"■-cAAav
S sodelovanjem več duhovnikov
urejuje
ALOJZIJ STROJ.
Obsegi
Stran
Praznik vach ivctnikov. — I. Veliko itevllo Izvoljencev. (S. Oaberc) 325 2. Katehetlčnc pridige — VI. Stvarjenje sveta. Prva človeka.
(Ferdinand Oregorec)...............................528
Spomin vernih duš. — Verne duše v vicah so v ječi božji. (■)■ J.
Kerčon)............................................532
Triindvajseta nedelja po binkoštih (Zahvalna nedelja.) — 1. Zahvala za božje dobrote. (A.)..............................536
2. Katehetlčne pridige. — VII. Izvirni greh. Odrešenik obljubljen. (Ferdinand Oregorec) ..............................541
Štiriindvajseta nedelja po binkoštih. — 1. Posvečujoča milost božja.
(Anton Žlogar)................... • ................545
2. Katehetlčne pridige. — VIII. Naš Odrešenik Jezus Kristus.
(Ferdinand Oregorec)................,	............551
Zadnja nedelja po binkoštih. — 1. Sv. križ. (L. Škufca) ....	556
2. Katehetlčne pridige. — IX Delo Odrešenlkovo. (Ferdinand
Oregorec)..........................................560
Prva adventna nedelja. — 1. Adventni čas. (Alojzij Kramaršič) .	565
2. Katehetlčne pridige. — X. Jezus Kristus — naš Sodnik. (Ferdinand Oregorec).......................................572
Pogled na slovstvo.........................................577
Olasba.....................................................580
Zbirka lepih zgledov, lil. zvezek...........................129-144
■>.. -a-4- «-*■ -
V Ljubljani 1909.
Založba .Katoliške Bukvam e*.
Tisk .Katoliške Tiskarne*.
Knjižne novosti.*
Slovanske besede v slovenščini. Spisal Anton Breznik. Ponatisk iz .Časa*. Vel. 8°. Str 46. V Ljubljani, 1909. Založila Katoliška Bukvama. Natisnila Katoliška Tiskarna. Cena 80 vin.
Nagrobnioe. Uredil Frančišek Marolt, učitelj. Drugi, premenjeni natis. Z dovoljenjem preč. kn.-šk. ordinariata z dne 16. avgusta 1909, št. 3546. V Ljubljani, 1909 Izdala in založila Katoliška Bukvama. Str. 61. V' prikladno, žepno obliko vezana knjiga stane K 2 40, broširana K 2.
Družba sv. Mohorja v Celovcu je izdala za leto 1909. te-Ie knjige: Marija v zarji slave. Spisal Franc Rihar. Str. 287.
Sveta maša. Spisal msgr. V. Podgorc. Str. 350.
Podobe iz misijonskih dešel. I. zvezek. Str. 127.
Pisana mati. Povest. Spisal J. F. Malograjski. Str. 176,
Slovenske večern ce. 63. zvezek. Str. 192.
Koledar Družbe sv. Mohorja za leto 1910. Str. 144 -f-128.
Za družbenike, ki ne žele molitvenika, ali ki so doplačali 60 vin , je Družba sv. Mohorja izdala:
Navzgor — navzdol. Povest. Spisal dr. J. Vošnjak Str. 144.
Praelectiones dogmstioae, quas in collegio Ditton-Hall habebat Christianus Pesch S. J. Tomus I. Institutiones propaedeuticae ad sacram theologiam. Editio quarta. Friburgi Brisgoviae. Sumptibus Fierder. MCMIX. (Vel. 8°. XXVI -)- 452.) Cena nevezani knjigi K 8 40, vezani K 10'32.
Handbuch der Pastoralmedizin mit besonderer BerUck-sichtigung der Hygiene. Von Dr. August Stbhr. Flinfte, verbesserte Auflage, bearbeitet und herausgegeben von Dr. Ludvvig Kannammilller. (Theologische Bibliothek.) Vel. 8«. XII + 527. Freiburg und Wien, 1909. Her-dersche Verlagshandlung. Cena nevezani knjigi K 9, vezani v polusnje K 12.
