razumke,  kakoršni so:
„nepokoršina, neprijaznost, brezvestnost, nesloga," itd.

4. Kedar se imajo razkladati grehi in hudobije,  od kterih določno
govoriti ali jih popisavati nadrobno, ni varno; postm. nesramnost in nje¬
ni razni izrastiki.

5. Kedar se meje te ali une kreposti  imajo določno naznaniti.
Postm. shranljivost se da razjasniti po protistavkili ^lakomnost in za¬
pravljivost;" odkritoserenost po protistavkih „potuhnjenost in blebe¬
ta vnost," itd.

6. Tudi krive ali napcne predstave  se mnogokrat dajo popraviti
po protistavkih. Postm. ako kateket opraša: „Se mar to pravi" „mo-
liti," „ako se žlobudra kje u en dan brez pomislika ?“ ali pove besede
sv. Paula: „ Nobeno oko ni vidilo, nobeno uho slišalo in prišlo u no¬
benega človeka serce, kar je Bog pripravil tistim, ki njega ljubijo," lah¬
ko poravna marsikako krivo predstavo.

§. 28. Pregovori.

Pregovori so kratki, izbrani in krepki izreki, ki kako resnico so¬
sebno jasno in vidljivo pred oči stavijo,  kakor postm. „Kdor veliko
govori, ali veliko ve ali veliko laže."

4 *

52

Pregovori so poterjeni po skušnji mnogih stoletij; zatorej se sme
reči, da so glas in razsod ljudstva. Nelcteri zmed njih so občno znani,
nekteri samo tu in tam.

Razdeljujejo se: 1. n svetopisemske,  postm. »Kjer je tvoj zaklad, ondi
je serce tvoje;" 2. u svetovne,  postm. „Z velikimi gospodmi ni dobro
črešenj zobati." — Razdeljujejo se glede na oblike 3. u soglasne,  postm.
»Pijanec se spreoberne, kedar se u jamo zverneali  »Kdor veliko
pije, malo popije;" in 4. u nesoglasne,  postm. »Kdor visoko leta, se
nizko usede," itd.

Pregovori  u kateketičkem poduku mnogo koristijo ; oni namreč:

1. Razjasnjeni razumek še višje razjasnijo,  in nadčutnim resnicam
dajo neko telesno podobo ali obleko. Postm. „ Kakor si boš postlal, tako
boš ležal;" ali : »Kamor se drevo nagne, tje pade."

2. Pripomorejo, da razjasnjene resnice ložje u glavi ostanejo,  in
se jih ložje spomnimo.  Postm.: „Kdor za smolo prime, se osmoli;"
ali: „Po hudi tovaršii rada glava boli."

3. Pregovori imajo zlasti za otrok§ in proste ljudi veliko prepri-
cevavno nioc,  in marsikrat se primeri, da naj dosledniši dokazi se jih
ne primejo,— kak pregovor pa jih popolno prepriča. Pregovor postm.
„En krivičen vinar deset pravičnih uje;" ali: „Vlečeš očeta do praga,
te bodo tvoji otroci čez prag sunili," mnogokrat več zda, kakor naj
lepši nauk.

4. Tudi u serce  včasih globoko segajo in voljo  k dobremu na-
gibljajo, ker nas opominjajo navadnega človeškega djanja in živetja,
od kterega nihče rad ne odstopi; zategadel vidimo, da Jezus sam, nje¬
govi apostoli in drugi glasoviti učitelji so večkrat jih upotrebovali.
Postm. »S kakoršno mero bote merili, s takošno se vam bo odmerjalo;"
ali: »Ako slepec slepca vodi, oba u jamo padeta;" ali: »Kjerkoli je
mertvo truplo, ondi se zbirajo tudi orli," itd.

§. 29. Od upotrebovanja pregovorov.

Kar zadeva pregovore, naj kateket si odbira le take, ki so:

1. Veličanstvu sv. vere primer jeni;  — nespodobni, umazani, kakor-
šni so samo pri sirovih ljudeh u navadi, ali bi utegnili otroke pohuj-
šati, niso za kateheta; kakor postm. »Bolj se blodi, bolj smerdi;"
ali: »Zastonj se mačke švigajo;" ali: »Dolga ljubezen, gotova bole¬
zen," itd.

53

2. Nekteri pregovori se rabijo u krivem 'pomenu,  kakor: „ mladost
je norost„  kar te u o peče, ne pihaj," itd.—Kateket mora naznaniti
njih krivo porabo, in primerno razjasniti jih. Postm. „Kclor med volka
pride, mora ž njimi tudi tuliti,“ se bi lahko takole razjasnilo: „Res
je, da poštena dobra volja se ne sme kaliti, in prav je, ako je kako
ženitovauje, nova maša, godovanje ali kaj drugega enakega, da se po¬
šteno veselimo; ali napčno je, ako kdo pride u hude priložnosti ali
mod slabe tovarše, in se njih hudobij in grešnega veselja udeleži,“ itd.

3. Zmed več pregovorov, ki imajo enak pomen,  naj se odbere
tisti, ki je naj krajši, naj jasniši in razumljiviši. Postm. „Jabuko ne
pade daleč od drevesa," ali: „Kakor starši, tako otroci," je boljše in
krajše, kakor: „Orel orla plodi, sova sovo rodi."

4. Ako je pregovor učencom neznan ali nerazumljiv,  ga mora
kateket, kakor se razumlja samo od sebe, primerno razjasniti. Postm. kaj
se pravi: „Nihče ne more dvema gospodoma služiti;" ali: „šiba novo
mašo poje;" ali: „Laž ima kratke noge," itd.

5. Vselej naj se izjasni prej resnica,  potem še le se naznani za¬
devajoči pregovor. Postm. prej se mora razložiti, kako nekteri ljudje
imajo veliko in zale kmetije, in zraven se trudijo še mnogo; vendar si
ne morejo pomagati, in vse jim gre rakov pot. Nekteri pa časnega
blaga le malo imajo, pa s tim malim lepo izhajajo — in potem se
sklene in reče: „Oujte, deca! in zapomnite si, kar pregovor pravi: „Na
božjem blagoslovu je vse ležeče .*

6. Dobro je tudi, ako se pokaže n posameznih prigodlcih  ali
u kaki dogodbi, kako resničen je toti ali uni pregovor. Postm. da lepa
beseda lep prostor najde, so vidi iz ravnanja Abrahamovega svojim
stricom Lotom.

§. SO. Besedne razlage.

Pod besedno razlago razumevamo razklado ali razkrojiti;o kakega
izraza, za pokazali, kako že beseda sama na znake, razmika kaže.
Postm. škodoželjnost (škodo želeti), terdoserčnost (terdega serca biti),
vsegavednost (vse vedeti), itd.

Kar zadeva besedne razlage, naj kateket si zapomni:

1. Da sme upotrebovati le take, ktere kažejo tako rekoč z obema
rokama  na zadevajoči razum ek, kakor: B  dobrodelnost, brezvestnost, ne¬
vera," itd.

54

2. Besedne razlage, ktere segajo predaleč,  ali znabiti clo u ptuj-
šino, se ne smejo rabiti; kakor: nevesta (od „ne“ in “vedeti"), birmati
(iz latinskega „firmare“), itd.

3. Vselej se mora prej razumele razjasniti,  potem še le besedna
razlaga sledi. Postm. prej moram razložiti, da naša duša ne umerje,
in potem še le pokazati, kako primerno torej se „neumerjoča“ imenuje.

4. Kateket ne sme pozabiti, da med vsimi sredstvi, s kterimi
se razumki pojasnujejo, ni slabšega  od besednih razlag; zategavoljo sc
ne smejo prepogostno rabiti, timveč le tu in tam: sicer se lahko pri¬
meri, da otroci se samo blebetati navadijo, prav iz čistega pa malo
kaj vedo. —

Ali naj bi kateket bil še toliko učen, naj bi vedel vsak razumek
izverstno razjasniti, kaj bi mu pomagalo, ko bi učenci nobenega serca
ne imeli do njega, ko bi ne marali za njegove nauke, ali ko bi ne
znal, svojemu poduku mičnosti in miline davati? Zatorej je treba zdaj
še odgovor dati na sledeče tri opraŠbe: 1. Kako se ljubezen in goreč¬
nost za sveto vero učencom u serce vtisne? 2. Kako se ljubezen in
zaup učencov pridobi? in 3. Kako se kateketički poduk mil in
mičen naredi?

§. 31. Kako se ljubezen in gorečnost za sveto vero
učencom u serce vtisne?

Kado se prigodi, kakor priča žalibog! sosebno skušnja naših dni in
časov, da učencom, ako le nekoliko odrastejo, je sveta vera kmalo nad¬
ležna, jih teži kakor ponočna mora, in se je otresejo prej ko je mogoče.
Temu zlegu u okom priti se mora kateket prizadevati iz vse svoje moči,
in ne jenjati, dokler prižge ogenj prave in žive ljubezni do svete vere
u sercih svojih učencov. Skerbeti mora, da sprejmejo sveto vero ne
z nevoljo, marveč z veseljem, da jo objamejo kakor svojo naj večjo do¬
brotnico in naj boljšo prijatljico u raznih zadevah in nevarŠinah svojega
potovanja na zemlji, in ji zvesti ostanejo ven in ven n dobrih in slabih
dnevih. — Da mu pa to po sreči izide, naj se derži sledečih pravil:

1. Kolikorkrat je le nekoliČko priložnosti, naj pove kaj svojim učen¬
com od neskončne ljubezni božje  do Človeškega roda, ki je človeka po
svoji podobi izobrazil, in postavil gospoda vsili živih in neživih stvari
na zemlji; ki tudi potem, ko človek je od zapeljive kače se premotiti
dal, ni zavergel ga, timveč poslal svojega edinega Sina, da bi se ne
pogubil nobeden, ki u njega veruje, ampak večno živlenje dosegel.

55

2. Kavno tako mnogokrat naj jih spominja, kako plitva in omeje¬
na je naša pamet,  kako malo sama od sebe ve o naj važniših rečeh,
kakor od naše sprave z Bogom, ali od pravega pota u srečno več¬
nost itd., in u koliko žalostnih zmot so zašli ljudje, ki zapuščeni od
milostne roke božje so živeli le po svojih mislih in željah; kako dober
tedej in usmiljen Bog je, da je razodel se ljudem, jim svojo voljo
oznanil, in pokazal naj varniši pot do njih Časne sreče in večne. —
Zadevajočih izgledov se najde u svetih in posvetnih zgodbah zadosti.

3. Večkrat naj jim pokaže, kako globoko verske resnice segajo
u človeške zadeve,  da, kjer ni prave žive vere, tudi ni prave sreče, in
ni večnega zveličanja; da otroci po tem takem prav živo spoznajo in
občutijo, kolika sreča je za vsakega, ki je kristian, in po naukih
svete vere živi -— in ko bi ne bili druzega prijeli od Boga, kakor
sveto kristiansko vero, smo čezzadosti prijeli, smo dobili dar čez vso
darove, ki je več vreden, kakor vse Časno blago in vse krone na svetu.

4. Kar kateket lepega uči, naj poterduje tudi njegov izgled;  nje¬
gov izgled več velja in koristi, kakor njegov nauk. Vendar resnično
pobožen in bogaboječ ima biti, ne samo hliniti se; hinjavca namreč
tudi otroci kmalo spoznajo, zlasti ako je njihov učitelj. — Ravno za-
tegadel ne sme u šoli drugega iskati, kakor slave božje in časne in
večne sreče otročičev, ki so mu izročeni. Bog ne daj ! da bi ktero-
krat šel u šolo, ondi se bahat svojoj učeno glavo, ali otroke likat,
da bi pri očitni pokušnji se lesketali svojimi vednostmi, kakor pavi
svojim perjem u sončnem svitu: temuč le razširjanje kraljestva božjega
na zemlji mu mora biti pri sercu, in Davidove besede: „Ne nam-,
Gospod! ne nam; timveč svojemu imenu daj čast in slavo, “ mora imeti
ven in ven pred očmi.

5. Z lepim izgledom u tesni zavezi je molitva,  brez ktere kate-
ketičko delo ni druzega, kakor prazen ribji lov. Kateket, ki rad kleči
pred podobo križanega Jezusa, in prosi za razsvetljenje sebi in svojim
uČencom; ki tudi pri sv. maši u Jezusovo varstvo priporočuje čiste in
mile otroške duše, bo vidil rasti, cveti in sada obilno, dasiravno zna-
biti ni pet talentov od Boga prijel: kdor pa se zanaša samo na svojo
dobro glavo in svoje vednosti, ali molitvenega duha nima u sebi, bo
dočakal le malo veselja. Lahko sicer, da otroci bodo vedili veliko,
ali živeli bodo le slabo. — Oče nebeški! vdahni vsim, ki se pečajo
s šolsko mladino, pravega duha, duha pobožne in svete molitve.

56

6. Govoriti  svojimi učenci mora katcket vselej priserčno  in milo;
kajti le kar iz se,rca vre, tudi do serca gre. Kaj se pravi, priserčno
govoriti, se težko pove. Nekteri govore, kakor bi liotli se jokati, in
menijo, da njih govor je priserČen; ali oni se motijo. Priserčno govo¬
riti,  da se že nekaj pove, se pravi, tako govoriti, kakor je Jezus
govoril,. in kakor govore vsi u resnici pobožni ljudje, ki ljubijo svojega
bližnega srečo, kot svojo lastno.

7. Naposled naj si prizadeva, kar mu je naj več mogoče, svojim
učencom se prikupiti, in njih zaup in ljubezen  si pridobiti.

§. 32. Kako se zaup in ljubezen učencov pridobi.

Rado se zgodi, da človek svojo pri- in nepriklonjenost do učitelja
na nauke prenese; zategadel naj kateket skerbno se ogiba vsega, kar
bi zamoglo ljubezen učencov do njega pomanjšati, in naj si prizadeva
iz vse svoje moči, da si njih zaup in ljubezen pridobi. Si je enkrat
njih serce pridobil, bo brez težave prepričal tudi njih razum. •— Da
se pa prikupi svojim učencom, in da njih serca, to je, njih zaup in
ljubezen u roke dobi, mora:

1. Najprej sam učence rad imeti in iz serca ljubiti jih;  kajti do¬
gnano je, da, kdor otroke ljubi, njega bodo tudi otroci ljubili. (Si vis
amari, ama.)  Marsikrat lahko zapazimo, da otroci se nekteremu člo¬
veku že od daleč smejajo, so radi obešajo po njem, ter z veseljem
store, karkoli mu berejo na očeh; in kaj menite, zakaj? — zato ker
vedo, da človek misli dobro z njimi. Saj je Bog sam, da bi si pri¬
dobil našo ljubezen, nas poprej ljubil.

2. Naj kaže u vsem svojem djauju in nehanju, da mu ni drugega
pri sercu, kakor časna in večna sreča svojih Učencov,  da lahko vidijo
in u njegovi duši berejo, kako mu težko dene, jih svariti, kregati ali
clo kaznovati; pa ne more drugaČ, ker mora njili nepristojnostmi
u okom priti. Ako se pa učenec poboljša, se mu njegove poprejšne
nerodnosti ne smejo več očitati, ampak popolno pozabiti se imajo. —
Kdor tako ravna, ljubezni svojih rejenčkov ne bo zgubil, akoravno
jih včasih, ko je treba, hudo prime, ali znabiti clo s šibo namahati
da: kakor tudi zdravitelj ne zgubi zaupanja bolnikovega, ako, mu živ-
lenje oteti, njegove rane žge ali reže.

Vendar premehek  do učencov kateket tudi ne sme biti. Kdor jim
vse dopusti in spregleda, jim vedno na ušesa šepta in prisega, kako
da jih ljubi, se njim prilizuje in sladka, se nedostojno z njimi norčuje

57

in burke uganja, ali clo druge ljudi in duhovnike čer ni in obrekuje,
hudo zavozi in si nakopuje žalostne nasledke na glavo.

3. Kolikorkrat katokct stopi med svoje učence, naj stopi vselej
z veselim obrazom in jasnim očesom;  kajti prijaznemu obrazu in milemu
pogledu se vse serca odpro, zlasti pa serca otrok in priprostih ljudi.
Z nagerbanim celom in temnimi očmi ne sme nikoli med otroke; kakor
se pri hudem vremenu vrata in okna zapro, tako otroške serca pred
kateketom, ki se čmerno in kislo derži.

4. Ako so učencom kaj sosebno veselega primeri, naj tudi kate-
ket se razveseljuje  z njimi; ako jih kaka nesreča ali žalost zadene, naj
tudi on žaluje  z njimi. Postni, ako je njih pervo sveto obhajilo, ali
god svetega Alojzia ali kaj druzega takega, naj jim kako veselje na¬
pravi; ali je kdo zbolel, naj ga obišče, itd.

5. Naj si prizadeva, kar mu je naj več mogoče, da svoj poduk
mil in mičen  naredi.

Opomba.  Dobro je, ako si kateket korstne imena svojih uČcncov
zapomni. Ako kterega zakliče in reče: No Jožek! no Ančika! povej
mi, itd. je vse priserčniše, vse miliše, kakor če reče: No Klobasar!
no Gorjanka! povej mi, itd. — Ako kateket sreča kterega svojih
učencov na potu ali koder koli bodi, naj ga prijazno nagovori, rekoč:
Bog te sprimi, Andrejček! kje si bil? Bog te sprimi, Metka! kamo
greš? itd. Otroke to veseli, hitro gredo damo, povedat očetu in materi,
da gospod so jih nagovorili, in tudi oče in mati se razveseljujeta
z otroci svojimi.

§. 33. Kako se kafeketički poduk naredi mil in mičen ?

Kateket, ki hoče, da učenci bi ga poslušali radi in z veselim ser-
com, mora znati svojemu poduku mičnosti in miline dati; on mora:

1. Vseskoz biti veselega, serca  in prav prijazen svojimi učenci,
imeti krepko, gladko besedo,  in govoriti razgovetno  in lahko razumljivo.
Ravno zato se mora varovati skerbno vsih ptujih besed in neznanih
izrazov; ako pa ni mogoče se ogniti jih, je treba vsaj vsikdar dobro
razjasniti jih.

2. Jeze in nevolje mora se ogibati,  kakor strupenega gada; ravng
tako psovk, kletvic, gerdih priimkov in kar je druzega enakega. —
S hvalo  ne sme biti preveč skop, in kaznovati  le takrat, kedar je
potrebnost neogibljiva.

58

3. Med svoj poduk naj večkrat vplete kaj vabivnega  in mičnega;
zdaj kako povest, naj že bo iz sv. pisma, ali iz živlenja svetnikov, ali
iz posvetne dogodivščine; zdaj kako priliko, kak pregovor, itd. — Po¬
vest in prispodob je pri poduku otrok vse eno potreba, kakor soli ali
zabele pri jedi.

4. Ne sme glodati na enej reči  tako dolgo, dokler se učencom
studiti jame; marveč lepo po meri, kmalo to kmalo uno ima praviti in
razlagati jim. — Le kar se uživa po meri, tekne in zda; preveč pa
nikoder ni zdravo in dobro.

5. Naj jim večkrat postavlja pred oči, kako dobro je za človeka,
ako se u mladih letih  kaj nauči; da pridnega, ubogljivega čaka veČdel
sreča in čast, lenega pa ne drugega, kakor beraška palica in stergan
rokav. — Mlad berač je star tat, pravijo ljudje, in gotovo je to.

6. Naposled naj kaže u vsem svojem djanju in nehanju , kako
mila in ljubezniva je sveta vera, ktero uči. Kateketov izgled je naj
miliši nauk, naj močniŠi mik in naj krepkiša vaba za dečke in dekli¬
če. — Kateket ki uči in živi, kakor Jezusova sveta cerkva veleva, je
za otroke viden angelj božji, ki varuje njih nedolžnost in jih napeljuje
k vsemu dobremu; kdo bi ga rad ne imel? kdo rad ne poslušal?
Zatorej vidimo, s kakim veseljem otroci visijo na dobrem kateketu, in
kak jok, kaka žalost med njimi, kedar se loči od njih.

B. Kako se licenci o verskih resnicah terdno in
obstojno prepričati dajo.

§. 34. Od prepricbe sploh.

Treba ja znati, kako se razumki razjasnijo in razgovetijo; vendar
bolj še je treba vediti, kako se deca o verskih resnicah terdno in ob¬
stojno prepričati dajo ; zatorej bomo zdaj od prepričbc govorili, in raz¬
ložili, kolikor je kateketu treba vediti od nje.

Prepricba je jasno spoznavanje dokazov , na kterih ta ali ima res¬
nica sloni.  Ona ima tri stopnje :

1. Dozdevnost,  ako resnica ima za se več dokazov, kakor zoper
se. Postm. dozdevno je, da, kdor slabo živi, tudi slabo umerje; kdor
pridno dela, lahko izhaja; kdor se vinu uda, je kmalo ob zdravje, itd.

59

2. Gotovost,  ako je resnica tako dobro dokazana, da nobeden
pameten človek več ne dvomi nad njo. -— Gotove so sploh vse verske
resnice, kakor: da so nebesa in vice, da je pekel, posledna sodba, itd.

3. Očividnost,  ako so dokazi, ki se povedo u poteijenje kake
resnice, tako jasni, da nasprostno se nemogoče dozdeva; kakoršne so
vecdel le računoslovne in naravoslovne resnice.

Prepričba se ozira rada po ljudeh in njih dušnem razvitju, je
torej drugačna pri priprostih ljudeh, drugačna pri učenih možeh, drugačna
pri otrocih; kolikor raznih stanov, bi lahko se reklo, toliko raznih
potov je treba nastopiti, ako hočemo ljudi od kake resnice prepričati.—
Modrijan postm. gre večdel do dna dokazov, pregleduje njih zvezo
z bistrim očesom, in kakor jo najde tesno ali rahlo, tako je njegova
prepričba: priprosti ljudje pa in deca nimajo take bistroumnosti; njih
dušno oko gleda le na poveršje, na lušino — do notranjega pa, do
jedra redkokrat predere.

Prepričba, ako se ozremo na krepkost dokazov, na kterih resnica
sloni, imenuje se predmetna;  ako veljavo zadevajočih dokazov in njih
resničnost priznavamo in razumevamo, reče se podmetna  (subjektivna),
in je ravno tako različna, kakor različne so dušne zmožnosti in pred-
vednosti ljudi, in izobraženost njih razuma in serca.

g. 35. Od verske prepricbe in nje potrebnosti.

Verska prepričba je jasno spoznavanje dokazov, na kterih vero-
zakonske in djanske resnice slone,  in tudi ona razpada u predmetno  in
podmetno,  u učeno  in poljudno.  Tu bomo govorili samo od poljudne
in podmetne prepriČbe, ktera se pridobi, ako se dokazi, na kterih
verske resnice slone, tako umevno in jasno razložijo, da jih lahko
razumeva vsak, ki ima zdravo pamet in ni od predsodkov omamljen.
— Kako potrebna je prepričba o verskih resnicah, se lahko vidi
iz sledečega:

1. Jezus Kristus  ne tirja od nas samo praznega znanja verskih
naukov; timveč hoče, da jih terdno verujemo in u djanju dopolnujemo.
On pravi (Mat. 7, 21.): „Ne vsak, kteri mi pravi: Gospod, Gospod!
pojde u nebeško kraljestvo; ampak kteri stori voljo mojega Očeta, ki
je u nebesih, tisti pojde u nebeško kraljestvo," — voljo božjo pa
vselej in u vsih razmerah svojega živlenja bo storil le tisti, kteri je
od resnice svete vere živo prepričan. Kdor omahuje in dvomi nad njo,
omahuje tudi u svojem djanju in nehanju, in o času skušnjave ne bo zvest.

60

2. Jezus  sam, dasiravno bi bil svoj nauk lahko na svojo veljav¬
nost operi, vendar tega ni storil; timveč vsakej resnici je dostavil
dokaz, ali že iz skušnjo ali iz razuma ali iz božjega razodetja. Da!
clo spodbadal je jude, da naj bi se prepričali, in jim velil (Joan. 5,
39.): „Poišito u pismih, one pričajo od mene."

3. Po izglcdu Jezusovem so ravnali apostoli  in vsi cerkveni očetje;
so zagovaijali krepko in goreče verske resnice in z dokazmi podpirali,
so zraven še priporočevali svojim učencom, da bi tudi sami preiskavah
in prepričali se od vsake resnice tako, da bi lahko dali odgovor vsa¬
kemu od nje. „Vse preišite, kar je prav, ohranite,“ opominja sv. Paul
(I. Tcs. 5, 21.). „Bodite vselej pripravljeni, odgovor dati vsakemu,
kteri bi vas prašal od vere, ktera je u vas,“ nagovarja sveti Peter
(I. Pet. 3, 15.)

4. Po izgledu Jezusovem je ravnala sv. katolička cerkva,  in ravna
noter do današnega dne; kajti vse svoje določbe na dokaze opira, in ve¬
leva, da tudi u katekizmih  se ima vsaka resnica dokazati, kakor je
primerno za učence. — Po teh izgledih se ima ravnati tudi kateket.
On ne sme tirjati od svojih učencov, da bi verjeli mu vse na samo
besedo; temuč vsako resnico mora uterditi s primernimi dokazmi. Da
njegova veljavnost k prepričbi učencov kaj pripomore, je sicer prav;
ali temelj njih vere ne sme biti — takošna vera namreč bi ne bila
božja ali kristianska, timveč samo človeška vera, in bi ne imela no¬
benega obstanka.

5. Naposled še se opomnuti mora , da, kjer ni pravo in žive pre-
pričbe od verskih resnic, tudi ni prave in obstojne moralnosti.  Moral¬
nost namreč ima mnogo sovražnikov, ki ji mreže nastavljajo in jo na¬
padajo od vsili strani; od ene slabe nagnutja in raznotere skušnjave,
od druge pohujšljivi izgledi, lažnjivi preroki, zapeljive obljube in kar
je druzega enakega. — Človek brez terdne verske prepričbe, se mi
zdi, je podoben hiši, ki je na pesek zidana; dokler je tiho vreme,
krepko stoji; kedar pa se ploha ulije ali vetrovi prihrujejo, pade in
nje podertija. je velika. (Mat. 7, 26.)

Dasiravno pa je dokazov u kateketičkem poduku neobhodno treba,
mora vendar kateket na slabo otroško glavo ven in ven se ozirati, in sker-
bno varovati se, da jih z dokazmi ne preobloži, ali ne upotrebuje ka¬
kih težkih, nerazumljivih dokazov. Ložji in krajših kot so, bolji so
za otroke.

61

Studenci, iz kterih kateket zajema svoje dokaze, so trojni; namreč :
skušnja, razum in veljavnost — od kodar izhajajo tudi sledeče trojne
verste dokazov: 1) dokazi iz skušnje,  2) dokazi iz razuma,  in 3) do¬
kazi iz veljavnosti.

§. 36. Dokazi iz skušnje.

Dokazi iz skušnje so razsodi, Jctere podslanjamo ali na svojo lastno
ali ptujo skušnjo.  Postm. da svinec je težji kakor les; da modrosov
pik je strupen; da nezmernost u jedi in pijači podkopuje zdravje in
krajša živlenje, skušnja dokazuje.

Kako važni so dokazi iz skušnje, in koliko koristijo u kateketiČ-
kem poduku, se iz sledečega lahko razsodi :

1. Kar človek sam u sebi čuti, kar je sam vidil, slišal ali sku¬
sil, tomu je tako gotovo,  da ni treba razkazovati mu; in ko bi kdo
nasprostno mu tudi dokazati hotel, ne bo ničesar opravil. Postm. da
hiša, ki se redko pomete, ne more biti Čedna; da človek, ki se ma-
lokedaj umije, marogast postane, itd. je tako belodano, da ni treba no¬
bene razlage. Zatorej dokaze, ki na skušnji slone, vsakdo, naj bo
učen ali neučen, lahko razumi; zlasti pa za otroke in priproste ljudi
so prav prav primerni.

2. Kar človek sam skusi, vidi ali sliši, mu rado tudi u serce seže,
in se ne izbriše  tako lahko. Postm. kdor vidi, kako rahla je cvetlica,
in kako hitro zvene; kako rahla je perstena ali steklena posoda, in
kako hitro se razbije; kako gerde gosence naj lepše zelene drevesa
ob kratkem objedo, itd. njemu tudi dokazi, ki na teh skušnjah slone,
globoko u serce gredo in u sercu obstoje.

3. Dokazi iz skušnje, ako se vzemajo iz navadnega delokroga
otrok, tudi njih čute močno vnemajo,  in njih voljo k dobremu nagib-
ljajo.  — Nekteri sicer vgovarjajo zoper dokaze iz skušnje, ter pravijo,
da veljajo večdel samo za posamezne prigodke, ne pa za občne, in da
se zavoljo tega tudi le redko rabiti smejo. Kes je sicer, in ne da se
tajiti, da marsikaki taki dokazi, kakor postm. lcakoršno živlenje takošna
smert; kakor oče tako sin; kakor mati tako hči,  itd. občno ne veljajo,
in primeri se, da nekdo slabo živi, in vendar spokoijen umerje; da
dobri starši imajo slabega sina, in slabi starši dobro hči, itd. ali ti
izjemki so tako redki, da moč dokazov se po njih skorej clo nič
ne zgublja.

62

4. Jezus  sam jili je večkrat upotreboval. Postm. Da bi bil do¬
kazal previdnost božjo, je rekel: ^Poglejte ptice pod nebom . . . Po¬
glejte limbarje na polju . (Mat. G, 2G — 32.) — Da bi bil doka¬
zal miloserčnost božjo, je rekel: „Moj Oče u nebesih da svojemu soncu
sijati na dobre in hudobne, in da dežiti čez pravične in krivične.*
(Mat. 5, 45.) —Da bi bil dokazal dobrotljivost božjo, je rekel: „Kdo
je med vami, kteri ako ga njegov sin kruha prosi, bi mu kamen po¬
dal ?“..  . (Mat. 7, 9 — 12.) itd.

Kar zadeva rabo teh dokazov, naj kateket sledeče si zapomni:

1. Skušnje, na ktere dokazi se naslanjati smejo, imajo biti resni¬
čne, gotove  in dosti skazane;  negotove ali znabiti clo izmišljene ničesar
ne veljajo. Postm. gotovo je, da kamor se drevo nagne, tje pade; da
prazen sod ima velik glas; da težko je proti vodi plavati, itd. -—
negotovo pa je, da pobožnost človeku bogastvo in časno srečo pri¬
naša ; da kdor Čisto živi, bo visoko starost dosegel; da razujzdanec bo
u revšini umeri, itd.

2. Skušnje, iz kterih dokazi se snovati smejo, imajo biti znane,
za otroke lahko umevne  in torej ne previsoke.  Postm. lahko umevno
je za otroke, da iz čistega studenca čista, iz kalnega pa kalna voda
izvira; da iz majhne iskre lahko velik ogenj vstane; da voda, ki mirno
stoji, se kmalo osmradi, in dokaj gerdega mercesa u sebi zaredi,
itd. — previsoko pa je za nje, da, ko bi bilo manj vode na svetu, bi
zemlja ne bila tako mehka, kakor zdaj; da u deželah, u kterih je
vročina velika, pogosto močni vetrovi vlečejo, sočnato sadje raste,
drevesa imajo široko perje, itd.

3. Skušnje, ki so navadne, so boljše kakor nenavadne  ali prigod-
ne.  Postm. da pijancu žganje u gerlu goreti začne, ali da nečistnica
u vodo skoči, se prigodi le tu in tam: da pa te in enake pregrehe
truplo slabe, se vsak dan lahko vidi.

4. Tudi ptuje skuSnje so dobre,  zlasti ako so slovečih ljudi ali
zadevajo kaj sosebno važnega. Postm. skušnja kralja Salomona, ki je
vsili posvetnih dobrot se do gerla naužil, naposled pa spoznal, da vse
pod soncom je nečimerno; ali skušnja kralja Davida (36, 37.), ki je
rekel: „Mlad sem bil in se postaral; vendar nisem vidil pravičnega
zapuščenega, ali kruha prositi njegovih otrok.*

63

§. 37. Dokazi iz razuma.

Dokazi iz razuma so razsodi, kteri se naslanjajo na kako že za
gotovo priznano resnico.  Postni. „Vsi ljudje morajo umreti. Kralji in
cesarji so ljudje* zato bodo morali tudi oni umreti. “

Koliko važni so dokazi iz razuma u kateketičkein poduku, in
koliko koristijo, nam bodo razkazale sledeče opombe:

1. Dokazi iz razuma mnogo pripomorejo, da pamet se hitreje raz¬
vije in izuri  — zakaj in kako da pripomorejo, vsakdo nas sam lah¬
ko razumi.

2. Ako so jasni, kratki  in lahko umevni,  osnovajo u učencih pre-
pricbo tako živo in terdno,  da je nobena nevihta podreti ne more —
pa tudi u serce globoko segajo,  in voljo k dobremu nagibljajo.  Postm.
„Kar hočeš, da bi drugi tebi ne storili, tega tudi ti drugim ne stori."—
„Nihče ne more dvema gospodoma služiti." — „ Človek, ki ima dušo
in pamet, mora vendar drugače živeti, kakor živina, ki nima ne duše
ne pameti." — „Marsikdo pravi: „„Sqj drugi tudi tako delajo.““  Ali
če kak drugi u vodo skoči, boš mar skočil tudi ti?" itd.

Le težko razumljivih in hudo zamotanih dokazov se je varovati
treba, dokazov, ki so po pravilih umoslovja natančno osnovani, in
se mnogokrat vijejo od stavka do stavka, dokler kaj moči zadobe —
taki so samo za prebrisane glavo, samo za učene može; ne pa za
otroke in priproste ljudi, ki umetno zapletenih izvodov nikakor za-
umeti ne morejo.

3. Mnogo je resnic clo važnih, ki se u sv. pismu samo posredno
zapisane  najdejo, in se morajo izvoditi iz drugih resnic — to pa
drugač ni mogoče, kakor po dokazih iz razuma. Postm. da je posebna
sodba, se sklene iz povesti od bogatega moža in ubogega Lacara,
ali pa tudi iz besedi Jezusovih: „Še danes boš z menoj u paradižu." —
Da so vice, se sklene iz besedi sv. pisma (II. Mak. 12, 46.): „Sveta
in zveličavna je misel, za mertve moliti, da bi rešeni bili svojih gre-
kov,“ ali pa (Mat. 12, 32.): „Kdor koli reče besedo zoper Sina člo¬
vekovega, mu bo odpuščeno; kdor pa govori zoper sv. Duha, mu
ne bo odpuščeno no na tem svetu, ne u prihodnem;" itd.

4. Jezus  sam jih je večkrat upotreboval, kakor tudi apostoli  in
drugi sv. učitelji. Kekel je postm. „Ako vam resnico govorim, zakaj
mi ne verujete?"— „Ako vam osel ali vol u kapnico pade, ali ga
ne izvlečete preč u saboto? če pa to že živini storite, zakaj ne člo-

64

veku, ki je vendar več vreden, kakor živinče?* — „Ako nisem prav
govoril, skažimi: sem pa prav govoril, zakaj me biješ ?“ itd. In apostoli
(Ap. dj. 4, 19.) so rekli: „Le sami presodite, ali bi prav bilo, ko
bi ljudem pokorniši bili kot Bogu!*

5. Tudi u katekizmu  se večkrat najdejo. Postm. „verovati se mora,
kar je Bog razodel, ker je Bog večna resnica in neskončna modrost,
ktera ne more goljfati ne goljfana biti; “ — „ upamo, ker je Bog vse-
gamogočen, zvest u spolnovanju svojih obljub, neskončno dobrotljiv in
usmiljen, ki torej spolniti zamore in hoče, kar je obljubil;* itd.

Pri vsem tem pa, da dokazi iz razuma so toliko važni, se vendar
u kateketičkem poduku večdel še le za drugimi dokazmi upotrebovati
smejo; nekaj zato, ker so težji od drugih, nekaj pa tudi, ker pri
poduku otrok je treba zmirom najprej na razodeto vero ozirati se.

g. 38. Dokazi iz veljavnosti sploh.

Že na naravnem polju je mnogo resnic, od kterih priprost človek
se prepričati ne more, naj si prizadeva, kolikor si hoče; postm. da
sonce je dvajset milionov milj daleč od nas; da zemlja se suče okrog
sonca, itd. — še več pa jih je na verskem polju, na kterem najdemo
skorej same nadčutne resnice. Kdo pa bo nas od takih prepričal? —
Od takih resnic se prepričati ni drugega sredstva, kakor opreti sc na
besedo ali veljavnost kakega drugega; ali kar je vse eno, to za res
vzeti, kar nam drugi povejo. Vendar bi ne bilo prav, za res vzemati
vse, kar kdor si bodi izusti; temuč le tisto, kar se po pameti zavreči
ne da. In taki dokazi ali razsodi, ki se naslanjajo na veljavnost, ime¬
nujejo se dokazi iz veljavnosti.  Postm. Koliko srečen je tisti, ki čisto
živi, nam Jezus pove, rekoč: „Zveličani so, kteri so čistega serca;
kajti oni bodo Boga gledali.* (Mat. 5, 8.)

Kako važna je veljavnost in kako močno sega u djanje in nehan¬
je vsakega človeka, se iz sledečega vidi:

1. Peno dušno razvitje vsakega človeka ima u veljavnosti svoje
korenine.  Dokler so otroci še majhni, morajo zanašati se na starše
in učitelje, in verovati na njih besedo, da to je koristno in prav, uno
pa škodljivo in neprav. Ko bi dete ne hotlo verovati, kar mu oče in
mati povesta, in bi hotlo samo vse skusiti in razsoditi, bi še le pozno
in mnogokrat u svojo veliko nesrečo spoznalo to ali uno resnico. Postm.
ko bi ne hotlo verjeti, da podlesk, zobnik in lajnež so strupene zeli,

65

itd. — Beseda staršev in njih ukaz pri otrocih več zda in velja, kakor
pri odrašenih naj jasniše razlage in naj dosledniši dokazi.

2. Mnogo je ljudi, kterili pamet nikdar toliko ne dozori,  da bi
znali dosledno misliti, pravilno soditi in umoslovno osnovane dokaze
limiti; ki se potem takem tudi nikdar toliko ne izbrihtajo, da bi vedli
sami od sebe, kako zaderžati se u raznih okoljnostih svojega živlenja;
tirnvee so navezani vseskoz na veljavnost  drugih ljudi, in se sučejo in
vedejo, kakor drugi jim velevajo. — Kamo bi zašli vsi ti, ko bi drugih
veljavnost ne podpirala jih — ko bi ptuja roka jim ne kazala pota!

3. Tudi derzava  tirja od svojih deržavljanov vero in zaup u svoje
naredbe, in jim daje zakone in ukaze, brez da bi vselej razkazovala
jim, kako potrebni da so u blagor občinski. Ko bi vsak deržavljan
smel zavreči postavo to ali uno, zato ker nje potrebnosti ali korist¬
nosti ne prezre, za božjo voljo, kake komatije bi vstale na svetu!
— Vse križem bi šlo.

i.  Se potrebniša je veljavnost na verskem polju,  na kterem naj¬
demo toliko nadčutnih resnic, toliko skrivnost, kterih nobena človeška
pamet zaumeti ne more; kakor je postm. nauk od presv. Trojice, nauk
od Jezusove vpriČnosti u presv. resnem Telesu, itd. —■ Kako važno
je tedej in potrebno, otroke zmladega privajati, da radi ubogajo in
veljavnost spoštujejo!

§. 39. Dokazi iz človeške veljavnosti.

Veljavnost je dvojna, božja  in človeška;  zato so dvojni tudi do¬
kazi, kteri na njo naslanjajo se — namreč dokazi iz božje,  in dokazi
iz človeške veljavnosti;  kakor že stavimo svoje razsode ali na božjo  ali
na človeško besedo.

Dokazi iz človeške veljavnosti se jemljejo:

1. Iz veljavnosti kateketove.  Kateket, ki je mojster u svojem po¬
slu, resnično pobožen in bogaboječ, prijazen m mil svojimi učenci, in
si pridobi njih zaup in ljubezen, vse zam»re čez nje. Gotovo ne bodo
nikdar prašali, od kod da ima to ali uuo, timvee vsako njegovih
besed bodo sprijeli kakor sv. evangelj. „Gospod kateket so tako rekli ,“
pravijo otroci, in si ne dajo od nobenega svoje prepričbe vzeti. —
Kateketa pa, kterega deca ne ljubijo, ga tudi ne poslušajo radi, in
nezaupno sprijemajo še to, kar jim z dokazmi uterdi. („Non bene
auditur, qui non bene diligitur sv. Gregor Vel.)

Kateketika,

5

66

2. Iz veljavnosti staršev,  ker otroci spoštujejo veČdel svoje starše,
se ozirajo radi na nje u vsili rečeh, in se ravnajo po njih u svojem
djanju in nehanju. Zatorej mnogo zda, ako kateket, kedar priložnost
nanese, reče kakemu učencu: Le povej očetu in materi, le njih oprašaj,
boš že vidil, kaj bodo rekli, ali je prav ali ne,  itd. Ali samo na
veljavnost staršev pobožnih in poštenih, ne pa kakih malovrednih kate¬
ket sme se opirati u verskem poduku; kajti ko bi govorivši postm.
od gerdobe pijanosti ali tatvine, hotel nasloniti se na veljavnost star¬
šev, ki so pijančevanju udani ali se vdeležijo zdaj tu zdaj tam kake
krivice, bi več pokvaril kakor hasnil.

3. Iz veljavnosti ljudi, ki so modri, pošteni in po fari ali soseski
sosebno dobro slovijo;  kajti to je človeku že prirojeno, zlasti pa pri
otrocih in prostem ljudstvu se vidi, da gledajo radi na pervake med
seboj, in na druge slavne žene in može, in posnemajo jih u svojem
govorjenju in djanju. (Regis ad exemplum totus componitur orbis.)
Zategadel mnogo zda, ako kateket zaverne svoje učence tu in tam na
veljavnost kakega slavnega moža, in reče: Vidite, ti je taki gospod,
in tudi on je tako rekel  — tudi on je takih misel  — tudi on tako
ravna, tako dela, tako živi  — tudi pri njegovi hiši je taka navada,
itd. — Sicer pa se samo od sebe razum j, da višjo veljavnost ko
človek ima, na kterega besedo kateket se opira, večjo moč ima za¬
devajoči dokaz.

Kar zadeva dokaze iz človeške veljavnosti, kateket ne sme po¬
zabiti, da so naj rakliši u verskem poduku, in razpadajo radi, kakor
pohištvo, ki ima slabo podlago. Čez majhne otroke, res je, imajo
veliko moč, in prav je, da se rabijo; ali ko otroci odrastejo in ne¬
koliko po svetu se ogledajo, ko vidijo nektere ljudi, kako gerdo žive,
in slišijo kako slabo govore, moč takih dokazov čedalje bolj peša; in
ako kateket ni priskerbel boljših dokazov, bo vidil ob kratkem u svojo
veliko žalost, kako bo dereča povodenj pohujšljivih izgledov slabe podpo¬
re njegovih naukov u sercih učencov spodjedla, in jih odplavila bo zdaj
zdaj svojimi valovi. Kdor torej za velevažne verske nauke nima terdniših
dokazov, kakor iz človeške veljavnosti, je boljše puščati nekoliko časa na¬
uke brez dokaza, kakor podpreti jih tako slabo, da pervi vihar, ki vstane,
jih prekucne, in se verska prepričba znabiti za vselej oslabi ali razruši —
boljše je namreč, kako drago posodo na tleh ležati pustiti, kakor tako
rahlo kviško kam obesiti jo, da se omaja pri p er vem potresu, da pade

67

in se raztrupi. — Pri manj važnih resnicah pa se smejo sicer rabiti;
vendar le začasno, in se imajo nadomestiti prej ko mogoče z dragimi
krepkišimi dokazmi.

§. 40. Dokazi iz božje veljavnosti.

Dokazi, ki se naslanjajo na razodetje ali veljavnost božjo, so naj
važniši med vsimi u kateketičkem poduku, in koliko veljajo, se iz sle¬
dečega lahko vidi:

1. Mnogo je resnic , in sicer poglavitnih resnic, kterih bi naša
'pamet nikdar  ne bila spoznala, ko bi jih Bog sam ne bil razodel —
one torej se tudi drugač dokazati ne dajo, kakor iz božjega razodetja;
kakor postm. nauk od gnade božje, od našega prikodnega živlenja, itd.

