Blaž Mesec MIKRO, MEZO, MAKRO: EKSPANZIJA, INTEGRACIJA IN SPECIFIČNOST SOCIALNEGA DELA Zgodilo se je, da je naročnik (neko družbeno telo) naročil pri raziskovalnem inštitutu, ki ga sestav- ljajo znanstveniki-sociologi, raziskavo, katere izid naj bi bili metodični standardi za praktično social- no delo v centrih za socialno delo. Sociologi-teore- tiki naj bi izdelali katalog nalog socialnega dela v centrih za socialno delo. To je tako, kot bi naročili biološkemu inštitutu, naj izdela postopke in merila za izvajanje operacij srca na kardiološki kliniki. Ni mogoče reči, da se biologija ne spozna na delo- vanje človeškega telesa, gotovo pa ne more pred- pisovati poteka kirurških intervencij. To slednje se v medicini ne dogaja, ono prvo se v socialnem delu dogaja. Avtonomija in specifičnost socialnega dela nista samoumevni. Avtonomija ni samoumev- na, se ne spoštuje, ker specifičnost socialnega dela kot stroke in kot vede ni samoumevna. EKSPANZIJA Socialno delo se je pri nas in v svetu v preteklem stoletju (ki pomeni, če gledamo svet v celoti, tudi približno razvojno dobo strokovnega socialnega dela in posebnega izobraževanja za socialne delavce) kontinuirano razvijalo, se teoretsko in strokovno poglabljalo in institucionalno širilo. To velja (v pol krajšem obdobju) tudi za nas. Tega niti ni treba obširneje dokazovati; dovolj bo, če omenimo le nekaj vidikov ekspanzije. • Osnova širjenja stroke je širjenje socialne problematike in javne pozornosti do socialne pro- blematike. Najbolj očitna področja problematike so pri nas brezposelnost, »nova revščina«, odvis- nost od alkohola in drog, nasilje, posebej spolno nasilje, odnosi v družini, pomoči potrebni stari. Močno se je povečala prisotnost socialne proble- matike v medijih, ne le v obliki stvarne obravnave, ki je pogosto nestrokovna in senzacionalistična, ampak tudi v oblikah, ki sodijo v »fikcijo«, v umet- niško obdelavo (npr. TV filmi in nadaljevanke). Veliko so k vidnosti socialne problematike prispe- vale kampanje za uveljavljanje človekovih pravic, za večanje strpnosti, kije omogočilo samorazkri- vanje »drugačnih«, njihovo pojavitev na javni sceni in s tem večjo vidnost njihovih problemov. • Te pojave in ta razvoj je spremljal nastanek novih ustanov in organizacij, tako vladnih kot ne- vladnih. Ustanovljeni so bili vladni uradi in agen- cije: za droge, za enake možnosti, za mladino, za invahde in bolnike. Razširila se je obstoječa mre- ža zavodov in drugih institucij na področju javne sociale. Ustanovljena je bila Socialna zbornica, centri so se povezali v Skupnost centrov za social- no delo, zavodi v Skupnost socialnih zavodov. Spremljali smo lahko velik razmah organizacij za samopomoč najrazličnejših skupin, množenje in- validskih, humanitarnih in dobrodelnih organiza- cij. Pojavile so se izpostave mednarodnih organi- zacij. Šola za socialno delo je vzpostavila viso- košolski program in podiplomski študij; močno se je povečalo število rednih in izrednih študentov. • Zaradi vsega tega se je povečalo zanimanje za študij socialnega dela in so se v splošnem pove- čale zaposlitvene možnosti socialnih delavcev, če- prav je zaposlovanje na nekaterih tradicionalnih področjih omejeno. Visoka izobrazba je te možno- sti še povečala, saj omogoča zaposlovanje tudi na drugih področjih, zunaj ožje pojmovanega so- cialnega dela. Socialni delavci se pojavljajo tako na področjih zunaj »sociale« kot tudi na višjih ravneh v državni upravi, nevladnih organizacijah in politiki. • Četrta oblika širjenja - ta nas v nadaljevanju najbolj zanima - je širjenje področij strokovnega znanja, pojmovnega obsega stroke. To širjenje je najočitnejše, če pogledamo predmetnike šol za socialno delo. Od seznama petnajstih predmetov 259 BLAZ MESEC višje šole smo prišli na seznam več ko 40 pred- metov visoke šole - od 1.000 ur snovi na 3.000 ur; ta seznam se nato še razširi s predmeti podi- plomskega študija. • Socialno delo je doživelo še druge vrste eks- panzijo, bolje invazijo, ki je druge stroke niso do- živele. Ker socialni delavci-praktiki v večjem delu Evrope niso imeli univerzitetne izobrazbe, niso mogli poučevati svoje stroke kot univerzitetni uči- telji, temveč so bili v proces izobraževanja bodočih socialnih delavcev vključeni le v (po strukturi programa in zahtevanih kvalifikacijah) podrejenih vlogah učiteljev veščin, so poučevanje teorije so- cialnega dela kot dobrodošlo področje zaposlo- vanja prevzeli strokovnjaki drugih strokovnih pro- venienc. Nekateri med njimi so se s časom zelo dobro seznanili s socialnodelavsko stroko in so svojo učiteljsko vlogo upravičili, drugi pa so kot učitelji socialnega dela vztrajali pri konceptih ma- tičnih strok, jih vsiljevali socialnemu delu in mno- žili osnovne nesporazume (po Liissiju) glede nara- ve socialnega dela. Prenizke formalne kvalifikacije socialnih delavcev (in seveda tudi njihova dejansko prešibka teoretska razgledanost) so upravičevale dotok kvalificiranih učiteljev iz drugih matičnih strok in ved, ki so z uveljavljanjem konceptov svo- jih matičnih strok namesto razvijanja generičnega socialnega dela preprečevali vstop socialnodelav- skih izkušenj v teoretsko polje vede o socialnem delu. Izkušnje socialnih delavcev so bile zanje ire- levantne ali celo škodljive, banalne, drobnjakarske in nazadnjaške. Tako se je vse skupaj zavrtelo v začaranem krogu stagniranja vede o socialnem delu in strokovne nekompetentnosti. Medtem ko zdravnike poučujejo zdravilstvo pretežno zdrav- niki, ki zdravijo, sestavljajo učiteljstvo na šolah za socialno delo v Evropi pretežno strokovnjaki drugih strok. Nismo še slišali, da bi v medicini prirejali ločene kongrese zveza učiteljev medicine (ali zveza medicinskih fakultet) in zveza zdrav- nikov-praktikov. Na področju socialnega dela v Evropi pa je še vedno tako, da imamo posebno organizacijo učiteljev oziroma šol (Evropska zve- za šol za socialno delo) in posebno organizacijo socialnih delavcev (Evropska zveza socialnih de- lavcev). Pokazana je bila volja do sprememb, a sprememb ni. Glede tega je položaj v Sloveniji zgledno drugačen in izgledi za utrditev generične vede o socialnem delu dobri. Kakšne so posledice te ekspanzije za stroko? Posledice so pozitivne in negativne. Pozitivna po- sledica je uveljavitev stroke, večanje njene druž- bene moči. Stroka je osvojila nova