Drei Grundlehren des geistlichen Lebens. Von Moritz Meschler S. J. Mit Approbation des hochvv. Herm Erzbischofs von Freiburg und der Ordensobern. 8°. (X -j- 172) Freiburg und Wien, 1909. Herdersche Verlagsbuchhandlung. Cena nevezani knjigi K 2'40, vezani v platno K 3 36.
Der religičse Mensch im Urteil der Welt. Von P. Hicro-nymus Wilms O. P. 12°. (X -|- 176.) Freiburg, 1909. Fierdersche Verlagshandlung. Cena K l-44, v platno vezani knjigi K 2-04.
Dar Klerus und die Alkoholfrage. Von Dr. Augustinus Egger, \veiland Bischof von St. Oallen. Vierte Auflage. 8°. Str. 40. Freiburg im Breisgau. Herdersche Verlagsbuchhandlung 1909.
Dereinheimisohe Klerus in den HeidenlAndern. Von Anton Huonder S. J. Mit 32 Abbildungen. (Missions-Bibliothek.) Vel. 8». (VIII +312.) Freiburg und\Vien Herdersche Verlagshandlung. Cena nevezani knjigi K 5 04, v platno vezani K 6.
Die gdttllche Vorsahung. Nach den Schrlften des R. P. de la Colombiere. Herausgegeben von Jullus Schmitt, Pfarrer. Sechste unver-anderte Auflage. Str. 141. Mainz, 1908. Verlag von Kirchheim Co.
Pod tem naslovom bomo objavljal* vae knjige takoj, ko se pošljejo našemu uredništvu. V .Pogledu na slovstvo* bomo o njih obširneje poročali. — Vse knjige se dobe v Katoliški Bukvami v Ljubljani.
DUHOVNI
PASTIR.
Izhaja vsak mesec. — Velja 8 K na leto.
XXVI. letnik.	V Ljubljani, januar 1909.	—	' I. zvezek.
	L		S
Praznik obrezovanja Gospodovega.
(Novo leto )
1.	Duhovno obrezovanje.
Ko je bilo osem dni dopolnjenih, je bil otrok obrezan.	Luk. 2, 21.
Novega leta dan obhaja sv. Cerkev spomin obrezovanja božjega Deteta. Bog je bil Abrahamu obljubil, da bo njemu in njegovim potomcem dal kanaansko deželo v last, ako mu bodo zvesto služili. V znamenje te tesne zveze z izvoljenim ljudstvom pa je Bog zapovedal obrezovanje, rekoč: „To je moja zaveza, katero ohranite med menoj in med seboj in med vašim zarodom za vami: Vsakteri izmed vas, ki je moškega spola, bodi obrezan . . . Dete, osem dni staro, bodi obrezano pri vas, vsak moškega spola v vaših rodovinah bodi obrezan ... In moj zakon bo v vašem mesu v večno zavezo." (Gen. 17, 10 — 13.) Ker je božje Dete po krvi izhajalo iz judovskega rodu, je bilo vsled te postave obrezano in to versko skrivnost počasti sv. Cerkev z današnjim praznikom.
Ker se je pa Zveličar prostovoljno podvrgel obrezovanju, je hotel gotovo zapustiti nam zgled in lep nauk, kakor je sploh vse, kar na njem vidimo, lep zgled za nas. Njegova pokorščina pod postavo obrezovanja se je praznovala z imenom Jezus, katero mu je bilo takrat slovesno dano. Ime Jezus pa zapiše danes tudi sv. Cerkev na čelo novemu letu, ker to pričeto leto naj bo za nas po Jezusu leto zveličanja. Toše bo zgodilo,
1
Pastir 1909
ako se bomo dali tudi mi obrezati in tako zvezo sklenili z Jezusom, kakor pravi njegovi učenci. Zato govorim danes o našem obrezovanju ter razložim:
a)	kako,
b)	zakaj
se mu moramo tudi mi podvreči.