2. Dokazi te verste so clo lahki  in tako umevni , da slaba otroška
glava jih brez težave razumi in prezira — sosebno ker večdel na
zgodbah slonč. Postm. kje je dete, da bi ne spoznalo potrebnosti mo¬
litve, ako sliši besede Jezusove, s kterimi molitvo priporočuje, in sliši,
kako rad in pogosto je molil?

3. Segajo globoko tudi u serce,  in vnemajo blage in pobožne čute
u njem. Postm. kdor sliši Jezusa, kako dokazuje grozo in stisko
sodnega dne, ali nesrečo tistih, ki bodo verženi u vunanjo temo, kjer
ogenj nikoli ne ugasne in Červ nikdar no umeije, itd. bi pač bil čudno
terd, ko bi clo nič se ne ganil u svojem oserčju, ali bi mu nobeden
pobožen čut Iz pers ne priklil.

4. Osnovajo prepričbo  tako terdno in obstojno, kakoršne nobeni drugi
dokazi. Skušnja namreč nas lahko oslepari, in se spremenja kakor
zmladletno vreme; pamet večkrat zaide, in kar danes na vse usta
hvali in priporoča, jutre na vse usta graja in čerti; samo beseda božja,
ktero mati katolička cerkva hranuje u svojem krilu, se nikoli ne
spremeni in nikogar ne oslepari—ona je ogelni kamen vse verske pre-
pričbe, in kateket se vsikdar brez vse nevarnosti na njo opirati sme.
Postm. naj kateket žalostne nasledke pijanosti še tako živo in resnično
popiše, bo marsikdo sam pri sebi le mislil: „Unile se je marsikrat že
upijanil, pa je le visoko starost dosegel, in je zdrav in terden.“ —
Ako pa reče : „U svetem pismu stoji, sv. Duh sam govori:" „„Nobeden
pijanec ne pojde u nebeško kraljestvo ne more nihče besede več zi¬
niti, timvee vsakdo mora obmolknuti.

5 *

G8

5. Tudi Jezus  in njegovi apostoli  so jih rabili. Postm. Mark.
10, 3. ko so ga judje oprašali, ali sme mož svojo ženo spustiti;
Luk. 10, 26. ko je nek pismouk ga oprašal, kaj ima storiti, da bi
večno živlenje dosegel, itd.

Dokazi iz božje veljavnosti zajemajo se ali iz sv. pisma  ali iz
ustnega izročila.

§. 4i. Dokazi iz sv. pisma.

Ni vira bogatejšega na dokazih za kateketiČki poduk, kakor je sv.
pismo. Za verozakonske in djanske resnice nam ponuja obilno naj
prepričevavniših dokazov, in vsi izreki njegovi so tako gotovi in imajo
tako terdno in neomajljivo podporo, da nobeno modrovanje razuma in
nobeno upiranje Čutnosti jih ne more razdreti. Dasiravno pa so dokazi
iz sv. pisma nad vse dragi, vendar niso za vsakega; timveč kateket,
ki hoče jih upotrebovati, mora prej prepričati svoje učence:

1. Da Bog je resnično ljudem se razodel, In jim svojo vo¬
ljo oznanil.

2. Da sv. pismo je božja knjiga, spisana od možev, ki so
bili navdihnjeni od sv. Duha, in da vse, kar hranuje u sebi, je
božja beseda.

3. Da Jezus je ustanovil sv. cerkvo, in posvetil jo svojo resno
kervijo; in

4. Izročil ji svojo sv. vero, in obljubil, da ostane pri nji
vse dni do konca sveta — torej jo poslušati moramo, kakor sa¬
mega Boga.

Dalej kateket mora premisliti, kako bi se ta ali una verska res¬
nica za učence naj primerniše dokazati dala. — Marsikaka verska
resnica se da dokazati po več potih, namreč po potu skušnje, razuma
in sv. pisma, in kolikorkrat se kaj takega primeri, naj se kateket najprej
na pot skušnje ali razuma poda, naj dokaže resnico, kolikor je mogoče,
jasno in razgovetno iz skušnje ali razuma, in potem še le naj gre dokaz
iz sv. pisma zajemat. Kar sta priznala in dokazala skušnja in razum,
to naj sv. pismo poterdi in neomajljivo dokaže. Ako je pa verska
resnica take verste, da se samo iz sv. pisma dokazati zamore, se ka¬
teket ne sme nepotrebno obotavljati; timveč povedati brez pomude in brez
ovinkov zadevajoči svetopisemski tekst (stavek.)

69

§. 42. Od upotrebomnja svetopisemskih stavkov.

Kar zadeva upotrebovanje svetopisemskih tekstov u dokazovanju
te ali une resnice, bo kateket naj boljše ravnal, ako se derži slede-
dečih pravil:

1. Vselej, kolikorkrat se iz sv. pisma kaj dokazati hoče, imajo
povedati se lastne, besede sv. pisma,  povedati pa tudi kolikor je mo¬
goče, okolišine Časa in kraja,  kedaj in kje je to ali uno se govorilo
ali godilo. Postni, ako hoče dokazati, da duhovniki imajo oblast grehe
odpuščati, bi bilo znabiti naj bolje, takole govoriti: Da dan današni
imajo mašniki oblast, grehe odpuščati, je tako gotovo, da pametnih
nihče nad tim dvomiti ne more — le poslušajte, kaj nam sv. pismo
pove: Na večer tiste nedelje, ko je bil Jezus od smerti vstal, so bili
apostoli u Jerusalemu zbrani, in vrata zaperte iz strahu pred judmi —
kar pride Jezus pri zapertih vratih, stopi u sredo med nje, in reče:
„Mir vam bodi. Kakor je OČe mene poslal, tudi jaz vas poSljem. u  In
to izgovorivŠi je dihnul u nje, rekoč: „Prejemite sv. Duha. Kterim
bote odpustili grehe , jim bodo odpuSčeni; in kterim jih hote zadersali,
bodo zadelani.“  Glejte, itd.

2. KrajSi in znaniSi  ko so svetopisemski stavki, več veljajo; za-

tegavoljo so tisti, ki se najdejo u navadnih nedeljskih in prazničnih

evangeljih, večdel naj boljši. Verh tega se imajo vselej u pravem po¬
menu  rabiti; u tistem namreč, u kterem mati katolička cerkva jih raz-
umlja — Bog vari pačiti ali po svoji glavi razlagati jih!

3. Več svetopisemskih stavkov u dokazovanje ene resnice  skup

nanašati sploh ni dobro —- otroška glava se kmalo preobloži. Boljši

je eden tehten dokaz dobro razložen, kakor pa več eden na druze-

ga nakopičenih.

4. Je stavek, ki se upotrebuje, že sam na sebi dosti jasen in
umeven,  ni treba nobene sosebne razlage; samo pokazati se ima, u čem
njegova dokazovavna moč obstoji. Ako pa ni dovolj  jasen in umeven,
se prej kratko in zastopno razložiti mora. — Sicer pa kateket mora
sam razsoditi znati, kteri svetopisemski stavki so za njegove učence
umevni, in kteri ne.

5. Marsikrat se primeri, da resnica tega ali uuega nauka sloni
na kaki priliki , prispodobi  ali povesti;  posta, skrivnost presv. Trojice
na povesti od kersta Jezusovega — verhoblast rimskega papeža na

70

besedah: Ti si Peter, to je skala . . . tebi bom dal ključe nebeškega
kraljestva, itd. Da je u teh in enakih primerkih kateketova dolžnost,
dotično priliko, prispodobo ali povest dobro razložiti ali razjasniti, se
razumeva pač samo od sebe.

6. Tudi se večkrat pripeti, da resnica je u svetopisemskem stav¬
ku sicer zapopadena; pa se ne vidi in še le po kakem izvodu  na dan
pride. Kateketu tu drugega ne ostaja, kakor jasno razložiti dotični
stavek, in po pravilnem sklenu izpeljati resnico iz njega. Postm.
nauk od posebne sodbe božje neposredno ali odperto nikoder u sv.
pismu ne stoji, timveč je prikrit u besedah Jezusovih : „Še danes boš
z menoj ir raju,“ in u povesti od bogatega moža in revnega Lacara.
Kateket torej, ki hoče to resnico svojim učencom dokazati, mora ome¬
njene besede Jezusove najprej prav jasno razložiti, potem pa sklene,
rekoč: Napreden bo človek plačan ali kaznovan, se mora mu na zna¬
nje dati, zakaj da bo plačan ali kaznovan. Eazbojnik na križu in ubogi
Lacar, kakor ste slišali, sta bila preč po smerti u nebesa vzeta; ne¬
usmiljeni bogatin pa je bil preč po smerti u pekel pokopan. Iz tega
se vidi, da preč po smerti mora biti sodba, pri kteri se človeku na-
znanuje, kaj je dobrega ali hudega storil, in zakaj se mu odločuje plačilo
ali kazen.

§. 43. Dokazi iz listnega izročila.

Vsakemu le nekoliko podučenemu katoličanu je dobro znano,
da je mnogo verskih naukov, ki niso zapopadeni u sv. pismu ne
novega ne starega zakona; ampak so prišli do nas samo po ustnem
izročilu. Kolikorkrat u kateketičkem poduku pride na versto kaka
resnica, ktera sloni na cerkvenem izročilu, mora kateket:

1. Skerbno se ogledati na stare cerlcvene Šege  in sv. običaje,  in
poiskati u dogodivščini takih djanj in dogodb, s ktcrimi lahko dokaže,
da ti ali uni nauk je bil od nekdaj in povsod u sv. katolički cerkvi
kakor božji nauk spoznan in deržan. Postm. da so že u pervih kri-
stianskih časih ostanke svetnikov častili, za mertve molili, namesti
saboto nedeljo praznovali, večkrat prekrižava!i se, z blagoslovljeno vodo
kropili, itd. se lahko spriča iz starih dogodb in iz živlenja svetnikov
božjih in svetnic.

2. Mora dostavljati pri vsili takih resnicah, običajih in pobožnih
navadah, da tudi mati Jcatolička cerkva  jih je spoznala za dobre in

71

svete, in pole.rdi.la  u kakem vesolnem zboru ali po kakem papežu. Ko
bi ne imeli drugih dokazov, da postm. bratovšina sv. škapuliija, molit-
va sv. rožnegakranca, ssv. odpustki, itd. mnogo koristijo kristianom,
zadosti je, da sv. cerkva jih hvali in nam priporočuje.

3. Ne sme pozabiti povedati tudi temelje,  na ktere je cerkva pri
svoji določbi se opirala, razun ko bi bili tako visoki, da učenci bi jih
zaumeti ne mogli.

Dokazi iz ssv. cerkvenih očetov  se u kateketičkem poduku le tačas
rabiti smejo, ako so kratki, nenavadno jasni in umevni, ali kako res¬
nico sosebno živo pred oči stavijo, kakoršen je postm. izrek sv. Augu-
ština: So zamogli ti in te, zakaj hi jaz? zakaj hi ti ne mogel?  —
Smeli tudi bi se priporočati, ako se govori od resnic ali običajev, kte-
rih sv. pismo malo , ali znabiti clo nič ne omenja.

§. 44. Napotja verske prepricbe.

Naj huji sovražniki verske prepricbe so dvomi in vgovori, pred¬
sodki in zmote,  in velika velika je škoda, ktero na verskem in moral¬
nem polju napravljajo. Oni namreč so krivi, da naj lepši in naj jas-
niši dokazi tolikokrat ničesar ne zdajo; oni nam dušo mamijo in razum
slepe; po njih se serce kali, kakor ogledalo, ako dihneš u njega, in
se vera stemni, kakor sonce, ko goste megle ga zakrijejo; in u kake
pregrehe in hude prepade človek od njih zapeljan večkrat zaide, nam
vsakdanja skušnja spričuje. Zategavoljo ima kateket si prizadevati,
kolikor mu je naj več mogoče, u okom priti vsim tem overam; ali ko
bi tega ne mogel, mora saj prirezati njih strupene korenine tako kratko,
da se ne zaplodijo u sercih učencov.

Predsodki in zmote so krive ali prenagljene sodbe o verskih ali
kakih drugih rečeh.  Predsodek in zmota je, ako kdo misli, da po pri¬
jetem zakramentu sv. poslednega olja ni več za ozdraviti — da bolnik
srečno umeije, ako je le previden bil—da prava, kristianska pobožnost
je le za ncktere ljudi—da laž, ako ne škoduje nobenemu, ni greh — da
prisega vojakov je prisiljena, in zato ne veže, itd. — Kar zadeva
predsodke in zmote, naj kateket sledeče si zapomni:

1. Ako zapazi predsodke in zmote, ki nobenega ne žalijo in škode
nobene ne napravljajo, naj molči in tiho dene, dokler pride priložnost
in vgoden čas za njih razjasnovanje. Tudi na predsodke, ki svetoj

72

veroj niso u nobeni zavezi, se mu ni ozirati treba. — Gotovo na
tem ni veliko ležeče, ako postm. ljudje mislijo, da sonce se suče okrog
zemlje — da kdor binkoštno nedeljo pred sončnim izhodom z juterno
roso se umije, zgubi vse pege in lišaje—da sv. masa, brana med veli¬
kim in malim Šmarnim, ima več vrednosti, kakor kaka druga, itd.

2. Ako pa najde škodljive predsodke in zmote, ki segajo u živ-
lenje in podkopujejo pobožnost, jih mora brez odloga odpraviti; toda
ne s psovanjem ali zasmehovanjem, ampak s hladno kervijo in lepo
besedo. Kateket ne sme pozabiti, da kar otroci slišijo od očeta in
matere, od sosedov in znancov, se jim rado globoko vtisne, in se ne
opusti tako lahko. S kletvijo in gerdim zabavljanjem ne bo ničesar
opravil, škode pa znabiti veliko naredil; in prigodi se clo lahko, da
učenci zgube zaup in ljubezen do njega, in dvomiti začno še nad
drugimi resnicami. — Naj bolje je:

a) Da predsodku nasprotna resnica se prav lepo razjasni in prav dobro
dokaže. Postm. odverniti razne predsodke, ktere ljudje imajo zastran
sv. maše, je naj bolje, nauk od sv. maše dobro razložiti jim, tako
da vidijo, da sv. maša ima eno in ravno tisto neskončno moč, naj
se že opravi pri tem ali unem altarju, u tej ali uni cerkvi, ti ali
uni dan; naj jo mašnik poje ali natihoma bere, naj bo u belem ali
černem oblačilu, itd.

b) Treba je uČencom povedati, koliko škode izvira dostikrat iz tega ali
unega predsodka. Postm. kak prepir pride med sosede, ki menijo,
da ti ali uni Človek je njim ali živini bolezen napravil, kaka jeza
nad duhovnika, od kterega mislijo, da jim ni toče ubranil, itd.

c) Dobro je, ako je mogoče, najditi začetek predsodkov, zlasti ker ne-
kteri zmed njih ravno zavoljo starosti svoje pri ljudeh mnogo veljajo
— pokazati pa tudi, kako slaba je podlaga, na kteri slonč, in kako
lahko se zmajati da. Postm. kako star že je predsodek, da iz tega
ali unega kraja, iz tega ali unega naroda ničesar dobrega priti
ne more!

d) Ni treba na znanje dajati, da zato govori od predsodka ali zmote,
ker se najde u soseski.

Dvomi in vgovori so predstave, ki so krive, da kake resnice ne
poterdimo;  in sicer: ako se te predstave u naši glavi izcimijo, se ime¬
nujejo dvomi  -— jih drugi na dan prinesejo, se imenujejo vgovori.
Dvom je postm. ako kdo misli, da Bog ne more biti naj dobrotljiviši,

73

ker pripušča toliko hudega nasvetu—da bogatinu, ki ima vsega dovolj,
kaj vzeti, ne more biti toliko greha— da vedno Čisto živeti ni mogoče, ker
je toliko zapeljivosti med ljudmi, itd.—■ Dvomi nad verskimi resnicami in
tudi vgovori so močno škodljivi; koder se oni zaplodijo, se verska pre-
pričba vkoreniniti ne more, in kolikor več jih je, toliko več jezov je
u verskem poduku; zategadel je vsakega kateketa ojstra dolžnost, skerb-
no zavarovati vse pota, in dobro zagraditi vse steze, po kterih bi
dvomi ali vgovori utegnili privreti. Sosebno pa naj si zapomni:

1. Vsako resnico, ktero jim pove, naj jim jo pove kakor popolno
gotovo, tako da nobenemu na misel ne pride, dvomiti nad njo, ali je
res ali ne.

2. Dokler so učenci še clo mladi in majhni, bi pač nespametno
bilo, soznanjati jih z nepotrebnimi dvomi, in kaliti z vgovori njih lepo
dušo in čisto vero.

3. So pa učenci že nekoliko odrastli, je treba naznanjati jim na¬
vadne dvome in vgovore; kazati pa tudi, kako so jalovi in piškavi
— in to se zgodi naj ložje po sledečih opombah:

Dvomi ifi vgovori,  ki zadevajo verske resnico, se dajo u tri  verste
vrediti. — Pene verste  so tisti, kterih učenci težko kedaj slišali bodo,
ali pa nikoli: kakoršnih je postm. mnogo glede na sv. pismo ali na
verhoblast rimskega papeža. Da s takimi se kateket nima pečati, je
jasno kot ribje oko—-drugega nič kakor zlati čas bi tratil, kačji strup
u mlade serca vlival, in njih versko prepričbo u koreninah majal.
Nepotrebno bi jih s psicami ranil, ran pa bi znabiti zaceliti ne mogel.

Druge verste  so dvomi in vgovori, kteri so ali že znani učencom,
ali jim bodo prej ko ne znani postali. Tako je treba opovreči, berž ko
je mogoče, in se ima njih puhlost odkriti in na znanje dati. Sosebno
pa je treba resnico, ktero zadevajo, tako jasno razložiti in dokazati,
da jo učenci dobro um6 in prezro. Postm. sedanji časi radi vgovarjajo
zoper sv. post, večkratno spoved, neumerjočnost duše, itd. zatorej mora
kateket pri razlaganju takih resnic se več časa pomuditi, in ne po večjem
ali poverh, ampak prav temeljito dokazati jih. — Tudi je dobro, za¬
viti dvome in vgovore u kako zgodbo, ali naznaniti kakega človeka, ki
je bil zašel u nje in se ves zmotil; sčasom pa ga je luč resnice raz-
svetila, in po tem ali unem dokazu je spoznal, kako daleč se je bil
zgubil — ali pa znabiti je po takih dvomih in vgovorih tako hudo
zagazil, da je krivoverec postal in bil izobčen od sv. katoličke cerkve.

74

Mnogo mnogo zda tudi tukaj kakor u drugih rečeh, ako je kate-
ket si zaup in ljubezen svojih učencov pridobil, in njih serca za sveto
vero ogrel, kajti kar nam pove kdo, kterega ljubimo, to brez vsega
pomislika za res vzamemo; in kar jo sercu milo in drago, tega nam
nihče brez hude sile vzel ne bode.

Opomba.  Pri vgovorih, ki se med ljudstvom skorej vsak dan
slišijo, postm. „Tovaršija se ne sme kaziti — ako je to kaj greha, ga
jaz na svojo vest uzamem —- ali mar hočeš topel u nebesa priti? —
saj ni treba vsega verjeti, kar duhovni uče, “ itd. mora kateket učencom
povedati, kako imajo se odrezati.

U tretjo versto  grejo dvomi in vgovori, ktere otroci sami nazna¬
njajo. Ti, kakor si vsakdo sam lahko misli, so večdel malovažni in
komej omene vredni; ali ker otrokom se zde krepki ali znabiti clo
nerazvezljivi, jih kateket ne sme nikdar brez odgovora pustiti, tiinveč
prizadevati si, da jim pokaže s kratko besedo in s pohlevnim, Ijubezni-
polnim sercom, kako slabo podlago imajo. Sosebno pa bi kateket se
zamotal, ako bi se smejati začel, ali bi jih zaničljivim smehom od¬
praviti hotel.

II. Členek.

Od izobražavanja volje.

§. 45. Važnost hi potrebnost tzobraženja volje.

Kakor truplo je brez duše mertvo , govori sv. Jakob (2, 26.), tako
tudi vera je brez dobrih del mertva  — le dobre dela so zveličavne, in
vera samo toliko vrednosti ima, kolikor se u djanju kaže. Kaj po¬
maga, natlačiti otročjo glavo z mnogoverstnimi vednostmi, kaj liasne,
učence prepričati terdno in obstojno o verskih resnicah, ako pa slabo
žive? ali kar je vse eno, ako se njih volja ni izobrazila? Na volji
visi vsa cena naša in moralna vrednost, in voljo svojih učencov iz-
obražavati, je naj važniše, pa tudi naj težje delo kateketovo. Zatorej
je sicer prav in potrebno, da kateket izobrazi razum svojih učencov;
vendar še potrobniše je, in še večjo skerb mora imeti za izobražbo
njihove volje—in sicer, tako jo mora izobraziti, tako nagnuti, da
dobro in vse, kar je po volji božji, ljubijo in store vselej in povsod,

75

akoravno jim hodi marsikrat zlo težavno, in nareja mnogo premago¬
vanja; hudo pa in vse, kar ni po volji božji, sovražijo in opuste vselej
in povsod, akoravno jih včasih močno mika in jim obeta mnogo do¬
bička. — To je pristna, to je edina izobražba, in kateketu, ki je
tako izobrazil svoje učence, prijazno roko podamo in rečemo iz globo¬
čine svojega serca: „Slava ti!“

Volja u naj obširnišem pomenu je dušna moč, kaj hoteti ali ne
hoteti.  Volja sama na sebi je slepa moč, ktera se ne ve oberniti ne
na levo ne na desno, ako ji razum tako rekoč z lučjo ne sveti —
to se pravi, ničesar ne moremo hoteti ali nehoteti, česar prej ne spo¬
znamo kakor dobro ali hudo. (Ignoti nulla cupido.)  —- Iz tega se
vidi, koliko je ležeče na pravih in jasnih predstavah in razumkih. —

Dva nagona sosebno sta, ktera nagibujeta našo voljo u hotenje
ali nehotenje: namreč nagon poštenja  in nagon sreče.  Ako nagon sreče
nagibuje našo voljo, ako hlepimo le po tem, kar nam obeta veselje in
dobiček; na to pa, kar razum nam pravi, nič ne gledamo, takrat naša
volja nobene cene nima, in podobni smo nespametni živini, ktera
hrepeni le po tem, kar se prilega nje počutkom. — Ako pa nagon
poštenja nagibuje našo voljo; ako hlepimo le po tem, kar razum za
dobro priznava, in se voljno podveržemo tudi terplenju in nadlogam,
ktere božja roka nam pošilja; takrat delamo kakor pametne bitja, ta¬
krat so vzdigujemo nad neumno živino.

Živina živi in dela po svojih tirih in nagonih, ona je k temu
primorana, ona ne more drugač ravnati; človek pa ni primoran ne
k enemu ne k drugemu, njega, ako noče, nihče prisiliti ne more. On
poželi in stori, kar hoče, ali po vodilih razuma ali po nagonih mesa;
svobodno si izvoli to ali uno, svobodno stori ali opusti — on ima
svobodno voljo.  In ravno na tej lastnosti naše volje, na svobodi
namreč visi naša moralna vrednost -— kjer ni svobodne volje, ni
kreposti ne greha, ni zasluženja ne zadolženja.

Ali človek, dasiravno mu je dano, svobodno hoteti ali nehoteti
to ali uno, ne sme slepo kje u en dan, ali po svojih telesnih nagonih
hoteti ali nehoteti; timveč le, kar razum za prav in dobro priznava: kar
pa razum zaverže ali ne odobri, tega tudi človek ne smo hoteti ali
storiti. — Razun razuma pa, ki sveti kakor luč naši volji in ji kaže
pravo pot, nam je Oče nebeški še nekaj drugega dal: dal je nam nek
notranji glas, ki nam vseskoz naznanja, kaj je prav in kaj nepravi

76

kaj moramo storiti in kaj opustiti, in ti notranji glas imenuje se
vest,  ali kakor je navadno u višjih šolah, moralni zakon.  Toti zakon
nam veleva, da le moralno dobro smemo hoteti in storiti; da moramo
u dobrem neprenehoma napredovati, in od dne do dne na višjo stopnjo
popolnamosti se uzdigovati. On nam kaže in nas zavrača vseskoz na
Boga, predpodobo ali uzor vsega dobrega, in prav za prav ni druzega
ničesar, kakor naj svetejša volja božja sama, kterej se vsakdo vsikdar
mora ukloniti; in ako ubogamo moralni zakon, ubogamo Boga samega,
ki je nam ga u serce vtisnul.

§. 46. Edini pot, po kterem se naša volja pristno iz¬
obraziti zamore, je sv. vera.

Človek, kakor smo slišali, mora se ravnati po pravilih svojega
razuma, in mora poslušati in ubogati glas svoje vesti; ali to ni lahko,
ampak je mnogokrat silno težavno. Naš um namreč, ki je po izvirnem
grehu oslabel in otemnil, ne spoznava vselej natanko in določno božje
volje; in tudi volja naša je po ravno tistem grehu se popačila, in po¬
stala nagnjena bolj k hudemu kakor k dobremu. In ako zraven tega
še premislimo, kako nas hudo poželenje, kako zapeljivi svet, kako so¬
vražnik peklenski u greh vabi in nagovarja, lahko vidimo, da smo ven
in ven u veliki nevarnosti, preslišati glas svoje vesti, in zoper sv. voljo
božjo kaj hoteti ali storiti. Zategavoljo je Bog, da bi prišel nam u po¬
moč, svojo voljo u starem zakonu po prerokih, u novem pa po Jezusu
Kristusu (Hebr. 1.) tako jasno in umevno razodel in naznanil, da nihče
ne more preslišati njegovega klica, nihče spregledati njegovih ukazov,
nihče presukati jih po spačenih željah svojega serca: Človek pa, že iz
hvaležnosti za to veliko dobroto, in ker drugao ne more postati veko-
mej srečen, je zavezan, voljo božjo čedalje boljše spoznavati, in u mi¬
slih in u djanju izpolnovati -—- in ravno u tem, u skerbnem spozna¬
vanju namreč in zvestem dopolnovanju svete volje božje obstoji naša
prava, naša pristna izobražba. Kdor torej si prizadeva iz vse svoje
moči, sveto voljo božjo čedalje boljše spoznavati, in jo vselej in pov¬
sod, u mislih in u djanju izpolnovati, od njega pravimo, da je mo¬
ralno izobražen.

Moralna izobražba, ali kar je vse eno, skerbno spoznavati Boga
in zvesto služiti mu, je visoki poklic nas vsih; zato nas Bog Oče je
vstvaril, zato Bog Sin odrešil, zato Bog sv. Duh posvečuje. Moralno

77

izobraziti otroke in ljudstvo, da bi prihajali dan na dan boljši in Boga
podobniši, ima biti tudi namen učilnic in namen vsakega poduka —
ali kako, po kterem potu se pride do tega visokega cilja in konca?
Po nobenem drugem, kakor po potu naše sv. katoličke vere.  Vera nam
kaže vozko stezo in tesne vrata, ki u nebesa peljajo; ona razsvetluje
naše temne pota, da lahko stopamo; ona je, ki obrača naše oči ven in
ven, u veselju in terplenju na Boga, in nam pravi, da On je naš do¬
ber oče, ki podpira našo slabo moč, On pa tudi, ki nas enkrat sodil
bo in povernul po zasluženju vsakemu, kar je storil dobrega ali hude¬
ga. Zatorej se reči smo po vsi pravici, da kjer ni prave, zdrave vere,
ni prave, pristne izobrazbe, in naj se otroci nauče še tolikanj koristne¬
ga, kaj jim pomaga, ako terpe škodo na duši in sveti veri? — „Brez
vere ni mogoče Bogu dopusti,  “ pravi sv. pismo (Hebr. 11, 6.); in to
je zadosti. Ako Bogu ne dopadem, kaj mi pomaga bogastvo celega
sveta? kaj naj obširniša znanost?

§. 47. Ktere dolžnosti ima katehet zastran moralnega
izobrazavanja svojih ucencov?

Ker smo slišali, da na pristni izobrazbi volje je tolikanj ležeče,
da na nji sloni vsa naša notranja cena in vrednost, in da ona bi imela
biti glavni cilj in konec vsakega, zlasti kateketičkega poduka, vsakdo
sam lahko razsodi, kako važno je in potrebno, da kateket dobro ve,
kako se volja učencov naj ložje da izobraziti in k dobremu nagnuti.

Ali kakor važno, ravno tako težko je to delo. —• Težko je že,
in mnogo mnogo je treba se truditi in putiti, napreden se razum učen¬
cov olika in izobrazi; vendar še brez vse primere je težje, omikati
njih voljo in nakloniti k dobremu; kajti takih over, kakor pri izobra-
žavanju ali nagibavanju volje, ni na dušnem polju, pa tudi sovražnika
ne tako močnega in nevarnega. Tu je treba se bojevati ne s plitvo
razumevno močjo učencov, in tudi ne z njih pičlimi predvednostmi;
timveč sovražnikom, kteri se rodi s človekom, kteri raste in se včver-
stuje z njim, kteri se ne da nikdar popolno vničiti, in stokrat na tla
veržen se sopet stokrat na noge postavi — in toti orjaški sovražnik je
nagnutje k hudemu  ali hudo poželenje, ktero je prirojeno vsakemu,
naj bo spola možkega ali ženskega, in stana in naroda tega ali unega.
— Da je to gola resnica, sv. pismo poterduje in lastna in ptuja
skušnja priča. Vsi kolikor je nas, moramo obstati, da je popolno

78

resnično, kar piše sv. apostol Paul u svojem listu do Kimljanov, (7, 15.—)
da hotenje do dobrega sicer ima, do zveršenja pa ne pride; da ne
stori vselej dobrega, kar hoče, temuč večkrat hudega, kar noče, in
da čuti u svojih udih neko postavo, ktera postavi razuma nasprotuje.

Akoravno pa je toliko over in težav pri izobražavanju volje, kateket
vendar zato serca ne sme zgubiti; marveč z vso iskrenostjo naj se
loti svoje naloge, in vse bo zmagal s pomočjo božjo. Sosebno pa dve
reči ste, na ktere u tem oziru gledati mora:

1. On mora voljo svojih učencov na dobro nagnuti;

2. On jo mora tako okrepčati, da dobro hoče in stori, dasiravno
se ji dozdeva zlo težavno in ji nareja včasih mnogo premagovanja. —

Na dobro se volja učencov nagnuti da: 1. z ojstrenjem sodne
moči, 2. z moralnimi zavezavnostmi, 3. z nagibkomi, in 4. z nagibav-
nimi izgledmi. — Od vsih teh čveterih predmetov se bo zdaj po¬
sebej govorilo.

§. 48. Od bistrenja m ojstrenja sodne moči

Ako se reče in tirja, da kateket naj izbistri in izojstri sodno moč
svojih učencov, se ne reče in ne tirja, da tako bi moral jih izuriti,
da bi znali razsoditi vsak predmet in primerlej, ko bi tudi naj huje
bil zamotan; temuč samo toliko naj jih omika in olika, kolikor njih
razumevna moč dopušča, in je primerno njih delokrogu.

Najprej jim mora povedati, kaj je prav in neprav,  kaj dobro in
hudo.  Kazumki od tega so sicer globoko vtisnjeni u vsakega človeka
dušo; ali u malem detetu še spč, in tudi odraščenih bi lahko se na¬
brala velika množica, ki, dasiravno vedo dobro presoditi, kaka je
moralna cena te ali une misli, tega ali unega djanja, vendar ne vedo
določno povedati, kaj je prav in neprav, kaj dobro in hudo. Zatorej
bi tudi ncprikladno bilo, ko bi kateket o tem se dolgo obotavljal, bi
učeno govoril in delal mnogo besed — zadosti je, ako jim reče:
prav in dobro je, kar je po volji božji; kar pa ni po volji božji, je
hudo in neprav.  Tota razlaga je lahka, otrokom ravno primerna, in
tudi njih voljo močno spodbada.

Druge vodila, po kterih se ravnati ima kateket, ki hoče izbistriti
in izojstriti sodno moč svojih učencov, so sledeče:

1. Tu in tam jim povedati ima kako do godbo  ali kake posamezne
moralne djanja , in oprašati jih, kakošne se jim zdč? dobre ali hude?

79

— Da dogodbe in djanja imajo biti kratke, za otroke lahko umevne,
iz njih delokroga zajete, in z okoljšinami ne preveč prepletene, pač
ne potrebuje nobenega dokaza; otroci bi jih sicer ne razumili, in torej
presoditi ne mogli.

2. Tudi dogodbe, ki se pripete u soseski ali bližni okolici , in se
občno razglasijo, se smejo upotrebovati, postm. ako so tolovaji okradli
kako hišo ali obropali, ali je kdo se obesil, utonil, zažgal kako pohišt¬
vo, itd. —• vendar je varnosti treba, da dobremu imenu bližnega se
kak madež ne vtisne, ali da deca ne zgube spoštovanja, kterega so
svojim predstojnikom dolžni.

3. Taki primerleji pa, ki srečo otrok ali njih nesrečo preblizo  za¬
devajo, se za poojstrenje sodne moči ne smejo rabiti; samoljubje nam¬
reč bi njih um lahko oslepilo, da bi krivo sodili. — Ravno za tega
voljo se tudi njih lastne djanja  smejo le takrat jim presoditi dati, ke-
dar so dobro že storili ali hudo že opustili, in znabiti z velikim pre-
maganjem samega sebe; postm. starše ubogali, u šolo pridno prišli,
najdeno nazaj dali, itd. Nikdar pa ne sme kateket kaj slabega ali greš¬
nega jim pritolcovati,  kajti to bi stud do greha u njih le zmanjšalo,
in moralne čute oslabilo ali clo zamorilo. Postm. ko bi kateket učenca
oprašal, kaj misli, ali je prav storil ali ne, ko svojim staršem ni
pokoren bil? ko je njih okradel ali nalagal? bi učenec ali obmokuul ali
lahko rekel, da nikdar ni storil kaj takega — in kateket bi ne do
segel namena svojega.

4. So otroci nekoliko že večji, naj se davajo jim soditi taki pri-
godki, u ktcrih se prikazuje hudo kakor prijetno , mično in mnogo ko¬
risti obetavno ; dobro pa kakor težavno,  zoperno in z mnogim zataje¬
vanjem sklenjeno, da se privajajo dobro ljubiti in storiti, hudo pa sov¬
ražiti in opustiti, brez ozira na nasledke povoljne ali nepovoljne.
Postm. ko bi se dalo jim rozsoditi, ali smo dolžni vselej resnico
govoriti ? kaj tudi takrat, ko bi se komu zamerili z resnico ? . . .
zakaj ?

Še višje se sodna moč učeneov poojstri, ako se jim razloži jasno
in umevno razlika med moralnostjo in zakonitostjo,  in se jim razkaže
u mnogih posameznih prigodkih, da pravoslavno  je marsikaj dopušče¬
nega, kar moralna ne dovoljuje. Postm. tožiti siromaka, ki posojenega
ob pogojenem času ne more plačati, ali tirjati od njega postavnih
obrestov za posodilo; družino, ki se postara ali zboli, iz službe djati,

80

itd. je po pravoslovju sicer dopušeeuo, ne pa po moralni. — Da-
lej mora kateket večkrat opomnuti svoje učence, da ne u vunanjem
djanju, marveč le u notranjem namenu  obstoji moralna cena; da mo¬
ralnost ima razne stopnje,  in vsakdo mora od dne do dne na višjo se
vzdigati; da človek ni samo takrat grelia kriv in kazni vreden, kedar
kaj hudega in napčnega pome  ali uzroci ,  temuč tudi takrat, kedar
kaj dobrega zanemari  ali slabega ne odverne. — Sosebno pa naj se
prizadeva, da predstava  od tega, kar je dobro in hudo, postane tako
živa  in zapovedljiva  u otroški duši, da jim pri vsakem djanju in ne¬
hanju bo stopala pred oči; skušnja namreč nas uči, da uzrok vsih
naših grehov in prestopkov večdel ni nevednost naših dolžnost; marveč
le lahkodušnost in pozabljivost naša, da ob uri skušnjave na nje ne
izmislimo in glas vesti preslišimo.

Ob kratkem: Kateket mora skerbeti, kolikor mu je naj več mo¬
goče, da moralna razsoja pri učencih u navado pride, tako da pri
vsakem djanju bodo nehote se opraŠali: ali je pa to tudi prav ? ali ni
znabiti kaj greha zraven ?  itd. Kavno zato tudi ne sme pozabiti, pri
vsaki povesti, ktero pove, oprašati učence: Kaj menite, ali je bilo to
ravnanje prav ali ne? Bogu dopadljivo ali nedopadljivo?  — Po tem
takem bodo otroci postali vestni, in vestne otroke izrediti bi imel biti
glavni namen kateketičkega poduka.

§. 49. Od moralnih zavezavnost.

Vse, kar človek stori vedoma in prostovoljno, je dobro ali hudo.
Dobro smo dolžni spoštovati, in to spoštovanje dobrega je vtisnjeno
tako globoko nam vsim, da nobena nevihta ga izbrisati ne more; clo
u sredi skušnjav, hudih nagnutjev in strast se k dobremu zavezani
čutimo. In toti notranji čut,  ali boljše reči, tota predstava dobrega, ktera
spodbada našo voljo, da bi si izvolila i dobro kakor dobro samo u sebi,
in opustila hudo kakor hudo samo u sebi, brez ozira na nasledke povolj-
ne in nepovoljne, je in imenuje se moralna zavezavnost  (Verpfliclitungs-
grund.) Kakor hitro namreč priznavam kako djanje kot dobro, se
k njemu že zavezanega čutim. Postm, ko bi rekel: Dolžni smo svoje
sovražnike ljubiti, zato ker jih Jezus ljubiti veleva, je stavek: „ Jezus
jih ljubiti veleva zavezavnost, ktera spodbada našo voljo, to storiti.

Moralne zavezavnosti so silno važne, in zaslužijo sosebnega kate-
ketovega ozira; kajti le one našemu djanju pravo, moralno ceno da-

81

jajo, le one nas božjega plačila vredne delajo, in kjer njih ni, tudi ni
kreposti — ali da bi že bila, vendar ni obstavna, ni čista, timveč je
polna žlindre: zategavoljo jih kateket mora svojim učencom prav dobro
razgovetiti, in akoravno so se majhni, nič ne dene; tudi majhni otroci
svoje in ptuje djanja večkrat prav zdravo in dobro sodijo, postm. svoje
součence marsikrat boljše od kateketa obsojajo — tudi u njih že se iz-
buja moralni zakon, in jim oznanja, kaj je dobro ali hudo. S tim
vendar ne rečemo in ne tirjamo, da kateket bi svojim učencom vsekrat
povedati imel, zakaj morajo to ali uno storiti ali opustiti: nak, tega
ne sme — ker za moralno izobražbo je silno važno in potrebno, da
deca se privajajo od mladih nog ubogati vselej, in tudi takrat, ke-
dar ne vedo drugega uzroka, kakor voljo svojih staršev in naprej-
postavljenih. —

Saj tudi deržava tirja pokoršino od svojih deržavljanov, dasiravno
potrebnosti svojih ukazov vsekrat ne dokazuje. Večni Bog! kamo bi prišlo
na svetu, ko bi oče moral svojemu sinu, ko bi mati morala svoji hče¬
ri vselej odgovor dati, zakaj to ali uno veleva! Otroci bi postali oholi,
nevkretni in bi lahko se popolno popačili.

Te zavezavnosti, ako se ozremo na njih vire, so trojne:

1. Razumske,  ktere spoznavamo ali po svojem razumu, ali po
glasu svoje vesti, ali po drugih nam že znanih resnicah, ali po razme¬
rah, ktere zapazimo med Bogom in nami. Postm. Bog je naj resnic-
nisi,  zato moramo verovati, kar je nam razodel. — Že vest nam, veli,
da ne smemo krasti, in vest je Bog nam dal. — Cerkvo moramo ubo¬
gati,  zato smo dolžni se postiti. — Bog je naš stvarnik,  zato moramo
mu pokorni biti; itd.

2. Verske,  ako zapoved božja ali sv. cerkva nas veže, to ali
uno storiti, to ali uno opustiti. Postm. Cez svojega bližnega govoriti,
nam prepoveduje Bog sam, nam prepoveduje osma njegova zapoved —
o velikonočnem času preš v. resno telo prijeti, nam ukazuje četerta cer¬
kvena zapoved, itd.

3. Kristianske,  ki se vzemajo iz nauka in izgleda Jezusa Kri¬
stusa, Gospoda našega. Jezusovi nauki so zlasti za otroke naj jasniši
in naj ložje umevni, naj globeje segajo u serce in naj močneje nagiba-
vajo voljo. Njegov izgled je naj lepši, ki se misliti more, za vsakega
človeka, naj bo mlad ali star, možkega ali ženskega spola. M On je pot
in resnica in žtvlenje,“ kakor pravi sam pri sv. Joan. 14, 6.

Kateketikn. 6

82

§. 50. Od odbiranja in upotrebovanja moralnih za-
vezavnost.

Kar zadeva odbiranje  moralnih zavezavnost, je treba:

1. Pri malih otrocih naj jasniše,  in clo lahko razumljive  poiskati,
kakoršne so večdel verske in kristianske, sosebno pa povesti, nauki in
izgledi Jezusa Kristusa. Zivlenje njegovo ima za mlade serca magne-
tično moc, ter jih vleče neobstojljivo za seboj.

2. Tudi u poznejem poduku imajo verske  in kristianske  zmirom
večjo ceno, kakor razumske — nekaj zato, ker so umevniše, nekaj pa
tudi, ker kateket je služavnik božji in poslanec Kristusov; poslan-
cova glavna naloga pa u tem obstoji, da oznanuje voljo tistega, kteri
ga pošlje.

3. Dasiravno pa so razumske zavezavnosti  manj vredne, kakor
verske in kristianske, se vendar zanemariti ne smejo, ker se najdejo
učenci, kterim globeje u serce segajo, kakor verske in kristianske.

Kar pa zadeva njih upotrebovanje,  je treba poskerbeti:

1. Da deca dotično moralno zavezavnost dobro spoznajo  in po¬
polno razumijo.

2. Da zvezo  med moralno zavezavnostjo in djanjem jasno pre-
zro, in

3. Da najdejo dolžnost,  ktera izvira iz te zveze. Samo pozabiti
se ne sme, dolžnost, ktero so otroci sami našli, pridno primerjati njih
okoljšinam in njih delokrogu, dokler spoznajo in vidijo, da tudi njih
veže zadevajoča dolžnost.

Kdor želi izgledov o tem, jih najde zadosti u kateketičkih
knjigah.

§. 51. Od nagibkov.

Nagibki so predstave nastopkov, ki iz naših djanj izvirajo.  Postm.
ako bi rekel: „Otroci! ako bote pridno se učili in vseskoz lepo se
zaderžali, bote dopadli staršem, učiteljem in vsim poštenim ljudem,
bote imeli mirno in sladko vest, Bog sam bo vas rad imel, in vas
oblagodaril na tem in unem svetu“ — bi bili to nagibki, ki voljo na
dobro uklanjajo in hudega vračajo.

Ali nagibki,  pravijo nekteri, moralnost oskrunijo?!  — Res je si¬
cer, da naj višja moralna stopnja je, ako kdo dopolnuje svoje dolžnosti

83

zato, ker je volja božja: ali ta stopnja je redka, in človek je slab in
k hudemu nagnjen, spolnovanje njegovih dolžnost je večkrat s težava¬
mi sklonjeno in s hudim lastnim zatajevanjem, zato potrebuje pripo¬
močkov k dobremu, in to so nagibki. Ako pa že odrašen Človek po¬
trebuje nagibkov k dobremu, koliko več še le deček in deklica, kterih
moralna moč je večdel na tako nizki stopnji! Verh tega jih Jezus  sam
nam poterduje, on sam jih je večkrat potreboval, kakor sv. pismo na
mnogih krajih spričuje. Zmirom sicer je tirjal, da volja božja ima biti
začetek vsega našega djanja in nehanja, in svaril mnogokrat je svoje
poslušavce pred dobičkaželjno in samopridno krepostjo, ter povedal jim
brez ovinkov, da, ako njih pravičnost ne bo popolniša od farizejev in
pismoukov, ne pojdejo u nebeško kraljestvo (Mat. 5, 20.) — vendar rav¬
no tolikokrat je nagibke upotreboval; je kazal z enim perstom u sv.
nebesa, kjer obilno povračilo pravične čaka, z drugim pa u vunanjo
temo, kjer bo jok in škripanje zobmi. Ako se torej Jezus ni bal, mo¬
ralnost z nagibkomi oskruniti, se tudi kateketu bati ni treba, timveč
le pridno naj jih upotrebuje — vendar ne samih, ampak kolikor mo¬
goče, jih mora soediniti z moralnimi zavezavnostmi.

