Pregledni œlanki - Review Articles
Farmacevtski izdelki za zdravljenje aken in nega koæe
Pharmaceutical products for the treatment of acne vulgaris and the skin care
Saøa Baumgartner, Nurdin Bajramoviå
Povzetek: Velik deleæ zahodne populacije prizadenejo akne vsaj enkrat v æivljenju. Akne so bolezen, ki prizadne dlaœno-lojniœno enoto. Mehanizem nastanka aken je zelo kompleksen, vzrokov za njihov pojav je veliko, nekaterih øe ne poznamo. Za blago obliko aken je lahko dovolj æe pravilna nega koæe, ki zajema œiøœenje in uporabo negovalnih izdelkov, zlasti na osnovi hidrofilnih gelov z vkljuœenimi spojinami z blagim antimikrobnim delovanjem, protivnetnim delovanjem in vitamini. Œe se akensko stanje poslabøa, nam zdravnik lahko predpiøe lokalno ali sistemsko terapijo. Med uœinkovinami za lokalno zdravljenje najdemo najpogosteje retinoide, benzoilperoksid, azelainsko kislino, lokalne antibiotoke in njihove kombinacije. Za zmanjøevanje stranskih uœinkov in veœjo uœinkovitost uœinkovin le-te vgrajujejo tudi v sodobne dostavne sisteme kot so liposomi, mikrogobice, mikroemulzije in nanodelci. Zlasti pri blagi in srednje hudi obliki aken je za uspeønost terapije, pa tudi zaradi øtevilnih stranskih uœinkov tovrstnih uœinkovin, zelo pomemben strokoven in razumljiv nasvet farmacevta o pravilni in varni uporabi izdelkov. Sistemska terapija je primerna za zdravljenje hudih oblik aken. Uporabimo lahko peroralne antibiotike, hormonska zdravila in izotretinoin. Pri sistemskem zdravljenju so neæeleni uœinki lahko zelo resni, zlasti pri uporabi izotretinoina, kjer moramo upoøtevati mednarodna priporoœila o upraviœenosti predpisovanja le-tega in spremljanju bolnika med samo terapijo. Optimalna izbira naœina zdravljenja s strani zdravnika in pravilno svetovanje o varni in pravilni uporabi zdravil s strani farmacevta sta kljuœ do uspeønega zdravljenja.
Abstract: The majority of western population is affected by acne at least once during their lifetime. Acne is disease of the pilosebaceous unit. The mechanism of acne development is very complex. The causes to get acne are many and some are not fully known. Mild acnes usually only requires proper skin care, which includes skin cleansing and usage of skin care products based on hydrophilic gels containing substances with mild antimicrobial or anti-inflammatory effects and vitamins. If acne condition is getting worse, the physician can prescribe topical or systemic therapy. Some frequently used drugs for topical treatment are retinoids, benzoyl peroxide, azelaic acid, local antibiotics and their combinations. To decrease the side effects and increase the effectiveness of the drugs, they are incorporated into novel drug delivery systems like liposomes, microsponges, microemulsions and nanoparticles. For the success of the therapy and because of many side effects of those drugs, the professional and understandable advice of the pharmacist is needed about the proper and safe product application, especially at mild and mod-erately severe acne lesions. Severe acne requires systemic therapy with systemic antibiotics, hormonal therapy or oral isotretinoin. Systemic treatment may cause severe side effects, especially with the oral isotretinoin, where international guidelines about limitations of prescribing and monitoring of the patient during treatment should be followed. The selection of optimal therapy by physician, and giving of proper advice by pharmacist about safety and application of the drug, are the key parameters for the treatment to be successful.
2.Patofiziologija aken
Kot reœeno akne prizadenejo pilosebacealno enoto (PSU) koæe, ki jo sestavlja æleza lojnica ob lasnem foliklu (slika 1). Lojnice proizvajajo sebum (loj), ki se ob lasnem foliklu izloœa na povrøino koæe. Mehanizem nastnaka aken je zelo kompleksen. Øtevilni raziskovalci navajajo øtiri kljuœne faktorje:
•   poveœana keratinizacija lasnega folikla,
•   poveœana tvorba sebuma,
•   kolonizacija anaerobnih bakterij Propionibacterium acnes ter
•   vnetni in imuni odgovor prizadetega tkiva (2, 3).
Akne so najveœkrat rezultat hormonskega delovanja na PSU, kar vodi k zaprtju pore. Poveœana keratinizacija ustvarja zoæitev na vrhu lasnega folikla. V tem delu so keratinociti veœji in z veœ tonofilamentov, ki jih povezujejo. Odluøœene epitelne celice se teæe odstranijo, ujamejo se v lumen lasnega folikla in skupaj z izloœenim sebumom tvorijo zamaøek, kar vodi k nastanku komedona. V prvi fazi je komedon øe neviden -mikrokomedon. Le-ta lahko ostane nespremenjen, lahko pa se poveœa in nastane vidni odprti ali zaprti komedon. V tej fazi so akne nevnetne, niso rdeœe in ne zateœene (2, 4).
1.Uvod
Akne so veœinoma povezane z mladostniki ali mladmi ljudmi. Kar 80 do 90% populacije v starostnem obdobju od 12 do 24 let doæivi kakøno obliko aken, ki pri veœini ljudi izginejo pred tridesetim letom. V kasnejøem obdobju se akne lahko pojavijo pri æenskah eden do dva tedna pred menstruacijo, lahko tudi v menopavzi. V mladosti so akne bolj izraæene in v teæji obliki pri fantih kot pri dekletih, kar je najverjetneje povezano s koliœino androgenih hormonov. Tudi novorojenœek se lahko rodi z aknami in sicer zaradi intrauterine hormonske stimulacije z materinimi hormoni (1).
Akne so polimorfna vnetna bolezen, na katero vplivajo øtevilni dejavniki. Akne so bolezen, ki prizadne dlaœno-lojniœno enoto, imenovano pilosebacealna enota, zato se bolezen pojavi tam, kjer je teh enot veliko: na obrazu, prsih, hrbtu in ramenih (1, 2). Vsaka oblika aken zahteva ustrezno obravnanvo, bodisi kozmetiœno in v resnejøih primerih tudi zdravstveno. Pogosto se dogaja, da je objektivna slika o stanju aken s strani zdravnika podcenjena, soœasno je s strani bolnika, zlasti mladostnika, precenjena, kar povzroœa hude psihosocialne teæave.
doc. dr. Saøa Baumgartner, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za farmacijo, Aøkerœeva 7, 1000 Ljubljana mag. sci. Nurdin Bajramoviå, Kozmobis, Stegne 25a, 1000 Ljubljana
84 farm vestn 2006; 57
Farmacevtski izdelki za zdravljenje aken in nega koæe
dlaka
povrhnijca
izloœek æleze lojnice
meøiœek æleza lojnica
pri fantih veœja kot pri dekletih. V obdobju pred puberteto je za nastanek aken odgovorna poveœana koncentracija dehidro-epiandrosterona DHEA iz nadledviœne æleze, ki se po presnovnih poteh pretvarja v androgene. Prav tako tudi v menopavzi, ko se zamnjøata tako nivo progesterona kot estrogena (8, 9).
