tična formula »Signalov", najsi tudi ta zvezanost ni zadosti idejno izpeljana in umetniško izčrpana, kar knjigi vsekakor ni v prid. Ponekod se oglašajo omenjeni problemi prestolnice kot kritika (Jazz), drugje zopet kot boleča antiteza med nastajajočim velemestom ter patrijarhalnim ljudstvom ratarjev in njegovo grudo (Pesma sejača žita). — Važna prvina Kesičeve pesmi je tudi bizarnost, ki pa je vedno ubrana in lirsko utemeljena. N. pr.:
»Moja komšinica ... ne zna za magličaste četvrti i čajdžinice Pekinga, gde životni brodolomci u košmaru čarolike snove snu ju; ona je sentimentalna ko lirska poema Tin-tun-linga ... A ja okorela pijanica, veča od Jung-čeu-pinga, ja sam najnesretniji skitač ..."
Ali naslednja ekspresija:
»Mesečeva lubanja obešena o golu granu jasmina. Sa terase u hrizantemama zvoni citra. Skazaljke na tornju vrše blud."
Ves ta pestri svet motivov pa pogreša notranjega pesniškega sosledja; to je posledica dejstva, da se pesnik ni do poslednjih možnosti poglobil v gradivo, kakor da bi se nekako bal za svojo neodvisnost. Tako obilica motivov ni vedno le prednost. Ali vendar je Kesic zdrav talent; označuje ga svojstveno, »balkansko" prepletanje davnih, a še tako živih izzakarpatskih akordov z žitjem XX. veka. In kljub neuravnovešenosti, ki jo pač opravičuje mladost, je zbirka pozitivna.
Knjiga je urejena zgledno in opremljena prikupno. Ali pa današnji beograjski stil res ne more vzdržati brez blestečih izrazov, kakor so „calnkelnerK, „ringlšpil", „feder" in „volšebni"?                                                      Ivo Brnčič.
GRADIVO
Nekaj Kettejevih pesmi iz spominskih knjig. Dragotin Kette se je v Ljubljani in v Novem mestu moral odzvati marsikateri ženski prošnji za pesem v spominsko knjigo, ki so bile tedaj zelo v modi. Menda pa nobene izmed svojih albumskih pesmi ni objavil sam.
Eno tako Kettejevo pesem je pod naslovom „V spominsko knjigo" priobčil „Slovan", V., 1906./07., str. 321.; posvečena je Ljubljančanki gdčni. Pavli G—vi. Zapis vsaj v objavi ni datiran.
Po vsej priliki je iz pesnikove zapuščine Anton Aškerc sprejel v drugo, pomnoženo izdajo Kettejevih »Poezij", 1907., str. 95. in 96., pesem „Ne v album — v srce" brez navedbe, komu je namenjena, in brez datuma. — Gospodična Mira Wagnerjeva
v Novem mestu še hrani svojo spominsko knjigo, v katero je to pesem z istim naslovom zapisal tedanji osmosolec Kette sam „27. IV. 98.". Med urednikovim tiskom in tem pesnikovim rokopisom so poleg pravopisnih (aljbum, kjer koli, po kaj; velike črke v začetkih verzov; številni naglasni znaki) te-le tekstne razlike v posameznih kiticah in vrsticah: III. 2. gorami — meglami; IV. 1. ginite — svirite; IV. 2. drugemu — bližnjemu; V. 1. je — jo. Ali izvirajo izpremembe od avtorja ali od Aškerca?
Tedaj kot Miri je Kette njeni sestri Gi-zeli "Wagnerjevi, sedaj vdovi Kurthovi v Novem mestu, v albumu posvetil to-Ie doslej še neobjavljeno pesem:
187
Vsi listi Tak čisti Nepopisani so, Nenarisani so. To je pomlad nebeška, to kraljeva je roža, Ki jo lahni zefirček, ki jo solnčni svit boža, Samo pisan metulj, samo cvetje obkroža Vijoličino Trnjoličino Lepo.
Ti listi So tisti, Ki jih bode nekoč Poplavila noč Voščil in želja, in lažij, baharije, Ta venček nariše, a ta v melodije Ime svoje ljube izvoljene skrije Z umetno roko Za težko slovo Na vek.
O Kriste! Te liste Pregledavala bo, Prečitavala bo Pač deklica nekdaj, ne več deklica mlada.