Nagibki  so 1) ali vunanji  in čutni,  postm. zmernost u jedi in pi¬
jači je mati zdravja; od požrešnosti rada glava boli in želodec oslabi;
nečistnici sirošina in nesreča za petami hodi, itd. 2) ali notranji  in
dušni,  postni, ni lepše cvetlice na svetu, kakor je prava ponižnost —
vsakemu pobožnemu človeku je ljuba; tat nima miru, vseskoz se boji,
da bi njegova krivica na dan ne prišla; več ko človek zna, večje
dušno veselje uživa; itd. 3) razodeti,  postm. kdor ne posluša božje
besede, ni iz Boga; pijanci ne bodo posedli božjega kraljestva; greh
zoper sv. Duha ne bo odpuščen ne na tem, ne na unem svetu, itd.

Kateket, ki si odbira nagibkov za izobražbo volje svojih uč^neov,
naj si zapomni sledeče vodila:

1. Nastopki, ki izvirajo iz djanja našega ali nehanja, morajo biti
Jasni in lahko umevni,  sicer jih otroci ne razumijo, jim torej tudi
k sercu ne gredo — otrokom pa naj jasniši brez dvombe so tisti, ki
se vzemajo iz njih delokroga. Postm. umevno in jasno je, ako bi re¬
kel: „Leno dete se ničesar ne nauči, ničesar ne zna in nihče ga ne
obrajta.“ Neumevno pa bi bilo za otroke, ko bi rekel: „Lenuh naspro¬
tuje božji uravnavi in zavera blagor občinski. “

2. Nastopki, kteri bi utegnili pohujšati  otroke, ali žaliti jih in

6 *

84

oskruniti njih pobožnost, se ne smejo razkladati, kakoršni so postm.
nekteri nasledki nečistosti in razujzdanosti.

3. Notranji in dušni imajo prednost pred vunanjimi in čutnimi;
pervi namreč vsikdar nastopijo, se ne dajo odverniti in terpe vekomaj:
drugi pa ne nastopijo vsikdar, se dajo večkrat odverniti in so dosti¬
krat samo memoidejoČi. Postm. Kolikokrat se pripeti, da nekdo živi
vseskoz trezno, čisto in pošteno, vendar vedno boleha; ali mirne vesti
in notranjega pokoja mu nihče ne more vzeti.

4. Naj jasniši pa in naj uspešniši med vsimi so razodeti nagibki.
Na božji veljavnosti slone, kdo bi dvomil nad njimi? gor u veličastno
nebo nam kažejo, kdo bi jih ne sprijel z veseljem? peklenski ogenj
nam pred oči stavijo, kdo bi se ne bal jih? od veka do veka terpe
in nihče ne uide jim, koga bi ne presunili? — zatorej se njih raba
mora vsakemu kateketu prav iskreno položiti na serce.

Razodeti nagibki se jemljejo iz nauka od božjih lastnost, iz na¬
uka od stanja človekovega po smerti telesa njegovega, od neumerjoč-
nosti duše in vstajenja mesa, od posebne in občne sodbe, in od nekte-
rih posameznih izrekov Jezusovih in njegovih apostolov glede tega ali
unega djanja. Postm. ^Zveličani so, ki so čistega serca, kajti Boga
bodo gledali;" „ložje pride velbljud skoz šivankino uho, kakor bogatin
u nebeško kraljestvo;" „veliko je poklicanih malo izvoljenih," itd.

&*. 52. Od upotrebovanja nagibkov.

1. Kolikor čisteji in žlahniši so nagibki našega djanja in nehanja,
toliko večjo ceno ima moralnost naša, kar jasno priča, da naj manj
vredni med vsimi so čutni nagibld.  S tim pa se ne reče, da čutni
nagibki bi imeli popolno zanemariti se u kateketičkem poduku; kajti
dasiravno so naj slabši med vsimi, vendar k dobremu večkrat pot pri¬
pravljajo in marsikterega od hudega vernejo. Skušnja nas uči, da
sirovih, neotesanih ljudi, in takih, ki niso vajeni misliti, in kterih duša
je navezena vsa na zemljo, se žlahni, dušni nagibki navadno le malo
primejo; pri takih torej ni druzega, kakor upotrebovati čutne nagibke
in podpreti jih ali z dušnimi ali z razodetimi — sami čutni namreč, ako
se ne družijo ali z dušnimi ali z razodetimi, ničesar ne veljajo. Postm.
Pervi nagibek, po kterem je sv. Marjeta Kortonska k pokori se ober-
nila, je bil čuten: smert namreč njenega zapeljivca — ali kmalo se
vzdigne na višjo stopnjo in zaupije: Oh nesrečnež! kje pa je tvoja duša?

85

2. Mnogokrat se primeri in vsakdo lahko vidi, da čutni in vu-
nanji nastopki z moralnostjo djanj niso vselej u soglasju;  zategadel je
treba otroke tega opomniti in razložiti jim, da pravičnega marsikrat
nesreča in siromaštvo vije, hudobnega pa vsestrana sreča pestuje. Ob
enem se jim pa tudi razjasniti mora, da hudobnež pri vsi svoji videz-
ni sreči nima mira ne pokoja, ker huda vest ga neprehenoma muči in
ga grize, kakor bi ga nobeden červ ne mogel — pravičnik pa usred ne¬
sreče in revšine svoje mirno in pokojno živi, in uživa notranje veselje,
kterega mu ves svet vzeti ne more. — Izgledov takih se najde zado¬
sti u sv. pismu, u živlenju svetnikov in u svetski zgodovini.

3. Ker čutni in vunanji nastopki ne nastopajo vsekrat, mora
kateket zavračati pazljivost svojih učencov sosebno na dušne in notranje
nasledke,  in kazati jim u primernih izgledih in povestih, kako lepo
obdaruje dobra zavest pobožnega človeka že na tem svetu — kako na-
depolno u Boga sme obračati svoje oči u vsih okoljšinah svojega živ-
lenja, in pričakovati zvesto vse dobro od njega — kako veselo napre¬
duje od leta do leta u popolnamosti in u vsili krepostih; nasproti pa
tudi, kako huda zavest grešnika peče in goni po svetu in mu pokoja
ne da ne po noči ne po dne — kako sčasoma postaja že sam sebi za¬
ničljiv — kako vsikdar le s trepetom in strahom misli na Boga, svojega
nad vse svetega in pravičnega Sodnika, in mora vsako nesrečo, ktera
ga zadene, priznati za zasluženo kazen božjo; in kako ostanši u svo¬
jih pregrehah potrebno moč za poboljšanje svojega živlenja če da¬
lje bolj zgublja, in se pogreznuje od dne do dne globeje u grebe
in hudobije.

4. Naj rabljiviši  vendar za kateketički poduk so razodeti nagibld,
ker, kakor smo že omenili, so naj jasniši in naj močnejši. Zategavoijo
se tudi naj pogoje upotrebovati imajo, in sicer ne samo, kedar se kaka
dolžnost razjasnuje, temuč pri vsaki posamni resnici, da deca vidijo in
spoznajo, koliko je ležeče na sv. veri, kako jim mora biti ljuba in
draga, ker ona sama jih zamore resnično srečne storiti; kako zvesto
pa tudi nje nauke deržati morajo vse dni svojega živlenja.

5. Naposled še je Opomnuti treba, da je dobro in marsikrat clo
potrebno, razložiti več nasledkov  ali nag-ibkov, zato ker temu ti, dru¬
gemu drugi globeje segajo u serce. Potrebno je pa tudi, da kateket
dobro pozna značaj svojih učencov, to je, njih navade, nagnutja, njih
dobro in slabo stran; da ve, kaj jih bolj zbode in kaj manj, česar

86

se veseli in česar boj6 — kajti ako tega ne ve, bo vidil pri svojem
delu clo malo uspeha.

§. 53. Od nagibavnih isgledov.

Pod nagibavnimi izgledmi razumevamo ptuje dobre in slabe djanja,
ki unemajo človeka k enakim delom.  Postm. ako dete gre po kraju
nograda in kak grozd odterga, pa ga drugo dete vidi in ravno tako
stori, se djanje pervega deteta imenuje slab izgled,  dan drugemu de¬
tetu. — S takimi izgledmi se dajo otroci ali uneti k dobremu, ali od-
verniti od hudega; postm. z izgledom Petra in Caheja se spodbadajo
k poboljšanju živlenja, z izgledom Judeža Iškarjota pa in zgubljenega
sina se ubranujejo pred lakomnostjo in zapravljivostjo.

Koliko važni so nagibavni izgledi u kateketičkem poduku, se
vidi iz sledečega:

1. Kakor ena svečica  lahko užge jezar sveč, tako eden dober iz¬
gled lahko gane mnogo duš; nasproti pa, kakor ena garjeva ovca
lahko okuži jezar drugih, tako tudi eden slab izgled ugonobi brez šte¬
vila duš. — Sosebno pa se to zgodi, ako izgled pride od ljudi, ki so
visoko obrajtani, bodi že zavolj učenosti, zavolj bogastva ali zavolj
imenitne službe ali zavolj kaj drugega enakega.

2. Izgledi so nam žive priče, da zamoremo  dobro storiti in
hudega se ubraniti, samo da u resnici hočemo;  kajti so zamogli drugi
to in uno storiti ali opustiti, kako je to, da bi mi ne mogli? — „Po-
tuerunt hi et h as, quare tu non posses?“ je že sveti Auguštin sam
sebe oprašal.

3. Izgledi imajo u sebi neko skrivno moč,  ktera zgrabi tudi od-
rašenega ali clo postarnega Človeka in ga tira in žene, da ji ne more
se ubraniti; še močneje pa zgrabi mladino in otroke. — „Verba mo-
vent, exempla trahunt," je pregovor, kakor star tako resničen.

4. Ako mlad človek začne pečati u dobrem;  ako je znabiti že
začel  na slabe, grešne pote, in je treba poterditi ga u dobrem, ali
predramiti, spametovati in odverniti ga od hudega, ni boljšega sredstva,
kot so dobri izgledi. — Kako ganljivo izgledi svetnikov nam na serce
govori, skušamo sami nad seboj, in koliko duš že se je k Bogu spre-
obernilo po marljivem branju živlenja svetnikov, ve Bog sam! — go¬
tovo, da mnogo mnogo jezar jih je.

87

Kar zadeva upotrebovanje  nagibavnih izgledov, si moramo zapom¬
niti sledeče vodila :

1. Izgledov, kteri dražijo pohotnost  otrok, ali bi lahko predramili
njih spijočo slast,  je treba skerbno se ogibati, kakor postm. prenatanč-
nega popisa, kako je putifaijeva žena zalezovala egiptovskega Jožefa;
ali kako sta skušala nesramneža sramožljivo Suzano, itd.

2. Izgledi, kteri se rabijo, morajo biti jasni,  lahko umevni  in vzeti
iz navadnega delokroga ueencov.  Taki postm. bi bili: Abelnova hvalež¬
nost, Ezavova vetrenost, Samuelova pokornost, Tobiatova pobožnost,
Danielova zderžnost od prepovedanih jedi, itd.

3. Za otroke sosebno primerni so izgledi od oseb, ktere so njim
mile in drage,  kakor izgledi od njih kerstnih in birmskih patronov,
izgledi od pripomocnika farne cerkve, od Jezusa Kristusa, blažene de¬
vice Marie, angelja varha, sv. Alojzia, itd.

4. Ako se povedo izgledi iz tega namena, da stud in gnus do
greha bi se obudil u persih učencov, morajo praviti se prav živo,  in
razlagati in popisavati se ne po večjem ali po verhu, temuč kolikor je
mogoče, na drobno  in natančno.  Postm. ako bi hotel svariti učence
pred zasmehovanjem starih ljudi, bi bilo znabiti dobro, takole govoriti:
„Cujte deca! in dobro pazite; povedati vam hočem, kako Bog kaznuje
otroke, kteri stare ljudi imajo za norce. Bilo je še u starem zakonu,
ko prerok Elizej gre enega dne u Betel, majhno mestice, ki je ležalo
na nekem homcu. Ko pride že blizo mesta, ga sreča derhal otrok,
slabo izrejenih in ničprida otrok. Elizej je bil star mož in plešast, in
kaj mislite, kaj počno ti mladi šterkovci? — Zasmehujejo starega
moža, mu zabavljajo in ureše na vse usta nad njim, rekoč: „ Pridi
goi', plešec! pridi gor, pleše c/“ Elizej to slišati se prestraši in u ser¬
cu užali. „ Kaj /“ misli sam u sebi, „kaj bo enkrat iz takih maloprid-
nežov, ki že zdaj tako gerdo delajo starimi ljudmi ?“ In misli in oči
uzdigne in k nebesom izdihne iz globočine svojega serca. In glej !
kakor bi trenil, priskakata dva medveda iz bližnega gojzda, in razter-
gata dva in štirdeset teh mladih hudobnežev. - Oh, sto slišali že kaj
takega? Le dobro si zapomnite, kako Bog kaznuje otroke, ki zasme¬
hujejo starčke, jim priimke dajajo ali njih za norce imajo. — Bog
ne daj, da vas kdo bi kterikrat kaj takega storil! ne bilo bi dobro
za njega.“

88

Silno lepi izgledi se najdejo u povestih Krištofa Schmid-a,  ktere
s timle vsim kateketom prav živo priporočamo.

§. 54. Kako se volja ucencov okrepča, da dopolnujejo
dobro tudi u djanju?

Ako kateket je podučil svoje učence jasno in umevno u vsem,
kar imajo storiti in kar opustiti; ako je naznanil jim in lepo razložil
primerne in lahko razumljive dokaze iz skušnje, iz razuma in veljav¬
nosti; ako je izobrazil njih razsodno moč, in navodil prikladnih moral¬
nih zavezavnost, nagibkov in nagibavnih izgledov, se bodo brez dvom-
be uneli za dobro in sklenili u svojih mislih, da hočejo dopolniti zve¬
sto in na tanko svoje opravke in svoje dolžnosti: on je torej njih voljo
k dobremu uklonil. Ali skušnja lastna in ptuja nas uči, da mnogo
mnogo ljudi ostane pri samem hotenju; in dasiravno terdno sklenejo in
sveto obljubijo, da bodo storili dobro in opustili hudo, vendar svojih
obljub ne spolnijo, — marsikrat ne storč dobrega in opuste hudega.
Njih volja je sicer dobra ali premehka, ali kakor Kristus pravi: „Duh
je sicer voljen, ali meso je slabo;“ zatorej zdaj pride oprašba na versto,
kako se volja učencov okrepča, da tudi dopolnijo svoje dolžnosti, ako-
ravno so mnogokrat silno težavne in da ne odstopijo od spoznanega
zveliČanskega pota, akoravno jih posvetna slast na vso moč vabi in
mika?

U tem oziru se kateketu šesteri poti odpro. Pervi je pot djanske
porabe;  drugi da izbudi dobre misli;  tretji da izbudi dobre nagnutke
u svojih učencih; četerti da oplemeni pristojno njih c 'ute;  peti je pot
pobožnih vaj  — in šesti pot priučevanja na dobro.

Od vsili teh šesterih predmetov bomo govorili zdaj u posameznih
odstavkih.

§. 55. Od djatiske porabe.

Zavezavnosti in nagibki zadobe večjo moč in spešnost, in sploh vsi
nauki, naj bodo kakoršni hočejo, postanejo mnogo jasniši, ako kateket
razloži in da na znanje svojim učencom tudi priložnosti in okoljšine, kedaj,
kje in kako se razložena dolžnost dopolnovati ima. To ravnanje ime¬
nuje se djanska poraba,  in je tako važna in potrebna u kateketičkem
poduku, da nobeden nauk se brez nje končati ne sme — in edini glas
je vsili slavnih kateketov, da glavnih uzrokov eden, zakaj ljudje tako

89

slabo dopolnujejo svoje dolžnosti, je gotovo tudi ti, ker se te dolžno¬
sti večdel preobčno in premalo določno razlagajo. Postni. Marsikdo že
sije  nauk: „Bodi krotek in pohlevnega serca /“ prav dobro u glavo
vtisnul, in terdno si naprejvzel, da hoče biti krotek in pohleven, naj
pride Čez njega kar hoče; ali ravno tačas, ko bi trebalo, mu ali na
misel ne pride, ali ne ve, kako obračati in obnašati se, ali se mu
pretežavno dozdeva. Zategavoljo je kateket zavezan, vselej kolikor-
krat je razložil svojim učencom kako dolžnost, dostaviti in pokazati
jim, kedaj, kje in kako jo dopolniti imajo — sosebno tudi zato, ker otroci
in prosti ljudje občnih in posnetih resnic le težko ali clo ne zapomnijo
in ne obderže u svoji glavi. Brez da bi mislili, si načertajo u svoji
domišljavi kako predmetno podobo, ktera sicer večdel le malo velja,
vendar jim rada močno dopade, in jim vtiči tako globoko u duši, da
skorej ni mogoče odstraniti ali popraviti jo. — Od kod nek pride, da
prosto ljudstvo ima toliko krivih predstav o pobožnosti ? Al ne od tod,
ker duhovniki vseskoz učijo in opominjajo: „Bodite pobožni, u  djansko
pa malokdaj ali clo nikoli ne razložijo, u čem prava pobožnost ob¬
stoji, in kako se pobožen človek zaderžati ima u raznih zadevah
svojega živlenja? Zategadel si ljudje, ker bi radi bili pobožni, pa
ne vedo kako, načertajo pobožnost po svojem zdetju, in jo stavijo
večdel le u vunanje šege in vaje.

Koliko koristi prinaša djanska poraba, se vidi iz sledečega:

1. Ako kateket naznanja in razlaga svojim učencom priložnosti in
okoljšine, kedaj, kje in kako se ta ali una dolžnost izveršiti ima, se
dolžnost in priložnost družite u njih pomnežu,  in kedar pridejo u na¬
znanjeno priložnost, jim tudi dotiČna dolžnost pride na misel. Postm.
ako kateket učence k sramožljivosti opominja, in jim pove, kako se
zaderžati imajo, ako pridejo h kopačem, mlatičem, koscom, ženjicam
ali tericam, in slišijo da se kaj gerdega menijo, ali kako, ko se ko¬
pat gredo, se oblačijo ali izlačijo, itd. bodo, ko pridejo u take prilož¬
nosti, berz ko ne spomnili se tudi nauka, kterega so slišali o tej reči
od svojega kateketa.

2. Druga korist, ktera izvira iz djanske porabe, je ta, da nauk,
ki se obrača na posamezne primerleje, postane po takem ravnanju
mnogo jasniši,  in pride njegovemu napčnemu razumljenju lahko u okom.
Postm. kolikokrat slišijo otroci nauk: „ Molite in lin j te !“  — ali ko jim
nikdo ne razloži, kako morajo čuvati nad svojimi očmi, ušesmi, jezi-

90

kom, itd. jim vseskoz le temen ostane in nerazumljiv. — Kar pa za¬
deva primerleje, ki se rabijo, pač ni treba opomniti, da se imajo vze-
mati iz delokroga učencov; ker vsakdo sam lahko spozna, da sicer bi
ne veljali ničesar.

3. Mnogokrat se primeri, da učenci so voljnega serca, imajo terden
sklep, izveršiti razjasnjeno dolžnost; pa se jim zoperstavlja toliko tegob
in over, da zgubč ves pogum, in brez da bi hotli, odstopijo od svoje¬
ga sklepa in ne dopolnijo svojih dolžnost. Zategadel je potrebno, da
kateket prej že naznanja svojim učeneom, koliko jih čaka težav in over,
in kako hudo včasih u greh skušani bodo; potrebno pa je tudi,
jim davati na roko sredstva in orožje,  s kterim bodo premagali protivnike
svoje in skušnjavce — in tudi u tem obstoji djanska poraba.

Ko bi vender kateket tudi ne vidil preč sada ali koristi djanskib
porab, jih zato opustiti ne sme. Kakor seme u zemlji, tako tudi
nauki u sercu marsikrat dolgo časa leže, napreden poganjati, zeleneti
in sad delati začno.

§. 56. Od misli.

Skušnja nas uči, da mnogo ljudi je popolno prepričanih od svojih
dolžnost in njih važnosti in potrebnosti, pa jih vendar le ne dopoluujejo,
ali še clo njim nasproti kaj storijo. Od kod nek pride to? bo prašal
sam pri sebi marsikdo. — Od tod, ker ravno takrat, kedar bi imeli
izpolniti svojo dolžnost, ne mislijo, kako važna in potrebna da je; ali
če znabiti tudi mislijo, je vendar prepričba od nje potrebnosti tako
slaba pri njih, in tak revno berli, da vsaka overa jo ustavi, vsaka
sapica ugasne. Postm.: Nekdo je prepričan in dobro ve, kako strašna
pregreha je kriva prisega, in vendar krivo priseže svojemu prijatelju
vljub. Ves zaljubljen u njega ali ne pomisli žalostnih nasledkov krivo-
rote, ali si jih premalo vzame k sercu. Zategadel je silno važno, da
se pretrese oprašba: Kaj kateket ima storiti, da prepričba od potreb¬
nosti te ali une dolžnosti učeneom stopi pred oči ravno takrat, ko je
treba dopolniti jo; in sicer, da jim stopi pred oči tak živo in močno,
da nobena nasprotna predstava je ne more pregnatit — Treba je, da
obrača najprej na njih misli svojo skerb, da slabe podkoplje in izruva,
dobre pa izbuja in pridno poliva.

Pod mislimi  (Gesinnung) razumeva se tukaj predstava, ktera go¬
spoduje u človeku, in ga vodi u presojevanju djanj in predmetov, njih

91

prijetnosti in neprijetnosti, njih koristi in škode, poštenosti in nepošte¬
nosti.  Ona stori, da poželjujemo nektere reči, nektere pa studimo, da
nektere sodimo mehkejše, druge ojstrejše, iz česar se vidi, koliko je
ležeče nad njimi. — Prave in dobre so misli,  ako sodimo reči in
predmete tako, kakor so u resnici — ako jim ne dajamo ne višje ne
manjše cene, kakor jo imajo u resnici, in jih obrajtamo le toliko,
kolikor zaslužijo po svoji notranji vrednosti. Ako pa to ali uno reč
višje cenimo, kakor zasluži po svoji notranji vrednosti — ako jo pre-
vdarjamo samo od ene strani, in ne po vsih ozirih in razmerah — ako
več obrajtamo malo korist, ktero nam prinese, kakor težko in hudo
zgubo, ktera zadeva bližnega od druge strani, ali kakor zapoved, ktera
ne dovoljuje te koristi, takrat se reče, da naše misli so slabe in hude,
ali da nismo pravega duha.

Prave misli slone na pravih razsodili, pravi razsodi pa na pravih
predstavah; zategadel je kateketova dolžnost:

1. Razkazati svojim učencom jasno in umljivo, u čem obstoji
pristna  in u čem navidezna cena  reči — da ni vse zlato, kar se blišči —
da u svileni obleki tiči marsikrat naj večji slepar, pa tudi u terdi,
grenki lupini dostikrat naj žlahniše zerno.

2. Mora podučiti jih prav razgovetno, kaj je pred Bogom dobro
in hudo  — kaka razlika med moralnostjo in zakonitostjo,  in kolikokrat je
pravoslovno  to ali uno pripuščeno, moralno  pa prepovedano. On mora
jih opomniti raznih stopinj moralnosti in moralne prisoje  (imputatio),
pa tudi dobro vtisnuti jim, da zaslužka in kazni ptujih djanj in opus
se udeležujemo  ne samo, kedar djavno pripomoremo k njim, timveč tudi
ako molčimo in roke pod pasho deržimo.

3. Nagibki in dokazi,  s kterimi učenci se prepričujejo, imajo biti
jasni in gotovi,  iu sicer tako gotovi, da nobena dvomba in nobeden
vgovor ne more omajati ali prekucniti jih; kajti ako je prepričba slaba
in omahuje znabiti zdaj na eno stran zdaj na drugo, je omahljiva tudi
misel in volja, in vleče Človeka kmalo na dobro kmalo na hudo. —
Čez vse treba pa gotovih dokazov in jasnih nagibkov je pri moralnih
ali djanskih naukih,  ker hujih sovražnikov, kakor jih ti imajo, ni
lahko misliti — in ti sovražniki so strasti in slabi izgledi.  Kolika je
moč slabih izgledov, nam vsakdanja skušnja pričuje; vendar menda še
večja je nesreča, ktero strasti na dušnem polju naredi. One človeka
oslepi in oglušijo, tako da z odpertimi očmi ne vidi, z odpertimi ušesmi

92

no sliši, in zdravim umom ne razumi naj jasniših naukov in resnic.
Postm. Kolikokrat slišimo ne le priproste, temuč tudi izobražene ljudi,
ki zoper očividne resnice vgovarjajo in pravijo: Kdo ve, ali je to res
tako velik greh, kakor nam duhovni povejo! — Zatorej se sme reči>
da med glavnimi uzroki sedanje spačenosti in brezbožnosti je tudi ti,
ker djanski nauki se premalo dokažejo in utemelč.

4. Kolikorkrat želi kako misel u učencih prebuditi in utemeliti,  je
treba skerbno poiskati vse, kar mu pripomore k temu cilju in koncu.
Postm. ako želi ljubezen prebuditi, je treba prav lepo in jasno popisati
ljubeznjive lastnosti predmeta, kterega priporočuje, in ljubezen izcimlja
se sama od sebe. Ravno tako živili opisov je treba, ako hoče obuditi
strah ali upanje, želenje ali stud itd. u svojih učencih. — Da bo pa
temu kos, je neogibljivo potrebno, da pozna svojih učencov dušne
zmožnosti, njih želje in nade, njih dobro in slabo, njih mehko in terdo
Stran, pa tudi korenine njih pregreškov, in overo in tegobe, ki se
dobremu nasproti stavijo, in da ima vse te okoljšine in razmere
u svojih opisih ven in ven pred očmi. — Res je sicer, da strasti mnogo¬
krat oglušijo glas vesti; ali skušnja nas uči in tudi razum nam pove,
da glasniši, močnejši in gotoviši ko je klic vesti, močneje in krepkeje
se človek ustavlja napadom strasti in čutnosti. Lahkeje napade in ne¬
močne skušnjave večdel zmaga, le u naj hujših pade; pa če tudi pade,
prej in ložje vstane od tistega, ki je spačenih misli, ali znabiti vse-
skoz le na slabo vleče.

§. 67. Od nagnutkov.

Ako je kateket u svojih učencih dobre misli obudil in jim prave¬
ga duha vtisnul, se ne sme s tim še zadovoliti, timveč skerbeti mora,
da zbujene dobre misli se ne zgubč več, ampak u človeku ostanejo
in ga vladajo u njegovem djanju in nehanju — ali kar je vse eno, da
se u nagnutke prerode. Pod nagnutkomi  torej razumevamo misli, ki
gospodujejo u človeku ih spodbadajo njegovo voljo, da stori raji in
ložje, kar se prilega njegovim mislim, kakor kar se ne prilega.

Nagnutki se izcimljajo:

1. Iz misli,  ako se vkoreninijo in gospodarstvo u duši zadobe.

2. Iz priučevanja  ali iz djanj, kterih se privadimo, kakor pre¬
govor pravi: „Navada ima železno srajco, “ (Consuetudo est altera natura.)

3. Mnogokrat poganjajo tudi iz naše kervi.

93

Da se pa nagnutki hitreje izcimijo, je Oče nebeški vtisnul nam
nagone  ali tire, med kterimi so trije sosebno važni, so ogelni kamen
vsib nagnutkov, in se zatorej imenujejo glavni nagoni,  namreč:

1. nagon samoljubja,

2. nagon sreče, in

3. nagon poštenja ali moralnosti. — Ti trije glavni nagoni so
vrojeni sicer vsakemu človeku; vendar se drugač razodevajo u tem,
drugač u unem, in se ravnajo in obračajo, kakor je Človek ali mlad
ali star, ali rahlega ali terdnega zdravja, ali možkega ali ženskega
spola, tega ali unega stana; ali ima te ali une dušne lastnosti, ali živi
u teli ali unih razmerah in okoljšinah; zlasti pa, ali je hladne ali vroče, po¬
časne ali nagle Tcervi  — in od tod njih prikazki imenujejo se kervni
nagnutki.  Iz njih priraste sicer marsikako dobro delo, ali ker se stori
brez kakega svetega nagibka, nima pred Bogom cene nobene; kateket
vendar ne sme zato zanemarjati jih, marveč mora gledati vseskoz
skerbnim očesom na nje:

a) da se ne obernejo na kaj slabega ali grešnega;

b) da obvaruje njih visnost k dobremu, in jo čedalje bolj utemeljuje; in

c) da dobrim delom, kterih se učenci lotijo iz kervnega nagnutja, pod¬
laga svete in razodete nagibke, in jim tako oskerbluje tudi pred
Bogom ceno.

U obče pa je treba opomniti, da kateket naj skerbno redi, poliva
in varuje vse, kar se prikazuje dobrega na učencih; ne da bi kaki
nagon ali nagnutek u njih popolno vničiti ali izruvati hotel, ker
u korenini so vsi dobri — le umno vladati in voditi jih mora, da se
ne vkrenijo kam na slabe pote, ali prirastejo znabiti tako silni, da se
ne dajo od razuma več kormiti in strahovati. — Slabi torej posta¬
nejo nagnutki:

1. Ako se obernejo na kaki slab, nepripuščen predmet;

2. Ako se k svojemu nasitenju poslužijo slabih, nepripuščenih
sredstev; in

3. Ako prirastejo tako silni, da se ne dajo od razuma več voditi
in strahovati, to se pravi, ako se u strasti  izveržejo. Temu u okom
priti, kateket mora:

a) Jasno in umevno podučiti svoje učence, u čem obstoji pristna  in
u čem navidezna  cena reči, da spoznajo in sami presodijo, kaj

94

smejo hoteti in kaj ne — sicer bi clo lahko neprave in slabe misli
u njih se zaplodile, iz slabih misli pa bi se slabi nagnutki izvalili.

b) Jim mora mejo med dobrim in hudim,  med pripuščenim in nepri-
pušcenim, med tim kar je prav in neprav, tako razločno zarisati,
da vidijo brez posebnega truda, kako daleč nagnutje njih segati sme.

c) Ako zagleda na njih kake slabe nagnutke,  se jim mora brez po-
mude krepko ustavljati in prizadevati si, da jih oslabi in polomi
nasprotne dobre pa obudi in uterdi.

So nekteri nagnutki, zoper ktere se u verskem in kateketičkem,
poduku sploh mnogo govori; toda brez vsega dobička. Boljše je, in
gotoviše kateket doseže svoj namen, ako dobro in razgovetno razloži,
kolikošna je cena te ali une reči; ako razkaže, da postm. veselje,
čast, bogastvo itd. niso brez cene, vendar pristne cene imajo le toliko,
kolikor služijo k povzdignutju moralnosti — da nezmerna želja po teh in
enakih rečeh zapelje dostikrat u strašne prepade; da je treba zato vse-
skoz dobro paziti na se, skerbno izpraševati vsak dan svojo vest, kli¬
cati Boga na pomoč, priporočavati se Marii Devici in svojemu angelju
varhu, vestno se ogibati hudih priložnost, slabih tovaršij, itd. Treba
je prav živo popisati ne samo korist, veselje in notranji mir, ki izvira
iz dobrih nagnutkov; timveč tudi škodo, bridkost in veliki nepokoj,
ki po slabih nagnutkih u duši in u sercu vstane — kakor tudi druge
nasledke, žalostne in vesele, naravne in razodete je treba o pravem
času izjasniti, in s krepko besedo učeneom postaviti pred oči. —
Tako bo naj ložje na pravem potu jih uzderžal, in akoravno se pri¬
meri temu ali unemu, da mu u naglici spodleti, bo javalne obležal,
marveč sopet na noge se spravil, in zanaprej varniše stopal.

§. 58. Od čutov sploh.

Mnogokrat se prigodi, da smo prepričani od resnice kakega na¬
uka, in spoznavamo, kako dobro in koristno bi bilo za nas, ko bi
ravnali in živeli po tem nauku, in vendar nas uleče na drugo
stran in mika u nasprotno, da skorej ni mogoče se ubraniti ali
ustaviti. Kaj! od kod nek pride to? — Od tod, ker dobro in
koristno pride samo u glavo, u serce pa ne sega; kar pa serca ne
ogreje, tudi volje ne spodbode. Zategadel kateket mora skerbeti in
prizadevati si, da oplemeni tudi serce svojih učencov, da obudi in
okrepča primerne čute u njih.

95

Predmeti, vunauji in notranji segajo nam u serce, in rode u njem
stanje povoljno ali nepovoljno. — To stanje imenuje se čut  ali čuvstvo;
moč pa, ki rečenih predmetov povoljne ali nepovoljne vtise občutuje,
imenuje se moč čuteča.  — Čuti u obče so ali ušečni ali neušečni,
kakor namreč vtisi so ušečni ali neušečni; posebej pa se razkoljejo:
1. u telesne Čute, 2. sorodne  ali simpatetičke, 3. leposlovne  (aestetičke),
4. umske,  5. moralne  in 6. pobožne.  Se zgodi vtis po predstavi kake¬
ga telesnega predmeta, imamo telesen čut;  pride iz žive predstave
stanja srečnega ali nesrečnega, u kterem se bližen znajde, je soroden
čut;  pride od prestave lepote kakega predmeta, reče se leposloven;  iz¬
vira iz predstave kake resnice, umsk;  in izvira iz predstave verske
resnice, pobožen čut  — naposled ako vtis se izcimi iz predstave kake
kreposti ali kakega greha, rodi se moralen čut.  Kedar pa čuti pri-
rastejo tako silni, da se ne dajo več voditi in strahovati od razuma,
imenujejo se strasti.

Kar Čute u obče zadeva, naj se kateket po sledečih vodilih ravna:

1. Čute zanemariti  ali znabiti jih clo zadušiti hoteti,  bi bila huda
krivica; marveč izbujati in uterjati se imajo pri vsaki priložnosti, ker
so silno važni pri poduku, in voljo močno spodbadajo. Ako bi treba
bilo povedati kako priliko, bi rekli: kar so ladji jadra in vesla, kar
so ptici urne perutnice, to čuti so sercu. — Na drugi strani pa je
treba ravno tako skerbno varovati se vsake prenapetosti,  da se čuti ne
izveržejo, da učenci prenježni ne postanejo ali ne zabredejo u kake
čenčljarije, kar se prigodi clo lahko, ako si domišljava sama brez
vedenja ali brez vodstva razuma predstave sliči in čerta.

2. Nobeden čut, naj bo tega ali unega plemena, se ne sme eno¬
stransko oplemenjati,  nobeden u škodo drugega; marveč vsi u lepem so¬
glasju, da se vzajemno podpirajo. Do telesnih in pozemeljskih reči je
človek že tako močno nagnjen — ne le otrok in prost, timveč tudi iz¬
obražen človek; zatorej takih čutov ni treba pihati ali dražiti, sicer se
izcimijo sebičniki ali dobrovoljci, ki vseskoz le posvetnega veselja
iščejo, le na svoj dobiček gledajo, bližnega pa odrivajo ali se ozirajo
na njega le toliko, kolikor ga upotrebujejo. — Kavno tako napčno bi
bilo, ko bi postm. sorodni čuti prehudo se podkurili; jezar krivicam in
nerodnostim bi vrata se odperle. Kamo bi se prišlo s takim ravnanjem,
nam kaže mnogo otrok in učencov, kterim mehki starši in učitelji vse

96

dovolijo, vse skozi perste spregledajo, in prirastejo naj večji maloprid¬
neži. — In kar se je reklo od sorodnih, bi lahko se dokazalo tudi
od drugih čutov.

3. Razlika med čutom in strastjo  mora se prav dobro razjasnuti,
in očividno dokazati, da strast je vselej sama na sebi že grešna, in
pameten človek ne sme nikdar od samih čutov se kormiti ali vladati
dati — timveč vselej mora skerbno premisliti in dobro prevdariti, ali je
to, kamor čut nagiba in vleče, tudi prav in dobro in Bogu dopadljivo.
Kdor tega ne stori, tistega dobre dela pred Bogom nimajo cene, in
večnega plačila niso vredne.

§. 59. Od telesnih čutov.

Predmeti, kterib okrog sebe vidimo ali slišimo ali jih čutimo, so
z nami večdel u tesni zavezi, in mnogo pripomorejo k naši sreči ali
nesreči; če nam torej večkrat in radi na misel pridejo, kdo nam
bo zameril? — gotovo nobeden pameten ne. Ja brez ovinkov izustimo,
da ni mogoče, da bi človek do reči, ktere ga ven in ven obdajajo,
bil popolno neobčutljiv ali merzel kakor kamen po zimi — in ko bi
tudi bil, bi ne bilo prav, ne smel bi se pohvaliti.

Zategadel se telesni čuti u človeku nikakor zadušiti  ali zatreti
ne smejo; temuč le zarano in skerbno obujzdati se morajo, in pod
kormilo ali gospodstvo razuma se staviti, da svojih mej ne prestopijo,
in ne postanejo dereČi kakor ploha, k! vse predere in pogonobi. —
Treba je pa tudi, otroke u zatajevanju  samih sebe pridno vaditi;
treba lepoto in ceno kreposti, kakor tudi gnusobo greha in hude na¬
sledke te ali une strasti pri vsaki priložnosti prav živo popisati in
pred oči jim postaviti, in navdahnuti njih serca z božjim strahom, ki
je začetek vse modrosti. Ni slabšega, kakor otroke razvaditi, jim
svojovoljo pustiti, jim dovoliti vse, karkoli hočejo in poželo, in zmirom
pestovati jih ali na — rokah nositi iz takih nikoli nič prida ne bo, naj
pridejo u stan, u kakoršnega hočejo.

U pojasnjenje rečenega naj bo sledeči izgled. —• Otroci! danes
sem vam razložil, kaj se pravi: s daj nam danes naš vsakdanji kruh, u
vendar nisem vam razložil, da bi samo razumili to prošnjo, marveč
zato, da bi ne pozabili Boga, od kterega vse dobro pride, od kterega
torej pride tudi kruh, kterega dobivate dan na dan od svojih staršev.
Ljubi moji otroci! kako dober pač mora biti Oče nebeški, ki vas

97

tolikokrat s kruliekom nasiti? kako radi morate imeti Njega, ki je
vam toliko dober? kako radi imeti pa tudi svoje starše, ker njih roka
vam reže vsak dan ti božji dar? Kaj menite, kako mora pri sercu
biti tistim otrokom, ki nimajo ne kruha ne staršev, in stradati in se po¬
tikati morajo od hiše do hiše, dokler si kak grižlej kruha izprosijo?
— Oj le pomislite, kako srečni ste vi, ki imate doma ljubega očeta
in ljubo mater, in imate tudi kruha dovelj , da vam ni stradati treba!
Zatorej le serčno zalivalujte se ljubemu Bogu, ki vas toliko rad ima,
zabvalujte se tudi svojim ljubim staršem, ki so vam namesti Boga;
poslušajte radi njih nauke, ubogajte jih z veselim in voljnim sercom,
pridno se učite, itd. — in recite večkrat:

Mili Bog! za vse ti bodi hvala!

Saj je vse nam tvoja roka dala.

§. 60 . Od sorodnih čutov.

Soroden čut  se izcimlja iz žive predstave srečnega ali nesrečnega
stanja, u kterem bližen se znajde, in imenuje se sploh „sočutje. u  Soro¬
dni čuti so močno važni in zaslužijo, da kateket se pridno ozira na nje;
so namreč izvir mnogo nedolžnega veselja in korenina, iz ktere se iz-
raščajo telesne in duhovne dela milosti. Človek brez sočutja je terd
kakor kamen in merzel kakor led, je sebienik, ki ne postreže, ne po¬
maga nobenemu, dasiravno bi lahko zamogel — Bog nas vari pred ta¬
kimi ! Zategadel kateket

1. Mora svojim učencom pri vsaki priložnosti zaterditi, da moramo

ljubiti vse ljudi,  naj so revni ali bogati, znanci ali ptujci; da vsi smo
bratje in sestre med seboj, vsi otroci enega Očeta, ki je u nebesih, vsi
udje enega telesa, kterega glava je Jezus Kristus; da vsak, tudi naj

večji siromak je za nebesa stvarjen, in ima neumerjočo dušo, za ktero

Jezus je na sv. križu umeri, itd.

2. Mora naznaniti jim tu in tam kako povest,  in prav živo popi¬

sati  jim, koliko terpe nekteri ljudje in u kaki sirošini žive — mora jim
pomisliti dati, kako bi njim bilo pri sercu, ko bi njih kaj takega za¬
delo; in kar bi oni želeli u takem stanu, da bi drugi storili njim, to

naj tudi oni drugim store. — čez vse zdaten pa je izgled Jezusov,

kteremu je lačna množica se smilila, kteri je milo jokal se na grobu
svojega prijatelja Lacara, in britke solze točil nad grešnim jeruzalem¬
skim mestom, itd.

Kateketika.

7

98

3. Treba je pa tudi skerbno čuti in gledati, da ti čuti se ne za¬
topi  ali zamore, kar se labko zgodi, postni, z riepotrebnim terpinčeva-
njem žival, s pogostnim gledanjem ptujili muk, sirovim zasmehovanjem
in psovanjem, itd.

4. Naposled jim naročati se ima, da vselej naj dobro premislijo,
ali to, kamor jih sočutje uleče, tudi razum za dobro priznava  ali ne —
da človek ne sme kakor kak slepec od samega sočutja  sc voditi dati,
timveč Bog mora biti njegov edini nagibek — in kolikorkrat kakega lač¬
nega nasitijo, nagega oblečejo, bolnika obiščejo, grešnika posvare ali
kaj druzega takega storž, morajo storiti zavoljo Boga  — potem bodo bo¬
gati na dobrih delih in imeli za nebesa mnogo zaslužkov.

Sledeče naj bo za izgled. — Ljubi moji otročiči! ohranite to, kar
sem danes vam povedal; bodite dobrega, usmiljenega serca, in poma¬
gajte bližnemu, sosebno pa revežu in siromaku, kolikor zamorete. Po¬
želi kdo kak kozarček hladne, zdrave vode, prinesite jo mu; vas prosi
za košček kruha, dajte ga mu; je bolan, postrezite mu; trepeta od hu¬
dega mraza in nima kamo iti, u toplo hišo ga uzemite. Le pomislite,
kako hudo je, ako je kdo lačen, in nima grižleja kruha; zmcrzuje od
hude zime, in nima kamo iti, da bi se pogrel; je bolan, in nima žlico
tople juhe; o to boli! to je hudo! in marsikdo se milo joka in bridko
solzi. Ako takemu potrebnemu kaj damo, bo u sercu ginjen, in solznimi
očmi nam poreče: „Bog ti plati sto- in jezerokrat u svetem raju! —
In u resnici! Jezus sam nas je zagotovil, da, kar svojemu naj revnišemu
bližnemu damo ali storimo u njegovem imenu, bo tako zarajtal in pla¬
čal , kakor bi bili njemu samemu storili. Zatorej vstanite zdaj, povzdi¬
gnite svoje ročice in recite za menoj: „Oče nebeški! kakor si ti dober,
in usmiljen, tako hočemo tudi mi dobri in usmiljeni biti. Tukaj pred
gospod kateketom ti obljubimo, da ne bomo zaničevali nobenega siro¬
maka, nobenega berača, tudi ljube živince ne bomo pretepali, tudi
ptičic in kar je druge živali, ne bomo gerdo imeli; ampak usmiliti se
hočemo vsakega, pomagati vsakemu, ker ti tako hočeš,".. — Kaj? bote
deržali, kar ste obljubili? —

§. 61. Oti leposlovnih čutov.

