V.b.b.
Cena 55 grošev
kulturno - politično glasilo
'fhVrfTr'irsrt} §Mš>jm

		
	V Celovcu, dne 14. junija 1950	Številka 24
Sosedstva
Odnošaji med posamezniki in narodi se spreminjajo. Imamo gotova obdobja, v katerih stopa v ospredje odnosov nacionalni moment, drugič lahko ugotovimo, da narekujejo gospodarske potrebe odnos od naroda do naroda, od države do države. Za evropske najdemo skupno kulturno osnovo, ki sloni na dvatisočletnem vplivu krščanstva. Vsak narod pa dodaja tej skupni noti svoje posebne prizvoke in tako se naša skupna evropska kultura kaže v nacionalnih formah kulturnega življenja. Ta pestrost šele ustvarja na vseh poljih potrebo in nujnost medsebojnega spoznavanja. iz katerega se rodi medsebojno spoštovanje.
Pred kratkim smo imeli tudi v celovškem gledališču priliko, da vidimo in slišimo slovensko in jugoslovansko noto evropske kulture. Po nemški in slovenski sodbi je bilo to, kar smo videli, na taki višini, da so strmeli eni in drugi.
Na žalost pa moramo ugotoviti, da „gotovi krogi“ na nemški strani niso hoteli videti tega dogodka, da so zopet zaprli oči in potrdili, kar je pred nekaj leti zapisal nemški pisatelj Friedrich Perkonig:	„Allzugrosse Nähe macht
blind“. Oni nočejo videti slovenskega kulturnega ustvarjanja, oni nočejo videti znatnega slovenskega doprinosa k skupni evropski kulturi, da potem lažje govorijo o slovenski brezkulturnosti. To zadržanje je izraz stare Heimatbun-dove miselnosti. To je slepota iz sovraštva.
Tudi Slovenci nismo brez napak, pač pa imamo tudi vrline, na katere smo ponosni. Mi razumemo, da komunistični režim nima prijateljev. Mlakarjeva šola, katero nam je predočila ljubljanska opera, je starejša od komunističnega režima v Jugoslaviji, istotako sta bila balet kakor tudi opera sama izpred komunističnih časov.
Še bolj značilno pa se nam za koroške prilike zdi, da so isti „krogi“ in to ob času, ko se je pričelo graditi na boljšem sosedstvu med obema narodoma in obema državama, zagnali novo gonjo proti dvojezični šoli. Nadvse značilno je, da se je ta gonja zopet ponovila ali napovedala v velikovškem okraju. Komaj smo doživeli škandalozno zadržanje učiteljstva na doberlevaški šoli ob priliki zadnje slovenske proslave materinskega dneva in že zopet so podgane na delu.
Kaj naj rečemo pri takem zadržanju k poizkusom ustanovitve društva za kulturne in gospodarske stike med Avstrijo in Jugoslavijo. Ali res moremo in smemo verjeti v dobro voljo in odkrit namen, ah naj to tolmačimo le kot viden izraz volje Zapada, predvsem Amerike, ki želi in zahteva zboljšanje odnosov med Jugoslavijo in Avstrijo.
Ne precenjujmo navidezno boljšega gospodarskega položaja na avstrijski strani in ne pozabimo, da se tudi na naših krožnikih servira mnogo, mnogo amerikanskega doprinosa!
Naj nam nihče ne tolmači tega članka kot zagovor komunizma ali diktature, katerim tudi mi nismo prijatelji, pač pa naglašamo še enkrat, da je sosedstvo držav in še bolj sosedstvo narodov realno dejstvo, katerega tudi naj več ja politična slepota ne more spremeniti.
Po stari poti nacionalne in politične nestrpnosti ne bomo našli novih poti za znosno sosedstvo.
Po načrtih Zapada, kjer je vsa ta-mošnja javnost zaposlena z Schumano-vim načrtom, se bo Zapadna Nemčija vključila v skupno zapadno-evropsko gospodarsko enoto, ki naj bi na gospodarskem področju tvorila temeljni kamen v ustroju Atlantske zveze.
Kot je bilo pričakovati, je tudi Vzhod povzel tozadevno svoje korake. Tako so zastopniki Poljske in Vzhodne Nemčije pretekli teden podpisah v Varšavi gospodarsko in kulturno pogodbo. Ta predvideva izmenjavo tehničnega znanja, povezavo gospodarskih načrtov obeh dežel in urejuje podrobnosti v posebnih protokolih. Nemčija bo dobavila Poljski predvsem tehnične izdelke, medtem ko bo Poljska dajala surovine, predvsem premog in živila. Tako je Vzhod spravil „svoj Schumanov načrt“ prav po „načrtu“ brez težav pod streho, medtem ko si na Zapadu še dolgo ne bodo v vseh podrobnostih na jasnem.
Kar je svetovno javnost pri tem pa najbolj presenetilo, je to, da pogodba vsebuje priznanje sedanje poljsko-nem-ške meje na Odri—Nisi kot definitivno mejo „miru“. Zapadno časopisje se nad tem silno zgraža, češ da se meja ne more določiti brez mirovne pogodbe in da so s tem kršili Potsdamski dogovor.
Vlada v Bonnu v Zapadni Nemčiji je proti temu ostro protestirala in poudarila, da se ne bo nikdar odrekla temu „nemškemu“ ozemlju. Ker se gre za naklonjenost Nemcev, so se v besedah tudi merodajni zapadni politiki pridružili temu protestu.
Mirnejši opazovalci pa trdijo, da je ve,s ta „hrup“ prav nič! Če se je svojčas v Potsdamu določila „začasna" razmejitev med Poljsko in Nemčijo s pristavkom, da bo o tem odločila končnovelja-vno mirovna konferenca, potem ta pristavek ne. pomeni prav nič več kot prazno frazo, s katero Zapad še lahko ob danih prilikah „tolaži“ Nemce. Meja Odra—Nisa je danes že res postala dejstvo, saj je izseljevanje Nemcev in naseljevanje Poljakov precej zaključeno in v poljski petletki gospodarska vključitev v novo državo skoro dovršena! Preko tega pa tudi mirovna pogodba, če sploh do nje pride, ne bo mogla, Zgleda torej, da so politiki Vzhodne Nemčije le podpisali neko neizogibno dejstvo. Ne smemo namreč pozabiti, da tako Anders kakor vsa poljska emigracija zahteva to mejo. Zapad se tudi tem ne more preveč zameriti. Tako ostane dejstvo nove meje, četudi z brezpredmetnim pridržkom o mirovni pogodbi.
(šuilni visoki Komlsaiii
Britansko poslaništvo na Dunaju je izdalo 12. junija tole obvestilo,:
V	zvezi s sklepi zunanjih ministrov Velike Britanije, Francije in Združenih držav z dne 20. maja t. 1. v Londonu se je odločila Velika Britanija, da imenuje z veljavnostjo z dnem 1. avgusta t. 1. civilnega visokega komisarja za Avstrijo. Zato bo nadomestil sedanjega visokega komisarja generalnega majorja Wintertona sedanji poslanik Velike Britanije na Dunaju, Sir Harold Caccia, ki bo imel tako naloge britanskega visokega komisarja in pa diplomatskega zastopnika Velike Britanije.
Istočasno je bil imenovan za vrhovnega poveljnika britanskih čet v Avstriji brigadir M. M. Laston Roberts-West.
V	smislu prednjega odloka bo s 1. avgustom prevzelo vse upravne pasle, ki so v zvezi z zasedbo, britansko poslaništvo na Dunaju in Avstrija na račun upravnih stroškov zasedbene oblasti tudi ne bo plačevala nikakih zneskov. —-Število vojaštva v britanskem zasedbenem območju zaradi teh sprememb ne bo zmanjšano in stroške vojaške zasedbe bo morala tudi v naprej še plačevati Avstrija.
Podobne ukrepe bosta izdali tudi Francija in Združene države. USA pa bodo same plačevale — kakor že doslej — tudi vojaške zasedbene stroške.
Hova konference zunanjih ministrov
Zunanje ministrstvo Združenih držav je sporočilo, da se bodo verjetno sestali britanski, ameriški in francoski zunanji ministri koncem avgusta ali začetkom septembra v New Yorku. Ta sestanek zunanjih ministrov bo neposredno pred glavno skupščino Organizacije združenih narodov. Dnevni red tega sestanka zunanjih ministrov še ni določen, verjetno pa bodo na tej seji obravnavali tudi spremembo zasedbenega statuta za Zapadno Nemčijo.
Med Jugoslavijo in Italijo
Na seji odseka za zunanje zadeve v jugoslovanskem parlamentu je izjavil zunanji minister Edvard Kardelj, da so zastali na mrtvi točki razgovori med Jugoslavijo in Italijo zaradi plačila reparacij, kakor so določene z mirovno pogodbo. — Tega vprašanja ni mogoče rešiti, ker ga stavlja Italija v zvezo z rešitvijo tržaškega vprašanja.
V Bolgariji zopet čistijo
Po zadnjih poročilih z usmrtitvijo namestnika ministrskega predsednika Ko-stova le še ni izginila vsa opozicija.
Vrsta ministrov in članov osrednjega odbora komunistične stranke je dobila ukor ali pa so bili odstranjeni iz političnega položaja. S konference KP so poslali generahsimu Stahnu brzojavko, v kateri zagotavljajo, da bodo popravili svoje zmote in slabosti in to posebno v industriji in kmetijstvu.
STRAŠNO HUDOURJE V GRADCU
V	teku popoldneva 10. junija t. 1. je Gradec doživel hudourje, kot ga že stara generacija zdavnaj več ne pomni. V teku nekaj minut je okolica Gradca in Gradec sam zgledal kot pozimi, ker je ležalo povsod do dvajset centimetrov toče. Po cestah je nastala prava povoden, tako da so morali ves promet u-staviti za več kot pol ure. Mesto so zagrnili tako temni oblaki, da so morali povsod prižgati luč. Nevihta je deloma odkrila strehe in našteli so več ranjencev. V tvornici vagonov v bližini Gradca je nevihta močno poškodovala delavnice in odkrila strehe. Škoda, ki je bila povzročena, presega daleč to, kar smo ob takih prilikah vajeni. V okrožjih Lipica in Feldbach so žitna polja docela uničena.
Schumanov načrt brez Anglije
22. junija se bodo sestale države, ki so se izjavile za sodelovanje v Schuma-novem načrtu, vendar je videti, da se je prvotno navdušenje na splošno umaknilo treznemu presojanju položaja. Vsa reč je postala precej kočljiva, ker Anglija ne sodeluje. Če se bo Anglija kon-čnoveljavno odločila za lastno pot, bo to pomenilo precejšen udarec za Zap. Evropo. Že zadnjič smo zapisali, da so zgolj gospodarska vprašanja vzrok, da Angleži ne morejo pristati na francoski načrt o enotnem vodstvu in skupnem nadzorstvu ter upravljanju vse zapad-no-evropske težke industrije. Nočejo se pa priključiti brezpogojno nečemu, ki je še v ideji ter izgleda, da hočejo počakati, kako bo delovala izvedba Schu-manovega načrta in šele na podlagi izkušenj ugotoviti, v koliko prihaja tudi zanje v poštev. Obe veliki angleški stranki — delavska in konservativna — sta na sejah o tem razpravljali. Vladna delavska stranka se je posvetovala, kako premostiti mrtvo točko, ki je nastala v francosko-angleških razgovorih o pristopu Anglije k Schumanovemu načrtu. Novega niso povedali mnogo. Angleži hočejo čakati. Opozicionalna konservativna stranka se je prav tako posvetovala in je njeno stališče v bistvu slično stališču vlade. Churchill je izjavil. da je vladin cilj v tem vprašanju tudi cilj opozicije, le da so pota in nači-
Delne krili v industriji
Industrija za izdelavo obuje stopa v hudo krizo. V preteklem mesecu je proizvodnja nazadovala od 437.000 parov na
340.000	in pričakujejo, da bo ta neugoden razvoj šel še naprej. Vzrok temu je, da povprečnemu državljanu ni mogoče plačevati visokih cen.
Isti razvoj se delno nakazuje v industriji tkanin. Domače tkalnice in predilnice trpijo tudi pod nepravilnim posto-
ni za dosego tega cilja pri vladnih politikih nesrečno izbrana in neprimerna. Strinja se tudi s tem, da je potrebna točna obrazložitev nekaterih členov Schumanovega načrta. Tukaj je mislil predvsem one člene, ki govore o vodstvu in vrhovni upravi v bodoči zedinjeni težki industriji.
Seveda bi bilo treba že od vsega po-četka računati, da Angleži ne bodo takoj pristopili. Nekaj splošnih motivov je jasnih :angleška javnost še vedno ljubi svojo „blestečo izolacijo“ ter se protivi temu, da bi se vrgla v evropske spore in zadeve, zlasti, če bi ji to prineslo še materialne žrtve. Nadalje je toliko kot nemogoče sprejeti tako daleko-sežen sklep, dokler se nista posvetovali obe zbornici in dokler niso dominioni dah svojega pristanka. Nadalje je znano, da so Angleži v vseh svojih dejanjih izredno previdni, ne. ljubijo tveganja ter raje počakajo.
Dosedanje angleško odklonilno stališče je vzbudilo precej nejevolje po za-padnem svetu in zlasti Nemci so jako nestrpni. Francozi pa so odločeni izvesti svoj načrt tudi brez Angležev. Tukaj jim je v oporo tudi Amerikanec Harriman, ki je dejal, da je izvedba Schumanovega načrta potrebna za varnost zapadne Evrope ter da ga je mogoče uspešno izvesti tudi brez Angležev.
panjem merodajnh krogov, ki dovoljuje uvoz izdelanega blaga za „Marshallove dolarje", kjer uvozne firme plačajo le 10 šil. za 1 dolar. Surovine pa se uvažajo za tako zvani „Mischkurs", kjer plačujejo za 1 dolar 26 šil. S tem pride seveda tuje blago ceneje kot doma iz uvoženih surovin izdelano. Slišimo sicer, da bo ta nedostatek popravljen, vendar škoda, da se v Avstriji kaj takega radi spomnijo prepozno.
Politični leden
Schumanov načrt o združitvi premogovne in železne industrije še vedno najbolj zaposluje javnost na Zapadu. Kot poročamo na prvi strani, do sedaj vsa posvetovanja niso mogla dovesti do popolnega uspeha, ker Anglija stoji ob strani. Večja zanimivost v angleški notranji politiki sami pa je, da
industrij ne bodo podržavili.
Ugledni voditelj vladne delavske stranke, Herbert Morrison je na nekem političnem zborovanju izjavil, da je delavska vlada opustila načrte o nadaljnjih podržavljenjih velikih industrij. Ta novica je prijetno presenetila vse one industrijske kroge, ki so se bali, da bodo njih velepodjetja na podlagi svoje-časnega programa Delavske stranke v kratkem podržavljena. Istočasno pa je konservativna opozicija izgubila s tem eno svojih najmočnejših orožij v boju proti vladi.
