Listek. 185 Posebno važna se mi vidita spisa: »Avancement ljudskih učiteljev« in pa zadnji, ki govori o združenji slovenskih, učiteljev. V prvem kaže pisatelj, koliko bi šolstvo kake dežele pridobilo, ko bi bile učiteljske osebe po zaslugah, starosti in značaji svojem, ne pa dotične šole v plačilne razrede razvrščene Potem bi šolstvo zadobilo več stalnosti, katere mu je pred vsem potreba. Največ učiteljev prosi le zato na druga mesta, da bi si svoje plače zboljšali. To vedno preseljevanje bi pa prenehalo, ko bi se plačni razredi po učiteljskih osebah namesto po raznih krajih razvrstili, kajti potem bi vsak učitelj po zaslugah in str.rosti avanzoval, in ne bilo bi treba na kak večji kraj ali na večrazrednico prositi. V poslednjem spisu pa našteva pisatelj koristi, ki bi prirastle po združenji slovenskih učiteljev njim samim, šoli slovenski in ž njo vsemu ndrodu. »Da bi se s tem korakom širila v večji meri sedaj med slovenskimi učitelji pogrešana bratovska vzajemnost, zavednost, samosvest, odločnost, ponos in značajuost — ni mi treba še posebej na-glašati ... G. Jamšek tu tudi nasvetuje, naj bi se v slučaji osnove učiteljskega društva za vse slovenske pokrajine »Učiteljski Tovariš« in »Popotnik« stopila v jeden strokov-njaški list, ta list bi bil potem glasilo slovenskega učiteljskega društva. Mesto druzega šolskega lista pa naj bi izhajal »Šolski letnik,« podoben nekdanjim Slomškovim »Drobtinicam«. Drugi del »Šol. Drobtinic« obseza pod naslovom »Iz šole za šolo«: A. Naloge v izobrazbo prostih stavkov. B. Slovenski pravopis. O tej z veliko marljivostjo nabrani tvarini izrekel je že neki odlični ljubljanski učitelj jako pohvalne besede ; imenuje jo »izredno praktično in instniktivno«. Zlasti s »Slovenskim pravopisom« je g. Jamšek nam učiteljem jako ustregel, kajti do sedaj smo pogrešali učnega pripomočka, kjer bi bilo dovolj vaj za pouk v pravopisji slovenskem nabranih in metodično urejenih. Vsak učitelj, ki je hotel ta predmet vestno obravnavati, moral si je take vaje sam sestavljati; kajti dne po slovnicah nikakor ne zadostujejo. »Šol. Drobtinice« pa jih nam sedaj podajejo na izbiro. Konečno le še omenjam, da je knjigi pridejana lepa podoba rajnkega Slomška in da je tudi zunanja oblika knjige prav lična. Priporočamo jo torej č. slovenskemu občinstvu, zlasti pa učiteljem slovenskim. Cena »Sol. Drobtinicam« je v platno vezanim I gld. 20 kr., brošuranim I gld., po pošti 10 kr. več in dobivajo se pri založniku J. R. Milici v Ljubljani. M. Pedagogiški letnik. I. leto. Uredil Fran Gabršek. Izdalo in založilo »Pedagogisko društvo« v Krškem. Natisnil J. R. Milic v Ljubljani 1887, 251 str. s prilogo. Cena I gld. Pedagogika je važna znanstvena panoga. Dokaz temu so stolice za pedagogiko na nekaterih vseučiliščih. Na novem češkem vseučilišči v Pragi n. pr. je bil docent peda-gogiji dobro znani šolnik Dr. Lindner, ki je lani umrl. Poprej je bil ravnatelj učiteljišču v Kutni Gori, in svoje dni tudi profesor na celjski gimnaziji, kjer si je, vrl šolnik in zvest sin češkega naroda, pridobil tudi simpatije bratskega slovenskega naroda. V Slovencih je pedagogisko slovstvo še v povojih, le malo razvito. Veliko avstrijskih narodov nas je v tem že prekosilo, tudi Hrvati so na tem polji najmenj za deset let pred nami. Vendar šolska literatura naša ni šele od včeraj. Vsaj bode skoro štirideset let, kar je začel pokojni Einspieler izdajati svojega »Šolskega Prijatelja« v Celovci (4 letniki), tudi bode kmalu že trideset let, kar izhaja »Učiteljski Tovariš«. In če tudi sta dva slovenska šolska lista (»Slovenski Učitelj«, »Šola«) že'prenehala, prinašata perijodično »Učiteljski Tovariš« v Ljubljani in »Popotnik« v Mariboru še vedno veliko tečne vzgoje-slovne in v obče šolske tvarine. Navzlic temu je bilo pazno motrečemu slovenskemu šolniku jasno, da so v pedagogiškem slovstvu našem še veliki nedostatki, velike praznine. 