Leposlovni čuti  se izcimljajo iz predstave lepote tega ali unega
predmeta, narejajo nam mnogo nedolžnega veselja, in so vir brezšte¬
vilnih krasnih in umetnih del. Za koliko zalih, visoko u nebo kipečih

99

stolpov, veličastnih cerkva, izverstnik slik, umetno izrezanih podob in
drugih lepot njim se zahvaliti imamo! Tudi moralnost podpirajo in po¬
božnost, sosebno ako se živa vera in priprosto serce združi z njimi.
Kdo ne ve, postm. kako se zlasti prostemu človeku serce širi, in kaka
pobožnost ga nahaja, ako ugleda kako prelepo podobo ali sliko Matere
božje ali kakega druzega svetnika? ako stopi u kako zalo okinČeno cer-
kvo, sliši ubranih zvonov mili glas ali vernega ljudstvo sveto petje,
vidi slovesnost službe božje? — zategadel bi ne bilo prav, ko bi ka-
teket zanemaril te čute.

Izbujajo se leposlovni čuti, ako se na eni strani vse odpravi,  kar
bi utegnilo jih otemniti ali oslabiti, kakor: nesramne in ostudne besede,
psovanje, nesnažnost po sobah, na telesu in u obleki, gerde slike in
podobe, zapeljive knjige, itd. na drugi strani pa se upotrebuje vse,  kar
jim rast in cvetje daje. — Kes je sicer, da kateket zlasti na kmetih
k zbujanju teh čutov nima posebnih pripomočkov; ali naj se le marljivo
obnaša; naj stori, kar storiti zamore u svojem delokrogu, in sad ne bo
zaostal. Naj gleda, da šolska soba je vedno snažna in čedna, da dečki
in dekliči imajo obraze in roke umite, nohte porezane, lase počesane,
obuvalo očejeno, knjige lepo u popil -  zavite, itd. Naj jih večkrat spo¬
minja lepote in veličanstva narave, naj obrača njih oko zdaj na sa-
dunosne drevesa, kako neizrekljivo lepo cveto, zdaj na razne ro¬
žice, kako zalo so oblečene, da nobeden kralj tako, zdaj na zelene
ledine, s kako rajsko lepoto so razpete po zemlji, zdaj na kaj drugega
u naravi.

Vendar predaleč gnati ali prenapeti se leposlovni čuti  tudi ne smejo;
timveč je skerbno Čuti treba, da se ne izveržejo in moralnosti nevarni
ne postanejo, da ostanejo vseskoz pod gospodarstvom razuma in pri¬
merni stanu, spolu in drugim okoljšinam učencov— sicer bi ti postali
leni ali razujzdani. Postm. je kmetice leposlovni čut na previsoki stop¬
nji, kako nesrečna je u svojem stanu! —

Razloženo bi rad izjasnul sledečim izgledom. — Otročiči moji!
ako zmladleta na polje gremo in se oziramo okrog sebe, kak
rajski pogled se odpira nam! Koliko rastlin vidimo! koliko rožic!
in kako so čedne, kako snažne in čiste vse, le poglejte jih!
človek bi mislil, da angelji božji umivajo jih vsako jutro. — Ako
pa se oprašč, ljubi Bog pošlje deža, da se izmijejo, in sopet
so čedne in čiste. Tako, ljubi moji! morate tudi vi storiti. Vsako

7 *

100

jutro si morate umiti obraz in roke, počesati si lase, izplakniti si usta,
itd. ako pa se kaj zamažete, morate liitro k vodi, in umiti se in oprati;
potem bote moji, in bote ljubi Bogu in ljudem — marogast biti pa,
fej! to je gerdo.

Opomba.  Ne moremo zamolčati, temuč moramo tukaj opomniti slabe
navade mnogih staršev, sosebno po večjih mestih, ki vodijo svoje sinove
in hčere u igrališca, in jim davajo romane u roke, da bi njih leposlovni
čuti se oplemenili. Mili Bog! kedaj vendar jim boš oči odperl? kedaj
jim dal spoznati, da igrališca, kakor so dan današni, niso šola lepo¬
slovja, ampak so grob sramožljivosti, in u romanih prav u resnici kača
leži povita, ki preži u nedolžnost mladih ljudi, se rada vleze sosebno
u serce dekličev in pogonobi strah božji u njih.

g. 62 . Ocl umskih hitov.

Umski čuti,  ki izvirajo iz predstave in spoznanja kake resnice, so
velik dar božji in studenec mnogo veselja — brez njih bi ne bilo ne
izobrazbe razuma, ne oplemenitve serca; gosta mogla nevednosti bi stala
nad človeškim duhom, znanosti bi u plenicah ležale in same uraže bi
gospodarile po svetu.

Kateket, ki hoče umske čute  izbujati u svojih učencih, jim mora
kazati vseskoz z besedo in djanjem, kako je vnet za vednost in znanost,
koliko vrednosti ima (umska) resnica u obče in po samem; da je mila
in draga kakor žlalien kamen, ki tudi poblaten ne zgubi svoje cene;
da je kakor sonce, ki razganja ternoto, razširja omiko in nareja u duši
beli dan — popisovati jim mora u posamnih izgledih in prigodkih, koliko
človek velja, ki kaj ve in zna, kako bo obrajtan in časten od blizo
in daleč, kako sinje ne le u živlenju, timveČ tudi po smerti. Popiso¬
vati nasproti jim mora pa tudi, u kaki dušni temoti neveden človek
tava; da iz učenca, ki za šolske nauke je ves zaspan, ne bo druzega,
kakor: „Boštjan goijfan, u  kterega vsak slepar obrije, in ga večdel
druzega ne čaka, kakor mavha beraška in raztergana suknja; da lenuh
u mladosti je rad tat u starosti, Bogu zopern in ljudem, itd. — Dalej
se kateket skerbno varovati mora vsega, kar bi utegnilo otrokom poduk
priskutiti,  kakor gerdega zmeijanja, pretepanja, zaspanosti u učenju,
itd. ne sme pa tudi pozabiti, da umski čuti  lahko se izverzejo  ali u pe-
dantičko enostranost, ali u preveliko in oholo cenjenje svojega razuma
in svojih znanost. Postm. Kako neslan in kako težko za prestati je

101

človek, ki ves zaljubljen u svoje vednosti vseskoz le od samega sebe
govori, se šopiri kakor pav, in hoče izmeriti vso po svoji plitvi glavi!

U pojasnjene naj bo sledeči izgled. — Ljubi učenci moji! le pre¬
mislite, koliko lepega že ste čuli od Boga Očeta, ljubega Jezusa, in
od naše mile matere, svete cerkve. O kako srečni ste pač, kako lahko
veseli, ker slišite in znate že toliko svetih in božjih naukov, kterih ne
znajo drugi otroci, ne odrastli ljudje, ne celi narodi! •—• Ali ljubi moji! samo
znati nauke je premalo; Bog hoče, da morate tudi živeti po njih, da
ste od dne do dne bolji in se naučevate če dalej več; zategadel le
marljivo hodite u šolo, le pridno se učite in poslušajte zvesto mene in
druge učitelje, še mnogo koristnega se hote naučili — in več ko hote
znali, lepše ko bote živeli, večje bo vaše veselje, ljubši hote Bogu, in
On vam bo dal srečo na tem svetu in na unem, itd.

§. 63. Od moralnih hitov .

Moralni čuti  izvirajo iz predstave cene in vrednosti lastnih in ptu-
jih razmer in djanj, in razno imenujejo se, kakor: spoštovanje samega
sebe, spoštovanje drugih, zadovoljnost, kes, sramožljivost, itd, Te čute
je Bog sam s pismenkami neizbrisljivimi u serce nam zapisal, in blagor
vsakemu, ki se po njih giblje in živi! On uživa u svojih persih mir in
pokoj, ki je dražji od zlata in srebra —■ kdor pa jih ne posluša in ne
uboga, redi u svoji duši gada, ki ga pika in grize od svita do mraka
in od mraka do svita. Zategavoljo kateket mora truditi in prizadevati
si, kolikor je naj več mogoče, da izbuja in okrepčuje te žlahtne čute
u mladih sercih; ko bi njih zanemaril ali zadušil, bi bilo vse eno, kakor
bi moralnosti ali pobožnosti živlenje vzel. — Pri tem delu pa naj se
ravna po sledečih pravilih:

1. Vse, kar bi to čute u njih pričetju utegnilo oslabiti  ali zadušiti,
ima skerbno se odstraniti, postm. gerde pesmi, klafarske besede, pohujšljive
in nage podobe, zapeljive knjige, slabe tovaršije,- nevarne igre, itd.
Kako lahko so spodtakne sramožljivost mladih ljudi na teh in enakih
rečeh, nam sv. pismo zadosti pove in skušnja vsih časov spriČuje.

2. Mnogo pripomorejo izgledi in povesti,  u kterih se lepota kre¬
posti in gerdoba grešnosti prav živo izrazuje, in prav vidno stavi pred
oči; zlasti izgledi in povesti, ki najdejo se u zgodbah svetega pisma,
SO kot nalaš za otroke. Postm. izgledi, kako kaznuje Bog nepokoršino

102

do staršev, kako napuh, zavid, radovidnost, itd. kako ljubi in ceni
nedolžnost, pokoršino, miroljubnost, itd.

3. Treba je učence clo pogosto opominjati Boga povsod pričujočega
in vsevednega , ki u temi vidi kakor pri belem dnevu, in ve za to, kar se
u sercu snuje, ravno tako, kakor kar se godi pred celim svetom. „To
Bog hoče; to Bog prepoveduje; to je greh;“  itd. pri otrocih več velja,
kakor naj tesniše zvezani dokazi. Treba je tudi večkrat velevati jim,
da naj pazijo na glas svoje vesti,  ki je božji glas u naših persih; treba
povedati jim pri vsaki priložnosti, da prava pobožnost ali vestnost  je
edini pot, po ktercm pride se do pristne časne sreče, in pride se do
večne slave. — Naj več pa moralne Čute izbuja izgled mile matere.
Le zmislimo se na svoje otročje leta, ko smo na strani svoje bogoljubne
matere bivali in živeli, se smejali in jokali, upali in se bali, klečali,
molili, itd. in spoznali bomo, da materni upliv je neizmeren.

4. Se ima gledati, da ti čuti se ne izveržejo,  ali u preveliko bo-
jeČnost, ktera trese se pred vsako senco, ali u preveliko samoljubje,
ktero samo nad seboj dopadajenje ima, nad svojim bližnim pa ne vidi in
ne spoznava nič dobrega.

Izgledi, kako moralni  in pobožni čuti  se izbujajo, se najdejo u vsaki
pridgarski knjigi.

§. 64. Od pobožnih čutov.

Iz predstav od Boga in njegovih lastnost in popolnomost, od razmer
med njim in nami se izcimljajo pobožni čuti , ki so naj lepši, naj zlahniši
cvet našega serca, Človeka in njegove misli k nebesom povzdigujejo, in
so njegova naj slajša tolažba u raznih stiskah in nadlogah sedanjega
živlenja. Da je torej ne le koristno timveč potrebno, izbujati u mladih
sercih tote blagonosne čute, je očividno, in ne odlagati, marveč prej
ko je mogoče, kakor hitro se razum razvijati in vest glasiti jame, se
imajo izbujati. ■—■ Kako pa se imajo izbujati?

1. Ako kateket od Boga,  od svetnikov,  od svete cerlcve,  od cer¬
kvenih in božjih reči ne govori  nikoli drugač, kakor svetim spoštovan¬
jem;  ako sam resnično pobožno živi,  in kaže u vsem svojem djanju in
nehanju, da mu ni druzega mar, kakor božja čast in slava.

2. Ako zavrača učence svoje pri vsaki priložnosti na Boga,  od
kterega vse dobro pride, brez kterega volje se ničesar nezgodi; ako jih

103

opominja in privaja, da z Bogom naj vsako delo začno, z Bogom naj
vsako delo nehajo, da njih perva in njih zadna misel vsak dan ima
biti u Boga, itd.

3. Ako jim prav pogosto pripoveduje kaj od ljubega Jezusa,  kak
prijatelj bil je vsih ljudi, sosebno pa otrok, kako je ljubil svoje starše
in pridno ubogal, kako rad molil in u tempel hodil, u kaki revšini
živel in kako voljno terpel; in ako ga postavlja jim u izgled,  kterega
naj imajo pred očmi u vsih prigodkih svojega živlenja, zlasti pa
u skušnjavah in ob času žalosti in terplenja.

4. Ako jim večkrat u misel vzema tudi Mario,  božjo porodnico,
in druge svetnike  in svetnice,  prijatelje in prijateljice božje, in kaže iz
njih djanja in živlenja, kako krotki in ponižni, mirni in postrežni, čisti
in sramožljivi moramo biti, kako radi in goreče moliti, kako pobožno
u cerkvi se obnašati, s kakim veseljem k spovedi in k sv. obhajilu ho¬
diti, kako skerbno in vredno se pripravljati, itd.

5. Ali tudi pri teh čutih je treba paziti, da se ne izveržejo,  ali
u prazne misticke sanjarije,  ktere marsikrat napravljajo hude zmešnjave
na dušnem polju, ali zlasti pri ženskem spolu u preveliko samoljubje
in lastno dopadajenje, ktero stavlja bitje pobožnosti u same čute —
treba je zaterdovati večkrat učencom, da človek, kteremu pobožni čuti
u sercu plamene, dobrega djanja in svetih čednost pa nima pokazati,
je podoben drevesu, ki lepo cvete, sada pa ne nosi nobenega, in da
Jezus je rekel: „Vsako drevo, ktero sada ne nosi, bo posekano in
u ogenj verženo." Rekel je tudi: „Ne vsaki, ki reče k meni: Gospod!
Gospod! pojde u nebeško kraljestvo; temuč le tisti, ki dopolni voljo
mojega Očeta, ki je u nebesih, pojde u nebeško kraljestvo." Mat. 7, 19.

§. 65. Od pobožnih vaj.

Je kateket obudil u svojih učencih dobre misli in nagnutke, je
vnel u njih moralne, pobožne in po primeri tudi druge čute, s tim še
ni doveršil svojega dela; timveč tudi vterditi jih mora u njih sercu in
zagojzditi tak močno, da ne zginejo in ne ugasnejo več, potem še le
mu bomo „slava!“  rekli. Da bo pa to dosegel, ni boljšega kakor so
pobožne vaje,  med kterimi sledeče menda naj več zdavajo in so naj
važniše: Prijemanje zakramentov svete pokore in presv. resnega telesa;
obiskovanje cerkve, očitne službe božje, pridig in kristianskih naukov;
vaja raznih molitvic in pobožnih, lepih pesem; branje svetih in pobož-

nih knjig; slovesnosti u čast Matere božje, svetih angeljev varhov,
svetega Alojzi-a in drugih božjih svetnikov in svetnic; bratovšine živega
roženkranca, detinstva Jezusovega, serca Mariinega, itd.

Brez teh in enakih vaj kateket z vsim svojim trudom in prizade¬
vanjem ne bo veliko opravil — ne rečemo ravno, da bi cvetja nobe¬
nega ne vidil, in znabiti da učenci bodo katekizem dobro znali iz
glave: vendar sada, obstojnega sada, to je, pristne pobožnosti gotovo
ne bo. Z žalostnim sercom in solznimi očmi bo gledati moral, kako
bo dereca voda pohujšanja zgrabila njegove tudi naj boljše učence,
odplavila njegove naj lepše nauke iz njih sere, in pokrila jih svojimi
šumečimi valovi in u globoko dno pogreznila. Na pobožne vaje  je ne-
ktere leta po učilnicah vse premalo se gledalo —- hinc illae lacrimae!
zato je mladina, ki je te leta po učilnicah se izučila in izurila, po¬
dobna ladji, ki plava sicer polna blaga, ali brez jader in vesel po
morju neizmernem, in pride ali tolovajem u pest, ali se razbije na
kaki skali, ali se utopi u strašnih globinah. Zategadel še enkrat pro¬
simo in opominjamo kateketa:

1. Naj pobožne vaje  svojim ucencom pri vsaki priložnosti prav
živo priporočuje,  in naj jim njih pridno rabo z gorkimi besedami na
serce polaga.

2. Naj jim kaže djanslco,  in kolikor mogoče z lastnim svojim iz-
gledom,  kako se pobožnih vaj vdeležavati imajo. Postm. ako zazvoni
angeljsko češenje, ali u čast terplenja Kristusovega, ali na spoved, ali
u znamnje, da neka duša jemlje slovo od sveta, ali da huda ura se
bliža, kateket naj prejenja u svojem nauku, naj jim razjasni, kaj to
zvononje pomenja, in naj jim naprej moli, učenci pa za njim, ali pa
učencov kteremu veli, da glasno naprej moli. — Naj jih uči, kako
imajo zjutraj in zvečer priporočevati se svojemu angelju varhu; kako
moliti pred jedjo in po jedi; kaj reči, ko grejo memo cerkve, memo
mertvišča, memo kakega križa ali srečajo kakega človeka; kako pri¬
klanjati se pred sv. resnim telesom, ko je skrito u tabernakelnu, in
kako ko je izpostavljeno na altarju, in naj jih večkrat opraša in po¬
gleduje za njimi, ali tudi delajo tako ali ne. — Naj upelje kako
bratovšino, ali svetega detinstva Jezusovega, ali serca Mariinega, ali
kako drugo, pri kteri ni treba dolgih molitev, in naj gleda, da otroci
zvesto dopolnujejo svoje dolžnosti. — 1  Naj jih uči peti svetih pesmi,
da jih u cerkvi pojejo; pa tudi kratkočasnih, da jih imajo za dobro

105

voljo. -— Sosebno pa naj skerbi, da učenci dobivajo če dalej veo
veselja k spovedi in k svetemu obhajilu, in da se pripravljajo vselej
lepo in vredno, ker vredno in pogostno prijemanje teh ssv. zakramentov
človeka naj gotoviše na pravem potu obvaruje. Zategavoljo naj dečkov
in dekličev pervo sv. obhajilo, kolikor se naj veo da, slovesno obhaja;
naj gleda zlasti na nedeljske šolarje, ki so že večji, da stopijo u druž-
stvo devic ali mladenčev ali u kako drugo, ktero jih veže k večkrat¬
nemu prijemanju presv, resnega telesa, itd. — Kaj! ko bi u šoli
tudi molili? vsak teden kak četert ure ali kak del sv. roženkranca; ali
mar menite, da šola bi zato se stemnila? — ali ko bi kateket jih
peljal vsak teden enkrat u cerkvo, obiskat presv. rešno telo ali po¬
zdravit Mario prečisto devico; ali mislite, da bi šolski poduk zato kaj
zaostal? — Ali ni rekel Jezus; ,,Pustite male k meni priti?—  —

3. Kateket vendar ne sme pozabiti, večkrat spominjati učence, da
pobožne vaje niso še pobožnost ali moralnost, timveč so samo vaje ali
sredstva moralnosti;  in ko bi človek rad molil, pridno hodil u cerkvo
in večkrat šel k spovedi, zraven pa bi bližnega sovražil ali oderal ali
opravljal, bi kradel, goljfaval, itd. bi ne bil pobožen, ampak }e hinja-
vec bi bil. Dobro je tudi, ako jim večkrat pripoveduje kaj od judov¬
skih pismoukov in farizejev, kako jih Jezus je čertil, ravno zato, ker
na videz bili so vsi pobožni, u sercu pa polni gnusobe; ker so sicer
mnogo molili, mnogo se postili in mnogo ubogaime dajali, ali le zato,
da ljudstvo jih vidilo je in častilo. Menda ni gerših ljudi, kakor
so svetohlinci.

§. 66. Od priučevanja na dobro.

Naši prededi imeli so pregovor, da česar dete se privadi, to tudi
starček zna, in so tudi ravnali in obnašali se po tem; so že otroke
privajali pobožnosti, vsajali jim strah božji u serce, in napeljavah jih
na vse lepo in pošteno preč od perve mladosti. Komej dete je čekljati
jelo, je mati že sv. križ narejati ga učila, in pri vsakem kosčeku
kruha spominjala ga ljubega Bogeca u nebesih, kteri nam vse da, in
kteremu se moramo tudi mi vsi dati u dar. — U naših časih pa je
mnogo odgojiteljev, ki to navado naših pobožnih prededov na vse usta
grajajo, in tordijo, da več škoduje kakor hasne. Otroci, pravijo, po
tem takem dobrega se privadijo le mehaničko, storijo vse samo iz
prazne navade, in zato njih dobre dela nimajo nobene moralne cene.

106

Po njih mislih naj deca rastejo prosto, kakor bor ali smreka u bosti,
in potem še le, ko so njih dušne zmožnosti že razvile se, ko so pri¬
vadili se samostojno misliti, naj verski nauki začno se jim razkladati,
naj privajajo se pobožnega živlenja in princevajo dobrega, da niso
kakor slepci, ki po temi tavajo, temuČ bitja, ktcrim luč razuma sveti,
in ki vedo, zakaj store to ali uno.

Ees je sicer in ne da se tajiti, da mnogo otrok, kterih so jeli
že od mladih nog priučevati na dobro, dela dobro potem le iz prazne
navade; torej brez pomislika in brez moralne cene. Ali kaj sledi iz
tega? — To gotovo ne, da bi ne smeli otrok zmladega že na dobro
priučevati, temuč da, kakor hitro odrastejo in se njih razum zadosti
razveže, imajo se podnaukovati jasno in pristojno, u čem obstoji bitje
kreposti ali pobožnosti; da kar stori se brez pomislika, brez dobrega
namena in samo iz prazne navade, pred Bogom nima nobene vrednosti
in nima nobenega zaslužka — le kar stori se iz ljubezni do Boga ali
iz dobrega namena, je večnega plačila vredno.

Mili Bog! kamo prišlo bi na svetu, in kak obraz zemlja bi imela,
ko bi otroke puščali brez vsega nauka u sveti veri, ko bi jih pobož¬
nosti ne privajali in nič u strah ne jemali? Eastlo bi samo živo ternje,
ktero pika in bode in rani in okervavlja vsakega, kteri blizo pride;
Čutnost bi gospodarila, duša zdihovala pod nje železnim žeslom, in le
hude strasti, grešne željo in kar je druge take plaže, bi se plodile,
gnezdile in valile peklensko zalego svojo. Kdor nad tim kaj dvomi,
naj se po svetu nekoliko ogleda; vidili smo, žalibog! posledne leta
toliko žalostnega, da serce mora boleti vsakega, kteremu še kaka iskra
prave ljubezni do človeštva u persih tli. — Zategavoljo naj se otroci
prej ko je mogoče, dobrega priueevajo, sosebno pa sledečih čednost
naj se privajajo:

a ) Pokoršine;  kajti ona je korenina skorej vsili čednost, je podlaga
časne sreče in večno, in golo resnico izrazuje pregovor, ki pravi:
„Kdor ne uboga, je brez J3oga.“

b) Pridnosti,  ki je več vredna, kakor polne skrinje dnarjev, človeka
brani revšine in glada, in mnogim mnogim skušnjavam in pregreham
zapira vrata. Kakor je lenoba košata mati vsih pregreh, je pridnost
prijateljica vsih čednost.

c) Redoljubnosti;  kajti red je pol živlenja, je zlata reč pri hiši in pri
človeku. Koder reda ni, ni sreče ne blagostanja, gre vse križem,

107

vse rakov pot — človek zaide strašno in od dne do dne zagazi
u veče homatije.

d) Snažnosti;  ona namreč ohranuje zdravo dušo in telo, in ljuba je
Bogu in ljudem. Snažnosti med slovenskim ljudstvom tu in tam
silno malo viditi je; zategadel kateket bo zlate zasluge si pridobil,
ako pridno seje in skerbno poliva to žlahno čednost.

e) Sramežljivosti,  ki je nebeška hči, naj lepša roža u otroškem sercu,
in naj zvestejša tovaršica svete nedolžnosti. Kakor je lepa juterna
zarja, ki se razliva čez hribe in doline, še lepša vendar je sra¬
možljivosti roža, ki se razcveta po licih nedolžno mladine.

f) Naj jih privaja tudi resničnosti, postrežljivosti, priljudnosti , itd. in
naj si zapomni, da, kar se zamudi u otročjih letih, je rado za
zmirom zamujeno.

III. Členek.

Od izobraževanja pomneža.

§. 6 7. Izobraženje pomneža je potrebno.

Kaj bi pomagalo, kaj teknilo, ko bi kateket še toliko se trudil
in vpiral, in bi dajal naj lepše nauke svojim učencom, učenci pa bi
proti pozabili vse?— po pozabljenih naukih nihče ne more ravnati se,
nihče živeti. Nauki imajo se u glavo jim vtisniti, tako da jih ne po¬
zabijo vse žive dni, timveč da jih imajo vseskoz pred očmi, kolikor-
krat potrebujejo jih — to pa bi ne moglo se zgoditi, ko bi jim Oče
nebeški pomneža  ne bil dal.

Pomnež  je perva dušna zmožnost, ktera u otroku se izbujati in
razvijati začne, zato pa tudi se perva izobraževati ima; vendar no
enostransko, kakor se rado godi, marveč u lepem soglasju z drugimi
dušnimi močmi. Kajti ne samo napolniti z vednostmi so ima glava
učencov, temuo tudi misliti, premišljevati in soditi jih jo vaditi treba —
in grozno se moti, kdor meni, da dosti je, ako se otroci le prav
veliko reči iz glave naučč, misliti in soditi in sldenjati bodo že sami
od sebe se priučili; skušnja namreč nas uči ravno nasprotno. Ona
pripoveduje nam, da ljudje, ki' le preveč iz glave se uče, so večidel

108

slabi mislitelji, in lahko se pripeti, da pod težo predmetov, s kterimi
glava se natlači, razum opeša ali terpi kako drugo škodo.

Pri vsem tem pa se izobraževanje pomneža vendar ne sme zane¬
mariti; ker 1. narava sama nam to naroča, in 2. ker vsaka dušna
zmožnost, da pristojno se razvija, potrebuje neke zalogo razumkov,
kterih pa si ne more priskerbeti, razun po pomnežu. — Kaj torej je
pomnež? Pomnež je dušna zmožnost, ktera pridobljene predstave u sebi
nabira in hranuje, o svojem času pa sopet na svetlo podaja.

Pomnež sme dober se imenovati, ako ima sledeče trojne lastnosti:

1. da predstave in razumke čisto lahko u sebi nabira, 2. da jih zvesto
in za dolgo časa hranuje in 3. da jih, kolikorkrat je treba, zvesto
na svetlo podaja. — Srečen, kterega pomnež ima te trojne lastnosti!
on ima zaklad, kteri ne da se ceniti in ne kupiti z dnarjem.

§. 68. Po Merili vodilih ima Miteket pri obraževanju
pomneža se ravnati?

Da se razlagani nauki učencom u glavo vtisnejo, ima kateket se
ravnati po sledečih vodilih:

1. Naj si prizadeva, kolikor naj več mogoče, vselej tako se ob¬
našati u sredi svojih uČencov, da bodo poslušali ga radi in pazljivo.
So otroci nemirni ali preživi, se imajo svariti kratko in resno, se imajo
zavračati k pokoju, da drugih ne motijo. Kjer ni pazljivosti in ni
miru med naukom, jo vse eno kakor bi bob u steno metal.

2. Treba je zgodb in povest, prilik in izgledov  imeti vedno zadosti
U svoji zalogi, da razjasnuje z njimi nadčutne nauke, jih nareja vidljivo
in postavlja živo pred oči; kajti kolikor vidljiviši in živiši je poduk in
govor, toliko globeje človeku sega in toliko več ima obstojnosti.

3. Ako je le mogoče, naj se vsi nauki, kteri otrokom se razla¬
gajo, navezujejo na druge njim že znane nauke in resnice;  mnogo ložje
namreč jih zaumevajo in tudi ložje hranujejo.

4. Naj ne pozabi djanske porabe,  in naj dopoveduje pridno svojim
učencom, kako se po razlagani resnici u raznih okoljšinah svojega živ-
lenja vesti in obnašati imajo. Pridejo otroci pozneje u tote okoljšine,
ktere je kateket jim naznanil, bodo prej ko ne spomnili se tudi na¬
ukov, ktere so slišali od njega,

109

5. Naj popisuje prav živo, kolikorkrat pride priložnost, veliko
važnost in blagonosni upliv  kristianskih resnic u zadeve, u srečo in
nesrečo našega živlenja na svetu, in naj vnema z vso močjo serca
svojih učencov za sveto vero. Kar je važnega in obeta mnogo koristi in
veselja, kar je sercu milo in drago, se posluša rado in željčno, in
vtiči rado in globoko u glavi: kar pa ne kaže nobenega prida za naše
živlenje, se posluša z nevoljo, ne gre k sercu, ampak gre pri enem
ušesu noter, pri drugem pa ven.

6. Spominjati se zaslišanih naukov tudi mnogo pripomore, ako se
njih jedro ali zapopadek kratko naznani, in končno dostavi kak pre¬
govor ,  ali kak primeren stih  ali kak stavek iz svetega pisma  — in to,
kar je naznanilo se jim, naj bo že svetopisemsk stavek, ali kak pre¬
govor ali stih, se večkrat ponavljati mora. Postm. Danes meni, jutre
tebi. — Kdor visoko leta, nizko se usede. — Skupšine ponočne: so
zadcrge močne'—-Bog vse vidi, vse ve: greh se delati ne sme, itd.

7. Naj gotoviše pa, bi se smelo reči, pozabljivosti pride se u okom
s pogostnim ponavljanjem;  ker brez pridnega ponavljanja tudi naj
boljše glave le malo zapomnijo. — Po prej veljavnih šolskih zakonih
bili so svetski učitelji zavezani, ponavljati kristianski nauk ali katekizem
u šoli vsak teden dve ali tri ure: po zaderžaju pa ministerialnega ukaza
od 2. septembra 1848 so rešeni te dolžnosti, in kateket sam jo od¬
govoren za prospeh verskega poduka, in ko bi učitelj bil tako čmeren,
da bi ne hotel mu na roko iti, bi katekizem tudi sam ponavljati moral.
Mislimo pa tudi, da nobeden kateket ne bo branil se tega svetega in
božjega dela, razun ko bi bil z drugimi dolžnostmi in opravili Čez
glavo obložen, ali ko bi ne imel zadostne prepričbe od važnosti ver¬
skega nauka.

Opomba.  Kakor mnogo vredno je ponavljanje, tako neslano lahko
postane, ako kateket vseskoz dela le po enem kopitu, in lajna vedno
eno pesem. On mora umno spremenjati svoj način, in ponavljati ali
a) tako kakor je razlagal, samo da kratko razjasnuje, kader se mu
potrebno dozdeva; ali b) začemši od zadnih naukov in prestopaje do
prednih, kar pa je težko za kateketa in za učence; ali c) čisto po
drugem redu, kakor je razkladal, kar vendar se sme storiti le takrat,
kedar učenci razlagane nauke dobro ume in prezro; sicer bi vse zmedil
in zmotil. — Kdor vse to dobro premisli, bo lahko spoznal, da kate¬
ket se tudi k ponavljanju pripravljati ima.

110

§. 69. Kaj ima katehet verli teh vodil še storiti?

Kavna kateket vestno po pravilih, ktere smo ravno razložili, ga
bodo učenci gotovo radi in veseli poslušali, in zapomnili marsikaj nje¬
govih naukov in ohranili u svoji glavi: vendar popolnoma ne bo še
dosegel svojega namena, ako zraven tudi njih pomneža  pridno ne vadi
In ne oj siri  in ne izobražuje.  Le po pridni in neutrudeni vaji pomnež
se izojstri in okrepča, tako da predstave in vednosti lahko nabira,
dolgo hranuje in zvesto na svetlo podaja.

Vendar kateket ne sme pozabiti, da dušne zmožnosti, naj bodo
že te ali une, se razvijajo le polagoma,  le stopnjama; torej tudi po-
mneža no sme presiliti ali preobložiti, sicer bi ga namesti pokrepčava!,
le blodil in slabil. Tudi na druge že razvite dušne moči mora skerbno
se ozirati, in po njih svoje ravnanje snovati. — Dokler so otroci še
majhni in je njih dušna delavnost še na nizki stopnji, menda ni dru-
zega sredstva izobražavati pomnež, kakor so ogledi  in povesti.  Otroci
imajo povesti nad vse radi, in jih poslušajo vsikdar pazljivo in z ve¬
likim veseljem; zatorej kateket ne smo skop biti ž njimi. Ako za¬
pomnijo s pcrvega le po vcrhu kaj, ali vedo znabiti povedati kratko
njih zaderžaj, zadosti je, in ni treba več tiijati od njih. Sčasoma pa
se morajo Če dalej huje vpregati, dokler se privadijo, da znajo celo
zgodbo ali povest povedati iz glave — in sicer izzačetka svojimi last¬
nimi besedami, pozneje pa z ravno tistimi, s kakoršnimi je kateket jo
izustil ali povedal. Tudi je dobro, dokler deca še brati ne znajo, da
se iz glave uče sv. oče naš, češena si Maria, apostolsko vero,  itd. Po
tem potu se pomnež naj primerniše ojstri, in se učenci lepo privadijo,
katekizem iz glave se učiti.

Samo to je treba katekete opominjati, da ne smejo učencov na¬
ganjati, kaj takega iz glave se učiti, kar ne razumijo. Koliko žalost¬
nih nasledkov je iz tega že privrelo, smo gotovo u knjigah že brali,
in ko bi tudi ne bili, si stavimo lahko sami pred oči in pred dušo.

§. 7O. Ali se katekizem sme iz glave učiti ali ne?

Kar zadeva to oprašanje, so kateketi raznih misli. Bili so zlasti
u prejnili časih, ki so gledali samo na pomnež, so ga bistrili in ojstrili
z vso skerbjo, za razum in voljo pa jim bilo je malo mar. Po njih
ukazu so morali otroci katekizem so iz glave učiti, dokler so ga znali
od besede do besede; ako pa se ga niso naučili jim po volji, so jih

111

grajali in tepli mnogokrat silno hudo ■—• ali da bi jim bili prej kaj
razložili, kar so jim rekli se učiti, da bi jim bili razjasnili kterokrat
kak razumek ali izraz, jim ni prišlo na misel. Po takem ravnanju,
saj se ve, sta verski poduk in sveta vera kmalo se studiti jim jela, in
vso, kar so po velikem trudu in prizadetju naučili se, jim je ostalo le
u glavi: u živlenje pa, ali u misel in djanje ni upliva imelo — enako
pšeničnemu zernu, ki dene se u zemljo, ali ker nima vlage, se ne
izcimi, se ne ozeleni in ne rodi sadu; temue obleži pusto in suho, in
ostane nerodovitno.

U naših časih pa jih je mnogo mnogo, ki zašli so ravno u na¬
sprotno zmoto, ki ozirajo se samo na razum, ven in ven le razlagajo
in pridgajo, le modrujejo in razjasnujejo zdaj razumke zdaj izraze; za
pomnež pa se ne menijo, in ne mislijo na njegovo izobražbo. Da tudi
tako ravnanje je napčno, in da ničesar dobrega no prirašča iz njega,
no potrebuje nobenih posebnih dokazov; kajti je znano vsakemu, ki
peča se z rejo in s podukom otrok, in opravlja le nekoliko umno svoj
posel. Dognano je in ni dvoma, da nauki naše svete vere razlagajo
se dan današni bolj primerno kakor nekdaj, in vendar kako je to, da
ni vspelia? da ljudje nič boljši, timvoe še le slabši so? —- Verojetno
je, da med raznimi uzroki tega žalostnega, vendar nedvomljivega pri¬
kaza je tudi ti, ker kateketi se deržč le premalo katekizma, ker rav¬
najo tako radi le po svoji glavi in po svojem osebnem zdetju, vseskoz
le razlagajo, modrujejo vse dni in vse ure, in obračajo vso svojo skerb
le na razum, katekizem pa se učiti iz glavo, imajo za nepotrebno in
clo škodljivo reč. Od tod pride, da tudi učenci samo le dubtajo in
modrujejo, kakor so navadili se od kateketa; verske nauke pa, ktere
slišijo, kmalo pozabijo, ravno ker nimajo navoda, kterega bi se deržali.

-— Toti navod pa je katekizem, kterega se učenci pridno učiti imajo
iz glave; ali katoket je dolžen, prej razjasniti jim dobro in skerbno
vse nauke, vse razumke in izraze, ki so potrebni kakega razjasnila.

Katekizem se učiti iz glave je vendar zlo težavno za otroke, za¬
torej se jim to delo; kolikor mogoče polajšati ima, kar se zgodi naj
gotoviše:

1. Ako jim kateket, kakor smo ravno rekli, ničesar iz glave se
učiti ne da, kar jim prej dobro in zadosti ni razjasnul.

2. Ako to, kar jim reče, da imajo se iz glave naučiti, večkrat
u šoli brati pusti.

112

3. Ako napreduje le počasi in stopnjama, in jim dava izzačetka
le malo, sčasoma pa zmirom več in več iz glave se učiti.

4. Ako jim lepo pokaže, da ne more se vse na enkrat pohrustati;
timveč zaporedoma od stavka je treba se učiti, itd.

Nekteri priporočujejo tudi načinstvo zlagovanja.  Kar mene za¬
deva, u resnici povem, da nikdar še ga nisem skušal. Po njih mislih
mora celi stavek, kterega je treba se naučiti iz glave, se zapisati na
tablo, potem pa začne se izbrisavati od zadnega konca ■—- pismenka
za pismenko, in slovka za slovko, dokler naposled same pričetne
pismenke zaostanejo: učenci pa, kakor razumlja se samo od sebe, vse
proti izrekujejo. Sosebno molitve, kterih se otroci doma večkrat clo
slabo in popačeno nauče, se lahko popravijo po tem potu: vendar
kateket ne sme pozabiti, da načinstvo zlagovanja je počasno in šol¬
skemu poduku vzema mnogo časa; zatorej se sme upotrebovati silno
redko, le tu in tam.

§. 71. Dostavek o pazljivosti.

Kjer ni pazljivosti u šoli, je ves trud in put zastonj, se pravi
prazno slamo mlatiti, in naj lepši nauki zginejo brez sleda in brez
spomina, kakor bi veter odnesel jih; zategavoljo kateket naj napenja
vse svoje žile, da ohrani pazljive svoje učence.

1. Naj govori glasno,  tako da učenci vsi ga lahko zastopijo; naj
govori živo  in vidljivo  — govor mertev in zaspan vabi k dremoti, ne
pa k pazljivosti.

2. Naj skerbi, da vplete med svoj govor tu in tam kak izgled,
kako mično povest, priliko  ali kaj druzega, kar otrokom dopade —
sosebno zgodbe iz sv. pisma mu priporočujemo.

3. Naj pridno poprasuje  svoje učence, vendar nikoli tako po-
redorna, da bi že naprej vedili, kedaj kdo bo prišel na versto.

4. Naj rad ponavljuje.  Kolikor večkrat se ponavljuje, toliko bolje
spoznavajo učenci, koliko potrebnega in koristnega že so se naučili —
in to jih vnema in spodbada, da so od dne do dne pridniši in
pazljiviši.

5. Naj se prizadeva, da jim vedno kaj novega  pove — kdor
zmirom eno gode, kdo bi ga ne naveličal se? Kateketu, ki svoje
učence prav iz serca rad ima, mu vseskoz kaj novega in primernega na
misel pride, dasiravno znabiti ni posebno učen.

113

6. Ako učenci postanejo nemirni, naj premolkne in tiho dene,
naj pogleduje počasi in bistro sem ter tje po šoli, in ako zapazi
kako igračo ali kak drug spodtiklej, ki učence moti, naj ga odpravi
nemudoma.

Naj huje pa kateket se zamota, ako meni, da s šibo in koroba¬
čem bo ohranil učence u pazljivosti, jih zategadel vedno po perstih
kreše, za lase in ušesa vleče, po glavi maha, dere se nad njimi,
hudo-ojstro gleda, itd. — Ne tirjamo ravno, da šiba bi morala od¬
praviti se iz šole, naj ostaja u svojem starem posestvu; ali pustimo
jo, komur sliši. Odkritoserčno povem, da ne pride mi na misel pri-
merlej, kedaj da bi roka, ki je pomaziljena svetim oljem, in ki blago-
slovlja tolikokrat verno ljudstvo, smela pretepati svoje rejenčke.

Opomba.  Kdor bi rad zvedel obširniših naukov o pazljivosti, naj
vzame u roke kake detovodske knjige; lahko jih bo našel.

IV. Členek.

Od jezika kateketičkega poduka.

§. 72. Važnost jezika sploh.

Jezik je nad vse važen — po njem namreč izobražujemo ne le samih
sebe, in napredujemo u vednostih in znanostih; temuč naznanjamo tudi
drugim svoje misli in želje, in izbujamo predstave, razumke, občute in
naklepe u njih — na njem torej sloni naša izobrazba in izobrazba na¬
šega bližnega. Je jezik zmeden, so zmedeni tudi razumki; je jezik
nedoločen, volja ne ve, kamo bi se obernila, in omahuje zdaj na
eno stran zdaj na drugo; je jezik merzel iu na pol mertev, se čuti ne
vnemajo in ne plamene, ravno ker jim manjka pravega netila. Je pa
jezik lepo vravnan, je določen in iskren, so lepo oskerbljeni tudi razum,
volja in serce.

Jezik naj več pomaga poduk oživljati, razjasnovati in mil obraz
mu davati. Postm. kolikokrat se primeri, da kake reči ne razumevamo
zavoljo neprikladnosti besedi in izrazov, in clo studiti se nam jame;
ako pa se ravno tista reč razlaga nam z drugimi besedami, se zdeva
nam lahka in razgovetna, in poslušamo jo radi in z veseljem. Iz tega
se netežko vidi, da na jeziku, to je, na besedah in izrazih je močno

Kateketika. 8

114

veliko ležeče u katebetickem poduku, in da vsakega kateketa je sveta
dolžnost, prizadevati se z vso skerbjo in močjo, tako govoriti in upo-
trebovati samo take besede in izraze, da namen kateketičkega poduka
doseže se naj gotoviše. Ni zadosti, da le kateket razumeva samega
sebe in rabi u pristnem pomenu vsako besedo, temuč tudi učenci mo¬
rajo jemati vsako besedo u tistem pomenu, u kakoršnem je njih učitelj
jo rabil. Ni zadosti, da ogiba se samo mračnih in napčnib izrazov;
marveč tako jasno in določno naj govori, da ni mogoče, u krivem
pomenu jemati njegovih besed. — U resnici! pač ni treba posebne bi¬
strosti, spoznavati da jezik je neprecenjen dar božji, po kterem dohaja
nam nepopisljivo veselje, po kterem razločujemo se od neumene živine,
in se vzdigujemo in pogovaijamo z Bogom, kteri izvir je vsega dobrega
in bitje naj bolj popolnoma. — Smert in zivlenje sta u oblasti jezika,
pravi sv. pismo (Preg. 18, 21.); oj da bi pač tudi spoznavali veliko
vrednost jezika! da bi vselej in vsikdar umno govorili, — govorili u večjo
čast božjo in govorili u svojo in svojega bližnega srečo Časno in večno!

§. 73. Perva opomba o jeziku sploh.

Besede so po samovolji ustanovljene znamnja predstav in čutov.  Njih
pomen se ne ustanovlja po njih naravi, ampak le po občnem sprijetju,
iz česar sledi: 1) da predstave morajo prej ko besede ali izrazi biti,
in besede, ki ničesar nepomenjajo, niso druzega kakor prazen žvenk ali
glas memoletoč; 2) clo lahko se pripeti, da nekdo ima predstavo, pa
mu manjka primerne besede ali prikladnega izraza — kdo drug pa

ima besedo, ali ne ve, kaj pomenja. Postm. Koliko predstav in ob-

čutlejev otroci imajo in priprosti ljudje; pa nimajo besed in izrazov, da
bi jih dali na znanje! Koliko je polovičnikov, ki šopirijo se in košatijo
z besedami in izrazmi, od kterih nimajo nobenega razumka!

Za kateketa pa iz rečenega izvirajo sledeče vodila:

1. Nikdar naj ne upotrebuje besede, od ktere učenci nimajo še
nobenega razumka. Ako je pa treba, povedati kako novo besedo, ali
razjasniti jim kak nov razumek, naj jim razjasni prej razumeli,  potem
še le jim pove dotično besedo ali dotični izraz. Postm. ako hoče upo-
trebovati besedo „kristiansko - katoličko,“ mora prej razjasniti jo.