Mirovna pisma in zbiranje podpisov
Medtem ko se na zapadu trudijo, kako bi napravili močno in vojaško zavarovano Evropo in v Ameriki javljajo nove iznajdbe atomskih orožij, na drugi strani niso nič kaj mirovno učinkovale vesti, da so tudi Rusi preizkusili svojo novo atomsko bombo, ki je menda močnejša od prve. Tudi je generalni tajnik Organizacije združenih narodov, Trygve Lie poslal zunanjim ministrom štirih velesil pismo, ki vsebuje deset točk s predlogi, kako končati hladno vojno in priti do svetovnega miru. V svojih točkah predlaga med drugim, naj mednarodna komisija za atomsko energijo ponovno prične s svojim delom, da naj se skliče mednarodna komisija za razorožitev, naj se v Organizacijo združenih narodov sprejmejo novi člani ter slično.
Trygve Liejevo pismo pa je prišlo na svoje naslove v času, ko komunistične stranke po vsem svetu zbirajo podpise pod tako imenovano „mirovno resolucijo“, ki zahteva takojšnjo prepoved atomskega orožja. Razumljivo je, da ta sov-padnost obeh akcij Trygve Lie ju ne bo pridobila posebnega zaupanja pri Ame-rikancih. Sicer vpitje po miru ne more resničnemu miru škodovati, vendar mir za visi predvsem od dejanj. Zaenkrat govore le besede. Na tem dejstvu tudi znani „krščanski komunist“ stolni kapi-tular angleške Canterburyske nadškofije ne bo mogel kaj spremeniti. Hewlett Johnson je ugledna cerkvena osebnost na Angleškem. ,,Rdeči Dean“ ga imenujejo in tudi on se sedaj aktivno udeležuje mirovne kampanje komunistov in skrajnih levičarskih socialistov. Trenutno je na potovanju in bo baje obiskal tudi Dunaj.
Belgijske volitve
niso prinesle posebnih presenečenj. Obe glavni stranki, krščanski socialci in socialisti so pridobili na glasovih in na mandatih. Socialisti nekoliko več, ven-dar imajo krščanski socialci, ki zagovarjajo takojšen povratek kralja Leopolda, v obeh zbornicah absolutno večino. Ta pa je malenkostna. Liberalci so izgubili eno tretjino svojih poslancev, komunisti polovico. Krščanski socialci so sestavili svojo vlado in proglasili, da bodo takoj izvedli razveljavljenje zakona o pregnanstvu kralja Leopolda in pripravili njegovo vrnitev. Prav tako odločni pa so tudi socialisti, ki pa so napovedali najodločnejšo borbo proti kraljevemu povratku.
Belgija še vedno ni iz notranje krize, ki traja že več mesecev.
O TRSTU SE ŠE VEDNO GOVORI
Italijanski zunanji minister grof Sforza je v italijanskem parlamentu ponovno govoril o Trstu ter pozval Ameriko, Anglijo in Francijo, naj drže svojo obljubo, da bo Trst priključen Italiji. Ta svoj opomin, ki v ostalem naslovljencem ne more biti kaj prijeten (takrat je bil Tito še v kominformu, danes va žen činitelj v računih Zapada) je Sforza napravil užiten s tem, da je dodal, da prizna, da izpolnitev obljube danes še ni mogoča.
Poleg tega je na iste velesile apeliral, naj skrbe, da ne bo v coni ,.B“ tržaške-ga ozemlja, ki jo imajo Jugoslovani,
kakih sprememb, ker da bi to nasprotovalo smislu takratne obljube.
Tekom debate v parlamentu pa so bili nekateri desničarski poslanci najbrž zelo živahni — šlo je za tržaško vprašanje — in je sam ministrski predsednik De Gasperi smatral za pametno povedati jim naslednje: ,Mlada generacija naj se zamisli v napake, ki smo jih bili mi napravili. Napačno bi bilo, če bi vlada ne povdarila, da te napake niso storili samo nekateri državniki, temveč so izvirale iz zmote miselne usmerjenosti.“
Pri teh besedah se je treba spomniti na podvige in ideologije d’Annunzija, krilatic o „Mare nostro“ (italijanskem Jadranu) ter raznih slovanskih dežel, ki so bile „Italianissime“.
V	TURČIJI IZMENJUJEJO GENE-
RALE IN URADNIKE
V	državah z napol demokracijo je. pač tako. Tudi v predvojnih balkanskih „demokracijah“ je bilo tako. Stranka, ki je prišla na oblast, je smatrala, da je najvažnejše, da vse višje uradnike in častnike, ki so pristaši poražene stranke, zamenja s svojimi zvestimi. Kakor je prej bil ves turški upravni aparat zaseden z zaupniki republikanske stranke, tako sedaj zmagovita demokratska stranka čisti državne urade vseh republikancev. Da izmenjujejo tudi generale, to skoraj gotovo ne bo imelo kakega mednarodno-strateškega ozadja. Verjetno pa bo vzrok v bojazni pred morebitnim generalskim pučem. Omeniti je še. da je nova turška vlada napovedala znižanje vojaških izdatkov.
NEKAJ NOVIC IZ VZHODNEGA BLOKA
Med vlado nemške vzhodne cone in vlado v Varšavi so, kot poročamo na drugem mestu, sklenili pogodbo, po kateri naj poteka končnoveljavna meja med Poljsko in Nemčijo po rekah Odra—Nisa. Odmev na Zapadu ni bil prijazen. Vsi trije so izjavili, da tega ne priznajo, ker nasprotuje določbam Potsdamskega sporazuma, po katerih
Novi jugoslovanski veleposlanik v Washingtonu Popovič je predložil predsedniku Trumanu svoje poverilnice in ob tej priliki izjavil, da „skuša Jugoslavija doseči mir, sodelovanje na načelu enakosti ter široke in trajne prijateljske odnošaje z vsemi narodi.“ Popovič je še poudaril, da je njegova vlada odločno pripravljena Jugoslaviji zagotoviti gospodarski razvoj in da so jugoslovanski narodi pripravljeni braniti svojo svobodo. Dejal je, da se bo Jugoslavija v svojih odnošajih z Združenimi državami ravnala po načelih listine Združenih narodov.“
Predsednik Truman je odgovoril, da „je to trden temelj, na katerega lahko obe vladi naslonita svoje odnošaje.“ Dejal je še: „Ameriška vlada je prepričana, da mora na podlagi listine ZN priti do splošnega spoštovanja neodvisnosti in enakosti vseh članov svetovne skupnosti. Pri izvrševanju svoje naloge, ki ste jo prej poudarili, boste prejeli vso podporo ameriške vlade. Američani čutijo močno prijateljsko nagnenje do jugoslovanskega naroda zaradi dragocenega dela, s katerim so številni jugoslo-
Raistave
Koroški upodabljajoči umetniki so pripravili svojo pomladansko razstavo, katero je otvoril 6. junija g. deželni glavar Wedenig.
Kakor smo že svoj čas poročali, pripravljajo v Beljaku posebno dazstavo za čas od 22. do 30. julija. Na tej razstavi bodo sodelovali Koroška, Slovenija, Trst in Gorica ter Videm. Razstava bo obsegala obrt, industrijo in poljedelstvo.
Celovška razstava pa bo letos od 10. do 20. avgusta in sicer obrt, trgovina, industrija, poljedelstvo ter tujski promet. Celovške razstave se bodo udeležila letos tudi jugoslovanska podjetja.
so Poljaki ta del vzhodne Nemčije dobili samo v začasno upravo.
V	okvir sovjetskega snubljenja Nemcev bo spadal pa ukrep, po katerem bodo sovjetske vojaške poveljnike v nemški coni nadomestili s civilnimi komisarji. Tako je sovjetskega vojaškega komandanta v Berlinu, generalnega majorja Kotikova nadomestil civilni uradnik Sergej Denjin. Na zapadu tolmačijo te ukrepe s tem, da Sovjeti najbrž pripravljajo odpoklic zasedbenih čet iz vzhodne nemške cone. To bi predstavljalo nov veter v jadra nemških komunistov.
V	Pragi je državno sodišče v znanem procesu proti bivšim Beneševim pristašem obsodilo štiri obtožence, med njimi eno žensko, na smrt. Ostali so dobili dosmrtne ječe ali pa visoke zaporne kazni.
Na JAPONSKEM KP IZVEN ZAKONA
Ameriški vojaški guverner je obvestil japonsko vlado, da je dolžna 24 imenoma navedenih japonskih komunističnih voditeljev postaviti izven zakona. Japonska vlada je izjavila, da bo naročilo izvršila tekom 24 ur. Ukaz generala Mac Arturja je japonsko politično javnost silno presenetil. KP Japonske je s tem praktično prepovedana.
„RUSI KORAKAJO V ZAPADNO NEMČIJO“
Kako močno vpliva hladna vojna na ljudi tudi v daljnji Srednji Ameriki, je dokaz kaj malo okusna šala, ki si jo je privoščila neka panamska radijska postaja. Prekinila je nenadoma svoj glasbeni program in napovedovala, da
100.000	ruskih vojakov s tanki koraka v Zapadno Nemčijo in da je predsednik Truman zapovedal najodločnejši odpor. Prebivalcev, ki so to slišali, se je polastila velika panika. Ko je predsednik republike, ki je bil v svojem letnem letovišču, za to izvedel, se je hotel z letalom vrniti v glavno mesto, medtem pa je že neka ameriška poročevalska agencija zanikala te vesti.
Šalo so si privoščili neznanci, ki so vdrli v radijski studio.
] vanski priseljenci prispevali k razvoju Združenih držav in zato ker so bili Ju-1 goslovani ameriški zavezniki med obema svetovnima vojnama.“
Veleposlanik Popovič je nato v razgovoru s časnikarji še dejal: „Narodi si ne želijo vojne in zato sem prepričan, da lahko ohranimo mir in ga tudi bomo ohranili.“
ZASEBNA TRGOVINA V JUGOSLAVIJI
Iz uradnega poročila o trgovini v letu 1949 je razvidno, da je zasebna trgovina v Jugoslaviji skoraj popolnoma prenehala. Po uradnem poročilu je odpadlo v preteklem letu od vsega prometa na državna in zadružna trgovska podjetja 99.4% in samo še 0.6% na zasebna podjetja. — V letu 1945 je bilo med zasebno in državno trgovino še razmerje: 15% državna trgovska podjetja in 85% zasebna trgovska podjetja. Že v letu 1949 pa je bilo v Jugoslaviji — vse na podlagi uradnih poročil — le še 719 zasebnih trgovskih podjetij v nasprotju z 58.000 državnimi in zadružnimi trgovskimi podjetji. Zasebna trgovska podjetja so le mala podjetja, večinoma male trgovine, ki jih imajo v mestih manjši rokodelci, da prodajajo svoje izdelke. Vprašanje pa je. kako dolgo bodo mogla obstojati tudi ta poslednja zasebna trgovska podjetja.
LORD WAWELL UMRL
Skoraj neopaženo je šla skozi časopise novica, da so v Londonu slavnostno pokopali bivšega indijskega podkralja, feldmaršala Lorda WaweUa. Pogreb je bil prav tak kot lorda Nelsona leta 1806. Vršil se je na reki Temzi. Na ladji je bila rakev s posmrtnimi ostanki, spremljali sta jo dve enoti vojne mornarice in iz zgodovinske trdnjave Tower so sprožili 19 topovskih strelov.
Sovjeti in jugoslovanske turbine
V takozvanih USIA-podjetjdh v SL Pöltenu, to je v podjetjih, ki so bili nemška imovina, je naročila jugoslovanska vlada že pred daljšim časom velike turbine za proizvodnjo električne sile na novih vodnih napravah v Sloveniji, Bosani in Dalmaciji. Tako velikih vodnih turbin do sedaj domača jugoslovanska podjetja niso izdelovala.
Pred kratkim so bile te velikanske turbine gotove in podjetje Voith v St. Pöltenu, ki je popolnoma pod sovjetsko upravo, jih je nameravalo odposlati v Jugoslavijo. Del teh turbin, oziroma posamezni del teh turbin so bili celo že odposlani. V zadnjem času pa je sovjetska zasedbena oblast odredila, da USIA-podjetje Vodth teh turbin in posameznih sestavnih delov teh turbin ne sme odposlati v Jugoslavijo, ampak so jih odposlali v Sovjetsko zvezo.
Kakor sporočajo, je jugoslovanska vlada te turbine že plačala, tako imajo sedaj dvojno škodo: Prvič niso pravočasno dobili turbin in bo zato gradnja vodnih elektrarn dovršena mnogo pozneje kakor pa je bilo v načrtu določeno in predvideno. Te turbine bo sedaj izdelalo neko avstrijsko podjetje v britanskem zasedbenem območju, kjer jih bo morala seveda jugoslovanska vlada ponovno plačati. Zato je razumljivo, da je poleg izgube časa izguba tudi materialna, to je denarna. Izgubljena, torej že plačana vsota znaša okrog 6 milij. šilingov, kar bi znašalo po današnjem mednarodnem tečaju za dinar (v Züri-chu notira dinar tako, da je mogoče dobiti za 100 dinarjev samo 0.60 švicarskih frankov) 150 milijonov dinarjev.
AVGUST NEUTZLER UMRL Dne. 10. junija je umrl v Celovcu bivši namestnik koroškega deželnega glavarja in član zveznega sveta g. Avgust Neutzler v 83. letu svoje starosti. — V koroški deželni vladi in v zveznem svetu je zastopal socialistično stranko.
AMERIČANI ZAPUŠČAJO FORMOZO
Zunanje ministrstvo Združenih držav poroča, da so Združene države svetovale svojim državljanom, da čimprej zapustijo otok Formozo z ozirom na možnost, da bi bil njihov odhod onemogočen, če bi izbruhnile sovražnosti.
Predstavnik zunanjega ministrstva White je objavil pismo, ki ga je 23. maja poslal odpravnik poslov Združenih držav Robert C. Strong ameriškim državljanom na otoku Formozi, k j ep je sedaj sedež kitajske nacionalistične vlade.
White pravi v pismu med drugim:
„Z ozirom na povečano možnost, da je. lahko posledica sovražnosti na tem področju prekinitev prometa, nujno svetujem vsem ameriškim državljanom, ki ne nameravajo ostati na otoku, brez ozira na razvoj dogodkov, da odidejo čimprej mogoče. Ni mogoče zagotoviti da bi vlada Združenih držav mogla preskrbeti prevozna sredstva v kateri koli stiski, ki bi mogla nastati.“
KROM V MACEDONIJI
Krom je razmeroma redka kovina, ki jo uporabljajo predvsem za izdelovanje zlitine železa in kroma, to je ferro-kroma. Ta zlitina je silno trpežna in trda. — Ruda, iz katere pridobivajo krom, je kromit. Ta ruda je razmeroma redka. V Evropi nakopljejo letno okrog 50 milijonov kg te rude in od tega okrog 60% v Jugoslaviji, kjer so v Macedoniji (Raduša. Roždena, Alšar, Šar planina, Klepa itd.) največji rudniki kroma v Evropi. Pred kratkim so ugotovili, da so zlasti izdatni rudniki v Raduši, kjer so tudi ugotovili, da se kakovost rude znatno zboljša v globini 219 metrov pod zemljo. Zato so začeli izboljševati priprave za pridobivanje te rude in bo tako Raduša postal najboljše urejen rudnik za pridobivanje kromove rude v Evropi.
MANEVRI NA SPODNJI DONAVI
Ruska mornarica opravlja na spodnji Donavi svoje manevre. Jugoslavija je proti tem manevrom vložila protest, češ da ovirajo prosto plovbo po Donavi kakor je to predvideno v podonavskem dogovoru iz leta 1948.