186 Listek. Čisto naravno. Slovenski profesorji pečajo se bolj z znanstvenimi predmeti in z leposlovjem; na učiteljiščih, ki so večinoma še nemška, pa redko nastavljeni domoljubni profesorji niso čutili še potrebe, da bi svoje predmete prevajali na slovenski jezik. Ljudski učitelji slovenski pa do najnovejšega časa niso kazali tiste vstrajnosti, tiste znanosti, katere je treba pri spisovauji težjih pedagogiških knjige. Za ložje predmeti se je že še našel pisatelj; tako je n. pr. pisec teh vrstic preskrbel nekaj ložjih navodov za slovenske učitelje, kakor so n. pr. .»Praktična metodika«, »Prvi poduk«, »Zgodovina pedagogije« in druge. Prve pedagogiške knjige so vendar-le vzgojeslovje in tikoslovje. In teh do zdaj nismo še imeli. Bralo se je sicer po novinah, da g. dr. Kos v Gorici (Kopru) spisuje knjigo te vrste, da piše g. profesor teologije A. Zupančič »pedagogiko,« ki izhaja kot priloga listu »Duhovni pastir«, a teh napovedanih knjig ni še, pa niše na dan, in po vzgo-jeslovji v slovenskem jeziku bi še vedno zdihovali, ako nas ne bi bilo iz te zadrege rešilo »Pedagogiško društvo« v Krškem. Pod tem imenom je namreč v Krškem združil 1. 1886. ondotni nadučitelj g. Fran Gabrlek, že več let dobro zuani sodelovec v »Učiteljskem Tovariši«, ki prinaša iz njegovega peresa jedrnate vzgojeslovne in ukoslovne spise, bližnje in daljne tovariše svoje, ki so se zedinili v izdavanje pedagogiških spisov v letnih knjigah. Tako delo leži pred nami. Ima pa to-le tvarino: I. Občno vzgojeslovje iz peresa omeujega društvenega predsednika; poslovenjeno po dr. Jos Michu; II Zavski: Vzroki zasurovelosti mladine šoli odrasle in sredstva, kako pomoči tej žalostni prikazni; III. J. Ravnikar: Komeuski-Slomšek; IV. Tone Brezovnik: Učne slike iz somatologije; V. y. Bezlaj: Pouk o črtežih II. del A. posamezni hišni deli. B Najvažnejše določbe iz stavbenega reda za Kranjsko. C. Terminologija. O perspektivi. VI. Gabršek; Poročilo o delovanji Pedagogiškega društva; Fr. Lunder: Vplivanje učitelja na kmetijsko gospodarstvo. L. Abrani: O čebeloreji; Gantar: O domačih nalogah. Od teh spisov sta izšla dva v posebnih odtiskih na svetlo, namreč Mich-Gabrškovo »Vzgojeslovje« (cena 80 kr.) in Bezlajev »Pouk o črtežih« (cena 30 kr.). »Vzgojeslovje« nam dela uajvečje veselje. Za učitelja mora namreč ta knjiga (poleg iikoslovja) biti sv. Pismo, na katero se mu je pri pedagogiških spisih sklicevati tako, kakor navaja pridigar besede biblije; še več je pa učiteljeva dolžnost, da se pri pouku djansko ravna po naukih pedagogike in metodike. Kakor smo slovenski učitelji do najnovejšega časa pogrešali slovenskih učiteljišč, tako tudi slovenske knjige za-nje Uporabljevati smo morali nemške, n. pr, lahko umevno Hermanovo »Erziehungs- und Unterrichtslehre« ali Michovo, Lindnerjevo ali Dittesovo ,,Erziehungslehre." Po Basa-ričkovem vzgojeslovji v hrvaškem jeziku so slovenski učitelji le malo segali. Na podlagi