2. Naj upotrebuje vsako besedo vedno u enaken pomenu;  ako

jo rabi kmalo u tem kmalo unem pomenu, se učenci motijo in ne

vedo, pri čem da so. Ako pa ni drugač, in ta ali una beseda

115

mora rabiti se u drugem, kakor u navadnem pomenu, je treba to
povedati in razložiti jim. Postm. pod besedo „ cerkva" otroci sploh raz¬
umevajo zidano cerkvo: ako hočem torej upotrebovati jo u pomenu
„sveta katolička cerkva" moram to naznaniti jim. — Sicer pa se tako
ve, da navadne besede imajo prednost pred nenavadnimi, in občno
znane pred takimi, ki so znane samo u kakem kotu. Postm. u kate-
ketičkem poduku boljše je reči: „cerkva, sv. maša, prerok David," itd.
kakor: „veža božja, daritva novega zakona, kraljevi ali kronani pesnik,"
itd. Obče znano je: „moliti, misliti, govoriti;" le tu in tam; „žebrati,
žinjati, kramljati," itd.

3. Naj gleda, sosebno ko se govori od važnišik reči, ali otroci be¬
sedo, ktero izustijo, rabijo ir pravem pomenu ali ne, ker pripeti se
mnogokrat, da jim manjka pravega razumka. Ako jim pa manjka iz¬
raza, naj napeljuje jih z drugimi besedami; znabiti da imajo razumek,
le izraziti ali dopovedati ga ne znajo. Postm. je dete reklo: ^odrešenik,"
naj pove, kaj razumlja pod to besedo — ako pa ne ve izraza ali be¬
sede, naj opraša, kako Jezus imenuje se, ker je odrešil greha in več¬
nih kazeng nas.

§. 74. Druga opomba o jeziku sploh.

Beseda je znamenje le tistega razumka, kterega ima Človek, ki njo
upotrebuje.  Prevdarši to resnico vidimo, kako lahko se prigodi, da eno
in ravno tisto besedo razni ljudje rabijo u raznem ali clo nasprostnem
pomenu, in kako kmalo se vplete med govor kaka dvoumnost ali
kako napčno razumljenje. Za kateketa pa iz te opombe izvirate sle¬
deče vodili.

1. Kolikorkrat misli razjasniti kako važnišo predstavo, naj skerbno
pozvedujo in pridno oprašuje, u kakem pomenu otroci rabijo besedo,
ktero so izustili ali ktero on upotrebovati hoče. Mnogoterokrat namreč
jim beseda je dobro znana; ali kaj ravno pomenja, ne vedo. Postm.
Kolikokrat otroci se obtožijo pri spovedi, da so uganjali nečistost ali
se kurbali, — ako jih pa spovednik le enmalo popraša, hitro vidi, da
nimajo nobenih razumkov o takih rečeh ali besedah.

2. Sleherno besedo naj upotrebuje u tistem pomenu, u kterem otroci
jo rabijo  — le ko bi krivo jo rabili, bi imel jo razjasniti.

Od tod pa, ker besede upotrebujejo se tako razno, zdaj u tem zdaj
u drugem pomenu, pride mnogo plemen jezikov — drugač namreč go-

8 *

116

vore učeni drugač neučeni; drugač otroci drugač odrastli, itd. Za ka-
teketa vendar naj važniši so: otroški, verski in cerkveni  jezik, od kte-
rili torej se mora govoriti nekoliko obširniše.

§. 75. Otroški jezik.

Otroci in priprosti ljudje imajo svoje sosebne besede, in u svojem
govorjenju sosebne navade. Večdel govore u kratkih nevezanih stavkih,
vezi druge ne poznajo kot „m,“ in namesti zaimena rabiti, ponavljajo
raje imena — tudi so veliki prijatelji medmetov. Njih izrazi so skorej
vsi brez izjemka predmetni, in redko redko, da bi kaka posneta beseda
prišla iz njihovih ust. Kedar pripovedujejo kaj, napeljujejo radi ljudi
govoreče, in popisujejo okolišine časa in krajev. Postm. dete nikdar
ne reče: „Oh, kaka lepota je to!“ — nikdar: „ Ako prevdaijam božje
lastnosti, njegovo neskončno usmiljenje, njegovo neizrekljivo ljubezen
do nas,“ itd.

Te in druge enake sosebnosti otroškega jezika kateket mora dobro
poznati, in se ravnati po njih u kateketičkem poduku, kolikor je prav,
sicer ne bo dosegel svojega cilja in konca. On mora znati po otroški
govoriti, sicer z vsim svojim trudom ne bo ničesar opravil — ne bo
razjasnul njih razuma, ne ogrel njih serca, ne k dobremu nagnul njih
volje. Koliko je kateketov, ki so visoko učeni in polni gorečnosti za
verski poduk, in vendar nimajo sreče—dostikrat samo zato ne, ker ne
znajo govoriti po otroški navadi, ter govore kakor bi imeli pred seboj
kake modrijane ali bogoslovce.

V Z otrocmi učeno govoriti pravi slavni Fleury, „ali po latinsko
in gercko, je vse eno. “ — Ob kratkem torej: kolikor bolj enojno, po¬
ljudno in po navadi otroški kateket govori, toliko blagonosnišo uči in
toliko lepši sad dozorja se iz njegovega truda. Le kedar učenci izu¬
stijo kako neprimerno ali nespodobno besedo, se jim povedati ima, da
tako govoriti ni prav, ni primerno, timveč gerdo ali neprikladno, in
naznani se jim kaka lepša ali bolj primerna beseda.

Ker je po tem takem na jeziku kateketičkega poduka toliko le¬
žeče, je gotovo tudi silno potrebno, dobro vediti, kako kateket ima go¬
voriti, kakih besedi se ogibati in kake upotrebovati, ako hoče priti do
svojega cilja in konca, ako hoče otroke moralno izobraziti, in strah božji
jim u serce vtisniti. — Njegov govor mora imeti troje lastnost: 1) ima
biti lahko razumljiv, določen in razgoveten, 2) živ in vidljiv, 3) dostojn.

117

§. 76. Kateketički jezik ima biti lahko razumljiv, do¬
ločen in razgoveten.

Kar zadeva to lastnost kateketiČkega jezika, so sosebno tri opra-
šanja, na ktere je treba dati odgovor: 1) kakih besedi in izrazov se
ima kateket u svojem govorjenju varovati, da ne postane nerazumljiv?
2) Kakih besednih sklad in zvez se ima ogibati, da ne bo nedoločen
in nerazgoveten ? in 3) Kake besede in izraze ima upotrebovati, in
kako jih razpostavljati, skladati in vezati, da ga deca lahko razumijo?

I. Kakih besedi in izrazov se ima kateket varovati, da ne bo nerazumljiv ?

Varovati se mora:

1. Vsili besedi in izrazov, ki rabijo se samo u višjih šolah  ali
u znanstvenem  jeziku. Postm.: gradivo, predmetno, umoslovno, bitstve-
no, slovstvo, itd.

2. Kolikor mogoče vsih besedi, ki so vzete iz ptujšine,  postm.
favlast, gajtiš, švahost, tugend, itd. Ako pa ni drugač, da kaka be¬
seda se mora vzeti iz ptujega jezika, se ima lepo razjasniti, postm.
zakrament, birma, katoličko, itd.

3. Vsih svetopisemskih  in mističkih  ali tajnih izrazov, ki bi lahko
napčno se razumih ali bi znabiti kako pomoto naredili. Postm. svoje meso
križati; svoje serce obrezati; križ za Jezusom nositi; se zakopati u rane
Jezusove, itd. — Izrazi pa, ki najdejo se u katekizmu, se imajo raz¬
jasniti, postm. preroditi se—jagnje božje, da greš pod mojo streho—•
lačni in žejni pravice, itd.

4. Vsih nenavadnih, sličnih  in lepoznanskih  izrazov, ako niso
neogibljivo potrebni. Postm. ptičji kor, slave sin, psalmist, itd.

5. Dokler so otroci še majhni in njih dušno razvitje na nizki
stopnji, naj se varuje kolikor mu je naj več mogoče, vsih občnih  in
posnetih  izrazov, zato ker so za njih še pretežki in previsoki. So pa
nekoliko že odrastli, in se je njih razum že primerno razvil, se smejo
tu in tam tudi občni in posneti izrazi rabiti.

II. Kakih besednih sklad in zvez se ima ogibati, da ne bo nedoločen

in nerazgoveten?

Naj se ogiba:

1. Dolgih, umetno zapletenih period, medstavkov  in kar je dru-
zega takega. Postm. stavek: „Dasiravuo je Jezus sveto in pobožno

118

živel; dasiravno je ozdravil mnogo bolnikov; dasiravno je čez vse
ljubil svojega nebeškega Očeta: so ga judovski farizeji in pismarji
vendarle čerteli, obrekovali, preganjali,® itd. ni za otroke. — Krajši
ko so stavki, boljši so.

2. Naj se ogiba kolikor more, samostavnih imen,  sosebno pa nad¬
čutnih, nevidljivih  in sostavljenih  imen — namesti njih se rabijo ali
glagoli ali prilogi ali narečja. Postm. „ Vse stvari oznanujejo božje
veličastvo, božjo moč, ljubezen in dobrotljivost,® ni dobro —■ boljše
je: „Vse stvari oznanujejo, da Bog je veličasten, mogočen, ljubeznjiv
in dobrotljiv.® Namesti: „Človek majhne velikosti in lepe rudeče barve,®
se reče: „Človek majhen in lepo rudeč.® Namesti: „Množica ljudstva,®
se reče: ,, Mnogo ljudi,® itd.— Tudi raba priložajev ni za kateketički
jezik, postm. „Pridši na oljsko goro in padši na svoje kolena je molil.®

3. Naj se varuje, da ne bo stavkov preveč prirezaval,  ne preveč
zabuhlo  govoril ali kopičil rodivnih padezev  verh eden druzega; otroci
bi ga težko razumih. Postm. „U veliki četertek že u noči se vzdigne
iz Jeruzalema velika derhal sodnih lilapcov, bričev, vojakov, pismarjev,
farizejev in druge take soderge, in pod vodstvom Judeža Iškarjota,
izdajavca, hinjavca in brezvestnega hudobneža gre na oljsko goro
nad Jezusa.®

4. Tudi ni prav, ako bi upotreboval mnogo enakih besednih ple¬
men,  sosebno glagolov  eden za drugim. Postm. „Pilat je pustil Jezusa
šibati, zasramovati, pred Herodeža gnati, s ternjem kronati in po¬
tem križati.®

111. Kake besede in izraze ima upotrebovati, kako jih razpostavljati,

skladati in vezati 1

U obče bi se lahko reklo, da kateket ima tako govoriti, kakor
otroci govorč, to se pravi, le take besede sme rabiti in take izraze,
ki so znani otrokom, in tako mora razpostavljati jih, tako skladati in
vezati, kakor otroci imajo navado — posebej pa se ima deržati sle¬
dečih pravil:

1. Otroci, kar zadeva besede in izraze, so siromaki in ubogi na
njih, in šo teh, kar jih imajo, ne znajo ne vredovati ne vezati; za-
tegadel se besede smejo jemati le iz njih zaloge.  — Ako pa se vzame
kaka druga beseda, ali se hoče rabiti ir drugem pomenu, se prej ima
razjasniti jim.

119

2. Besede, ki so otrokom znane, zadevajo večdel le čutne  in vidna
predmete, le predmete iz njih delokroga,  in namesti besedi, ki po-
menjajo notranje dušno stanje, npotrebujejo sploh le take, ki zazna¬
mujejo vunanje djanja ali vidne prikazke. Tako tudi naj kateket ravna.
Postm. namesti: „vstrašil se je,“ naj reče: tresti se je jel na vsem
životu — namesti: „greva ga,“ naj reče: serce ga boli zavoljo grehov
svojih — namesti: „jezen je,“ naj reče: gerdo ali črnerno se derži, itd.

3. Ravno to velja tudi o občnih  in posnetih  izrazih — otroci jih
upotrebujejo le malokedaj in večdel le predmetno govore. Kateket naj
jih posnema, in namesti: „Bog skerbi za vse stvari,“ naj reče: Bog
skerbi za vse, kar je ustvaril; ali: Bog skerbi za človeka, za tiče, ribe
in vso živad. Namesti: „Bog naj modrejši,“ naj reče: Bog, ki je vse,
nebo in zemljo tako lepo vravnal. Namesti: „lakomnost, požrešnost,"
naj reče: lakomen, požrešen človek, itd,-

4. TJ kateketičkem poduku se mora vse ravno tako razkladati,

kakor je u resnici  se zgodilo, in se mora govoriti u kratkih, enojnih
in pregovorom podobnih stavkih. Ako se kaj pripoveduje, naj so na¬
peljujejo ljudje govoreči, in naj se popisujejo vsekrat okolišine časa in
krajev. Takole postm. „U nekem kraju sta bila dva kmeta. Imela sta

mnogo otrok. Juri je bil bogat, in ni hotel svojih otrok u šolo po¬
šiljati. Rekel je, d^i lahko brez šole živijo. Radi so otroci doma

ostali, pa tudi niso nič znali. — Marko je bil siromak. Za otroke je

imel veliko skerb. Pridno jih u šolo pošilja. Kapljo vina si ne kupi,
da plača za otroke šolski denar. Bos po leti hodi, da po zimi otroke
za šolo obuje. — »Ljubi otroci!" je Marko večkrat djal; „blaga vam
nimam dati. Dote za meno ne bote dobili. Le skerbno se učite,
pridni bodite. Bog bo za vas skerbel. Ce bote pametni, bote tudi
srečni." Taka je tudi bila — itd. kakor bere se u „ Malem berilu za
pervošolce. u  Ljubi kateketi! berite in prebirajte to lepo knjižico; iz
nje se bote naj prej in naj gotoviše naučili, kako mora se z otroc-
rni govoriti.

§. 77. Sredstva, otroškega jezika se privaditi.

Težko je kateketu, ki je trudil se toliko let po šolah, se pečal
vseskoz z znanstvenimi rečmi in se privadil že znanstvenega jezika,
tako govoriti u svojem poduku, da otroci in priprosto ljudstvo ga
lahko razumevajo — mnogo si u tem oziru glavo ubijati, mnogo pri-

120

zadevati mora. Zategavoljo se nadjamo, da bomo vstregli kateketom,
ako naznanimo tu nektere sredstva, po kterih zamorejo se privaditi
otroškega jezika. Sledeče so:

1. Kateket naj pridno bere sv. pismo,  zlasti pa sv. pismo starega
zakona. Ni morda knjige pisane u tako priprostem in lahko razumlji¬
vem jeziku, kakor so nektere svetopisemske knjige. Stavki u njih so
tako kratki in tako enojno vezani, da dozdeva se človeku, kakor bi
bile spisane nalaš za priproste ljudi in neučene.

2. Naj marljivo bere tudi druge knjige,  ki so u otroškem jeziku
pisane, kakoršne so postm. u nemškem Gruberjeve  katekeze in skorej
vsi spisi rajnega Tilna Jajza;  u slovenskem že zgorej omenjeno Malo
berilo, Keršansko devištvo, Živlenja  srečen pot, Blaže in Nežica u ne¬
deljski šoli,  itd.

3. Naj se rad pomenja ž otrocmi,  in naj skerbno pazi in gleda
na besede in izraze, ktere npotrebujejo — kakor tudi na stavke, kako
jih vežejo. Otroci vendar ne smejo vediti, da se opazujejo in da se
gleda na njih govorjenje; sicer obmolknejo in se odtegnejo.

4. Naj se pridno vadi u sostavljanju katekez,  in naj se zraven mar¬
ljivo ozira na otroški jezik. Kdor sosebno izzaeetka pridno piše svoje
katekeze — kdor znabiti naprosi tu in tam kakega izurjenega kateketa,
da jih pregleda, presodi, in koder je treba poprftvi, bo gotovo veselo
napredoval in veakal lep sad svojega truda.

5. Naj pridno opazuje, ali so učenci razumili njegove katekeze  ali
ne, in ako najde, da zavolj njegovega premalo priprostega jezika ga
niso razumili, naj bo u prihodno bolj skerben, naj govori bolj enojno
in bolj poljudno, in ravna naj sploh po pravilih, ktere smo naznanili
u poprej šnem odstavku.

6. Naj rad tovaršuje  z umnimi in prebrisanimi kateketmi, in naj
se posvetuje in pogovaija z njimi, kakor pride priložnost, zdaj čez to
zdaj čez uno kateketičko zadevo.

§. 78. Kateketički jezik ima biti živ.

Govor katehetov je živ, ako govori tako jasno in vidljivo, da
učenci tako rekoč bi lahko z očmi vidili in z rokami tipali, kar jim
razlaga. Živiši ko je govor, globeje veedel sega u serce, močnejše se
vnemajo čuti in zvestejše poslušajo učenci. Kjer pa živosti u govoru

121

ni, poduk malo tekne, učenci neradi poslušajo in kmalo zevajo od
dolgčasa. — Govor, ki ima živosti premalo, imenuje s e pust;  ako nima
nobene, je mertev;  ako pa ima je preveč, je blebetast.

Pridgarji oživljajo svoj govor po raznoterih potih in načinih. —
Včasih rabijo slične izraze,  postm. brezdno pogubljenja, luč svete vere,
cvetlica sramožljivosti, tema nevednosti—včasih u svojih izrazih posne¬
majo naravo,  postm. razujzdanec brenči od veselja do veselja; marsi-
ktera se napravi, da vse šumi na nji in se bliska; zablisknulo se mu
je u glavi; zagromi nad njim in zaropota, da je groza in strah, itd. —

Marsikrat vezi izpuščajo,  postm. so ga vjeli, zgrabili, zvezali, gna¬
li— ondi kjer je Jezus živel, učil, terpel, umeri, itd. marsikrat pa vezi
kopičijo,  postm. in so ga zasramovali in tepli in bili in pljuvali u nje¬
ga — kdor ubogaime dava, ali kako žlico kuhe ali kako pest moke ali
pšena ali sočive ali kaj druzcga enakega, itd. — Kmalo govore u iz-
klikih, kmalo u oprašbah; enkrat se vzdigujejo od nižjega razumka do
višjega, počasi in stopnjama, rekel bi, kakor škorjanček, ki milo pre-
pevaje vedno više ferfra; drugikrat sopet padajo od visoČine razumka
do posameznih predstav, kakor oblon, šemi zdeva, ki spušča se iz viso¬
kega neba na nizko zemljo, itd. — Da je prav, oživljati verski poduk
u pridgah in pri odrastlih kristianih po teh in enakih potih in načinih,
menda ne bo nikdo tajil; saj je Jezus sam tako ravnal in u svetopisemskih
knjigah najdemo mnogo takih izgledov -— ali vse drugač je pri poduku
otrok. Njih razumevna moč je slaba, zaloga njih izrazov in razumkov
silno pičla; zategadel poti in načini, po kterih prigdar oživlja svoj
govor, niso za kateketa — on si mora drugae pomagati.

On mora znati enojno, jasno in določno govoriti,  dolgih in zaple¬
tenih stavkov;  kakor bilo je večkrat že omenjeno, se ogibati  kolikor je
moč — ogibati se tudi občnih  razumkov in posnetih  besed, in nado-
mestovati jih s posameznimi predstavami in s predmetnimi izrazmi. On
mora vpletati med svoj govor zdaj kako povest,  zdaj kak pregovor;  tu
kak izgled,  tam kako priliko;  umevno gibati  svoje roki in svoje oči,
in ali povzdigovati svoj glas,  ali padati ž njim, kakor predmet nanaša.
On mora znati, kakor navadno se reče, svojim uČencom na serce govoriti,
in izbujati razne čute  u njih, čute veselja in žalosti, nade in straha,
ljubezni in gnusobe, itd. Ako tako ravna, ga učenci gotovo radi in
pazljivo poslušali bodo.

122

g. 79. Kateketicki jezik ima biti dostojn.

Kakoršen predmet, takošen ima biti jezik, ki ga razklada. U kate-
ketičkcm poduka se razklada predmet, kije toliko visok, važen in svet,
da nihče ga vredno popisati ne more — sveta vera namreč, edino-
zveliČavna kristiansko - katolička vera; zatorej mora tudi govor kateketov
primeren biti visokosti predmeta, kterega uči, in primeren njegovemu
visokemu in svetemu poklicu. To tirja izgled Jezusov,  kteri, dasiravno
zamesil je med svoj poduk marsikaj iz vsakdanjega živlenja, vendar
nikdar ni izustil kake štoraste ali nespodobne besede, timveč je vselej
lepo in pošteno govoril. To tiija mladina,  ktera se podučuje, ki je
večdel še vsa nedolžna, in se torej skerbljivo varovati mora, da na
pobožnosti svoji ali sramožljivosti ne terpi kake škode. To naposled
tiija sveta vera  sama, ktera bi imela biti slehernega Človeka naj dra¬
žile blago in naj žlahniši biser — Bog vari tedej, skruniti jo z gerdimi
ali nespodobnimi besedami!

Kar zadeva to lastnost kateketiekega jezika, naj kateket ravna
po sledečih opombah :

1. So kateketi, ki ravnajo se preveč po ljudeh, in bi radi tudi
prav poljudno govorili; ali žalibog! mnogokrat zagazijo tako hudo, da
oblatijo  sebe in sveto vero, in kvasijo  in bledejo sirovo  in nezarobljeno,
da malokdo hribovcov tako. To ni prav, marveč je graje vredno. Naš
jezik je bogat zadosti, in ima za vsako predstavo in vsak razumeli
lepih izrazov dovelj ; zatorej proč iz kateketiekega poduka z vsimi be¬
sedami, ki so umazane, prenizke ali nedostojne, in bi napominjale lahko
kaj ostudnega ali nespodobnega. Nedostojni postm. bi bili izrazi: svet¬
nikom noge lizati, u cerkvo capljati, k spovedi se zagnati, hudiča
ogoljufati, itd.

2. Kavno tako varen ima biti u volitvi pregovorov in prilik.  Po-
hujšljivih, povaljanih in sploh takih, ki najdejo se na vsakih ulicah ali
ve že vsak pastir za nje, ne sme rabiti. Postm. Gospoda sama sebi
oči ne izkljuje; uradnik, ukradnik; dela ž njim, kakor svinja z me¬
hom ; žre kakor volk, pije kakor krava, itd.

3. Ogibati se je treba burk , norčarij  in sploh vsili šal,  sosebno
pa takih, ki so med priprostim ljudstvom u navadi; tudi zabav, psovk,
gerdih priimkov  in kar je drugih žaljivnih izrazov; postm. „cepec, ko¬
zel, prešič,“ itd. pa tudi prilizovati se ne sme, postm. „Tako lepo de¬
kle mora tudi lepo odgovoriti,“ itd. — Pred nekimi 200 letmi so du-

123

hovniki hudo zašli, so na prižnicah večdel le basni pravili in burke
uganjali, in gotovo mnogo na vesti imajo, da ljudje so jeli zasmehovati
duhovski stan, in ž njim vred tudi sveto vero.

4. Naj upotrebuje, kolikor je moč, le občno znane besede in izraze;
takih pa, ki najdejo se in razumevajo le u tem ali unem kotu, se
ima ogibati. Sicer pa se tako ve, da u kateketiekem poduku se mora
■pravilno  govoriti, in varovati se skerbno vsih slovničkih pogreškov.

§. 80. Verski in cerkveni jezik.

Verski nauki, ki razlagajo se u kateketiekem poduku, se zajemajo
ali iz svetega pisma ali iz ustnega izročila, kterega sveta mati kato-
lieka cerkva Čuva u svojem krilu. Ali svetopisemski in cerkveni jezik
u obče in u posameznih izrazih se močno razlikuje od jezika naših
Časov in krajev; kajti sv. pismo bilo je pisano pervotno za izraelsko
ljudstvo, ktero je se razločevalo od nas u mnogih ozirih kakar noč
in dan.

Mnogo teh svetopisemskih izrazov je tudi sveta cerkva si osvojila,
ter jih rabi še dan današni; nekaj zato, ker so že sami na sebi ča¬
stivredni, in u zaznamljanje verskih resnic jako dobri in pripravni; ne¬
kaj pa tudi, da pride se u okom napenemu ali krivemu porazumljenju,
ktero bi clo lahko se pripetilo, ko bi se vedno nove besede kovale. In
ker je o poznejih časih večkrat se prigodilo, da bogoslovci so smisli
(idee) novega modroznanstva na versko polje presajevali; in ker krivo¬
verci so verske nauke dostikrat krivo in po svoji glavi sukali in tolma¬
čili, je bila cerkva primorana, u zaznamljanje posebnih verskih resnic
določiti posebne besede in izraze. Ko bi ne bila tega storila, bi bile
vstale strašne homatije in zmešnjave, in prepirov bi ne bilo konca ne
kraja. — Po tem takem pa se je nasnoval in ustanovil poseben verski
in cerkveni jezik, pod leterim razumevamo besede in izraze, Mere so upo-
trebovali pisatelji svetega pisma in sveti cerkveni očetje, in jih sveta
katolička cerkva u zaznamljanje verozakonskih in djanskih resnic upo¬
trebuje Se dan danaSni.  Taki izrazi postm. so: katoličko, presveto resno
telo, presv. Trojica, odpustek, vice, evangelj, občestvo svetnikov, itd.
Z verskim in cerkvenim jezikom pa se ne sme zamenjati bogoslovni
šolski jezik,  kterega so skovali in rabili posamezni bogoslovci ali ga ra¬
bijo še zdaj; cerkva vendar ga ni nikdar poterdila, Sem spadajo izrazi;
oziravne, naravne, moralne lastnosti božje, itd.

124

Bogoslovni šolski jezik, ki si izposojuje izraze in besede zdaj od
te zdaj od une modroznanske šole, se pogosto spremenja, zaderžuje
u sebi mnogo znanstvenih izrazov in je za otroke previsok; zatorej se
tudi od njega u kateketičkem poduku clo nič u misel jemati ne sme.
Drugač pa je z verskim in cerkvenim jezikom — on se ne spremenja,
timveč ostaja vedno enak in se tudi u katekizmu nahaja; zategadel se
ima rabiti tudi u kateketiekem poduku in se mora razjasnovati otrokom.

§. 81. Verski iti cerkveni jezik se mora u kateketič-
kem poduku pridno razjasnovati.

Verski in cerkveni jezik ima mnogo nasprotnikov, ki ga napadajo
z vso močjo, in bi ga radi popolnom iztrebili iz katetičkega poduka,
rekoč: „Cimu otroke mučiti, čimu jih pehati z neznanimi besedami in
nenavadnimi izrazi, ker vadnih in znanih dovelj imamo? druzega nič,
kakor preseda jim naposled verski poduk in vera.“ — Bes je sicer in
ne da se tajiti, da marsikaka nenavadna beseda verskega in cerkvenega
jezika bi se dala s kako navadno nadomestiti; res je tudi, da nespa¬
metno je, kedar ni nobene potrebnosti, otroke pekliti s ptujimi bese¬
dami in nenavadnimi izrazi: ali ravno tako gotovo je in dognano, da
verski in cerkveni jezik je s kateketičkim podukom tako tesno zave¬
zan, da se nikakor iztrebiti ali odstraniti ne more. Kdor bi dvomil nad
tim, naj prevdari sledeče opombe:

1. Koliko besedi in izrazov verskega in cerkvenega jezika se u ka¬
tekizmih  nahaja, in so tako po širokem znani in pri ljudeh u navadi,
da ni mogoče odstraniti jih — in ko bi se dali odstraniti, bi mnogo¬
krat namesti njih nobenih primernih ne našli! Postm. zakrament, evan-
gelj, katekizem, apostolsko, itd. Samo dobro rasjasniti se imajo, zato
ker je treba jih iz glave se učiti.

2. U pridgah in u Jcristianskem nauku  za odraščene se upotrebu-
jejo dostikrat besede, ki so iz verskega ali cerkvenega jezika vzete;
ali ker bi preveč mudno bilo, se redko redko razjasnujejo. Ko bi tedej
dečkov in dekličev u kateketičkem poduku s takimi besedami in izra-
zmi ne soznanjali, bi no umeli besede božje, kise razlaga u pridgah in
u kristianskem nauku, bi ne imeli veselja poslušati in tudi dobička ne
veliko. — Še zdaj mi na misel hodi, kako sem majhen deček na strani
svoje rajne matere poslušal u cerkvi božjo besedo, ko so duhovnik na
prižnici nekokrat rekli: „Tako govori Ciprian,“ „tako uči Krizostom,"

125

sem mislil in mislil sam pri sebi: Kaj nek mora to biti „ Ciprian ,“ kaj
»Kvizostom ,“ iii med tim zamišljenjem sem preslišal znabiti naj važ-
niše resnice. — ?

3. Marsikake besede verskega in cerkvenega jezika se nahajajo
menda u sleherni molitveni  in pobožni knjigi,  ker ni lahko popolno se
jih ogniti. Ko bi torej te besede ne razjasnovale se u kateketiČkem
poduku, bi ne mogli upotrebovati takih knjig, kar bi bila velika škoda,
ker so zlasti priprostim ljudem mnogo mnogo koristne.

4. Vsako vekse družtvo  ima u zaznamljanje družtvenih zadev svojo
posebne besede in izraze, kterik njegovi udje kakor vedeti, tako tudi
upotrebovati morajo, da se med seboj lahko pomenjajo, in ložje eden
druzega umejo. Zato morajo tudi otroci, ki so udje svete cerkve, ktera
je naj vekše družtvo na svetu, soznanjati se s cerkvenim jezikom; sicer
bi lahko prigodilo se, da bi ne umeli naj važniših naukov, ali da bi
se z drugimi soudmi pomenjati ne mogli. — Ker pa samo vediti
besede in izraze verskega in cerkvenega jezika otrokom malo pomaga,
se razumeva samo od sebe, da je dolžnost kateketova, skerbno raz¬
lagati jih in naznanjati pridno njih razumek in pomen.

5. Ako naposled besede in izraze verskega in cerkvenega jezika
nepristransko presodimo, se bomo prepričali brez posebne težave, da so
tako primerni  in toliko dobro odbrani,  da menda ni mogoče boljših
ali enakih najditi.

§. 82. Kako razjasnovati vei'ski in cerkveni jezik?

Ker odgovor na to ni tako lahek, da bi naravnost reči zamogli:
Takole se razjasnuje •—■ moramo prej se ozreti na vire, iz kterih se
jemljejo besede in izrazi verskega in cerkvenega jezika. Jemljejo se:

1. Iz p tujih jezikov,  postm. Mesia, mamon, aleluja, hosana, itd.

2. Iz modroznanstva,  postm. bitstvo božje, beseda (logos), itd.

3. Iz dogodivščine,  iz cerkvenih navad, običajev  starih krajev in
narodov, in raznih okolisin  pervili kristianskih časov, postm. jagnje
božje, velikanoč, advent, cvetna nedelja, svečnica, itd.

4. Marsikake besede in izraze, zlasti u zaznamljanje svetih skriv¬
nost ali tajnih resnic je ustanovila sveta katolička cerkva,  postm. pre-
sv. resno telo (ne „truplo“); Bog sv. Duh izhaja (ne „ izvira") od Boga
Očeta in Boga Sina od vekomaj, itd.

125

5. Marsikake besede so posnete od čutnih  predstav, in prenesene
na nadčutne, postni, vstajenje mesa, božje kraljestvo, vsakdanji
kruh, itd.

Na tote petere vire naj kateket se ozira, ako je treba tolmačiti
to ali uno besedo verskega in cerkvenega jezika, in sicer:

1. Ako pride na versto kaka beseda, ki je vzeta iz ptujega jezika,
naj se nje pomen kratko naznani, in ako je mogoče, se pristavi in
pove kaka enaka beseda iz maternega jezika. Postm. Namesti „Mesia a
se reče „ odrešenik namesti T mamon u  se reče »bogastvo namesti
„Kristus “ — »pomaziljenec,  “ itd.

2. Ako je treba tolmačiti izraze, ki izvirajo iz modroznanstva,  ni
boljšega, kakor zamenjati jih z drugimi enakimi izrazmi iz maternega
jezika. Ko bi kateket hotel priti vselej do njih dna, koliko zlatega
časa bi stratil brez potrebe! Postm. „ bitstvo božje*  se razjasnuje, da se
toliko pravi, kakor vse lastnosti božje skupej. „ Beseda  je meso po¬
stala,“ je vse eno, kakor: Bog je človek postal.

3. Izvirajo izrazi iz dogodivščine,  ali iz običajev  in šeg  nekdanjih
časov, imajo zadevajoči običaji kratko in dobro se razložiti, tako da
otroci vidijo, kaj pomenja ti ali uni izraz. Postm. zakaj se perva po-
velikonočna nedelja imenuje bela nedelja — zakaj perva pred veliko-
nočjo cvetna nedelja—zakaj Jezus jagnje božje — kaj se pravi: „Tebi
bom dal ključe nebeškega kraljestva"—kaj: „Kar bote odvezali, bo od¬
vezano , in kar bote zavezali, bo zavezano," itd. zamore razjasnuti le
tisti, kteremu so nekdanje judovske in cerkvene šege dobro zanane.

4. Kar zadeva svete skrivnosti  ali tajne verske resnice,  postm.
duhovno prerojenje, presv. trojice, itd. kateket mora silno varen biti,
da besede ali izraze razlagaje ne pokvari dotičnih svetih resnic, in ne
zapelje učencov u krive predstave; zlasti ker je marsikrat silno te¬
žavno, najditi njih pravo korenino. Naj boljše menda je, ako se raz¬
jasni skrivnost, kolikor se razjasnuti da, se pokaže nje blagonos-
ni upliv u zadeve naše, in potem se sklene in reče: „Nauk, kte-
rega sem vam ravno razjasnul, se imenuje takole—.“

5. Ako nahajajo besede, ktere pomenjajo kaj čutnega  ali telesnega,
pa se upotrebujejo za nebeške  in nadčutne  predstave ali predmete, mora
najprej njih naravni pomen na znanje se dati, in potem še le sledi
njih slični pomen. Postm. Jezus je luč sveta,  bi dalo znabiti takole
se razjasnuti: n  Luč temo razganja, raz vetijuje vse okrog sebe in ogreva:

127

tako tudi Jezus preganja nevednost iz naših duš, razsvetljuje svojimi
naukmi naš um, in ogreva naše serca k dobremu — zato se imenuje
luč sveta.*

Vse te vodila kažejo, da je silno mudivno in mnogokrat tudi ne¬
malo težavno, razjasnovati verski in cerkveni jezik— da je treba mno-
gostranih vednost in bistroumne glave, ako hoče kateket svojo nalogo
srečno in blagonosno doveršiti, in takove izraze otrokom umevno iz¬
jasniti. Vidi se pa tudi iz teli opomb, da bi ne bilo pametno, raz¬
jasnovati u kateketičkem poduku clo vse besede verskega in cerkve¬
nega jezika; timveč prav in modro je, ako se izpuščajo: 1. vse besede,
kterih u katekizmu ni, 2. ktere se navadno ne upotrebujejo u pridgak
in kristianskih naukih, in 3. ktere večdel rabijo se samo u visokih
šolah, postm. dogmatičko, moralno, itd.

Naj več ležeče pa, kakor bilo je že omenjeno, je na tem, da
kateket vse besede brez izjemka in vse izraze jemlje in razjasnuje
u tistem pomenu, u kakoršnem jih mati katolička cerkva jemlje in
rabi, — ker le ono je resnično in prav za prav katoličko,  kakor
govori sv. Vincenci Lerinski, kar so vselej, kar so povsod, kar so vsi
verniki verovali.  Postm. kako napčno bi bilo, ko hi kateket stavek:
„ Vera je krepost od Boga u nas vlita, “ razjasnul rekoč: Ako veruješ
vse, kar ti duhovniki pripovedujejo od Boga in njegove svete volje,
tačas se pravi, da Bog vlil je vero u te. Takovo razjasnenje bi ne
bilo katoličko, timveč krivoversko in pelagiansko.

V. Členek.

Od kateketičke ucbe.

§. 83. Lastnosti dobre ucbe sploh.

Koliko je ležeče na dobri učbi, učitelji vsi spoznavajo. Ako je
predmet še tako zamotan, težek ali pust, naj ga učitelj le prav ober-
nuti ve, naj ga dobro zasukati zna, kmalo se izvedri, in postane jasen
in mičen. Ako pa učitelj nima prave učbe, ako ne ve, kako bi za¬
sukal predmet, od ktere strani ga prijel, naj bo sicer še toliko učen
in razumen, ne bo ničesar opravil, bo utrudil sebe in učence, se vertil
krog predmeta kakor veša krog luči, in vendar ne bo svojega cilja in

128

konca dosegel. Gotova resnica je tedej in ne da se utajiti, da na
dobri učbi visi skorej ves uspeh poduka. Dobra učba, bi smelo se
reči, je duša poduka; kjer nje ni, je vse mertvo, in ni cvetja ne
sada. — Kaj pomaga vertnarju naj boljše seme in naj rodovitniša
zemlja, ako jo obdelovati ne zna? kaj rokodelcu naj lepše orodje, ako
ne ve kako z njim u čaker hoditi? Tako tudi učitelju naj obširniše
znanosti ničesar ne koristijo, ako jih prodajati ne zna, ako ne ve,
kako jih učencom deliti.

Učba, da sme se dobra imenovati, mora imeti sledeče lastnosti:

1. Mora biti primerna dušnim zmožnostim  dečkov in dekličev, in
ozirati se ven in ven na njih razumevno moč  in na njih predvednosti.
Razkladati kaj takega, kar presega dušno moč poslušavcov, ali je za
nje pretežko in previsoko, je vse eno kakor prazno slamo mlatiti.

2. Mora biti primerna naravi predmeta,  kterega je razkladati treba;
kajti dognano je in očividno, da do vsake resnice se ne pride po
enakem potu. Kar je naši duši že prirojeno ali u nji povito leži, postm.
strah, nada, ljubezen, itd. se sme tudi iskati in se lahko najde u nji;
kar pa ni u nji, postm. členi apostolske vere, se tudi ne dobi iz nje,
naj bi se učitelj še toliko napenjal — take resnice je torej naznanjati
treba. Ako učitelj ni bistroumen, in ne ve, kedaj ima izbujavnega
načina se prijeti in kedaj podeljivnega, ako ne ve, kaj u dogodivščino
sega in kaj u okrožje razuma, bo vse zblodil, in tudi lahke nauke in
resnice namesti izjasnul le zmedel.

3. Mora biti primerna tudi cilju in koncu poduka;  ker kakor
razni so nameni, tako razni so tudi poti, priti do namena. Postm.
drugače se izobražuje razum, drugače se volja na dobro nagiblja.
Drugače se razumki razjasnujejo, drugače prave misli vsajajo. Učitelj,
ki tega ne ve, in se tudi ne prizadeva, da bi zvedel, je slab učitelj,
je mojsterskaza in bode tudi ostal vse žive dni.

4. Dobra učba mora biti tudi živa;  kajti le ogenj, le živlenje
oživlja — led pa nima živlenja ne ognja. Ako torej učitelj leno,
zaspano in ledeno govori, in se obnaša, kakor bi na pol mertev bil,
bo gotovo vidil le malo uspeha pri svojem poduku; poslušavce bo pri
njem vseskoz le zeblo u sercu, dolgčas in gnus jih bota lomila, in
prej ko bo moč, se mu bodo odtegnuli. — Kako pa se poduk oživlja,
smo že zadosti govorili tu in tam u kateketiki ; samo toliko še spo¬
minjamo, da ne po tem, ako učitelj vseskoz upije, tako da mu put

129

iz čela kaplja, ako neprenehom leta gori in doli, ali z rokama maha
ali z nogama tapta; temuč prava živost mu mora iz serca creti.

§. 84. Ktera ucba je kateketičkemu poduku nuj pri¬
mer niš a?

U obče bi lahko se odgovorilo, da kateketičkemu poduku naj pri-
merniša učba je tista, ktera se naj pridniše ozira na učencov dušne
zmožnosti  in na naravo  ali vlastitost učljivega kateketičkega gradiva.
Ker pa dušne zmožnosti katekumenov so na raznih stopnjah, ker tudi
učljivi verski nauki priraščajo iz raznih korenin, je jasno in belodano,
da kateketička učba ne sme delati ven in ven po enem kopitu, marveč
ima modro in umno se spremenjati.

Je treba razkladati predmete in resnice, kterih seme u človeški
duši že leži, vendar potrebuje pripomoge, da se izcimi, tada se ve, se
izbujavna  ali islcavna učba  rabi. Pride pa dogodivščina ali pridejo
členi apostolske vere na versto, tada bi bilo nespametno, po iskavnem
potu hoditi; marveč podeljivne učbe  se je treba prijeti. — Je treba
jasniti ti ali uni razumek, je gotovo zlagajoča  ali sintetiČka učba  naj
pripravniša. Ona skerbno zbira posamezne kose in dele, iz kterih raz¬
umek obstoji, ter jih zlaga in stika in staplja, dokler do občnega, do
razumka pride. Tej učbi ravno nasproti je razlagajoča  ali analitička
učba,  ktera u tem obstoji, da celo u kose, da občno ali razumek
u dele razceplja, in sosebno takrat kateketu dobro koristi in mu prav
hodi, kedar se prepričati hoče, ali so učenci njegovo razlago razumili
ali ne. Postm. ako rečem: „Bog je vsegavedejoČ. On ve in zna vse, on
ve preteklo, on ve prihodno, on ve naše naj skrivniše misli in želje,
zatorej ga ne more nihče goljfati“ — je razlagajoči način.  Ako pa
rečem: „Bog ve naše naj skrivniše misli in želje, on ve preteklo, on
ve sedanje, on ve prihodno, on tedaj ve in zna vse, on je vsegave¬
dejoČ" — je zlagajoči način.

Vendar teh ravno naznanjenih Čveterih učb po samem kaleket
nobene upotrebovati ne sme; timveč vse štiri mora lepo in umno dru¬
žiti, in zdaj po iskavnem, zdaj podeljivnem, zdaj zlagajočem, zdaj
razlagajočem potu ali načinu svojemu cilju in koncu se bližati. In iz
tega vzajemnega soedinjenja vsih čvetirih učb se rodi učba, ktera je
za kateketički poduk naj prikladniša in se zato tudi kateketička učba
imenuje. Pogosto in rada se pa tudi oprašavna , ali znabiti še boljše
Kateketika. 9

130

„pogovorna učba“  imenuje, zato ker kateket, naj stopa po tem ali unem
potu in načinu k svojemu cilju in koncu, svoje učence mora pridno
opraševati ali u pogovorih jih učiti, ako hoče kaj opraviti.

Kateketička uČba se sploh tudi sokratička  imenuje, dasiravno se
med seboj razločujete, in nimate druzega enakega, kakor da obedve,
ena ko druga po oprašbah ali pogovorih k svojemu cilju in koncu
stopate. — Slavnoznani gerčki modrijan Sokrat, po kterem je sokratička
učba ime dobila, je navado imel, da je lotil se najprej zmot svojih
poslušavcov, in potem še le, ko jih je overgel, je jel dotično resnico
pred oči jim staviti; kateket pa vsekrat prej resnico razjasnuje, in po¬
tem še le se ozira na njene overe, in jih ovrača in odstranuje. Sokrat
je samo iskavno učbo rabil — kateket jo sicer tudi rabiti mora, mora
pa tudi, kedar členki razodete vere na versto pridejo, na pot podeljivne
učbe se podati.

Večkrat tudi se je že primerilo, da kateketička učba se je za¬
menjala z leseno  (mehaničko) in slovničko učbo.  —• Lesena učba  so
imenuje tista, ktera oprašuje vseskoz po enem kopitu; tako namreč,
kakor stoji u katekizmu, in se ne meni za to, ali učenci kaj ume ali
ne. Pač lahko delo, kteremu je kos vsakdo, ako le brati zna, pa tudi
nobene kance koristi otrokom ne prinaša. Trudijo se in pehajo, in
nemalokrat se jim verski poduk tako studiti jame, da kar nič več od
njega slišati nočejo. Kdor je te učbe prijatelj, u resnici! on ni vreden
n kateket “ biti imenovan.