Ameriško-jugoslovanski
odnosa ji
^ Med drugimi slavnimi možmi, ki so na častnem mestu jiaše koroške zgodovine, je tudi rajni ljubljanski škof dr. Anton Bonaventura Jeglič. Žal vse trude in zasluge naših prvoboriteljev radi pozabljamo. Prav je, da si ob stoletnici rojstva spet predočimo lik tega velikega vodnika. Njegovo srce je čutilo tudi za koroške Slovence, saj je ob plebiscitu sam šel reševat v Pariz, kar se je še rešiti dalo.
Nadškof Jeglič se je rodil v preprosti kmečki hiši 29. maja 1850 v Begunjah na Gorenjskem. Svojega preprostega stanu se nikoli ni sramoval; zdravje gorenjskega kmeta in njega ponos sta mu dala knežjo visokost, vladarsko moč in odločnost. Že v ljubljanskih šolah je pokazal nenavadne zmožnosti in se že tedaj ves navdušil za svoj narod. Po napornem premišljevanju se je odločil, da postane duhovnik. Po mašniškem posvečenju je odšel nadaljevat svojo izobrazbo na Dunaj in dosegel čast doktorja bogoslovja. Izobraževal se je še dalje po nemških univerzah in v Rimu. Ko se je vrnil v Ljubljano, je bil v svoji stroki vsestransko podkovan, pa tudi razgledan po svetu; poznal je položaj katoliške Cerkve v Evropi in bil tako izvrstno usposobljen, da vzgaja duhovnike v ljubljanski škofiji. Postavili so ga za semeniškega podravnatelja in profesorja. Leta 1882. je odšel v Sarajevo, kamor je nadškof Stadler vabil mlade, goreče duhovnike, da uredi dušno pastirstvo v teh misijonskih pokrajinah. Tam ga srečujemo zdaj kot kanonika. Ta misijonska doba je bila za dozorevanje Jegličevega značaja, njegovega svetništ-va, njegove gorečnosti brez dvoma zelo pomembna, saj je preživel v takih trdih razmerah leta svoje največje mladostne moči, od 32. do 48. leta.
Leta 1898 je bil ljubljanski škof Misija imenovan za goriškega nadškofa in kardinala. Sprejel je to čast le pod pogojem, da na njegovo mesto pride tedaj že pomožni škof v Sarajevu, dr. Jeglič. Zgodilo se je tako. Njegovo škofovanje bo ostalo za ljubljansko škofijo za zmeraj nepozabno. Z misijonsko gorečnostjo in evropsko izobrazbo je v teku 32 let preobrazil obličje svoje škofije. Poleg versko vzgojnih organizacij je podpira! in gojil izobraževalne organizacije, ki naj gojijo vse, kar današnji čas zahteva od človeka, a v skladu s katoliškim življenjem. Tako je v resnici pomenila ta doba njegovega škofovanja pravi versko izobraževalni narodni preporod, ki je Slovence rešil premnogih nevarnosti, ki so jim pretile. Znal nam je razviti in ohraniti zdrave naše najgloblje korenine: nravno življenje, versko zasidranost in ljubezen do slovenstva. To so mu bile tako velike dobrine, da je zastavil zanje vse, prav vse, tudi svoje osebno dobro ime. svoje premoženje, svoje življenje. Življenje je pokazalo in kaže zme-
raj bolj, kako neogibno potreboo nam je bilo to njegovo delo za narodni obstoj.
V tej svoji delavnosti pa se je lotil tudi velikih del, ki so se zdela tisti čas kar nemogoča in neizvedljiva. Tako delo je zlasti zamisel lastne, čisto slovenske gimnazije z zavodom, kjer bodo dijaki imeli stanovanje in hrano. Drzno zamisel je kljub vsem težavam uresničil in zrasel je blizu Ljubljane zavod sv. Stanislava s prvo čisto slovensko gimnazijo. S to veliko ustanovo, ki je ni nikoli pripisoval le sebi, marveč vsemu slovenskemu ljudstvu, je položil temelje vsej slovenski srednji šoli in ji poskrbel na Dunaju priznanje. S tem svojim delom se je vredno uvrstil ob Slomška, ki je oral ledino v našem ljudskem šolstvu. Oskrbel je svojo gimnazijo z vsemi zahtevami sodobne šole, je vzgojil in izšolal duhovnike profesorje. Prevažna pa je ta šola tudi v verskem pogledu, saj je z njo hotel vzgojiti Slovencem poleg do-
Na praznik presvete Trojice smo imeli v Šmihelu mladinski dan.
Ob dveh so prispeli avtobusi, kolesarji, motorna kolesa, vozovi z mladino v Šmihel, nekateri so prišli z vlakom, dru-gi kar peš. Ob 2. je bil sprevod iz farne cerkve k sv. Katarini. Tam peta sv. maša, pridiga — obnova krstne obljube. Nato je bil tabor na prostem, na onem kraju, kjer je imel Krek narodni tabor. Okoli 800—1000 mladih fantov in deklet se je zbralo. Ko je nas v cerkvi navduševal g. dekan za lepo versko življenje, je nam pokazal g. L. Kašelj Jezusa kot prijatelja mladine, nas navduševal, da bi sledili Kristusu
Grob se za grobom vrsti, al eden med njimi še ni bilke zelene rodil...
Še je gorela lučka na grobu Joža, ko sem v nedeljo prišel na pokopališče. Lučka ljubezni njegovih svojcev, ki so ga tako težko izročih zemlji. Kot ta lučka tudi naše misli obiskujejo Krznarje-vega Joža in se kar ne morejo vdati v resnico, da ga ni več med nami. Poglejmo njegovo življenjsko pot od zibeli do groba.
Rajni se je rodil 7. aprila 1891 v Svečah pri Krznarju. Oče Rok in mati Neža, oba zavedna, verna Slovenca sta tudi svoje štiri otroke vzgajala v versko-narodnem duhu. Žal je očeta prav na svoj 13. rojstni dan naš Joža zgubil. Na velikonočno nedeljo 1904. leta je naglo-
brih duhovnikov tudi verne laične izobražence v vseh poklicih. V tem pogledu je sam neposredno mnogo delal s svojimi spisi. Vsem stanovom je za to dobo narodnega preobraževanja napisal osnove za samovzgojo.
Naj pregledujemo rajnega nadškofa Jegliča s katere koli strani, od vseh se nam vidi tako velik, tako mogočen, da nam ostaja kar nerazumljiv. Vekovita postava nadškofa Jegliča je že v življenju tako mogočno prerasla vsakdanje malenkostne spore in nasprotja, da se je ob njegovem pogrebu zgrnila okrog njegovega trupla prav zares vsa Slovenija in mu izkazala časti, kakršne narod izkazuje le svojim suverenom.
Imamo večje znanstvenike, kakor je bil nadškof Jeglič, imamo tudi večje politike, tudi večje pisatelje — ali le prav malo imamo večjih mož. Njegovo življenje se je skoraj vse použilo v ljubezni do Boga in bližnjega in naroda. To življenje je treba neprestano imeti pred očmi in se v njem ogledovati, da bomo po njem oblikovali tudi sebe.
je note, igral, zbiral denar, hodil iz kraja v kraj, vse brez misli na dobiček, iz čistega idealizma in mladostnega navdušenja. Med prvo svetovno vojno je bil tudi vojak. S seboj je jemal knjige in slovenske časopise, da je tudi v vojašnici in na fronti bral.
Krznarjeva hiša je bila vseskozi nekaka mala visoka šola za Sveče in okoheo. Tu so se vršile pevske vaje, skušnje za igre, bralni krožki in različni tečaji, kjer so vaščani širili svoje znanje. Še zdaj ta hiša varuje slovensko knjižnico in daje prostor za različne vaje. Joža je bil povsod in zmeraj duša prosvetnega udejstvovanja. Poznal ga je ves Rož, še Zilja in Podjuna pa Gorjanci in okoličani Celovca. Bil pa je tudi vedno dobre volje. Veselo družbo in pevce je nadvse ljubil. Sam ni bil zahteven; skromen in preprost ni veliko rabil zase. pač pa je veliko dajal. Bil je tudi odkrit človek, zato so ga spoštovali nasprotniki. Povedal je jasno svoje mnenje, nikogar se ni bal, pred nikomer trepetal in klečeplazil. Neustrašen je bil v tem pogledu in nepopustljiv. ko se je šlo za pravice slovenstva.
Po bogatem, trudapolnem delu med vojnama, ga je doletelo strašno trpljenje izseljenca. ,.Ne vem, če je bil še kdo tako pretepen, kot jaz,“ je večkrat potožil. Upanja na boljše čase ni izgubil. Prestal je strašni Dachau, prišel živ iz te velike morilnice, a zdravje mu je potem vidno pešalo.
Kako prisrčno je ljubil svoji mali hčerkici in ko je z rahlim nemirom in strahom odšel decembra lani v bolnišnico, je kar naprej mislil nanju. Januarja so zdravniki uvideli, da ni pomoči. Sam se je pripeljal domov z upanjem, da bo bolje. Pa je bilo vedno huje. Celih šest mesecev ni mogel ničesar požreti, umetno so ga hranili. Grozne bolečine so bile spremljevalke dolgih noči in spomladnih dni, v katerih je še vedno upal na ozdra-vljenje.
Videl je delo, zemlja ga je klicala, deklici sta stegovali ročice po ljubem ate-ju,^ a te roke, to ubogo srce si ni moglo več opomoči. Na praznik sv. Rešnjega Telesa je prenehalo biti srce tega velikega trpina.
Stara mama, brat, žena z otrokoma in sestra ter vsi vaščani in znanci žalujejo za njim. Na pokopališču ge je poslovila od njega velika množica ljudi. Častno spremstvo so tvorili tudi ognje-gasci, jsaj je bil 30 let član gasilske čete v Svečah. Na grobu se je poslovilo od njega poleg preč. g. dr. Hornböcka več govornikov, pevci sveškega moškega zbora in godba, še nadalje mu izkazujemo svojo ljubezen z molitvijo! Izrekamo naše sožalje žalujočim svojcem.
Ljubi Joža, ostal nam boš v lepem spominu! Zgled nesebičnega dela, trpljenja in dobre volje si nam dal. V tem boš živel med nami še naprej, Tvoje telo pa naj mimo počiva v domači zemlji.
Miadlmki dan v
\ spomin Jožefu Pak-n
Kralju v strjenih vrstah katoliške mladine.
Miha Švegelj in Dora Trušner sta govorila kot laika v imenu fantov in deklet za skupno delovanje v smislu katoliške akcije. Mladinski šmihelski zbor je zapel pozdravni pesmi, nato je prevzel petje mešani cerkveni zbor pod vodstvom Milieja Sadjaka. Šmihelska farna mladina je priredila lepo igro „Sveta Neža“. Igra je primerna za tak tabor, ker se lahko na prostem vprizori.
Proti vsakemu pričakovanju so vse igralke zelo dobro in z občutkom igrale. Igra se je vsem zelo dopadla.
ma umrl. Joža, najstarejši sin, je s teni letom začel delati z vso mlado močjo na gruntu. Pa zraven ni pozabil knjig. Družina je bila med dosmrtnimi udi Mohorjeve družbe in Joža je s prirojeno uka-željnostjo črpal iz knjig znanje in pouk, V trdem delu mu je rasla ljubezen do doma, ki ga je dičila do smrti.
Ko so leta 1909 meseca avgusta ustanavljali izobraževalno društvo v vasi, je bil tudi Joža med ustanovnimi člani. Kot 18 leten mladenič, načitan in zbujen je ves gorel za narodno stvar, za petje, glasbo in prosveto sploh. Sam se je učil harmonija, ustanovil je tamburaški venec in bil njegova duša. Ko so v Št. Janžu ustanovili ,-,Orla“ — telovadno organizacijo, je bil z več drugimi Svečani in Mačani navdušen telovadec. Prepisoval
Karel Mauser:
IZVIREN ROMAN IZ ZILJSKE DOÜNE
29.
„Na podstrešju se samo končuje,“ je kolcnil Foltej.
„Boljše, da je v izbi. To je,“ je čudno mehko dejal Podlipnik.
Potlej je zakoračil na dvor.
X.
Podlipnikova hiša je zadihala. Foltej je šele sedaj začutil, da je vse doslej nekaj zagrajalo življenje. Celo Podlipnik se je čudovito spremenil. Folteju se je zdelo, da se je očetov hrbet zravnal in da so se mu oči omečile. Nič več niso tako trdo počivale na Greti kakor prejšnje čase. Tudi jezik se. jim je razvezal. Včasih po cel dan z Greto niso spregovorili besede^ zdaj pri južini in pri večerji največ žobare.
Življenje pri Podlipniku se je razko-šatilo, Mojčin otrok se je moral umakniti.
V Folteja je planila neznana ihta. Delo mu je bila igrača. Garal je za tri in ko so pričeli s košnjo, je bil take volje, da so se kosci čudili.
Nenadoma je začutil v sebi slast, ki je bila lastna Podlipnikom.
Podlipnikov brst je zagnal. Folteju še na misel ni hodilo, da otrok ne bo 'fant. Kaj naj bo drugega? Pri Podlipniku je vselej prvi fant.
Podlipnikova kri bo torej še živela.
Greta se je zresnila. Folteju se ni zdela še nikoli tako zala. Čeprav ji je obraz postal rahlo pegav, so ji oči sijale docela drugače kakor včasih. Še stari Podlipnik je bil kar nekam majhen ob njej.
Gretina skrivnost je preplavila vso Podlipnikovo hišo in Foltej je čutil, da dobiva hiša nov temelj. Da se presnavlja, da zejeni kakor staro drevo, ki je bilo z močmi že. pri koncu pa so ga nove cepike spet pomladile.
Zibel z velikim rdečim srcem je čakala.
Greta je pripravljala peče in perilo. Z mirnimi, toplimi očmi je lovila Folte-jeve poglede, ki so kar naprej viseli na njej.
Ob žetvi, ko je Foltej vsak večer zbit legal v postelj, se je čutila Greta neizmerno srečna. Pozabljene so bile težke ure, misel na Mojco ni več žgala.
Tiho sta žobarila.
..Zdaj mi zavoljo Mojce ni več hudo, Foltej. Morda bo pri nas tudi fant.“
Gretina mehkoba je Folteja udarila.
„Težko mi je, da je bilo tisto vmes.
Greta. Včasih človek znori pa sam ne ve zakaj.“
„Ko bomo pri nas zibali, bo vse hudo tako daleč za nama. Saj je Mojca tudi reva."
V Greti ni nobenega sovraštva več. Še Pečnikova visokost je ugasnila v njej.
„Oče so ji takrat ponudili denarja, pa ni hotela“, je kolcnil Foltej.
Dolgo je molčala.
„Jaz bi ga tudi ne vzela,“ je rekla Greta čez čas.
Potlej nista več žobarila. Topla noč zunaj je plivkala nad hišo in v izbi je bilo vroče.
Foltej je moral odpreti okno.
Delo je grmelo na. kup, pri Podlipniku je bilo delavcev, da je Greta imela čez glavo opraviti s kuho.
Mlačev.
Foltej je goltal prah in se. smejal. Smejal se je delu, ki mu je bilo v zabavo. Čakanje ga je napravljalo nestrpnega. Da bi že vendar zavekalo v hiši in da bi se življenje začelo vrteti okoli novega bitja.