navedenih knjig bi bil zmožni šolski pisatelj Gabršek lehko samostalno spisal slovensko vzgojeslovje, zlasti ker na tem polji ni bil novinec in ker je po slovenskih šolskih listih bilo raztreseno veliko tvarine, ki- se bi bila dala nekoliko porabiti. Ali knjiga bi morebiti ne bila toliko pregledna*). Zato se je bil odločil posloveniti tako nemško ozgoje-slovje, ki je od ministerstva za rabo na učiteljiščih potrjeno. Taka knjiga je poleg težavne dr. Lindnerjeve »Erziehungslehre« vzgojeslovje šolskega ravnatelja v Opavi dr. Micha. Pri prevajanji je moral sicer g. pisatelj ledino orati, a delo se mu je posrečilo in dobro obneslo. Preložil je nemško delo v prav dobro slovenščino. To ni bilo lehko početje, knjiga ima vse polno abstraktnih izrazov in težkih terminov, katere je bilo *) Pisatelj si je mislil, kakor pravi v predgovoru, da doseže prej svoj namen, ako preloži na slovenščino kako drugo že uvedeno in obče spriznano učno knjigo. Tudi je morebiti upal in upa še in upamo mi, da utegne takov prevod prej biti odobren od ministerstva in prej v šole uveden, Listek. 187 težko pretolmačiti. Izraze slovenske je sicer dala največ gibčna in bogata naša materinščina in našel jih gosp. pisatelj semtertja (morebiti v Koščevem uravoslovji ali v Križanovi logiki, ali pa v Cigaletovi terminologiji, v hrvaškem vzgojeslovji in dr.) S kratka: postavil jih je v sistematično celoto, kjer se tako lepo prilagajo, kakor v nemškem originalu, in moramo se kar čuditi, da je prvi prevod tako dovršen. Pomote človek v knjigi zastonj išče, in kar jih najde, niso tolike, da b; škodovale skupni lepi vrednosti knjige. N. pr. stavki sicer odgovarjajo brez izjeme logiki in slovniškim pravilom, a vendar so radi tega kaj težko umljivi, ker je v njih vse polno abstraktnih izrazov, kar pa drugače biti ne more. Nemec se pač izrazuje s samimi substantivi, kedar piše znanstveno, in Slovenci ga le preradi posnemamo. Pohvalno je pa od pisatelja, da je tu pa tam uvrstil na primernih mestih zlate izreke našega prvega pedagoga A. M. Slomška. S tem je — kakor je pisatelj slutil — dobila knjiga res večjo veljavo. Jeduako zasluži g. pisatelj za to vso hvalo, da je obogatil slovensko slovstvo s kaj krepkimi izrazi n. pr. že samo pri poglavji itafektii. je velika kopa čvrstih samostalnikov, ki so si v pomenu ali sorodni ali nasprotni. In tako je skoro pri vsakem poglavji pokazal, kako bogata je slovenščina glede- dobrih besed. — Drugi spis v „Pedagogiškem letniku" je iz peresa odličnega slovensko-štajerskega šolnika g. Fr. Jamska, bivšega c. kr. okraju, šolskega nadzornika, sedaj učitelja v Rajhenburgu, ki je bil lani izdal pri Milici tudi kaj lepo knjigo pod imenom i>SoIske Drobtinice«.. V spisi priobčenem v tem letniku odkriva sicer dosta znane napake med mladino, a slika jih kaj plastično in z velikim sočutjem, kar kaže šolnika, ki v resnici ljubi slovensko deco in nje roditelje. Jezik mu teče tudi lepo gladko, kar se ne more reči o slehernem štajerskem učitelji. O ko bi le veliko voditeljev bralo ta spis, ki je njim največ namenjen. »Pedagogiško društvo* ima menda med svojimi udi nekaj očetov neučiteljskega stami, škoda, da jih ni desetkrat toliko. Tretji spis v letniku je iz peresa g. učitelja Ravnikarja in'ima naslov ,,Komenski — Slomšek." To je paralela, spisana na podlagi životopisov teh pedagogiških velikanov. Tudi v tem spisu je gladek jezik in krepka pisava; priznati