Glej, čita in čita.....Za solzico ji pada
Solzica na list. Tak za nado ji nada Izginila je. Preč šinila je, a kam?...
Poslušaj, Poslušaj, Da ne bojo solze Kdaj na tvoje srce Kapljale, nevsahnjene solze kesanja, Tvoja duša je aljbum brez vsega pisinja, Tvoja duša, ki zdaj o bod6čnosti sanja, Prekrasnih dneh, Je aljbum brez peg In črk!
Ne piši, Ne riši
V  lepi aljbum nikdar,
V  svojo dušo nikar
Ni čuvstev, ni mislij, ni želj mi takih, Da bi se spominov v grozečih vlakih Kdaj strašila kakor strel svitlih v oblakih,
Da jokala bi
In stokala bi Grenko.
Ista Kettejeva znanka še iz Ljubljane hrani v svoji spominski knjigi tudi ta-le sonet z akrostihom „Gizelici Vagner":
Grenkosti žitja so Vam pač še tuje In le sladkost mladost Vam zorna trosi, Zvesto na rokah sreča zdaj Vas nosi, Enako dete mati si neguje.
Le cvetje sreča Vam povsod ponuje In trnja čuva Vas skrbno si, Cvet Vaš odpira le hladilni rosi In mraza ga morilnega varuje.
Ve veke naj tako Vas sreča vodi, A beda in bridkost Vam tuja bodi, Grozečej skrivaj sreča Vas usodi.
Nikoli žalost Vas naj ne pretresa, Edino radost vnemaj Vam očesa, Rodi naj Vam na svetu vže nebesa!
Pesem, datirana: »Ljubljana, 14./V. 1893.", ima sicer podpis: »Peter Horvat, gimnazijec", toda Kette jo je — po zatrdilu omenjene dame — v Novem mestu prepoznal in priznal za svojo: zložil jo je bil kot ljubljanski četrtošolec na prošnjo v albumu podpisanega tovariša. Potemtakem bi bila to najstarejša doslej znana Kettejeva pesem, — poskus v sonetni obliki, v kateri je nekaj let nato postal čudovit mojster.
P. S. Ob „Zbranih pesmih" Josipa Murna-Aleksandrova se bo še živeje kot doslej čutila potreba, da se izda celotno delo Dragotina Ketteja. Naj se priprava sodobne izdaje pospeši tudi z objavo brez dvoma še kje ohranjenih tekstov pesni-nikovih!                               Alojz Turk.
ZAPISKI
Montaigne. Dne 28. februarja 1933. je preteklo štiri sto let, kar se je na gradu Montaigne Perigordu rodil njegov poznejši gospodar Michel de Montaigne, eden največjih reenesančnih duhov Francije. Njegovi „Essais" niso samo predmet proučevanja, marveč tudi knjiga uživanja, posebno ljuba onim, ki beže iz bojevitega bombardementa časovnih gesel in političnih aktualnosti v zatišje stare, v stoletjih preizkušene modrosti in življenjske umetnosti. Montaignea mnogi smatrajo za prvega sodobnega Evropca, začetnika subjektivistične literature in filozofije, ki je ž njim prelomila srednji vek in ki s svojim valovanjem sega prav v dušo sodobnega človeka. Ta tipični humanist renesančne dobe (njegovih esejev skoraj ni mogoče citati, če ne znaš latinsko ali če niso
številni citati iz starih avtorjev pod črto prevedeni) je obenem prvi veliki skeptik na prelomu vekov, stojik nekoliko reformiranega, v razumnost in v epikurejsko življenjsko občutje usmerjenega duha, rela-tivist, ki uči, da vse teče in da ima vse svojo posebno podobo v času in prostoru. Njegova filozofija je eklekticna kakor vsaka filozofija, katere smoter je, naučiti človeka živeti in umirati. Da, tudi umirati, kar je staro stoično pravilo; filozof in vojak kažeta prav pred obličjem smrti, koliko znata in kaj zmoreta. Montaigne je bil mnogim poznejšim pisateljskim rodovom v Franciji neizčrpen vir miselnih pobud in dobrega pisanja, zakaj njegov slog je zares očarljiv, kakor ga je imenoval Sainte Beuve. Ta izredni mož izrednega časa sodi po pravici med reprezen-
189