Androgeni receptorji se v lojnici nahahjajo v bazalnem sloju. Pomembni androgeni, ki se veæejo na te receptorje, so androstenedione, testosteron in dihdrotestosteron (DHT). Veœino androgenih proizvajajo spolne æleze in nadledviœna æleza, vendar androgene lahko proizvajajo lokalno tudi lojnice in sicer iz androgenega prekurzorja dehidroepiandrosteron sulfata (DHEAS). Poviøan serumski nivo le-tega znova povezujajo z razvojem aken (10). V sebocitih poteka tudi pretvorba testosterona v DHT, ki je veliko moœnjeøi agonist za androgene receptorje (slika 2).
Slika 1:   Dlaœno-lojniœna enota oz. pilosebacealna enota (PSU), kjer se razvijejo akne (16)
Figure 1: Pilosebaceus unit (PSU), where the development of acne occurs (16)
Meøanica sebuma in odluøœenih epitelnih celic predstavlja odliœno hranivo za proliferacijo anaerobnih bakterij P. acnes, ki se sicer tudi obiœajno nahajajo na koæi (4). P.acnes so glavni razlog za razvoj vnetnih aken. Izloœajo øtevilne pro-inflamatorne substance (lipaze, proteaze, kemotaktiœne substance...), povzroœijo tudi sproøœanje interlevkinov iz makrofagov, nevtrofilcev in iz folikularnih keratinocitov. Te bakterije razkrajajo sebum do prostih maøœobnih kislin, ki prav tako delujejo kot mediatorji vnetja in so zelo iritirajoœe za celice PSU. Zaradi vseh naøtetih dejavnikov in tudi zaradi same prisotnosti P.acnes, se aktivira imunski sistem in pojavi se vnetje (2, 4, 5, 6).
Nedavno so strokovnjaki priøli do novih spoznanj, da gre imunski odgovor, vkljuœen v vnetne reakcije, preko ‘’toll-like’’ receptorjev: TLR2 in TLR4. ‘’Toll-like’’ receptorji so transmembranski proteini, ki prepoznajo specifiœne mikrobne molekule in stimulirajo imunski odgovor. TLR2 in TLR4 receptorja sta izraæena v keratinocitih in jih lahko neposredno aktivirajo tudi antigeni P.acnes, kar povzroœa tvorbo vnetnih citokinov (7). Zaradi razvoja vnetja v zaprtem mikrokomedonu ali komedonu pride do poøkodbe stene epitelialnega kanala, akenska lezija napreduje v dermis in iz komedona se razvijejo vnetne akne pustule in papule. Daljøe napredovanje akenske lezije vodi k nastajanju nodul in cist in pri najteæjih oblikah nodulocistiœnih in konglobatnih aken (1, 2).
3.Vzroki za nastanek aken
3.1. Hormonski vpliv
Za pojav in razvoj aken je zelo pomemben hormonski vpliv. Androgeni so najbolj zanani stimulatorji delovanja lojnic in povzroœajo razvoj mikrikomedonov. Po drugi strani estrogeni zavirajo izloœanje sebuma, progesteron pa ima lahko tudi androgene uœinke. Ker je nivo androgenih pri fantih v puberteti viøji, je tudi resnost in pojavnost aken
Slika 2: Pretvorba testosterona (T) v dihidrotestosteron (DHT) in vezava le-tega na androgeni receptor v sebocitu. A -ponazarja mesto za inhibicijo 5a - reduktaze z antiandrogeni; B – predstavlja mesto za inhibicijo z antiandrogeni, ki prepreœujejo vezavo testosterona in DHT na androgeni receptor (3)
Figure 2: Conversion of testosterone (T) into dihydrotestosterone (DHT) and their interaction with androgen receptor in sebocyte A – represents point of inhibition of 5a- reductase by antiandrogens; B – represents point of inhibition by antiandrogens, which inhibit the binding of testosterone and DHT to the androgen receptor (3)
3.2. Uporaba nekaterih zdravil in razvoj aken
Kontracepcijska zdravila lahko vplivajo na pojav aken, saj vsebujejo estrogene, progestine (sintetiœni progesteroni) in progesteron. Tablete, ki vsebujejo veœ estrogena in progestin, ki je manj androgen, prispevajo k zmanjøanju pojavnosti aken in jih vœasih uporabljajo za
farm vestn 2006; 57 85
Pregledni œlanki - Review Articles
njihovo zdravljenje. Tablete, ki vsebujejo veœ bolj androgenega progestina ali sam progesteron, pa lahko povzroœijo nastnek aken. Izbira primernega kontracepcijskega zdravila je tako kljuœnega pomena z vidika vpliva na razvoj aken (9).
Poveœano tvorbo aken opazimo tudi pri uporabi zdravil kot so: anaboliœni steroidi, kortikosteroidi (poveœajo produkcijo sebuma in pojav aken), tirostatiki (propiltiouracil) in druga (1).
3.3. Dednost in razvoj aken
Nagnjenost za akne se deduje, saj v kolikor imata akne oba starøa, obstaja velika verjetnost, da jih bo imel tudi otrok. Oblika dedovanja pa øe ni jasna. Vendar obstajajo nekatere øtudije, ki sugerirajo genetske predispozicije (10).
3.4. Prehranjevalne navade in pojav aken
Veœina øtudij navaja, da med naœinom prehranjevanja in pojavom aken ni dokazane vzroœna povezava (11). Vendar na podlagi podatkov iz øtudije, ki prouœuje razliko stopnje pojavnosti aken med popolnoma moderno zahodno druæbo in neindustrializiranimi otoœani iz Papua Nove Gvineje, kjer je incidenca aken bistveno niæja, lahko zakljuœimo, da velika odstopanja v pojavnosti aken ne morejo biti zgolj posledica genetskih razlik med populacijami, temveœ prisotnost razliœnih okoljnih dejavnikov. Identifikacija teh dejavnikov lahko veliko pripomore k zdravljenju aken v moderni druæbi (12).
Kot zelo pomemben dejavnik iz okolja so avtorji navedli hiperinzulinemijo, ki je lahko posledica prehrenjevalnih navad npr. z veliko enostavnimi sladkorji. Kroniœna ali akutna hiperinzulinemija sproæita hormonsko kaskado, ki soœasno povzroœi tako hiperkeratinizacijo lojniœnega folikla kot tudi poveœano tvorbo in izloœanje sebuma (12).
Prav tako so izvedli øtudije, kjer so ugotavljali vzroœno povezavo med presnovo maøœob ter pojavom in resnostjo aken. Razlaga za vzroœno povezanost je za zdaj øe hipotetiœna. In sicer so Acne vulgaris povezane tako z metabolizmom lipidov kot tudi spolnih hormonov. Kljuœni elemnt pri obeh je acetil-koencim A, katerega sestavni del je tudi pantotenska kislina oz. vitamin B5. Ob pomanjaknju tega vitamina, motnjah v presnovi maøœobnih kislin ali tudi ob prevelikem vnosu maøœob se lahko pojavijo teæave z aknami (13).