Podlipnik je bil to leto čudno zgovoren z delavci. Še nikoli tako. Včasih jih je sprejemal mrzlo kakor se gruntarju spodobi. Zdaj je žobaril z njimi kakor da jim je enak, kakor da je tudi njega najel Foltej in ga plačuje od dneva.
Če je Greta prišla na skedenj, je bil Foltej v enem skoku pri njej.
„Kaj bi rada?“
„Nič, gledat sem vas prišla. Tako ste pridni.“
Foltej se smeje.
„Tu ni zate. Nazaj v hišo pojdi. Vidiš, da se kadi kakor v peklu.
Počasi z nasmehom se je obrnila. Še stari Podlipnik se je ustavil pri delu in strmel za njo.
Potlej sta se s Foltejem spogledala.
Foltej zna brati očetov pogled. Nič več ni tak kakor včasih, ko je bil v 'njem samo en ukaz: Tako boš delal, kakor bom jaz hotel. Jaz sem Podlipnik.
Nobenega ukaza ni več v očetovih očeh. Trdota v sivini se je raztopila. Zda j je. v pogledu samo še prikrito veselje. ki ga stari Podlipnik noče na glas pokazati.
Kaj sem ti rekel? Zdaj vidiš, da sem prav imel. Greti je Pečnikova, Kočarje-va je iz bajte. Si še hud?
Foltej bere očetove oči in se smeje.
Nisem hud. Cerk sem bil, ko sem mislil, da bi lahko odšel s Podlipnikove zemlje kakor berač.
Potlej oba goltata prah, ki se trga iz slame.
*
Zjeseni se je Greta čudno posušila Folteja je zaskrbelo. Stari Podlipnik je dolgo molčal, potlej je krehnil pred Fol-tejem, ko sta bila sama.
Gostovanje ljubljanskega narodnega gledališča;
Blesteč dokaz visoke slovenske kulture
Minil je že dober teden, odkar je ljubljanska opera, sprejeta z velikim navdušenjem, gostovala v Celovcu, pa je ta dogodek še vedno predmet razgovorov doma, v kavami in na ulici. Marsikateri, ki je zamudil to priliko ali ni dobil več vstopnice, obžaluje svoj izostanek. In oni drugi — najsi bodo iz vrst umetnikov ali pa stalni obiskovalci gledališča — soglasno priznavajo, da že dolga leta niso imeli prilike videti in slišati dveh umetniško tako odličnih uprizoritev. Nadvse številni ugledni gostje, med njimi deželni glavar g. Ferdinand Wede-nig, so bili vidno zadovoljni in prijetno presenečeni. Koroškim Slovencem pa nam je v zadoščenje, da so naši sonarodnjaki onkraj meje pokazali tako zavidljivo stopnjo plesne in pevske kulture.
ERO Z ONEGA SVETA
Drugega dne, v ponedeljek, je bila na sporedu komična opera „Ero z onega sveta“ in gledališče je bilo do zadnjega kotička zasedeno ter mnogi niso dobili več vstopnic. Razpoloženje je bilo še bolj svečano kot prejšnjega dne, ker se je tekom dneva kot blisk raznesla po mestu vest o velikanskem uspehu baletnega večera. Čeprav nista nastopili dve odlični ljubljanski pevki, ki bi jih bili tako želeli slišati — Valerija Heybalova in Elza Karlovčeva, je predstava prav tako izvrstno uspela. Nadomestili sta ju mlada Bukovčeva, ki ima izredno lep, čist in mehak sopran, ter Kogejeva, Iti je zlasti igralsko odlično podala lik hudobne mačehe Dome. Jože Gostič je s svojim prekrasnim tenorjem v vlogi Era bil seveda osrednja pevska in igralska osebnost. Blesk in prodornost njegovega glasu težko najdeta primere. Tudi basist Lupša v vlogi očeta Marka, zlasti pa baritonist Janko, ki je pel in igral mlinarja, sta s svojima kreacijama postavila dve izredno posrečeni, igralsko in mimično dovršeni in izvirni kmečki figuri.
Gotovčeva opera „Ero z onega sveta“ je umetnina, izraz pristne hrvatske, vedre ljudske duševnosti in življenja. Isto, kar je za Čehe Smetanova „Prodana nevesta“, je za Jugoslovane Gotovčev ,,Ero“. Hrvatje imajo najstarejšo operno tradicijo, saj so prvo hrvatsko opero „Ljubezen in zloba“ skladatelja Lisin-skega uprizorili v Zagrebu že pred več kot 100 leti. Slovenska operna dela so nastala v zadnjih 50 letih, nimamo pa še tako pristne ljudske opere kot je prav Gotovčev „Ero“. Ker pa so si ljudske duše slovanskih narodov slične v bistvenih potezah, so tudi kmečki značaji v tej operi taki, da bi bili lahko tudi med nami. Prav tako ima tudi glasba vse one lirične in ritmične značilnosti, ki so skupne in tipične, za slovansko občutje. Tako je tudi razumljivo, da doživlja ta opera v Ljubljani stalno uspehe in je vedno na sporedu in slovenski umetniki so z njo dosegli eno svojih najlepših uprizoritev.
Za oživitev spomina navedemo kratko vsebino.
Prvo dejanje se vrši na dvorišču Markove kmetije. Dekleta, med njimi lepa Markova hčerka Gjula, ličkajo koruzo. Govore o fantih ter v šali rečejo Gjuli, da je preveč izbirčna ter menda čaka na fanta, ki bo padel z neba. Tedaj pa res skoči iz sena mlad, nagajiv mladenič. Pripoveduje jim, da je prišel z neba, ker mu je dolgčas po dekletih. Gjuli izroči pozdrave njene rajne matere. Potem ji še pove, da je on tisti, ki ji je poslal v dar svileno ruto ter zlato zaponko. Ko ju zaloti Gjulin oče Marko, razcapanega Era napodi. Medtem pa je Markova druga žena Doma izvedela, da je Ero „prišel z onega sveta“. Poišče ga, ker je radovedna, kaj počne v nebesih njen prvi mož. Ero ji natveze o njegovi veliki žalosti ter da revež nima denarja. Domi se zasmili ter izroči Eru mošnjo cekinov za njenega rajnega moža. Potem se vrne Marko in izve za sleparijo. Skliče hlapce in odjezdijo, da bi vlovili Era.
Drugo dejanje se godi v mlinu. Mlinar Sima sprejema od kmetic pšenico v mletje. Ošabna Doma hoče biti prva na vrsti, toda mlinar Sima ne dovoli. Skre-
gata se in Doma se užaljena odstrani. Ko kmetice opravijo, skoči Ero nenadoma skozi okno v mlin. Sima se prestraši, ker misli, da ga je poslal Domin mož Marko, da bi se maščeval. Ero tudi res zagleda v daljavi bližajočega se Marka, ki pa je seveda zasledoval njega. Zvit, kakor je bil, predlaga prestrašenemu Simi, naj zamenjata obleki. Ero se brž obleče v mlinarja, Sima pa zbeži v hrib Ko pride Marko, Era ne spozna ter misli, da je mlinar. Vprašal ga je, če je videl takega in takega človeka. Ero je potrdil in dejal, da je dotični pobegnil v hrib. Medtem ko Marko hiti za njim, pride Gjula. Ero ji pove, da je samo za to izvabil zlatnike od mačehe, da bi lažje omehčal očeta, da bi mu Gjulo dal za ženo. To deklico omehča. Svetuje Eru, naj brž pobegne, dokler se oče ne vrne. Ero pa brez nje noče. Končno se tudi Gjula vsede na konja, v mlinu pa sta pastirčku pustila naročilo za Marka: Ero ga pozdravlja in se z njegovo hčerko vrača v nebesa.
Tretje dejanje se vrši na sejmu. Sirna posreduje pri Marku glede Era in Gjule. Pove mu, da ima Marko lepo posestvo ter mu svetuje, naj mu da Gjulo v zakon. Potem pa prideta Gjula in Ero na okrašenem konju. Ero vrne Marku zlatnike in ta dovoli v zakon. Mična in zabavna zgodba se konča s ljudskim plesom — kolom.
Če se še enkrat povrnemo na celotno uprizoritev, ki je na splošno ni mogoče prehvaliti, bi omenili predvsem še nekatere njene izredne prednosti. Prvo je pristnost in nepotvorjenost vseh nasto-
laskavih ocen. V naslednjem prinašamo nekaj izvlečkov iz ocen celovških, graških in dunajshkih listov.
Celovška „Die Neue Zeit“ piše o baletnem večeru:
„Spojitev znanja in talenta vsakega, posameznika v zaključeno celoto, fin in nežen odnos med barvo in kretnjo, predvsem pa živahni medsebojni nastopi plesnih skupin ter množični plesni prizori — to so bile ustvaritve, ki zaslužijo neomejeno občudovanje. Kot na dlani je, da je to mogoče doseči samo s plesno skupino, ki poseduje visoko tehnično znanje. In tako znanje pa imajo v občudovanja vredni meri ne samo solo-plesalci temveč tudi posamezne plesne skupine... Prav za prav bi bilo treba navesti imena prav vseh. ker vsi zaslužijo brezmejno hvalo... Vsem, ki so prisostvovali, bo ostalo nepozabno doživetje.“
O operni uprizoritvi pravi isti list med drugim naslednje:
• „Ero je svoje burke igral pred navdušenim občinstvom. Iz navdušenega odobravanja pa je zvenela ne samo hvaležnost za umetniški užitek, temveč tudi želja do skorajšnjega svidenja.“
Celovška „Volkszeitung“ je napisala o baletnem večeru tudi tole:
„Uprizoritve, ki jo je izvedel balet slovenskega narodnega gledališča, ni mogoče prehvaliti. Povejmo naravnost: tudi dunajska državna opera ne bi mogla napraviti bolje. Za Celovec je bilo to umetniško doživetje. Težko je izmed so-lo-plesalcev katerega še posebej imenovati. Mladi in lepi so vsi. Njihova mimi-

Ob žeivi
Na njivi pšenica zori, zlato se čez polje razliva, nad njim pa škrjanček žgoli.
Čez hribe se zarja smehlja. Spoštljivo sc kmetič odkriva najlepši cvetlici polja.
Pozdravlja jo cvetje livad, čez trate pa poti hitijo po zemlje bogastvo in sad.
Razlega se pesem žanjic in srpi se v soncu blestijo pšenici, kraljici cvetlic.
Nebo blagoslavlja njen klas, stvarjenja prečudežno delo, oltarjem za hostijo belo. — Pšenica, ti polja si kras!
Limbarski

pajočih, kakor tudi orkestra. Od najmanjšega in na videz najnepomembnejšega rekvizita na odru, preko vsake kretnje do najmanjšega in najkrajšega glasbenega tona je bilo vse povezano v čudovito skladno enoto. Nikjer pa ni bilo čutiti, da je kaj narejenega, kaj izumetničenega, kar bi hlastalo za učinkom. Ničesar tistega „teaterskega“, vse je bilo tako, kot bi ne imeli odra pred seboj, temveč pristno, polno življenje. In v tem je največja odlika ljubljanskega gledališča, pokazalo je vzor sodobnega, novega in popolnejšega odrskega ustvarjanja. To je prvenstvena odlika, ki jo v tej ali oni obliki soglasno ugotavljajo tudi vsi avstrijski nemški časopisi. Zdrav zanos in trud vsakega posameznika, odlično obvladanje zahtevane umetniške naloge, naj bo ta plesna, pevska, igralska ali glasbena, plemenita podrejenost vsakega sodelujočega za dosego celotnega uspeha, toda ne na račun lastne individualnosti — ter visoka umetniška usposobljenost vsakega sodelujočega so privedle do tega velikega uspeha. Vendar je tukaj nekaj osebnosti, ki smo jih sicer malo videli, katerih genijalni umetniški čut pa je vso to barvno, pisano kot mozaik, igrajočo, plešočo in pojočo množico dvignil na tako visoko umetniško raven. Te so: dolgoletni prvi režiser ljubljanskega gledališča Ciril Debevec, ki je režiral „Era z onega sveta“, plesalca mednarodnega slovesa Pia inPinoMlakar, ki sta pripravila balet „Ohridska legenda“ ter oba dirigenta dr. Danilo Š v a r a in Mirko Polič.
OCENE AVSTRIJSKIH ČASOPISOV
Že dolgo ne pomnimo, da bi kaka inozemska opera ali balet bila deležna tako
ka in kretnje so izrazite in govoreče, vsi obvladajo poleg klasičnega tudi narodni in moderni plesni izraz. Podali so plesno umetnost, ki je mogla žeti le občudova-vanje. Škoda le, da so samo en večer gostovali.“
O uprizoritvi ,.Era z onega sveta" piše isti list:
„Za popolno spojitev odra in orkestra je potrebna odgovarjajoča režija, ki pozna delo prav tako kot dirigent (kar je pri nas redek slučaj). Pri Ljubljančanih smo doživeli do skrajne potankosti dovršeno operno režijo. Vse se je med seboj prelivalo, vse je bilo tako samo ob sebi umevno, naravno, da dogajanje ni bilo več oder, temveč pravo življenje. Na kratko: mojstrsko delo režiserja C. Debevca. Od 80 članov močnega ljubljanskega orkestra jih je samo 45 moglo dobiti prostora v našem zoženem prostoru za orkester. Zvenel pa je kljub temu polno. Želeti je, da bi tema dvema gostovanjema sledila še druga ter da bi morda kmalu slišali simfonijski koncert njihovega orkestra.“
Graški „Steirerblatt“ piše o gostovanju slovenske opere in baleta v Grazu med drugim tole:
„Dve razprodani predstavi, svečano razpoloženo in živahno razgibano občinstvo, ploskanje pri odprti sceni ter vzkliki navdušenja — bilo je kot v nekdanjih boljših časih, ko so ljudje še imeli ljubezen in denar za gledališče in so „železne zavese“ imeli gamo na odrih. In zdaj smo Avstrijci, na naše veselje prav Gradčani, ki nam jugovzhodni za stori kolikor toliko leže na želodcu — odprli umetnikom iz Jugoslavije ne samo vrata opere temveč tudi srca ter smo Slovencem, temu najbolj kočljive-
mu sosedu, pripravili sprejem, ki bi si ga ljubeznivejšega ne mogli misliti...
Ritem in kri imajo v udih (in še presneto kakšno!), smeh na ustnicah in kakšno solzico v očeh, zlato v grlih in pravo komedijantsko igralsko naturo v telesu — to so stvari, katerih se tudi pri nas radi nagledamo.
Ljubljansko narodno gledališče je s svojima dvema življenjskima, ljudskima in neizumetničenima predstavama zapustilo najodličnejši vtis...