področja, se razširila z novimi vsebinami in dvignila raven pedagoškega in znanstvenoraziskovalnega dela. Institucionalno se je okrepila, zvišal se je njen formalni družbeni status. Z ustanovitvijo fakultete si končno pribori povsem enakopraven položaj znotraj univerze, odpadejo zadnje formalne ovire za normalno delovanje raziskovalno-pedagoške vi- sokošolske ustanove, odpre se možnost doseganja najvišjih znanstvenih kvalifikacij v matični vedi socialnega dela. Temu sledijo drugi ugodni učinki za krepitev družbene moči stroke, njenih institucij in posameznih strokovnjakov-socialnih delavcev. Hkrati ima lahko tak razvoj negativne posle- dice za pojmovno enotnost in povezanost stroke, to pa lahko vzvratno vpliva na nižanje njenega ugleda in moči. Povečala se je heterogenost poj- mov, teorij in pristopov in njihova pojmovna nepo- vezanost; prepletajo se pojmi antropologije, dis- kurzov družbenih gibanj, komunikologije, organi- zacijskih ved, politologije, sociologije, študija spo- lov itn. Socialno delo naj bi spet obsegalo pisano paleto različnih praks, od dela s primeri v centru za socialno delo prek vodenja organizacij do poli- tičnega udejstvovanja. Soočamo se z nevarnostjo izgube osnovne pojmovne enotnosti in specifič- nosti stroke, njene osnovne usmerjenosti. Ponov- no se zastavlja vprašanje identitete socialnega dela in njegove specifičnosti. O ekspanziji socialnega dela si sposodimo še naslednjo misel iz Liissija: »Ekspanzija socialnega dela«, kot to imenuje Doorn [1971: 73], grozi, da bo sploh uničila identiteto socialnega dela. Ta pisec vidi popol- noma pravilno (že leta 1965), kako naj bi se teorija v osnovi soočila s to nevarnostjo: »Rav- no če se trudimo, da bi bolj natančno izrisali pokHcno podobo socialnega delavca, lahko zaidemo v nevarnost, da bi v tem prizadevanju upoštevali vse mogoče obrobne funkcije ... Edina prava pot, po kateri bi smeli, je pot na- daljnjega razvijanja osrednje funkcije poklica socialnega delavca.« (Lussi 1991: 55.) Ekspanzija torej povečuje konceptualno ranlji- vost stroke, medtem ko hkrati utrjuje družbeno moč poklica. Spoj teh dveh teženj je lahko kata- strofalen: vodi do nestrokovnega odločanja s pozicij moči. To spoznanje utrjuje utemeljenost našega ukvarjanja z vprašanjem specifičnosti in integra- cije teorije socialnega dela. 260 MIKRO, MEZO, MAKRO: EKSPANZIJA, INTEGRACIIA IN SPECIFIČNOST ... SPECIFIČNOST Specifičnost stroke, lastna strokovna doktrina in argumentacija so temelji njene avtonomije. Če je veda o socialnem delu nepovezan konglomerat tujih znanj in vrednot, se lahko vanjo in v stroko vtikajo vsi, od katerih prepisujemo. In kar je prav tako pomembno, nikomur ne moremo dati nič svojskega, saj smo si vse sposodili. Interdisciplinar- nost je mogoča samo, če imamo svojsko disciplino, ne interdisciplinarnega sprimka; samo svojska disciplina lahko sodeluje z drugo disciplino. Tudi glede specifičnosti imamo v stroki odgovor, ki bi ga morali jemati resno. LUSSI: SOCIALNO SVETOVANJE JE SPECIFIČNO JEDRO SOCIALNEGA DELA Liissijev učbenik sistemskega socialnega dela (Lussi 1991) je edina (piscu tega članka znana) koherentna teorija socialnega dela, ki je uspela s celotno svojo razčlembo in argumentacijo prepri- čljivo utemeljiti specifičnost stroke in njene teorije in ki ne pušča vtisa, da bi bila zgolj adaptacija učbenika psihološkega svetovanja ali konglomerat poglavij različnih drugih disciplin. To je pisec dosegel tako, da je: • razmejil socialno delo od družbene (social- ne) dejavnosti in socialno delo od sorodnih ved in strok, ki ga zmotno vidijo kot uveljavljanje njihovih, vsakokrat specifičnih generičnih načel; • opredelil specifično nalogo socialnega dela kot reševanje socialnih problemov, ki jih razume kot prikrajšanost konkretnih oseb pri zadovolje- vanju temeljnih potreb v njihovem odnosu z oko- ljem; reševanje v načelu s funkcionalizacijo teh odnosov; • opredelil specifična sredstva socialnega dela, ki so: institucija, denar in stvari, prostovoljni po- močniki, storitve, pravo, strokovno znanje, jezik in osebnost socialnega delavca; • opisal specifične načine ravnanja v social- nem delu, ki so: svetovanje, pogajanje, interven- cija, zastopanje, preskrba in skrbstvo; • razčlenil in podrobno opisal številna meto- dična načela, ki jih deli na konceptualna načela, načela ravnanja in načela akceptiranja; • tematiziral za našo sedanjo razpravo po- membno razliko med vsebino svojske vede o socialnem delu in praktično dejavnostjo socialnih delavcev; veda mora biti specifična in koherentna, delo je lahko heterogeno, na različnih področjih in ravneh in se nujno opira tudi na druge vede. Osnovni tezi tega nazora sta: • Socialno delo je strokovno področje, ki se od navadne »socialne dejavnosti« razlikuje po specifični strokovnosti ljudi, ki delujejo na tem področju. • Socialno delo je delo s posameznim pro- blemskim primerom (ne s posamezno osebo!), kar je središče socialnega dela in se - če upoštevamo samo osrednje in bistveno - v temelju ujema s »socialnim svetovanjem«. Socialno svetovanje bomo imenovali tisto, kar se dogaja v središču poklicnega področja so- cialnega dela, to je delo na posameznem pro- blemskem primeru. (Lussi 1991: 52.) il- V vlogi strokovnjaka, ki obravnava tako opre- deljen socialni problem, je socialni delavec nena- domestljiv. Kot vodja socialne službe ali nevladne organizacije, tudi mednarodne, pa je očitno nado- mestljiv - o tem se prepričamo, če pogledamo strukturo direktorjev centrov za socialno delo po strokah, ki jim pripadajo, strukturo vodij nevlad- nih organizacij na področju sociale ali strokovno pripadnost vodij družbenih gibanj. V teh vlogah so socialni delavci v manjšini, saj jih je mogoče zadovoljivo opravljati tudi brez specifičnega zna- nja iz vede o socialnem delu. To - če uporabimo Liissija - ni nenormalno stanje, čeprav bi si morda z vidika uveljavljanja stroke želeli, da bi bilo na teh mestih več socialnih delavcev. Za samo stroko to ni nujno. Te vloge so z vidika socialnega dela kot neposrednega dela z ljudmi v stiski periferne in ne zahtevajo specifičnih socialnodelavskih veščin, zatorej jih lahko oprav- ljajo tudi strokovnjaki iz drugih strok. Ko si prizadevamo, da bi bilo tudi na teh vodilnih mestih več socialnih delavcev in s tem namenom dviguje- mo stopnjo njihove izobrazbe (visoka