Kakor pri veœini bolezni lahko tudi pri aknah upoøtevamo nekatera priporoœila oziroma izsledke, katere sestavine hrane so tiste, ki vsaj ne pripomorejo k razvoju aken, œe jih æe ne prepreœijo: vitamin A, vitamin B6, pantotenska kislina, lipoiœna kislina, cink, krom, esencialne maøœobne kisline, zlasti linolenska in øe bi lahko naøtevali.
Sploøno æivljensko pravilo je tudi, piti veliko vode. Voda vzdræuje pravilno delovanje vseh procesov v organizmu. Brez dobre hidratacije in s tem dobre cirkulacije, organizem ne more uspeøno odstranjevati patofizioloøko nastalih toksinov.
3.5. Akne in stres
Ali so trditve, da stres povzroœa akne, pretirane? Niti ne, bi nas prav gotovo odgovorila veœina. Morda lahko to poveæemo s poveœanim izloœanjem kortizola – stresnega hormona, ki sodi v skupino glukokortikoidov in lahko poveœa delovanje ælez lojnic (3).
4. Vrste akenskih lezij
V  grobem loœimo vnetne in nevnetne akenske lezije. Nevnetne akne
oziroma komedoni so posledica poveœanih in zamaøenih lasnih foliklov. Tako poznamo zaprte in odprte komedone. Vnetne akne pa so povzroœene s poøkodbo stene komedona. Takøne lezije so lahko hudo boleœe. Napredovanje bolezni v globje plasti koæe povzroœa poøkodbo tkiva in nastajanje brazgotin. Te lezije vkljuœujejo papule pustule, nodule, ciste in nodulocistiœne akne (2, 8)
Zdravljenje aken je zasnovano glede na øtevilo prisotnih aken in glede na njihovo resnost. Teæavnost akenskega obolenja lahko opredelimo glede na razliœne klasifikacije, najpogosteje zasledimo razvrstitev na tri kategorije, ki jo je leta 1990 predlagala ameriøka zveza dermatologov:
Blage akne (mild acne): prevladujejo odprti in zaprti komedoni, pojavi se lahko le nekaj papul ali pustul, vendar brez nodulov. Blage akne se pojavijo obiœajno na nosu, œelu in bradi
Srednje huda oblika aken (moderately severe acne): bolniki imajo od nekaj do veliko papul in pustul, lahko se pojavi tudi nekaj nodulov. Prisotni so tudi odprti in zaprti komedoni. Ta oblika aken se pojavlja obiœajno na obrazu, dekolteju, vratu in hrbtu
Huda oblika aken (severe acne): bolniki imajo øtevilne papule in pustule ter mnoge nodule. Spremembe zjemajo obseæna obmoœja in se med seboj zdruæujejo (14)
Ostale oblike - neobiœajne akne (unusual acne variants): to so razliœne vrste aken, ki jih ne moremo razvrstiti v zgornje tri razrede Sem sodijo fulminantne akne, eksogeno povzroœene akne, infantilne akne, ekskoriirane akne, medikamentozne akne, konglobatne akne in druge (1)
5. Nega aknaste koæe
V  primeru prisotnosti nevnetnih komedonov je dovolj, da koæo le ustrezno negujemo s primernimi kozmetiœnimi sredstvi. Ker gre za zelo obœutljivo koæo, lahko kakrønakoli nepravilna nega stanje le øe poslabøa. Nekatere osnovne smernice za nego aknaste koæe so:
•    Aken ne praskamo ali stiskamo, ker to lahko povzroœi vnetje.
•    Koæo dva do trikrat dnevno neæno umivamo z blagim milom in neæno posuøimo z mehko brisaœo. Ne drgnemo, ker drgnjenje koæo dodatno draæi
•    Uporabljati moramo »nekomedogena« kozmetiœna sredstva.
•    Izogibati se moramo izdelkom, ki lahko stanje aken poslabøajo (izdelki z maøœobami in olji)
•    Izdelke za akne moramo uporabljati pravilno in strpno (dovolj dolgo)
•    Nekateri izdelki za nego aknaste koæe poveœujejo obœutljivost na sonœno svetlobo, zato se je potrebno ustrezno zaøœititi (6, 15, 16)
Eden izmed razlogov za nastanek aken je hiperprodukcija sebuma, zato je gotovo smislno odstranjevanje preseæka le-tega. Z vsakodnevnim umivanjem blago izsuøujemo koæo in jo razmaøœujemo hkrati povzroœamo øibek piling, ki lahko odstrani komedone. Œe se po umivanju pojavi obœutek zategnjenosti koæe, moramo intenziteto umivanja zmanjøati. Danes namesto toaletnih mil veliko uporabljamo nemastna œistilna mleka in gele s pH 5,5, ki vsebujejo ionske al neionske povrøinsko aktivne snovi ter antimikrobne uœinkovine (npr.
farm vestn 2006; 57
Farmacevtski izdelki za zdravljenje aken in nega koæe
triklosan). Blazinice, ki jih uporabljamo za œiøœenje, lahko vsebujejo alkohol in povrøinsko aktivne snovi.
Po ustreznem œiøœenju aknaste koæe nanjo v tanki plasti nanesemo ustrezno negovalno kremo, gel ali losjon, ki podpira zdravljenje in obravnavo aken. Danes se tako veliko uporabljajo zlasti hidrofilni geli, v katere lahko vkljuœimo spojine z blagim antimikrobnim, protivnetmin delovanjem, vitamine A, C, E, provitamin B5 in druge. Kot podlaga v takem hidrofilnem gelu so zlasti primerni blok kopolimeri, ki imajo v svoji strukturi tako hidrofilni kot lipofilni del. V takøno podlago lahko vgradimo tako hidrofilne kot lipofilne uœinkovine. Lipofilni del polimera lahko hkrati emulgira tudi odveœen sebum, medtem ko je na hidrofilni del vezana voda. Takøen gel lahko deluje emolientno, vlaæilno, koæo naredi elastiœno in voljno. Kot sestavine podlag kozmetiœnih izdelkov najdemo tudi akrilatne in silikonske polimere, njihove kopolimere idr. Izdelava hidrofilnih gelov je tehnoloøko enostavna, izdelki so stabilni in primerni za aplikacijo na koæo (6, 15, 16).
V izdelke za nego in œiøœenje aknaste koæe je pogosto vkljuœenih tudi veliko rastlinskih ekstraktov. Navedli bomo le nekatere.
•   Æajbelj (Salvia officinalis). Eteriœna olja (glavna sestavina tujon) skupaj s œreslovinami, ki jih vsebuje æajbelj, delujejo adstrigentno, antiseptiœno in antiflogistiœno.
•   Kamilica (Matricaria chamomilla, Chamomilla recutita). Eteriœno olje kamilice (glavne sestavine so alfa-bisabolol, razliœni bisabolol oksidi, kamazulen) delujejo antiflogistiœno in antiseptiœno.
•   Øentjanæevka (Hypericum perforatum). Vsebuje eteriœno olje, katehinske tanine, flavonoidne heterozide, vitamin C, rdeœe obarvan hipericin ter snovi, ki delujejo antibiotiœno. Ekstrak øentjanæevke deluje antiseptiœno, adstrigentno ter pospeøuje celjenje ran.
