Letnik XVIII. V Celju, meseca aprila 1910.	Štev.	4.
ZADRUGA.
Glasilo »Zadružne Zveze v Celju«.
O pojmu, pomenu in splošnih načelih kmetijskega zadružništva.
(Konec).
8.	Posledica načela, ki zahteva za zadruge skupno poslovanje, je, da je teritorijalni delokrog zadrug v vsakem slučaju več ali manj omejen. Omejitev na gotov okoliš, n. pr. na eno ali več sosednih občin, je pri mnogih zadrugah določena že v pravilih, pri drugih pravila sicer nimajo take določbe, vendar je omejitev navadno pogojena že po gospodarskem namenu, za Katerega je zadruga ustanovljena. Naše rajfajzenovke morajo že po svojem bistvu imeti omejen delokrog, razun tega zahtevajo avstrijske davčne postave, da se mora ta omejitev izrecno določiti v pravilih, ako hočejo biti rajfajzenovke deležne posebnih davčnih olajšav. Pri šulcedeličevkah je ta omejitev le izjemoma določena v pravilih; njihov delokrog je navadno zelo velik. S tem pa izgubijo šulce-.deličevke velike prednosti, ki jih imajo rajfajzenovke s tem, da vodstvo osebno pozna premoženjske razmere vsakega zadružnika, njegovo kreditno zmožnost in kreditno vrednost (potrebo) in da lahko nadzoruje, kako se je posojilo uporabilo. Zadružniki se gotovo tudi mnogo ložje in raje odločijo, ako se med seboj natančno poznajo, vstopiti v neomejeno solidarno zavezo, ki je za denarne zadruge tako velike važnosti. Pri vsem tem pa je vendar le nekaj vrst zadrug, ki bi pri premajhnem teritorijalnem delokrogu in pri premajhnem številu zadružnikov trpele občutno škodo. Zadružno skladišče n. pr. mora, da se popolnoma izrabi in s tem doseže, da upravni stroški ne povišajo preveč cen blagu, raztezati svoj delokrog čez velik okoliš in morajo imeti veliko število zadružnikov; sicer pa tudi v tem slučaju ne sme biti delokrog prevelik, da morejo zadružniki dovažati blago v primerno kratkem času. Na sličen način se rešuje to vprašanje tudi pri drugih zadrugah.
9. Zadru ge so samostojne pravne (juristične) osebe; morejo si premoženje dobiti in izgubiti, tožiti, biti tožene in sklepati pogodbe. Nositelj teh pravic je svota zadružnikov, ki tvorijo zadrugo. Zadruga mora imeti firmo ali tvrdko, da more zastopati svoje pravno stališče. Glede te firme ali tvrdke, ki mora biti vzeta s predmeta, kateremu velja podjetje in ne sme navajati imen zadružnikov ali kakih drugih imen, so v veljavi posebne postavne določbe. Za vodstvo zadruge in za n jeno zastopstvo na zunaj mora imeti zadruga načelstvo, katero volijo zadružniki. Volitev n a d z o r s t v a po avstrijskih zakonih ni izrecno predpisana, vendar je zelo koristna in radi tega priporočljiva. Mesta članov načelstva in nadzorstva so navadno častna, torej brezplačna. Od izvolitve zadružnega vodstva je navadno, odvisna vsa usoda zadružnega podjetja. Zadruga kakoršnekoli vrste naj se ustanovi ie tedaj, ako je dobiti za vodstvo sposobnih moči in so slednje tudi pripravljene izvolitev vsprejeti. Koristi zadružnikov zastopa v zadrugi občni zbor. Zadružniki uveljavljajo svoje pravice na občnih zborih z glasovanji. Pri tem imamo dva načina: v nekaterih slučajih ima vsak zadružnik le po 1 glas brez ozira na število podpisanih in vplačanih deležev, v drugih slučajih je glasovalna pravica odvisna od števila in vrst vplačanih deležev. Prvi način najbolj odgovarja zahtevam zadružnega duha. Vendar so mnogokrat razmere take, da je tudi drugi način prav na mestu. Za pravilni obstoj zadruge je nadalje potrebno, da se sestavi p i s m e n a zadružna pogodba (pravila). Ta pravila se morajo po avstrijskih predpisih vpisati v zadružni register pristojnega trgovskega sodišča. Glede vsebine pravil obstoje posebne določbe. Pravne razmere zadrug urejuje tudi na Avstrijskem poseben zakon z dne 9. aprila 1873.1., D. Z. št. 70, »zakon o pridobitnih in gospodarskih zadrugah« (zadružni zakon), nadalje zakon z dne 10. junija 1903.1., D. Z. št. 133, »o revizijah pridobitnih in gospodarskih zadrug ter drugih društev« (revizijski zakon).
10. Da se utrdi premoženjsko-pravno stališče zadruge, upeljana je zaveza (jamstvo, poroštvo) zadružnikov. Na Avstrijskem imamo zadruge ;; omejeno in neomejeno zavezo. Pri zadrugi z neomejeno zavezo "jamčijo (so 'zavezani) zadružniki za vse obveznosti zadruge solidarno s celim svojim premoženjem. Pri zadrugi z omejeno zavezo pa jamči zadružnik za obveznosti zadruge samo z svojim ali svojimi deleži in še z enkratnim zneskom svojega deleža, ako pravila ne določajo, dva-, tri- in še večkratne zaveze t. j. zadružnik jamči za obveznosti zadruge samo
z svojim deležem in s tolikokratnim zneskom deleža, kakor določajo pravila. Pri neomejeni in pri omejeni zavezi se more tirjati zadružnika na podlagi zaveze še le tedaj, ko je zadruga že v likvidaciji ali v konkurzu. Neomejena zaveza, solidarno jamstvo vseh zadružnikov za obveznosti zadruge najbolj odgovarja zadružnemu idealu, načelu »eden za vse, vsi za enega«; vseskozi je neomejena zaveza uvedena pri rajfajzenovkah in je najbolj pripomogla h krasnim uspehom teh zadrug. Pri drugih zadrugah, ki ne rabijo toliko kredita in v gmotnem pogledu tako velikega zaupanja občinstva, zadostuje omejena zaveza. Neomejena zaveza nima le vpliv na zunaj, da poviša kredit zadruge, temveč tudi v zadrugi sami se je izkazala kot izredno koristna, ker vzgaja in utrjuje čut odgovornosti in vestnosti, sili zadrugo k marljivemu in vestnemu poslovanju in pospešuje čut skupnosti. Razne pomisleke, ki so se pri prvotnem ustanavljanju rajfajzenovk pojavljali radi neomejene zaveze, je že zdavnaj pregnalo prepričanje, da je ravno ta naprava za naše denarno zadružništvo velike koristi.
11. Z deleži si dobe zadruge, kakor je že bilo omenjeno, potrebni obratni kapital, s zavezo pa si utrde svoje gmotno stališče na zunaj. Razun tega pa potrebujejo za izredne slučaje posebnih gmotnih sredstev, osobito za slučaje izgub, ki nastanejo pri pravilnem in previdnem poslovanju sicer le prav redko, a v trgovskem življenju vendarle nikdar niso popolnoma izključene. Ta posebna gmotna sredstva sorezervnizakladi (rezervni fondi). Čisti dobički zadrug naj se v ugodnih letih ne porabijo popolnoma za obrestovanje deležev, niti naj se ne razdele do zadnjega vinarja med zadružnike, temveč naj se primeren del dobička vsako leto pridene rezervnemu zakladu, ki se porabi za pokritje morebitnih izgub. Do katere visokosti naj se nabira rezervni zaklad, to se ravna popolnoma po razmerah in potrebah zadruge same. Rezervni zaklad pomnožuje lastno premoženje zadruge, kar utrjuje zaupanje občinstva, zagotavlja obstoj za slučaj nesreč, pa tudi v zadružnikih goji ta vidni izraz gospodarskega tispeha zadovoljnost z dosedanjim zadružnim delovanjem in jim daje pogum, da se s tem večjim veseljem in s tem večjo pridnostjo žrtvujejo nadaljnemu delu.
12. Pri opisovanju temeljnih načel kmetijskega zadružništva tudi ne smemo prezreti vprašanja »čiste samopomoči ali državne podpore«. To je že staro sporno vprašanje. Na Angleškem stoje zadruge že od začetka na stališču čiste samopomoči. Isto velja o zadrugah Šulce-Deličeve organizacije v Nem-
čiji. Te zahtevajo le, da naj država odstrani ovire, ki nasprotujejo svobodnemu razvoju zadružništva. V prvi vrsti gre tu za denarne-in konzumne zadruge. Na Francozkem pa, kjer so se ustanavljale v prvi vrsti pridobitne (produktivne) zadruge, se je iskalo pri državi tudi denarne podpore; take podpore daje Francozka svojim zadrugam še danes. Ko so se začele ustanavljati raznovrstne kmetijske (nedenarne) zadruge, se je izkazalo, da se jih ne more prepustiti popolnoma sebi samim. Isto velja o obrtnih zadrugah.
V	prvi vrsti je šlo za pridobivanje cenega obratnega kapitala, za davčne olajšave, za podpore v organizacijske in agitacijske svrhe, za podpore v svrho pouka in revizij, za kapital, s katerim bi se krili stroški velikih investicij itd. Novodobni nazor o nalogah in dolžnostih države opravičuje tako postopanje. Država podpira vse pridobitne panoge, industrijo, obrt, trgovino itd., vsako na način, kakor ravno zahtevajo posebne razmere posamezne gospodarske panoge. Zato je le dolžnost države, da podpira in pospešuje tudi kmetijstvo; v tem oziru pa spada pospeševanje in podpiranje zadružništva med najuspešnejša sredstva. V tem smislu so postopale vlade na Francozkem, v Nemčiji in v Avstriji. Na Avstrijskem so priskočili prvotno v nekaterih deželah deželni odbori, kmalu tudi državna vlada; posebno je poljedelsko ministrstvo zistematično začelo pospeševati in podpirati kmetijsko zadružništvo. Ne more pa se trditi, da je vlada s tem omejila samostojnost, avtonomno stališče zadrug in zadružnih zvez.