strokovna, univerzitetna), dodajamo prav z vidika socialnega dela nespecifične vsebine, znanja drugih strok, na primer organizacije in menedžmenta. S tem samo potrjujemo, da znanje za te vloge ni speci- fično socialnodelavsko znanje. Tudi v nadaljevanju svojega opredeljevanja specifičnosti stroke nas Lussi raz-očara, vzame nam iluzijo, vendar nas napelje k diferenciranemu razmišljanju, saj zanika, da bi bila skupinsko delo in skupnostno delo specifični za socialno delo. 261S BLAZ MESEC Lussi pravi: ; Ko trdimo, da je socialno svetovanje, ki ga razumemo kot socialno delo s posameznikom, kar samo središče socialnega dela, trčimo ob desetletja staro dogmo teorije socialnega dela - dogmo o trojici klasičnih metod socialnega dela, po kateri se socialno delo deli na tri enako pomembna in enako specifično socialnodelav- ska področja: socialno pomoč posamezniku, socialno skupinsko delo in skupnostno delo. Če si to shemo podrobneje ogledamo, bomo hitro ugotovili, da ne vzdrži. (Lussi 1991: 52.) Po Liissiju ne skupinsko ne skupnostno delo ne spadata v središče socialnega dela v ožjem po- menu. Temu se - ker smo živeli v drugačni veri - čudimo, argument pa je preprost: skupinsko delo lahko izvajajo (in ga izvajajo) tudi strokovnjaki drugih strok, pedagogi, psihologi, sociologi in dru- gi, ki se zanj usposobijo; da bi ga izvajali, jim ni treba imeti posebne usposobljenosti za socialno delo. Lussi pravi, da sicer obstaja posebno »so- cialno skupinsko delo«, to je delo s klienti social- nih služb, vendar, tako lahko sklepamo iz celote njegovega pojmovanja, je za vodenje teh skupin pomembnejše znanje o skupinski dinamiki kot znanje o delu s temi klienti na način socialnega svetovanja. Podobno velja za skupnostno delo. Po Boeru [1970: 101], katerega uvod v teorijo in prakso skupnostnega dela je še vedno temeljno delo, »gotovo ni mogoče reči, da je proces skupnostnega dela vedno tudi izključno proces socialnega dela. Socialno delo je le eno od mnogih področij, pri katerih se (skupnostno delo) lahko uporablja in tudi se uporablja«. (Lussi 1991: 53.) Razvijanje skupnosti in druga opravila in vloge v tem okviru sestavljajo posebno stroko, za katero se lahko usposobijo pripadniki različnih drugih strok, ne le socialni delavci. Obstaja pa tudi »so- cialno skupnostno delo«, delo pri vzpostavljanju socialnih ustanov in organizacij v skupnosti. Pri tem pa je samo cilj specifično socialno- delavski, ne pa tudi metodika. Organizatorji, načrtovalci, svetovalci najrazličnejših vrst po- klicev izvajajo skupnostno delo natanko tako kot socialni delavci in socialni pedagogi. (Lussi 1991:54.) Lussi tu jasno pove, da cilj (tj., vrednota) ni dovolj za opredelitev specifičnosti. Stremljenje k istim vrednotam ni zadosten argument za poveza- nost nepovezanega in nepovezljivega. » V dosedanjih izvajanjih smo dovolj jasno poka- zali, da je socialno delo dejansko več kot samo socialno svetovanje in da obsega pomembna periferna področja ter tekoče prehaja v social- no pedagogiko. Prav tako pa smo pokazali, da je nujno potrebna redukcija, koncentracija na osrednje, če hočemo oblikovati praktično teo- rijo socialnega dela. (Lussi 1991: 55, poudarek naš.) Lussi torej razlikuje med osrednjim področjem stroke in njenimi perifernimi področji. To razliko- vanje vsekakor ustreza dejanski pokritosti različ- nih vlog na področju socialnega dela, od katerih so nekatere take, da jih morajo zasedati socialni delavci, druge pa take, da jih lahko zasedejo tudi strokovnjaki drugih profilov. To pelje k drugemu razlikovanju - med področjem, za katerega lahko razvijamo specifično socialnodelavsko teorijo, in področji, ki se opirajo (delno ali v celoti, lahko ali nujno) na teorije drugih ved. Prvo razlikovanje temelji na pomenu delovne naloge, na prioriteti cilja, rešiti socialni problem, ublažiti človeško stisko vpletenih oseb, zagotoviti zadovoljevanje njihovih temeljnih potreb. Druge naloge, kot so na primer funkcionaliziranje social- ne službe, občinske uprave, uporabniške organiza- cije, izboljšanje zakonodaje, so z vidika socialnega dela sekundarne, torej na njegovih perifernih de- lovnih območjih. Drugo razlikovanje temelji na uporabnosti teorij drugih ved za socialno delo. Socialno delo lahko in mora razviti svojo specifično teorijo tam, kamor teorije drugih ved ne sežejo. Z izključno rabo pojmovnega aparata psihološkega svetovanja ali terapije in brez upoštevanja specifičnih sred- stev in načinov ravnanja socialnega dela ni mogo- če rešiti socialnega problema. Prav tako takega problema ni mogoče rešiti samo z uporabo socio- loških ali organizacijskih konceptov. Lüssijev odgovor o specifičnosti socialnega dela je torej: obstaja specifična veda o socialnem delu kot delu na posameznem problemskem pri- meru z vsemi udeleženci problema, to je, o social- nem delu kot socialnem svetovanju. Le socialno svetovanje je povsem specifično za to stroko, spe- cifično po ciljih in metodah, vsi drugi pristopi niso 262 MIKRO, MEZO, MAKRO: EKSPANZIJA, INTEGRACIJA IN SPECIFIČNOST ... specifični (ali pa so to le delno, po enem kriteriju - po ciljih, ne pa metodah) in jih uporabljajo in proučujejo tudi druge stroke. Specifična in avto- nomna je samo teorija socialnega dela kot social- nega svetovanja ob posameznem problemskem primeru. To je posebna veda, ki se povezuje z dru- gimi vedami. Ta veda in ta stroka sta specifični in na njunem »ozemlju« so socialni delavci nenado- mestljivi. To vedo velja razvijati. INTEGRACIJA ZNANJA Če je tako, če ima Lussi prav, je vprašanje o inte- graciji znanj, ki jih potrebuje socialni delavec, rešeno. Lüssijeva teorija je že sama tak povezan korpus metodičnega znanja, ki je neposredno uporabno v praksi. Če to vprašanje ponovno zas- tavljamo, pomeni, da nismo povsem prepričani o tem, da ima Lussi prav, ali pa se iz kakšnega dru- gega razloga ne moremo in nočemo sprijazniti z njegovim odgovorom. Najbrž bo veljalo to slednje. Navedemo lahko tri take razloge: • Nakazali smo že, da se nam je težko sprija- zniti z odgovorom, da teorija skupinskega in skup- nostnega dela ne sodita k specifičnemu socialno- delavskemu znanju, ker sta tradicionalno pred- stavljeni kot enakovredni sestavni del triade »delo s posameznikom, skupino, skupnostjo«, ki je po tej predstavi jedro vede o socialnem delu. Doslej smo sledili težnji, da