Slovnička učba  je tista, ktera zdroblja stavke u posamezne kose,
in poprašuje otroke s slovničkimi oprašbami: kdo? koga? komu? kaj?
kje? kedaj? kako? Postm. stavek: „ Jezus je tretji dan po svoji lastni
moči kakor premaganec hudiča in smerti častitljiv od mertvih vstal, “ bi
po slovnički učbi takole se razjasnuti dal: Kdo je od mertvih vstal?
kedaj je Jezus od mertvih vstal? kako je Jezus od mertvih vstaj? po
kaki moči je Jezus od mertvih vstal? itd. —■ Slovnička učba  se ime¬
nuje zato, ker nje delo je samo to, da stavke slovničko razkosuje; na
drugo pa, kakor na razjasnovanje razumkov, na prepričavanje razuma
ali na izobraževanje volje ne jemlje nobenega ozira. Ona ni ravno
slaba, in ne bilo bi prav, ko bi se zaničevala; timveč dobro bi bilo,
ko bi se po šolah tu in tam pogoje upotrebovala, sosebno kedar se
pripoveduje iz dogodivščine kaj bolj važnega. Po tem načinu namreč
se pazljivost učencov izbuja in ojstri, zgodba z vsimi svojimi okoliši-

131

nami jim stopa živiše pred oči, in ni so bati treba, da bi spregledali
kaj bitstvenega. Postni, ako sem učencom pripovedoval od bratomora
Kajnovega, večina zmed njih gotovo ni zapomnila vsih okolišin; ako
jih pa potem slovničko oprašujem: Kje je Kajn svojega brata ubil?
kako ga je ubil? s cim ga je ubil? zakaj ga je ubil? itd. jim nobena
okolišina ne bode ušla. — Se boljša pa je slovnička ucba  za posvetne
učitelje, ki so večdel le malo izurjeni u kateketički uebi, in bi torej
lahko zašli, ko bi hotli nauke in razumke, ki nahajajo se u katekizmu,
po kateketički razjasnovati. Zategadel, naj že ponavljajo poduk ali naj
pripravljajo učence na prihodni poduk, vselej bodo naj varniše stopali,
ako deržč se te učbe.

S kateketičko ali oprašavno učbo u tesni zavezi je samoslovna
(monologička) ueba,  ktera obstoji u tem, da kateket sam sebe opra¬
šuje, sam razjasnuje in sam odgovarja, da naznanja koder je treba,
vgovore in dvome, in jih tudi razrešuje in odstranuje; naposled pa po-
slušavce izprašuje čez vse, kar je bil jim razložil. — Ta učba ima
mnogo dobrega u sebi in je vredna, da jo priporočujemo prav živo
vsim kateketom, sosebno za kristiauski nauk, ki ga u cerkvi imajo;
kajti ona 1. izbuja pazljivost poslušavcov in jo obrača na razjasljivi
predmet, 2. stopa u okom budalastemu in smešnemu odgovarjanju,
3. se bliža po naj krajšem potu in brez vsih ovinkov do svojega cilja
in konca, in 4. postavlja nauke in resnice svete vere ukratko pred
oči in jih vtisnuje globeje u serce.

Vendar ni ravno tako lahko, kakor se dozdeva marsikakemu, po-
prijazniti se s to učbo; timveČ je treba marljivo brati dobro izdelane
katekeze, in več časa in mnogoternato se vaditi. Umetnost te učbe ne
obstoji samo u tem, da kateket zna stavljati oprašbo za oprašbo; marveč
u tem, da zna gradivo dobro snovati, dobro razdeljevati, da ne skaka
neredno od resnice do resnice ali od razumka do razumka, ampak da
stopa dosledno in po naravnih postavah, in pelje učence svoje po naj
krajšem potu kje, kjer jih hoče imeti.

§. 85. Prednosti kateketičke ali oprašavne učbe pred
neprenehljivim govorom.

Ker u pogovorih učiti je mnogo težiše, kakor n neprestanem ali
neprenehljivem govoru, in ker nekteri kateketi otroke opraševaje so
zares se zgubili u razne otročarije in bedarije, ni malo kateketov, ki

9 *

132

terdijo, da u verskem poduku je zmirom bolje, akromatiČke ali po-
deljivne učbe se deržati, to se pravi, neprenehljivo razkladati in ne-
pretergano govoriti, in potem, ko je predmet ali nauk že popolno se
razjasnili, po potu oprašavne učbe ga samo ponavljati. — Da tudi po-
deljivna učba, ali neprenehljivo razjasnovanje in nepretergano govorjenje
ima svojo dobro stran, in se laliko rabi z dobrim uspehom sosebno
u podučevanju odraščenih, kterih dušne zmožnosti so precej že raz¬
vite, ki so vajeni misliti in lahko več Časa na eno in ravno ti¬
sto reč pazijo, se ne more tajiti — da sme se upotrebovati tu in tam,
vendar le redko tudi u kateketičkem poduku, bo menda vsakdo do¬
pustil ; navadno vendar je pri podučevanju otrok kateketička ali po¬
govorna učba zmirom višje cene vredna, kakor neprenehljivo govorjenje,
in sicer po sledečih ozirih:

1. Le po potu kateketičke učbe je mogoče prepričati se od pred-
vednost  učencov, od pičle ali bogate zaloge njih predstav  in razmikov,
in izvediti, na kak’ visoki stopnji je njih dumo razvitje,  in po tem se
ravnati u svojem poduku. Ako pa kateket vseskoz le sam govori,
svojim učencom ven in ven le razlaga in razjasnuje, in jih le redko-
krat kaj izprašuje ali pa nikoli, kako bi zamogel presoditi njih dušne
moči? — clo lahko bi se primerilo, da bi jim kaj takega pripovedoval,
kar je previsoko za njih plitvo in slabo glavo, in presega njih razu-
mevno moč.

2. Le po potu kateketičke učbe, po kteri se pridno izprašuje, je
kateketu mogoče prepričati se, ali so učenci razlagane nauke in res¬
nice prav iu dobro razumih ali ne,  in ako najde tu ali tam kaj po¬
manjkljivega, lahko pripomoguje. Ako pa kateket vedno samo razklada
in uči, in na opraševanje pozabljivši neprenehoma razjasnuje in le sam
govori, se mnogokrat prigodi, da učenci zaslišanih naukov ne ume in
zaostajajo, ali pa si snujejo napčne predstave in krive razumke.

3. Pri upotrebovanju kateketičke učbe učenci vedno mislijo, zdaj
zdaj bi znali oprašani biti; zatorej so tako rekoč prisiljeni, poslušati
pridno in pazljivo,  in so sploh manj raztreseni, kakor pri podeljivni
učbi, pri kteri samo kateket govori, učenci pa svoje misli lahko po
svetu pošiljajo, in jih obešajo zdaj na to zdaj na uno reč.

4. Pri kateketiČki učbi učenci ne piešajo  tako hitro, ker pri vsaki
opraŠbi njih misleča moč nekoliko lahko počiva —■ kar pri nepre-
nehljivem govoijenju ni mogoče.

133

Akoravuo pa oprašavna učba, Če jo primerjamo s podeljivno,
višjo ceno ima, se vendar tudi ta zanemarjati ne sme —- tudi ona,
kakor je bilo že omenjeno, ima svojo sončno stran, in kateket, ki
spoznava svojo blago nalogo, in hoče doseči cilj in konec kateke-
tičkega poduka, se nje popolno ognul nikdar ne bo, marveč bo rabil
obedve u modrem soglasju in kakor mu kaže predmet ali nauk, kterega
razlagati misli.

§. 86. Od opraševanja sploh.

Da kateketička učba dobro, spešno in srečno izhaja, je treba dveh
reči. Pervič je treba znati dobro opraševati,  in drugič je treba znati
dobivane odgovore dobro porabljati.  Kdor teh dveh reči ne zna in ne
umi, slavnega imena u kateketičkem poduku dosegel nikdar ne bo.
Ali znati dobro opraševati ni ravno lahko, timveč je umetnost, ki se
dobi še le po mnogoletni vaji in po dolgem trudu in prizadevanju,
in brez dvombe je težje, dobro opraševati, kakor na dobre oprašbe
prav in dobro odgovarjati. Koliko kateketov je, ki ne gledajo, koga
imajo pred seboj, učence namreč, kterih dušne zmožnosti so sploh
slabo še razvite, ter jim stavijo dostikrat oprašbe, na kterc bi oni
sami težko težko dali kak odgovor —- zategadel je treba, da od stav-
ljanja oprašb zdaj nekoliko govorimo.

Oprašati  se pravi, koga tako nagovoriti, da naj to, kar smo izu¬
stili, poterdi ali odreče, ali pa, da naj to, kar manjka u našem govor¬
jenju, pove in dostavi. Postm. opraŠba je : „Iz česa je Človek?“ oprašba
je: „ali so vsi angelji ostali u gnadi božji?“ itd. — Oprašbe.so nad
vse važne  u kateketičkem poduku; one namreč 1) ogledavajo zadeva¬
joči predmet od raznih strani, in ga obračajo in razjasnujejo  tako
dolgo, dokler ga učenci razumijo; 2) izbujajo pazljivost  učencov in jo
tudi obderžujejc; 3) spominjajo  učence naukov in resnic, ktere so jim
razlagane bile; 4) izbujajo u njih duši predstave in razumite,  ali Če so
jih znabiti že imeli, jih razjasnujejo; in 5) soznanjajo učence z novimi
besedami in izrazmi. Iz tega se vidi, kako velcvažne so oprašbe u ka¬
teketičkem poduku, le žalibog! da dobro opraševati znati je sklenjeno
s tolikimi težavami.

Da bo pa kateket prav in primerno opraševal, mora:

1. Gradivo, kterega je razkladati treba, imeti ne le u glavi,  timveč
u mezincu kakor pravijo — ako ga nima, bo gotovo slabo izhajal.

134

2. Mora znati vsak nauk in vsako resnico tako oberniti  in zasu¬
kati, da prikazuje se učencom vsikdar tista stran, ki je naj miliša, naj
bolj vabivna in naj globeje sega u živlenje, u naše časne in več¬
ne zadeve.

3. Mora znati svoj poduk oživljati,  kakor mu kaže, ali po iz-
gledili in povestih, ali po prilikah in prispodobah, ali po pregovorih
ali po kakem drugem potu in načinu.

4. Mora znati eno in ravno tisto oprašbo staviti z raznimi be¬
sedami,  enkrat s temi, drugikrat z drugimi — le ne zmirom po
enem kopitu.

5. Cilj in konec  poduka mu mora ven in ven pred očmi biti —
zgubi njega, se mu godi kakor popotniku, ki gre po noči u kak ne¬
znan kraj in mu na enkrat luč ugasne.

6. Ako učenci svojimi nespretnimi odgovormi uhajajo na stranske
pote, mora znati zavračati jih na pravo pot,  in jih umno in modro
voditi od posameznega da občnega, od čutnega do nadčutnega, od
uspehov do uzrokov, od sredstev do cilja in konca, od prikazkov do
bitnega, od delov do celega, itd. — Verh tega kateket mora znati
zdravo in dosledno misliti, mora dobro poznati svoje učence in njih
dušne zmožnosti, biti vajen otroškega jezika in uriti se marljivo u stav-
ljanju oprašb. On mora na vsak nauk dobro se pripraviti, —■ že do¬
ma prevdariti, kaj bode u šoli učil, in zapisati si bolj imenitne oprašbe.
Po dokončanem nauku mora pretresati odgovore svojih učencov, da vidi,
zakaj mu je to šlo dobro od rok in zakaj mu uno spodletelo. Naposled
mir je treba poslušati dobre katekete in učitelje, ali pa saj brati dobro
izdelane katekeze, in ravnati se po njih kolikor je mogoče. — Vendar
preveč se siliti in brez pomislika posnemati vse, kar sliši ali bere, tudi
ni prav. Umen človek posnema le to, kar je za dobro spoznal.

§. 87. Lastnosti dobre oprašbe.

Dobra oprašba mora imeti petere lastnosti; mora biti jasna, do¬
ločna, kratka, lahka in dostojna.

1. Jasna je oprašba,  ako so besede, iz kterih obstoji, učencom
dobro znane, rabljene u pravem pomenu in tako sostavljene, da vidijo
brez vse težave, kaj se praša, ali kaj od njih zvedeti in slišati hočemo.
Postm. ako kateket praša: „kakošno bitje je človek?" ali: „kajjenaš

135

cilj in konec ?“ ni tako jasno, kakor če bi prašal: „iz česa obstoji
človek?" ali: „zakaj je Bog človeka vstvaril?“

2. Določna je oprašba , ako se samo eden pravi odgovor na njo
dati zamore. Postm. prašati: „Kamo grejo ljudje ob nedeljah?" ni do¬
ločno; dete namreč bi lahko odgovorilo: „u kerčmo, na božjo pot,
na ples, itd." prašati torej bi se moralo: „Kamo grejo ob nedeljah,
da Boga molijo?" Nedoločno bi bilo prašati: „kakošno je naše telo?"
„kakošni čudeži so se godili?" itd. — Kateket vendar te lastnosti ne
sme zmirom po enem merilu meriti, timvee mora pridno se ozirati na
predvednosti učencov in na njih dušno razvitje; ker se lahko primeri,
da oprašba je za izobraženega ali učenega človeka dovolj določna, za
priprosto ljudstvo pa in otroke nikakor ne velja.

3. Kratka je oprašba,  ako obstoji iz ravno toliko besedi, ne

več ne manj , kolikor jih je neogibljivo potrebno, da nas učenci lahko
razumijo, kakoršne so: „Ktere so naj imenitniše stvari božje? kaj

so angelji? zakaj je Bog angelje stvaril?" itd. — Se vtikajo ne¬
potrebne besede ali enako-pomenljivi izrazi u oprašbo , se učenci
lahko izblodijo; se pa upotrebuje premalo besedi, težko razumijo,
kar se praša. KratkoČi nasproti bi bilo prašati: „Kdo je ustvaril
romeno sonce, belo luno, svetle zvezde, cveteče rožice...? kdo je
postavil, ustanovil, utemelil zakrament sv. kersta?" itd. — Prekratko
bi bilo: „Kdo je svet ustvaril? Kedaj po Mojzesu? o kterem času?
po kterem redu? Kako?" itd.

4. Lahka je oprašba,  na ktero se zamore odgovor dati, brez da
bi bilo treba hudo si glavo zbijati. — Vendar prelahke tudi ne smejo
biti; kajti kakor pretežke oprašbe otroke plašijo, njih dušo mamijo in
nje razvitje zaderžujejo, tako tudi prelahke le malo dobrega prinašajo;
ono namreč pomagajo, da otroci postajajo brezmiselni in nepazljivi, one
dušni lenobi pot pripravljajo in clo pobožnost spodkopujejo. Po njih se
deca razvajajo, se le mehkužijo, bi radi samo postopali, in tudi u po¬
znejših letih niso za nobeno delo, ktero je s terplenjem in trudom
sklenjeno; zategavoljo ne moremo hvaliti kateketa, kteri ven in ven
tako prašuje, da učenci ali „da u  ali „nak u ‘  odgovarjajo. Tu in tam
sicer se sme tudi tako prašati, postm. ako so otroci še majhni, plahi
in terdoglavi, ako dajo odgovor, ki bi še le po dolgih razjasnilih in
ovinkih se popraviti dal, ali ko bi kateket sam u zadergo prišel — pri
jasnih glavah pa ali pri bolj odrastlih učencih se take oprašbe le
redko redko rabiti smejo.

136

5. Dostojna je oprašba,  ako je primerna veličastvu predmeta, ki se
uči, in nima ničesar u sebi, kar bi moralne ali pobožne otroške čute
žaliti utegnulo. Nedostojno postm. bi bilo, ko bi kateket opraŠal: „Ker
je Bog povsod, u nebesih in na zemlji, je mar tudi u blatu? je mar
tudi u gnoju? a —

Oprašba, ki ima u sebi soedinjene vse te petere lastnosti, se ime¬
nuje „kateketička. u

§. 88. Pravila opraševanja.

Pri opraševanju kateket mora sledeče pravila pred očmi imeti, in
skerbno se po njih ravnati:

1. Vsaka oprašba mora na cilj in konec poduka  meriti, mora
ena z drugo u tesni zavezi biti in uzajemno se podpirati. Zategadel
je treba skerbljivo se ogibati vsili neprikladnih oprašb, ktere druzega
nič kakor raztresajo učence, in odvračujejo njih pazljivost od glav¬
nega predmeta.

2. Vsaka nova oprašba mora se jemati iz danega odgovora , in

biti mu podobna, kakor hči svojemu očetu. Samo kedar učenci z ne¬

spretnimi svojimi odgovori uhajajo na stranske pote, se ne smejo slediti;
temuč morajo se uračati na pravi pot. Ali ko bi zapazil kateket, da
po nastopljenem potu ne bo dosegel svojega namena, tačas se ve, mu

ne ostaja druzega, kakor da pusti svojo osnovo in se verne na

drugi pot.

3. Gotovo je in nedvomljivo, da naj boljši poduk je vselej tisti, ki
pride po naj krajšem potu  do svojega cilja in konca, zatega voljo naj
se kateket varuje, da ne bo začenjal vsakega nauka od Adama in
Eve, da ne bo preobširen ali predolg u svojem razlaganju in razjas-
noval, karjeučencom tako že znanega ali se znabiti ne da razjasnuti.
Žalibog! da nekteri kateketi reči, ki so že same na sebi jasne, tako
dolgo derzajo, mečkajo in onegavijo, dokler jih u resnici stemrie in
zblodijo.

4. Oprašbe ne smejo biti prepuste, ne preobrne  ali preposnete.
Bolj ko so predmetne, bolj ko segajo u posebno in posamezno, boljše
so in više teknejo. Da imajo tudi žive biti, mične in lahko umevne,
se razumeva samo od sebe. Preobeno postm. bi bilo, ko bi kateket
oprašal: „Kterih grehov se ima človek naj bolj varovati? ktera resnica
je naj strašniša u naši sveti veri?“ itd.

137

5. Oprašbe morajo biti budivne,  to se pravi, take, pri kterih učenci
morajo misliti, duhtati in napenjati to ali uno dušno zmožnost — ravno
zato oprašbe, na ktere se odgovarja vseskoz ali „ da  “ ali  „ nak,“  niso
po pravilih kateketičnih.

6. Skušnja nas uči, da opraŠevanje gre naj bolje spod rok, ako
stavimo prej oprašbe,  potem še le otroke poklicujemo; ako prašamo
najprej  tiste ki so dobre,  in potem še le une, ki so slabe glave —
in to zato, da ti posledni se učč od pervil), kako je odgovar¬
jati treba. — Je učenec nemiren, ne pazi na nauk, se smeja, igra
ali kaj druzega takega uganja, naj ga kateket bistro pogleda ali naj
nekoličko z glavo pomaja: ako pa to nič ne pomaga, naj ga zakliče
in zapraša. Jamejo učenci zevati in dremati, naj jim pove kako mi¬
čno povest ali kako lepo priliko ali kak primeren pregovor, ali naj
pridno oprašuje, zdaj enega zdaj druzega zmed njih; vendar nikoli tako
zaporedoma, da bi kdo že naprej vedel, kedaj bo na versto prišel. Ako
kateket oprašuje vseskoz po enem in nepremenljivem redu, bo pazil
le, kdor ima na versto priti; drugi pa bodo ali igrali ali Bog ve kje!
svoje misli imeli.

7. Kolikorkrat kateket konča ti ali uni predmet in misli prestaviti

se h kakemu drugemu, naj to učencom vselej ukratko naznani. Postm.
Do zdaj smo govorili od pervega dela kristianske pravice — kaj je
hudo, in smo slišali, kolikoteri so grehi, kako Boga žalijo, koliko ne¬
sreče izvira iz njih, itd. zdaj pa se bomo pomenjali od nje drugega

dela, ki pravi: „Stori dobro.“ —

§. 89. Važnost odgovorov.

Važnost odgovorov je velika in se ne da lahko popisati; oni nam¬
reč so kazalo, na kaki stopnji dušnega razvitka stoji dete, ki se pod-
učuje, kje u njegovi duši jo že jasno in svetlo, kje še temno. Po njih
tudi se spoznava, kako blizo že, ali kako daleč še je kateket od svo¬
jega cilja in konca, kje je treba kaj pripomoči in kje odjenjati —

umno tedaj in modro jih porabljati, je nad vse važno u kateketičkem
poduku. Ali kakor težko je in umetno dobro in tečno opraševati,

vendar še težje je, nespretne in neprikladue detečje odgovore tako po¬
rabljati, da se ne zahaja na kake stranske ali slabe pote, timveč da se
stopa čedalje bližej k svojemu cilju in koncu. Kdor nima bistrosti
u glavi in izurjene razsodne moči, krivega in budalastega u odgovorih

138

učoncov ne bo vselej zapazil; in ko bi tudi zapazil, ne bo vedel, kako
bi jih zavernul na pravi pot, in se bo ali nepotrebno obotavljal ali tu
in tam u liudo stisko zagazil. Skušnja nam je priča tega in nam kaže
mnogo kateketov, ki odgovorov ne znajo dobro in pristojno rabiti, in
se zgubljajo ali u nepotrebne in škodljive obširnosti, ali pa morajo z ne¬
spretnimi in slabimi odgovori za dobro jemati.

Zatorej ker so odgovori toliko važni, je treba, da jili zdaj vse po
samem pregledamo in pretehtamo.

§. 90. Kako ravnati, ako (lete ničesar ne odgovori?

Ako na to ali uno oprašbo ni nobenega odgovora, se kateket ne
sme predolgo obotavljati in zlatega Časa nepotrebno zgubljati: temuč
brez pomude naj gleda in išče, kdo je kriv tega — on ali učenec.

Je kateket sam tega kriv,  kar se lahko pripeti, ako ne praša po
pravilih kateketičnih, ali je znabiti nekako ojster, Smeren in nepriljuden
U svojem pogledu in obnašanju: tačas mora oprašbo tako uravnati,
kakoršna ima biti, in si prizadevati, da bo miliši in prijazniši u svojem
obnašanju. Postm. ako na oprašbo: „Kakošna je človeška duša ni
nobenega odgovora, je treba jo popraviti in oprašati: „Kako se imenuje
človeška duša, zato ker živi vekomaj  — ali ko bi znabiti tudi to
pretežavno bilo, bi se dalo še nekoliko zlajšati, ter oprašati: „ Kako
se imenuje naša duša, zato ker nikoli ne umeije?*

Je pa učenec kriv,  da ni nobenega odgovora, tačas je treba dobro
preudariti, kje da ravno je spodtiklej — ali je učenec znabiti plačljiv
ali puhloglaven  ali nepazljiv  ali ukljuben.

1. Je učenec plačljiv,  mora milo in prijazno se spodbujati in
prašati clo kaj lahkega, tako da zamorc odgovoriti ali „da“  ali „?iak, u
in ako odgovori le nekoličko prav, ima veselo in pohvalno se za dobro
uzeti. Treba pa tudi je gledati in paziti na druge učence, da ne začno
se smejati nad kakim nespretnim odgovorom, in ko bi se dogodilo kaj
takega, imajo resno se zavernuti.

2. Je učenec puhloglaven,  mora ravno tako kot plašljiv clo lah¬
kega kaj se prašati, in kar odgovori, naj že bo kolikor toliko, da je
le prav, mora za dobro se uzeti. Dobro je in se svetuje, ako se mu
voli ponavljati, kar umniši učenci odgovore; ali pa kateket sam mora
odgovor dati na oprašbo, in puhloglavec ima tako dolgo ponavljati ga,
dokler ga dobro iz glave zna. Tudi slovnička učba da rabiti se več-

139

krat z dobrim uspehom — oprašba namreč se razcepi u dele in kose,
iz kterih obstoji, in se suka in obrača, kakor bilo je omenjeno zgorej,
kjer smo govorili o slovnički učbi. Postm. „ Kaj se pravi: Bog je po¬
vsod? ali je Bog u nebesih? je na zemlji? je u šoli? je Bog na vsa¬
kem mestu? je Bog samo na enem mestu? kje je Bog? je Bog povsod?
kdo je povsod ?“ itd.

3. Je pa učenec nepazljiv,  mora najprej se gledati, od kod izvira
nepazljivost, ali od prevelikega napenjanja  dušnih zmožnost ali od na¬
vadne otroške živosti.  Je pervo krivo nepazljivosti, kateket učenca ne
sme pregnati ali presiliti; timveČ mu mora dati toliko časa, da se
okreva in duša sopet k moči pride: ob enem pa tudi mora skerbeti in
prizadevati si, da vdihne svojemu poduku živlenja kolikor je naj več
mogoče, in da začne pripovedovati kako povest, kako lepo priliko ali
kaj druzega enakega. — Je pa drugo krivo, ako namreč dete zato
ne ve ničesar odgovoriti, ker bilo je nemirno, mora še enkrat se po-
prašati in sicer prav resno in s povzdignjenim glasom: drugič pa ali
tretjič, ko bi se primerilo sopet kaj takega, mora se pokregati in ojstro
posvariti. „A T e maram za te, nimam te rad, u  bi lahko se mu reklo,
Jej! to ni lepo, da se vedeš tako slabo,“  itd. Nekokrat tudi pomaga,
ako kateket nepokojneže posadi blizo sebe, da vidi vse natanko kaj
delajo, in sliši hitro vse kaj šepetajo; ali jih posadi kamo na stran,
na kako odločeno mesto. —- Staršem pa praviti, da njih otroci so
u šoli nemirni in nepazljivi, bi bilo dobro le takrat, ko bi se za gotovo
vedlo, da jim je to ljubo in da se radi trudijo in prizadevajo za po-
boljšanje svojih otrok; sicer pa bi več škodilo kakor hasnilo.

4. Je učenec ukljuben , se ima gledati, ali so drugi učenci to za¬
pazili ali ne. Ako niso, je naj bolje tako ravnati, kakor bi tudi ka¬
teket no bil zapazil njegove okornosti. „Zal mi je,“  bi lahko rekel,
„in nisem mislil, da si tako zabit, tako terde in slabe glave.“  — So
pa opazili njegovo ukljubnost tudi drugi učenci, tačas se mu ne sme
prizanesti. Brez jeze se zakliče dobrih in pridnih učencov eden, in se
prijazno opraša: „ Kaj misliš, je mar prav, ako dete kljubuje in noče
biti pokorno ? je vredno kazni ali ne ?“  In se opraša ravno tako še
eden, ali se oprašata še dva ali trije; naposled pa se zakliče ukljubno
dete in se mu reče: „ Vidiš, vsi tvoji součenci so te obsodili, da si
kazni vreden, zato ti tudi jaz prizanesti ne smem; stopi kje-le na stran
in se u zid oberni, dokler boš spoznal, kako grešno je in kako gerdo

140

za učence, ki ukljubujejo.  Potem pa sopet dalje razlaga in uči, mirno
in jasno-lično, kakor bi se ničesar zgodilo ne bilo.

§. 91. Kako ravnati, ako dete vsestrano dobro od¬
govori?

1. Ako učenec vsestrano dobro odgovori, in ni dvoma nobenega,
da razumeva, kar je izustil, mora kateket ga pohvaliti po zasluženju in
pokazati mu, da je zadovoljen z njim; vendar za vsak dober odgovor-
eek hvaliti ga tudi ne sme, sicer bi se otroci lahko prevzeli. Tudi je
koristno, in se občno svetuje, da dobri odgovori se večkrat ponavljajo
— naj jih ponavlja ali kateket sam, ali pa učencom veleva, da jih
ponavljati imajo; vendar ponavljati vsak dober odgovor bi tudi pravne
bilo, stratilo bi se preveč dragega časa.

2. Ako pa kateket dvomi, ali učenec odgovor svoj razumeva ali
ne, ako se mu dozdeva, da dete je samo iz glave se naučilo, ali zna-
biti samo uganilo, ali da so ga njegovi součenci mu prišepetali: takrat
naj svojo oprašbo nekoliko preoberne in naj opraša z drugimi besedami,
ali naj tirja kak izgled ali pa uzrok, zakaj je tako in ne drugač od¬
govorilo. Postm. ako dete na oprašbo: »Kaj je duh?“  odgovori: n Duh
je bitje, ki ima razum in voljo, telesa pa nima , u  in kateket dvomi,
ali razumeva to ali ne, bi bilo prav, ko bi ga prašal: Kako se ime¬
nujejo tiste bitja, ki imajo razum in voljo, telesa pa ne? so mar tudi
angelji duhovi? zakaj praviš, da so angelji duhovi? -—- Vidiš uro, ona
sama od sebe ide in bije, ima mar tudi ona razum in voljo? je tudi
ona duh? itd. in dete odgovarja prav in dobro na vse te oprašbe,
kateket ne sme biti več neveren, marveč veren.

3. Ako učenec dobro odgovori, vendar ne z besedami, katekizma
ali kateketa, temuč svojimi lastnimi besedami, je sicer prav, da se
zaverne na besede katekizma, grajati pa se zategavoljo ne sme —
s tim namreč kaže in spričuje, da razumeva zadevajoči nauk ali predmet.

,<?. 92. Kako ravnati, ako dete nepopolno ali nepri-
kladno odgovori?

Odgovori dete nepopolno, kar se pogostokrat prigodi, se mora na¬
peljevati s primernimi oprašbami, da pristavi in doverši, kar je po¬
manjkljivega u odgovoru ali nepopolnega. Postm. ako dete na oprašbo:
česa obstoji človek? 11  odgovori: „ Človek obstoji iz telesa, 11  je treba

141

dalje prašati: „Iz česa še obstoji človek?“  ali: „Kaj je Bog vdihnul
pervemu človeku, ko ga je vstvaril? s čim je oživel njegovo truplo,
ktero je iz ila naredil ?*  itd. — Ali pa se mu reče da naj pripoveduje,
kako je Bog stvaril pervega človeka, in ga opomni na truplo in dušo
človeško, kakor dva dela, iz kterih človek obstoji, in naposled ga
sopet opraša: ,,/a česa torej obstoji človek ?*

Ravno tako bi se imelo ravnati, ako bi učenec odgovoril: „Bog
je naj svetejši, to se pravi, on ljubi dobro, K  ali ko bi rekel: n Pobolj¬
šati se, se pravi, drugač biti kot poprej ali: „Duh je bitje, ki te¬
lesa nima itd.

Je pa odgovor sam na sebi sicer dober, le primeren ni in se ne
sklada in ne strinja s postavljeno oprašbo, je treba premisliti, kdo je
kriv neprikladnega odgovora. Postm. ako kateket praša: „ Kaj dela,
kdor moli?*  in učenec odgovori: „Kleči in roke na persih sklenjene
derži, u  je kateket kriv; zatorej mora oprašbo povzeti in jo drugače
postaviti. Ako pa učenec na oprašbo: „Kaj se pravi, Bog je naj
pravičniki?*  odgovori: „On je stvaril nebo in zemljo, in vse kar je;
njemu ni nič nemogoče storiti , a  je znamnje, da bil je nemiren ali raz-
mišljen; zatorej mora se spodbuditi k pazljivosti in pokazati se mu
ukratko, kako nespreten bil je njegov odgovor.

§. 93. Kako ravnati, ako dete vsestrano krivo od¬
govori?

Ako dete vsestrano krivo ali napČno odgovori, postm. ako reče:
„Duh je bitje, ki ima meso in kosti,*  ali da sovražnika smemo so¬
vražiti, in mu liudo želeti ali storiti,  kateket ne sme precej se jeziti
začeti, ne razsajati ali z nogami teptati ali otroka ponujati z gerdimi
priimki: timveč brez odloga naj skerbi in gleda, kaj je krivo napčnega
odgovora — ali nepazljivost učencov, ali njih publa in slaba glava,
ali manjkanje predvednost, ali so napčnib predstav nekod se nalezli;
in po tem naj tudi ravna.

Kako mora kateket ravnati, ako je dete nepazljivo, bilo je že
zgorej omenjeno; in kako, ako je plitve in slabe glave, se razumeva
samo od sebe. Zadevajoči predmet namreč se mora iznovič in sicer
bolj umevno razlagati, se mora razjasnovati in obračati na vse strani,
pogosto ponavljati, prav počasi napredovati in poterpežljivosti na sežnje
imeti. — Je pa pomanjkanje prevednost uzrok, da dete je napčno

142

odgovorilo, ni druzega sredstva, kakor prikladno in pristojno podučiti ga.
Postm. ako dete na oprašbo: »Kje je bil Jezus Kristus rojen f*  odgovori:
„U Jeruzalemu J  je belodano, da mu predvednost manjka, in ni dru¬
zega treba kakor poduka.

Naposled ako je dete krivih predstav se nalezlo ali jih slišalo od
lažnjivih prerokov, je treba zmote razgnati in učenca podučiti — kar
se po raznih potih lahko doseže:

1. Ali se pove kak primerlej,  po kterem učenci lahko vidijo prav
jasno, kako napčno ali nespretno so odgovorili. Postm. dete, ki na
oprašbo: „Se sme zivad zamoriti odgovori: „Ne sme se,“  bo kmalo
spoznalo svojo zmoto, ako se popraša: „Kaj, še nisi nikoli mesa jedel f
bi ga smel jesti, ko bi se živina ne smela zamoriti?“ . . .

2. Ali se napeljuje neposredno  s primernimi oprašbami, dokler se
dobi pravi odgovor. Postm. ako dete na oprašbo: „I/i zamore grešnik
resnično srečen biti?“  odgovori: „ Da, zamore biti,“  bi se smelo prašati
znabiti takole: „Komu se grešnik zameri?  —- Ako se Bogu zameri,
kako vest ima, hudo ali dobro ?— Ako tedej grešnika ven in ven huda
vest grize in skli, li mar zamore resnično srečen biti?“ . . .

3. Ali se napčna predstava,  ktera je uzrok krivega odgovora,
razdeli u svoje kose  in se razloži tako na drobno, da otroci jasno
vidijo, kako slab in nespreten je njih odgovor. Postm. ako dete na
oprašbo: „ Kaj misliš, kteri ljudje na svetu so srečni?“  odgovori: „ Tisti,
ki imajo dnarja do v el j,  “ se mora pokazati mu, u čem obstoji prava
ali pristna sreča človeka, da dnar samo ga ne dela srečnega. Kaj
pomaga dnar, ako ni ljubega zdravja in zlatega mira pri hiši, ni za¬
dovoljnosti u sercu ne mirne vesti u persih? itd. . . .

4. Dostikrat tudi velja, ako se pokaže, kako plitvo je dno,  na
ktero se njih krivi odgovor naslanja. Postm. ako odgovori dete, da
bogatin je srečen, zato ker mu ni delati treba,  se ima pokazati mu,
da delati mora vsakdo, da lenoba je greh, itd.

§. 94. Kako ravnati, ako dete neumno ali smešno
odgovori?

Neumen  je odgovor, ako je pravemu odgovoru ravno nasproti, ali
ima u sebi, kar je očividno krivo in napčno, postm. Naj večje hudo
na svetu je čednost.  — Svoje naj večje zaupanje moramo staviti na peklen¬
ske vrage. — Vsi grehi niso enaki; eni so dobri eni slabi, itd.  Tudi pri

143

takih odgovorih je treba iti do njih virov. — Je dete nepazljivo  ali
razmiSljeno,  se mora posvariti in važnost predmeta se mn ima na serce
položiti z iskreno besedo; je tumpasto,  se ima lagleje prašati in se
ima ravnati ž njim clo ljubo in prizanesljivo; je pa dete znabiti
muhasto  ali ukljubno,  je naj bolje, osramotiti ga s tim, da zakliče se
kdo naj manjših in naj slabših učencov, in praša se tako lahkotno, da
zamore kaj odgovoriti.

Smešen  je odgovor, ki predstave u sebi zaderžuje tako nenavadno
vezane, da človeka k smehu sili. Postm. ako bi dete na oprašbo:
„Zakaj je Bog perva človeka iz paradiža izgnal ? 11  odgovorilo: v Zato
ker se mu je tožilo, da sta mu snedla naj lepSe jabuko “ — ali na
oprašbo: Kaj je sv. Duh?*  bi odgovorilo: n Sv. Duh je golobček “ —

ali na oprašbo: „ Zakaj prosimo za vsakdanji kruh?*  bi odgovorilo:

„Zato da preterd ne postane .“ itd.

Kar zadeva te verste odgovore, je treba pred vsim drugim po¬
misliti in razsoditi, ali je dete nalaš ali nenalaš tako odgovorilo. Ako
dete odgovori nenalaS  smešno, kateket mora imeti dvojno skerb: pervič
da ostaja sam resen in modrega obraza, in drugič da zajezuje smeh
drugih učencov — kar naj ložje doseže, ako jim pove ali kako lepo
povest ali kako mično dogodbo; ali učenci, ki jeli so pervi se smejati,
se prašajo clo kaj težkega; ali če se da, se jim pokaže, da odgovor
ni ravno tako nepristojen, kakor se njim dozdeva. Postm. ako dete
na oprašbo (ki sicer ni po pravilih kateketičnih): „Kamo ljudje grejo
ob nedeljah ?“  odgovori: „ U kerčmo ali „naples,“  in njegovi so-
učenci jamejo se smejati, bi lahko takole se zavernili: n Kaj se smejate?
ali ni mar res? Žalibog, da toliko ljudi ob nedeljah po slabih potih
veselja išče, in namesti da bi Sli popoldne h kristianskemu nauku, se
po kerčmah potikajo ali po plesiščih plazijo?“  —• Ali dete odgovori:
„Sveti Duh je golobček bi kateket lahko rekel: „Bes je, u podobi
goloba se je prikazal pri Jezusovem kerstu; ali je to kaj napčnega ?
ali mar ni prav? in to je Jožek mislil, druzega nič  — pač ne vem,
zakaj bi se smejali  ...

Ako pa dete nalas  smešno odgovori; znabiti zato, da bi svojim
součencom kratek čas delalo, ali clo da bi svojega kateketa za zijaka
imelo — kar se vendar ne zgodi, razun u popolno zanemaijenib šolah
— in drugi učenci tega niso zapazili, je naj bolje tako ravnati, kakor
hi tudi kateket ne bil zapazil okornosti njegove; in brez pornude se

144

zakliče eden naj slabših in naj manjših učencov, kakor bilo je rečeno
zgorej, ko smo govorili o neumnih odgovorih. — So pa okornost in
ošabnost svojega součenea tudi drugi zapazili, je treba resno na noge
stopiti, in je treba s hudo in ojstrostjo zaverniti takega učenca. Ako
pa dva- ali trikratno svarjenje ničesar ne zda, potem menda ni druzega
zdravila, da bi pomagalo, kakor leskova mast ali kaj enakega; vendar
kakor smo zgorej že omenili, ne kateketova roka, tim več kaka druga
jih namazati ima.

§. 95. Kako ravnati, ako dete nedoločno ali zmedeno
ali nespodobno odgovori?

Nedoločen  je odgovor, ki ni ravno napčen, le preobčen je in pri¬
meren mnogim oprašbam. Postm. Ako bi dete se oprašalo: „ Kdo nas
je odrešil?*  in bi reklo: „Bog ;*  ali ko bi se oprašalo: „ Kako se ime¬
nuje, kdor vedoma in nalaš drugač govori, kakor misli?*  in bi reklo:
„ Grešnik. “ — Pri takih odgovorih kateketu ne ostaja druzega, kakor
pokazati učencu po mnogih oprašbah, da odgovor njegov je prime¬
ren ne samo na to, marveč tudi na mnogo drugih u sebi popolno
različnih oprašb; potem pa napeljavati ga, da popravi svoj odgovor.
„Ti praviš,*  bi lahko se reklo, „da Bog nas je odrešil. Povej mi
pa, kdo nas je stvaril? Kdo nas je posvetil? Kako se imenuje On,
ki nas je stvaril? kako On, ki nas je odrešil? in kako On, ki
nas je posvetil? Je mabiti vse eno, ako se reče: perva, druga ali
tretja božja oseba ?'*  itd.

Zmeden  je odgovor, kterega ne razumi ne kateket ne učenec, in
pride večdel ali iz slabe glave, ali pa iz prevelikega dušnega utrudenja.
Ako se primeri kaj takega, mora kateket z otrokom lepo prijazno
in prizanesljivo ravnati, mora oprašbo kolikor je naj več mogoče
polajšati, in mu dati toliko časa, da si zbere svoje misli in okreva
svojo dušo.

Marsikrat se tudi prigodi, da dete sicer dobro odgovori; samo
izrazi, ktere upotrebuje, so slabi ali znabiti clo gerdi in nespo¬
dobni. — Pri takih odgovorih ni druzega treba, kakor slabe, nespo¬
dobne besede zamenjati z dobrimi, lepimi in spodobnimi. „ Mislil si
prav in dobro,*  bi kateket lahko rekel, K samo izrazil svojih misli nisi
po moji volji  — ta-le beseda, vidiš, ni dobra, ni lepa; timveč je
slaba, je gerda, daJ clo nespodobna je. Zanaprej takih besedi ne

145

smeš več rabiti; ampak takole moraš reči....  Si zaponinul? kako
boš rekel u prihodno ?“  itd.

§. 96. Občne pravila zastran odgovorov.

Kar tiče odgovore sploh, naj kateket ravna po sledečih pravilih:

1. Perva skerb kateketova ima biti, da učenci vsi od kraja odgo¬
varjajo čer^tvo in glasno,  tako da vsi po šoli lahko slišijo in zastopijo;
vendar preveč vrešati, tako da ušesa bole, bi tudi ne bilo prav in lepo.
Kjer se tiho, leno odgovarja, kjer se šepta, da komej sosed soseda
zastopi, ondi ni pazljivosti in ni pravega živlenja; zategavoljo ima
učenec, ki je pretiho ali prezaspano odgovoril, tako dolgo ponav¬
ljati svoj odgovor, dokler je glasen zadosti — potem pa naj se
umerno pohvali.

2. Z opraševanjem kateket ne sme preveč hiteti,  marveč mora
učencu toliko časa pustiti, da lahko ukratko premisli odgovor, na¬
preden ga izusti — sicer je kateket sam kriv, ako ne dobi dobrega ali
povoljnega odgovora.

3. Treba je gledati, da učenci, sosebno ki so nekoliko že odrastli,
odgovarjajo u celih, u popolnih  in ne u preterganih stavkih,  in da
u svojih odgovorih vsikdar ponavljajo oprašbo. Postm. Ako kateket
opraša: „Iz česa obstoji človek?“  in učenec odgovori: „Iz duše in te¬
lesa,  “ ni pravilno; ampak odgovoriti bi imel: „ Človek obstoji iz duše
in telesa .“

4. Ne sme se dopuščati, da bi več učencov na enkrat  odgovarjalo,
ali da bi željo odgovorjati naznanjalo s takimi znamnji, ki poduk mo¬
tijo. Ako postm. deset do petnajst učencov ob enem ustaja, in roke
kviško molivši ali kričaje: „Gospod kateket, jaz! jaz!“  naznanja, da
bi odgovarjali radi, se pazljivost preveč mane, in poduk nima uspeha,
kakoršnega bi sicer lahko imel. — S tim vendar se ne reče, da ne
smeli bi učenci nikakor naznanjati, da znajo ali da radi bi odgovorili
na to ali uno oprašbo: samo tako naj naznanjajo, da pazljivosti ne
manejo in poduka ne motijo.

5. Naj učenci odgovarjajo dobro ali krivo, neumno ali smešno,
ali kakorkoli že hočejo, kateket mora ostajati vseskoz pohleven, poter-
pežljiv in prijazen,  in ne sme se jeziti ali upiti ali razbijati ali zmer¬
jati učencov. Prebrisan kateket se ne ustraši nobenega odgovora, naj

10

Kateketika,

146

bo še toliko nap cen; timveč se ga prime brez vse nejevolje, se ga
terdno derži in ga tako umno obrača, da ako ravno nekoliko pozneje,
vendar pride do svojega cilja in konca.

6. Odgovori, ki zadevajo kaj važnišega ali so sosebno izverstni,
se nekekrat od učencov imajo ponavljati,  da se jim vtisnejo globeje
u glavo in serce.

Opomba . Odgovor, ki razun zadevajoče oprašbe ne zaderžuje ni¬
česar u sebi, nič ne velja in je vse eno, kakor nobeden odgovor. Postm.
ako bi kateket oprašal: „ Kaj je  in učenec bi odgovoril: „Laz

je, ako se kdo kaj zlaze .*

§. 97. Dostavek od očitnih poskušenj.

Očitne šolske poskušnje, ki se napravljajo pričo duhovnih in
posvetnih poglavarjev, pričo staršev in drugih več ali manj imenitnih
gostov, so močno važne, in njih koristnost, ako se derže kakor bi se
imele, je velika in mnogostrana.

1. Po njih se prepričuje duhovno in posvetno vladarstvo,  ali je
učitelj zmožen zadosti in kos svojemu blagemu delu ali ne, kako do-
polnuje svoje dolžnosti, kako se obnaša in vede, in kaka je učba
njegova; starši pa vidijo, koliko lepega, koristnega in potrebnega se
u šoli uči, in kako napredujejo njih sinovi in hčere — dobro ali slabo.