Gotovo je, da vpliv državnih oblastev ne sme iti predaleč; država naj priskoči na pomoč samo tam, kjer je to v resnici potrebno; nikdar ne sme odvzeti zadrugam in zadružnikom mnenja, da ne nosijo nikakšne odgovornosti. Zadruga in zadružniki si morajo biti vedno na jasnem, da so odgovorni za vse posledice svojega delovanja. Vkljub državni pomoči morajo ostati zadruge delo samopomoči. Podpore naj se dele tudi le na primernih mestih; nikdar ne smejo služiti v to, da bi se z njimi umetno vzdrževala zadružna podjetja, katera nimajo vseh življenjskih pogojev, da bi se z njimi torej zakrivalo slabo gmotno poslovanje ali slabo gospodarstvo kake zadruge; podpora ne sme nikdar služiti kot kako plačilo za slabo gospodarstvo. Tam pa, kjer je podpora potrebna, kjer brez nje mali kmetovalec sploh ne bi mogel biti deležen prednostij zadružništva, tam naj ne izostane. Na Francozkem da država denarnim zadrugam cen kapital na razpolago. Isti namen ima pruska osrednja zadružna blagajna (je državni zavod) in posojila, ki jih dajejo zadrugam razne druge
nemške dežele. Podobna akcija se je upeljala na Ogrskem. Ta namen bi imela tudi državna denarna zadruga, ki jo namerava ustanoviti avstrijska vlada. Na Avstrijskem uživajo rajfajzenovke gotove pravne olajšave; ostalim kmetijskim zadrugam pa dovoljuje davčni zakon z dne 25. okt. 1896. 1. pod pogoji, ki so v postavi sami navedeni, deloma popolno oprostitev pridobninskega davka, deloma olajšavo. Vkljub temu pa, da so sedanje davčne določbe ugodnejše, kakor so bile poprejšnje, povzročajo vendarle še mnogo ovir, kar pa zakrivijo največkrat finančne oblasti, davčni uradi. Zato še vedno stremimo za tem, da se preuredi davčni zakon s posebnim ozirom na zadružništvo. Upati je na uspeh, ker je dosegla tudi družba z omejeno zavezo velike ugodnosti.
13.	Kmetijske zadruge pa naj ne bodo le strogo gospodarski zavodi; ne sme se jih presojati le s trgovskega stališča. Brezdvomno imajo tudi dobrodelen značaj ter velik s o c i j a 1 e n in etičen pomen. Kmetijske zadruge so poklicane, da sodelujejo pri duševnem in nravstvenem izobraževanju kmetijskega prebivalstva, osobito zadružnikov. V kmetijskih zadrugah delujejo skupno mali, srednji in veliki posestniki, uradniki, osobito učiteljstvo in duhovništvo, obrtniki itd. To skupno delovanje vzgaja umevanje za skupne, enake koristi. Načelo »Eden za vse, vsi za enega« uči zadružnike, kako važno je, ako jih mnogo skupno (solidarno) postopa v raznih vprašanjih, to načelo ovira posameznikovo samoljubje in krepi čut skupnosti. Posameznik spoznava v zadrugi, da škoda enega samega ostalim ne koristi, temveč jim celo škoduje. Vodstvo zadruge deluje brezplačno ali kvečjemu le proti majhni odškodnini za gotove izdatke, uspehi zadružnega delovanja pa krepijo stanovsko zavest in zaupanje v lastno gospodarsko bodočnost. Ob enem z vsem tem pa se izobrazuje tudi značaj vseh sodelujočih.
Pri rajfajzenovkah splošno običajna neomejena zaveza vzbuja smisel za izvrševanje vseh zadružnih d o 1 ž n o s t i j in uči spoznavati, da je pravilno poslovanje neobhodno potrebno. Obrestovanje deležev je omejeno, vsled tega se izloči stremljenje, da bi rajfajzenovka iskala pri svojem poslovanju neprimerno visoke dobičke. V tem se kaže dobrodelen značaj zadruge, ker ne išče dobička za sebe, temveč hoče koristiti le svojim zadružnikom, biti hoče v pomoč gospodarsko slabim, ako so v sili, preskrbeti jim hoče proti nizkemu 'obrestovanju potrebna obratna sredstva, potom nakupa v velikem
jim pribori gospodarske prednosti, istotako pri prodaji pridelkov. Vse to bi posamezniku ne bilo mogoče. Rajfajzenovke vzgajajo ljudstvo v varčnosti, razne gospodarske zadruge pa pomagajo izboljševati način kmetijskega gospodarstva, kmetijsko gospodarsko tehniko in s tem istotako pospešujejo kmetijski napredek. Zadruge in zadružne zveze branijo posameznika pred karteli in sindikati. To storijo, kolikor mogoče, potom skupnega nakupovanja. Sicer pa zadruge nikakor nimajo namena zasebno trgovino popolnoma izločiti, temveč le v toliko, v kolikor je ista iz splošnih narodno-gospodarskih ozirov škodljiva, ker podražuje blago. Prodajne zadruge pa imajo samo namen, da obdrže razni pridelki primerne cene. Zadruge imajo kratkoinmalo nalogo, da nudijo-svojim zadružnikom vse koristi velikega obrata v produkciji, vnovčevanja pridelkov in nakupovanja potrebščin v velikih množinah. Osobito jih branijo pred denarnim in blagovnim ode-ruštvom. Tudi k o n z u m e n t j e imajo od zadružne organizacije kmetovalcev velike koristi. Omogočeno je v tem. da dobe nepokvarjene pridelke n. pr. mleko, surovo maslo, vino itd. Istotako pa se konzumentje oprostijo potom zadružne organizacije vseh stroškov, ki jih povzroča medtrgovina. zadruge privedejo proizvajalce in konzumenta v direktno zvezo. Zadružne zveze pa delujejo na to, da se v zadružnem poslovanju varujejo čista zadružna načela in da je poslovanje samo pravilno ter poučujejo v tem smislu kmetijsko prebivalstvo; prirejajo poučna zborovanja, tečaje, razširjajo poučne spise itd.
Vkljub vsemu velikemu delu, ki ga naše zadružništvo že izvršuje, moramo vendarle priznati, da še nikakor ni ustvarjen tisti položaj, ki bi popolnoma odgovarjal našemu zadružnemu idealu. Čut solidarnosti je pri zadružnikih še mnogo preslab; dogaja se, da se zadružniki še ne zavedajo, da so zadruga pravzaprav oni sami, temveč smatrajo zadrugo kot nek izven njih obstoječ gospodarski zavod, iz katerega morajo iztisniti kolikor mogoče mnogo osebnih koristi. Ne uvidijo še, da škodujejo sebi, ako škodujejo zadrugi. Tako n. pr. ne pošiljajo mlekarski zadrugi mleka, ako jim je slučajno trgovec z mlekom ponudil nekoliko višjo ceno, kakor pa zadruga. Tako delajo celo v času, ko rabi mlekarna največ mleka. Zadrugi za vnovčevanje živine izročajo slabo živino, boljšo pa prodajo trgovcem ali mešetarjem in zahtevajo vrhutega, naj plača zadruga slabo blago najmanj tako ali pa še celo boljše, kakor je plačal trgovec dobro blago. Ravnotako pošto-
pajo zadružniki pri vinarski in pri drugih zadrugah. Proti tem nedostatkom se vedno in vedno bori vzgojevalno delovanje zadružnih zvez in mora vsakdo priznati, da postajajo ti različni pogreški vedno redkejši. Čisto razločno se opaža, da izobraževanje zadružnega duha stalno napreduje in da kmetijsko zadružništvo v kulturnem oziru vedno bolj učinkuje. S tem je v najtesnejši zvezi gospodarsko napredovanje vsega kmetijskega prebivalstva. Seveda vseh nedostatkov. na katerih trpi kmečki stan, zadružništvo ne more odstraniti; k temu je treba še marsikaj druzega. Vendar spada zadružništvo med najuspešnejša sredstva v boju za obstanek kmečkega stanu; v tem pa tiči tudi veliki gospodarski pomen zadružništva za vse prebivalstvo.
Zadrugam se mnogokrat priporoča, da naj skrbe za dobrodelne in občekoristne naprave v prid bližnjemu. To je gotovo prav lepa naloga kmetijskih zadrug. Dejstvo je, da so zadruge v Nemčiji storile v tem smislu že izredno mnogo, ker se dodobra zavedajo, kako važno ulogo igrajo v celokupnem gospodarskem življenju narodovem. Pred vsem so poklicane delovati na tem polju hranilnice in posojilnice (rajfajze-novke). Vsekakor se pri tem ne sme prezreti, da delujejo zadruge v Nemčiji že delj časa, kakor pa naše, zato jim je gotovo bolj lahko, da se posvetijo tudi takim nalogam, za katere niso v prvi vrsti namenjene. Pri naših rajfajzenovkah nasprotuje takemu dobrodelnemu delovanju tudi davčni zakon, ki zahteva, da se mora ves čisti dobiček p'ripisati rezervnemu zakladu. Le deležem se sme priznati nekoliko obresti. Važno je, da se nabere večji rezervni zaklad. Ako bo v tem precej lastnega premoženja v rajfajzenovki, potem bo tudi mogoče znižati obrestno mero za posojila, od česar bodo imeli zadružniki velik gospodarski dobiček. Kakor hitro bodo dosegle naše zadruge to stopinjo, potem bodo v stanu, storiti nekaj tudi za dobrodelne namene. V marsikaterem oziru se lahko stori to tudi že sedaj, tako v zadevi zavarovanja, razkosavanja posestev, poučevanja o gospodarskem napredku itd.