I Obrezovanje našega Gospoda Zveličarja nas spominja na potrebo našega obrezovanja. Novi zakon pa ne pozna telesnega obrezovanja, in to bi nam tudi nič ne koristilo, ker nima cene pred Bogom, saj sv. Pavel piše: »Obreza (sedaj) ni nič" (1. Kor. 7, 19.) in na drugem mestu: »Povem vam: Če se daste obrezati, vam Kristus ne bo nič pomagal." (Gol. 5. 2.) Pač pa je potrebna duhovna obreza, kakor ravno ta apostol (Rimlj. 2, 29.) uči: »Ni (prava) obreza, ki je le po zunanje na mesu, temuč ... ki je po znotranje; in obreza srca v duhu, in ne po črki, je prava obreza."
Kako pa se moramo te duhovne obreze lotiti?
1.	Obrezovanju se moramo podvreči na vseh p o čut-kih.1 Človeški počutki so vrata, skozi katere pride hudobija in veliko škodo napravi. Zato moramo svoje počutke brez razločka obrezati, t. j. krotiti. Obrezati moramo
a)	oči. Skozi oko pride velikokrat smrt v človeško dušo; saj vemo, kar n. pr. Kristus govori: »Vsak, kdor drugo ženo pogleda, da bi jo poželil, je že prešestoval z njo v svojem srcu." (Mat. 5, 25.) Kralj David je to v svojo žalost skusil, ko je s svoje palače prosto pustil švigati svoje oko okrog in vsled tega zabredel v prešestvo in umor. Zato moramo oko obrezati. Sv. pismo to zahteva od nas, rekoč: »Ne upiraj svojih oči v devico, da se kje nad njeno lepoto ne pohujšaš. Ne zijaj okrog po mestnih ulicah in ne klati se po njegovih cestah. Obrni svoj obraz od nališpane ženske in ne pogleduj po ptuji lepoti; zavoljo ženske lepote se jih je že veliko pogubilo; in iz nje se poželjivost kakor ogenj vnema." (Sir 9, 5—9.) Zatorej pazi na svoje poglede! Bog sicer ne zahteva, da bi človek z zakritim obrazom hodil okrog, a to pa tirja, da svoje oči od nevarnih, posebno nečistih reči i oseb obračaš.
Obrezati moraš b) ušesa. — Tudi ušesa so lahko vrata dušne smrti za človeka; takrat če gredo skozi nje grdi pogovori.
i Phiiothea, 1877, in hoc testo
besede zoper sv. vero in sramežljivost, besede zoper čast božjo in tvojega bližnjega. „Malopridni pogovori — piše sv. Pavel (Kor. 15, 33.) — skaze lepo obnašanje." Zato moramo svoja ušesa obrezati. Na to opozori sv. pismo rekoč : »Zagradi s trnjem svoja ušesa; hudobnega jezika nikari ne poslušaj." (Sir. 28. 28.) Da, marsikateri kristjan bi mogel zagraditi svoja ušesa, da bi ne slišal toliko spodtakljivih besed, da bi ne slišal toliko sramotenja sv. vere in njenih služabnikov; zapreti bi moral svoja ušesa, ko tolikrat stopi k njemu skušnjavec, zapeljivec ter ga vabi k pregrešnim dejanjem, na prepovedana pota. Marsikateri mlačnež bi si moral v novem letu obrezati ušesa, ker so bila dozdaj popolnoma zaprta in gluha za lepo opominjevanje, svarilo, za molitev, besedo božjo in druga bogoljubna dejanja.