•   Rastline s œreslovinami (Cortex Quercus, Folium Hamamelidis, Galla, Rathaniae radix, Rhizoma Tormentilla) ter njihovi izvleœki delujejo adstrigentno.
•   Ognjiœ (Calendula officinalis). Vsebuje karotenoide, flavonoide, glikozid kalendulozid, triterpenske alkohole, tanine idr. Deluje kot antiseptik, antiflogistik ter pospeøuje celjenje ran.
•   Materina duøica (Thymus serpylum) in timijan (Thymus vulgaris) delujeta antispetiœno zaradi prisotnega timola. Antiseptiœno delovanje poveœujejo prisotni tanini.
•   Œajevec (Melaleuca alternifolia) sestavine delujejo antibakterijsko. Vgrajevali so ga tudi v liposome in mikroemulzije in izboljøali njegovo uœinkovitost (6, 15, 16, 17, 18).
6.Farmacevtski izdelki za zdravljenje aken
Pri izbiri zdravljenja A. vulgaris øe vedno ne obstojajo dobro definirane smernice v smislu uœinkovitosti, ‘’cost-effectiveness’’ in upoøtevanja sploønega zadovoljstva bolnika. Kljub temu so oblikovane smernice za primerno obravnanvo aken, ki ji sledi veœina sodobnih terapij (slika 3) (1). Kot v primeru vseh bolezni je tudi pri aknah æeleno, da odstranimo vzrok nastanka bolezni in nato blaæimo simptome. Æal pogosto to ni le v moœi bolnika ali zdravnika in farmacveta. In œe se akne pojavijo, kljub zdravemu naœinu æivljenja, jih je potrebno ustrezno obravnavati.
Tudi za aknasto koæo, ki potrebuje zdravljenje, veljajo vse prej naøtete smernice za njeno nego. Pri obravnavi aken je zelo pomembno poudariti, da akne niso higienska bolezen in da niso nalezljive. Pri izbiri sredstva za zdravljenje aken moramo poleg etiologije aken upoøtevati tudi druge dejavnike kot so vrsta koæe, sestava izdelka – tudi njegova podlaga, reakcija bolnika na predhodno obravnavo,... Svetovanje pri zdravniku je potrebno takrat, ko kozmetiœna ali OTC sredstva ne izboljøajo stanja oziroma se stanje øe dodatno slabøa.
Akensko stanje		Izbor terapije	Vzdrževanje terapije		
Blage akne (komedoni +/-vnetne lezije)		Lokalni retinoidi ali lokalni retionoidi + benzoilperoksid/lokalni antibiotiki	uspešno		
	w				
					
		neucinkovito		i	T
				Lokalni retinoidi ali lokalni retionoidi + benzoilperoksid	
Srednje huda oblika aken (srednje do hude papule, pustule)	^	Kombinirana terapija peroralni antibiotiki + lokalni retinoidi +/-benzoilperoksid	uspešno		
	w		w		
		neucinkovite		iL	
Huda oblika aken (hude papule, pustule, nodulocisticne akne)					
	^	Sistemsko izotretinoin ali hormonska terapija pri ženskah	uspešno		
	w				
Slika 3:    Smernice za zdravljenje aken (1) Figure 3: Guidance for the treatment of acne (1)
farm vestn 2006; 57 87
Pregledni œlanki - Review Articles
6.1. Uœinkovine in podlage za dermalno zdravljenje aken
Zdravljenje mora vkljuœevati zmanjøanje tvorbe sebuma, hitrejøe obnavljanje epidermisa, odpravljanje bakterijske infekcije ali kombinacija vseh treh mehanizmov. Øtevilni izdelki za zdravljenje aken so oznaœeni kot komedolitiœni. Komedolitiœno deluje uœinkovina, ki razrahlja zaporo v pori in jo tako odpre. Te uœinkovine so: benzoilperoksid, salicilna kislina, resorcinol, alfa hidroksi kisline, azelainska kislina in druge. Ker je pojav mikrokomedona v zaœetni fazi razvoja aken kljuœni faktor, je zdravilo prvega izbora dermalna uporaba retinoidov (1).
6.1.1  Lokalni retinoidi
Med razpoloæljivimi keratolitiœnimi uœinkovinami so najbolj obetavna skupina retinoidi in sicer retinojska kislina (vitamin A kislina) in njeni sintezni analogi: tretinoin, adapalen, tazaroten, izotretinoin in drugi (1, 19, 20).
Lokalni ali dermalni retinoidi pospeøujejo obnavljanje folikularnih epitelnih celic in tako normalizirajo keratinizacijo. To vodi k izloœanju komedonov in poveœanemu luøœenju krovnih korneocitov, s œimer se prepreœuje nastajanje novih komedonov. Dermalne retinoide tako lahko uporabimo za zdravljenje nevnetnih in vnetnih akenskih lezij. Nekateri imajo tudi neposredno protivnetno delovanje. Z njihovo pravoœasno uporabo lahko precej izboljøamo akensko stanje. Retinoide vgrajujemo v gele, kreme ali raztopine. Pri njihovi uporabi moramo biti previdni in jih nanaøati le na prizadete povrøine (10,12).
Tretinoin. Na voljo je v razliœnih koncentracijah od 0,025 do 0,1% in sicer v kremah, gelih, raztopinah, mazilih,.... Prvotne oblike so bile zelo iritirajoœe zaradi visoke koncentracije aktivne uœinkovine v penetrirajoœem vodnoalkoholnem vehiklu. Œe tretinoin uporabimo v niæji koncentraciji, je draæenje koæe dosti manjøe. V zadnjem desetletju so na voljo oblike z nizko koncentracijo tretinoina (0,025%) ali v kremni podlagi, ki delujejo bolj emolientno in manj penetrirajoœe (19, 20).
Zaradi zelo iritirajoœe narave in zaradi fotonestabilnosti skuøajo tretinoin vgraditi v razliœne farmacevtske oblike. Nekatere so za zdaj øe v razvojnih laboratorijih (liposomi), druge so æe na træiøœu. Med sodobnejøimi izdelki, ki jih æe najdemo na træiøœu, sta tudi dva dermalna izdelka, ki sta zasnovana kot sistema s podaljøanim sproøœanjem (1, 18). Kot primer navajamo mikrogobice (microsponges) v hidrogelu. Mikrogobice lahko opiøemo kot porozne 10 do 25mm velike mikrosfere, ki so narejene iz premreæenega metilmetakrilata z glikoldimetakrilatom (slika 4). 25mm mikrogobica ima do 250000 por, kar omogoœa vkljuœitev velikega odmerka aktivne uœinkovine. Mikrogobice imjo øtevilne dobre lastnosti, kot so izboljøana fizikalna stabilnost uœinkovine in njihova boljøa zaøœita pred zunanjimi dejavniki, zmanjøano iritantno delovanje na koæo, podaljøano sproøœanje uœinkovine in tako podajljøano delovanje uœinkovine, zmanjøanje sistemske absorpcije uœinkovin, enostavno vgrajevanje mikrogobic v hidrogele, kreme, mazila, ... (18).