14.	Primerno je, da spregovorimo tudi par besed o r a z-merju med zadružništvom in socijalizmom. Tudi zadruge nasprotujejo novodobnemu kapitalističnemu gospodarskemu sistemu. Zato jih je bilo že mnogo, ki so mislili, da so zadruge primerno sredstvo za ustvaritev novega družabnega in gospodarskega redu, kakor si ga želijo socijalisti. V prvi dobi novodobnega zadružništva je bilo n. pr. na Angležkem in Fran-
cozkem vse zadružno delovanje v rokah socijalistov. Toda za. veliko večino zadrug, osobito za kmetijske zadruge to danes ne velja več. Zadruge hočejo le, da stopijo na mesto sedanjih poe-dinih velekapitalistov v gospodarskem veleobratu združenja, mnogoštevilnih gospodarsko malih ljudij (malih kapitalistovi), toda tako, da ostane zasebna last v dosedanji obliki neizpremen-jena. Kakor hočejo obrtne zadruge obrtniku zagotoviti obstanek, ravno tako hočejo to storiti kmetijske zadruge pri kmetovalcu. Zabraniti hočejo, da postane kmetovalec v boju za obstanek žrtev velikega kapitala. Zadružno stremljenje torej nikakor ne-namerava izpremeniti sedanji gospodarski ustroj in ustvariti popolnoma novo obliko. Na polju kmetijskega gospodarstva pomeni razvoj zadružništva največjo pridobitev zadnjih desetletij, kajti povzročilo je zadružništvo v kmetijskem prebivalstvu izredno veliko gospodarsko napredovanje. Zadružno gibanje je torej skozinskoz napredno, vendar pa je v svojem učinkovanju konservativno: hoče vzdržati obstoječi gospodarski red in ne išče novih oblik, kakoršne zahtevajo socijalisti. Naša doba se razvija jako hitro; kako se bo današnje zadružništvo razvilo v bodočnosti, koliko in kako bo sodelovalo pri reševanju perečega socijalnega vprašanja, o tem se danes še ne more izreči sodba; vemo le to, da nima zadružništvo naših kmetijskihkrogovnikakršnih zvez z socijalističnimi idejami.
Naj še posebno povdarjamo, da je za prospevanje zadrug neobhodno potrebno, da se omejijo le na strogo gospodarsko delo in s e n i k a k o r ne spuščajo v politično agitacijo, se sploh ne dajo vplivati od politike. Vsakdo ima prilike dovolj, da se bavi s politiko. Tudi ni to nikomur zabranjeno, niti ne zadrugarjem; toda v zadrugi ima zadrugar le gospodarske naloge. Skupnost gospodarskih koristij je združila zadružnike, vse razlikujoče naj bo tukaj izločeno. V slogi je moč. Ako naj zadruge izpolnjujejo v polni meri važno nalogo, krepiti gospodarsko slabe in jim zavarovati obstanek, tedaj ne smejo pri tem delu drugi interesi imeti nikakšnega vpliva.
Naše vinarsko zadružništvo.
Vinska kriza se pojavlja pri nas v tem, da ni dobiti kupcev za vinski pridelek štajerskih vinorejcev oziroma, da so ponujane cene neprimerno nizke. Pri tem je pomisliti, da avstrijski vinski pridelek nikakor ne krije avstrijskega vinskega konzuma. Mnogo, če ne največ krivde na vladajoči vinski krizi zadene potemtakem okolnost. da je dovoljen uvoz tujih vin, pred vsem ogrskih in hrvatskih. Ker na slednjem naše vinogradništvo v doglednem času še ne bo moglo doseči izdatnih izprememb, kakor kažejo vsa znamenja, je v sedanjih razmerah edino rešilno sredstvo, ako se naši vinorejci polaste vinske trgovine same, ki je v svoji sedanji organizaciji posreden povzročitelj krize, ker uvaža cenejša in sla-bejša tuja vina. Naš pridelek vsled tega trpi na ceni. Zasebna trgovina pa ima seveda dobiček. Vinske trgovine se morejo vinorejci polastiti le potom zadružništva. Ta namen ima tudi »Prva južnoštajerska vinarska zadruga v Celju, registrovana zadruga z omejeno zavezo«. Ta zadruga se je ustanovila meseca decembra 1908, registrovana je bila začetkom 1909, na kar so se začela takoj pripravljalna dela za notranjo ureditev podjetja, redno poslovanje pa se je pričelo v zadnjem četrtletju 1909. Dne 19. marca 191 a se je vršil prvi občni zbor, na katerem se je predložil račun za 1. 1909. Občni zbor daje priliko, da razmotrivamo o našem vinarskem zadružništvu na podlagi izkušenj, ki smo si jih pridobili v prvem letu. Ne sme se namreč prezreti, da igra v zadružnem delu praktična izkušnja največjo ulogo.
»Prva južnoštajerska vinarska zadruga v Celju« ima torej nalogo, korigirati obstoječo vinsko trgovino v korist slovensko-štajerskih vinorejcev tako, da se izpodrine iz naše trgovine ogrska in hrvatska vina. Dosedanji način poslovanja kaže, da se hoče pred vsem pečati s prodajo na drobno. C. kr. poljedelsko ministrstvo pa zastopa stališče, da naj vinarske zadruge le posredujejo prodajo med vinorejcem in vinotržcem. To stališče zastopajo tudi razni zadrugarji, a le v principu. Opozarjam na I. avstrijski zadružni kongres, ki se je vršil 1. 1906. na Dunaju. Ravnatelj »Zveze južnotirolskih nemških kletarskih zadrug«, g. Haufert je poročal »o ustanavljanju in poslovanju kletarskih zadrug«. Načeloma zahteva, da naj kletarske zadruge delujejo sporazumno z vinotržci. Izjema pa je, ako zasebna vinska trgovina uvaža tuji pridelek, vkljub temu, da domači vinorejci svojih vin
še niso s pečali. V takem slučaju se sme kletarska zadruga pečati tudi s prodajo na drobno. Razmere v slovenskoštajerskem vinarstvu spadajo pod to izjemo. Zasebna trgovina uvaža zgolj iz lastne dobičkaželjnosti, v veliko škodo domačih vinorejcev, tuja vina. Zadružna organizacija se v tem slučaju ne more izogniti prodaji na drobno. Konkurenčni boj s zasebnimi vinotržci je neizogiben, celo neobhodno potreben, saj gre za gospodarski obstanek mnogo tisočev naših rojakov.
Da zadruga vzdrži konkurenco, ji je treba izbornega kletarstva in izbornega trgovskega vodstva. V obeh ozirih je imelo načelstvo pri nastavljanju osobja posebno srečo. Način trženja pa mora biti isti, kakor pri zasebnih vinskih trgovcih: potniki in zastopniki. Po dosedanjih izkušnjah bo najprimernejše poslovati s zastopniki, katere si dobiva zadruga pred vsem v krajih z velikim vinskim konzumom, v drugi vrsti pa v nevinorodnih krajih vobče. Zastopniki imajo ob enem vinotoče, posebno za prodajo vina v steklenicah. Zastopniki imajo ali stalno plačo ali pa provizijo, v vsakem slučaju pa za plačilo vsega naročenega vina jamčijo. To je zelo važno. Taka zastopstva ima zadruga doslej v Trbovljah, v Slovenjemgradcu in v nekem industrijelnem kraju na Zgornjem Štajerskem. V Pragi je doslej v zvezi s tamkajšnjo zalogo vipavskih vin. V Celju ima vinotoč. Pripravljajo se zastopstva v Celovcu, Beljaku, Gradcu, Mariboru, na Dunaju in drugod. Upoštevati je treba pri tem, da ta naprava v primeri s zasebnim vinotržtvom nima višjih režij, ker le nadomešča potnike, ki so v vinski trgovini običajni, a je vedno ceneja, razuntega pa tudi bolj uspešna, kakor so potniki. V tej smeri bo moralo podjetje svoje delo nadaljevati, to bo izdalo največ. Skušalo pa bo dobiti zveze tudi s tujimi trgovskimi in gostilničarskimi organizacijami, osobito po Češkem, Moravskem, v Žlezi ji in v Galiciji. Ta pot je navidezno dolga, a ne bo brez uspeha.
Načeloma se zahteva pri nakupnih in prodajnih zadrugah, da morajo vsi zadružniki tržiti le s zadrugo, le tarn kupovati potrebščine oziroma le tam oddajati pridelek. To zahtevo je stavilo c. kr. poljedelsko ministrstvo' tudi na celjsko vinarsko zadrugo. Ustreči ni bilo mogoče. Sklicujem se zopet na I. avstrijski zadružni kongres iz 1. 1906. Že imenovani tirolski poročevalec je zahteval, da mora v vinarski zadrugi vsak zadružnik spečavati svoj pridelek le potom zadruge' Neki dr. Pogačnik iz Istre pa je zahteval za »južne dele monarhije« izjemo, češ, da se prideluje
v teh pokrajinah vino v tako velikanskih množinah, da bi nikakor ne bilo mogoče strogo izvrševati načela o »prisilnem zalaganju«. Tozadevna rezolucija je bila sprejeta. Istrski poročevalec gotovo ni imel v misleh podjetja s tako obširnim teritorijainim delokrogom, kakor je »Prva južnoštajerska vinarska zadruga v Celju«, vendar se sme tudi slednja poslužiti te izjeme V čem obstoji naša vinska kriza? Med drugim vtem, da sploh ni povpraševanja po pridelku štajerskih vinorejcev. V takih razmerah moramo biti zadovoljni, če se sploh zglasi kupec pri naših vinorejcih. Zadruga sama pa. ki je vsled popolnoma izjemnih razmer v naši zasebni vinski trgovini navezana na to, da si pridobi v prodaji na drobno krog stalnih odjemalcev, v početku svojega poslovanja še sploh ne rabi mnogo vina, ker je krog odjemalcev še majhen. Kakor hitro pride do tega, da bo zadruga potrebovala letno že velike množine, potem pa bosevedaneob-hodno potrebno, da se tudi ona postavi napram svojim zadružnikom strogo na stališče »prisilnega zalaganja«. To se bo moralo zgoditi tudi, ako bi tako postopanje zahtevali oziri na medtrgo-v i n o, česar pa danes še ni.