bi v prizadevanju za dvig ravni izobraževanja za socialno delo pod streho vede o socialnem delu spravili vse, kar je za so- cialno delo relevantno. Veda o socialnem delu se je tako razširila in razdelila na vrsto delnih disci- plin. Tako smo počeli ravno tisto, kar Doorn v gornjem navedku (po Lüssiju) odsvetuje. V težnji po ekspanziji (po moči) smo ogrozili specifičnost in s tem legitimnost avtonomije. Tako smo napih- nili balon, da se bo razpočil. • Razvoj povsod po svetu gre v smeri ekspan- zije, tj., množenja vlog, ki jih opravljajo socialni delavci, in večanja različnosti znanj, ki napolnju- jejo učbenike socialnega dela, kakor tudi hierar- hiziranja področij v smislu delitve »mikro, mezo, makro« socialno delo. Kot bomo videli, se pojav- ljajo tudi izrecni poskusi, povezati to znanje. Težko je v času ekspanzije sprejeti misel, da je področje naše specifične ekspertnosti precej ožje kot področje naše možne aktivnosti. • Nazadnje so šla tudi razmišljanja pisca v pre- teklosti v smeri take opredelitve socialnega dela. ki bi bila specifična, a bi upoštevala širok razpon ravni in vlog, ki jih lahko opravljajo socialni delavci. Zato torej ponovno zastavljamo vprašanje, ali je mogoče povezati različna področja znanja za socialno delo in kako. Poudarjamo, da nas zanima povezanost znanja, teorije, ne praktična sovisnost različnih strok v subsistemu »sociale«, ki je ne- dvomna, in iz tega izhajajoča zahteva po sodelo- vanju. Sodimo, da je specifičnost socialnega dela kot socialnega svetovanja ali dela na posameznem socialnem problemu dovolj dobro utemeljena. Ne vemo pa, ali je veda o socialnem delu kaj drugega, kaj več ali kaj širšega. Najprej, kaj pravzaprav želimo povezati? Lahko si predstavljamo, da je celotno področje našega zanimanja razdeljeno na podpodročja, ki se v (treh) koncentričnih krogih oddaljujejo od središča - socialnega svetovanja s specifično so- cialnodelavsko teorijo. Lüssijevo dopuščanje posebnega »socialnega« skupinskega in »socialnega« skupnostnega dela (pri čemer sta skupinsko in skupnostno delo širši področji) omogoča, da v drugi krog umestimo tudi »socialno« administracijo, »socialni« menedžment (v pomenu vodenja in upravljanja »socialnih« usta- nov in organizacij - centrov, zavodov, organizacij uporabnikov »sociale«), »socialno« kulturno delo ipd. - vse omejeno na področje »sociale«. Seveda je nevarno, da na ta način preveč razširimo drugi krog. Obstaja tudi področje pravnih ved, ki bi mu lahko rekli »socialno« pravo, vendar je očitno, da je bližje pravu kot socialnemu delu in da sodi dlje od središča, v tretji krog. Kriterij, po katerem smo to presodili, je bil bližina ali oddaljenost od pravne vede oziroma od socialnega svetovanja in njegove teorije. S teorijo socialnega svetovanja pri reše- vanju pravnih vprašanj si v »sociali« ne moremo kaj dosti pomagati. To pa hkrati pomeni, da misli- mo, da je teorija socialnega svetovanja bolj rele- vantna pri skupinskem in skupnostnem delu, pa tudi pri upravljanju na polju, ki mu rečemo »sociala«. V tretji krog bi torej sodila podpodročja, ki se pretežno opirajo na druge znanstvene discipline, ne na teorijo socialnega svetovanja, in ki jih ta teorija nikakor ne more zajeti, čeprav jim včasih pritaknemo naziv »socialno«: »socialno« pravo, ki je del pravne vede, »socialna« politika, ki je kot proučevanje politik (saj nimamo več ene same socialne politike) del politologije. Seveda pa je s tega vidika problematična umestitev »socialnega« 263 BLAZ MESEC menedžmenta v drugi krog, saj je bližje organiza- cijskim vedam kot socialnemu svetovanju. Vsaka taka delitev je pač nujno nekoliko poljubna. Želimo torej povezati vse te različne ravni in področja (od katerih so mnoga bližje matičnim vedam kot socialnemu delu) v specifično vedo o socialnem delu. Da bi preverili tiho domnevo o povezanosti teh ravni in področij, smo pregledali nekaj učbenikov socialnega dela, ki so relevantni za vprašanje integracije socialnodelavskega zna- nja: stari Friedländerjev učbenik Metode social- nega dela, učbenik Pincusa in Minahanove, priroč- nik o okoljskem socialnem delu ameriškega pro- fesorja Neugeborna in pregled »makro socialnega dela« prav tako ameriškega avtorja Bruegge- manna. Izidi ne kažejo, da bi se komu posrečilo prepričljivo povezati znanje za delo na teh ravneh v skladno in svojsko teorijo. FRIEDLÄNDER Friedländerjev učbenik metod socialnega dela sestavljajo trije deli izpod peres treh različnih avtorjev: delo s posameznikom, skupinsko delo in skupnostno delo. Ti deli so postavljeni drug poleg drugega brez posebnega utemeljevanja, da sodijo skupaj, in brez poskusa, da bi našli kakšna vsem trem skupna, povezujoča načela. Očitno je do te raz- stave treh pristopov ali treh ravni metod prišlo zaradi neke tradicije, ki je ne poznamo dovolj dobro in bi jo morali šele raziskati. Pred tem ne moremo uvideti razlogov za tako nizanje in ga sprejmemo kot čisto konvencijo: tako je zato, ker so se nekoč tako dogovorili ali s ponavljanjem pra- kse na to pristali. Prav mogoče je, da je predstava, da so to trije deli enega telesa, kulturno specifična, natančneje ameriška. Pisci tega učbenika nam torej ne dajejo argumentov za notranjo poveza- nost teh treh delov. PINCUS IN MINAHAN Knjiga teh dveh ameriških piscev (1973) je prvi nam znani izrecni poskus konceptualne povezave tradicionalnih treh delov socialnega dela (kar je posredni dokaz za prejšnjo nepovezanost, npr. pri Friedländer ju, QED). Osnovna domneva pri oblikovanju tega tečaja [socialnega dela] je bila, da obstaja skupno jedro pojmov, veščin, nalog in dejavnosti, ki so bistvene za praktično socialno delo ... Najin cilj je bil povezati te elemente v okvir ali model, ki bi postal referenčni okvir za analizo in obravnavanje situacij, s katerimi ima opraviti socialno delo. Tak okvir naj bi kot očitni odra- žal bistveno enotnost in kohezivnost te stroke in dajal osnovo za poklicno identiteto ljudi, ki prakticirajo socialno delo. (Pincus, Minaban 1973: xi, poudarek naš.) Ta poskus izhaja iz pomembnih premis, ki jim je težko oporekati: da se socialni delavec pri reše- vanju socialnega problema sreča z različnimi ljud- mi, ki jih vključuje v svoje prizadevanje (ne dela samo »s posameznikom«), da se sreča z različno velikimi odnosnimi sistemi (par, podskupina v družini, družina, vrstniki, šola