1099 Pesmi Ervm Fritz KRONIST Ne morem biti drugega kot kronist. Pišem: variacije na našo temo. Izpolnjujem naš temperaturni list. Ugibam, kdo smo in kam gremo. Beležim si naše bridke postaje. Kot lev skačem skozi ognjeni obroč. Delam bridke slovenske duhovne vaje. V meni in okrog mene noč. Čisto potihem so me ubili: malo zgrda in malo zlepa. Moje življenje je, da se me bog usmili. V mojem grlu krvava kepa. Noč, ki so me vanjo pahnili, je gluha, slovenska in slepa. 1100 Ervin Fritz KAKO ZASPI VELIK PESNIK Velik pesnik zaspi veličastno. Roke si da med noge in zasmrči kot ljudje, ki jim je smrčanje lastno. A preden zaspi, mu misel šepeče: »Treba bo Odisejo končati, saj te že čakajo Rubajati in Hernani in Vatikanske ječe.« In pesnik pokliče (že v snu) Eckermanna: »Kako? Še nismo spisali Don Kihota? Po glavi se nam že Felix Kruli mota. Naj ostane njegova zgodba nedokončana?« Vse te figure ga držijo za vrat. A še posebej: Karenin s svojimi ušesi, na rusko verigo pripeti Besi in Karamazov, najstarejši brat. Veliki pesnik veličastno smrči, njegov sen je velik in nepokoren, njegov sen je kot svet prostoren in razen njegovega sna na svetu nič ni. Veliki pesnik bo torej jutri vstal in nanovo vzpostavil vesolje: njegova volja bo zidane volje postavila svet od vrha do tal. Veliki pesnik torej mirno spi: svet je zanj slikanica, ki iz pesniških sanj v svet pronica, svet, ki se nam nedoumno godi. Jutri bo pesnik vse zgodbe končal, to se pravi, vse zgodbe bo na novo začel. Breme sveta bo nase vzel in svet nadaljeval. 1101 Pesmi POETIKA Rima ni vse. Poezija ni vse. Razglasi o mobilizaciji so brez rim, nagla sodišča ne izrekajo sodb v žlahtni besedi. Kaj naj bi rime v veliki nesreči in bedi? Kam z rimami, kadar gori Rim? Sam Jezus je v čisti prozi izustil: »Moj Bog, zakaj si me zapustil?« VISOKA PESEM ¦ Še imaš zapeljive prsi in kadar iz kopalnice prideš gola, si preprosto več kakor lepa. Zrela si. V svojem drobnem telesu združuješ vse, kar je sad mladosti in vse, kar se kaže kot prva, komaj vidna sled poznih dni. Zrela si. Na tvojih ustih so še vsi najini prvi poljubi, a fina črta ob njih kaže trpko sled zrelih let. Tvoji slonokoščeni zobje mi govorijo o smrti. Ob njih si zamišljam tvoj dan: odhajaš počasi kakor odtrgani lokvanj. Moral bi te poljubiti na oči in to pesem bi moral rimati. Poljubim te na oči, a pesmi ne rimam. Verjamem, da bo prišla v Sveto pismo kot tista Jezusova punčara, Magdalena: zaradi velike ljubezni. PESNIŠKA MOČ Če se dotaknem suhe veje, ne ozeleni. ' 1102 Ervin Fritz Ptički iz blata mi ne oživijo, ne odlete. Če se dotaknem tvojih prsi, se ne pomladiš. Le tako nepopisno mila postaneš, to pač. ZVEČER In potem zaspiš, varno za vekami skrita, z dehtečimi lici, napol v klobčič zvita, le dih ti širi tanki nosnici. Ko te pogledam, začutiš, da si razkrita in skriješ dojki, ki ti kot dve kožici izpod odeje strmita. GOSPODINJSTVO Nocoj sva kuhala kosilo za jutri, napravila sva polnjene paprike, zmleto meso je dišalo in paradižnik, delala sva in govorila, bilo je pomembno, ves čas sva slutila, da nad nama krožijo zvezde, slišala sva šum časa, ki je odtekal, najini telesi sta bili telesni, sama minljivost, in ko sva se nenadejano spogledala, sva se ovedla: to je ljubezen, najin minljivi čas, najini dnevi. Bila sva omotično srečna. Čas, ki je tekel, je bil najin do dna, do bolečine in blaženosti. 1103 Pesmi BRSKANJE Človek težko umre, če ni dokončal svojega dela. MED PAPIRJI in ko konča svojo knjigo, ga smrt ne straši več tako. In ko začne delo na novo, ga znova skrbi, da ne bi naključje pustilo delo na pol poti. Tako puščamo med rokopisi listke: »Mica, če se z menoj kaj zgodi, reci Menartu, naj uredi pesmi po temle seznamu. Lahko popravlja in spreminja, če se mu zdi, a ne brez tvojega in Doklerjevega dovoljenja...