27 Strokovni kotic ˇek Istitutioni harmoniche Gioseffa Zarlina in antic ˇna glasbena teorija 1 Nejc Sukljan Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta nejc.sukljan@ff.uni-lj.si Gioseffo Zarlino, 2 po mnenju mnogih osrednji in najvplivnejši italijanski glasbeni teoretik 16. stoletja, je na začetku traktata Istitutioni harmoniche (Temelji harmonike) glasbo predstavil kot matematično znanost. Prepričan je bil, da mora pravi muzik poznati tudi spekulativno plat glasbe, saj je ravno poglobljeno teoretsko znanje tisti temelj, iz katerega izhaja vsakršno glas- benopraktično udejstvovanje. V tem svojem prepričanju se je v humanističnem duhu precej navezoval na poglede antičnih glasbenih teoretikov, ki jih je prevzemal in na njih gradil vse- bino svojega traktata. Tako se njegova razprava o glasbi kaže kot prvovrstni vir za preučevanje razumevanja in prevzemanja antičnih glasbenih teoremov v renesančno glasbeno teorijo: Zarlino ni bil teoretik, ki bi antično izročilo le povzel, pač pa ga je interpretiral, razumel in v Istitutioni predstavil z ozirom na glasbo svojega časa. 1 Gre za predstavitev doktorske disertacije, ki jo je avtor aprila letos pod istim naslovom zagovarjal na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. 2 Italijanski glasbeni teoretik in skladatelj (verjetno 1516 ali 1517, Chioggia – 4. 2. 1590, Benetke) je bil učenec Adriana Willaerta. Od 1565 je bil vodja kapele cer- kve sv. Marka v Benetkah. Med njegovimi ohranjenimi kompozicijami (ok. 60) so predvsem moteti in madrigali, za zgodovino glasbe pa so pomembnejši njego- vi glasbenoteoretski traktati. V spisu Istitutioni harmoniche (1558) in poznejših delih je obsežno prikazal glasbeno teorijo svojega časa. Izhajajoč iz Willaertove kompozicijske tehnike, je postavil nauk o kontrapunktu. Na oster napad lutnjar- ja, skladatelja in teoretika Vincenza Galileija (1520–1591), očeta znamenitega ita- lijanskega fizika, matematika, astronoma in filozofa Galilea, je odgovoril s spisom Sopplimenti musicali (1588; op. ured. FK!). V povezavi z nakazano problematiko zasleduje (doktorska) razprava predvsem tri cilje: (1) Umestiti Zarlina in Istitutioni v zgodovinski kontekst: po- kazati, da je traktat v taki obliki in s tako vsebino lahko nastal le znotraj specifičnega zgodovinskega prostora in časa, v renesančni Italiji 16. stoletja. (2) Predstaviti, kako se je v danem okolju in času kot humanis- tični učenjak oblikoval Zarlino: ugotoviti, kako in koliko je spoznal antično (glasbenoteoretsko) izročilo. (3) V ospredje postaviti vsebino Istitutioni in različne vidike njenih povezav z antično glasbeno teorijo. Izhajajoč iz zastavljenih ciljev, je vsebina disertacije razdeljena na tri dele. V prvem so orisane značilne kulturnozgodovinske okoliščine, v katerih so nastale Istitutioni. Za razumevanje Zar- linovih glasbenoteoretskih zamisli je gotovo ključnega pomena zavedanje, da ni bil izoliran posameznik in da je bil kot italijan- ski učenjak v središču dogajanja: humanistična miselnost in v njenem okviru novi pogledi na antiko in antično izročilo so se najprej pojavili prav v italijanskih mestih; med slednjimi so se kot eno izmed najpomembnejših že v visokem srednjem veku uveljavile Benetke. Te so spričo razvejane pomorske trgovine, gospodarske in finančne blaginje ter relativne politične stabil- nosti privlačile mnoge tujce, med katerimi so bili tudi številni 26 28 na antiko. Ključnega pomena za preučevanje antičnega izročila je bila razpoložljivost virov, najprej latinskih in nato od konca 15. stoletja dalje še grških. Kot pomemben beneški učenjak in viden član Accademie Veneziane je imel Zarlino spričo Bessa- rionovega darila mestu na voljo vse pomembnejše grške spise o glasbi: način njegovega dojemanja in razumevanje antike in antične glasbene teorije v Istitutioni je nedvomno tudi posle- dica širokega dostopa do izvirnikov in možnosti za njihovo preučevanje. Tretji del disertacije izhaja iz traktata samega: ob obravnavi po- sameznih Zarlinovih teoremov je prikazano, koliko, kako in s kakšnim namenom je v njem obravnavana in prevzeta antična Istitutioni harmoniche Gioseffa Zarlina in antic ˇna glasbena teorija učenjaki