Kljub izboljøanim dostvnim sistemom s tretinoinom, draæenje koæe øe vedno omejuje njegovo uporabo. Med drugim in œetrtim tednom zdravljenja tretinoin lahko povzroœi vnetne akne. To tveganje zmanjøamo tako, da tretinoin uvajamo postopoma. V zaœetku retinoide nanaøamo le 2 do 3x tedensko, nato pogostost nanosa poveœujemo
do vsakodnevne enkratne aplikacije zveœer. Izboljøanje aken lahko priœakujemo pri rednem zdravljenju po enem do 3 mesecev (20). Uporaba tretinoina v noseœnosti ni priporoœljiva.
Slika 4:   SEM fotografija mikrogobice z benzoilperoksidom (26)
Figure 4: SEM photography  of microsponge containing  benzoyl peroxide (26)
Adapalen. Spada æe v tretjo generacijo retinoidov. Je derivat naftoiœne kisline in se selektivno veæe na jedrne receptorje retinoiœne kisline (RAR g in b), ki po aktivaciji delujejo na diferenciacijo keratinocitov. Adapalen deluje tudi protivnetno, saj inhibira polimorfonuklearne granulocite, zmanjøa aktivnost lipooksigenaze in tako vpliva na zmanjøano tvorbo levkotrienov ter deluje na receptorje TLR 2 ter tako zmanjøajo sproøœanje proinflamatornih citokinov (19).
V Sloveniji je na træiøœu 0,1% gel z adapalenom - Differine®, adapalen pa je lahko vgrajen tudi v kreme ali raztopine. Uporablja se enkrat dnevno in sicer zveœer. Strokovnjaki so izvedli primerjalno øtudijo o uœinkovitosti in pojavu stranskih uœinkov gela z 0,1% adapalena ter gela z 0,025% tretinoina. Ugotovili so, da adapalen bistveno bolj zmanjøuje akenske lezije in povzroœa manjøo lokalno iritacijo (19).
Tako kot vsi retinoidi tudi adapalen lahko povzroœi izbruh vnetnih akenskih lezij proti koncu prvega meseca zdravljenja, kar ublaæimo z njegovim postopnim uvajanjem. Uporaba adapalena ni primerna za noseœnice in za dojeœe matere.
Tazaroten. Je sintezni acetilenski retinoid, ki so ga vpeljali leta 1997 za zdravljenje psoriaze. Po dermalni uporabi se hitro pretvori v aktivni metabolit tazarotensko kislino. Na voljo je kot 0,05% in 0,1% gel, lahko tudi v obliki kreme. Je pribliæno tako uœinkovit kot adapalen, vendar povzroœa bistveno veœ iritacij. Zato so pri zdravljenu s tazarotenom uvedli metodo kratkotrajne aplikacije (od 30 sekund do 5 minut) in nato spiranje s toplo vodo. Uœinkovitost enkrat dnevnega nanosa je bila primerljiva z dvakrat dnevnim, draæenje koæe je bilo manjøe. Ni primeren za noseœnice (19).
Med lokalne retinoide lahko øtejemo øe motretinid, retinil-b-glukuronid in retinaldehid. Slednjega najdemo tudi v kozmetiœnih izdelkih in sicer v 0,05% koncentraciji v kremni podlagi. Za zdravljenje
farm vestn 2006; 57
Farmacevtski izdelki za zdravljenje aken in nega koæe
z retinaldehidom se uporabljajo kreme z viøjo koncentracijo uœinkovine in sicer od 0,1 do 1% (19).
6.1.2   Benzoilperoksid
Za zdravljenje aken se æe nekaj desetletij uporablja benzoilperoksid (BPO). Uœinkovit je zlasti proti vnetim aknam. Po aplikaciji na koæo se v lojniœnem foliklu sprostijo kisikovi radikali, ki delujeo baktericidno. V nekaterih øtudijah so dokazali tudi njegovo uœinkovitost na nevnetne akne, saj zmanjøuje hiperkeratinizacijo in tvorbo mikrokomedonov. Ti podatki so vœasih precej kontraverzni (1).
BPO je na voljo v razliœnih koncentracijah od 2,5 do 10% in sicer vkljuœen v gele, kreme, raztopine in losjone (1, 19, 18). Vkljuœen v vodne vehikle povzroœa manj iritacij kot v vodno-etanolnih pripravkih. Stranski uœinki BPO so øtevilni od iritirajoœega dermatitisa, izsuøitve in beljenja koæe, pekoœega obœutka na koæi, rdeœice in drugo. Zanimivo je, da z veœanjem koncentracije uœinkovine v izdelkih niso dokazali veœje uœinkovitosti, bistveno manj izraæeni pa so bili stranski uœinki. Zato je smiselno uporabljati BPO v niæji 2,5% koncentraciji (1, 19). Zaradi øtevilnih stranskih uœinkov poskuøajo BPO vgraditi tudi v liposome in mikrogobice, kjer so v obeh primerih dosegli obœutno zamnjaøanje stranskih uœinkov (18).
Zlasti pomembna pa je uporaba BPO v primeru zdravljenja proti na antibiotike rezistentnim sevom P. Acnes, saj do sedaj øe niso opazili rezistence na BPO. BPO se veliko uporablja tudi v kombinaciji z drugimi uœinkovinami za zdravljenje aken (1, 19).
6.1.3   Azelainska kislina
Je naravna nasiœena C-9 dikarboksilana kislina, ki prepreœuje folikularno hiperkeratinizacijo, s œimer inhibira komedogenezo. Deluje tudi bakteriostatiœno in izkazuje protivnetno delovanje. Uporablja se za zdravljenje vnetnih in nevnetnih aken. Ne povzroœa rezsitence sevov P. acnes. Izkazuje manj stranskih uœinkov kot BPO. Na voljo je v kremi v 20% koncentraciji (1, 19). Vgrajevali so jo tudi v mikroemulzije in poveœali njeno penetracijo v PSU (18).
6.1.4   Alfa-hidroksi kisline (AHA)
To so karboksilne kisline, ki imajo na drugem C atomu vezano hidroksi skupino. AHA so lahko naravnega izvora (sladkorni trs, sadje, mleœni izdelki). V dermatoloøki praksi se najbolj pogosto uporabljajo glikolna, mleœna ter glukonska kislina. AHA v koncentarcijah od 30 do 50% povzroœajo tanjøanje povrhnjice koæe ter epidermolizo, kar nekateri uporabljajo kot intenzivni kemiœni piling. V niæjih koncentracijah (5-10%) zmanjøujejo kohezijo med korneociti in povzroœajo luøœenje povrøinskih roæevinastih plasti ter pospeøujejo obnavljanje epidermisa. Vkljuœujejo se v pomembne presnovne procese (Krebsov cikel), zniæujejo pH v globjih plasteh koæe in s tem aktivirajo nekatere encime, pomembne za celiœno proliferacijo. Pri uporabi AHA je potreben kritiœen pristop, saj se uœinkovitost teh kislin z viøanjem koncentracije stopnjuje, hkrati se zniæuje pH, kar povzroœa poveœevanje neæelenih uœinkov, kot so iritacija in pekoœ obœutek na koæi (6, 16, 20).