moramo, da je študija lepo dovršena. — Četrti spis so učne slike iz somatologije, za višjo skupino narodne šole spisal Anton Brezovnik, ki je že marsikatero prav rabljivo knjižico priobčil Tudi ta kratki spis je jedernat in brez hib. »Slika« je seveda težka; učitelj jo mora dobro sam umeti; potlej bode gotovo dobro razložil otrokom posamezne organe človeškega telesa. Dolgočasna pa bode otrokom, tudi velikim otrokom vsa ta slika, ako je učitelj ne oživi s poukom o zdravji ali s kakšuo basnijo (n. pr. z ono o želodci in udih). Nekaj kratkih naukov o zdravji podaje tudi g. pisatelj. Jako veliko veselje nam dela poslednji spis v letniku namreč »Pouk o črtežih z 51 podobami « II. del. Sestavil g. Jos. Bezlaj, meščanski učitelj v Krškem. Do zdaj še nismo imeli Slovenci pisatelja, ki bi bil pisal o teh strokah (namreč o prvotnem risanji, z ozirom na stavbarstvo) in navoda za raznovrstno risanje (v ljudskih šolah in druzih učilnica.h) v slovenskem jeziku še vedno pogrešamo Kar je pa g. Bezlaj izdal (seveda se to z velikanskim delom Flisovim: »Stavbinski slogi« nikakor ne da primerjati), to je velike vrednosti za učitelje obrtno-nadaljevalnih šol in za napredne zidarje, stavbarje in dr. Po takih knjižicah bode seči tudi učiteljem in učencem na novi obrtni šoli v Ljubljani, ki bode menda vendar slovenska. Gospodu Bezlaju svetujemo, da se tuli v bodoče še bavi z jednakimi spisi, po katerih seže časih tudi slovenski zidarski in tesarski mojster. S takimi knjižicami nadomestuje nekoliko knjigi, »Slovenski zidar« in »Slovenski rokodelec«, o katerih se je pred leti govorilo, da jih nameravata na svetlo spraviti »Matica Slovenska« (prvo) in »Družba sv. Mohorja« (drugo) Konec »Pedagogiškega letnika« je pridejano obširno poročilo o delovanji »Pedagogiškega društva« v prvem letu iz peresa g. Fr Ga- i88 Listek. bršeka. To poročilo, ki je sicer kaj dobro sestavljeno in ki obsega tudi lepe govore učiteljev (gg. Lunder, Abram, (Jantar), je sicer odveč; kajti že po časnikih je zvedelo občinstvo o vsem tem marljivem delovanji odbora in društvenikov; in vsaj že letnik sam dosta jasno hvali, in dela osobito čast društvenemu predsedniku in njegovim sotrudnikom. Vprašamo samo: Ali bode »Pedagogiško društvo« doseglo svojo svrho? Ali bode »Vzgojeslovje« prišlo v tiste roke, katerim je namenjeno ? To so roke profesorjev, učiteljev in pripravnikov na učiteljiščih v Ljubljani, Mariboru, Gorici, Kopru, Celovci, Gradci. Ne vemo. Znana pa nam je odredba naučnega ministerstva, po kateri se terja od učiteljskih pripravnikov in bodočih učiteljev znanstvena terminologija v obeh jezikih, naj se ie predmeti predavajo v šoli v tem ali onem jeziku, in da se je »Vzgojeslovje« visokemu ministerstvu predložilo v potrjenje. Iz tega naj se blagovoli posneti, da se je »Pedagogiško društvo« v Krškem poprijelo svoje naloge, kakor malo katero slovensko društvo in da je z malimi denarnimi sredstvi storilo veliko dela. Društvo je prosilo podpore tudi pri kranjskem deželnem zboru, a naklonilo se mu je samih 50 gld. Išče še tu in tam — a najde malo. Tudi se na visokem mestu premalo ozirajo na tako in jednako delovanje slovenskih učiteljev. Naj bi se pa slovenski domoljubi spomnili krškega »Pe-dagogiškega društva«, ki pripravlja že drugi letnik z obširno tvarino, n pr. z ukoslovjem, z vzornimi načrti za stavbe šolskih poslopij itd. J. L. Toplinske razmere Zagreba in Ljubljane. Spisal ferdinand Seidl. Pretiskano iz »Glasnika hrv. naravoslovnega društva (Societas historico-naturalis Croatica).