Za sedaj: graški ljubitelji opere resnično upajo, da prvo jugoslovansko gostovanje ne bo zadnje.“
Graška „Neue Zeit“ poroča o prireditvi pod naslovom:
„Jugoslovanska plesna umetnost“, v članku samem pa pravi naslednje:
„Kdor vzame v roke Tencherta „Richard Strauss Buch“, bo našel na prvi strani življenjepis slovitega plesnega para Pia in Pino Mlakar. — München 1941. — Od takrat je precej časa prešlo. Zakonca Mlakar plešeta bolj malo, postala pa sta visoki pojem zase za prvovrstno plesno umetnost in inscenacijo. In nobeden drugi kot Pia in Pino
lakar sta tista, ki danes vodita ljubljanski balet. Če smem izreči svoje osebno mnenje, potem moram reči, da je velik uspeh prvega večera, drugi večer (balet) še prekosil. To morda izvira iz tega, ker imamo v Avstriji sami prav dobro operno gledališče (seveda s pomočjo mnogih glasov iz sončnega juga), toda umetnosti Tsrpsychore (grške boginje gledališke umetnosti), kakršno goje v Jugoslaviji, mi ne moremo prav nič enakega postaviti. Z Jugoslovanom se je mogoče sporazumeti, ne da bi bilo treba razumeti njegov jezik. Moč njegovega izražanja je namreč tako velika in prirodna, da ga razumemo, ne da bi poznali le besedico njegovega jezika. To je tisto: kretnja, ples in ritem leže Jugoslovanom v krvi in sami po sebi kličejo po umetniškem izrazu. Nič drugega kot prodor elementarne moči.
Kot končno oceno uspeha, katerega so slovenski umetniki kot gostje „Av-strijsko-jugoslovenske lige“ z opero „Ero z onega sveta“ ter baletnim večerom dosegli, morem samo že včeraj izrečeno ponoviti: Pravi in resnični teater.“
Tudi dunajski časopisi so polni hvale o gostovanjih ljubljanskega narodnega gledališča v Grazu in Celovcu. Tako piše dunajski dnevnik „Die Presse“ o graških predstavah med ostalim:
„Obe, z vehkanskim navdušenjem sprejeti gostovanji, spadata v okvir ko-roško-slovenskih pobud za medsebojne izmenjave, v katerih okviru bodo dunajski simfonikarji priredili v juliju koncerte v Ljubljani, Zagrebu in Beogradu. Büo je to prvo gostovanje velikega jugoslovanskega ensembla v Avstriji, ki naj odpre praktično izmenjavo kulturnih dobrin ih miroljubnega sosedstva.“
Žal nam primanjkuje prostora, da bi objavili vse v teh in še drugih časopisih nadvse laskave ocene o gostovanju ljubljanskega narodnega gledališča, središčne matice žive umetnosti slovenskega naroda, ki so ga še pred nekaj leti v imenu nekega domnevnega tisočletnega Reicha in nekega „nadčloveka“ hoteli raznaroditi in izseliti nekam tja izven Evrope. Ta narod pa je, čeprav m: jhen n reven, velik in bogat po tem, kar zna. In to, kar zna, je dobil iz Evrope in vrača z obrestmi Evropi. Radi teh svojih nadarjenosti ni bil, ni in ne more biti nikdar šovinist. Kakor ne more biti tisti šovinist, ki se bori za svojo skledo leče, pa je pri vsej svoji skromni lepoti zmožen, da navduši s svojo nadarjenostjo ^ celo svojega številnejšega in močnejšega soseda. In ta narod za svoje velike sosede na severu m zapadu ni in ne more biti „kočljiv“, kakor se je izrazil sicer dobrohotno neki graški časopis. „Kočljive“ nas je napravil tako koroške kot drage Slovence nacizem, mi pa si želimo samo, da nas puste na naši zemlji se i’azvijati in da nam končno priznajo, da smo, čeprav majhen, toda nepogrešljiv člen v družini evropskih narodov.
CELOVEC
Slovenska služba božja bo v Celovcu v nedeljo dne 18. junija od }69. uri, v starem bogoslovju (Priesterhausgasse).
GREBINJ
V sredo 7. junija smo pokopali kmeta p. d. Hartl s Humca (Kaunz.) Bil je dolgo in hudo bolan na vodenici, vojni invalid. Pri tem pogrebu je prvič služila lani blagoslovljena zastava vojnih žrtev. Spremljali so ga tovariši z godbo k cerkvi, kjer je bila pogrebna sv. maša na pokopališču. Naj počiva v miru!
RINKOLE
Na binkoštni ponedeljek smo imeli v Rinkolah posebno slovesnost. V rednih in mirnih časih se take slovesnosti obhajajo samo vsakih dvesto do tristo let. Saj tako stari so bili naši stari zvonovi. Sedaj po vojni pa smo primorani, da jih obhajamo večkrat. Kajžrova družina je darovala naši podružnici lep bronast zvon. Težak je 312 kg. glas ima h, premera 81 cm, dolžino odmeva 65 sekund. Podoba Marija Snežna z Jezusom. Napis: „Darovala me je Kajžrova družina Mariji Snežni v zahvalo za srečno vrnitev iz druge svetovne vojne sina Janeza Kaiser. V svetem letu 1950. Botra Janez in Brigita Kaiser“. K tej slovesnosti so prišli ljudje od blizu in daleč. Škof so poverili milostljivega prošta iz Tinj gospoda Antona Benetek, da so nam blagoslovili ter mazilili novi zvon.
V lepi pridigi so pokazali nalogu, katero vrši zvon med nami in kako smo mi dolžni poslušati glas zvona. Posebno so poudarih, da naj smo vsi hvaležni zato, da smo dobili novi zvon, ker ta zvon je sedaj nas vseh, kakor je cerkev za vse. Ob devetih je imel peto sveto mašo g. Zaletel, ki vedno rad pride v našo sredo,* posebno ob takih priložnostih, da nam ohrani slovesnosti v spominu. Asistirano slovesno sv. mašo so imeli g. dekan Turner iz Pliberka ob asistenci g. prošta, župnika Piceja in g. Zaletela. S svojim obiskom so nas razveselili tudi g. župnik Brumnik iz Šmar-jete, ki so imeli popoldne pete litanije Matere božje. Pri blagoslavljanju zvona je pel šmihelski cerkveni zbor z znano spretnostjo in dovršenostjo vsem že po radiju znane pesmi o zvonovih. Fantje pa so poskrbeli, da je šel glas o naši slovesnosti daleč preko Drave in tja v pule, da jim je oznanjalo, v Rinkolah imamo pa nov zvon. Vabljene goste je sprejela Kajžrova hiša pod svojo streho in jim postregla v svoji znani gostoljubnosti. Mi vsi smo Kajžrovi družini hvaležni za ta lep dar. In želimo, da bi ljubi Bog njih radodarnost in izpolnitev obljube poplačal stoterno. Rinkole, na delo, dva bronasta zvona imate v zvoniku, še tretji bi rad prišel, da bo zvenenje popolno. Potem boste imeli najlepše zvonenje daleč na okrog in šmihelski pleh nič ne bo proti vam. Torej na delo.
Ignacij Sadjak, p. d. Lesjakov in Marija Petjak, p. d. Perdušova sta obhajala poroko na binkoštno nedeljo. Rinkol-ški cerkveni zbor je pri poroki prepeval poročne pesmi in želel v imenu vseh prav obilo sreče in blagoslova. Nevestin dom je sprejel svate pod svojo streho ter so imeli tam veselo ,,ohcet“! Prav obilo sreče in blagoslova mlademu paru.
BISTRICA PRI PLIBERKU
V torej 6. junija se je zgodila na Bistrici velika nesreča. Franc Turk, p. d. Stern v Podkraju, ki je pred kratkim prevzel v gospodarstvo Feratovo hišo na Bistrici, se je smrtno ponesrečil. Vesel in dobre volje, kakor vedno, je šel zjutraj na njivo, kjer je imel pokošeno lucerno. Nakladal je voz, ko je hotel voz povezati z žrdjo,^ se je žrd prelomila, vrgla gospodarja čez voz in na licu mesta je bil mrtev. Govoril je: „Tako moramo trpeti, Stanko in na zadnje bomo vsi skupaj umrli.“ Komaj je izrekel te besede, je padel na tla, si razbil lobanjo, kri je bruhnila iz ust in ušes. Velika žalost
in bridkost je zadela navzočo ženo. „Tako moramo trpeti, na zadnje bomo pa vsi skupaj morali umreti.“ Res, veliko je trpel rajni Stern. Bil nadvse priden in delaven gospodar. Delal od ranega jutra do poznega večera. Skrbel za svojo hišo. Bil dober in pravičen. Komaj je prišel domov iz pregnanstva s svojo družino in si uredil svoje gospodarstvo zopet po svoji razsodnosti in navadi. Koliko je tam tudi prestal telesnega trpljenja in pomanjkanja. Veliko več pa duševnega trpljenja in potrtosti. Prestal vojno in toliko napadov zrakoplovov. Na domači njivi pri domačem delu pa ga je čakala smrt in napravila tako hitro njegovemu delu konec. Ta slučaj nam zopet pravi, da nismo sami gospodarji čez naše življenje, ampak je višji Gospod. Na praznik Rešnjega Telesa smo ga spremljali v velikanskem številu k zadnjemu počitku k družinskemu grobu v Libuče.
Pogreb tega moža je bil veličasten. Dolga vrsta mož-gospodarjev ga je spremljala že od doma, čim bliže pa smo se pomikali k pokopališču, tem večja je bila ta vrsta, dokler se ni na pokopališču zbrala nepregledna množica, žalni sprevod je vodil od domače hiše g. župnik Picej ob asistenci g. kaplana Lojza Kulmež. Pri pokopališču je sprejel žalni sprevod g. dekan Eduard Thurner, ki je tudi opravil pogrebno opravilo. Veličasten moški zbor nad 30 pevcev je zapel rajnemu očetu pod vodstvom Mihe Sadjak v slovo: „Nad zvezdami“, „Blagor mu, ki se spočije“, „Vigred se povrne“. Ob odprtem grobu se je poslovil od rajnega g. Jožef Picej, ki je pokazal rajnega kot trpina-kmeta, trpina-rojaka, ki je trpel v pregnanstvu in bil izseljen, trpina-katoličana, ki je gledal in zrl v boljšo bodočnost preko groba. G. kaplan Kulmež je spregovoril tolažilne besede vdovi-materi in šestim malim otrokom. Nad vse številna udeležba pri pogrebu je pokazala, kako dobrega očeta, moža, soseda, gospodarja in kmeta, občana in farana smo položili k zadnjemu počitku. Bog mu daj večni mir!
V Libučah počivajo njegov oče, ki so prišli s Kranjskega sem na Ko-| roško, kupili Sternovo hišo. tam pri očetu naj se odpočije od svojega truda in dela. Kmetu trpinu, ki je obdelaval svojo grudo, naj bo zemlja slovenska lahka. Zedinil se je s svojim bratom županom iz Črne, ki je bil od Hitlerja obsojen na smrt in brat France radi svojega brata župana v pregnanstvo.
Sternovi družini pa naše sočutje in sožalje.
DOLINČIČE
Velika žalost je zadela Kreplnovo družino, ki je izgubila svojega ljubega Poldeja. Komaj štiri mesece star, se je preselil majhen otrok iz te solzne doline v blaženo večnost. Angelček je, ki bo z veseljem gledal dol z nebes na starše in jim bo pripravljal pot v nebesa. — Kreplnovi družini pa naše sožalje!
GENOVECE
30. majnika smo imeli v Šmihelu slovesno poroko. Poročil se je Karel Fera p. d. pa Ambružov Korej. Korej je dober fant, bil tudi dober igralec, večkrat se je pokazal na našem odru. Bil je tudi pri Kralju Matjažu že v Peci. Spal je tisočletno spanje^ z Matjažem. Pa še je prebudil po tisoč letih in se vrnil na svoj dom. Pa najbrž takrat, ko se je vračal iz Matjaževega hrama, je bil utrujen in se je malo odpočil pri Stoparju, takrat se je tudi zagledal v črne lase Lenčke. Alenčica ga ni zmotila, pač pa Lenčka. Marsikaj je Korej pretrpel, najhuje pa je bilo, ko je moral zadnjo noč pred poroko biti operiran in drugi dan pa k poroki. Iz vojne je prinesel ,,špliter“ v nogi. Začel se je gnojiti in je povzročeval strašne bolečine, spretni operaciji g. dr. Fritzerja se je posrečilo, da ni imelo daljših posledic. Korej pa je bil na dan poroke vesel in zadovoljen, da je mogel
peljati dobro Lenčko na Ambružov dom. Pri Ambružu smo obhajali veselo svatbo. Tudi brez muzike, smo se dobro razumeli in dosti nasmejali. Tudi ,.šter-cov“ ni manjkalo, ki so pri belem dnevu ukradli nevesto. Pa jim je slabo šlo, ker nevesta ni bila več taka kot .je bila šla od oltarja, imela je eno staro „rinki-co“ iz desetih grošev. Morda si pa tatovi zapomnijo, da se bodo poboljšali. Vsi sosedje so bili kakor po stari šegi na svatbi in se je polagal temelj za dobro soseščino. Ta „šruka“ je bila gospa Mori, priče gospod Peter Mori in Franc Blažej, p. d. Krotnik.
Župnik so dali novoporočencem lepe nauke pri poroki in pri mizi. Fera je železo, naj bi bil ta rod tako jeklen in železen kot je bil prejšnji. In ostala Am-bruževa hiša to, kar je, dobra, verna, katoliška in slovenska hiša. Naj velja tudi za naprej: jaz in moja hiša bova služila Gospodu. Novemu paru pa obilo sreče!
ŠMIHEL PRI PLIBERKU
Meseca januarja smo imeli en pogreb, februarja nobenega, marca enega. Od kar pa so zvonovi v stolpu, pa imamo že osem smrtnih slučajev. Izgleda kakor bi vsi čakali s smrtjo, da so prišli novi zvonovi, da jih spremljajo k zadnjemu počitku.
Čebulovo hišo je Bog prav hudo obiskal. Janez Čebul, p. d. Čebul v Šmihelu je že dolgo časa bolehal. Iskal je pomoči pri domačih zdravnikih, šel je iskat pomoči v Celovec v bolnico k elizabetin-kam, a tudi tam ni našel pomoči in zdravja. Po kratkeh treh dneh je zapustil to solzno dolino in šel v boljšo večnost. 27. majnika smo ga v prav obilnem številu spremljali k zadnjemu počitku. Cerkveni zbor ga je spremljal od hiše žalosti v cerkev, tam pel pri božji službi in na grobu. Domači župnik se je poslovil od svojega zvestega farana. Bog mu daj večni mir in pokoj. Čebulo-vim pa naše najiskrenejše sožalje in sočutje. Rabili bi očeta in gospodarja, ko ?je hčerka še mladoletna, edini sin pa hodi v šolo. Tako je tudi tej hiši Bog prezgodaj vzel očeta in gospodarja in se bo to prav bridko občutilo.
GLOBASNICA
Maj je šel mimo nas kot bi pihnil. Črez dan smo bili na polju, kjer smo imeli polne roke dela, ob večerih pa smo pridno prihajali k šmarnicam, ki so kar hitro minile. Sedaj pa pritiska taka vročina in suša, da bo treba res k Svetemu Šimonu, da nam izprosi potrebnega dežja.
Ob nedeljah v maju smo imeli priliko za pošteno in ceneno razvedrilo. Prvo nedeljo smo imeli na našem odru lepo in poučno igro „Stari in mladi“. Igralci so kar dobro rešili svoje vloge. Vsem je ugajalo, starim in mladim, zlasti pa starim. ki jih dandanes mladina nič več ne posluša in gre svojo pot.