V	nakupnih in prodajnih zadrugah se mnogo govori o ko-misijonelnem posredovanju nakupa in prodaje. Tudi v našem vinarskem zadružništvu se je ta izraz že mnogokrat rabil. T oda stališče posredovalne prodaje je v vinarskem zadružništvu napačno. Najbolj napačen in ničvreden pa je tisti način posredovanja, o katerem se največ govori in ki se razvija tako, da naj bi vsi vinorejci naznanili zadrugi množino in 'cene svojega vina, morebiti bi ji izročili tudi vzorce. Zadruga išče odjemalce in daje zadružnikom naročila na odpošiljatev. Tako postopanje je brez vrednosti. Pri tem načinu posredovanja bi prišlo v 99% vseh slučajev do prepirov, ker bi vinorejec pismeno naročilo zadruge le v redkih slučajih izvršil popolnoma pravilno. Možno bi bilo.to posredovanje le pri velikih vinorejcih, ki imajo izborno kletarstvo, dobra, zdrava vina in na katere se je mogoče zanesti, da bodo pošiljatev odpravili res v smislu naročila. S tem slednjim načinom posredovanja se bo celjska vinarska zadruga še pečala. 1 ret ji način posredovanja bi bil ta, da zadružniki vlože svoja vina v skupne zadružne kleti, plačilo pa dobe še le po dovršeni prodaji. Do prodaje bi dobili predujem. Ta način posredovanja je prekompliciran in bi dal mnogokrat povoda k nepotrebnim prepirom tu e d zadrugo in zadružniki. Razun tega ie ta način v nmogih
slučajih nemogoč, ker mora vinska trgovina — in tušem spada tudi »Prva južnoštajerska vinarska zadruga v Celju« — potom mešanja enotnih vin ustvariti enotne tipe, ki odgovarjajo okusu posameznih konzumnih okolišev.
C. kr. poljedelsko ministrstvo je, kakor sem že omenil, zahtevalo »prisilno zalaganje«, izreklo se je proti prodaji na drobno in je nasvetovalo posredovanje prodaje. Zadruga ni ustregla v nobeni točki. Opozarjam, da se peča graška »Zveza kmetijskih zadrug na Štajerskem« že več let s zadružno prodajo vina, a ne pozna nikakega »prisilnega zalaganja« od strani zadružnikov, prodaja vino na drobno in odločno odklanja vsako posredovanje prodaje. In vendar prospeva to podjetje prav izborno. Ne vem, zakaj bi se tega uspešnega načina ne smela poslužiti tudi celjska vinarska zadruga?
Vina kupuje za zadrugo posebna pokuševalna komisija. Komisija ne ve, čegavo vino pokuša, še le ko je cena določena naznani predsednik komisije ime vinorejca. Na ta način je popolnoma neosnovano vsako predbacivanje, da postopa zadruga pri nakupovanju vin pristransko. Dobro vino se vzame, slabo pa odkloni, to je najvažnejše merilo. Ako pa je ponudb preveč, potem se ozira zadruga v prvi vrsti na male in še le v drugi vrsti na velike vinogradnike. Dosedanje poslovanje pri nakupovanju vina je pokazalo, da je kletarstvo pri naših vinogradnikih v izredno mnogih slučajih še zelo pomanjkljivo. Tušem spadajo posebno mnogi srednji in mali vinogradniki. O tem sem že razpravljal v zadnjem »Slovenskem kmečkem koledarju« (izdala »Narodna založba v Celju«) in sem prišel tam do zaključka, da bo treba poskusiti s krajevnimi kletarskimi zadrugami, ki bodo vzprejemale od svojih zadružnikov vse grozdje in opravile potem vsa kletarska dela. Na ta način bi bilo kletarstvo dobro, ker bi zadruga lahko nastavila veščake, česar posamezen, posebno še majhen vinogradnik ne more storiti. Razuntega bi prihajala potom te zadruge iz posameznih krajev enotna vina, medtem ko je danes v vsakem kraju dva- do trikrat toliko raznih vin, kakor je vinogradnikov. Taka krajevna kletarska zadruga bi torej vino samo pripravljala, prodajo vina pa bi oskrbovala osrednja vinarska zadruga, katere delokrog bi se raztezal po celem Slovenskem Štajerju. Popolnoma podobno organizacijo ustvarjajo vinogradniki na Hrvatskem in Slavonskem. Potrebno bo pač, da prejalislej poskusimo tudi štajerski Slovenci s takimi krajevnimi kletarskimi zadrugami. Na Tirolskem in v Nemčiji se obnesejo prav dobro.
Organizacija slovenskega vinarskega zadružništva bi bila s tem močno izpopolnjena.
Važno ulogo igra pri tako velikem podjetju, kakor je »Prva južnoštajerska vinarska zadruga v Celju«, tudi vprašanje kapitala. Načeloma zastopajo zadrugarji stališče, da morajo zbrati take zadruge že potom deležev precejšnjih sredstev, da ne bodo že takoj od začetka popolnoma navezane na izposojila. Pri nas je bilo pri določevanju deležev upoštevati okolnost, da večina slovensko-štajerskih vinogradnikov nima odveč sredstev na razpolago, osobito ne v tej dobi vinske krize. Deleži so morali torej biti nizki. Določila se je visokost 10 K. Zaveza je dvajsetkratna. Določilo se je, da mora vplačati vsak zadružnik najmanj eden delež. Tekom prvoletnega poslovanja pa se je izkazala potreba, da vplačajo oni, od katerih odvzame zadruga večje množine pridelka, tudi večje število deležev. Načelstvo bo torej na podlagi tozadevnega razgovora na zadnjem občnem zboru sestavilo nekako škalo za vplačevanje deležev. Ves ta denar iz deležev, kakor tudi izposojila, tvorijo obratni k a p i t a l. Važno je namreč, d a zadrugav poslopja ni investirala ničesar, temveč si je potrebne kleti najela. Najete kleti ima sedaj v Gaberju pri Celju in na Bizeljskem, dobila si jih bo pa tudi v centrih drugih vinskih okolišev. Znano je namreč iz izkušeni pri drugih narodih, da pomeni pogin za zadružna nakupna in prodajna podjetja, ako investirajo velike kapitale v stavbe precej v začetku svojega poslovanja, ko še nimajo nič lastnega premoženja in ko imajo še prav skromen trgovski delokrog, tako da ni mogoče kriti obresti in režij tako velikih investicij. Vinarska zadruga je investirala le najpotrebnejše: za posodo in kletarsko opravo. Tudi to kaže, da posluje premišljeno in previdno.
To so poglavitne točke, do katerih nas dovedejo izkušnje prvega leta. Celjska vinarska zadruga bo raztegnila svoj delokrog na celo Spodnještajersko in bo v svojem poslovanju postopala vedno kolikor najbolj previdno, kar je v interesu svojih zadružnikov tudi dolžna storiti. Želeti je le, da bi si pridobila v vrstah vinogradnikov vedno več prijateljev in zadružnikov, da bi pa pristopali tudi drugi, ki so poklicani varovati koristi našega vinogradništva, pred vsem kmetijske podružnice in naši denarni zavodi. Upoštevati je treba, da rabi zadruga radi tega, ker postaja njen trgovski delokrog od dne do dne večji, tudi vedno več kapitala. Ako bodo rojaki v tem trenotku podpirali podjetje s potrebnim zaupanjem,
potem mu je brezdvomno zagotovljena prav lepa bodočnost v trajno korist vsega našega vinogradništva!
Miloš Stibler.
C. kr. kmetijska družba na Štajerskem.
V	dneh 16. in 17. sušca t. I. se je vršil v deželni hisi v Gradcu 87. občni zbor c. kr. štajerske kmetijske družbe. Koncem l. 1909. je imela družba na Zg. Štajerskem 29 podružnic, na Srednjem 47 in na Spodnjem 43. 29 zgornje-, 39 srednje- in 36 spodnještajerskih podružnic je poslalo na občni zbor skupaj 276 delegatov, samo na Spodnji Štajer jih odpade 77, med temi je bilo nad 50 Slovencev.