6.1.5   Salicilna kislina
V koncentracijah od 1 do 3% deluje dermoantiseptiœno in keratoplastiœno, v viøjih koncentracijah pa keratolitiœno. Pri blagih
aknah salicilna kislina odmaøi poro in prepreœi razvoj komedonov. Delovanje na P.acnes je slabo izraæeno, ne zmanjøuje tvorbe sebuma. Salicilna kislina se pojavlja v razliœnih farmacevtskih oblikah. Dobro poznani so alkholni losjoni. Salicilan kislina lahko povzroœa iritacije, zato jo poskuøajo vgraditi v liposome. Po prenehanju uporabe salicilne kisline se akne kmalu znova pojavijo (18).
6.1.6   Triklosan
Triklosan deluje antimikrobno na veliko øtevilo bakterij in glivic ter antinflamatorno. Uœinkovit je æe v zelo nizkih koncentracijah (0,05-0,3%) (21, 22). Triklosan je, kljub kompatibilnosti z mnogimi sestavinami, inkompatibilen s peroksidnimi spojinami ali spojinami, ki sproøœajo klor.
6.1.7     Cinkov oksid
Cinkov oksid suøi koæo. Deliuje adstrigentno in krœi patoloøko nabrekle medceliœne filamente. Deluje tudi antiinflamatorno.
6.1.8   Lokalni antibiotiki in kombinirana terapija
Kadar se na koæi pojavijo poleg nevnetnih tudi vnetne akne, kot so papule ali pustule, je æe tradicionalni pristop zdravljenja z dermalnimi in sistemskimi antibiotiki. Demalni antibiotiki delujejo tako protivnetno kot tudi antimikrobno. Protivnetno delovanje izraæajo preko supresije levkocitne kemotakse, zmanjøujejo øtevilo P. acne, zmanjøajo koliœino proinflamatornih prostih maøœobnih kislin z delovanjem na lipaze (1, 7).
Najpogosteje uporabljena antibiotika za dermalno uporabo sta klindamicin (hidrofilni gel, losjon ali raztopina) ter eritromicin (raztopina, hidrofilni gel ali krema) v koncentraciji od 1 do 4%. Dermalna uporaba tetraciklinov je opuøœena, ker povzroœajo rumene madeæe na koæi. Tudi uœinkovitost delovanja je manjøa kot v primeru klindamicina in eritromicina (1).
Pri uporabi lokalnih antibiotikov se je zelo poveœala rezistentnost sevov P.acne na antibiotike. Zato so priœeli z uvajanjem kombinirane terapije, ko zdravljenje poteka z dvema ali veœ zdravilnimi uœinkovinami, ki jih apliciramo v razliœnem dnevnem œasu. Navadno dermalni antibiotik uporabljamo zjutraj, keratolitiœno uœinkovino pa nanesemo pred spanjem. Kadar sta oba dermalna izdelka uporabljena istoœasno ali sta uœinkovini zdruæeni v enem izdelku, moramo zagotoviti kompatibilnost obeh uœinkovin in njuno farmakoloøko uœinkovitost.
Dermalne antibiotike obiœajno kombiniramo s cinkom, benzoilperoksidom, tretinoinom, adapalenom ali azelainsko kislino. Kombinirani izdelki velikokrat delujejo sinergistiœno, saj so bolj uœinkoviti kot vsaka uœinkovina posebej, hkrati pa zmanjøujejo tveganje za razvoj rezistentnih sevov bakterij (1, 7, 19).
Kombinacija eritromicina s cinkom, je bistveno uœinkovitejøa kot sam eritromicin. Tako dodani cinkov acetat poveœa baktericidni uœinek z dodatnim supresivnim uœinkom na tvorbo sebuma (19). Kombinacija 300 mg/ml cinka in 1000 mg/ml eritromicina znatno zmanjøuje pojav rezistentnih sevov na eritromicin (7).
Opravljene so tudi øtudije, kjer so ugotovili, da je fiksna kombinacija klindamicin 1% / tretinoin 0,025% v obliki hidrogela uporabljena le enkrat dnevno bistveno uœinkovitejøa pri zdravljenju vnetnih in nevnetnih   akenskih   lezij   kot   posamezne   uœinkovine   v   bolj
farm vestn 2006; 57
Pregledni œlanki - Review Articles
kompliciranih shemah zdravljenja. Bakterijska rezistenca je bistveno manjøa, protivnetno delovanje moœnejøe iritacija koæe majhna (23).
Kot zelo uspeøna, predvsem v smislu manjøe iritabilnosti in bistveno enostavnejøe uporabe, se je izkazala tudi fiksna kombinacija klindamicin 1% / benzoilperoksid 5% (BenzaClin®gel) v obliki gela. Ta izdelek se uporablja enkrat dnevno za zdravljenje zmernih aken in se po uœinkovitosti signifikantno ne razlikuje od kompleksne uporabe kombinacije klindamicin/benzoilperoksid gela + tretinoin gela + klindamicin gela (24).
Problem pojava rezistence pri uporabi samih dermalnih antibiotikov ni le zaradi zdravljenja aken, paœ pa, zaradi moænega prenosa rezistence na druge bakterijske seve in tudi med ljudmi, lahko povzroœi øtevilne teæave pri zdravljenju drugih bolezni. Zato je dobro, da poznamo nekatera osnovna priporoœila za uporabo dermalnih antibiotikov pri zdravljenu aken:
•   kadar je zdravljenje z retinoidi, BPO in drugimi neantibiotiœnimi uœinkovinami uspeøno, ne uporabljati dodatno øe dermalnih antibiotikov;
•   œe je moæno, uporabljati dermalne antibiotike v kombinaciji z retinoidi ali benzoil peroksidom in ne same;
•   izogibati se kombinirani terapiji dermalnih in sistemskih antibiotikov; œe æe, uporabiti isto uœinkovino;
•   prenehati z antibiotiœno terapijo, œe ni opazinega izboljøanja ali je le-to minimalno;
•   poizkusiti se izoginiti neprekinjenenu zdravljenu z dermalni antibiotiki za daljøi œas;
•   preverjati bolnikovo zadovoljstvo z zdravljenjem (7);
6.2. Uœinkovine za sistemsko zdravljenje aken
Sistemsko zdravljenje zaœnemo takrat, ko z dermalnim ne dosegamo æelenega izboljøanja. Obiœajno je sitemsko zdravljenje vpeljano pri zdravljenju srednje, predvsem pa teæjih oblik aken. Za sitemsko zdravljenje uporabljamo peroralne antibiotike, hormonsko terapijo in izotretionoin kot peroralni retinoid.