Naslednjo.nedeljo so pri nas gostovali iz štebna in prav lepo zaigrali za materinski dan igro „Dve materi“, kot je bilo v „Tedniku“ pisano. Skoro vsi pa smo lahko prišli na svoj račun pri verskem filmu o Bernardki. Kar dvakrat so ga vrteli pa bi ga kar še gledali. Zlasti zvečer je bilo prijetno, ko smo gledali film na prostem. Take. filme pozdravljamo in si jih želimo, dajo človeku vsaj trezno in lepo misel.
Na binkoštni ponedeljek pa potem, ko smo se vrnili od Svete Heme, kjer je bilo kar lepo in prijetno, so nas presenetile naše igralske zvezde iz pretekle dobe. Nastopile so naše matere in prav lepo zaigrale nič kaj lahko igro „Sveta Hema“. Čisti dobiček je bil namenjen za kritje novih dalmatik in plašča, ki so ga naročile. To je en primer, kjer se jasno vidi, koliko človek prav za prav premore in še lahko naredi, kjub delu, ki ga ima vsak dan — posebno pa matere. To je krepak nauk vsem mladim, ki se mogoče izgovarjajo z delom ali s čim drugim, da ne morejo to ali ono stvar napraviti, tu ali tam pomagati, ko gre za skupno dobro z enostavnim izgovo rom: „Nimam časa“. In tako je marši katero delo ovirano ali se pa sploh ne naredi vsem v škodo, zlasti pa tem mladim nedelavnežem.
22. V. sta stopila v zakonski stan Mekjakov Adolf in Jožepova Micka iz Male vasi. Lepo je bilo vreme in pa tudi na svatovanju je bilo veselo in lepo, naj
bi bilo tudi novo življenje brez temnih oblakov skrbi in težav.
Zadnji dan majnika pa so dotrpeli Kukmanov oče v Mali vasi. Sam Bog ve, koliko so ta verni in dobri mož pretrpeli v svoji dolgi in mučni bolezni. Ob takih prilikah se vidi kako ubog in reven je človek. Velika udeležba pri pogrebu je priča, kako so bili pokojni oče povsod znani in priljubljeni. Ob njihovem grobu bi lahko po pravici rekli: „Umrl je mož, krščanski mož, verni mož, značajni mož. Kje tak je še med nami?“ Lahko bi se dandanes tako vprašali, ko čutimo pomanjkanje takih mož, ki bi branili svojo vero in narodnost tako, kot so jo pokojni oče. V 79. letu so nas zapustili, dolga je ta doba, pa se nam le stoži po njih ob misli, da jih ni več. Nad 30 let so bili dober in skrben cerkveni ključar. Naj jim bo Bog dober plačnik. Vsem domačim izražamo svoje iskreno sožalje.
DRAVSKI DVOR PRI TINJAH
Pod Rosenbergovim gradom Humberg proti Rakolam se razprostira naše blato. 25 ha tega blata pripada Rosenber-gu in nad 25 ha pa drugim kmetom. Marshallov plan je zajel tudi to blato, to se pravi, da so pričeli blato sušiti. Osnovala se je zadruga, kateri načeljuje Mlinar v Dravskem dvoru, Janez Urak. Kmetje smo se pred dvema letoma več ali manj prostovoljno pridružili temu osuševalnemu načrtu, ker so bili tedaj še izgledi, da bomo mogli z izkupičkom svojih pridelkov tudi plačati vsak svoj del stroškov. Računali smo tudi, da bomo del stroškov krili z vožnjo. Ta račun pa je po zaslugi traktorjev splaval po vodi. Medtem ko stroški osuševanja rastejo in dosegajo že višino cene zemlje same. so padle cene naših pridelkov izredno. Danes pa nas kmete že ne skrbi le več padec cen, marveč se poraja nova skrb, kako se bomo znebili svojih pridelkov. Dogaja se že, da mlekarna v Celovcu na zahtevo po dostavitvi mlečnih posod odgovori, naj ohranijo kmetje mleko sami. Dogaja se, da imajo kmetje pripravljene pitane prašiče in se jih ne morejo znebiti.
Na eni strani tir ja država od leta do leta višje davke in socialne dajatve rastejo, na drugi strani je obstoj kmeta, ki naj bi bil steber gospodarstva v državi, resno ogrožen.
SKOČIDOL
Krsti in smrti si držijo za prvih pet mesecev v naši fari „vago“.
V	fari smo imeli tudi čas duhovne obnove. Ob tej priliki nam je naš misijonar prošt Trabesinger v duhovitih nagovorih obrazložil temelje in sodobnost krščanstva.
Koncem aprila pa smo imeli pri nas sv. birmo, katero je sporedno s farno vizitacijo opravil prevz. g. knezoškof. 22 birmancev je sprejelo sv. zakrament. Prevzvišeni je obiskal tudi Podravlje in Udmat.
Tudi kramarjev je bilo pri tej priliki na pretek.
Priliko birme smo porabili tudi za obnovo farne cerkve in župnišča, ta dela je opravil slikar Florijančič iz Lipe. Odstranili smo tudi zadnje posledice, ki so jih prizadejale bombe leta 1945.
Na Vnebohod po smo po stari navadi imeli procesijo v Lipo, kjer se je zbralo veliko število vernikov iz sosednih fara.
Letina v naši okolici za enkrat izredno dobro kaže.
Po vseh vaseh naše okolice nadaljujemo z zidavo hiš, katere smo pričeli staviti deloma že lani. Mali človek si postavlja svoj domek.
V	Podravljah pa že pet mesecev obra-
’]'e novo ustanovljena električna pe-
ščarna. Do 20 vagonov peska spravijo z avtom na železniško postajo.
ŠT. JAKOB V ROŽU
V	soboto, dne 17. junija bodo ob petih popoldne otvorili razstavo na glavni šoli v Št. Jakobu v Rožu. Pri otvoritvi bo sodeloval pevski zbor učencev in orkester glavne šole. Vsi prisrčno vabljeni.
Razstava je otvorjena tudi 18. junija od 8—12 in od 14—18.
17. junija od 14.15—15.15 bo celovški radio oddajal po knjigi gospe dir. glavne šole v Št. Jakobu „Eno uro avstrijskega ljudskega humorja“.
(Nadaljevanje na 6. strani)
Mwompir v nevarnosti
Če danes vprašamo kmeta, kateri so najvažnejši in najdobičkanosnejši njegovi pridelki, bo vsak gotovo brez daljšega premišljevanja odgovoril, da spada krompir med najvažnejše pa tudi med najdobičkanosnejše pridelke. Krompir ni važen le kot izredno važen del naše prehrane, krompir ima velik pomen tudi kot krma za svinje, gotovo pa bo dobival vedno večjo važnost tudi kot krma za govejo živino. Končno pa spada krompir med važne temelje našega kmetijskega gospodarstva tudi zato, ker ima še vedno med vsemi kmetijskimi pridelki skoraj najboljšo ceno.
Zato je gotovo razumljivo, da vsak kmet premišljuje, kako bi povečal pridelke krompirja. S skrbjo pa gotovo tudi zasleduje vesti, ki zlasti letos govorijo o vedno večji nevarnosti, ki grozi krompirju po krompirjevem hrošču. Vendar pa to ni edina nevarnost in tudi upamo, da bo vsaj še letos mogel povzročiti krompirjev hrošč na Koroškem le malo škode. Seveda pa s tem ni rečeno, da se ne bi z vso skrbnostjo ravnali po določilih odredbe za iskanje in zatiranje krompirjevega hrošča. Saj bomo samo na tak način mogli odvrniti veliko nevarnost, ki grozi tudi pri nas krompirju po krompirjevem hrošču.
Pridelki padajo
Splošno znano dejstvo je in gotovo skoraj vsak kmet ve to iz lastne skušnje, da je treba krompirjevo seme po gotovem številu let zamenjati. Ako sadimo leto za letom vedno isto krompirjevo seme, postajajo pridelki vedno manjši in tudi že na zunaj se vidi, da je bujno.st v rasti krompirjevih grmušljev vedno manjša. Krompir se v svoji rasti in uspevanju nekako izrodi, ne uspeva več dobro, zdi se kakor da bi bil v svoji rasti utrujen.
V nekaterih krajih nastopi ta pojav mnogo hitreje, v drugih krajih pa moremo saditi isto vrsto krompirja in od istega semena leto za letom, pa se pridelki skoraj ne zmanjšajo. Znano je, da morajo kmetje v nižinskih krajih, zlasti še v onih krajih, kjer uspeva dobro koruza in kjer gojijo breskve, krompirjevo seme večkrat menjavati kakor pa kmetje v gorskih krajih. Razen tega je tudi znano, da nekatere sorte ali vrste krompirja mnogo preje popustijo ali nazadujejo v višini pridelkov kakor pa druge vrste. Pri nas so v letih med vojno zaradi visokih pridelkov zelo priporočali saditi krompir sorte „Ackersegen“. Ta vrst krompirja je zelo cenjena zaradi obilnega pridelka, razen tega pa je cenjena ta vrsta krompirja tudi zato, ker pridelki ne padajo tako hitro, ako semena ne menjamo, kakor pa je to slučaj pri nekaterih drugih vrstah krompirja.
Zmanjšanje pridelkov krompirja more v nekaterih krajih biti tako veliko, da je pridelek po petih letih komaj še eno četrtino in po osmih letih komaj še eno osmino prvotnega pridelka. Iz teh številk si moremo izračunati, kako velika škoda nastaja letno našim kmetom zaradi tako velikega znižanja pridelkov krompirja. Na Koroškem je približno 10% njivske površine, to je približno
12.000	'ha, zasajenih s krompirjem. Malo manjši je ta odstotek v severnem delu dežele, malo večji pa v južnih delih dežele. Ako računamo povprečni pridelek po 120 centov na ha in izgubo na pridelku letno zaradi raznih okolnosti 10%. pomeni to vrednost preko 4 milijone šilingov, ako računamo kilogram 'krompirja po 30 grošev. Zelo verjetno pa bo ta vsota še precej večja.
Vzroki manjših pridelkov
Že desetletja so premišljevali, kaj povzroča pri krompirju to znižanje pridelka. Najpreje so mislili, da je vzrok v tem, ker krompir razmnožujejo z gomolji, ne pa s pravim semenom in da zato pada življenjska sila krompirja.^ To mišljenje pa danes le malokdo še zagovarja.	.
Drugi razlog, ki ga navajajo za znižanje pridelkov je v tem, da so naše podnebne razmere večkrat neugodne za razvoj krompirjeve rastline. Podnebne razmere v prvotni domovini krompir-
jevi, v gorskih krajih Južne Amerike, so seveda precej različne od naših podnebnih razmer. Tudi zemlja je v prvotni krompirjevi domovini drugačna kakor pa pri nas. Zato tudi pri nas v resnici krompir uspeva boljše v gorskih krajih ali pa vsaj v teh krajih pridelek ne zač ne tako hitro padati. Tudi koristi krompirju gnojenje z žvepleno kislim amoni-jakom in žvepleno kislim kalijem, ker dobi zemlja s temi snovmi sestavine, ki bolj odgovarjajo sestavinam zemlje v prvotni krompirjevi domovini.
Tretji razlog, ki verjetno najbolj vpliva na znižanje pridelkov krompirja, pa je poznan šele v zadnjem času in še danes ni popolnoma točno ugotovljen. Stalno nazadovanje pridelkov krompirja povzročajo namreč razne kužne bolezni, takozvane virusne bolezni. Pod virusom razumevamo namreč danes najenostavnejše sestavljena živa bitja, ki so še manjša kot bacili in jih zato tudi z najboljšimi povečalnimi stekli še niso mogli videti. Ti virusi, ki jih imenujemo tudi kuživa ali kužne snovi, povzročajo razne bolezni pri ljudeh (možganska ohromelost pri otrokih), pri živalih (živčna ohromelost pri svinjah in slinavka ter parkljevka pri goveji živini) in tudi pri rastlinah.
Virusne bolezni
Te virusne snovi povzročajo pri krompirju raznovrstne bolezni, ki vse vplivajo na zmanjšanje pridelka. Izmed teh bolezni so najbolj razširjene: svalj-kavost (listi so zaviti kakor svaljčiee ali cigaretni papir), kodravost (listi so oopolnoma kodravo zaviti), mozaik-bo-lezen (listi so pokritj z malimi lisami kakor mozaik), progasta pegavost (li-
sti so pokriti s črtastimi lisami).
Zelo važno je vedeti, da večino teh virusnih bolezni na krompirju prenašajo listne uši in še prav posebne listne uši na breskvah in marelicah. Ker te vrste sadnega drevja uspevajo predvsem v toplih sončnih legah, je tudi razumljivo, zakaj začnejo preje padati pridelki krompirja v takih krajih kakor pa v hladnih gorskih krajih. Toplo podnebje vpliva namreč ugodno na razvoj listnih uši, ki prenašajo virusne bolezni.
Važno je vedeti tudi, da še nimamo sredstva, s katerim bi mogli neposredno zatirati te virusne bolezni pri krompirju. Nimamo še. nikakih kemičnih sredstev, da bi mogli z njimi razkužiti krompirjeve gomolje. Zato moremo in moramo zatirati te bolezni samo posredno. To zatiranje obstoja predvsem v tem, da sadimo samo zdrave krompirjeve gomolje. Ker pa na gomoljih samih ne moremo videti, če je okužen krompir z virusnimi bolezenskimi klicami, moramo že sedaj, ko je krompir v najlepšem razvoju na njivi, natančno in skrbno opazovati, kako se razvijajo krompirjevi grmušlji. Ako opazimo na krompirjevih grmušljih bolezenske pojave, kakor smo jih spredaj omenili, je to znak, da je ta krompirjev grmušelj okužen, edino sredstvo proti temu je, da ta grmušelj odstranimo z njive.
Že sedaj na njivi moramo skrbeti za seme v prihodnji spomladi. Seme bi smeli odbrati le od onih rastlin, ki so zdrave. Zato skrbno opazujemo, kateri del njive je najlepše razvit, na katerem delu njive so krompirjeve rastline čim bolj zdrave in od tega dela izberimo seme za prihodnje leto.
ffiatfiedl
Prepelica je zapela, skrita v senci lanske setve; noč in dan njen klic oznanja: pet pedi je še do žetve!
Srp nabrušen že pozvanja in pripravljena je kosa.
Pet pedi — pa bo oblila zlato klasje smrtna rosa.
Tudi meni ptička poje: kratka je življenja doba, sonce bliža se zatonu, pet pedi je še do groba.
^ßaitiuka kola
Pozdravljena koča na gorski samoti, nad tabo ni temnih oblakov prahu!
Ti vabiš me soncu in zvezdam naproti, iz mračne nižine v kraljestvo miru.
Planinski vetrovi hladijo poletje, sovraštva na gori srce ne pozna; odprta so vrata mi v tvoje zavetje, nad njim se gorovje dotika neba.
Pod njim pa studenček kipi izpod skale, uglajena steza do njega hiti; ovčice tam v senci bi rade ostale, voličku se k čredi nazaj ne mudi.
Planike ti okna krasijo poleti, zelenje in šopki planinskih cvetlic; prijetno je v tvoji bližini živeti, kjer nič ne pogrešam dolinskih goric.
Pozdravljena koča na gorski višini, na tvoje livade me vleče srce!
Pri tebi na gori mladostni spomini ostanejo živi do zadnjega dne.