itn.) na različnih ravneh družbene strukture (vključevanje skupin, institucij, organizacij), da ureja povezave in odno- se med sistemi (in ga ne zanimajo »elementi« siste- mov kot taki), da teorija socialnega dela ne temelji na nobeni posebni psihološki ali sociološki teoriji ali usmeritvi, ampak na jasni predstavi o funkciji in namenu stroke; da ta skupni model ni abstrak- ten, ampak konkreten, in ne »nadmodel«, ki vključuje delo s posameznikom, skupino in skup- nostjo, pač pa reformulacija temeljnih načel social- nega dela - če navedemo le najvažnejše postavke. Vse te premise so vključene v poznejše Liissijevo pojmovanje teorije te stroke. Pri realizaciji teh načel pa sta Pincus in Mina- hanova zašla prav tja, kamor nista hotela - v abstrakcijo. Socialno delo pojmujeta kot »smotrn načrten proces spreminjanja« (koncept organiza- cijske vede, ki je proučevala dejavnike, ki olajšu- jejo in otežujejo uvajanje sprememb v organiza- ciji). Kot veščine socialnega dela navajata presojo problemov, zbiranje podatkov, vzpostavljanje sti- kov, pogajanje za vzpostavitev delovnega odnosa, oblikovanje akcijskih sistemov in njihovo koordi- nacijo, vplivanje v smeri spreminjanja in konče- vanje dela. Večji del knjige posvetita tistemu, kar bi lahko imenovali pripravljalna dela: konceptua- lizaciji različnih »sistemov« in vzpostavljanju in koordiniranju »akcijskih sistemov«, tj., sistemov »oseb, ki so relevantne za problem« (po Liissiju). Kot mačka okrog vrele kaše se vrtita okrog osred- nje naloge - svetovalnih pogovorov, ki naj pripe- ljejo k rešitvi socialnega problema - in se na koncu s tem sploh ne spopadeta. Problem se po njunem 264 MIKRO, MEZO, MAKRO: EKSPANZIJA, INTEGRACIJA IN SPECIFIČNOST ... reši »z izvajanjem vpliva«, tj., z indukcijo rešitve z nagrajevanjem in kaznovanjem določenih ve- denj, s prepričevanjem, z uporabo dobrega odno- sa in odnosne dinamike (temu posvetita eno stran) ali s spremembo okolja. Skoraj popolnoma so prezrte vse konkretnosti socialnega dela, ki jih najdemo pozneje pri Lüssi- ju: specifična sredstva socialnega dela, specifični načini ravnanja (razen pogajanja, ki so reducirana na pogajanje za vzpostavitev sodelovanja), števil- na metodična načela. Njuno delo je poskus uporabe socioloških in organizacijskih pojmov kot vodil za socialno delo. Pri tem so popolnoma spregledani načela in veš- čine svetovanja. Socialno delo je reducirano na »organiziranje« in uporabo tehnik organizacije in skupinskega dela. Zato je ta teorija nezadostna kot navodilo za delo na posameznem problem- skem primeru in kot povezana teorija treh ravni socialnega dela. .on NEUGEBOREN a Novejša knjiga ameriškega profesorja o okoljski praksi v družbenih službah (1996) je izrecen po- skus povezati mikro in makro prakso socialnega dela. Modeli generalistične prakse so z omejenim uspehom poskušali povezati mikro in makro prakso. Rothman: praktiki, ki služijo zelo ran- ljivim populacijam, potrebujejo ekspertnost »na obeh straneh psihološke ograje« [mišljena je ločnica med posameznikom in njegovim okoljem], potrebujejo širši kontekst pri formu- liranju načrtov služb. (Neugeboren 1996: 14.) Neugeboren pravi: čeprav so podobnosti med obema ravnema, je pomembna razlika v tem, da se mikro raven usmerja k spreminjanju posamez- nikov, makro raven pa k spreminjanju sistemov. Že ta izhodiščna trditev je nevzdržna. Naloga so- cialnega dela ni spreminjanje posameznikov v nasprotju s spreminjanjem sistemov. Je reševanje socialnega problema z vsemi v problem vpletenimi posamezniki, skupinami in ustanovami (sistemi) na poseben način, ki je ope- racionaliziran v metodiki oziroma teoriji social- nega svetovanja (socialnega dela). Če že govorimo o spreminjanju, potem gre za spreminjanje od- nosov, kar vedno pomeni obojestransko ali več- stransko spreminjanje. To pomeni, da je že temelj razlikovanja med mikro in makro ravnijo (posa- meznik-sistem) trhel in da je torej samo razliko- vanje teh dveh ravni sporno. Vendar se moramo zavedati, da je ta trhli temelj impliciran tudi v na- šem dosedanjem razlikovanju med tema dvema ravnema (ali tremi). Neugebornova razprava o odnosu med mikro in makro ravnijo odkrije pomembno zablodo, v katero nas pelje tako poimenovanje. Kar imenu- jemo mikro socialno delo, ker pri tem zmotno mislimo delo s posameznikom kot nečim majhnim v primerjavi z velikimi ustanovami, tj., delo na najnižji hierarhični ravni, je po pomenu osrednje delo. V resnici bi morali razlikovati ne med »mi- kro«, »mezo« in »makro«, ampak med neposred- nim delom z udeleženimi v problemu, ki je edino specifično in generično socialno delo in zajame hkrati vse ravni, in posrednim, podpornim delom (kakršno je npr. vodenje ustanove, v kateri delajo tisti, ki delajo neposredno). Zato je raba pojmov mikro, mezo, makro sama problematična in v bistvu neustrezna. Lussi odriva razlikovanje med hierarhičnimi ravnmi stran od središča tistega, kar želi definirati kot nauk o socialnem delu: v delu na posameznem socialnem problemskem primeru so različne ravni (obstoja hierarhije oseba-skupina-organizacija ne zanika) povezane. Delamo hkrati na vseh ravneh in to je enovito socialno delo. V sistemu udele- ženih v socialnem problemu se prek predstav- nikov pojavljajo tudi organizacije, torej tudi »makro sistemi«. Socialni delavec v svoji generični vlogi torej ne dela z »makro sistemi« kot takimi, temveč samo kot z deli sistema udeleženih v problemu. Razlikovanje med neposrednim delom s sistemom udeleženih v problemu in posrednim podpornim delom je torej dosti bolj ustrezno kot temeljno razlikovanje in praktična delitev dela. Neugeboren navaja skupna in posebna znanja in veščine različnih ravni socialnega dela. Skupna znanja so po njegovem: intraorganizacijske sistem- ske teorije in teorije birokracije, interorganizacij- ski koncepti izmenjave (teorija izmenjave), teorije o družbeni strukturi in moči, teorije družbenega spreminjanja. Navedimo primer, s katerim uteme- ljuje potrebo po teh znanjih. Socialna delavka upo- rabi razumevanje birokratske strukture, da priti- sne na šolo, naj spremeni odnos do učenke, njene klientke. Razumevanje delovanja šole kot hierar- hične organizacije je sicer potrebno, toda veščina socialnega dela se skriva v besedah »pritisne na 265 BLAZ MESEC šolo«. Kako to napravi, da bo »pritisk« uspešen? Ta