6.2.1    Antibiotiki za sitemsko terapijo
Terapija s sistemskimi antibiotiki je terapija prvega izbora za zdravljenje zmernih do teækih oblik aken. Uporaba teh antibiotikov zmanjøa tako øtevilo P.acnes v mikrokomedonu kot koliœino mediatorjev vnetja (1, 25). Nekateri antibiotiki (tetraciklin in eritromicin) imajo tudi neposredno protivnetno delovanje. Uœinkovitost peroralnih antibiotikov je odvisna predvsem od njihove penetracije v lipidno oklje PSU, zato uœinkovine ne smejo biti preveœ hidrofilne (25). Pri zdravljenju aken lahko zasledimo tetraciklin, oksitetraciklin, minociklin, doksiciklin, azitromicin in eritromicin (10,12). Rutinska uporaba trimetoprim-sulfametoksazola in klindamicina za zdravljenje aken je omejena zaradi hudih stranskih uœinkov (25). V tabeli 1 so navedeni priporoœeni odmerki nekaterih peroralnih antibiotikov za zdravljenje aken, trajanje zdravljenja in slabe strani pri njihovi uporabi.
Vsekakor moramo na terapijo s peroralnimi antibiotiki pogledati kritiœno in sicer zaradi poveœanja pojava rezistence bakterij. Tudi pri uporabi sistemskih antibiotikov je potrebno upoøtevati vsa priporoœila, ki veljajo za uporabo lokalnih antibiotikov. Ker je terapija dolgotrajna, je potrebno spremljati tudi interakcije z drugimi zdravili.
Tabela 1: Peroralni antibiotiki za zdravljenje aken (25) Table 1:   Systemic antibiotics for the treatment of acne (25)
Antibiotik
Ime uœinkovine
Odmerek
Trajanje
Slabosti uporabe
tetraciklin, oksitetraciklin
250 – 500 mg /2x dnevno
doksiciklin
tetraciklini
minociklin
90 farm vestn 2006; 57
4-6 mesecev      • GIT teæave
•  vaginalna kandidiaza
•  obvezno jemanje na prazen æelodec
•  vgrajevanje v kosti in zobe
50 –100 mg / 2x dnevno
4-6 mesecev        • GIT teæave
• fotosenzitivnost
• 50 –100 mg / 2x dnevno
• 100 mg/ 1x dnevno (poœasno sproøœanje)
4-6 mesecev        • vertigo
• hiperpigmentacija koæe in ustne sluznice
• draga uœinkovina
• lahko povzroœi kar nekaj sistemskih stranskih uœinkov
makrolidi                eritromicin	500 mg /2x dnevno	4-6 mesecev	• GIT teæave • vaginalna kandidiaza • pogost pojav rezistentnosti P. acnes
Novejøi antibiotiki			
tetraciklin               limeciklin	150-300 mg /1x dnevno	4-6 mesecev	
makrolidi                azitromicin	250 mg / 3x tedensko	4-6 mesecev	GIT teæave
Farmacevtski izdelki za zdravljenje aken in nega koæe
6.2.2   Hormonska terapija
Androgeni poveœujejo aktivnost lojnic in hiperkeratinizacijo. Vendar za pojav aken ni vedno nujno poveœanje androgenov v krvi. Obstajajo namreœ teorije, da imajo osebe nagnjene k aknam, vendar z normalno koncentracijo androgenov v krvi, lojnice bolj oœutljive na androgeno stimulacijo. Iz tega sledi, da so zdravila, ki vplivajo na nivo androgenih, primerna za zdravljenje aken.
Peroralni kontraceptivi poveœujejo nivo glubulina v krvi, na katerega se veæejo spolni hormoni. Posledica je zmanjøanje cirkulirajoœega prostega testosterona. Estrogeni zmanjøuejo tudi tvorbo testosterona v ovarijih. Tako peroralni kontraceptivi z zniæevanjem prostega testosterona blokirajo delovanje androgenov na lojnice in izboljøujejo akensko stanje.
V terapiji aken je uporabljenih veœ razliœnih kombinacij peroralnih kontraceptivov. V Evropi je za zdravljenje aken pogosto uporabljena kombinacija 2 mg ciproteronacetata (antiandrogen) in od 35mg do 50mg etinilestradiola. Novejøi peroralni kontraceptivi z niæjimi odmerki zdravilnih uœinkovin (100mg levonorgestrel + 20mg etinilestradiol) se kaæejo kot zelo uspeøni pri zdravljenju aken in z manjøim pojavom stranskih uœinkov. Zdravljenje s peroralnimi kontraceptivi je omejeno le na æenske. Stranski uœinki pa so glavobol, navzea, poveœanje telesne teæe in drugi. Terapija lahko traja tudi veœ kot 6 mesecev (1, 10, 25).
Za zdravljenje aken pri æenskah lahko uporabljamo tudi spironolakton kot blokator androgenih receptorjev in kot inhibitor a - reduktaze (1). Priporoœen odmerek je od 50 do 100 mg dnevno, nekatere æenske se dobro odzivajo tudi na zelo nizke odmerke (25mg/dan). Neæeleni uœinki so vrtoglavica, obœutljivost prsi in neredne menstruacije. Pri terapiji s spironolaktonom je potrebno preverjanje nivoja kalija v krvi in krvnega pritiska. Spironlakton ne smejo jemati noseœnice zaradi moæne feminizacije moøkega ploda (7).
Za hormonsko terapijo zdravljenja aken se uporabljajo øe ciproteronacetat, flutamid, nizki odmerki glukokortikoidov, agonisti sproøœevalnega hormona gonadotropinov hormona (buserelin, nafarelin, leuprolid) in druge uœinkovine (7).
Zaradi øtevilnih neæelenih uœinkov peroralnega dajanja hormonskih zdravil obstaja teænja po oblikovanju hormonskih pripravkov za dermalno aplikacijo. Tako so ciproteronacetat vgradili v liposome in s ciljano dostavo v PSU zmanjøali sistemsko absorpcijo in s tem stranske uœinke. Antiandrogene so uspeøno vgradili tudi v trdne lipidne nanodelce. Vendar tako liposomi kot nanodelci s hormosnkimi uœinkovinami øe niso na træiøœu (18).
6.2.3   Peroralna uporaba izotretinoina
Po dveh desetletjih raziskovanj ostaja izotretinoin zdravilo izbora za teæko obliko aken, za nodulocistiœne akne in za konglobatne akne. Izotretinoin deluje na vse 4 elemente, povezane z razvojem akenske lezije: normalizira epidermalno diferenciacijo in tako kot ostali retinoidi pospeøuje luøœenje keratinocitov, zmanjøuje izloœanje sebuma, deluje protivnetno in zaradi pomanjkanja sebuma zmanjøa prisotnost P. acnes (1, 25). Kliniœni uœinek izotretinoina je lahko dramatiœen, saj lahko zmanjøa lezije za 90% ali veœ in sicer po tromeseœnem zdravljenju (10). Sicer pa se po novih smernicah trajanje zdravljenja prilagaja kliniœnemu odzivu bolnika (1, 25).