2. One spodbadajo marljivost učitelja, in učencov;  učitelju namreč
dajajo priložnost pokazati, kaj vse je učil in kako se putil in trudil
med letom; učencom pa, kako so pridni bili, kako si glavo ubijali in na
kako stopnjo je došlo njih dušno razvitje. Zategavoljo je dan očitne
poskušnje dan veselja in radosti za pridne učitelje in marljive učence;
ali tudi dan straha in otožnosti za nemarne učence in nespretne ali
malopridne učitelje. — Eni se vesele nad obilno žetvo; drugi pa glavo
obešajo, ko ne ugledajo sada nobenega.

3. Slovesnost  poskušnjega dneva, vpričnost  mnogo duhovnih in po¬
svetnih gospodov, in množina drugih praznično oblečenih ljudi se otro¬
kom globoko u serce vtisne, in spomin na vse to izbuja njih pazljivost
vsak dan iz novega.

4. Starši,  ki slišijo, koliko so njih otroci že naučili se, in kako
veselo in umno odgovaijajo, se nagibljujejo in se u sercu unemajo za
šolski poduk, pošiljajo svoje dečke in dekliče radi u šolo, in tudi rajše
dajajo in odrajtujejo, kar učitelju sliši in gre.

147

Zavoljo tega ima dan šolske poskušnje u nedeljo poprej vselej iz
prižnice se oznaniti, ima obhajati se slovesno bolj ko je mogoče, in
biti vesel praznik za učitelja in učence. Povabijo naj se šolski pred¬
stojniki, starši in karkoli je Šolskih prijateljev, da otroci vidijo in Ču¬
tijo, kako važno je, kar se uče, in koliko ljubezni in skerbi se ima za
nje, ker tolika množica jih pride poslušat.

§. 98. Kako ravnati pri očitni poskušnji?

Kar zadeva očitne šolske poskušnje, naj kateket ravna po sle¬
dečih vodilih:

1. Vsaka šolska poskušnja ima začeti se  ali s kako pobožno mo-
litvo  ali s kako sveto pesmo  — učencom, staršem in vsim nazočim
u spomin, da blagonosni uspeh in srečni izid vsakega poduka pride iz ne¬
bes, od Boga svetega Duha, kteri je oče sedmerih darov in izvir vsih
vednost in znanost.

2. Pri poskušnji je treba, da učenci več govori  kakor njih kateket
ali učitelj, in da se praša vseskoz po razmeri njih znanja. Poskušnja
ni za učitelja, da bi kazal modrost svojo in bistrost, ali se bahal svojo
učenostjo; marveč za učence, daskažejo, koliko so se naučili.

3. Cez vse, kar je med letom razkladalo se  in razjasnovalo, ima
pri očitni poskušnji. tudi prašatise.  Učitelj, ki naznanja svojim učencom,
kaj bo prašal enega ali druzega zmed njih pri očitni poskušnji, in jih
vadi u dotičnem odgovarjanju, goljufa otroke in starše, in se pregrešuje
nad deržavo in srenjo, ki je drago svojo mladino u skerb in poduk
mu izročila.

4. Ako je količkaj mogoče, da ni čas prekratek ali ni število
preveliko, naj prašajo se vsi učenci  — to tirja namen očitnih posku-
šenj. Iz tega se vidi, da graje so vredni, ki oprašujejo samo otroke,
kteri so umni in bistre glave, ali kteri so bogatih in imenitnih staršev,
za une pa, ki so revčeki ali slaboumni, nimajo nobene oprašbe.

5. Zavoljo kratkoče Časa ima pri poskušnji prašati se samo čez
bitne in vazniše nauke in resnice  — in sicer kratko u lepi zavezi, tako
da povabljeni lahko vidijo, koliko so šolci naučili se, in kaj vse je med
letom se razlagalo jim.

6. Za take poskušnje naj pripravniša je razlagajoča učba,  ker po
nji se ob kratkem času lahko mnogo izpraša, in se odpira učencom

10 *

148

široko polje in se jim daje naj več priložnosti, da se skažejo in dobro
odrežejo. Samo pri otrocih, ki so clo majhni še ali tumpasti, se sme
tudi zlagajoča učba rabiti.

7. Treba je, da učenci sami na oprašbe odgovarjajo;  sicer bi po-
slušavci lahko mislili, da bili so med letom premalo pridni, ali pa da
jim učitelj je gradivo premalo in preslabo razjasnili. Ako se pa prigodi,
da dete ničesar odgovoriti ne ve, se mora ali oprašba popraviti, ali pa
se prala druzega kaj clo lahkega, kar z dotično oprašbo stoji u tesni
zavezi. Le ko bi tudi to nič ne pomagalo, se dete ne sme dalej stis¬
kati, timveč brez jeze in brez zabavljanja se kako drugo dete za¬
kliče. — Kako smešno je in nedostojno, ako učitelj učencu na jezik
deva, ali u usta tlači ali pervo pismenko ali pervo slovko ali pa celo
besedo, in ko dete začenja ječati svoj odgovor, učitelj ali z- glavo kima
ali z nogama tolče ali z rokama ploska, in kaj vem, kaj vse počenja!
Izverstnosti hvala takemu gotovo ne gre.

8. Treba je, da učitelj sam je mojster u svojem delokrogu in do¬
bro znajden  u predmetu, o kterem prašati in poskušnjo deržati hoče —
sicer bi mu lahko merzel put po čelu stopal. U resnici! ne vidi se
lahko kaka reč bolj klaverna, kakor učitelj pri očitni poskušnji, ki
vedno pokašljuje, se usekuje, se z ruto po čelu briše, in ako ravno
mu put vidno že po obrazu teče, vendar z mesta ne more.

9. Kakor se šolska poskušnja začne, naj se tudi konča  ali s kako
pobožno molitvico  ali s kako sveto pesmo,  se pohvali, kar je pohvale
vrednega, in za slovo se razkaže s kratko in krepko besedo korist in
potrebnost šolskega nauka.

VI. Členek.

Od ravnanja kateketovega pri razlaganju svetih evangeljev,
pri pripovedovanju svetopisemskih zgodb in pri kristian-
skem nauku odrasčenih.

§. 99. Od razlaganja svetih evangeljev.

Po zdaj veljavnih šolskih postavah je ukazano, da kateket mora
vsak teden eno uro sv. evangelj razlagati — in sicer u šolah, ki imajo

149

dva razreda, učencom drugega; u unih pa, ki imajo tri, učencom tre¬
tjega razreda. To razlaganje svetili evangeljev jo močno važno, mnogo
koristnosti donaša in se torej ne sme zanemarjati; kajti:

1. Pri tej razlagi se učenci soznanjajo lepo polagoma in brez ka¬
kega posebnega dušnega truda zgodovino) Jezusa Kristusa;  čujejo nam¬
reč mnogo njegovih naj lepših naukov, prilik in čudežev, in čujejo in
se naučevajo mnogo naj važnišega iz njegovega živlenja in terpljenja
— in kar je naj večja koristnost, vse to čujejo z lastnimi besedami
svetega pisma.

2. Čujejo in si zapomnijo mnogo svetopisemskih stavkov  (tekstov),
ki se najdejo u katekizmu, in se upotrebujejo u verskem poduku zdaj
kakor dokazi zdaj kakor nagibki, in so toliko boljši in zdatniši, kolikor
pogoje se čujejo in kolikor globeje se vtisnejo u glavo.

3. Tudi se soznanjajo pri tej razlagi z verskim in svetopisemskim
jezikom;  čujejo namreč marsikaj od starih judovskih šeg, zvedujejo zdaj
to zdaj uno posebnost svetih pisateljev — in tako prihajajo od dne do
dne zmožniši, da ume pridige in kristianske nauke, u kterih se sveto¬
pisemski stavki mnogokrat rabijo, pa se zavoljo kratkoče časa le
redko tolmačijo.

Sveti evatigelji lahko se razlagajo po dvojnem potu in načinu —
ali po Časoslovnem  (kronologičkem) redu,  to so pravi, lopo po versti,
u kteri so dogodbe se godile in so nauki oznanovani bili; ali pa po
cerkvenem redu,  tako namreč, kakor jih mati katolička cerkva je vre-
dila, da se ob nedeljah in zapovedanih praznikih vernikom u cerkvi
bero. Eden ko drugi, Časoslovni in cerkveni red, imata svoje prednosti,
tako da ni lahko razsoditi, kteri zmed nju bi bil boljši.

Po časoslovnem redu  1) se otroci naučč zgodovine  našega Gospoda
Jezusa  Kristusa — ne razdrobljene u posamezne kose, kakor po cer¬
kvenem redu; timveč u lepi zvezi, tako da dogodba sledi iz dogodbe
in se nauk stika z naukom. Da zgodovina, ki je lepo vredjena in
dosledno zvezana, učencom tudi ložje u glavi ostaja, kakor kaka me¬
šanca, pri kteri se del dela ne derži, niliče menda tajil ne bo. 2) Ker
pri tem redu ni treba, da bi se pri slehernem svetem evangelju po¬
sebej razkladale priložnosti in okoljšine, o kterih jo dotična dogodba se
godila ali je zadevajoči nauk so razjasnoval, razlaganje svetih evau-
geljev tudi veseliSe napreduje  in ima več uspeha; in 3) po tem redu
lahko na versto pridejo sčasoma vsi evangelji,  ki se najdejo u evan-

150

gelskih knjigah — ker s tim, da ni treba pri vsakem evangelju po¬
sebej razkladati okoljšin časa in kraja, se mnogo časa prihrani.

Cerkveni red  pa ima to dobro na sebi, da otroci u večer pred
nedeljo ali praznikom, kakor je tu in tam po kmetih lepa kristianska
navada, lahko bero dotični evangelj  svojim staršem, bratom in sestram;
da pri tej priložnosti se beržda pomenjajo kaj božjega  in svetega; in
da ravno vsled teh pobožnih pogovorov božja beseda,  ktero drugi dan
n cerkvi slišijo, najde boljšo zemljo  in pripravniše serca.— Bolj u na¬
vadi je cerkveni red; ali ukazan, kolikor je meni znano, ni po nobenem
škofijskem povelju.

§. 100. Kako ravnati pri razlaganju svetih evangeljev.

Pri razlaganju svetih evangeljev ima kateket ravnati po slede¬
čih vodilih:

1. Naj privaja svoje učence in naj jim večkrat naroča, da morajo
zadevajoči evangelj vselej doma že prebrati  in premisliti.

2. U šoli naj veleva zdaj enemu zdaj drugemu, sosebno takim,
ki znajo dobro brati, da naj bero oversto in glasno  dotični evangelj od
konca do kraja. Je evangelj težko razumljiv, naj se bere dvakrat in
skončno naj se njegov zapopadek od kakega učenca ukratko naznani.

3. Na to naj evangelj pregleduje  od verste do verste in od pike
do pike, počasi in pazljivo; naj razjasnuje in razgovetuje, koder je
treba, tako dolgo, dokler otroci vse od kraja dobro in jasno vidijo
in ume — vendar kvasiti in razlagati brez konca in kraja bi tudi ne
bilo koristno in prav.

4. Ako pride na versto kaka prilika,  naj kaže lepo umevno na
enakost predmetov, ki se med seboj prispodobljajo—kaže naj pa tudi
na nauk, ki iz prilike izvira.

5. Pride na versto kak Čudež,  mora učence spominjati, kako je
Jezus čudeže delal — brez kake vunanje pripomoge, samo svojoj be-
sedoj ali z miglejem svojega očesa, dokler učenci oeividno spoznavajo,
da razun Boga nihče kaj enakega štor ti ne more. Od druge strani
jim pa tudi razkazovati mora, koliko moč so čudeži imeli, in koliko pri¬
pomogli ljudi prepričati, da Jezus Kristus bil je resnično od Boga
poslan, in kako veselo je po njih njegova sveta vera po svetu
razširjala se.

151

6. Naj veleva in tirja, da naj mu poiščejo verozakonske in djan-
ske nauke,  ki so zapopadeni u zadevajočem evangelju, ako pa ne naj¬
dejo vsili — kar se glede verozakonskih naukov rado zgodi — mora
kateket pomagati in pod paslio jim seči.

H koncu naj gleda, da zmed najdenih djanskih naukov naj priklad-
niše za djansko porabo  odbere; naj jih obrača kmalo na eno stran
kmalo na drugo, in naj kaže otrokom s prijaznim in milim glasom,
kako po teh naukih svoje misli in besede, svoje djanje in nehanje
ravnati imajo, in kako obnašati se n raznih zadevah svojega živlenja.

g. 101. Važnost zgodb svetega pisma starega zakona.

Kar smo rekli od svetih evangeljev, velja tudi od zgodb svetega
pisma starega zakona — tudi za njih razlaganje je odkazana vsak
teden ena ura; in sicer samo za učence tretjega razreda. Vendar ker
so toliko lepe, važne in koristne, bi ne bilo prav, ko bi se u šolah, ki
imajo samo dva razreda, clo nič ne govorilo od njih. Ako kateket
nima časa, da bi jih razložil popolno in u lepi zvezi, naj pripoveduje
od njih saj tu in tam, kakor priložnost nanaša in čas. — Njih važnost
in koristnost se ne da utajiti, in vidi se lahko iz sledečih opomb:

1. One kažejo in vidno pred oči postavljajo čudne pota previdnosti
božje,  kako Bog vselej in povsod vse stvari, vse ohranuje in vlada,
vse vidi in čuje, naj se še tako na tihem ali skrivnem godi; da brez
njegove svete volje se ničesar na svetu ne naključi, da tudi nesreče
in šibe božje so Človeku u blagor in prid, itd. Zategavoljo vidimo, da
otroci in priprosti ljudje radi slušajo svetopisemske zgodbe, da nobenih
drugih tako, in dasiravno so jih slišali deset- ali dvajsetkrat že, se jih
vendar še niso naveličali, — temuč večkrat ko jih slišijo, z večjim ve¬
seljem, bi skorej rekel, na nje pazijo, in bolj si jih uzemajo k sercu.

2. One poduk močno oživljajo, razjasnujejo  posamne verozakonske
in djanske resnice nenavadno lepo, in imajo zlasti za otroke in pri-
prosto ljudi toliko prepričevavne moči,  kolikor nobeni drugi dokazi.
Postm. ali se najde kaj bolj primernega, otroke prepričati, da Bog je
povsod, kakor očaka Jakoba prikazen, ko je na begu u deželo Haran
ves truden pod milim nebom se ulegel, in u spanju vidil gred, in an-
gelje božje po nji gori in doli hoditi? Ali se najde kaj bolj pri¬
kladnega, pokazati jim, da Bog je čisti duh, kakor goreči germ na
horebski gori?

152

3. One jasno kažejo in neovergljivo spriČujejo, da je mogoče ‘po¬
božno živeti  in dopolnovati svoje dolžnosti, greha se varovati in delati
dobro u vsili okoljšinah in zadevah živlenja — na kraljevem dvoru in
u borni bajtici, u sreči in nesreči. Vendar ne samo to, timveČ one
tudi kažejo, kako  se človek u raznih razmerah greha lahko obvaruje,
in kako to ali uno dobro stori. Postm. Kako nad vse lepe in otrokom
clo clo primerne so povesti od mladega in starega Tobia, od Daniela
in njegovih tovaršev, od sedem makabejskih bratov! itd.

4. One obudujejo pobožne in moralne čute,  ojstrijo razsodno moč  in
z nekim nevidnim ognjem zlasti mlade persi k posnemanju  unemajo.
Postm. nenavadno merzlo in terdo bi vendar dete bilo, da bi se clo
nič ne omehčalo in ne ogrelo, ko sliši od egiptovskega Jožefa, kako
rad je imel svojega očeta in kako močno ga ljubil — od Samuela, kako
bil je ubogljiv — od Eleacara, kako junaško se je ustavljal za sveto
vero, in je raje umeri, kakor da bi bil zoper prepoved meso jedel, itd.

5. Marsikaj se nahaja u svetem pismu novega zakona, kar bi učenci
nikakor ne mogli razumiti,  ko bi se ne soznanjali zgodbami svetega
pisma starega zakona. Postm. od jagnjeta božjega, od opresnih kruhov,
od mane, od samaritanske žene, itd.

6. Zgodbe svetega pisma starega zakona se upotrebujejo mnogo-
in mnogokrat u pridgah in u kristianskem nauku;  ali redko je, da bi
se obširno razlagale ali dovelj razjasnovale. Ko bi tedej otroci u učilnicah
ničesar ne slišali od njih, bi tudi pridig in kristianskega nauka ne mogli
dobro umeti.

Vendar bi kateket močno se motil, ko bi menil, da vse zgodbe,
ki se nahajajo u svetem pismu starega zakona, so za kateketičko rabo
in se imajo učencom razložiti. Le odbira naj modro in umno, kar je za
učence lahko umevnega, kar sega globeje u njih živlenje in delokrog,
in ni nevarno njih pobožnosti ali srainožljivosti; od drugih zgodb pa
ne sme nič u misel jemati. — Usled tega naj izpušča iz kateketič-
kega poduka:

1. Vse šege in obrede  pri očitni službi božji, pri očiščevanju, pri
žgavnih, mirivnih in spravivnih darovih, in sploh vse postave, ktere
vediti bilo je judom potrebno, ne pa kristianom. Kaj! ali bi se ne reklo
zlati čas tratiti, ko bi kateket pravil svojim učencom in jim na drobno
pripovedoval, kako bila je snidnica svojimi raznimi deli izdelana, kako-
Šno bilo je oblačilo Arona in njegovih sinov? itd.

153

2. Vse, kar se otrokom še ne da razjasnuti,  zato ker je za nje pre¬
visoko, kakor je postm. marsikaj iz zemljopisa, od lege raznih dežel,
mest in krajev, itd.

3. Vse, kar sega u rodoslovje,  in vse prerokbe,  ktere zadevajo
samo judovske deržavne razmere ali razmere drugih narodov, z Jezusom
pa in njegovo sveto vero niso u nobeni zavezi.

4. Vse, kar bi učence utegnulo pohujšati  ali njih pobožnost in
sramožljivost žaliti; kakor so postm. povesti od Lota in njegovih
dveh hčeri; od Dine, hčere očaka Jakoba; od Tamare, hčere kralja
Davida, itd.

§. 102. Po kterih vodilih ima katehet ravnati, kedar
razlaga svetopisemske zgodbe?

Po sledečih:

1. Izzacetka  (u šolah namreč, ki imajo samo dva razreda) se ni
treba  deržati nobenega doslednega reda;  temuč kakor priložnost nanaša
in čas, in kakor je primerno razumevni moči učeneov in njih delokrogu,
naj se razklada zdaj ta zdaj una svetopisemska zgodba. Ali naj jim pri¬
poveduje zgodbo eno ali drugo, vsikdar naj več ležeče je na djanski
porabi,  to se pravi: nauk, kterega zadevajoča zgodba u sebi zapopada,
naj se pridno na vsakdanje živlenje obrača, in naj se naznanja učen-
com, kako se obnašati imajo u raznih razmerah in okoljnostih, u ktere
bodo beržda prišli.

2. Vsaka zgodba naj se pove lepo po resnici,  to se pravi, ravno
tako, kakor stoji u svetem pismu—praznih sanjarij in negotovih do¬
mnev, ki so znabiti u njegovi glavi se izcimile, ali si jih je domislila ta
ali una pobožna duša, naj nikar ne razklada. Postm. u svetem pismu se
ničesar ne bere, kamo so Adama in Evo pokopali, ali na poznejo goro
Kalvario ali kamo drugam; ničesar od Salomona, ali se je spokoril ali
ne — tudi kateket naj molči.

3. S tim vendar se ne reče, da kateket bi ne smel uekterih okolj-
šin,  ki so u viši meri podučivne in za djansko porabo sosebno pri¬
kladne, nekoliko obSirniSe razložiti in bolj na drobno opisati,  postm. od
Abelna in Davida, kako sta po zelenih ledinah ovce pasla in u ne¬
dolžnosti svoji Bogu služila, itd. S takim opisovanjem namreč se pod¬
uk močno oživlja; le toliko je gledati treba, da zgodba se ne pokvari.

154

4. Kolikor bolj živo  in kolikor bolj vidljivo  se zgodbe pripove¬
dujejo, toliko boljše je in toliko rajše jih otroci čujejo — 0 d lenega,
zaspanega in dolgočasnega govora ni uspeha ali sada pričakovati.
Kavno zato je dobro, da se govori po otroški, predmetno in u kratkih,
enojnih stavkih.

5. Kateket ne sme misliti, in tudi ne pripovedovati tako, kakor bi
bilo vse, kar stoji u svetem pismu, hvale ali posnemanja vredno.  Marsi¬
kaj se najde, kar se ne da odobriti, postm. Jakobova sebičnost, Rebe¬
kina zvijačnost, Jonazova okornost, itd. Kolikorkrat pride kaj takega
na versto, se mora vsikdar tako govoriti in pripovedovati, da otroci
vidijo, kako slab in k hudemu nagnjen je človek, kako lahko u greh
zaide — da torej ne čerte nobenega, ki je od hudega ali skušnjave
se pretantati dal; timveč da jim njegova nesreča k sercu gre.

6. Pri vsaki zgodbi naj kaže na njene nasledke,  žalostne ali ve¬
sele, srečne ali nesrečne, da otroci vidijo, kako blagoslovlja Bog pra¬
vičnega dostikrat že na tem svetu in ga bogato obdaruje; krivičnega,
hudobnega pa kervavo pretepa, in komej ena nesreča odide, se že
druga glasi,

7. Preveliko  na enkrat ali predolgo  so ne sme pripovedovati — otroci
bi ne zapomnili vsega in bi se lahko zmotili. Tudi je treba, da učenci
proti ponavljajo  vse, kar slišijo, in da se pridno oprašujejo, kaj bi oni
storili, kako se vedli, ko bi prišli u enake razmere in okoljnosti.

8. Kjer je treba, naj razjasnuje običaje  in obrede,  ki so bili
u navadi pri judih, da otroci vidijo, da tudi Mojzesova postava bila je
od Boga, in za takratne čase močno koristna in blagonosna.

9. Ako pripoveduje kak čudež,  naj spominja otroke, da nobeden
človek, da vsi ljudje skupej bi ne mogli kaj takega storiti. Naj jim
stavi pred oči, kako Čudeži kažejo, da Bog je vsegamogočen, da vse,
živo in neživo, je u njegovih rokah, in koliko moč imajo, prepričati
ljudi, da preroki in drugi sveti možje bili so od Boga poslani, in kar
go učili, je verojetno.

10. S tim vendar, da pripoveduje svojim učencom tu in tam kako
svetopisemsko zgodbo, kateket ne sme že biti zadovoljen; temuc tudi
nekako zvezati  med seboj jih mora, da ucenci lozje spoznavajo čudne
pote previdnosti božje, in da ložje previdijo, kako modro in dobrohotno
je Bog vodil svoje izvoljeno ljudstvo, kako nad vse čudno ohranil
pravo vero na zemlji, in ukljub vsim overam med narode razširil. Po-

155

vedati jim mora, kako vse  svetopisemske zgodbe stojč med seboj
u uzajemni, u tesni zavezi — kako vse namerjajo na en cilj in konec,
namreč na prihod obljubljenega Odi-ešnika, da so po tem takem
u veri uterdijo in se unemajo čedalje bolj od ljubezni, časti in hva¬
ležnosti do toliko zmožnega in dobrega Očeta.

§. 103. Zagodovina živlenja Jezusovega , njegovih apo¬
stolov iti njegove svete cerkve ,

Marsikaj iz živlenja Jezusovega in terplenja njegovega učenci sicer
slišijo pri razlaganju svetih evangeljev, ali zgodovina živlenja Jezuso¬
vega je za kateketički poduk toliko važna, da kateket, ki pozna svojo
blago in visoko nalogo in je nadušen za njo, ne more biti zadovoljen
s temi šibrami in odlomki: timvee posebej še in u nekoličko tesniši
zvezi mora jo razlagati. — Jezusovo živlenje in terplenje je podlaga
in podpora vsega verskega poduka, je neizprazljiva zaloga naj lepših
naukov, naj svetejših resnic in naj prildadnišik vodil za vsakega človeka,
naj bo velik ali majhen, naj nosi kraljevo palico ali motiko u roki.
Jezusovo živlenje je središče, je serce vsakega kristianskega nauka, in
vsakdo ve, da kjer serce ne bije, ondi smert ni daleč. Jezusovo živlenje,
se mi zdi, je zlato sonce, ki kateketa razsvetluje in učence ogreva—in
kjer ni sonca prijazne in tople luči, ondi vse obledi, vse zmerzne; za-
tegadel se sme reči, da zanemarjati Jezusovo živlenje u kateketičkem pod¬
uku bi bilo za mlado kristiansko dušo vse eno, kakor truplu presekati
serčno žilo ali vzeti mu životvorni zrak.

Naj pripravniše mesto za razlaganje živlenja in terplenja Jezuso¬
vega je pervo poglavje od vere, ko členi apostolske vere na versto pri¬
dejo, in kar tiče to razlago, mora vsa katehetova skerb sosebno na to
obernjena b ti, da pridno kaže dečkom in dekličem, kako neizrečeno
je Jezus človeka ljubil, kako prečudno lepo učil, in kako sveto in
neoskrunjeno živel, tako da mu njegovi naj huji sovražniki niso mogli
greha očitati —• kako torej imajo tudi oni misliti, govoriti in delati,
in kako posnemati ga u svojem djanju in nehanju, da mu bodo do-
padli in njegove ljubezni vredni postali,

Močno važna za kateketički poduk je tudi zgodovina apostolov,
njih živlenja in djanja, kakor tudi zgodovina svete kristiansJco-katoličke
ceihve*),  ktero je Jezus na apostole utemelil, ktera je naša skerbn^

*> Kra ^j‘ rodovina svete vere Jezusove je pridjana knjižici, kteri 8 e pravi: Janško-
katoliški nauk okrajšan,*  in ki bila je u Bežu natisnjena.

156

mati, naša tolažnica, naša zvesta prijatljica, in nas tudi po smerti
ne bo pozabila. Ta zgodovina je toliko lepa in se priporočuje po
tolikih ozirih, da kateket bi ne doveršil popolno svojih dolžnost,
ko bi nji u kateketičkem poduku nobenega prostora ne odkazal. —
Ona namreč:

1. Ima u svojem krilu mnogo lepih, mičnih in podučivnih zgodb,
ktere otroci radi in z veseljem slušajo, in so jim lahko tudi u velik
prid in tek. Postm. koliko naukov u sebi imajo povesti od Anania in
njegove žene Zafire! od svetega Štefana! od spreobernjenja svetega
Paula! od svetega Joana in od mladenča, ki je vodja tolovajski po¬
stal ! itd.

2. Ona daje kateketu mnogo lepih priložnost, kazati učencom, da
sostava  in uravnava  naše svete cerkve u bitstvenih rečeh je še zmirom
taka, kakoršna bila je u pervih kristianskih časih.

3. Daje mu priložnost, pripovedovati svojim učencom marsikaj od
delitve svetih zakramentov,  od raznih delov očitne službe božje,  kakor
tudi od goreče vere in svete pobožnosti pervih kristianov — in opo¬
minjati in spodbadati jih, da bi posnemali njih sveto živlenje. Pervi
kristiani postm. so vdeleževaji se daritve svete mašo z nevarnostjo
svojega živlenja,

Sv. škof Dionizi Aleksandrijski, ki živel je u tretjem stoletju po
Jezusovem rojstvu, pripoveduje in piše: „Če nas tudi povsodi že pre¬
ganjajo in pode; praznike vendar le posvečujemo in očitno službo božjo
opravljamo. Vsak kraj, njiva, pusava, čoln, hlev, ječa, vsak kraj
nam je cerkva, da u nji službo božjo opravimo.  “ — Kak greh tedej
bi bil za nas, ki imamo tako lepo priložnost, ko bi ne hotli u cer-
kvo hoditi!

4. Naposled mu daje tudi priložnost, dokazovati jim po mnogih
povestih in dogodbah, da naša vera,  naša cerkva  je edina, sveta,
katolička  ali vesoljna in apostolska,  da je od Jezusa Kristusa na skalo
utemeljena, da je vrata peklenske nikdar ne bodo zmagale; timveč bo
ostala nepremakljiva do konca sveta.

Kar pa zadeva pravila, kterih se kateket pri razlaganju zgodovine
živlenja Jezusovega, in pri razlaganju zgodovine svetih apostolov in
svete katoličke cerkve deržati ima, so u obče ravno tiste, ktere smo
naznanili pri razlaganju svetopisemskih zgodb.

157

§. 104. Od kristianskega nauka, ki se derži n cerkvi
za odrašene.

Mlade drevesca, ki iz varnega zavetja vertne šole presade se na
odperto polje, se morajo s ternjem dobro ograditi in se morajo varno
na koliee privezati; sicer bi jih lahko kaka živad ugonobila ali kak
vihar polomil. Enaka mladim drevescom je možka in ženska mladina,
ko zapusti učilnico in stopi med zapeljivi svet, kjer jo čaka mnogo
nevarnost in jo čaka skušnjav brez števila in mere — tudi ona torej
potrebuje terdne podpore in dobre, varne ograje, da jo dereči zapeljivci
in lažnjivi preroki ne ugonobijo, da jo viharji skušnjav in hudih strast
ne polomijo. U ti namen se kristianski nauk u ponavljavni šoli, in u cerkvi
večdel pri popoldanski službi božji razlaga, da po njem se uterdujejo
n pobožnosti in u čisti veri, in se varujejo pred pohujšljivimi naukmi
in slabimi izgledmi sosebno mladenčki in dekliči, ki stopijo iz šole, se
razcvetajo kakor rahle rožice, in so u naj nevarniših letih svoje¬
ga živlenja.

Ali ne samo za rastečo mladino, za mladenee in, dekliče, temuč
tudi za odrašene kristiane, za može in žene, za očete in matere, za
hlapce in dekle je kristianski nauk močno potreben. Sme se reči, da
priprosto, neizobraženo ljudstvo dobiva večjo korist iz kristianskega
nauka, kakor iz pridig; zatcgavoljo bo gotovo vsak dušni pastir, ki
spoznava svojo nalogo in je iskren u svojem božjem poklicu, pridno
vabil in klical svoje ljube ovčice h kristianskemu nauku, ter jim več¬
krat zaterdil in na serce položil, da tudi kristianski nauk sliši k očitni
božji službi, in iz lenobe ali zanikernosti ne sme zanemarjati se. Verh tega
je u labudski škofii naukaz, da pri vsih farah, pri kterih je dvojno
duhovno opravilo, se mora od svetega Mihela do svetega Jurja vsako
nedeljo pri ranem opravilu namesti pridige kristianski nauk deržati;
zatorej bodo sledeče vodila bodočim kateketom beržda všeč:

1. Pred vsim drugim si je treba zapomniti, da pri razlaganju
kristianskega nauka za odrašene se ne  sme, kakor u pridgah, nepre-
tergano ali neprenehljivo govoriti;  temuč naj bolje je, da si kateket
svoj predmet ali svoje gradivo u več členkov razdeli, in po teh člen¬
kih sam sebe oprašuje in tudi sam odgovaija. Toti način je za pri¬
prosto ljudstvo kot nalaš — on poduk močno oživlja in izjasnuje, in
pazljivost poslušavcov vidno izbuja in podpira.

158

2. H koncu kristianskega nauka se to, kar bilo je razlaganega,
izpraševati  mora. Da se pa izpraševanje preveč ne zavleče, naj kate-
ket prašuje le tiste, od kterih ve, da imajo gladko, glasno besedo, in
se nadjati sme, da bodo dobro odgovarjali.

3. Pri tem izpraševanju naj se ozira zlasti na tiste dokaze  in na-
gibke,  ki jemljejo se iz božjega razodetja,  in u razjasnovanje naj upo-
trebuje naj raje izglede  in zgodbe svetega pisma.

4. Vsak dober odgovor  mora kateket iz prižnice ponoviti,  tako
glasno, da vsi pričujoči lahko slišijo; je pa odgovor kriv,  mora ga po¬
praviti  — toda kratko brez vse obširnosti. Se pa kriv odgovor ob
kratkem ne da popraviti, naj kateket ali sam pove pravi odgovor, ali
naj zakliče kogar, od kterega je prepričan, da bo prav in dobro od¬
govoril. Sicer pa se razumi samo od sebe, da kar je bolj lahkega,
naj se prašajo tisti, ki so slabe, kar je težjega, uni ki so dobre glave
-— in da bi bilo kaj nespametno, očitno u cerkvi kogar zmerjati in
žaliti zavoljo nespretnega ali neumnega odgovora.

5. Ker priprosto ljudstvo katekizem večdel visoko ceni in mnogo
na-nj derži, naj kateket pri tem razlaganju pridno upotrebuje besede
in izraze katekizemske  —• in sicer, kolikor pridniše toliko bolje je.
Samo pozabiti ne sme, skerbno jasniti in tolmačiti, kar je ne¬
razumljivega.

6. H koncu naj prosi in opominja s kratko, toda z živo in
iskreno besedo mladež in odrašene, da naj si globoko u serce vtisnejo
zaslišane nauke, in naj se ravnajo po njih u svojih mislih in besedah,
u svojem djanju in nehanju. Dobro je tudi, končati svoj govor s tim,
da se pove ali kaka lepa primerna povest, ali pa se bere kaj pri¬
kladnega — naj že bo iz živlenja svetnikov ali iz kakih drugih knjig.

TRETJE POGLAVJE.

#11 LASTKOST KATEHETOVIH.

To poglavje razpada u dva členka. Pervi  razkazuje, ktere dušne
in telesne lastnosti so kateketu potrebne, da srečno doverši svojo nad
vse blago in visoko nalogo; drugi pa naznanja, po kterih sredstvih ali
potih si pridobiti zamore tote neobliodno potrebne lastnosti.

I. Členek.

§. 105. Ktere lastnosti so kateketu potrebne, da svoje
sveto delo srečno doverši?

Ako se ozremo na visoko, blago in sveto nalogo, ktera sloni na
katehetovih ramah; ako pomislimo, kako razni in s kolikim ternjem in
karanjem posuti so poti, ki peljajo do cilja in konca kateketičkega
poduka; ako naposled prevdarimo, kako sirovi, okorni in tumpasti,
kako raztreseni in nepokojni večkrat so otroci, ktere je podučevati
treba — kako slaba je njih razumevna moč in kako pičle njih pred-
vednosti: se bomo kmalo prepričali, da kateketičko delo je nad vse
težavno, in da za kateketa ni vsak kdor si bodi; timveč da mnogo¬
terih vednost in izverstnih lastnost je treba vsakemu, kteri se tega
sploh le malo obrajtanega, ali za oliko in omiko človeškega roda nad
vse važnega posla z blagonosnim uspehom lotiti hoče.

Kakih lastnost je treba kateketu, da srečno doverši svojo toliko
važno nalogo, lahko razsodi, kdor koli to, kar bilo je rečenega
u pervem in drugem poglavju od gradiva, in od pota in načina kate¬
ketičkega poduka, le nekoličko skerbneje pregledati in globeje pre¬
misliti hoče. Treba mu je raznoterih, in kakor smo že rekli, izverst-

160

nih lastnost — lastnost, ktere zadevajo njegov um,  njegovo serce  in
njegovo telo;  in ktere so te, naznanjajo pridši odstavki ali paragrafi.

§. 106. Vinske lastnosti.

Kateketu je treba:

1. Bistre, jasne glave  in mnogoterih znanost;  kar namreč hoče
druge učiti, mora sam dobro znati in umeti. Kar človek sam ne zna,
tudi drugih učiti ne more-— to jo jasno kakor beli dan. Kako nek bi
slepec slepca vodil? bi mar ne padla oba u jamo? in kako bi kateket,
ki neveden in brez luči u temi tava, drugim glavo bistril? — Sosebno
mora biti:

a) Dober in znajden pismouk;  kajti sv. pismo je naj bogatejši vir
kateketičkih resnic in zaloga naj tehtnišik dokazov — sveti evangelji
so na nekterih krajih silno temni in se ne dajo lahko razjasniti — zgodbe
svetega pisma kateketički poduk močno oživljajo, in pazljivost učencov
vidno podpirajo — kako slabo torej se nosi in suče kateket, ki je
u svetem pismu neveden! b) U znanstvih dogmatike  in moralne  mora
biti jako izurjen: pervič zato, da je kos uterditi vsako resnico s pri¬
mernimi dokazmi, da je zmožen odbiti vsak vgovor, naj pride od ene
ali druge strani; drugič pa tudi, da vselej dobro razloči med krepostjo
in grešnostjo, in dobro presodi, kaj je bitnega in ' „j"prigodnega u naši
presveti veri. Koliko ljudi je, ki stavijo bitje kreposti u same vunanje
in prigodne reči, in ne ločijo med zernom in lahko plevo! in ako bi
kdo prašal, kdo je tega kriv, bi zamogli večkrat reči, da kateketi, ki
slabo učč. c) Cerkveno zgodovino  mora tako rekoč u mezincu imeti.
Kolikokrat je treba raztolmačiti to ali uno besedo verskega in cerkve¬
nega jezika! kolikokrat razjasniti to ali uno šego starodavnih časov! —
kako je pa to mogoče, ako kateket ni zveden na zgodovinskem polju?

d) Umoslovje  in dušoslovje  mu mora dobro znano biti, to je, on mora
znati dobro in dosledno misliti, sicer bi lahko vse zblodil — pa tudi
poznati mora natanko zmožnosti Človeške duše, kakor u obče tako po
samem, da se ve ravnati po tem u svojem poduku. Kdor vseskoz dela
po enem kopitu, in se pridno ne ozira na posebne potrebe in okolišine
svojih učencov, na njih predvednosti, nagnutke in značaje, ne bo do-
veršil še polovice svoje naloge, in ne bo dočakal dokaj veselja.

e) U slovnici,  u pravilih govorništva  in detovodstva  mora biti dobro
podkovan. Ako neotesano robi in prav po goijanski zavija, ako je

161

beseda njegova pusta, mertva in brez vsega govorniškega kinča,
ako je po detovodskem vertu samo po večjem enmalo se ogledal,
bo spodtaknil se kmalo tu kmalo tam, in stoternega sada vidil
nikdar ne bo.

2. Treba mu je zdrave  in dobre razsodne moči,  da zamore lepo odbrati
iz svetega pisma in ustnega izročila, kar za učence pripravnega najde;
kar pa ni za njih razumevno moč, ali pusti za zmirom u miru ali za
pozneje leta prihrani. Ako nima pravega razsoda, bo vse zmedel in
zamotal — bo razkladal otrokom, kar samo za odrašene je, bo raz-
jasnoval, kar se ne da in ni treba razjasnuti; kar pa je težkega in po¬
trebuje razlage, bo nerazlagano pušal.

3. Tretja umska lastnost kateketu neobbodno potrebna je dober
in zvest pomnez.  Kateket mora imeti vseskoz bogato zalogo mnogo¬
terih reči, kakor postm. dokazov, povest, izgledov, prilik, pre¬
govorov in kar je druzega takega, ter podoben biti hišnemu gospodaiju,
ki ima u svoji zalogi staro in novo, in upotrebuje zdaj to zdaj
uno, kakor mu boljše kaže. On se mora deržati nepremakljivo
svojega pota in načerta, naj bi učenci ne vem kako nespretno od¬
govarjali — kako pa bi to mogoče bilo, ko bi kateket bil pozabljiv in
slab na pomnežu?

4. Dalej mora imeti živo domišljavo,  da zamore svoj poduk oživ¬
ljati in mu potrebne vidljivosti dajati. Jezus Kristus sam nam je po¬
kazal, kako se nadčutne resnice dajo lepo obleči in zaviti u povesti
in prilike, u izglede, pregovore in prispodobe, in vsak umen kateket
si bo prizadeval posnemati ga, in po njegovem izgledu poduku vidlji¬
vosti dajati. Ali brez žive domišljave bo slabo izhajal, bo ali pusto
govoril ali vseskoz eno trobil — in poslušavci bodo kmalo naveličali
se in kmalo zevati jeli.

5. Še se mora u misel uzeti vpričnodušnost,  ktere kateketu ne
sme manjkati. Ako nima te lastnosti, bo sto- in stokrat u zadergo
prišel. Kaj namreč bo počel, ako otroci prašajo kaj smešnega ali
neumnega, in jim mora hitro odgovor dati? kaj, ko je treba ne¬
spreten odgovor brez odloga presoditi in popraviti? — Kako lahko na
stranske pote zaide? kako kmalo se spozabi? kako težko se serda
in psovk ubrani, ko zapaži, da to ali uno dete je muhasto in
nalaš naganja? itd.

Kateketika, 11

162

§. 107. Lastnosti serca.

Kateket, kterega delo je, mlade otroške serca za sveto vero une-
mati, jih k pobožnosti nagibavati in prelepo rožico njih kerstne ne¬
dolžnosti oskerbovati, mora:

1. Sam resnično pobožen, moralno izobražen  in od svetosti vere
in kreposti živo prepričan biti. Vse, kar govori, mu mora iz serca
priti; kajti le kar iz serca ere, do serca gre, in prijazno kakor spo¬
mladansko sonce človeka greje. Kar pa samo iz glave ali razuma
pride, nima toplote; ampak zebe kakor merzel sever.

Zategavoljo kateket, ki nima pristne pobožnosti u svojem sercu,
ki se ne trudi in ne poganja samo za božjo čast in zveličanje svojega
bližnega, ampak znabiti le za svojo čast ali iz drugih samopridnih
namenov, ne bo vidil mnogo uspeha pri svojem poduku; kar bo njegov
nauk dozidal, bo njegov izgled sopet poderl. — Verh tega je kate-
ketički poduk poln tegob in over, in mnogokrat nima druzega plačila
kakor obrekovanje in nezahvalo; zatorej bo kateket, ki le kakor težak
za dnino dela, sto- in stokrat se utrudil, in kmalo zgubil vse veselje
do poklica svojega.

2. Kateket mora ves naduSen biti od ljubezni do svojih učencov;
kajti gotovo je, da le kdor resnično in prav otroke ljubi, bo plodo-
nosno delal in bogato žetvo imel. Kdo pa tudi bi ne ljubil otrok ?
kdo rad ne imel malih dečkov in dekličev, ki so naj nježniše cvetke
u vertu nebeškega Očeta in naši naj miliši bratje in sestre? — Jezus Kri¬
stus sam jih je na svoje naročje uzel, na svoje serce pritisnul in
blagoslovil, rekoč: „Pustite otročičem k meni in ne branite jim, kajti
takih je nebeško kraljestvo." In kje se najde polje toliko rodovitno in
toliko veselih nad, kakor otroško serce, u kterem je še ljuba nedolžnost
doma, in se predsodki, hude strasti in razvade še niso zaplodile? Tu
tedaj je treba se putiti in truditi, tu žile in moči napenjati; pri od-
rašenih ali clo postaranih je večdel vse zastonj.

Učenci in učenke kateketu kmalo na očeh berejo, da jih ljubi in
rad ima, in mu povračajo njegovo ljubezen zdaj s tim zdaj z drugim
veseljem — mu svoje serce in svojo dušo do kraja odpro, sc pridno
uče, vsak nauk iz njegovih ust voljno sprejmejo, in radi in zvesto
ubogajo, kar koli jim veleva. Podobni so dobrini in krotkim ovčicam,
ki rade slušajo glas svojega pastirja, in gredo za njim kamor jih pelje;

163

zatorej je brez vsega dvoma tisti naj boljši kateket, kteri naj boljše
zna in ve, ljubezen svojih učencov si pridobiti.

3. Močno treba kateketu je tudi poterpežljivosti;  ako nje na stote
ali cente nima, z vsim svojim trudom in prizadevanjem ne bo nič
opravil, bo več kot polovico dragega časa s kregom in prepirom stratil,
in kmalo kmalo zgubil ljubezen in zaup svojih uČencov. Že od daleč
se ga bodo bali, trepetali pred njim in se ga ogibali kakor gladeža. —
Kateket brez poterpežljivosti je ravno kakor ploha, ki se po zemlji
udere, prestopi vse korita in jezi, in namesti napojiti žejno zemljo in
urodovititi, jo le zabije in zatepta.