« Ko sem včeraj zbiral rokopise in pisma, da bi jih skril pred grozečo preiskavo, razširil se je namreč glas, da bodo Okruške sveta zaplenili, sem našel nekaj teh smešnih oporok. Smešne so, ko je knjiga napravljena, a kmalu, se zdi, bom spet puščal med mapami listke s poslednjo voljo. Ti pa napravi, kot piše na njih. O GRUNTIH V MARIJI REKI, RAZTRESENI GORSKI VASI MED ŠEMPAVLOM (SEDAJ PREBOLDOM) IN TRBOVLJAMI, GOVORI AVTORJU BREZNIKARJEV TONA, SPOŠTOVAN REŠKI KMET Tukaj, kjer pijeva, še za en Štefan lahko daš, če hočeš, sem hodil kot paglavec v šolo. Tukajle, mož, je bila naša šola. Dokler je bilo še kaj gruntov in še kaj otrok, smo imeli učitelja. Zdaj — kaj boš s šolo, ko ni več otrok, pa smo v razred postavili sank. Bo še kakih petnajst gruntov. Toliko. Drugo je šlo. Ti ne boš vedel, kak kmet je bil včasih Zavrl. Pa Počivalnik. Svojčas je imel Počivalnik tu v hribih pet jarmov volov. Zvajgar na Žvajgi je bil nor na hosto, zdaj mu iz krušne peči žene leska, hosta mu je prišla na dom. Gre pa vse hitro: streho podere sneg, jablane podivjajo, 1104 Ervin Fritz brez gospodarjeve roke ne dajo sadu in brez človeka — v Kladnikov graben poglej — še studenec presahne. Kladnik je malo od Peskra naprej. No, tam ni nič več. Laznik je bil zadnjih pet let sam pri hiši. Sam je umrl. Pri Jeseniku — ni nič. Podbregar pa Kovče in Vfhar — nobenega več. Pepel, Kralj in Jamšek in pod Jelenčarjevo pečjo Jelencar: vse zapuščeno. Pa kakšen macesen je vozil Jelencar na žago. Tudi pri Smrekarju se je zadrlo. Pečnika v Stiskah je stisnilo. Veš menda, kje je goljavska Micka? To je tam, kjer je goljavski Kovče. Tam ni nobenega več. In še naprej, notri za Mrzlo dolino, čisto pod Mrzlico, tam je Šteflak —¦ bil. Pa Igrišnik na Kalu, temu so že tako Švabi požgali. Pa tudi Pevčkov ni več. Na to stran: pri Fojtu, Grmadniku, Štoru, je tudi vse prazno. Petnajst nas je še, če prešteješ. Zdaj sicer rinejo z rinežem ceste v dolino, šempavska gospoda se z luksiji vozi sem gor na lov, tudi do mene lahko prideš z avtom, a kaj boš: naš Toni je z mopedom lani... se je ubil. Nani je doli, v Šempavlu, hodi v fabriko. Ko škripneva s staro, bo hiša slepa tudi pri nas. ŠPORTNI DOGODEK Pele je elegantno zatresel mrežo: gol je določil prvaka sveta. Satelit je ponesel sliko zadetka v desetine milijonov domov. Stotisoč zamaškov šampanjca je isti trenutek zletelo v strop, sedemstotisoč stopet onanistov je ejakuliralo isti hip. Več kakor tisoč Amerikancev je hkrati požrlo umetno zobovje, Standard odi je poskočil na borzi za blazna dva cela tri. 1105 Pesmi Sedemnajst Argentincev, osem Francozov, dva Italijana in menda en Rus so od veselja zadavili lastno mater. Tritisoč sedemsto Nemcev, ki so vso zorno mladost klali po Ukrajini in jim ni bilo nič, je zadela kap. Šest ustrelitvenih vodov v Ugandi, v Čilu in Perziji je ustrelilo mimo bandita, šele podčastnik mu je pomagal v smrt. Rablji vseh varnostnih policij sveta so za hip v svojih slavnih kleteh nehali žgati stopala državnih izmečkov. Slavilcem režima se je utrgala pesniška nit. Svet je obstal. Obstale so zvezde. Človeštvo je doživelo najvišji hip. POMLAD Nenadoma v deželo je prišla in brezice že kuštra kuštrav jug, na strehi vraboi: vsi po dva in dva, dekliške sobe: polne nežnih muk. Še mene, zrelega moža, ima, da bi na zid skrivaj napisal: fuk. PESEM Kdor palček svoj sesa, ZA V ČITANKO mu ga vtaknejo mrtvi prasioi v rit. Kdor si tička žuli, mu ga bo kuzla odgriznila. Kdor ga bo hlapcu v roke jemal, ga bo zadel mrtvoud. 1106 Ervin Fritz Kdor bo ata pa mamo pod kovtrom gledal, mu bo grahast petelin oči izkopal. Brez tička, mrtvouden in slep bo šel po svetu in bo deseti brat. SONET Nihče si ne upa pomeriti v sredo, nihče noče povedati, koliko je ura. V rezervatu za žlahtno besedo poseda gluhonema kultura in razglaša: »Razglašati grehe je greh.« in tarna: »Neubogljive dajo v koprive.« In molči o kočljivih stvareh, spoštuje tabuje in nedotakljive. In če kdo meni, da je ta svet narobe, obrca zmenata, ki laja in moti parado in ga zaklene v kulturniško klet in spet mirno veže kulturne otrobe in misli, da je boga za brado, če komu si upa natisniti — takle sonet.