veščina ostane neprepoznana kot specifična veščina socialnega dela, kot posebni način dela. Opisov tega načina ne najdemo v sociološki litera- turi o družbeni strukturi in birokraciji, ker obvla- danje teh veščin ni sociologija. Različnim ravnem socialnega dela so po tem piscu naprej skupne socialnopolitične veščine: odločanje, pogajanje, zastopanje, kadrovanje, vodenje, spremljanje. Specifična pa so znanja in veščine za delo s posebnimi kategorijami strank, ali, kot pravi Neu- geboren, z različnimi »ciljnimi skupinami inter- vencij«: za delo z »individualnim uporabnikom« so potrebna druga znanja kot za delo s »strukturo in politiko službe«. Če hočemo spremeniti situa- cijo uporabnika, moramo pristopiti drugače, kot če hočemo spremeniti politiko službe, ki priza- dene vse uporabnike. Skratka, so posebna znanja za delo s klienti in posebna znanja za organizacijsko, vodstveno, politično delo - s to delitvijo se strinjamo, če bese- do »klient« zamenjamo z besedo »sistem vključe- nih v socialno problemsko zadevo«. Je mogoče povezati ta znanja v skladno »teorijo socialnega dela«? Po Neugebornu je to mogoče, tako rekoč samoumevno zaradi sovisnosti »mikro« in »ma- kro« ravni. »Integrativne veščine«, ki povezujejo obe ravni (in katerih teorija, bi dodali, je torej integrirana teorijo socialnega dela), so: odločanje, spremljanje {monitoring), vodenje, pogajanje, ka- drovanje (staffing), zagovorništvo. Ob tem doživimo déjà vu, prepoznanje neka- terih skupnih veščin Pincusa in Minahanove, ki - spomnimo se - podrejata neposredno (mikro) socialno delo organizacijskemu pristopu in pre- zreta tematiko svetovanja. V naštevanju teh veščin pa prepoznamo tudi nekatere načine ravnanja po Liissiju. Lussi seveda ne opisuje samo načinov ravnanja, ampak tudi sredstva socialnega dela in metodična načela. ^ Poleg tega navaja Neugeboren tudi nekatere postopke, ki se odvijajo na obeh ravneh: koordi- niranje družbenih virov in družbeno podporo (suport). Na primeru slednje lahko ponazorimo, za kakšno vrsto integracije znanja gre v tem pri- meru. Pojem družbene podpore je tako abstrak- ten, da ga lahko uporabimo v zvezi z neposrednim socialnim delom in tudi v zvezi s posrednim, or- ganizacijskim delom. V prvem primeru govorimo npr. o podpori staremu človeku, v drugem o pod- pori (drugih organizacij in ustanov) novoustanov- ljeni nevladni organizaciji. Zdi se, vsaj na prvi pogled, da smo tako z odkritjem različnih ravni skupnih postopkov utemeljili povezanost različnih ravni stroke. Da bi uvideli težavo, naj opozorimo, da lahko govorimo tudi o podpori drugih držav nerazviti državi. Skoraj vse načine ravnanja, ki jih po Neugebornu uporabljamo v socialnem delu, bi lahko uporabili pri obravnavanju odnosov med državami: svetovanje, pogajanje, intervencija, za- stopanje, preskrba in skrbstvo. Ob tem izbrskamo še zanimiv podatek: Walter Bennis, organizacijski znanstvenik, od katerega je precej znanja prešlo v skupinsko in skupnostno socialno delo, je bil svetovalec ameriškega predsednika. Pristaši »glo- balizacije socialnega dela« lahko triumfirajo. Ka- že, da je znanje iz vede o socialnem delu nujna osnova modrega državniškega delovanja. Tako smo končno prišli do nadvede. Prijatelji, nikar teh tonov! Naj zazvenijo skrom- nejši. Prišli smo do absurda tistega razmišljanja, ki išče povezanost vede v nekaj abstraktnih poj- mih. To je abstraktna povezanost brez specifič- nosti, zunaj konteksta. Neugebornu torej očitamo, da tako kot pred njim Pincus in Minahanova ni uspel povezati ločenih znanj za neposredno in posredno socialno delo v celoto, saj za ta namen ni dovolj navesti nekaj skupnih abstrakcij. BRUEGGEMANN Brueggemann, prav tako ameriški profesor, je pri- speval podoben poskus (2000), ki pomeni redu- ctio ad absurdum abstraktnega povezovanja. Brue- ggemann je sestavil impresivno knjigo, v kateri obravnava socialno delo s skupnostmi, socialno delo v organizacijah in socialno delo na societalni in globalni ravni in si prizadeva to znanje povezati okrog skupnih pojmov. V to družino ni vključil prakse »mikro socialnega dela«, kar bi mu moralo posel olajšati. A že izhodišče, pojmovanje naloge in poslanstva socialnega dela, je problematično. Takole piše: Ob začetku 20. stoletja je bilo področje social- nega dela naseljeno z voditelji silnih vizij in energije, katerih cilj ni bil nič manj kot izkore- ninjenje prevladujočih socialnih problemov tedanjega časa - revščine, politične korupcije, izkoriščevalskih delovnih pogojev, izkoriščanja žensk in priseljencev, nevarnih in nezdravih predmestnih naselij in številnih drugih. Ti ma- 266 MIKRO, MEZO, MAKRO: EKSPANZIJA, INTEGRACIJA IN SPECIFIČNOST ... kro socialni delavci so poskušali ustvariti celo- stno, varno in enakopravno družbeno okolje, v katerem bi bil ameriški sen dosegljiv ne le bogatim, temveč vsem ljudem ... Ne samo, da sodobna prizadevanja niso izkoreninila večine naših socialnih problemov, ampak se je celo stroka socialnega dela uma- knila in se ne zavzema z vsem srcem za organi- ziranje skupnosti, skupnostni razvoj, načrtova- nje in druga področja makro prakse. Posledica tega je, da je v začetku devetdesetih let obsta- jalo le malo učbenikov o praksi makro social- nega dela, ki bi študentom pomagali spoznati njegovo dediščino, razumeti njegovo širino, dojeti njegove možnosti in sprejeti njegovo vizijo. (Brueggemann 2000: xxi.) Medtem ko je zdravljenje in pomoč poškodo- vanim posameznikom pomembno, je prav širša socialna zaskrbljenost tista, po kateri se socialno delo loči od drugih pomagajočih strok. Ta širša skrb velja socialnim [družbenim] problemom - tistim družbenim pogojem, ki ustvarjajo osebne težave in so pogosti v insti- tucijah in predpostavkah, na katerih temelji naša družba. Med temi socialnimi problemi so rasizem, seksizem, nasilje, ekonomska neenakost, slaba porazdelitev politične moči, če omenimo samo nekatere. (Brueggemann 2000:3.) Brueggemann torej obžaluje, da sodobno so- cialno delo ne vidi svojega poslanstva v »izkorenin- jenju prevladujočih socialnih problemov« sodob- nega časa. Trdno smo prepričani, da to ni naloga socialnega dela in da to ne more biti naloga nobene posebne stroke. Socialno delo ne more »izkoreni- niti revščine« kot družbenega pojava; lahko pa ublaži stisko konkretnih ljudi, ki so se znašli v materialnem pomanjkanju - ublaži ne le z denar- no pomočjo, ampak s skupnim delom s prizade- timi pri urejanju odnosov z družbenimi viri in pri preurejanju življenjskega sloga. Lahko prepreči, da bi konkretni ljudje, ki so se znašli pred kako drugo življenjsko težavo, zaradi tega obubožali. Analogno velja za vse druge družbene probleme, kot so prestopništvo, odvisnosti, nasilje, rasizem idr. Pri oblikovanju in sprejemanju Programa boja proti revščini v Sloveniji so sodelovali predstavniki vseh družbenih strok, poleg tega pa izvoljeni pred- stavniki ljudstva in državni uslužbenci. Tudi tukaj lahko ugotovimo: utemeljitev makro socialnega dela kot prizadevanja za rešitev družbenih proble- mov na societalni ravni je trhla. Misel lahko za- ostrimo: makro socialnega dela ni. Ni posebne stro- ke, ki bi reševala kompleksne societalne probleme, probleme globalnih družb. Brueggemann naprej zmotno razlikuje osebne probleme in družbene probleme (kot že prej Neu- geboren). »Mikro« socialno delo naj bi se po nje- govem ukvarjalo z osebnimi problemi, »makro« socialno delo pa z družbenimi. Ponovimo, kar smo ugotovili pri Neugebornu. Problemi, s katerimi ima opraviti socialno delo, niso osebni problemi v nasprotju z družbenimi. So prav tako družbeni. Toda rešujemo jih tako, da pomagamo konkret- nim ljudem - sodelujemo z njimi pri reševanju njihovih težav in stisk. Tako delamo zato, ker, suhoparno rečeno, delujejo makro družbeni ukre- pi s časovnim zamikom in nepopolnim pokritjem, ljudi pa ne smemo pustiti čakati v trpljenju, pogo- sto niti minute, ker bi tako ogrozili njihovo živ- ljenje, ne le kakovost življenja. Sociološki pogled na družbo kot celoto, pogled, ki je naklonjen pre- ventivi in »množičnemu zajetju«, to »malenkost« spregleda. Z osebnimi problemi ljudi, ki nikdar niso samo osebni, imajo opraviti druge vrste stro- kovnjaki: zdravniki, psihologi in drugi. (V slovenščini, enako kot v nemščini, v jezikov- ni rabi razlikujemo med socialnim in družbenim problemom, pogosto ne da bi eksplicirali ta odnos. V prevodu je to isto, saj »socialno« pomeni »druž- beno«, vendar je razlikovanje upravičeno: socialni problem je posamezen primer družbenega pro- blema. Angleščina tega jezikovno ne razlikuje, vse je »social problem«, socialni in družbeni problem. Morda od tod težave.) Brueggemannov namen je povezati različne ravni in področja »makro socialnega dela«. Makro socialno delo je praksa pomoči ljudem ц; pri reševanju socialnih problemov in družbe- nem spreminjanju na skupnostni, organizacij- ski, družbeni in globalni ravni. (Brueggemann 2000: 3.) Socialni delavec se na teh ravneh pojavlja v nekaterih glavnih vlogah: kot družbeni načrtova- lec (planer), razvijalec skupnosti, organizator sku- pnosti, kot oblikovalec socialnih programov, ad- ministrator (upravljavec) v socialnem delu, razvi- jalec organizacije, kot promotor socialne politike, aktivist družbenega gibanja, sodelavec mednarod- nih in globalnih organizacij in akcij. 267 BLAZ MESEC Različno (sociološko, organizacijsko) znanje za te vloge poskuša avtor povezati okrog osnov- nega pojma »racionalnega reševanja problemov«; to je hrbtenica, ki po njegovem povezuje različne ravni in vloge. Racionalno reševanje problemov obsega definiranje problema, zbiranje informacij o problemu, postavitev alternativ, primerjanje in presojanje alternativ, izbor najboljše rešitve, izde- lavo strategije spreminjanja, implementacijo rešit- ve in spremljanje in evalvacijo izvajanja. Ta miselni model se kot rdeča nit vleče skoz vsa prizadevanja socialnega delavca, najdemo ga na vseh ravneh. Dodali bi: še več, racionalno-empirična metoda je skupna vsem izkustvenim strokam od aeronav- tike do zoologije. Vse temeljijo na empiričnem raziskovanju in racionalno-logičnem mišljenju ali na prav takem modelu, kot ga opisuje Bruegge- mann. To pomeni: na abstraktni ravni imata grad- beništvo in socialno delo veliko skupnega, obojega se lotimo kot racionalnega reševanja določenega problema, v grobem po enakih fazah z enakimi opravili. In vendar nam ne pade na um, da bi trdili, da je to ista stroka, ker uporablja isti abstraktni model mišljenja. Prav to počne Brueggemann, ko trdi, da različna področja »makro socialnega dela« povezuje v celoto racionalni model reševanja pro- blemov. Vzemimo samo po]Qm feedback - ob njem lahko na abstraktni ravni povežemo vsa človeška prizadevanja. Ne moremo pa reči: ker tako pri vodenju socialne ustanove kot pri upravljanja leta- la naletimo na povratne zveze, sodita obe opravili v isto stroko in vedo, saj ju povezuje isti proces. Brueggemanov poskus je zelo dober skrajni primer, kam peljejo tovrstni poskusi integracije z iskanjem konceptov, ki so skupni različnim rav- nem. Peljejo k združevanju disparatnih znanj pod skupnimi naslovi, ne k notranjemu povezovanju teh znanj. Še več: tak poskus povezovanja na osno- vi abstraktnega pojma je škodljiv, ker s poudarja- njem skupne abstraktne sheme odvrača od iskanja specifičnosti pristopov. »Makro socialno delo« se sreča tudi s proble- mom specifičnosti. Socialni delavec lahko izvaja vsa opravila in vloge, ki jih našteva Brueggemann, a znanje, ki ga za to potrebuje, je znanje drugih ved, ne vede o socialnem delu. Mednarodnega prava, ki ga mora »mednarodni socialni delavec« poznati, ne moremo razglasiti za del vede o social- nem delu. Lahko se vprašamo: Je za vodenje med- narodne humanitarne organizacije (npr. UNESCO ali Rdečega križa) nujno potrebno znanje social- nega dela? Ne smemo spregledati, da se ob tem zavrtimo v krogu. Če vodenje take organizacije vnaprej defi- niramo kot socialno delo, je vprašanje odveč - a to je logična napaka petino principii (dokazovanje s tistim, kar naj bi šele dokazali), ki ji lahko rečemo tudi wishful thinking. Če bi navedli opravila, ki sestavljajo to nalogo, bi hitro ugotovili, da sodijo k drugim strokam in se opirajo na druge vede. Med njimi je lahko koristno tudi znanje socialnega dela kot specifične vede o socialnem svetovanju. SKLEPI Naš preskus specifičnosti in integriranosti različ- nih ravni socialnega dela in teorije socialnega dela, ki bi povezovala te ravni, je pripeljal do negativ- nega izida. Čim bolj se od dela na posamezni so- cialni problemski zadevi s konkretnimi udeleže- nimi ljudmi pomikamo proti vodstvenim in organi- zacijskim nalogam, tem manj specifično socialno- delavskega