Limbarski
Jlafžup
ŽELEZA
STAREGA ŽELEZA KOVIN KOSTI
. PAPIRJA
ftsuk
železo, kovine, stroji
Celovec * Klagenfurt, Salmstraße 7
Telefon 1486
PROMET
Na progi Beljak—Podroščica vozi od 10. junija naprej dodatno še vlak ob 13. iz Beljaka in ob 14.45 iz Podroščice.
MLEKO BREZ NAKAZNIC
Zvezno ministrstvo za notranje zadeve (odsek za ljudsko prehrano) sporoča, da zaradi izboljšanja proizvodnje mleka od 19. junija naprej nakup mleka ne bo več vezan na živilske nakaznice. Sicer pri nas na Koroškem že tudi sedaj za nakup mleka v poljubni množini niso prodajalci več zahtevali mlečnih nakaznic. Na živilskih nakaznicah za novo dodelitveno dobo bodo sicer še odrezki za mleko, vendar pa bodo mogli dobiti mleko tudi oni, ki se ne bodo predhodno prijavili s temi odrezki v prodajlni-cah mleka.
ŠTEVILO KRAV
Po podatkih osrednjega statističnega urada je bilo spomladi letos v Avstriji 1,072.026 molznih krav. — Od tega števila je bilo največ krav mlekaric v Dolnji Avstriji, namreč 259.045. Dunaj sam ima 10.662 krav mlekaric, Koroška pa 78.735.
Skupna proizvodnja mleka je bila v Avstriji v mesecu februarju 1.1.140.108 ton. Na eno kravo odpade torej povprečno 7.7 kg mleka na dan. V primeri z istim mesecem lanskega leta se je letos zvišala proizvodnja mleka za 27%, ali na kravo za 0.8 kg, to je za 20.5%.
NOVA VRSTA PERUTNINE
Ameriška kmetovalska tehnika bo mogoče Evropi za križanico turščice prinesla v dar tudi novo vrsto perutnine. Poljedelsko ministrstvo preskuša namreč v sodelovanju s kmetijskimi društvi 20 držav Zveze gospodarski pomen nove vrste kokoši, katere so ustvarili s točno uporabo Mendelovega nauka o podedovanju lastnosti. Izvršili so veliko število zapletenih križanj raznih vrst perutnine in skušali doseči izboljšanje rase. Nove kokoši so zelo močne, težke in se hitreje razvijajo kot vse druge vrste. Nesejo tudi mnogo večje število jajc kot običajne kokoši.
Jioiist sadjarstva
(NADALJEVANJE IN KONEC)
Če bi se pa tudi prigodilo, da bi se kdaj slučajno ne dalo sadje spraviti v lenar, zavoljo tega še nikakor ne smemo opešati v delu in zanemarjati sadje-reje. Saj nam je ljubo gadje vendar tuli v domačem gospodarstvu zelo velik iar božji. Pomislimo vendar, kako hudo nam je, če ob težkem poletnem delu nimamo pijače, da bi si hladili pekočo žejo. Tedaj je v resnici zelo pusto: vino je drago, pivo slabo, žganje pa tudi ni za vročino. Imamo sicer najceneje in najboljo pijačo, ki nam jo je Bog dal, — vodo. Toda mi smo nekako razvajeni, včasih se celo predrznemo izgovoriti besede: voda še v škornju ni dobra. — Kako prav pride tedaj, kadar ni druge primerne pijače, če dobe delavci na polje dobrih češenj, hrušek, sliv ali kaj takega. Kako je gospodinja vesela, če more žanjicam ali koscem poslati za malico vsaj kuhanih hrušek ali češpelj. Tista sladka voda, v kateri se je kuhalo sadje, je delavcem jako priljubljena hladilna pijača in kuhano sadje prav slastna jed. Pri taki malici se dosti lažje pozabi na drugo pijačo.
Vsaka gospodinja ve, da je v letih, ko je dovolj svežega ali pa suhega sadja, treba dosti bolj poredko napravljati v mlin in to posebno še tam, kjer so ljubi otročiči. Saj ti nimajo nikoli dosti; njih mala usteča hočejo vedno mleti; kolikokrat na dan prosijo: ate, mama, lačen sem! Vsak oče, vsaka mati rada ustreže prosečim nagajivčkom, dokler je še kaj vžitnega pri hiši. A koliko manj kruha se jim vendar poreže, če imaš sadja. Niti ne marajo takrat za kruh. Koliko veselja imajo pozimi, ako se jim prinese mesto kruha suhih „pla-tičev", češpljev ali hrušek. Kako prav pride tedaj suho sadje, ki sc da shraniti leta in leta, posebno v takih letih, ko sadje ni obrodilo ali ko je vzela kakršna koli uima poljske pridelke.
Pa ko bi ne bilo od sadja tudi nobene druge koristi, pomislimo samo, kolikšen dar božji so nam jabolka in hruške, ako jih skrbno podelamo v „moči;“, če napravimo sadjevec.
Tudi na kmetih se tam, kjer morajo imeti družino, dandanes brez pijače ječ izhajati ne da. Posli, delavci jo hočejo imeti, drugače jih ni dobiti v službo, na
delo. Ce se sadje za mošt skrbno odbere in gleda na to, da je popolnoma zrelo; če se mošt spravi v prav snažno posodo in se ž njim sploh enako skrbno ravna kakor z vinom, se pridela dobra, zdrava in cenena pijača, dostikrat celo boljša, kakor je vino v nekaterih krčmah. Mnogo manj šilingov bi znosil kmet v krčmo, mnogo manj bi ga motila tista peklenska pijača in telo moreče žganje, ako bi imel doma v kleti dobrega sadjevca.
Ako bi bilo torej kdaj tudi toliko sadja, da bi ga ne bilo mogoče prodati, bi to pač ne bila nesreča. Lahko se posuši, podela v mošt in ta pijača je za dom velike vrednosti in se še tudi dostikrat prav dobro proda. Treba je pomisliti, da s pridelovanjem nismo imeli skoraj nobenega drugega dela kakor da smo obrali sad in ga podelali v sadjevec.
A. S.
Modna travma
SANONIG
nudi
V1STRA SVILENO PLATNO v vseh barvah,
80 cm široko Š 15.90
8EL1AK-VILLACH
Weißbriachgasse 12
NAJVEČJA ČISTILNICA ZA KITOVO OLJE
Nedavno so v Angliji spustili v morje od Argentine naročeno ladjo „Juan Peron“, ki bo po svoji dovršitvi največja ladja za predelavo morskih kitov na svetu. Izdelala jo je ladjedelnica Herland and Wolff, ima 32.000 ton in bo lahko vozila 27.000 ton kitovega olja.
Ladja ima dva krova: en krov je določen za predelavo kitov in bo opremljen z vsemi potrebnimi stroji za predelavo tistih delov kitov, ki bodo ostali po ekstrakciji olja, tako ne bo šlo nič v izgubo. Predvidevajo, da bo ladja dogo-tovljena pravočasno do kitolovne sezone 1950—51.
Katoliški shod v Gradcu
4. junija se je vršil v Gradcu velik katoliški škod vse Štajerske. Nad 50.000 vernikov iz vseh delov dežele se je udeležilo tega velikega shoda, pri katerem so sodelovali tudi v Gradcu bivajoči Slovenci, ki nam poročajo o poteku shoda naslednje:
V	nedeljo ob devetih dopoldan smo kot navadno imeli slov. službo božjo v cerkvi sv. Antona. Ob desetih smo pa vsi skupno odšli v stolnico, kjer je naš g. župnik Haffner pri glavnem oltarju maševal, slov. pevski zbor v Gradcu je pa med mašo pel prelepe Marijine pesmi, po maši pa še litanije Matere božje.
Cerkev je bila ves dan tako nabito polna kot že dolgo ne pomnijo, vročina pa tudi taka, da ni bilo lahko vzdržati eno uro, saj se nihče niti ganiti ni mogel. Po maši je nastalo precejšnje zanimanje za nas in mnogi so pripovedovali, da so se. jim solzile oči ob poslušanju prelepih slovenskih melodij, Slovenci v Gradcu smo ponosni, da smo na tako slovesen način lahko počastili to čudežno in nad vse priljubljeno podobo Ma-
HminiiiiiimiMiiiiiiiiiiiHiiiiiiiiiiiiiiniimiiiiiimiiKiiiimiiniiiiiiiiiiii
SLOVENCI PO SVETU
Na podlagi uradnih številk statističnega urada v Združenih državah so izračunali, da se je v letih od 1880 do 1900 naselilo v'Združenih državah približno 60.000 Slovencev; v letih 1900 do 1914 se je naselilo približno 154.000 Slovencev v Združenih državah. Večina teh naseljencev se je v Združenih državah naselila stalno, le manjše število se jih je vrnilo v svojo prvotno domovino. — Računajo, da je danes od starih naseljencev, torej od naseljencev, ki so se naselili v Združenih državah vsled slabih socialnih razmerah v njihovi domovini, okrog 200.000 Slovencev, ki še govore svoj materin jezik.
V	to število pa niso všteti novi naseljenci, torej oni, ki so se izselili iz svoje domovine zaradi političnih razmer.
komati izbili
TSCHERNUTTER
Bog ena vrata zapira, pa sto drugih odpira.
Več ko je gostilnic, več je uboštva, več ko plesa, več bo joka.
Kdor za prihodnje dne ne skrbi, življenja vreden ni.
Za rana začne žgati, komur je kopriva mati.
tere božje. Mnogi so gledali v duhu podobo Marije na Brezjah in smo prepričani, da se je tudi Ona, tam v naši domovini veselo nasmejala, ko je videla, kako Slovenci, čeprav v tujini, izkoristijo vsako priložnost, da jo javno počastijo. Dokler imamo Njo, ne čutimo bridkosti tujine; saj nas je tako milo gledala kot bi hotela reči: „Še malo in vas popeljem domov, da boste me lahko zopet na Brezjah častili.“
Lepo pozdravljamo vse koroške Slovence. Zelo radi beremo tisto kolono ,.Pri nas na Koroškem“, pa tudi v vsakem drugem oziru smo zlasti zadnje čase zelo z listom zadovoljni.
KUPUJEM
KOŽE IN KOŽUHOVINO
po najvišjih dnevnih cenah
Hi» Bm
TRGOVINA Z USNJEM Celovec-Klagenfurt, Osfcerwitzg. 4 Prevzamem kože tudi v strojenje.
ZOPET JUGOSLOVANSKI ŠPORTNIKI V CELOVCU Po gostovanju celovških nogometašev (KAC) v Titogradu je Celovec v petek 9. junija sprejel skupino jeseniških igralcev namiznega tenisa. Prvi turnir v petek je izpadel 5 do 3 v prid Jesenicam. Na drugem turnirju v nedeljo popoldne v celovškem kopališču so beležili Jeseničani v svoj prid 4 točke proti dvema.
Istotako so Jeseničanke v ženskem turnirju nadkriljevale Celovčahe z 2:0. Igre so kazale lep športni stil in so zadostile tudi okusu najbolj kritičnega športnika. Pri Jugoslovanih so igrali Štrumbl Lojze, Korbar Srečko, Jemar Lojze, Korbar Majda in Štrumbl Milica. Za Celovec pa (KAC) Ott, Koban, Valentine!’, Hudetz, Tischler, Haberl in gospa Hudetz.
Vprašanje
Kdo izmed koroških Slovencev je bil povabljen k oficijelnemu sprejemu ljubljanskih igralcev v Porečah ob jezeru. Nemški listi so namreč pisali, da so bili zastopniki vseh listov in zastopniki kulturnega življenja na Koroškem povabljeni.
Odgovor. Kolikor nam je znano, od koroških Slovencev ni bil nihče k imenovanemu sprejemu povabljen, verjetno si merodajni niso upali pokazati — vsaj ne oficijelno, da Slovenci na Koroškem še živimo, torej bi lahko tudi ugotovili, da se je sprejem vršil za železnim zastorom.
(Nadaljevanje s 5. strani.)
MOKRIJE
Mokrskim dopisnikom se urednik prisrčno zahvaljuje za dopise. Posebno zadnjemu, ki je zajel poroko binkoštne-ga ponedeljka v verze. Iz števila dopisov posnemamo, da so bile pri poroki res vse Mokrije z dušo in srcem udeležene in so želele vzornemu paru mnogo sreče in zakonskega veselja. Pozdravljeni! Pa zopet se kaj oglasite!
ŠKOCIJAN
Zadnjič smo se oglasili v „Našem tedniku“ pred kvaterno nedeljo in smo povabili znance in prijatelje na blagoslovitev zvona. Pa ste bili gotovo tisti, ki ste prišli, razočarani. Zvona namreč ni bilo in ni bilo videti. Nam škocijanskim faranom pa so g. župnik že par dni prej povedali, da bo zvon, ki bi bil moral priti že za jesensko kvaterno nedeljo, gotov šele v torek po napovedani blagoslovitvi. G. župniku je bilo že kar nekam sitno, no in nam vsem navsezadnje tudi, ko so nas romarji spraševali nekam zbadljivo po zvonu, katerega so prišli že drugič zastonj „blagoslavljat“. Pravijo sicer, da v tretje rado gre, a tedaj, ko bomo spet napovedali blagoslovitev, brez skrbi lahko pridete, ker bomo to storili šele tedaj, ko bo zvon že v fari.
Pa bo kdo rekel: „Tako bogata fara,, pa en sam zvon!“ Že res, ampak čisto na tihem gradimo v Št. Lovrencu novo podružno cerkev in upamo, da bo v jeseni že blagoslovitev.
Zadnjič smo poročali tudi, da se čudimo, zakaj še niso pričeli z razpraše-njem ceste okoli jezgra. Medtem so z delom začeli in te dni bodo dela končana — ob severni obali Klopinjskega jezera in skozi Škocijan se vije lepa črna cesta in oblaki prahu, ki so jih prej povzročali nešteti avtomobili, so izginili. Cesta je sedaj res v izvrstnem stanju in smo kar ponosni nanjo.
Tudi ženimo se pridno; cela vrsta hiš je dobila v zadnjih dneh mlade in pridne gospodinje. Vsem novoporočencem želimo mnogo blagoslova iz nebes! Prvi tujci so že pričeli prihajat k nam na zasluženi oddih in ob nedeljah se v lepem
številu udeležujejo sv. maše. Marsikdo bi si jih lahko vzel za vzgled, kako vzorno se obnašajo v cerkvi— nič jih ni videti, da bi postopali med božjo siužbo okrog cerkve kot se to drugače na žalost večkrat opazi.
!K i lil O Ü
'Ceioivec - Jfria&enfUKt
STADTTKEATER
Predstave ob 16., 18.15. in 20.30 v kino Stadt-theater ob 16., 18. in 20. uri.
13.—15. VI, „Arche Nora“
16.—19. VI. „Tragedie einer großen Liebe“ 20—22. VI. „Der Optimist“
PRECHTL
13.—15. VI. „Der Dummkopf" 16.—22. VI, „Tempo—tempo“
VOLKSKINO
13.—15. VI. „Ich liebe alle Frauen“
16—22. VI. „Goldfieber“
CARINTH1A-LICHTSP1ELE
9.—15. VI. „Schmugier von Saigon“
16.—22. VI. „Schicksal am Berg“
PETERHOB
9.—15. VI. „Die Zigeunerprinzessin“
16.—19. VI. „Der lachende Dritte“
20.—22. VI. „Welt ohne Maske“
Nedelja, 18. ob 10. in 14, uri pravljična predstava „Die Spielzeugschachtel"
‘fteljab - tmatft
BAHNHOFLICHTSPIELE
Predstave ob 12., 14., 16., 18.15 in 20. uri;
ob nedeljah tudi ob 10. uri.