Z otrocmi je težko delo. Njih razumevna moč je slaba, in ako
jim poveš kako reč deset- ali dvajsetkrat, jo pa deset- ali dvajsetkrat
pozabijo — njih napredek je počasen, cele ure in dni se trudi in ubijaj
z njimi, in dostikrat še ni nobenega sada in uspeha — njih lahkodušnost
je sploh velika in mnogokrat so zraven še razvajeni in muhasti, kar
ubogati nočejo in se ne dajo ukloniti ne z lepo ne s hudo, da bi se
učili. Kolikega milovanja torej je vreden kateket, ki je hude, nagle
jeze in ničesar poterpeti ne more! koliko žalostnih in dolgočasnih ur
ga čaka med otrocmi! On se boji učencov, učenci njega; kar je pa
naj bolj žalostno, je to, da otroci svojo nepriklonjenost do kateketa
radi tudi na vero raztegnejo. —- Pač res! kar pravijo, da nevolja
le ternje rodi.

4. Kateket mora od važnosti svojega posla  in imenitnosti svojega
poklica živo prepričan  biti. Kateketičko delo sploh sicer ne bo tako
obrajtano kakor pridgarsko; prav za prav vendar je mnogo važniše
in več koristi. —■ Kateketički poduk, se sme reči, je gorčično zerno,
ktero je majhno sicer in malovažno, ali izraste iz njega veliko, zalo in
košato drevo, ki rodi naj žlahniši sad za časnost in večnost. Otroci
rastejo, z njimi raste pa tudi seme dobrega, kterega je kateket u njih
serca zasejal, ter prihajajo dobri kristiani in pridni deržavljani in zvesti
podložniki. Zlata vreden je, kdor vzdigne enega samega otroka na
višjo stopnjo moralne omike; kdor pa, kakor kateket, izobrazi večkrat
mnogo sto otrok, ter izjasni njih razum in oplemeni njih serce, je ne-
plačljiv in zasluži od cerkve in deržave u zlate knjige z zlatimi pis¬
menkami zapisan biti. Mnogokrat njegove kosti že trohne u tihi zemlji;
setva pa, ktero je nasejal in polival svojim putom, krasotno raste, se
razcveta in osrečuje in razveseluje dostikrat mnogo rodov in vekov.

11 *

164

Zatorej srečna, stokrat srečna mladina in cela fara, ki dobi dobrega in
pobožnega kateketa! — njegova cena je neizrekljiva.

§. 108. Telesne lastnosti.

Treba je kateketu mnogoterih lastnost razuma in serca, kakor smo
slišali; ali tudi telesnih lastnost mu ne sme manjkati. Treba mu je :

1. Krepkega života, terdnega zdravja, dobrih pers in pljuč,,  da
u svojem težkem poklicu prezgodaj ne opeša, ali si kake nevarne
bolezni na glavo ne navleče. — Tudi kakih ocividnih napak ne sme
imeti na svojem telesu; sicer bi muhasti otroci utegnuli oponašati ga
ali za zijaka imeti.

2. Cerstve  in gladke besede,  da ga vsi po učilnici lahko slišijo
in zastopijo. Govori kateket tiho in hripavo, ako hchla ali se mu
jezik po ustah vali, kakor bi bil poliman, se ga bodo naveličali že
pervo uro, in se dolgočasiti in zevati jeli.

3. Veselega obraza  in jasnega očesa,  kolikorkrat stopi med svoje
učence. Kakor se veseli vsako bitje, pametno in brezpametno, kedar
ljubo sonce na jasnem nebu izza gor prisije: tako tudi se razveselujejo
poslušavci mladi in stari, ko zagledajo kateketa, da z vedrim licom
in dobrovoljen med nje pride.

4. Bistrih oči  in tankega posluha,  da pozna svoje učence tudi po
obratu in lahko zastopi njih odgovore. Je kateket berlav ali zuabiti
na pol gluh, pač ne vem, kdo je večji revček — on ali učenci?

5. Treba naposled je kateketu tudi spodobnega  in čednega obna¬
šanja  u vsem svojem djanju in nehanju, kakor gre za takega gospoda,
ki se med izobražene šteje. Vse kar je na njem: njegova hoja in
obleka, njegov pogled in smeh, gibanje njegovih rok in njegove glave,
itd. vse mora kazati, da je služavnik in učenec tistega, ki bil je krotek
in iz serca ponižen, kterega jed je bila, da je dopolnoval voljo svojega
nebeškega Očeta, in je u to na svet prišel, da je resnici pričeval.

II. Členek.

Sredstva, po kterih si kateket pridobiti zaraore po¬
trebnih lastnost.

Samo znati pravila, po kterih ima se katekezirati, še ni zadosti ;
tijnveč djansko po njih se ravnati in sukati znati, to je naj večja

165

umetnost Le kdor se dolgo in pridno vadi na kateketickem polju, se
nadjati sme, da bode izversten kateket iu da mu pojde njegovo delo
spešno od rok. Sosebno pa mu priporoeujemo sledeče sredstva:

§. 109. A. V bogoslovstvenih znanstvih mora se ne-
prenehom truditi.

Poklic kateketov je, dečke in dekliče u sveti veri podučevati in
na moralni podlagi izobraževati, to se pravi, njih glavo ali njih razum
mora z verskimi naukmi bistriti in njih serce s kristianskimi čednostmi
plemeniti. Temu težkemu delu pa ne bo kos, ako je u bogoslovstve¬
nih znanstvih znabiti sam Še novak, ako se pridno ne uči, skerbno
ne bere zadevajočih knjig, in se ne vzdiguje od dne do dne k boljše¬
mu spoznavanju Boga in njegove svete volje. Zlasti sveto pismo, dog¬
matiko in moralnost, cerkveno zgodovino in cerkveno pravo mora tako
rekoč po noči in po dne u rokah imeti, in prebirati zdaj eno zdaj
drugo — zraven pa neprestano misliti, kaj od tega, kar bere, bi se
dalo porabiti za rejenčke, in kako izjasniti jim.

Ako vodotok vseskoz nove vode ne dobiva, bo kmalo na suhem:
tako tudi kateket, ako si ne oskerbljuje neprenehoma novih vednost,
novih prilik, povest, izgledov in kar je druzega enakega. Zatorej se
lahko reče, da kateket, ki zanemaija bogoslovstvene znanstva, je za¬
pustil svoj živelj, in se hudo zadolžuje pred Bogom in pred mladino,
ktera mu u skerb je izročena.

Med te verste znanosti, ktere tu priporoeujemo, se štejejo po vsi
pravici tudi' kateketične pravila, ki so jako važne in koristne. Kolikor
pridniše jih kateket prebira in premišljuje, toliko globeje se mu bodo
u glavo vtisnule.

§. 110. B. Z dušoslovjem neutrudljivo se soznanjati.

Kakor namreč za kmeta ni dovelj, da pozna samo seme, kterega
seje, njegovo večjo ali manjšo kaljivno moč; timveč tudi zemlja mu mora
biti dobro in čisto znana, ali je ilovka ali peščenka, lapornica ali znabiti
kaka mešanca: tako tudi kateket ne bo dobro izhajal, ako pozna samo
nauke in resnice, ktere u mlade otroške serca poklada. Poznati mora
tudi zmožnosti človeške duše u obče, nje tire, čute in nagnutke, po-
‘ znati posamezne značaje svojih učencov, njih dobro in slabo stran,
kakor tudi postave, po kterih dušne zmožnosti se razvijajo in u djan-

166

stvo stopajo — ali z euo besedo: z dušoslovjem  mora neutrudljivo se
soznanjati, ker brez njega mu ni mogoče, razum in voljo svojih učen-
cov temeljito in obstojno izobraziti.

Z dušoslovjem pa se soznanjati ni boljšega, kakor marljivo brati
zadevajoče spise in knjige; pazljivo se ozirati na mišljavo in djanje
svoje, in mišljavo in djanje drugih ljudi, zlasti pa otrok; neprenehoma
Čuvati nad svojim nagnutjem, dobrim in slabim, kje ima studence
svoje; pridno prevdarjati, kako se predstave in razumki izcimljajo
in kako razvijajo; skerbno nabirati razne skušnje, lastne in ptuje,
vzajemno jih prispodobljati, itd.

S-HJ-  C. Izverstne leatekef icke spise marljivo prebirati.

Da kateket prihaja od dne do dne večji mojster u svojem poslu,
mora marljivo prebirati izverstne kateketičke knjige in druge zadevajoče
dobre spise. U njih namreč najde mnogo poterjenih sredstev in sku¬
šenj , mnogo primernih izgledov in lepih povest, in tu in tam mu na¬
znanjajo in kažejo pot, po kterem naj ložje do svojega cilja in konca
pride. — Kateketički spisi se razdeljujejo:

1. U ukoslovne  ali metodičke knjige,  ktere naznanjajo in razlagajo
pravila in vodila, po kterih so pervenci u sveti veri imajo podučevati.
Sem spadajo vse tiste knjige, ktere bile so omenjene u §. 11. vvoda
u kateketiko.

2. U dodelane katelceze  čez vse verozakonske in djanske nauke, med
kterimi bi utegnile biti naj boljše: „Gruber’s praktisclies Handbucb der
Katehetik; J. Gaume’s die katholische Religionslehre nacli ihrem gan-
zen Umfange; Herenaeus Haid’s die gesammte katholische Lehre &c.

3. U katekeze čez posamezne  verozakonske ali djanske odseke -ali
nauke, kakor postm. čez svete zakramente, čez zapovedi božje, itd.

4. U katekizme  ali nav ode,  u kterih so verozakonski in djanski
nauki za kateketičko rabo že odbrani in vversteni. Njih imamo tudi
u slovenskem jeziku že dokaj; vendar dosihmal še nobenega, da bi
večini ustregel.

5. U pripomočne knjige,  u kterih se verske resnice nekoliko
bolj po dolgem in širokem razjasnujejo in dokazujejo, in med
kterimi je sosebno lepa: „Scbuster’s katechetisches Handbuch, Frei-
burg im Broisgau. “

167

U vsili teh iu enakih knjigah bo kateket lahko mnogo koristnega
najdel in za svojo rabo odbral, samo da jih pazljivo in premišlje-
vavno prebira.

§. 112. D. Ptuje, izverstno sostavljene katekeze pri¬
dno razkosovati.

Ptuje, izverstno dodelane katekeze pridno razkosovati, gotovo tudi
mnogo pomaga, bistriti kateketovo glavo in ga vzdigovati na čedalje
višjo stopnjo. U ti namen si mora odbrati to ali uno katekezo, jo
razcepiti u nje obstojne dele,  in skerbno gledati, kako so med seboj
zvezani, kako se naslanjajo eden na druzega, in kako misel za mislijo
in predstava za predstavo sledi. Zraven tega mora neprestano paziti,
kako pisatelj začenja odvzdol, od čutnega in predmetnega, se vzdiga
zmirom višje, do nadčutnega in občnega in napreduje lepo polagoma
od stopnje do stopnje. Paziti mora, kako razvija in razjasnuje raz-
umke tega ali unega plemena, kake dokaze upotrebuje, kake čute iz-
buja in kako jih uterduje, kake nagibke rabi, da voljo svojih učencov
na dobro sklanja in od hudega odvračuje, in kako naposled nauke na
vsakdanje živlenje obrača. ■— Se ve, da to je težko delo, — delo,
pri kterem je treba mnogo in globoko misliti. Kdor bero samo kje
u en dan, plitvo in brez pomislika, bo dobička malo imel ali pa
clo nič.

§. 113. E. V sostavljanju katekez pridno se vaditi.

Brez pridne vaje nobeno delo ne tekne, tudi kateketičko ne, —■
izverstnost se izcimlja le iz mnogeletne vaje in iz večkratnih poskusov.
Vendar tudi vaja ima svoje vodila in stopnje.

Naj prej naj se vadi u tem, da si odbere kak razumek,  in ga
razkosi  u dele ali predstave, ktcre obsega. Posta. ko bi odbral raz¬
umek: „upati,“  bi ga znabiti takole lahko razjasnul: n upati se pravi,
veselo in zvesto pričakovati, kar je kdo dobrega nam obljubil .“

Na to naj si odbere kak občen stavek,  in naj ga predmetno  izrazi.
Posta, ko bi si odbral občni stavek: ^pobožnost je pot do večne sreče,“
bi ga predmetno lahko takole razjasnul: „Otroci! ako hote radi molili,
pridno se učili, u cerkvi in zvun cerkve lepo in pošteno se obnašali, in
svoje starše voljno vselej ubogali, vas bo rado imelo vse, kar vas po-

168

zna, in ko hote enkrat umerli, vas bo Oče nebeSki k sebi u svete
nebesa zaklical.  “

Kak drugkrat naj si odbere kako resnico,  dogmatiČko ali moralno,
naj jo pazljivo obrača in pregleduje od vsih strani; zraven pa naj
duhta in premišljuje, s ktero priliko  ali povestjo  bi dotična resnica se
razjasniti in razgovetiti dala. Postm. resnica: „Misel na povsodnost

božjo nas tolaži u vsih zadevah naSega živlenja, u  bi lahko se raz¬
jasnila s priliko  od kakega dečka, ki potuje mirno in brez skerbi tudi
u temni noči in po neznanih stezah na roki svojega očeta, ali pa
s povestjo  od očaka Jakoba, ki je u ptuji deželi in daleč proč od svojih
staršev bil ves potolažen, kakor hitro je zvedel po ponočni prikazni,
da Bog je povsod.

Sopet kak drugbart naj si odbere kak nauk in naj premišljuje,
s kakošnimi dokazmi  bi učenci se prepričati zamogli od njegove resnice,
kakošni nagibki  bi bili za nje naj primerniši, kakošne napotja bi
Utegnile njih prepričbo zaverati in kako bi se odstraniti dale.

Po takih poskusih je treba se lotiti sostavljanja cele katekeze
kakega verozakonskega ali djanskega stavka. Izzaeetka naj jo s krat¬
kimi besedami na papirju samo osnuje, osnovano pa naj potem obširno,
lepo u zvezi in lahko umevno sostavi; sostavljeno pa naj sopet raz¬
drobi u nje dele in kose, u oprašbe in odgovore; — potem še le, po
večkratnih takih poskusih sme kateket svojo srečo pri otrocih posku¬
siti, smo katekezirati jib.

Pri tem sostavljanju katekez je treba dveh stranpotov skerbno
se varovati. Nekteri se vsi zaljubijo u svoje spise ali sostavke,
in menijo, da ni mogoče kaj popolnišega skupej spraviti: drugi pa
so preveč plahi in zgube ves pogum. —- ZJ sredi, u zlati skledi,
tudi tu velja.

§. 114. F. Z otrocmi rad in pazljivo se pogovarjati.

Z otrocmi večkrat se pogovarjati in skerbljivo jih opazovati, kako
se menijo med seboj, kake besede in izraze naj raje upotrebujejo, kako
jih vežejo, kako si razumke snujejo in kako drugim naznanjajo, kteri
nagibki jih naj močneje vklanjajo, kteri dokazi imajo u njih očeh naj
večjo moč, itd. gotovo tudi mnogo pomaga, da se kateket prej izbistri
in izobrazi. Vendar otroci ne smejo vedeti, da bodo opazovani; sicer
naglo obmolknejo in se odtegnejo. — Kdor se z otrocmi rad meni in

169

pogovarja, naj jasneje vidi, kako velik razloček je med njimi in med
odrašenimi, in marsikdo je dober učitelj za odrašene, za otroke pa clo
malo velja.

§. 115. G. Poslušati dobre katehete, kako katekezirajo.

Izgledi več zdajo, kakor naj lepši nauki; zatorej srečen, kdor
ima priložnost, pomenkovati se o kateketičkih zadevah tu in tam s ka¬
kim izverstnim kateketom, poslušati ga, kako katekezira, in gledati,
kako se vede in suče svojimi učencmi —- u pol uri se lahko več na¬
uči, kakor pri mnogodnevnem branju in trudenju.

človek se nikoli ne izuči; kdor meni, da je že vse pohrustal in
da mu ni nobeden kos, spričuje ravno s tim, da ima mnogo slame
u glavi. Tudi od slabega kateketa, ako ga poslušat gremo, se lahko
kaj naučimo, ker gotovo ni nobenega, da bi ne imel dobre lastnosti
na sebi. In ko bi se druzega ne naučili, saj to bi lahko vidili, kako
žalostno se obnaša kateket, ki nima ljubezni do otrok, ni prepričan od
važnosti svojega poklica, pride redko u šolo in znabiti še takrat z ne-
voljo, ali mu potrebnih vednost manjka. Zatorej, ljubi kateketi, ako
zveste, da je blizo kjer šolska poskušnja, no zamudite lepe priložno¬
sti, — ajdite in poslušajte pazljivo, premišljevavno in iz dobrega
namena, lahko da se stopinje, ktere storite, obilno vam plačale bodo.
Spominjajte se radi na ljubo mladino, dečke in dekliče, ki so vaši
skerbi izročeni; spominjajte se na njih nedolžne serca in duše, ki pri¬
čakujejo od vas, da jih obvarovali bote prod slano pohujšanja in za¬
peljivosti; spominjajte se na veliko zahvalo, ktero vam bodo enkrat
vedli, in na nebeško slavo, s ktero vas Jezus Kristus ogarnul bode,
ako jih neoskrunjene pripeljete pred sedež božji, in gotovo vam u krogu
otrok ne bo nobena ura predolga, nobena stopinja za njih blagor pre¬
grenka, nobeno delo pretežko. Da! preljubi bratje, sežimo si u roke,
in naše geslo naj bo: „ Vse za Boga! vse za našo mater sveto katoliš¬
ko cerkvo! vse za drago mladino, ki je našim rokam izročena /“ —
Amen! amen! naj se zgodi!

Pristavek.

Od raznih razmer kateketičkega poduka od časov
Jezusovih do sedanjih.

Jezus Kristus,  Sin živega Boga, je zapustil veličastvo svetili nebes
in prišel u našo solzno in revno dolino, da bi ljudi u vsem potrebnem
podučil, jih greha rešil in večno zveličal. Njegovi poslušavci, kaj so
bili druzega, kakor katekumeni? kakor pervenci u njegovi sveti veri?
in On bilje  njih katehet.  U svetem pismu beremo, kako nad vse dobro
je vedel in znal, bistriti in prepričevati njih razum in voljo na dobro
vklanjati, izbujati pobožne čute u njih in odbijati njih dvombe in vgo-
vore; kako umno in modro se oziral na njih razumevno moč, na njih
predvednosti in predsodke, na njih vsakdanje živlenje in na razne okolj-
šine Časa in kraja. Kar bilo je ložje umevnega, je neutrudljivo jih
učil, kar bilo pa je težjega, je na pozneje leta odložil, rekoč: „Se
mnogo vam imam povedati, ali zdaj še ne morete umeti. a  Otroke je
priserČno ljubil, in kako rad bival je u njih krogu, spričujejo njegove
besede: „ Pustite otročičem k meni priti, kajti njih je nebeško kralje¬
stvo  — njih um še ni omamljen od predsodkov, njih serce še nepo¬
pačeno od hudih strast in grešnih želj.

Kakor Jezus, so bili tudi njegovi apostoli vsi kateheti.  Po njegovem
povelju so šli po vsem svetu, učivši vse narode, in tudi njih učenci bili
so večdel pervenci u Jezusovi veri. Tudi apostoli so ravnali po dušnih
zmožnostih poslušavcov, po njih potrebah in okoljšinah; drugače so se
vedli z judmi, drugače z neverniki, in sv. apostol Paul (I. Kor. 3, 2.)
razločno piše in naznanja, da dajali so mleko tistim, kteri niso še moč¬
ne hrane prekuhati mogli.  — Na dalje nam cerkvena zgodovina spri-
čuje, da mnogokrat so spreobernili cele hiše in cele rodovine h kri-
stianski veri, in med takimi spreobernjenci bili so gotovo tudi otroci.
Da bi pa apostoli u svojem poduku med odrašenimi in med otroemi

171

ne bili delali nobenega razločka, ni misliti; ker vemo, da bili so polni
svetega Duha, da sv. Dub jim je na jezik pokladal nauke, kteri bili
so naj primerniši njih poslušavcom, in da po besedah svetega apostola
Paula (I. Kor. 19, 22.) so postali v sim vse, da bi bili vse zveličali.
Gotovo je torej, da apostoli so za pervence u veri ali za katekumene
imeli sosebno skerb,

Kmalo vendar — še ko so apostoli živeli, še huje pa po njih
smerti — je vzdignulo se strašno preganjanje nad sveto vero, in ter-
pelo je do Konstantina Velikega, ki bil je pervi kristianski cesar.
Koliko so kristiani tisto dobo prestali, se ne da dopisati ne dopo¬
vedati. Nobeno uro niso bili si svesti svojega živlenja, in le u kletih,
u rakah, u podzemeljskih votlinah in berlogih so se shajali in službo
božjo opravljali, Ali kolikor huje so preganjani bili, toliko bolj so za
sveto vero goreli, so podučevali z vso skerbjo otroke in kerstaželjne
u kristianskih resnicah, in nihče ni bil s kerstno vodo oblit, dokler
ni bil u sveti veri dobro podučen. Keršdevali so tačas navadno le
dvakrat u letu; namreč velikonočno in binkoštno saboto.

Izzačetka, kakor nam naznanjajo apostolske postave (constitutiones
apostolicee 7, 28. 39.), so kerstaželjnike podučili samo u pervinah svete
vere; namreč da Bog je vse vstvaril, vse obranuje in vlada, čimu je
Človek na svetu, da pravične čaka večno plačilo u svetih nebesih,
hudobne pa večno terplenje u peklu, da Jezus Kristus je človek po¬
stal, in nas po svojem terplenju in po svoji smerti na križu odrešil,
da je od smerti vstal in u nebesa šel. Pozneje še le so jim razložili
svete skrivnosti in druge verske nauke in resnice.

Pena kateketička Sola,  kolikor nam je znanega, se je osnovala
u velikem mestu Aleksandrii  na Afrikanskem, proti koncu drugega
stoletja. Učitelji na tej šoli imenovali so se kateketi,  ki bili so večdel
izverstni in visoko učeni možje, kakor sv. Panten,  sv. Klemen alek¬
sandrijski, Origen  in poslednih eden, Didim  proti koncu Četertega sto¬
letja. Enake šole so se utemelile u Cesarei  na Palestinskem, u An-
tiohii  na Sirskem, kjer je sv. Krizostom se učil, in u mestu Ni-
sibis  u Mezopotamii, od ktere se bere, da slovela je še u šestem
stoletju.

S kako skerbjo so takrat učili take, ki želeli so svetega kersta,
se lahko sklene iz tega, ker so ločili jih popolno od drugih kri-
stianov, jih vverstili u štiri razrede, in podučevali vsak razred

172

posebej u evangeljskih naukih in resnicah. Peni razred  imenoval
se je razred poslušajočih,  to se pravi, tistih, ki poslušali so petje
svetih psalmov, branje svetega pisma, pridige, u kterih je svete pi¬
smo se razkladalo, in druge nauke in opomine, ki bili so ravno
njim namenjeni. Kakor hitro pa bil je končan ti poduk, so morali iz
cerkve. — So prišli u drugi razred,  ki je imenoval se razred klečijočih,
so morali po zaslišani božji besedi in po prijetem poduku na kolena
se vreči, in klečč moliti, kar jim bilo je ukazanega; biti pa pri sv.
maši tudi oni niso smeli. — Na to stopili so u tretji razred,  imenovan
razred prošnjikov,  zato ker morali so biti u sveti veri že tako pod¬
učeni, da smeli so svetega kersta prositi. Za te, za prošnjike namreč
so škofi in duhovniki imeli posebno skerb, in jih silno ojstro deržali.
Pridno so jih učili, pridno vadili u zatajevanju samih sebe, in ogernili
spokornim oblačilom. Niso smeli ne mesa jesti, ne vina piti, ne kake
veselice se vdeležiti. In ako so zvesto in natanko* dopolnili vse, kar
bilo jim je naročenega, so potrebnih verskih naukov dobro se naučili,
in bili zraven tudi lepega in poštenega živlenja, so jih kerstili in za¬
pisali u četerti razred,  ki se imenoval je razred izvoljenih.  U tem raz¬
redu bili so en teden, so nosili bele oblačila, so mnogo molili in pre¬
mišljevali, in bili vsak dan pri službi božji in vsak dan pri sve¬
tem obhajilu.

Način pa, ali kako’so jih učili, nam popisuje sv. Auguštin  u knjigi
„o katekeziranju nevednih^  (de cateckizandis rudibus), u kteri kateketom
nadležno naroča, da imajo tu in tam prašati svoje učence, ali razumijo
to kar se jim razlaga ali ne, ali nimajo nobenih dvomov zoper to
ali uno resnico, itd. Naroča jim, da imajo gledati na potrebšine svojih
učencov, na njih razumevno moč in na njih razmere, in kakor se jim
potrebno dozdeva, bolj obširno ali kratko to ali uno razlagati jim. Ob
kratkem torej —- pravila in vodila, ktere kateketika dan današni
priznava, je poznal in snoval že sv. Auguštin, ki živel je od 1.
354 do 430.

Kateketičkih spisov  iz pervih petih stoletij Jezusove cerkve imamo
le malo. Kazun že omenjene knjigo svetega Auguština o katekezira¬
nju nevednih,  ktera sme imenovati se pena učna knjiga  od kateketike,
nam znane so samo sledeče: Osemnajstero katekez  svetega Cirila jeruza¬
lemskega  za katekumene, in petero  za novokerščence; veliki kateketieki
govor  svetega Gregorja nisenskega; kateketičke homilie  svetega Joana
Krizostoma;  nekteri spisi Tertuliana,  svetega Cipriana,  svetega Gregorja

173

Naciančana,  svetega Petra Krizologa , itd. — Berž ko ne je mnogo
kateketičkih spisov iz te dobe po neugodnosti časov se zgubilo, kakor
Euzebi  u svoji cerkveni zgodovini pripoveduje od spisov Dionizi-a Ko-
rinčana  in svetega Pantena.

Ali ti lepi časi so proti koncu petega stoletja za gore šli. Rim¬
sko cesarsto je razpadlo se, in z njim razpadel seje tudi verski poduk
splob, zlasti pa kateketički. Divji in malikovavski narodi prihruli so
od vsih krajev, zateptali skor vse, kar je na verskem in na znanstve¬
nem polju lepega se razcvelo, in nastopili so žalostni časi in terpeli
do Karola velikega,  ki vzdignul sopet je znanstva sploh in tudi kate¬
ketički poduk. Razun druzega hvale vrednega, kar je osnoval, je uka¬
zal, da povsod, kjer je škofijsk sedež ali kak samostan, ima šola
se napraviti, in je na serce navezal staršem in botrom, da morajo
skerbno učiti doma otroke, in pridno pošiljati jih u šolo, kjer
bodo podučevani u raznih koristnih predmetih, sosebno pa u ver¬
skih naukih in resnicah. Tudi je ukazal duhovnikom, da ne sme¬
jo nikomur dopustiti , biti kersten boter ali kerstna botra , kdor
ne zna moliti svetega očenaša in svete apostolske vere. „Kaj !*
je rekel, „kako zamore za vero drugih dober stati, kdor sam ne
ve , kaj vera uči f kako težek odgovor takega čaka pred sodnim
stolom božjim P

Po njegovi smerti pa je mlada setva, ktera na kateketičkem polju
ravno je lepo pognala, sopet zaostajati jela, Hude vojske, ki so hrule
zdaj tu zdaj tam; Normani, Saraceni in Madžari, ki napadali so
europejske deržave od vsih krajev, in mnogi domači prepiri in prekuci
so zaveravali šole in so zaveravali tudi kateketički poduk. Ali take
noči, take temote, kakor nekteri pravijo in pišejo, da bila je sredne
veke na dušnem in verskem polju, pri vsem tem le ne najdemo.
Najdemo namreč tudi tiste čase mnogo slavnih in visokoučenih možev,
ki so trudili se in prizadevali na vso moč za moralno omiko otrok, in
ako nektere znanstva znabiti niso bile na tako visoki stopnji, kakor
so zdaj , je bilo zato pa več vere med ljudmi.

Res je sicer, da kateketičkih spisov iz tistih časov nimamo ravno
veliko; ali kdor nestransko presodi, da knjig še takrat niso tiskati
znali, in zraven premisli, da mnogo mnogo se jih je gotovo zgu¬
bilo, jih tudi veliko tiijal ne bo — brez njih pa tudi tisti časi
bili niso.

174

Pervo kateketičko knjigo , ki na svetlo je prišla, je u nemškem
jeziku sostavil redovnik Otfrid  u devetem stoletju. Deli, iz kterik
obstoji, so: oeenas, naglavni grebi, apostolska vera, atanaziova vera,
in slava na višavah (gloria in excelsis). — Mnogo kateketičkih spisov
iz srednili vekov našel je Juri Ekard  u volfenbitelski knjižnici, in jih
je 1. 1703 u Hauoveri natisnuti dal. ■—• Jona Orleanski  spisal je tri
knjige o poduku svetnih ljudi.  U pervi govori o tem, kar kristian ima
verovati; u drugi, kterih grehov se varovati; u tretji, ktere čednosti
in dobre dela dopernašati. — U enajstem stoletju sv. Bruno,  škof
vircburSki  spisal je kateketičko knjigo, u kteri razlaga apostolsko in ata-
naziovo vero, in sveto molitvo Gospodovo. — Ravno take razlage na
svetlo so dali Hugon od sv. Viktoria, Peter Abelard  in sv. Tomaž
Akvinčan.

Posebne zasluge za povzdignutje kateketi čkega poduka si pridobil
je slavnozuani Joan Gerzon,  predstojnik pariškega vseučelišča o za¬
četku petnajstega stoletja. Poznal je tako živo veliko važnost kate-
ketičkega poduka, in bil toliko vnet za blagor dečkov in dekličev,
da sam postal je kateket, in kolikor je časa odtergati mogel svojim
raznim opravkom, je obernul ga u podueevanje otročičev. Spisal je
1. 1429 knjigo pod naslovom: „De parvulis ad Christum trahendis, u
u kteri svojim verstnikom štiri reči na serce polaga: 1) da močno je
koristno in potrebno, otroke zgodaj  že podučevati u sveti veri, in na-
peljavati k pobožnosti; 2) da je velik greh,  ako kdo pohujša  kterega
otrok, in zaveruje s tim njegovo moralno omiko; 3) da posebne hvale
vredno  je prizadevanje  tistih, ki podueevajo otroke u sveti veri, in
4) odbija vgovore  tistih, ki so oponašali mu, da on, tako visok in
tako učen gospod, se s podučevanjem malih peča. —• Spisal tudi je
knjigo: K De innocentia puerili ,“ (o otroški nedolžnosti), ktera je hvale
vredna kakor perva, in gotovo obrodila jo mnogo lepega sadu.

Še skerbneje so kateketičkega poduka lotili se u šestnajstem sto¬
letju, ko je Martin Luter sovražno ljuliko po katoličkem polju sejati jel,
in je pretantal brez števila duš in potegnul seboj u večno nesrečo. Škofi
in deželski vladarji vidivši, kako po širokem krivavera svoje korenine
raztega, so se ustrašili in prizadevali si na vso moč, kateketički pod¬
uk povsod vpeljati, ali koder bil je že vpeljan, na višjo stopnjo vzdig-
nuti. Sveti tridentinski zbor,  ki se sošel je 1. 1545, je ukazal, da
škofi imajo skerbeti, da saj vsako nedeljo in vsak praznik otroci pod-

175

učevani bodo po vsih farah u pervinah svete vere in u pokoršini proti
Bogu in staršem od tistih, kteri so k temu zavezani, in ko bi treba
bilo. s cerkvenimi kaznimi jih imajo nagnati. — Osnovale so se razne
druživa  in vzele dolžnost na se, podučevati mladino in druge nevedne
u sveti veri. Tako je u Rimu  mnogo duhovnikov, in pozneje tudi
neduhovnikov se združilo, in vzajemno zavezalo se, podpirati mašnike
pri podučevanju otrok. Papež Pij  poterdili so 1. 1571 to družtvo, in
opominjali škofe, naj bi tudi oni u svojih škofijah enake družtva

napravili. Papež Paul V.  vzdignuli so to ravno imenovano rimsko

družtvo k časti nadbratovšine, so obdarovali jo z mnogimi pred¬
pravicami, in dovolili, da vse bratovšine enakega namena smejo se
ž njo soediniti.

Osnovalo tudi se je mnogo duhovnih redov,  ki so zraven drugih
dolžnost zavezali se tudi u to, da bodo mladino u sveti veri poduče-

vali. Posebnega spomina vreden u tem oziru je jezuitarski red,

kterega je sv. Ignaci Lojolan  1. 1534, in red pobožnih šol,  kterega je
sv. Jožef Kalasanci  1. 1579 utemelil. — Še več pa bilo je posamnih
možev, ki so poskušali se za kateketički poduk, in so podpirali in
vzdigavali ga na vso moč. Zlasti Jvon Tarteri,  dekan na Prancozkem
in slavni jezuit Anton Posevin  zaslužita, da kateketika ju med svoje pod¬
pornike šteje. Enake časti vredni so tudi sv. Karol Boromej,  sv.
Frančišek Zalezijan, Klemen IX.  in še mnogi drugi možje, kterih imena
zapisane so u knjigah živlenja. Po njih velikem trudu in prizadevanju,
po njih sveti skerbnosti in neprenehljivi gorečnosti je kateketički poduk
sčasoma vzdignul se na to veselo stopnjo, na kteri gledamo ga dan današni.

Naposled naj sledi še nekoliko besedi o katekizmih.  —- Ker kate¬
kizmi so tesno zvezani s kateketičkim podukom, in je na njih mnogo
mnogo ležeče, hočemo tu zmed tistih, ki so sem od šestnajstega sto¬
letja na svetlo prišli, naj važniše naznaniti.

1. Erazem roterdamski,  ki slovel je in slovi še zdaj zavoljo uče¬
nosti svoje, spisal je 1. 1534 u latinskem jeziku katekizem pod na¬
slovom: „ Dilucida & pia explanatio sgmboli, quod apostolorum dicitur,
decalogi praeceptorum & dominicae precationis u  u oprašbah in odgovorih.
Ali toti katekizem, dasiravno ga nekteri močno hvalijo, ni imel sreče,
— nekaj zato, ker Erazem, ki bil je humanist, imel je mnogo sovraž¬
nikov, nekaj ker njegova pravovernost bila nekterim je sumljiva, ne¬
kaj pa tudi, ker resnic, ktere ja Luter napadel, ni zadosti razjasnili
in dokazal.

176

2. Za njim Jim, Vicel  spisal je katekizem. On je izzaeetka od
luteranov se preslepiti dal, potem pa sopet katoličan postal, in je svojo
vero prav junaško zagovarjal. Njegov katekizem je 1. 1535 u nemškem
jeziku na svetlo prišel, je že čez dve leti vdrugič se natisnul, in se
daleč okoli razširil.

3. L. 1549 je Mihel Helding,  ki pozneje bil je škof merzeburški,
spisal katekizem in ga u Moguncii natisnuti dal. — Ob enem so ka¬
tekizmi pa tudi na Hišpanskem, Portugalskem  in Francozkem  izhajati
jeli. Da! clo u slovenskem  jeziku je pervi katekizem že 1. 1550 na
svetlo prišel; ali žalibog! da ni iz naročja svete katoličke cerkve,
ampak iz naročja luteranskega krivoverstva prirastek

4. Naj večjo slavo vendar dosegel je katekizem jezuita Petra
Kanizi-a.  Njegov veliki katekizem pod naslovom: „Summa doctrinae
& institutionis christianae, sive catechismus major J  je 1. 1554 u latin¬
skem jeziku u BeČu na svetlo prišel, in ne dolgo potem tudi njegov
mali katekizem, ki kmalo bil je prestavljen u razne jezike, in se raz¬
širil skorej po vsem katoličkem svetu. Kaniziov katekizem se izraša
u petero verhov, ki so: vera, upanje, ljubezen, ssv. zakramenti, kri-
stianska pravica, in za dodatek so štiri posledne reči.

5. Rimski katekizem,  kterega so po določbi tridentinskega zbora
sostavili Leonard Marino,  nadškof lancianski, Tiln Feskarari,  škof mo-
denski in FranciSek Fureiro,  iz dominikanskega reda. Prišel je na
svetlo 1. 1566, ko so Pij IV.  papež bili, je bil povsod z veseljem sprijet,
in se zlasti duhovnikom priporočuje.

6. Katekizem kardinala Roberta Belarmin-a  je bil spisan na po¬
velje papeža Klemena VIII,  in papež Benedikt XIII.  so ukazali, da
u njih deržavah se po javnih šolah ne sme nobeden drug upotrebovati.

7. Austrianski katekizem,  ki bil je sostavljen u BeČu pod vodstvom
nadškofa in kardinala Migazi-a,  in vpeljan 1. 1777 u šole celega cesar¬
stva. L. 1848 pa prišel je ob svojo veljavnost, bo u šolah sicer mnogo
še upotrebovan, zato ker druzega nimajo; vendar je ena želja vsih, ki
pečajo se s lcateketičkim podukom, da bi kmalo osnoval se katekizem,
ki bi sedanjim časom ustregel in bi sploh u šole se vpeljal.

8. Kar pa zadeva slovenske katekizme,  sem že zgoraj omenil, da
pervi se je izcimil I. 1550; ali kaj! ko bil je s krivoverskim strupom
napolnjen. — Primaž Truber ga je z nemškimi pismenkami u Tibingi
natisnuti dal. — Kedaj ravno, kterega leta je pervi katolički katekizem

177

u slovenskem jeziku na svetlo prišel, nam sicer ni znano: vendar mislim,
akoravno zdaj nimamo ne enega iztisa več u rokah, da ko so že
luterani svojimi katekizmi na dan silili, katoličani gotovo niso zaostali.

Enako malo nam je znanega od poznejih natisov katekizma. Kar
mene tiče, odkrito povem, da nisem še vidil starsega katekizma od
Japelnovega , ki je pod naslovom: „ Veliki katekizem u praSanjili in od¬
govorili u Ljublani bil natisnjen, pervič 1. 1779, drugič 1787, tretjič
1793 in četertič 1809. Pozneje leta pa so katekizmi se močno po¬
množili, tako da bi bilo zdaj težko, našteti vse zaporedoma, — samo
sledeče tukaj naznanujem: Keršanskega nauka razlaganje od Andreja
Reja,  fajmoštra u Sibiki, dva dela, u Ljublani 1801. — Keršansko
katolički nauk za odrašene ljudi u 4 zvezkih. Spisal Frane Veriti.
U Ljublani 1834. — Keršansko katolički nauk od naj potrebniših
resnic svete vere. U Ljublani 1839, tretjega natisa. — Razlaganje
keršanskega katolškega nauka. Spisal Andrej Albreht,  u Ljublani
1850, 3 deli. — Mali katekizem za pervošolce. Na Dunaji 1850. —
Kerščanski katolički nauk okrajšan. Na Dunaju 1852. Pridjana mu je
kratka dogodivščina svete vere Jezusovo. — Ta dva posledna katekizma
naznanujem zato, ker sta vpeljana u šole labudske škofije, in se torej
kateketi po njima morajo ravnati.

In tako končam svoje delo s pomočjo božjo, in ga izročujem
u varstvo troedinega Boga, in u varstvo Marie device brez madeža
spočete. Kdor bere, naj vzame vsako besedo in vsak izraz u duhu
svete katoličke cerkve, ktere določbam se vselej brez oporeke podveržem.
Bog sveti Duh pa, ki je oče sedmerih darov, naj oživi mertvo pismenke,
naj jih vtisne globoko u serce preljubih bravcov, da bodo lepo se iz¬
cimile , lepo se izrastle in obrodile mnogo sadu za časnost in večnost!

Hvalen bodi Jezus Kristus!


12


JT;*-!

Šihilf  , o 5 f ' 'tno,


-

• vf.hu  K ! I- o-■ ''’■■■ • j 'r-f/ //.ivl • / 1'jMri:!'- Ni !




.

!: J 'I ■ 'T •' i ;!o!

'


•os!'■  ,.(*kes. jiKjgtffiliii,
rf?djKŠ»ij'ixt iv®-*!!; oj&ud ‘i[< ' , i  pijii /fT >

jIj .'/&■■■  >:-i . JooV,>' :i/

•'■•■! ' ' •% i >i

■k; f c--  aferi hii v.. ' :  l‘ / «( : ( ■. • (£i











rt





■

5:1-


OBSEG.

V VOD.

Stran,

§. 1. Od poduka sploh ... 3

§. 2. Kaj se pravi „katekezirati?“ . 4

§. 3, Poduk u veri je potreben . . 5

§. 4. Zlasti otroke je treba podučevati 7

§. 5. Prepadi, u ktere jih je mnogo pri

kateketičkem poduku že zašlo . 8

§. G. Tegobe kateketičkega poduka . 9

§. 7. Kaj je kateketika? . . . 11

§. 8. Koliko koristi kateketika prinaša 11

§. 9. Razloček med kateketičkim, znan¬

stvenim in homiletickim bogoslov¬
jem ..12

§. 10. Kaj kateketika obsega? . . 14

§. 11. Slovstvo kateketike . . . 14

PERVO POGLAVJE.

Od kateketičkega gradiva, ali od tega, kar
ima se učiti u kateketičkem poduku.

I. ČLENEK.

Od volitve kateketičkega gradiva.

§. 1. Kaj se ima razlagati u kateketič¬

kem poduku? ....

§. 2. Studenci, iz kterih ima kateket

zajemati verozakonske in djanske
resnice .....

§. 3. Pravila, po kterih se kateketiČko

gradivo ima odbirati .

II. ČLENEK.

Od reda kateketičkega gradiva.

§. 4. U kateketičkem poduku je pri¬

kladnega reda potreba

§. 5. Vodila, po kterih nauki in resnice

u kateketičkem poduku imajo se
vverstovati ....

Stran.

§. 6. Ali se sme naravna vera prej kot

razodeta? ali sme ena brez druge
razkladati ? . . . . 27

§. 7. Se smete dogmatika in moralna

u kateketičkem poduku ločiti? se
sme ta pred unoj razkladati? . 28

IlL ČLENEK.

Od razredovanja učencov.

§. 8.  Po kterem merilu imajo učenci

u verskem poduku se razredovati? 29

§. 9. Kedaj se ima prejenjati s pri-

pravljavnim ali početnim verskim
podukom? kedaj pričeti z obsir-
nišim? . ....  31

§. 10. Kedaj, u kteri starosti se ima za¬
četi, otroke u sveti veri poduče*
vati? .....  31

§. 11. Ali se ima u kateketičkem poduku
vsako leto ves katekizem razlo¬
žiti? ali le nekaj in to bolj ob¬
širno? .....  33

DRUGO POGLAVJE.

Od pota in načina kateketičkega poduka;
ali kako se ima učiti.

18 I. ČLENEK.

Od izobražavanja razuma.

21

A. Kako se razni verski razumki naj
boljše razjasniti in razgovetiti dajo.

§. 12. Pravi in jasni razumki o verskih
resnicah so nad vse važni in po-
25 trebni .....  36

§. 13. Kako se predstave in razumki rodč 37
§. 14. Kako se dajo čutni razumki raz-
25 jasniti? ..... 38

180

181

VI. ČLENEK.

Od ravnanja katehetovega pri razlaganja svetih
ev ang eljev, pri pripovedovanju svetopisemskih'
zgodb in pri kristianskem nauku odrašccnih.

§. 99. Od razlaganja ssv. evangeljev . 118

§. 100. Kako ravnati pri razlaganju sve¬
tih evangeljev? . . . 150

Stran.

§. 101. Važnost zgodb svetega pisma

starega zakona . . . 151

§. 102. Po kterik vodilih ima kateket
ravnati, kedar razlaga svetopi¬
semske zgodbe? . . . 152

§. 103. Zgodovina Živlenja Jezusovega,
njegovih apostolov in njegove
svete cerkve . . . . 155

§. 101. Od kristianskega nauka, ki se

derži n cerkvi za odraŠene . 157

TRETJE POGLAVJE.

Od lastnost katehetovih.

I. ČLENEK.

§. 105. ICtere lastnosti so katehetu po¬
trebne , da svoje sveto delo

srečno doverši ? . . . 159

§. 10G. Umske lastnosti . . . IGO

§. 107. Lastnosti serca . . . 162

§. 108. Telesne lastnosti . . .164

II. ČLENEK.

Sredstva, po Jcterih si kateket pridobiti zamore
potrebnih lastnost.

PRISTAVEK.

Od raznih razmer kateketičkega
poduka od časov Jezusovih do se¬
danjih . . . • . .170