« Tiskarski zavod »Narodnih Novin« v Zagrebu. 1887, 8°, 49 str. 2 podobi. Pisatelj nas prepriča, da je osnovna, motenj oproščena toplina funkcija časa. Podaje nam Lambert-Besselovo formulo, ki izraža matematično to vzajemnost. Določi potem s pomočjo podatkov tridesetletnega opazovanja v Zagrebu in Ljubljani konstante (stalni' e) te jednačbe z ozirom na navedeni mesti ter nam podaje po jako preglednem računu analitska izraza za topliuska tira Zagreba in Ljubljane. V prvi podobi vidimo krivulji, geometrijski podobi teh dveh jednačeb. Po tej podobi vidimo že, kako zelo se ujemata top-linska tira obeh mest. Nadalje primerja pisatelj oba tira z ozirom na vse okoliščine, kakor zahteva v resnici znanstvena razprava. Tako nam podaje tudi po njem zračunjene formule, ki nam pripovedujejo, kako se toplina po Karavankah, ob jugu in vzhodu po Kranjskem, po spodnjem Štajerskem preminja z nadmorsko visoto in zemljepisno siroto. Druga podoba kaže nam normalni toplinski tir iu krivulje mesečnih maksimov in minimov toplote v obeh mestih. Pisatelj nam razjasnuje in opravičuje razlike iu strinjanje toplinskih razmer Zagreba in Ljubljane tako, kakor je mogoče le pisatelju, kojemu so v obili meri znana in pristopna vsa literarna sredstva meteorogije. — te moderne vede. Vsebina je jako primerno urejena, povsod z obilimi literarnimi podatki — v gladki slovenščini. Gospodu pisatelju moramo tembolj hvaležni biti, ker je dala ta strogo znanstvena razprava ogromno veliko dela, kar bode vsakomu jasno, kdor to delo pazno prebere in razume. Ne bode mu žal, kajti vsebina je tolikanj poučna, in kar je navedenega, tako razjasneno iu zanimivo povedano, da bode vcepilo marsikate emu bralcu veselje do opazovanja prirode. To bode pisatelju — prirodozuancu gotovo najlepše plačilo. Gospod pisatelj je bil že pred leti prvi, ki je začel v Slovencih oraii to ledino. Pričakujemo, da bode priobčeval svoja opazovanja tudi nadalje v materinščini, naj si bode v »Glasniku hrv. nar. dr.« ali v »Letopisu Matice Slovenske«; vspodbujal bode s tem, druge k posnemanju, k delu — domovini v čast. —- —r— O pegamih. Po časnikih se je čitalo pred tedni, da so se letos pegami (Seiden-schvvanz Bombvcilla garrula) prikazali v posebno velikem številu na Kranjskem. Pegam 574 Listek. »Pedagogiški letnik.« III. leto. 335 str. 8. 1889. — Uredil Fr Gabršek. Izdalo in založilo »pedagogiško društvo« v Krškem. — V Ljubljani. Natisnil J. R. Milic. — Tako se zove knjiga, ki je ravnokar ugledala beli dan in je gotovo razveselila sle-harno učiteljsko srce. —Ta »Letnik« ima naslednjo vsebino: I. Fr, Gabršek: Izkustveno dušeslovje, katero biva (na 5 do 141 strani) iz teh toček: Predgovor, uvod; Pravo du-šeslovje. Prvi oddelek. Predstave. Drugi oddelek. Čustva in afekti. Tretji oddelek. Teženje. Četrti oddelek. Dodatek. 2. J. Ravnikar: Nekaj odlomkov iz Ivana Amosa Komenskega »Didaktike« (na 147 do 195 str.). 3. Jos. Bezlaj: V šolski delarni (na 213 do 272 str). 4. Zavski: Spomini na Dunaj (na 213 do 272 str.). 5. I. L.: Pogled na pedagogiško polje 1. 1888. (na 273—280 str). 6. Poročilo o »prvi slovenski stalni učilski razstavi« Pedagogiškega društva v Krškem (na 281 do 310 str.). 7. Fr. Gabršek: Poročilo o delovanji »Pedagogiškega društva« v tretjem letu svojega obstanka (na 311 do 314 str.). 