Izmed predlogov, ki so se obravnavali na tem občnem zboru, le kratko omenim sledeče: Podružnica Mestinje-Št. Peter na Medvedovem selu priporoča gospodinjske tečaje. Tak se bo vršil na novi kmetijski šoli v Št. Jurju ob j. ž. Ista podružnica želi, da se uvede v vojašnicah kmetijski pouk. Podružnica Stu-benberg želi, da se razleli cela dežela v kmetijske okoliše, vsak okoliš imej svojega kmetijskega potovalnega učitelja. Ta lep predlog je bil po prav površni debati odklonjen. Podružnica Anger predlaga, da se opiši v posebni knjižici vse živalske bolezni, podružnico naj dobe ta spis za svoje čkme brezplačno. Podružnica Kumberg predlaga družbene	poučne izlete	Admont	zahteva nov živinorejski
zakon. Podružnica	v lvanjkovcih	predlaga,	naj dobe	mali in srednji/
posestniki za hlevske stavbe brezobrestna posojila do 2/3 vseh stroškov; dosedanji način podpor naj se odpravi. Podružnica Ribnica na Pohorju želi vzorno gnojišče v svojem okolišu. Ista podružnica želi, da se odpošlje v svrho melijoriranja planinskih travnikov veščak na Pohorje. Dve podružnici želite znižanje prevoznih cen pri umetnih gnojilih. Gornjegrajska podružnica želi podpore v svrho upeljave vrboreje in pletarstva v gornjegrajskem okraju. Razne podružnice so se odločno izjavile proti nameravanemu vinskemu davku: sprejeto soglasno. Razne podružnice žele živahnejšega dela v	prid prodaji	štajerskih	vin. Po	Zgornjem Štajerskem in drugih	nevinorodnih	pokrajinah naj se	ustanove pro-
dajalnice našega pridelka. Št. lij v Slov. Gor. zahteva za vino provenijenčni zakon in prepoved uvoza ogrskih in hrvatskih vin. Podružnici Videm in Zakot želite za brežiški okraj ustanovitev poskusnega vinograda, podružnica v lvanjkovcih pa spis o vinskih
boleznih. Podružnica Maribor zahteva odredeb, da se onemogoči nadaljne opustošenje pohorskih gozdov. Več predlogov je bilo glede starostnega zavarovanja, zavarovanja zoper škodo povzročeno vsled toče, glede živinskih zavarovalnic. Ti predlogi se vračajo vsako . leto. Podružnica Kumberg zahteva strogih odredb za onemogočenje razkosavanja posestev. Podružnica Stubenberg nasvetuje, naj se opusti dosedanji način državnih podpor v slučaju nezgod, kakor suše; naše denarne zadruge si zbirajo od leta do leta večje preostanke. Te zadruge naj dovoljujejo iz svojih preostankov posojila, za katera bo plačevala obresti država. To je predlog, ki se ga ne bo smelo prezreti. Podružnica Bruk ob Muri nasvetuje, naj načeloma še velja triletna vojaška služba, vendar se v mirnih časih odpošlje tretji letnik vedno že v spomladi na dopust. Podružnica Slovenjgradec želi, da dobe v slučajih pomanjkanja krme dotični okrajni odbori primerno svoto denarja za nakup in razdelitev krme na razpolago. Ista podružnica želi za slučaje pomanjkanja krme, da se prepove izvoz sena in slame iz krajev, ki trpe na pomanjkanju.
O vseh teh predlogih se na občnem zboru kmetijske družbe ne sklepa definitivno, temveč le v toliko, ali naj osrednji odbor dotične želje zastopa napram deželni in državni vladi ali ne. O svojem delovanju poroča osrednji odbor na to v posebnih letnih poročilih. Poročilo za 1. 1909 obsega celih 250 stranij. Iz tega letopisa posnemamo med drugim, da založi družba tudi slovensko kmetijsko knjigovodstvo. Dolgoletni želji slovenskih podružnic po nastavitvi slovenskega družbinega tajnika je družba končno ugodila. Mesto je dobil naš rojak g. Franc Holc, rodom iz Pobrežja pri Mariboru. G Holc je absolviral visoko šolo za poljedelstvo na Dunaju in je bil doslej v deželni službi v Mostaru. Letopis obsega točna poročila naših kmetijskih potovalnih učiteljev. Nadalje poroča o vsem, kar je družba v pretečenem letu ukrenila glede živinoreje in rastlinstva. Končno slede poročila o žetvi v
l.	1909; o razdeljenih strojih in orodju, o stanju in delovanju podružnic, o državnih in deželnih podporah, o organizaciji družbe, blagajniško poročilo. Začetkom l. 1909. je štela družba 14.168, začetkom l 1910. pa 15.391 članov. V l. 1909. se je ustanovilo 9 novih podružnic, med njimi 3 slovenske.
•Že več let zahtevajo slovenske podružnice, naj se slovensko družbino glasilo, ki se mesto »Kmetijski glasnik« popolnoma napačno imenuje »Gospodarski glasnik«, spremeni iz štirinajstdnevnika v tednik. Letos je to zahtevo ponovila podružnica v
Slovenjgradcu, predlog je bil zopet odklonjen. Za preteklost je boljše, da ni bilo tega tednika. »Gospodarski glasnik« je bil doslej vedno popolnoma pod duševnim vplivom nemške večine: ista pa je vsaj v precejšnji meri veleposestniška in nima z našim malim spodnještajerskim kmetijstvom nič skupnega. »Gospodarski glasnik« je bil dozdaj za slovensko kmetijstvo na Štajerskem skoraj brez vsakega pomena. Upajmo, da bo novi slovenski tajnik tudi ta list spremenil in izpopolnil tako, da bo res odgovarjal našim razmeram.
Kar sem rekel o veleposestniškem duhu »Gospodarskega glasnika«, to velja za celo štajersko kmetijsko družbo. C. kr. štajerska kmetijska družba je vsaj v veliki meri veleposestniška in v svojem sedanjem ustroju ni v stanu v vsakem oziru ustrezati zahtevam spodnještajerskega kmetijstva. Naši mali in srednji posestniki imajo popolnoma druge želje v marsikaterem vprašanju, kakor pa graško veleposestvo. Že ta stvarna stran zahteva, da se glede kmetijske družbe ločimo od Gradca in ustanovimo za Slovenski Štajer samostojno kmetijsko družbo. Pa tudi narodni oziri zahtevajo to. Je mari nemška večina v tej strogo stanovsko-gospodarski organizaciji Slovencem pravična? Osrednji odbor šteje 33 članov, med njimi samo 3 Slovence. Isto razmerje vlada v posameznih odsekih, ako so Slovenci v istih sploh zastopani. V agrarno-poli-tičnem odseku, ki je gotovo zelo važen, ni n. pr. nobenega Slovenca, vkljub temu, da šteje celi odsek 20 članov. Sploh je v tem odseku samo eden član iz Sp. Štajerja. Eden za Sloven-skoštajersko najvažnejših odsekov je oni za vinogradništvo. Šteje v celem 24 članov, Spodnještajersko zastopa 13 Nemcev in samo 5 Slovencev. Sličnih stvarij bi se našlo vse polno. Vsaka posameznost pa nas opominja, da delajmo na ustanovitev samostojne slovenskoštajerske kmetijske družbe. Upravičeni smo k temu iz stvarnih gospodarskih in iz narodnih ozirov. Podcenjevati ne smemo nobenega obeh momentov, tudi slednjega ne, kajti zavedajmo se vendar, da je v našem slučaju tudi narodnostna stran važnega gospodarskega pomena!
Miloš Stibler.
Južnoštajersko hmeljarsko društvo v Žalcu* leta 1909.
(Poročal društveni tajnik gospod nadučitelj Anton Petriček na letošnjem rednem občnem zboru).
Hmeljarsko društvo je imelo v minolem letu le 64 plačujočih udov. Občni zbor, katerega se je pa vdeležilo nad 100 hmeljarjev celega, okraje Celje, Vransko in Gornjigrad obsegajočega hmelj-skega okoliša, vršil se je dne 28. marca m. I. v Žalcu. Društveno vodstvo imelo je 28 sej, pri katerih so se rešile tekoče reči in pri katerih se je sestavilo 14 poročil o vsakokratnem stanju hmeljske rastline, o tendenci trga, o cenah itd. Le-ta poročila objavila so se po vseh strokovnih časopisih avstrijskih in nemških in tudi v »Narodnem Dnevniku«. V navedenem časopisu pa so se objavila enaka poročila iz 126 krajev tu- in inozemskih hmeljskih okoliščev; za to zamudno delo se je izrekla društvenemu vodstvu zahvala in priznanje zlasti zaradi tega, ker se po poročilih o stanju hmeljske rastline v drugih krajih ravna vsako leto hmeljska cena pri nas. V hmeljski seziji t. j. od 15. 8. - 15. 11. so se objavila brzojavna tržna poročila iz Norimberka in Žateca na črni deski občinske hiše in tudi v »Narodnem Dnevniku«.
Vreme minolega leta ni kaj ugodno uplivalo na rast hmeljske rastline; meseca majnika je deloma slana, deloma pa so mrzle noči neugodno vplivale na hmelj. Začetkoma junija je postalo vreme v toliko ugodnejše, da je hmelj zrastel vže do srede drogov, vendar pa so ga ovirale v nadaljni rasti hladne noči sredi in proti koncu meseca junija ter v veliki množini se nahajajoči bolhoči in pozneje še v večjem številu nastopivše hmeljske ušice. Začetkoma meseca julija je deževalo, nebo je bilo večinoma oblačno, noči pa hladne; sredi meseca julija postalo je ugodnejše vreme in tudi število škodljivcev je pojemalo. Koncem meseca julija postalo je vreme prav ugodno in škodljivci so zginili popolnoma. Začetkoma meseca avgusta je deževalo in sredi avgusta se je pričelo obiranje goldinga, kateremu je takoj sledilo obiranje poznega hmelja in sicer okoli 1. septembra ter trajalo do srede septembra. Kar se množine tiče, se lahko reče, da smo pridelali približno 25.000 starih stotov; tržna tendenca je bila vse skozi jako živahna, cene pa vedno rastoče. Nad 40 tujih kupcev nakupilo je v največji naglici naše vseskozi izborno blago ter plačalo zanj od- 240 — 440 kron
za 100 kg. Da se za obiranje hmelja preskrbi našemu okolišču zadostno število hmeljskih obiralcev, razglasilo je društveno vodstvo začetek obiranja v nad 100 občinah šmarskega, rogaškega, kozjanskega, sevniškega, brežiškega in laškega okraja. Obiralci obeh spolov, stari in mladi, pridejo vsako leto veselega srca k nam in nam pomagajo spravljati naš hmeljski pridelek. Med tem ko južna železniea tem ljudem dovoli na polovico znižano vožno ceno od in do vseh postajah med Brežicami in Mariborom, se državna železnica še vedno upira in ne dovoli bralcem enakih ugodnosti.