Glavna teæava pri uporabi izotretinoina za sistemsko zdravljenje je pojv hudih stranskih uœinkov kot so teratogenost in poviøani serumski lipidi. Za predpisovanje izotretinoina so sprejete smernice, ki jih je dala Evropska direkcija. V teh smernicah je zajeto, kdaj je predpisovanje izotretinoina upraviœeno, priporoœeni odmerki, spremljanje jetrnih encimov in lipidov in drugo (1). V ZDA, in zdaj tudi v Evropi, bodo ob predpisovanju izotretinoina uvedli obvezno izobraæevanje v zvezi s prepreœevanjem noseœnosti. Tako morata biti pred aplikacijo izvedena vsaj dva preskusa noseœnosti, seveda z negativnim izidom. Preskus noseœnosti ter ostale krvne preiskave naj bi se nato izvajale enkrat meseœno v œasu poteka zdravljenja z izotretinoinom in øe en mesec po prenehanju zdravljenja. Obvezno je tudi evidentiranje znakov depresije, psihoz, suicidnih poskusov (1).
Stranski uœinki so opazni pri praktiœno vseh pacientih in obiœajno izginejo po enem do treh tednih po prenehanju jemanja zdravila. Pri obiœajnih terapevtskih odmerkih se pojavi suha koæa in sluznice, razpokane ustnice, retinoidni dermatitis. Te stranske uœinke blaæimo z uporabo vlaæilne kreme, vœasih tudi s kortikostreoidnim mazilom ali, œe je potrebno, s prilagajanjem odmerka.
7.Zakljuœek
Kljub øtevilnim farmacevtskim izdelkom za zdravljenje aken in nego aknaste koæe lahko ugotovimo, da Acne vulgaris marsikomu øe vedno grenijo æivljenje. Moæni so øtevilni razlogi, vendar kot kljuœne lahko izpostavimo slednje:
•   za obravnavo aken marsikdo ne poiøœe strokovnega mnenja;
•   za danega bolnika morda ni bila izbrana optimalna terapija, zdravilo;
•   bolnik morda ni razumel oziroma ni upoøteval terapevtskega reæima;
•   æal uœinkovina, ki bi bila povsem varna in uœinkovita za zdravljenje vseh oblik akenskih lezij, øe ne obstaja.
Glede na velik napredek pri prepoznavanju vzrokov in mehanizmov pojava aken ter moænostih vgrajevanja uœinkovin v sodobne nosilne sisteme, je vse veœ uœinkovitih zdravil z minimalnimi stranskimi uœinki. Optimalna izbira naœina zdravljenja s strani izbranega zdravnika in pravilno svetovanje s strani farmacevta sta kljuœ do uspeønega zdravljenja. Torej, zdravnik mora bolnika temeljito seznaniti z boleznijo in izbrano terapij, farmacevtova naloga pa je bolnika pouœiti o varni in pravilni uporabi zdravil.
8.Literatura
1.    Layton AM. A review on the treatment of acne vulgaris. Int J Clin Pract 2006; 60 (1): 64-72.
2.    Webster GF. The Pathophysiology of Acne. Cutis 2005; 76 (suppl 2): 4-7.
3.    Botek AA, Lookingbill DP. The structure and function of sebaceus glands. In: Freinkel RK, Woodley DT. The biology of the skin. The Panthenon Publishing Group, 2001: 87-101.
4.    Eady A, Bojar R. Spoting the onset of puberty-the secret¢s in the skin. Microbiology Today 2001, 28, 178-181.
5.    Falcocchioa S, Ruiza C, Pastora FIJ, Saso L, Diaza P. Propionibacterium acnes GehA lipase, an enzyme involved in acne development, can be successfully inhibited by defined natural substances. J. Mol. Catal. B: Enzym. 2006 Article in Press.
6.    Gaøperlin M, Bajramoviå N. Nega mladostniøke koæe. Herbika 2002, 1, 38-43.
farm vestn 2006; 57
Pregledni œlanki - Review Articles
7.    Dreno B. Topical Antibacterial Therapy for Acne Vulgaris. Drugs 2004, 64(21), 2389-2397.
8.    DeHaven C. Acne: http://www.isclinical.com/whitepapers/acne.htm
9.    Zouboulis CC. Acne and sebaceus gland function. Clin in Dermatol. 2004; 22: 360-336.
10.  Thiboutot D. Acne: Hormonal concepts and therapy. Clin in Dermatol. 2004; 22: 419 – 428.
11.  Gollnick H, Cunliffe W, Berson D eta al. Management of Acne. J Am Acad Dermatol. 2003; 49: S1-S2.
12.  Cordain L, Lindberg S, Hurtado M, Hill K, Eaton B, Brandt-Miller J. Acne Vulgaris: A Disease of Western Civilization. Arch Dermatol 2002, 138, 1584-1590.
13.  Leung LH. Pantothenic Acid in the Treatment of Acne Vulgaris, »A Medical Hypothesis«. J Orthromolecular Med 1997, 12(2)
14.  Feldman S, Careccia R, Barham KL et al. Diagnosis and Treatment of Acne. American Family Physician. 2004; 69: 2123-2130.
15.  AcneUpdated 14.02.2005, LifeExtension: http://www.lef.org/LEFCMS/aspx/PrintVersionMagic.aspx
16.  Zajc N, Gaøperlin M. Naravne sestavine kozmetiœnih izdelkov. V: Doljak B. Øtrukelj B. Mlinariœ A. Zdravila naravnega izvora in sodobna fitoterapija. Fakulteta za farmacijo, Ljubljana, 2003: 156 – 169.
17.  Œajkovac M. Supstancije za izradu kozmetiœkih pripravaka. In: Kozmetologija, Jastrebarsko: Naklada Slap, 2000: 73-96.
18.  Date AA, Naik G, Nagarsenker MS. Novel drug delivery systems: potential in improving topical delivery of antiacne agents. Skin Pharmacol Physiol 2006; 19:2-16.
19.  Krautheim A, Gollnick HPM. Acne: Topical Tretatment. Clin in Dermatol. 2004; 22: 398 – 407.
20.  Bershad S. The Modern Age of Acne Therapy: a Review of Curent Treatment Options. Mt Sinai J Med 2001, 68 (4-5), 279-86.
21.  Nissen HP, Ochs D. Triclosan. Cosmet&Toilet 1998, 113, 61-64.
22.  Lee TW, Kim JC, Hwang SJ. Hydrogel patches containing Triclosan for acne treatment. Eur J Pharm Biopharm 2003, 56 (3), 407-412.
23.  Leyden JJ, Krochmal L, Yaroshinsky A. Two randomized, double-blind, controlled trials of 2219 subjects to compare the combination clyndamycin/tretinoin hydrogel with each agent alone and vehicle for the treatment of acne vulgaris. J Am Acad Dermatol 2006, 54, 73-81.
24.  Bowman S et al. Comparison of clindamycin/benzoyl peroxide/tretinoin plus clindamycin and combination of clindamycin/benzoyl peroxide and tretinoin plus clindamycin in the treatment of acne vulgaris: a randomized, blinded study. J Drugs Dermatol 2005; 4(5): 611-8.
25.  Katsambas A, Papakonstantinou A. Acne: systemic treatment. Clin in Dermatol. 2004; 22: 412-418.
26.  Jelvehgari M, Siah-Shadbad MR, Azarmi S eta al. The microsponge delivery sytsem of benzoyl peroxide: Preparation, characterization and release studies. Int J Pharm. 2006; 308: 124-132.
farm vestn 2006; 57