je v tem delu in tem slabše so povezana heterogena znanja drugih ved v tako zaželeno no- vo celoto. Ta ugotovitev pa naj nam ne bi vzela poguma pri nadaljnjem iskanju načinov povezo- vanja disparatnega znanja. Ugotovili smo sicer, da si različni avtorji skoz vso zgodovino socialnega dela prizadevajo, da bi povezali mikro in makro raven tega, kar imenujejo socialno delo. Da pa jim to povezovanje v strogo pojmovnem, logičnem pomenu ne uspeva. Uspeva jim v povsem zunanjem, neobveznem pomenu: uspe jim napisati in izdati knjigo, v kateri so med platnicami nanizani opisi dela na različnih ravneh. Z množenjem in debeljenjem takih knjig se utrjuje ozemlje, česar ne gre zanemariti. Ob tem smo pri uglednih avtorjih, ki smo jih obravnavali, naleteli na osnovna nerazumevanja o naravi in vlogi socialnega dela, zato ne bo odveč, če ponovimo nekaj temeljnih razlikovanj. Razlikovati moramo med sorazmerno ozko in strogo opredeljenim strokovnim socialnim delom in široko družbeno dejavnostjo. Razlikovati mo- ramo med področji, na katerih so socialni delavci lahko dejavni, in vlogami, ki jih lahko opravljajo in s tem konstruktivno prispevajo k urejanju druž- benega življenja skupaj z drugimi strokovnjaki, in področji njihove ekspertnosti - prvo je široko in se prekriva s pojmom družbene dejavnosti, drugo je sorazmerno omejeno, toda specifično. Ni vse, kar delajo socialni delavci, socialno delo. Razlikovati moramo med specifičnim strokov- 268 MIKRO, MEZO, MAKRO: EKSPANZIJA, INTEGRACIJA IN SPECIFIČNOST ... nim (ekspertnim) znanjem vede o socialnem delu kot socialnem svetovanju na eni strani in na drugi strani znanji, ki jih potrebujejo socialni delavci za opravljanje drugih vlog na področju socialnega varstva in v družbi sploh. Verjamemo, da je teh znanj vse več in jih je treba vključiti v programe izobraževanja socialnih delavcev z zavestjo, da niso specifična veda o socialnem delu, ampak sodijo v območje drugih ved. M vse, kar se poučuje v šoli za socialno delo, veda o socialnem delu. V plodno interdisciplinarno sodelovanje lahko vstopamo samo s svojo specifično vedo, ki ni zgolj konglomerat znanj drugih ved, temveč specifično znanje, pridobljeno predvsem z empiričnim ra- ziskovanjem in refleksijo praktičnega socialnega dela in drugih oblik pomoči ljudem v težavah in stiskah socialne narave, pri čemer je poznavanje pojmov drugih ved zelo koristno. Zagotoviti mora- mo tesno sodelovanje predvsem s tistimi vedami, katerih deli se neposredno povezujejo s socialnim delom. Veda o socialnem delu je svojska disciplina in ne interdisciplinarni konglomerat. Pri legitimiranju svojega področja, določanju njegovih meja in vsebine moramo razlikovati med znanstvenim, racionalno-logičnim utemeljevan- jem na eni strani in dogovorom, vsiljevanjem, skli- cevanjem na tradicijo, tuje zglede, »trende« ipd. na drugi. Prizadevati si moramo za večanje deleža prve vrste argumentov. Pri tem najbrž ne smemo biti naivni in spregledati, da je tudi v akademskem in »socialnem« svetu moč pomembna za zavaro- vanje stroke in vede; da moč besede ne premaga vedno besede moči. Vendar pa v znanosti šteje samo moč besede in ne beseda moči. Razlikovati moramo med povezanostjo vede in povezanostjo ter sovisnostjo nalog, vlog, strok in institucij na področju »sociale«. Nepovezanost vede ne pomeni, da ni povezanosti, predvsem pa sovisnosti različnih ravni tega družbenega sub- sistema. Prav zaradi boljše povezanosti pri delu, povezanosti vlog, ki jih ne opravljajo socialni delavci, bi bilo koristno, ko bi se strokovnjaki drugih strok, s katerimi socialni delavci sodelujejo, v večji meri kot doslej seznanili s specifično teorijo in metodiko socialnega dela. Tako bi morda s skupnimi močmi tudi lažje integrirali znanje teh ravni v metodiko socialnega dela. Strokovnjaki drugih strok, ki delajo na področju »sociale«, bi morali poznati osnove teorije socialnega dela kot socialnega svetovanja. Naj sklenem: Ni posebnih ved in strok ali specializacij z ime- ni »mikro« ali »mezo« ali »makro« socialno delo. Tudi ni vede in stroke, ki bi bila vse v enem, mikro, mezo in makro socialno delo, stroke, ki bi se delila na hierarhične ravni, npr. delo s posameznikom, s skupino, s skupnostjo in z organizacijo ali pa societalno, mednarodno in globalno socialno de- lo. Je samo posebna veda o socialnem delu kot socialnem svetovanju, ki daje smernice za reše- vanje socialnih problemov kot konkretnih social- nih primerov, ki v to reševanje vključuje različna družbena področja in ravni (mikro, mezo in ma- kro), s tem da pritegne k sodelovanju v reševanju problema konkretne osebe z različnih družbenih ravni in tudi geografskih področij, če so pač ude- leženi v problemu tako razpršeni. Prirejanje kon- certov za Afriko in pošiljanje hrane v Somalijo sta primera dobrodelne (humanitarne) dejavnosti, ne socialnega dela. OPOMBA O PRISTOPU V prispevku sem pregledal nekatere tuje vire, ki obravnavajo vprašanje specifičnosti in povezano- sti vede o socialnem delu, ker so ta dela vsiljivo zajetna, celovita in prepletena. Če mi bo usoda naklonjena in če bodo medtem nastala nova do- mača pisna dela o tej problematiki, bom skupaj z obstoječimi, ki so zelo fragmentarna, pregledal tudi ta. 269 ■ ' \HÍ BLAŽ MESEC ì'.. ' ■■ rO'Ai'.A LITERATURA Boer, Jo (1970), Gemeinwesenarbeit - Community Organization - Opbouwwerk: Einführung in Theorie und Praxis. Stuttgart: Enke Verl. Brueggemann, William G. (2000), The Practice of Macro Social Work. Belmont: Brooks and Cole - Wadsworth/Thompson Learning. Doorn, Jacques van (1971), Probleme der Professionalisierung der Sozialarbeit. V: Hans-Uwe Otto, Kurt Utermann (ur.), Sozialarbeit als Beruf auf dem Weg zur Professionalisierung. München: Juventa. Friedländer, Walter A., Hans Pfaffenberger (1970), Osnovna načela in metode socialnega dela. Ljubljana: Tehniška založba Slovenije. Lussi, Peter ( 1991 ), Systemische Sozialarbeit: Praktisches Lehrbuch der Sozialberatung. Bern, Stuttgart: Verlag Paul Haupt. Neugeboren, Bernard (1996), Environmental Practice in the Human Services: Integration of Micro and Macro Roles, Skills, and Contexts. New York: The Haworth Press. Pincus, Allen, Anne Minahan (1973), Social Work Practice: Model and Method. Itasca, III: F. E, Peacock Publishers, ■ ■ <■ - • i"r;-h^¡^ -, - ■;-,-';|^:;:r«:ri'V'0^ - 'V, ;чг; 270