PLANINSKI VESTNI Ki
priseljenec na Gorenjsko (poturice so vedno hujši kot Turki!) potarnam, kako mi je vedno žal dela zemljevida, ki ga v vogalih nadomeščajo lise z legendami aH kakšni opisi. Ne bom predlagal, naj take nujne nevšečnosti tiskajo raje na hrbtno stran, ki se tako aii drugače viha ali zlaga. Moj inovacijski duh je zastrašen zaradi splošnega odpora proti novotari-jam. V spominu mi je še zemljevid Julijskih Alp, ki je imel zgoraj jug in spodaj sever in so ga pred kakimi dvajsetimi leti tako hladno sprejeli, da kar ne rečem — zatolkli. Škodoželjno upam, da se bo godilo tako tudi tistemu, ki je na nekaj prej
izišli karti, tudi v merilu 1:25.000, narisal aksonometrične prikaze Špika, Jalovca in Prisojnika. Sem pač tako okostenel, da raje gledam Drofenikove pero risbe in zemljevide v Našem alpinizmu, čeprav je nekoliko starejši od moje malenkosti. Aksonometrične prikaze pa bom odslej gledal le v hudih, morastih sanjah. Aha, koliko pa je sploh visok Stenar? Demokratično počakajmo, da se o tem dogovore vse slovenske stranke v skupščini. AH pa da to določi zadevna strokovna ustanova. Na decimaiko natančno. Slikanicam in planinskim kartam domaČe izdaje pa ne verjamem (pre)več.
Z JADRALNIM PADALOM Z MOUNT MCKINLEYA______
ŠTIRI RAZSEŽNOSTI ARKTIČNEGA MRAZA
Že nekaj dni se viharji zaganjajo protf našemu majhnemu in skromnemu šotoru. Sneg imamo v hrani, sneg v spalni vreči, sneg v očeh. Pokonci sploh ni več mogoče stati. Ceio skozi luknjice šivov na šotoru silijo kot prah drobni delci snega. Vse se zdi, kot da sonce ne bo nikoli več posijalo, Strah me je, da me divje zavijajoči vihar ne bo odtrgat, odpihnit in odnesel. Midva, moj brat Mlchael in jaz, sva v ta-
Pftl start s padalom na Mounl McKlnlayu; zadaj je Mount Foraker
boru pod južno steno McKinleya in čakava. Na vrhu sva že bila, zdaj pa čakava, da bova šla tja gor Še enkrat In da bo tam zgoraj za polet primerno vreme. Takrat naju je orkanski vihar prisilit, da sva peš sestopila. To je tedaj pomenilo priti v enem dnevu iz baznega tabora na vrh in od tod spet v bazni tabori Nato so naposled po dnevih negotovosti prvi sončni žarki le našli pot skozi nič več čisto neprodušno pogrnjeno odejo oblakov. Dne 5. junija 1989 ob 21. uri, ko sva
350
PLANINSKI VESTNI Ki
pravkar končala kuhanje, se je nebo naposled dokončno zjasnilo. V trenutku sva se odločila: ko so vsi drugi plezalci že ždeli v svojih spalnih vrečah, sva se ob 22. uri odpravila na pot In pod polnočnim soncem in v popolnem brezvetrju stopila navzgor po Zahodnem But-tressu.
Ob šestih zjutraj sva bila na vrhu. Še vedno ni bilo nobene sapice, toda megla iz doline je segala prav do najvišjih gorskih predelov. Ali naj torej pokopljeva sanje o jadranju? Sedla sva na vršno uravnavo in se zavila v padali, da bi se vsaj nekoliko obvarovala pred mrazom. Potem je to pomenilo v tej za človeka neprimerni in divji klimi čakati In še enkrat čakati. Celih dvanajst ur! Šele ob šestih zvečer se je megla razkadila — in takrat sva Imela prosto pot:
6. junij 1989. Položaj 63° 04' 10.5". Zdaj ali nikoli!
Mtchae! je zdrvel po pobočju. Odločno je startal in zajadral v subarktični mraz. Sam sem še enkrat zakorakal nekaj zadnjih metrov navzgor na južni vrh Mount Mc-
Kinleya In nekaj trenutkov pozneje čisto sam stal na najvišjih granitnih blokih Severne Amerike.
Brezmejni razgled okrog in okrog, 360 stopinj naokrog. Počutil sem se nadvse osamljen, odrezan od vsega sveta, hkrati pa se mi je zdelo, da so najtesneje povezani moje telo, duh in duša. Doživetje vrha mi je lahko brez vsakršnih ovir in preprek prodrlo do najtanjše žilice in do zadnjega vlakna mišice. Le malo pozneje, ko je Michael pravkar pristal in se začel pripravljati, da bo snemal, sem se še sam pognal po pobočju navzdol. Le nekaj hipov pozneje je padalo že nosilo težo mojega telesa in me neslo ven v prostranstvo prostora. Takrat sem se spet zavedel, da živim — in bil sem ponosen, da sem lahko premagal strah.
* * *
(Z vrha najvišje severnoameriške gore sta jadrala z jadralnim padalom brata Michael in Matthias Pinn iz zahodnonemškega Oberstdorfa. Op. ur.)
ZBIRKA PLANINSKIH MISLI »GORA NI NORA« — 3
KLINI, ZAGOZDE, ZATIČI
FRANCE MALESIČ
Vsak vrh je najprej ocenjen kot neosvoj-Ijiv, nato kot najtežji vzpon v Alpah in nazadnje kot lahek dan za damo.
Les! 18 Stephen
Odmevi: Kaj vzame planinec s sabo v hribe?	...ribe, ...ribe
Prid' sem, boš ruzak nosu! Kaj rabi domovina?
... osu, ... osu ... vina, ... vina
Edini smisel ovire je v tem, da jo premagam.	Ferdinand Foch
Slovenska planinska koča je zgradba, ki je dovolj velika, da gredo vsi noter, samo Če ne gredo vsi noter; če gredo res vsi noter, pa ne gredo vsi noter.
Slovensko planinsko pravilo Planinstvo je knjiga, ki jo beremo z no-
gami.
France Zupan HOSil V sebi.
Tudi ne vem odgovora na vprašanje, kolikokrat sem kje bil, kolikokrat na Triglavu, čez njegovo steno. Da bi si pisal statistike, podatke o vzponih, se mi zdi, kot Če bi v najpopolnejši ljubezni štel vroče poljube.	France A vi In
Pot k sebi pelje okrog sveta.
Herman Key$eirlng
Kdor gre na izlet v neznano, mu je vsaka pot prava. Tistemu, ki gre kopat zlato, je pot naporna in polna težav. Če naletiš na pot brez ovir, tedaj bržkone ne vodi nikamor.
Tisti, ki je v alpinizmu iskal lažje poti, ni dosegel ničesar. Tako je tudi v drugih športih.	Rlccardo Casaln
Pot je važna, ne cilj; cilj se odmika kot zahajajoče sonce.	Vlwmll Zupan
Kdor išče cilj, bo ostal prazen, ko ga bo dosegel; kdor pa najde pot, bo cilj vedno
Neto Zaplolnlk
Zakaj neki ti predrzneži v mestu ne gredo namesto po cesti — po strehah na iz-prehod?	PV 19[)e
Kam bt prišli, če ne bi nihče več plezal na goro in bi se zadovoljili le s filmi o
90rah!	Yehudi Menuhin
Tudi v najglobljih dolinah najdeš vodo in čez najvišje gore najdeš pot.
Kurdski pregovor
Od vsega, kar prinesemo domov s potovanja, je največ vredna cela koža.
Perzijska modrost
351