,Da bi stotero rodilo!"
Knez  Ljudevit.
(Zložil A. Hribar.) (Dalje.)
Vojna.
O;
'j Triglav,  častita gora, Vsak  dan  prvo  tebe Zora Z žarki ljubkimi obsvita; Tvoja glava skalovita Prva vedno  se probuja. Se štrle po  Karavani K nebu drugi velikani, Strmo dvigajo se v zraki: A Triglav je nad  oblaki.
Čarobno Triglavske glave
V   sinji zrak kipe v višave. Nad Triglavom pa meglica, Kakor Zore je tančica:
Bog Triglav tu   v njej  prebiva.
V   megli biva bog triglavi
V   divni,  nepresežni slavi; Služijo  mu  deve  čile, Deve,  vrhplaninske  vile.
Cvet bero  mu  vrh planine, Koder sneg nikdar ne zgine, Kar oko ga vil zasledi
V   trdih skalah,  v večnem ledi; Pa pleto ga v zale vence. Cvet,  kot kri   rudeč,   sneženke, Pomladanke in jesenke, Kakor zvezd rogljate  vtrinke, Snežnobeli  cvet,  planinke.
Bog Triglav se zveseljuje, Ko se vsak dan  mu daruje Cvetje popleteno v vence; Narod gleda svoj,  Slovence Po deželah krog Triglava: Zre  Podravje  korotansko, In  obrežje zre jadransko. Premotriva Save,  Soče Dol  oko  mu vedno zroče.
Izpod sinjega Triglava Pa pri taka bistra Sava, In  privreva brhka  Soča; In  obema bog naroča, Naj  hitita  v  rod  slovenski, Ljudstvu  nosita bodrila, Tajna, božja naročila; Naj  zlajšujeta mu boli, Rodu  dobremu  po doli.
Pa šumeva čez jezove, Čez jezove in slapove, Pa se peni bistra Sava In  med rodom pozvedava O  nezgodah in  o  sreči, O  življenji in  napori V dolih doli,  v gričih gori; Pozvedava i o  slogi
Pa pritaka  k njej  poslanka Kokra,  bela Korotanka; Pa  prihaja  k  njej  pri  Loki Sora brza v  živem  toki; Bistrica in  Pivka lena, Z  bistro Savo i Savinja Svojo  temno  vodo  strinja; Ko  se  Krki tok  zmehkuži, Tudi  ona se pridruži.
Sredi pa hrvaške zemlje Sava s  Kolpo  se  objemlje. Materi,  skrbeči  Savi, Slednja hčerka svoje pravi, Kar je  skusila na toku. In  na brzem  svojem  hodu Sava vse pozve po  rodu, Vse pozve o  mirnem  stanji, Vse pozve o bojevanji.
„Dom in svet"   1896, št. 8.
!5