Kakor znano, je občni zbor z dne 25. 3 1908 v principu sklenil, da se ustanovi v Žalcu kot središču južnoštajerskega hmeljarstva, javna, pod državnim nadzorstvom stoječa hmeljska zaznamovalnica in v to svrho določil poseben odsek, obstoječ iz 14 udov. Le-ti pa se pri razmotrivanju po gospodu županu Širci sestavljenih pravil niso zamogli sporazumeti in vsled tega je občni zbor z dne 28. 3. 1909. I. vso to zadevo izročil društvenemu vodstvu. Le-ta je osnutek pravil s pomočjo našega zagovornika v poljedelskem ministrstvu, g. dr. Julij Olschowy-a še enkrat temeljito pregledal in spopolnil. Pravila in poslovnik za novo zazna-movalnico so se potem meseca grudna m. 1. predložila c. kr. na-mestniji v Gradcu v potrdilo. Začudenje društvenega vodstva je bilo prav veliko, ko mu dne 30. m. m. c. kr. namestnija vrne vposlana pravila in poslovnik s pripombo, da je oboje pomanjkljivo in potrebno spopolnitve. Kakor razvidno, je ustanovitev prepotrebne zaznamovalnice za hmelj prav težavna in dolgotrajna, a društveno vodstvo hoče z železno vztrajnostjo tako dolgo delovati, da bode doseglo svoj smoter. Hmeljska zaznamovalnica pride v tukajšnjo »Hmeljarno«, katera se letos zbog pomanjkanja prostora poveča; k tozadevnim stroškom prispeva država 7000 K in dežela 3500 kron.
Da se na svetovnem trgu našemu izbornemu hmelju, kateri po kakovosti žateškega skoro doseže, pribori zasluženo ime, je razposlalo društveno vodstvo minolo leto 8000 (osem tisoč) nemških in 300 čeških priporočilnih pisem vsem večjim pivovarjem tu- in inozemstva. Vse to je povzročilo ogromno veliko dela, pa tudi velikih stroškov.
Razstave hmelja, katero je priredila minulo leto c. kr. kmetijska družba na Dunaju v Brnu, vdeležilo se je iz našega okolišča 21 hmeljarjev s 34 hmeljskimi uzorci. Odlikovani so bili uzorci teh-le hmeljarjev: 1. g. baron Cnobloch-Šovnek (prvo
darilo), 2. g. L. Apat-Vransko, 3. g. A. Antloga-Gotovlje, 4. gosp. dr. Bergmann-Žalec (za golding in za poznji hmelj), 5. g. vitez pl. Haupt-Štrosnek (za golding in za poznji hmelj), 6. g. Karl Janič-Žalec in 7. g. Jos. Lorber v Žalcu.
Ker se je prikazala v minolem letu hmeljska ušica v prav obilem številu in nam žugala uničiti hmeljsko rastlino, nabavilo si je društveno vodstvo posebno brizgalno, s katero so se vršili dne 21. junija prvi poskusi v poskuševalnem nasadu; ne more pa se reči, ali je bilo to škropljenje uspešno ali ne, ker so vsled vremenskih razmer ušice zopet izginile po vseh nasadih.
Pri spomladni rezi zapazili smo v minolem letu na hmeljski koreniki prvokrat neke čudne izrastke (otekline), katere smo takoj tolmačili kot novo hmeljsko belezen; da pa se ta bolezen konstatira tudi od strokovnjakov, prosilo je društveno vodstvo c. kr. poljedelsko ministrstvo, da nam odpošlje konzulenta za hmeljarstvo, g. dr. J. Olschowya. Tej prošnji je ministrstvo tudi takoj ustreglo in odposlalo imenovanega strokovnjaka v Savinjsko dolino. Bolezen se imenuje »Koreniko v gr ban e c« (Wiirzel-kropf); ni pa še določeno, kaj ga povzročuje in kako se zatira.
V	dosego tega treba je še nadaljnega opazovanja in premišljevanja.
Po časopisih in potom posebnih letakov se je vsem hmeljarjem najtoplejše priporočalo takozvano selekcijoniranje, to se pravi, da naj se za nove nasade določijo vedno le najboljše njive in vporabijo le najboljši sadeži.
Razstava hmelja iz poskuševalnega nasada se je priredila dne 26. septembra dopoludne ter bila zastrani inteligentnejših in zavednejših hmeljarjev prav dobro obiskovana.
C. kr. poljedelsko ministrstvo je dovolilo društvenemu tajniku in blagajniku v to svrho primerno denarno podporo, da se je udeležil dne 3. in 4. maja po nemškem hmeljarskem društvu v Norimberku prirejenega tečaja za bonitiranje ali razsojevanje hmelja po svoji kakovosti; enaki tečaj za naše hmeljarje je priredilo društveno vodstvo dne 26. septembra popoldne v Žalcu; povodom tega tečaja imel je tudi naš zastopnik v poljedelskem ministrstvu g. dr. Julij 01schow>' znanstveno podavanje o hmeljski rastlini v obče in o hmeljski kobuli v podrobno. Tega zborovanja vdeležilo se je precejšno število hmeljarjev.
Dne 2. prosinca t. 1. pa so se priredili v Žalcu in dne 9. prosinca t. 1. dopoludne v Braslovčah in popoludne na Vranskem protestni shodi zoper nameravano povišanje deželne doklade na
pivo; tozadevne rezolucije odposlale so se deželnemu zboru štajerskemu.
Razen mnogih pojasnil, katere je podajalo društveno vodstvo glede gnojenja, obiranja, sušenja hmelja raznim hmeljarjem, poročalo je tudi nekaterim udom hmeljarskega društva o vsakokratni ceni hmelja.
Vestnik „Zadružne Zveze v Celju“.
P. n. naročnikom »Zadruge«! Današnji številki smo priložili položnice in prosimo, da blagovolite poravnati za prejšnje leto zaostalo in tekočo naročnino, ako tega še niste storili. Od 1. 1910. naprej znaša naročnina 3 K na leto. Ob enem prosimo vse prijatelje zadružnega dela, naj pridobivajo listu novih naročnikov .in čitateljev! Čim več bo naročnikov, temveč bo list mogel nuditi.
Iz revizijske izkušnje.
(Dalje)
Načelstvo.
Vsaka zadruga mora imeti, načelstvo (ali odbor). Kdo voli in kako se voli načelstvo, o tem imajo pravila natančnejše določbe, po katerih se ie vsigdar treba ravnati. Vsak novo voljeni član načelstva mora biti prijavljen za vpis v zadružni register pristojnega c. kr. trgovskega sodišča. Dotični registracijski odsek se mora shranjevati in revizorju predložiti.
Načelstvo zastopa zadrugo napram tretjim osebam in oblastem. Vodi vse posle zadruge. Pravice načelstva so natančno določene v zadružnem zakonu, posebno pa še v pravilih. Istotako dolžnosti. Načelstvo naj si torej vsigdar dotične določbe natančno pregleda, da svojega delokroga ne bo prekoračilo. Ako bi si načelstvo lastilo večje pravice, kakor mu jih dajejo pravila in zadružna postava, potem je samo odgovorno za vse posledice. Za slučaj kake izgube, mora isto poravnati. Načelstvo naj torej postopa vedno previdno. Ako bi kedaj dvomilo, li sme ukreniti to ali ono, naj se obrne za pouk na Zadružno Zvezo. Splošno se priporoča, da se v važnih zadevah skliče občni zbor zadružnikov.
Načelstvo rešuje v svoj delokrog spadajoče stvari v sejah. Kako in kedaj se imajo vršiti seje, o tem imajo pravila natančnejše določbe. Ako pa pravila takih določb nimajo in tudi ni v zadrugi nobenega poslovnega reda, ki bi govoril o sejah, tedai
se vrše iste po potrebi. Sklicuje jih načelnik. Ža vse zadruge pa se priporoča, da tudi za slučaj, da imajo redne načelstvene seje, vendarle vabijo k istim s posebnimi vabili, bodisi okrožnicami, bodisi v pismu. Dokaze o razposlanih vabilih naj shranjujejo. Dogaja se posebno pri posojilnicah mnogokrat, da določajo pravila redne seje, v katerih se rešujejo prošnje za posojila in h katerim ni treba izdajati posebnih vabil. Postopa pa se potem navadno tako, da se sploh ne razpošiljajo vabila, tudi takrat ne, kadar se razpravlja o drugih zadevah. To na noben način ni pravilno. Neobhodno potrebno je, da se vabi k vsaki seji, vsakokrat naj se na vabilu naznani tudi dnevni red. Če se bo postopalo tako, potem so pritožbe izključene. O načelstvenih seiah se morajo sestavljati zapisniki, ki morajo biti podpisani od vseh navzočih. Glede posojilnic je posebej omeniti, da se naj vedno vpišejo vsi posojiloprosilci po imenu, stanu in bivališču, znesek zaprošenega posojila, znesek dovoljenega posojila in jamstvo. V ostalem se naj vpišejo vsi sklepi ter razmerje glasov. Glede sklepčnosti-' imajo pravila natančnejše določbe.