in umetniki. Ti so s seboj prinesli mnoge sveže za- misli, ki so pomembno pripomogle, da je mesto, posebno po skokovitem vzponu tiskarske dejavnosti v drugi polovici 15. stoletja, postalo eno najpomembnejših sedišč renesančne kul- ture. Od začetka štiridesetih let 16. stoletja je tu živel in deloval tudi Zarlino. V drugem delu disertacije je ob pregledu Zarlinovega življe- nja podrobno predstavljen njegov študij antike in spoznavanje antičnih virov. Prek študija in kasnejšega glasbenega in neglas- benega delovanja, posebno prek poglobljenih razprav z drugi- mi učenjaki časa, je Zarlino prevzemal in hkrati pomembno sooblikoval renesančno humanistično paradigmo navezovanja Slika 1: Naslovnica iz prve izdaje (1558) Zarlinovega traktata Istitutioni harmoni- che. Vir: http://imslp.org/wiki/Le_Istitutioni_Harmoniche_(Zarlino%2C_Gioseffo) (13. 10. 2017). 29 Strokovni kotic ˇek in četrti knjigi povezani z naukom o kontrapunktu in z raz- pravo o modusih. Tako se antična glasbenoteoretska tradicija v Istitutioni precej kaže kot model in sredstvo za dosego ozko določenega cilja: izgradnjo tonskega sistema, znotraj katerega poteka glasbena praksa časa in znotraj katerega je po Zarlino- vem prepričanju možen in od njega odvisen v spisu predstav- ljeni nauk o kontrapunktu. Prevzemanje antičnih kanonov je v renesansi postalo postu- lat. Toda misleci časa jih niso prevzemali dosledno, temveč so jih postavljali predvsem za vzor in izhodiščni model, ki ga je mogoče prilagoditi realnosti lastnega časa. V tem smislu so renesančni znanstveniki antične zamisli preučevali, kritično pretresali, predrugačili, nadgradili in tako dobili nova spo- znanja ter postavljali nove sisteme. Enako je poglede antičnih glasbenih teoretikov prevzemal Zarlino: v stari Grčiji je nastal osnovni kanon glasbenoteoretskih kategorij, ki so ga pozno- antični avtorji in posebej Boetij prenesli v srednji vek. Zarli- no je vsebino ključnih antičnih glasbenoteoretskih spisov, na katere se sklicuje v Istitutioni, dobro poznal in iz nje v svojih premislekih izhajal. Toda ni je prevzemal dosledno in nespre- menjene, temveč jo je (morda najjasneje izmed vseh teore- tikov časa) redefiniral: prosto jo je komentiral, interpretiral, širil, krčil, predvsem pa prilagodil glasbeni praksi svojega časa in na ta način postavil glasbenoteoretski sistem, s katerim je opisal sodobno glasbo. glasbena teorija. V skladu s pogledi antičnih teoretikov je glas- ba v začetku Istitutioni postavljena kot eksaktna matematična znanost, tesno povezana z drugimi kvadrivialnimi disciplina- mi. Zarlino trdi, da se po njej dostopa do najvišje resnice, saj je v obliki harmoničnih razmerij prisotna povsod: vse, kar obsta- ja, je harmonično (glasbeno) urejeno. V nadaljevanju se v trak- tatu razpravlja le o dejanski, zveneči glasbi; najprej se uteme- ljuje tonski sistem, znotraj katerega more obstajati. Poudarjeno je prepričanje, da je bila antična glasba drugačna od sodobne, zaradi česar je bil tudi njen tonski sistem nujno drugačen. Ta sodobni glasbi ni več zadosten, treba ga je spremeniti, razširi- ti in prilagoditi. Tako Zarlino namesto konsonanc, opisanih z razmerji prvih štirih števil (quaternario), uvede sistem, uteme- ljen na številu šest (numero senario), v katerega so vključene tudi lepo zveneče terce in sekste. Iz njega je nadalje izpeljan eden jedrnih konceptov Zarlinove glasbene teorije, zveneče šte- vilo (numero sonoro), ki je postavljeno za predmet muzikovega preučevanja: v kompozicijah je dovoljeno uporabljati le inter- vale, katerih termine razmerij najdemo med zvenečimi števili, izpeljanimi iz števila šest in njegovih delov. Izgradnja tonskega sistema se sklene z razpravo o uglasitvi: Zarlino dokazuje, da se v sočasni vokalni glasbi rabi Ptolemajeva sintonična diatonična oz. čista uglasitev, medtem ko mora biti uglasitev v inštrumen- talni glasbi temperirana. Teoretičnim poglavjem sledi obravnava glasbenopraktičnih tem: spekulativni premisleki in zgrajeni tonski sistem so v tretji Slika 2: Medaljon z Zarlinovim portretom. Vir: Iginio Tiozzo, Tra i maestri della cappella di S. Marco (1939). V: Rivista di Venezia a cura del comune, 13 (12), str. 553.