13.—15. VI. „Die Intrigantin von Saratoga“ Zaradi dolžine filma predstave ob 12., 15., 18. in 20.30.
16.—19. VI. „Die Betty von Variete"
20.—22. VI. „Der Prozess“
STADT-KINO
13—15. VI „Wege im Zwielicht“ 16.-19. VI. „König der Unterwelt“ 20.—22. VI. „Oklahoma Kid“
Elite Ffümbähne
13.—15. VI. „Kampf um Jimmy“ 16.—19. VI. „Geheimnisvole Tiefe“
Apollo Lichtspiele
Predstave ob 10., 12., 14., 16., 18. in 20. uri 13.—15. VI. „Klause von Parma“
Z. I. M:
bmtasm
13.
Mlinarica je že tekla nad moža: „Zdaj pa imaš tvojo trmo!“ ga je vščipnila. ,,Le kakšno sramoto nam lahko pripravi Rebernica. Da veš, Hanzi bo po stezi za vrtovi tekel, da prestreže Jurija in mu pove, naj gre vadat tudi k Reberniku. Še dobro, da je C’mno prineslo k hiši.“ „Babe grde!“ je zarobantil Dora. ,,Vse zmede ste krive samo ve.“ Gospodinjo je pogrelo. Zasukala se je na peti in rezko dejala:	„Ta stvar je
zdaj že rešena.“
Mlinar je potepeno odšel. V mislih je dal ženi prav, a glasno priznati tega ni hotel. Zavil je v hlev med svojo živino.
Hanzi je medtem došel vadovca in mu sporočil mamin ukaz. Ta je po najkrajši poti zavil na Rebernika in še njemu se je kamen odvalil od srca.
Rebernici se je kar samo smejalo, ko je zagledala izza drevja okrašen klobuk in palico. „Juri pride.“ Nanosila je na mizo prigrizka in pogače in na klop položila darilo za zmet, ki ga je hotela pokazati vadovcu. Tavžeževa gluha in mutasta Mojci ji je uvezla izredno lepo zakonsko blazino in prt za čez velikonočni
jerbas. S snežnobelega platna so žareli rdeči nageljni srca in božje ime. Sama je imela veselje z darilom, tudi Jurij je kar se da pohvalil ročno delo. V dobri volji sta se z Rebernico razšla.
*
Neži zadnje dni nikjer ni imela pravega obstanka. Nemirnost se jo je polastila, ki je navadno delež vsake neveste, a še tista radovednost vaščanov. Ta jo je podražil, oni jo radovedno spraševal, ženske so si šepetale na ušesa, če je šla mimo, da je bila še bolj zbegana. Mir je našla le v svoji kamrici in pri botri Leni. Botra ji je razkrivala življenje v njegovi lepi in slabi luči. Ni bila sama poročena, a vedela je marsikaj iz življenja družine. Koliko mater-mučenic se je zatekalo k njej po pomoč in svet. Svoje stiske, bolečine in razočaranje so ji zaupale in znala je z modro, preudarno besedo skoro vsem pomagati. Bila je zdravnica za dušo in telo. Zdaj je iz svojega bogatega znanja dajala tudi nevesti Nežki.
Nežko je bilo skoro strah zakona, ob vsem tem, kar ji je povedala teta. V še otroški naivnosti je boječe vprašala: „Botra ali mora vsaka zakonska žena toliko prestati?“
„Nekatera malo manj, druga spet več. Ampak vse matere trpinke imajo svojo
mogočno patrono, Mater žalostno, ki
vsaki ženi pomaga v njenih težavah. Neži, kar pogumna bodi! Vem, da boš prav pridna gospodinja in vzorna mati.“
Neži se je potolažila. Vzela je s seboj nekaj izgotovljenih reči in zapustila botro. Sklenila je, da bo še posebej častila svojo patrono in žalostno Mater. Neži ni tedaj slutila, kaj vse ji bo življenje prineslo. Pa še dobro, da ni vedela. Saj je na devetindevetdeset težav prišlo eno samo veselje.
Tekla je v svojo kamrico in sedla na postelj. Mnogo je imela premišljevati. Več kot na preteklost je mislila na bodočnost, ki je ležala pred njo kot zapečatena knjiga. „Le kakšen bo Roki?“ Nikdar si še ni zastavila tega vprašanja, saj je bila čisto prepričana, da bo najboljši mož. Danes pa jo je rahlo zaskrbelo. ,,Vsak pred zakonom zlato oblju-buje“ je počasno pravila Lena. „Vsaka verjame, potem se pa ujame. Zakon je zlat foglovž, ko si zunaj, siliš noter; ko si notri pa ven ne moreš.“ Neži se je zagledala v bridko martro in se skoro pokesala: „Moj Ježeš, kajne, da Rok ne bo nikdar hudoben.“
šla je k oknu med svoje rože in jih božala kot ljube sestrice. ,.Z menoj poj-dete, da mi boste na novem domu cvetele in delale družbo. Kos moje kamrice gre tudi z menoj: skrinja, Bogek iz kota in moja patrona sv. Neža.“ Kljub temu.
si le ni mogla prav predstavljati, kako bo pri Rutarju.
„Neži, večerjat“ je slišala iz veže.
Še zapazila ni, kdaj se je priplazil mrak. Tipaje je našla v vežo in izbo.
Vsi so bili zbrani pri mizi. Pogovarjali so se o njej in o bližnji poroki. Slišala je še jokajoč Hanzejev glas: „Jaz grem tudi z Nežijo. Zakaj, da bi jo samo Rutarjevi imeli in mi ne več.“ Nežijo je ganilo. V hipni nežnosti, ki jo je prevzela, je zaprosila: „Mama, Hanzi naj gre z menoj k Rutarju!“
„Bomo videli,“ je neodločno dejala mama, oče pa je molčal.
Lori in Joži sta se veselila: ,,Še deset dni, bo pa hoscet!“
Oče ju Je ostro pogledal: „Pri jedi naj otroci molče.“ Tiho so jedli močnik, le žlice so podrsavale ob lončeno skledo.
Neži, mama, atej in večji fantje so občutili čudno grenkobo. „Neži čez deset dni ne bo več z nami jedla.“
Mama je hitro odložila žlico, kajti solze so ji samovoljno vrele iz oči: „Le pridno jejte,“ jih je opomnila in izginila v črno kuhinjo. Tisti večer je neverjetno veliko ostalo v skledi. Še Hanzeju ni prav dišalo. „Neži gre“, ta misel je prevzela vse člane družine in šele tedaj so opazili, kako se ljubijo.
Uohs Tmikftt
HOtZGROSSHANDEl
Ktaymfud, Mötkmnadden Steaße 38
TELEFON H R. 15-95
Slrnttsie oddaje v todiu
.SREDA, 14. junija:
14.30—15.00 Poročila; predavanje za gospodarje; zanimivosti.
ČETRTEK, 15. junija:
14.30—15.00 Poročila; pouk slovenščine; zdravniško predavanje; glasba.
PETEK, 16. junija:
14.30—	15.00 Poročila; pregled svetovnega tiska; glasba.
SOBOTA, 17. junija:
9.00—9.30 šolska oddaja klasične in realne gimnazije v Celovcu.
NEDELJA, 18. junija:
7.15—7.45 Duhovna obnova; pester jutranji spored.
13.30—	14.00 Glasbena oddaja, poje .,Slavček“ iz Sveč.
PONEDELJEK, 19. junija:
14.30—	15.00 Poročila; sodobna vprašanja, glasba.
TOREK, 20. junija:
14.30—15.00 Poročila; pouk slovenščine; predavanje, za gospodinje; glasba.
SREDA, 21. junija:
14.30—15.00 Poročila; predavanje za gospodarje; zanimivosti.
Radia Sdmdi
„Velika hiša malega človeka“ Radioaparati za vsakogar. Tovarniško novi 4 cevni Super od 526 S naprej. — Popolnoma prenovljeni aparati od 200 S dalje. Najbolj moderna popravljalnica. Žarnice za dom in preprodajo.
CELOVEC - KLAGENFURT
Balmhotstr. 22 — Tel. 29—48
Kopalni plašči Kopalne obleke
kupite pri
Celovec - Klagenfurt Burggasse
SMUČARSKE TEKME NA VELIKEM KLEKU
Pri krasnih snežnih prilikah so se vršile na Vehkem Kleku smučarske tekme, katerih so se udeležili zastopniki iz šestih držav in sicer: Avstrija, Jugoslavija, Nemčija, Italija, Švica in Velika Britanija.
Zadnjo nedeljo je bilo zbranih na Velikem Kleku 92 smučarjev in nad 5000 gledalcev. — Med ženskimi smučarji je dosegla Salzburžanka Zuckert prvo mesto. Korošica Kabath je na devetem in Jugoslovanka Darinka Lukane na desetem mestu.
Med moškimi smučarji je na prvem mestu Korošec Hans Nogler. Jugoslovana Matevž in Lukane ter Švicar Per-ren so na devetem mestu.
ZA GOSPE:
Kuli jopiče
poceni pralne obleke
elegantne svilene obleke
živahne oblekce za plažo
kopalne obleke in kopalne plašče
nudi
Ualtitet
CELOVEC—KLAGENFURT I0.-Oktober-Str. 2 Tel. 22-73
,,ZAPRTA“ TRANSFUZIJA KRVI
Po devetletnem študiju, raziskovanju in preizkusih, se je posrečilo dr. Petru F. Salisburyju napraviti in izpopolniti črpalko, ki omogoča „zaprto“ transfuzijo krvi. ali bolje povedano, ki omogoča vsesplošni in trajni obtok krvi od darovalca in do bolnika. S črpalko Salisbury nima bolnik samo koristi od darovalca krvi, — krvi, ki mora biti jasno iz njegove krvne skupino — temveč tudi delovanja obisti, žlez in celo samih hormonov darovalca: vse to je lahko prava rešitev za skupino obistnih bolezni, kjer lahko obisti darovalca nadomestijo slabotnosti bolnika, kakor tudi pri zastrupljenju, V poslednjem
primeru se doseže takojšen pozitiven uspeh z razpolovitvijo strupovega odstotka, ki se nahaja v krvi. Dr. Salisbury je nedavno predložil črpalko na znanstvenem zborovanju, ki ga je priredila univerza južne Kalifornije, ter so jo označili kot ..enega največjih primerov napredka zadnjih 50 let“.
TOČNOST ČASOVNE MERE
Ameriški znanstveniki so iznašli način merjenja časa. pri čemer predstavlja možna pomota eno samo milijardinko sekunde. Če to neskončno majhno časovno mero primerjamo s peščeno uro, se nam ta zdi kot cela večnost, a migljaj očesnih trepalnic celo življenje. Nov način bo mogoče velevažen za proučevanje atomskih jeder.
Kot ,.uro“ uporabljajo znanstveniki dvojico števcev atomskih delcev, podobnih „Geiger-Muellerjevim“ števcem, ki jih uporabljajo za ugotavljanje radioaktivnosti snovi. Oba. števca amtoskih delcev zaznamuje aktivnost ultramikro-skopičnih delcev, ki so v notranjosti atomskega jedra.
ČAS
DENAR
JEZO
si lahko prihranite, če zahtevate od nas
cenike, proračune in predvajanja.
Dobavljamo električni material, motorje, dinamo in instalacijska sredstva.
Sprejemamo naročila za elektro-instalacije, električna popravila vseh vrst in popravila radioaparatov.
Posredujemo priložnostne nakupe rabljenih bencinskih motorjev.
Napišite svoje želje na dopisnico in jo naslovite na:
$eiiiscMprš$lg§tz-u
Celovec-Klagenfurt, Reimgasse 5
j se moramo preskrbeti z živili. ( Močnate jedi ne smejo biti pre- ,
*	stare in ne presuhe. Pecivo s * ? König-ovim pecilnim praškom f j ostane sveže in okusno. Na pri- £
hodnji izlet vzamemo zato že ne-
*	kaj dobrega, pripravljeno po sli- ^
3 kanicah na zavojčkih	I
Ifeliil®
BACKPULVER ■P
MALI OGLAS
Zmožnega delavca obodov in sit sprejme takoj tvrdka Krže, Celovec, Rampenstrasse 15.
SUKANEC za ročno pletenje
PLETIVO
NOGAVICE
KOPALNE OBLEKE
kupite poceni in v veliki izbiri v specialni trgovini za pletenine
HM POLLiNZ
CELOVEC-KLAGENFURT Obstplatz 7
l!llllliillillilll!!ll!!llllllllllll!l!ill!llilllllinil!lllllll!lll|||llilllllllllllllll Čistilnica stekla in poslopij
Markus Tkalec-Bekina
Celovec-Klagenfurt Neue Welt-Gasse 14. Tel. 43—60
se priporoča za STROJNO ČIŠČENJE tal, luženje, vpuščanje, loščenje, kakor tudi za ČIŠČENJE izložbenih in stanovanjskih oken, stanovanj, uradov in šol.
mm
in ELEKTRO flPMATE
vseh vrst in tvrdk samo pri vašem obrtniku
mm KREUTZ
Celovec-Klagenfurt, Kramerg. 11
FOTO Sita ^ßdjfykuLuxicz |
•	BELJAK • UILLACN
Hov nailov: Postgaue 3, - Tel. 49-36
Porotne in darilne slike za legitimacije. Izvrševanje foloamalcrskih del
IZDELAVA SLIK
mino Jfl DOMO PRiPOIO-FUMU
HUBERT WANDERER
OOt!GA§SE4	CELOVEC - ftLAGENFERT
Razpošiljanje po pošli
'tlllia
BARVE IN LAKE
DOBITE sedaj tudi v Kanalfaler- naselbini v TRGOVINI
Wolfgang MOROCUTTI
CELOVEC - KLAGENFURT, Siebenhügelstrafje 73
\
VEDNO VELIKA IZBIRA
ORIENTALSKIH IN PERZIJSKIH PREPROG.
na roko vozlanih in žametnih (velournih) preprog ter tekačev.
Blago za pohištvo, zavese, pregrinjala za mize in divane.
Popusti za preprodajalce^ hotele in gostilne. — Plačilne olajšave. — Da jemo v to stroko spadajoče nasvete za opremo sob, po želji tudi na licu mesta.
Strokovna trgovina za preproge, pohištveno blago in zavese
m DIR. JOSEF RADLMAYR
W BELfAK - VILLACH
TRGOVINA NA DROBNO:	POSTGASSE 3 TELEFON 47-67 - 4447
(fozovl @Sfir||e Svoilm cenienim 9°stom sPoročam' da sem odprla 27. maja na VILLACHER STR. 25 Vhod na vrt
DCCTJIlfBHfllEI RESMWB*tuo	SSSB!MeJr5
REMAVfiAUJfci^XÄTaoSilÄ^^
List izhaja vsako sredo. — Naroča se pod naslovom „Naš tednik“, Celovec, Viktringerring 26.
Lastnik in izdajatelj Narodni svet kožoUdh	“