Jako važna pravica načelstva je glasom vseh naših pravil sprejemanje novih zadružnikov. Ako ima to pravico načelstvo, potem se mora o tem sklepati v načelstvenih sejah. O čemer pa se sklepa v načelstvenih sejah, vse to mora biti v zapisniku. Treba je torej vse nove zadružnike vpisati tudi v zapisnik za načelstvene seje in se mora izrecno omeniti, da jih je načelstvo vzprejelo. Ako bi se ne postopalo tako, bi vsak zadružnik n. pr. v slučaju konkurza lahko z uspehom trdil, da ni član zadruge. Sličen slučaj se je zgodil na Moravskem. Najvišje sodišče je v tistem slučaju odločilo, da je res potrebno, da je vsak zadružnik vpisan v načelstvenem zapisniku in sicer tako, da se izrecno omeni, da ga je načelstvo vzprejelo v zadrugo. Naj torej naše zadruge to upoštevajo. Za vse dosedanje zadružnike se priporoča, da jih načelstvo formelno naknadno vzprejme in jih imenoma, po stanu in bivališču vpiše v zapisnik. Osobito se to priporoča za zadruge z omejeno zavezo.
Skoraj vse naše denarne zadruge imajo določbo, da člani načelstva ne smejo prejemati od svoje zadruge posojil. Ta določba se mi ne zdi pravična. Ne vem, kako pride član načelstva, ki se za zadrugo največ trudi, do tega, da ne bi smel uživati vseh prednostij, katere more zadruga nuditi svojim zadružnikom, torej tudi prednosti cenih posojil. Novejša naša pravila za rajfajzenovke določajo radi tega, da smejo člani načelstva prejemati posojila,
toda le z dovoljenjem načelstva. Jako se priporoča, da vse ostale starejše posojilnice spremene svoja pravila v smislu naših novih rajfajzenskih pravil. Dokler pa te izpremembe niso izvedene zakonitim potom, tako dolgo seveda člani načelstva ne morejo dobivati kredita. Kjer je možno dobiti posojilo s privoljenjem nadzorstva, tani pa je seveda vedno na to paziti, da se tak predlog tudi v resnici nadzorstvu predloži. Postopati je s takimi prošnjami tako, da sklepa o njih najprej načelstvo in sicer v odsotnosti posojilo iskajočega člana načelstva. Ako načelstvo odkloni prošnjo, potem seveda tega ni treba več nadzorstvu predlagati. Le če načelstvo posojilo dovoli, je sklicati nadzorstveno sejo, v kateri nadzorstvo da svoje privoljenje ali pa sklep načelstva zavrne. Ta določba pravil naj se vedno strogo izvršuje, ker bi v nasprotnem slučaju moralo načelstvo iz svojega poravnati eventuelno izgubo.
(Nadaljevanje sledi.)
O kolekovanju.
O	načinu, kako imajo kolekovati denarne zadruge dolžna pisma, smo pisali že ponovnokrat. Danes na kratko omenimo, da kolekujejo zadruge rajfajzenovke, to je iste, katerim je pripoznala pristojna deželna finančna oblast kolekovne olajšave, svoje zadolžnice za posojila na osobni kredit z enojnim kolekom po lestvici I, in to bodisi da je dano posojilo na poroštvo ali tudi brez istega.
Vse druge zadruge morajo kolekovati zadolžnice po lestvici 11; ako pa je na dolžnem pismu razun dolžnika še poroštvo, — neglede na to, je-li je eden sam porok ali več — morajo kolekovati te zadruge svoja dolžna pisma z dvakratnim zneskom koleka po lestvici 11. To velja za dolžna pisma na osobni kredit, pa tudi za taka, ki se vknjižijo.
Pri revizijah pa se najdejo vsi mogoči nedostatki glede porabe, oz. prilepljenja kolekov na dolžne listine, o čemer hočem govoriti in zaradi česar je potrebno, da dajem v naslednjem potrebna navodila, kakor sledi:
Kolek se mora prilepiti na prvi strani pole (obrazca) dolžnega pisma in sicer tako, da se začne pisati prva vrsta besedila (teksta), ne pa morebiti naslov ali nadpis listine čez spodnji del koleka tam, kjer je naznačen znesek ali vrednost kolekova. Edino tako, kakor torej tukaj navedemo, se smejo priIepljati koleki na dolžna pisma in nikdar morebiti na vrhu teksta, ali na vrhu naslova listine v kakem kotu. Tudi ne sme biti prilepljen kolek nikdar
narobe. Zapomniti si je' potreba prav dobro to-le: Kot nekolekovana se smatra listina (bodisi kakoršnakoli) in je v slučaju zasačenja plačati globo:
1. ako je odtrgan in manjka le najmanjši del koleka;
2. če je bil kolek pred prilepljen jem raztrgan in so se raztrgani deli skupaj prilepili na listino, to pa ne glede na to, četudi so deli od enega in istega koleka;
1	ako ni kolek na listini pravilno prilepljen, kakor je spredaj opisano;
4. ako ni kolek pravilno prepisan z besedilom prve vrste dotične listine, kar je tudi zgoraj navedeno;
5. če je kolek namesto, da bi bil na prvem mestu in pravilno prepisan, le z uradno štambiljo ali pečatom prepečaten;
6. če je kolek le prečrtan ali prekrižan, namesto da je prepisan s tekstom, kakor je potrebno;
7. če je kolek prilepljen na listini tam, kjer je bilo poprej že besedilo pisano in če se tudi po dotičnem besedilu še enkrat prepiše.
Zlasti poslednja dva načina nepravilnega kolekovanja se najde največkrat in to celo tudi pri starejših zadrugah, katere smo tozadevno že ponovnokrat podučevali, da celo pri takih, kjer imajo med svojimi funkcijonarji praktično izšolane uradnike in pravnike. Iz tega je razvidno, da je popolnoma napačno mnenje, ki ponekod vlada, češ vsaj zadostuje, da je kolek le prilepljen na listini, naj pa bode prilepljen, kakorkoli hoče;
8. ako nima papir listine predpisan format, ki znaša 1750 cm2 ali 37 cm visokosti in 47 cm širokosti to je: ako je papir, na katerem ima opisana listina večji format, kakor so dimenzije istemu tukaj navedene.
Vse zadruge torej opozarjamo, naj se glede kolekovanja svojih uradnih listin po tem ravnajo in dosedanje nedostatke v tem oziru popravijo. Revizorji so dolžni pri svojih uradnih opravkih in obligatoričnih pregledovanjih paziti in opozarjati tudi na tozadevne kolkovne predpise. Eventualno potrebna pojasnila pa dajemo na zahtevanje radi vsak čas tudi pismeno.
Franjo Jošt.
Književnost.
Beseda o hranilništvu na Slovenskem.
(Nekaj opazk k brošuri: Anton Trstenjak »Mestna hranilnica ljubljanska«).
Izšla je pred kratkim v Ljubljani izpod peresa g. Antona Trstenjaka, kontrolorja ljubljanske mestne hranilnice, zunanje lepo opremljena knjižica z naslovom: mestna hranilnica ljubljanska. Je to jubilejni spis, ki je izšel ob 20 letnici obstanka mestne hranilnice ljubljanske. G. pisatelj nam ni podal samo zgodovinskega razvoja ljubljanske mestne hranilnice, ampak pregled vsega hranilništva na Slovenskem s posebnim ozirom na gospodarsko premoč Nemcev, katerih sila tiči pri nas ravno v njih hranilništvu. Podati hočemo našim cenj. čitateljem nekaj podatkov iz imenovane knjižice s skromno željo, naj posvetijo svojo pozornost oni gospodarski sili, ki tiči v hranilništvu in gotovo tudi v zadružništvu, saj je z istim v tesni zvezi, ter naj naše ljudstvo navajajo k varčnosti, da si nabere kapital v svojih domačih denarnih zavodih, ker še le potem mu bo mogoče meriti se s tujcem na domači zemlji.
Z zgodovino mestne hranilnice ljubljanske je v tesni zvezi tudi zgodovina preporoda slovenske Ljubljane. Dokler je bila uprava ljubljanske občine v nemških rokah in to je trajalo do leta 1882, ni bilo seveda mogoče misliti na ustanovitev občinskega denarnega zavoda, ki bi nudil prebivalstvu zakonito pupi-larno varnost za hranilne vloge. Še le leta 1882 je narodna zavest ljubljanskega meščanstva postala tako močna, da je strla nemško mestno upravo; bili so v drugem in tretjem razredu izvoljeni sami Slovenci, dočim so še prodrli Nemci v prvem razredu z dvema kandidatoma. Takoj se je začelo misliti na ustanovitev slovenskega mestnega denarnega zavoda. Delovala je sicer v Ljubljani že od 1820. leta kranjska hranilnica, katere namen pa ni bil podpirati teženj slovenskega ljudstva, ampak pospeševati v deželi nemštvo. Že 31. vel. travna 1882 je stavil v seji občinskega sveta dr. Alfons Moschž predlog, naj občina osnuje hranilnico. Predlog je bil sprejet. Toda, kakor je pri nas že navada, vlada ni hotela odobriti pravil zavoda, ki bi bil v prvi vrsti na korist slovenskemu meščanstvu. Več ko 6 let je rabila vlada, predno je stuhtala, da ne obsegajo pravila nič' državi in deželi nevarnega, kajti šele z dopisom deželne vlade
kranjske z dne 15. grudna 1888 se je naznanilo ljubljanskemu občinskemu svetu, da so se pravila potrdila.
Nato opisuje g. pisatelj denarni promet hranilnice, ki je rastel naglo, kakor gobe po dežju in se vsestransko širil, seveda le s pomočjo slovenskaga prebivalstva, — nemško se je zavoda kljub dvojezičnosti ogibalo — in leta 1905., si je mogla hranilnica že, 'ki si je nadejala med tem časom včista slovensko lice, postaviti krasen dom.
