Junak na kozlu
fakaj je rieki denos Hadovamek tako vpsi?IV Že ws (lan skače in vriska lokolo liiSe, teka po vrtu. pojn in razgraja, da niti domati niti sosedje | nimaji) mivu prcd njim. Ali veste, otroei, lakaj? — Vpid, ila nobeden ne ugane, zatorej vam Uočeni povodati jaz. Ded, Radovanckov Ijubljenee. otišel je zjutmj na seraeuj in obljubiJ, da mu prinese leseno aah]jo. puško in še mnogo mnogo dru<?ih lcpifa stvari. Kaj čuda, da Kadovaufiek tako veselo priSakujc dedovega prilioda! — In ded je bil mož beseda. Prinosel jo Ra-dovančku vse, kar mu je bil obljubil in še nekaj, česar 2oppt ne ugnnete. kev niti Kadovanžek sam s« kaj tarega ni nadejal. Čujle, otroci! Ued mu jq kupil na seranji živega kozla, in to samo za tcga delj, ker je Kado-vančka ljubil.                                                                                                        '
Zdaj, ajdaj že le se je začelo praTo življenje. S sabljo in pusko je l)il Kadovanček v hipu kozlu na hrbtu in letala 8ta okolo hiSe, preko polja in traviiikov, kakor bi slo za življenjp in smrt. Ljudjo. videč ga na kozlu, rekli so si na ubo: to bodc sokol med junaci. kadar bode (reba odrivati sovražnLka nd douiOTine ! In tudi psičku. ki je bil dnifrače vcdno tako miren in pohleven, vzbudila se je kri, in rezal jo jo m njima, lajal. prizel in so zaletaval na vse strani, kakuv da bi dohajali Turki v deielo.
Zdajci Radovanček zavpije. 0 gorje! kaj se mu je neki žalega Kgodiio ? Hudobni kozlicek se je v uaglem dim porftavil ua zadjiji nogi in otresel Ra-dovančka v bližnji jarek ob eesti, v kateruiu je bilo polno blata in žab. Jokajoe
hc Radovaneek izkobaJi \z jarka, ali oj sraniote! utroci iz vasi, njegovi tovariši, vidpii so vse to, srajjali se mu in vpili:
nEndovnnfok zal junak,
PsiŽek, kozel — konj kvepak,
Turka sto pognali v bčg
Zmagali ste im-k, m^k, mek!u                                Č.