8. Vabilo (na 315 str.). Smelo rečemo, da je ta knjiga velike vrednosti za naše učiteljstvo, kajti v nji g. Gabršek razpravlja na prvem mestu »dušeslovje« v lepem in gladkem jeziku. To sicer ni Gabršekovo izvirno delo, kakor on sam v »predgovoru« omenja, kajti pri tem delu so mu bili glavni viri dr. Jos. Michovo »Dušeslovje«, St. Basaričkovo »Kratko izkustveno dušeslovje«, dr. G. A. Lindnerjeva: »Učebnice psycliologie zkušebne«, potem Fr. Erjavčeva »Somatologija«, Ant. Zupančičeva »Pedagogika«, nadalje knjiga dr. J. Becka, dr. A. Stockla, Fr. Hermanna in drugih; vender nam je g. Gabršek s tem delom jako ustregel. -— Važni so »odlomki Komenskega,« koje je priobčil g. Ravnikar, kajti učiteljstvo bode našlo v njih marsikoje dobro zrno. — O šolski delarni piše g. Bezlaj kaj zanimivo in spretno ter nam nazorno slika kaj in kakd se učenci v delarnah uče. — Spomini na Dunaj, koje je posnel — post festum —¦ g. Zavski (pseudonim) iz svojega dnevnika, so zelo interesantni, kajti poleg opisovanja Dunaja in okolice nahajaš v njih urnike in tva-rino vsakodnevnega poučevanja na kmetijskem učiteljskem tečaji Dunajskem. — Ondukaj najdeš označeno snov različnih predmetov, koja je prav mična in poučna. — V pogledu na slovensko pedagogiško polje leta 1888 nam izkušeni šolnik, g. Ivan Lapajne, kaj pregledno navaja novosti na šols. polji, novoizišle knjige in spise, ustanovljena učit. društva na novodobnem šols. polji itd , kar znači v vsem lep napredek. — Potem marljivi in spretni g. Gabršek podaje: »Poročilo« o prvi slovenski stalni učilski razstavi »Pedagogiškega društva« v Krškem in sicer to kot nadaljevanje iz II. Pedagogiškega letnika, 1888. — Tukaj nahajamo ocene raznih izišlih knjig, učil, računskih strojev, prirodopisnih in prirodoslovuih zbirk, metričnih mer, predlog za pisanje in risanje, muzikalij, vzglednih podob za pouk ženskih ročnih del, pedagogiških listov itd. — Končno beremo »Poročilo« o delovanji »Pedagogiškega društva« v tretjem letu svojega obstanka, koje je spisal g. Gabršek. Iz njega je razvidno, da je imelo društvo 438 gld. 44 kr. dohodkov in 362 gld. 77 kr. troškov. — Med drugim bodi omenjeno, da je društvo o praznovanji štiridesetletnice Nj. Veličanstva našega presvetlega cesarja Frančiška Jožefa I. slovesno otvorilo učilsko razstavo v 2. dan sept. 1888. 1. ter je s tem patrijotičnim činom pokazalo, da zna čislati pomen novodobnega šolstva — Vodstvo tega velevažnega društva je v prav dobrih rokah, kajti gg Fr Gabršek (predsednik), Ravnikar (tajnik), Jamšek, Lapajne, dr. Romih, Cepuder (odborniki) in drugi so znani dobri šolniki. Iz vsega je razvidno, da so vsi sestavki označenega »Letnika« jako zanimivi. Učitelj, to knjigo beroč, težko jo položi iz rok, dokler je ni popolnoma prečita!. Učiteljem in učiteljicam, ki premišljujejo, kaj bi naročili za svoje knjižnice, svetujem, da si omislijo to lepo knjigo, ki dela vso čast krškemu učiteljstvu, osobito odboru Listek. 