Bolj važen za nas je oni del knjižice, kjer govori g. pisatelj o hranilništvu na Slovenskem v obče. Pač milo se stori človeku, ako primerja številke onih nemških in italijanskih hranilnic, ki opravljajo večinoma slovenski denar, s slovenskimi. Navesti hočem vse nemške in italjanske hranilnice z letom njih ustanovitve ter njih premoženjem koncem 1.1908:
kranjska v Ljubljani (1820)....................K	47,271.263
občinska v Kočevju.............................»	6,340.963
občinska v Mariboru (1862).....................»	24,444.879
občinska v Celju (1865)........................»	11,076.029
mestna v Radgoni (1862)........................»	6,961.416
mestna v Ptuju (1862)..........................»	6,720.088
občinska v Arvežu (1870).......................»	2,828.289
okrajna v Slov. Bistrici	(1868)	.	.	.	.	»	1,700.140
občinska v Ormožu (1879).......................»	1,714.722
občinska v Ljutomeru (1874)....................»	1,517.752
c/Cv občinska-v	Marenbergu	(1898)	.	.	.	.	»	1,454.061
občinska v Brežicah (1872).....................»	1,342.517
okrajna v Konjicah (1872)......................»	1,065.687
okrajna v Rogatcu (1875).......................»	606.266
koroška v Celovcu (1835).......................»	45,119.766
mestna v Beljaku (1867)........................»	15,490.975
občinska v Št. Vidu (1875).....................»	4,596.083
mestna v Velikovcu (1872)......................»	4,305.607
občinska v Šmohoru (1890)......................»	987.377
občinska v Pliberku............................»	984.497
občinska v	Železnikapli	(1884)	.	.	.	.	»	579.486
Gorica, Monte di pieta ........................»	22,531.551
Pulj, civica cassa (1893)......................»	4,776.444
Primerjajmo s temi sedaj slovenske hranilnice:
ljubljanska	mestna hranilnica (1889)	.	.	»	36,571.763
mestna v Kranju (1893).........................»	4,622 414
južnoštajerska v Celju (1889)..................»	4,141.769
mestna v Novem mestu (1894)	....	K	3,443.847
okrajna v Slovenjgradcu (1869)	. . .	.	»	3,315.526
mestna v Radovljici (1896)...................»	3,201.805
mestna v Kamniku (1901)......................»	1,791.625
okrajna v Sv. Lenartu v Sl. gor. (1873)	»	1,267.362
občinska v Krškem (1901).......................»	891.841
mestna v Črnomlju (1905).....................»	660.000
okrajna v Kozjem (1874)	 »	458.875
občinska v Postojni (1907).....................»	361.663
mestna v Idriji (1907).......................»	197.403
mestna v Kostanjevici (1907).................»	125.369
in občinska na Vrhniki, ki je bila ustanovljena 1.1909.
Ako seštejemo zgorajšnje številke, vidimo, da imajo nemške hranilnice na slovenski zemlji črez 200 miljonov kron, dočim imajo slovenske hranilnice le 62 miljonov. So to številke, ki govore dovolj jasno o naši odvisnosti od Nemcev; še le v novejšem času si skuhamo ustanoviti lastne zavode in sicer večinoma le po Kranjskem, kjer že tvori slovensko meščanstvo gospodujoči činitelj; na Štajerskem še se seveda dolgo ne bodemo povspeli tako daleč.
Izprevideti moramo, da je isti odločujoči činitelj in gospodar, ki ima denar in to so pri nas Nemci, ki bodo izkoriščali naše ljudstvo, dokler si ne bo gospodarsko s pridnostjo in varčevanjem samo opomoglo in odreklo tujcu gospodstvo.
Želeti bi le bilo, da bi kak vnet zadružnik nam skusil podati tudi sliko našega slovenskega zadružništva, ki tvori .gotovo velik napredek v našem narodno-gospodarskem razvoju.
—e—
Zadružne in gospodarske vesti.
Nov zadružni zakon. Kakor poročajo dunajska zadružna strokovna glasila, je c. kr. justično ministrstvo izgotovilo novi zadružni zakon in ga že predložilo ostalim prizadetim ministrstvom v presojo. Državnemu zboru bo predložen baje še to spomlad. Od novega zadružnega zakona pričakujejo posebno trgovci z špecerijskim, kolonijalnim blagom in živili vobče, da bo kolikor mogoče otežkočil stališče konzumnim zadrugam. Sliši se pa, da se tega ni bati, ker tudi v najvišjih krogih uvidevajo, da je sila razmer močnejša, kakor pa so želje medtrgovine, osobito v današnjih časih splošne draginje živil. Upajmo, da bo to mnenje zastopal tudi »ljudski« državni zbor!
Zadruga slepcev. Leta 1907. je bila na Nižje-Avstrijskem ustanovljena zadruga slepih krtačarjev in košarjev. Za nakup si-rovin je zadruga dobila podporo 500 K. Danes šteje zadruga 49 zadružnikov z 80 deleži, ki znašajo po 50 K. Na račun deležev je vplačano 3717 K. Do konca leta 1907 je zadruga izdelala za 21.000 K raznega blaga.
Hrvatske kmetijske zadruge v banovini. Jih je 227. V prvi vrsti se pečajo s posoiilništvom. Koncem l. 1907. je bilo stanje posojil nad 9 miljonov K. Pripomniti je, da so se te zadruge začele ustanavljati še le l. 1902. Za posojila se je pobiralo 7°/'o obresti j, kar je v primeri z drugimi hrvaškimi zavodi, ki zahtevajo v normalnem času nad 10%, in z ozirom na bujno cvetoče hrvaško oderuštvo zelo ugodno. Za hranilne vloge, katerih je bilo koncem 1. 1909. nad 21/2 milijona K, se plačuje 5%. Te zadruge se pečajo nadalje v veliki meri tudi z skupnim nakupovanjem raznih kmetijskih potrebščin.
Konzumno zadružništvo si ustvarja velikansko svetovno organizacijo. Vkljub temu, da obstoje v nekaterih državah, kakor na Angleškem in Škotskem, na Danskem (Kodanj), v Švici, v Nemčiji (Hamburg), na Finskem in Ogrskem že ogromne državne organizacije, kojih letni promet že gre v več sto milijonov K in ki imajo za izdelovanje najrazličnejšega blaga že lastna podjetja velikega obsega, hočejo ustanoviti vendar še svetovno zvezo konzumnega zadružništva. Ta svetovna zveza bi potem za vse svoje članice skupno naročala ono blago, katerega posamezne državne organizacije še ne dobivajo iz lastnih podjetij Velikega pomena bi bila taka svetovna organizacija brezdvomno tudi za prodajo kmetijskih pridelkov, ker bi se dala tem potem vsaj deloma izločiti zasebna medtrgovina, ki danes radi lastne dobičkaželjnosti v marsikaterem oziru in na različne načine slabo vpliva na cene naših pridelkov. Vodstvo te svetovne konzumne organizacije bo prevzela najbrž Angležka, ker je danes konzumno zadružništvo najbolj razvito v tej državi.
Tolstoj in zadružništvo. V pismu na nekega ruskega za-drugarja pravi veliki filozof grof Lev Tolstoj, da priznava, da je njegov duh soroden s zadružnimi idejami. Pravi, da je ustanavljanje in pospeševanje zadrug edino socijalno delo, katero se v današnjih časih spodobi moralnemu človeku, ki noče biti izse-salec. Zadružništvo more ublažiti bedo delujočih. »Na vsak način sem mnenja, da spada organiziranje zadružništva med najplemenitejša delovanja naše dobe. Temu delu naj se posveti mladina,
ki hoče služiti narodu. Ako bi bil jaz še mlad, storil bi isto. A tudi v sedanji starosti upam še nekaj storiti za zadružništvo in sicer pri kmetijskem prebivalstvu moje okolice«.
Občinsko-kreditni zavod na Goriškem. Meseca aprila 1910 se otvori v Gorici nov občinsko-kreditni zavod, ki bo nastanjen v prostorih deželno-hipotečnega zavoda. Zavod je namenjen pred vsem občinam, šolskim svetom, cestnim odborom in podobnim korporacijam. Ti razni zastopi bodo dobivali v slučaju potrebe pri novem zavodu posojila pod kolikor mogoče najugodnejšimi pogoji. Podobne naprave imajo že na Češkem, v Šleziji, v Galiciji, na Zgornjem in Nižjem Avstrijskem.
Koliko vlog imajo banke in hranilnice v Pragi ? Koncem meseca svečana 1. 1910. je bilo stanje vlog v bankah in hranilnicah v Pragi sledeče: Deželna banka kraljevine Češke 120, osrednja banka nemških hranilnic 115, osrednja banka čeških hranilnic 111, Živnostenska banka 109, češka eskomptna banka 84, Union 75, industrijalna banka 50, praška kreditna banka 42, kraljevograška 31, kmetijska 16, češka banka 11 in še neka nova 1 milijon kron. Vse številke pomenjajo seveda milijone kron. V vseh teh bankah je torej bilo stanje 770 milijonov kron. Slede hranilnice: Češka hranilnica 227, mestna v Pragi 192, vinogradska 25 milijonov kron. Vse banke in hranilnice skupaj imajo okroglo 1 milijardo 215 milijonov kron. Od konca prosinca do konca svečana 1910, torej v enem mesecu se je stanje vlog pri vseh teh zavodih povišalo za 32.5 milijonov kron. Že te številke nam kažejo, kako bogata je Češka.
Sleparska kupčija s srečkami ali lozi. Na Holandskem (posebno v Amsterdamu in Arnheimu) in tudi v Kodanju, Hamburgu in Frankobrodu se bavi veliko bank in privatnikov s sleparsko kupčijo premijskih in serijskih srečk. Ker so tudi v naše kraje zanesli te srečke, opozarjamo na to sleparsko spekulacijo in nujno svarimo vsakogar pred zvezami s temi podjetji. Srečke nimajo nikake vrednosti in niso nikdar likvidne. Za srečke namenjen denar se naj raje plodonosno naloži v domačo posojilnico.
Odgovorni urednik: Miloš Stibler.