Nad jazbeca
 tepi so dnevi jesenski, ko plačuje dobra mati narava marljivega poljedelca. Vse svoje darove mu siplje v naročje v zahvalo za skrb, ki ji jo je posvečal tekom leta. Toda v tem času splošne zadovoljnosti se pa zgodi pogosto, da se začne marsikateri štiri-    nogati gozdni prebivalec vmešavati v pravice poljedelčeve in zahteva kar meninič tebinič svoj delež. Toda kmet se trdno drži svojega, in tako na-stane med gozdnimi prebivalci in med človekom spor, ki napravi opazo-valcu pogosto mnogo  radosti.   Tak dobrovoljen humorist,  ki zabava za neznatno plačilo, je, na primer, jazbec.   Saj vam je znano to ime?   Tista siva žival z belo progo po hrbtu, ki se prikaže šele na večer, tista za-bava nehote.
Jeseni namreč, ko so že polja obrana in travniki goli, pride ščetinasta           ¦
mrcina iz svoje luknje in se spravi nad koruzo.   Posebno redno obiskuje           I
njive, ki so blizu gozda.   Pogosto se tudi zgodi, da privede s seboj kar celo         J
družino, in vsi zelo pridno obdelujejo koruzo. Naši liudje pa slovijo že od         H
nekdaj po svoji gostoljubnosti, in zato ni nič čudnega, če tudi gozdnemu         H
gostu postrežejo, s čimer vedo in znajo. Precej, ko se zmrači, se napote         ^M
gospodinje ali deca ali kdorkoli na njive, obloženi s trskami, drvmi, starimi           |
čevlji in capami in slično ropotijo. Ko pridejo do njiv, zakurijo pri vsaki po         fl
tri, štiri ali tudi po več ognjev. Nanje nalože cunj in starih čevljev, a vse          V
to dobro omečejo s prstjo. To kadilo razprostira daleč naokrog vonj popol-          M
noma svoje vrste, in neredko se zgodi, da ponižni gost v svoji skromnosti          B
odkloni tak svečan sprejem in ostane tudi čez noč — doma. Kakor so pa          I
ljudje različni — eni ponižni, drugi prevzetni — tako so tudi živali. Često-          I
krat se jazbecu ne zdi prav nič odveč, da si ubogi človek toliko prizadeva,          I
da bi mu dostojno postregel, in brez pardona in priklona korači skozi gosti          I
dim naravnost na njivo. Tam si napravi udoben prostorček in začne počasi          1 in priročno lomiti storže. Naši ljudje pa imajo kljubtemu, da se jim vedno in povsod očita neotesanost in robatost, precej dobro razvit čut za dostoj-nost in omiko; tako nesramno postopanje jih užali v dno njih miroljubnega srca, pa jim vzbudi jezo in maščevalnost. Brez posvetovanja zapriseže vsak smrtno sovraštvo neotesancu, ki ne ve ali noče vedeti, kako in kaj se v pošteni družbi spodobi.
Zvečer, ko se približa deseta ura, pove gospodar v kratkih in jedr-
natih besedah, da je zaprisegel strašno maščevanje gostu, ki je kršil tako           ¦
brezčutno in brezobzirno najpreprostejša pravila spodobnosti. Vsa družina          I
mu molče pritrdi, in precej začno z oboroževanjem. Vile, koli, cepci, bati,          <¦
motike, krampi — vse pride prav. Ko so oboroženi vsi, pokličejo še psa,           1
ki ga vede hlapec ali gospodar na vrvici —- in armada nastopi pot.  Včasih           I
šteje taka vojska do deset in tudi več oseb. In pomislite — to ni šala —           I
deset nad enega, čeprav ima štiri noge!                                                              M
Ko pridejo k njivi, obstoje in poslušajo, če kje kaj šumi in poka. Vsi          fl
so mirni kot črni železni kipi — niti dihati si ne upajo prosto. Edini pes ne           m
more krotiti svoje vročc krvi, a ko ga gospodar lahno krcne po ušesih, pa          U
hitro spozna, da naglica ni nikjer dobra, in mirno leže h gospodarjevim          ¦
nogam.                                                                                                               I
Na njivi zašumi.  Pok - pok — pokajo storži; nato se začuje šustenje,          M
ki ga povzroča ličkanje. Vsi prisluhnejo, se spogledajo in ob mesečnem          I
svitu izgledajo  kakor  strahovi,   ki  so prišli  od  kdovekod in  čakajo  na          1
SVOJO  Žrtev.                                                                                                  (Konec prihodniič.)              I