575 ki biva iz samih vrlih šolskih pisateljev, koji so nam porok, da bode to društvo rodilo še mnogo dobrega sadu. Žal, da osobito primorsko učiteljstvo to društvo še kaj malo podpira. — Na prstih jedne roke bi lahko seštel vse primorske člane tega pedagogiškega društva. — Končno še omenim, da je ta knjiga pisana v lepi slovenščini, ter se po svoji vsebini gorko priporoča učiteljstvu. — Dobiva se pri Milici v Lljubljani ali pa pri »pe-dagogiškem društvu« v Krškem (Gurkfeld). V prihodnjem »Letniku« se bode priobčila metodika za vsak predmet posebe. Nadaljevali pa se bodo tudi pedagogiški klasiki. — Vrlemu društvu, ki deluje v prospeh našega šolstva, kličem: Vivat, crescat, floreat! — Anton Leban. Ivan Kukuljevič Sakcinski -j- in Adolfo Veber f. Hrvaški ndrod žaluje na novem grobu dveh književnih prvakov svojih. Dne- I. avgusta t. 1. je umrl v 73- letu dobe svoje na svojem posestvu v Puhakovci v Zagorji Ivan Kukuljevič Sakcinski, umi-rovljeni veliki župan županije zagrebške, predsednik hrv. slov. deželnega šolskega odbora, častni član jugoslovanske akademije, predsednik »Matici Hrvatski« itd. itd. Ivan Kukuljevič Sakcinski, prvak ilirske dobe, vrstnik Gaju, Vrazu, Demetru, Kurelcu, Lisinskemu, Babukiču, Seljanu in Mažuraniču, bil je poslednjih petdeset let neumorno delaven na književnem polji: leposlovje in znanstvo, zlasti zgodovino jugoslovansko je obogatil z ne-umrjočimi deli svojega uma. —• Dne 6. avgusta t. 1. je umrl Adolfo Veber- Tkalčevič, kanonik prvostolne cerkve zagrebške, akademik in književnik hrvaški, nedosežen kot stilist hrvaški, ki je z na učnimi in leposlovnimi spisi znatno pomnožil literaturo hrvaško ter se zlasti odlikoval s prekrasnimi svojimi potopisi, v katerih nam je naslikal vso krasoto divne Italije in čarobnega Carigrada. Obširnejši nekrolog o obeh književnikih hrvaških nam podd g. prof. Jos. Stare v svojih zanimivih »Pismih iz Zagreba«. Na Vidov-dan. Piešni serbskie o Kosovvskim boju w nowym przektadzie przez Izvdora Kopernickiego z predmowa T, T. Ježa. Krakdw. Naklad kniegarni Gebethnera i spdikli. 1889. 8°, m str. Ta krasna srbskemu narodu poklonjena knjiga je lepo znamenje, kako se tudi Poljaki zanimajo za krasne umotvore južnih svojih bratov. Sploh se jim mora priznati, da so med Slovani za Cehi, ki imajo v obče največ prevodov iz vseh slovanskih jezikov, srbske narodne pesmi največ na svoja tla presajali Poljaki. Najprej je nLnje opozoril Kazimir Brodziiiski, predhodnik Mickievičev, potem je ukrajinski slavec Bohdan Zale s ki pretolmačil nekoliko zgodovinskih pesmij, Roman Zamorski pa različne narodne pesmi in izdal še dve posebni knjižici »Lazarica« i »Krolewicz Marko«. Tukaj imamo pred sabo prekrasno izdavo, kjer so zopet zbrane pesmi o Kosovskem boji v prestavi dr. Izidora Kopernickega, profesorja krakovskega vseučilišča. G. prof-Kopernicki je na lepem glasu kakor antropolog, ki pa tudi pozna posebno dobro narodno življenje Poljakov in Rusinov, o če"mer pričajo njegovi doneski v izdanjih krakovske akademije znanosti. Kakor mora vsak slovanski učenjak, ogledal se je tudi on dalje po slovanskem svetu in med njegovimi narodnimi zakladi so se tudi njemu posebno prikupile srbske ndrodne pesmi. O Kosovskem boji nam jih podaje štirinajst v izvrstnem prevodu. Zaleski, ki nikoli ni videl Srbije, in Zamorski, ki je le mahoma čeznjo potoval, nista po znala srbskega nardda, njegov duševni život jima zaradi tega ni mogel biti jasen in glasovom srbske pesmi se nista privadila, njiju prevodi so zatorej precej svobodni. Vse drugače je to pri g. prof. Kopernickem, ki se je korenito seznanil s srbskim nar6dom in njegovim umetništvom. Njegova prestava ali kakor sam pravi »tolmačenje« je lehko uzor, kako se naj prelaga; čitajo se pri njem srbske ndrodne pesmi če ne povsod — kateri pre-lagalec pa tudi more kaj takega doseči — ali vender navadno kakor srbski izvirnik.