Cerkvene zadeve. Srebrna sv. meša v Konjicah, dnel9. julija 1893. (Dalje.) Napočilo je veselo jutro, v sredo dne 19. julija. Bil je krasen, od Boga posebno blagoslovljen dan. Od vseh stranij, tako domače, kakor sosednjih župnij, se je zbiralo verno ljudstvo, ki je bilo zvedelo, da bode ta dan v Konjicah petindvajsetletnica ali srebrna sv. meša. Ze pred zoro čakali so pri cerkvenih vratili eerkvenika, ki jih ima odpreti ob veseli jutranjici. Ko so se jiin vrata odprla, hitele so verne ovčice tje, kainor lako rade hodijo se krepit in moči nabirat za duhovno vojsko — k spovednicara. Gč. gospodje spovedniki imeli so celo drago jutro dovolj opravka. Med tein služili so čč. gg. tovariši našega vlč. gospoda nadžupnika svoje srebrne sv. meše v spomin, da so ravno ta den pred petindvajstimi leti bili v mešnike posvečeni. Več sto vernikov je sprejelo ta den sv. obhajilo, ki se je darovalo posebno za naše gospode jubilante. Bog le usliši vse, ta den iz Konjic v nebesa poslane prošnje! Slovesen vhod bil je odločen na pol osmo uro. Pred nadžupniščem zbrala so se belo oblečena dekleta »križevske družbe« z družbenim križem na čelu, za njimi belo oblečene šolarice s prekrasnimi Sopki za čč. goste. Vseh družic je bilo do 120, a vernega Ijudstva brez števila. Prihiteli so med tem tudi sosednji veleč. gospodje gosti: J. Žičkar, župnik Vitanjski, J. Bezenšek, župnik Gadramski, M. Karba, župnik Zreški, A. Slatinšek, župnik Šentjungrski in V. Tamše, župnik Pribovski. Zdaj stopi iz krdela belo oblečenih devie vrla Lipakova Ančka, da pozdravi v imenu »križevske družbe« zbrane gospode in se jim zahvali, da so si ravno Konjice izbrali, da obhajajo tukaj svoje srebrne sv. meše. Omenila je pridna govornica, da ostane ta den nepozabljiv vsem Konjičanom, posebno pa »križevski družbi«, katere naj bi se blagovolili se gospodje jubilanti spominjati v svojih molitvali. Za prisrčen pozdrav so se zabvalili preč. g. kanonik Bohinc, kateremu je bila Ana Napotnik poklonila prvi šopek. Nato je pozdravila inarljiva učenka v imenu šolarjev došle gospode, želeč jim, da jih Ijubi Bog ohrani še 25 in več let, vabeč jih, da pridejo obbajat tudi svoje zlate sv. meSe v Konjice; ona je podala svoj šopek preu. g. kanoniku dru. Križaniču. Zdaj pa se še oglasi drobna nežna deklicu, ki je bila našega premil. knezoškofa na den blagoslovljenja nove »križevske kapele« tako neprestrašeno nagovorila. Ta je izročila svoj šopek vlč. g. nadžupniku, želeč, da, kakor so jih spremljala belo oblečena dekleta pred 25 leti k prvi sv. meši, da bi jih blizo tako vse spremljale še črez 25 let ob petdesetletnici k zlati sv. meši, sklenivši: »Enkrat pa po dolgem, zaslug polnem življenju, naj Vas ravno tako, kakor me zdaj v cerkvo, spremijo nebeški angelji v sveta nebesa, k pastirju vseh pastirjev, k Jezusu Kristusu«. Marsikateremu navzočih je pri teh besedab, ki so prišle iz ust celo nedolžnega otroka, zaigrala svetla solza v očesih. Bog daj, da se njena voščila izpolnijo! (Dalje prih.) Svečanosti pri Sv. Lovi-encu na Dravskem polji. V naši vladikovini ne bode gotovo fare. v kateri bi se tekom enega leta vršile tako znamenite slovesnosti. kakor so se ravno v Šentlovrenški. Koncem majnika je bil tukaj sv. misijon, kateri so vodili čč. oo. lazaristi gg. Mazur, Kovalik in Kitak. Dne 27. julija pa je bila le redka slovesnost dan danes, namreč zlata sv. maša, katero so darovali čast. gospod župnik Frančišek Rath. Mnogo se je zbralo čč. gg. duhovnikov od daleč, kakor velečastiti gospod častni kanonik in dekan iz Hoč, M. Stranjšak, častni kanonik in dekan Bistriški, vlč. gosp. Hajšek. dr. L. Gregorec iz Nove cerkve, dr. J. Mlakar, tukajšnji rojak iz Maribora, g. župnik iz Žavca, M. Koren itd. itd., da sosedov ne omenjam. Že na večer pred slovesnim dnevom bilo je vse praznično pri Sv. Lovrencu. Skoro vse hiše, kakor tudi cerkev in šola so bile okrašene s slovenskimi, cesarsknni in deželnimi prapori. Hvale vredno je to. Tu so očito Lovrenčani pokazali, da so Slovenci, ker vsak se je čudil tolikim slovenskim praporoin in da so tudi pravi katoličani, ker so tako počastili svojega dušnega pastirja. Na sam slovesni dan pa so je kar trlo Ijudstva. V slovesnem sprevodu od mnogo belo obleeenih deklet, spremljani in od duhovnih bratov iz farovža v cerkev, kjer je bila pridiga. Govorili so vlč. g. kanonik dr. L. Gregorec. Iz krasnega, temeljilega govora omenim samo to, da je zlatomašnik mnogo storil za cerkev in kakor pesnik pravi: nV Fiainu cerkev sveti Ani Njihov trud postavil jp, Z Bogom lelos še, župljani, Misijon vas spravil je; V cerkvi, šoli, spnvednici .Ie njili dela mnogi sled, Kvišlvu valiijo njili klioi Štiri družbe, tretji red. Ne bom našteval vsega, ker je lako znano. Po zahvalni pesmi spregovorijo še č. g. župnik Fr. Bath sami ter v lepi besedi razložijo ljudem poinen tiste palice, katero imajo zlatomašniki. Zares pomenljiva je palica zlatomašnika! Kakor je pa bila vzpodbudljiva cerkvena slovesnost, pri kateri je sila mnogo župljanov, kakor tudi sorodnikov g. zlatomašnika pristopilo k mizi Gospodovi, tako zanimljiva je bila tudi potem veselica! Da, veselica je bila v pravem pomenu besede zlata maša gosp. župnika. Tam pa imamo zahvaliti g. zlatomašnika za izvrstno postrežbo in pa da so tako izvrstnega nazdravičarja si izbrali, namreč Girkovškega gospoda kaplana Fr. Korošca. Nikakor no smem zamolčati tudi izvrstne godbe šestih Serajnikov, katero so nain preskrbeli iz prijaznosti li za vse dobro vneti in navdušeni veščaki na goslih in drugih godalih. V cerkvi pa so peli čč. gg. kapelani. Zares, to je bil »dan, kateri je napravil Gospod«. Napivalo se je, da je bilo veselje in ludi pri tem še nabralo za družbo sv. Cirila in Metoda, kakor tudi za domačo knjižnico šolsko precejšnja svota denarja. Gospodu zlatomešniku želeč najboljše zdravje in še mnogo let — pristopim k tretji slovesnosti k primiciji ali novi maši.