Obrezati moraš c) usta. Eden manjših udov je jezik, pa vendar po zatrdilu sv. pisma naredi veliko hudega. Kdo bi mogel našteti vse grehe in vso škodo, kater® jezik povzroči? Koliko laži, opravljanja in obrekovanja zakrivi jezik! Bogoskrunske kletve bruha, dela zdražbe in prepire in neti dolgoletna sovraštva Veliko veliko ljudi bi moralo danes škarje vzeti v roke ter svoj predolg jezik obrezati in pristriči. , Ti postopač, ki od ene krčme laziš do druge in grdo govoriš, vzemi ob novem letu škarje ter prireži svoj jezik! Ti zapeljivec, ki si že mnogo žensk s svojimi sladkimi besedami zastrupil, in grdo nalagal, vzemi zdaj škarje in pristriži svoj grešni jezik! Ti možak, pijanec, ki si v starem letu toliko preklinjal ženo, otroke, domače, vzemi ob novem letu nož in obreži svoj jezik teh grdih rastlik! Ti besedljivka, ki vse sosede obereš in ni trohice dobrega na njih ne dobiš, ti ki jemlješ dobro ime svojemu bližnjemu, ti ki vedno dražiš svojega moža, ti ki klepetaš od jutra do večera, ti bi morala posebno pristriči svoj grdi jezik! Glejte tako obrezovanje je potrebno, ker ga sv. pismo naravnost zahteva. Sv. Peter (1. 3, 10.) namreč piše: »Kdor hoče življenje ljubiti in videti dobre dni, naj brzda svoj jezik od hudega in njegova usta naj ne govore goljufije." Ako se torej hočeš zveličati, kristjan, moraš v novem letu bolj paziti na svoj jezik, da ne bo govoril pregrešnih reči, temuč ozna-noval slavo božjo.
Obrezati moramo slednjič d) svoje srce. Srce je središče našega delovanja; ono nadomestuje takorekoč vsega človeka. Kakor dobra tako tudi slaba dejanja izvirajo iz njega. Kristus sam (Mark. 7, 21—24.) pravi: „Od znotraj iz človeškega srca izhajajo
hude misli, prešestva, uboji, tatvine, lakomnosti, hudobije, goljufija, nečistost, hudobno oko, kletev, napuh, nespamet. Vse te hude reči izhajajo iz znotraj in ognjusijo človeka." Zato moramo tudi svoje srce obrezati. Sv. pismo (Sir. 18, 30) to zahteva: „Ne hodi za svojim grešnim poželjenjem in obračaj se od svoje volje!" „Ne ravnaj po poželjenju svojega srca, če ti je tudi mogoče." (Sir. 5, 2.) Naj torej ne vladajo strasti v tvojem srcu in vedno se zoper nje bojuj ter glej, da bo v novem letu tvoje srce vedno bolj gorelo za Boga in zveličanje tvoje duše.
Tako se moramo na vseh počutkih po duhovno obrezati,
2.	in sicer z vso resnobo in ostrostjo. — Obrezovanje je bilo združeno z bolečino in s krvavljenjem, tedaj nič kaj prijetna šega. Tudi dušno obrezovanje boli in včasih še bolj kot telesno. Vendar se ga moramo lotiti z vso ostrostjo. Zakaj?
a)	Zato, ker to zapoveduje vera. Saj Kristus (Mat. 5, 29.) sam govori: „Ak® te pohujša tvoja roka, odsekaj jo . . . ako te pohujša tvoja noga, odsekaj jo . . . ako te pohujša tvoje oko, izderi ga." Tukaj nam pač zapoveduje obrezovanje z vso ostrostjo. Govori pa tu o bližnji priložnosti in Jezus tirja z vso resnobo, da se je varujemo. Podobo pa vzame od roke, noge, očesa Ti udje so človeku tako potrebni, da brez njih komaj živi. A kljub	temu	pravi	Zveličar:	Proč z roko	— nogo —
očesom, ako	ti udje	tvoji	neumrjoči	duši škodujejo, t. j.: brez
podobe: Ako ti je kaka oseba ali stvar še tako ljuba in potrebna, kakor roka — noga — oko; če pa ta oseba ali reč škoduje tvoji duši: proč z njo, loči se od nje, ako bi se ti to še tako težko in bolestno zdelo, kakor če bi ti roko, nogo odrezali ali oko izdrli. — Iz tega vidite, da se moramo z vso resnobo lotiti obrezovanja, ker to vera zapoveduje in
bj ker	sicer	tudi	nič ne	koristi. Ako	hočeš pogasiti ogenj, ki	buhne	izpod	strehe, moraš vse moči	napeti; ako
hočeš hudournik, da ti ne bo polja pokončal, odvrniti v drugo stran, se moraš z vso resnobo lotiti dela pri zajezenju.
Saj veš, da nič ne izda, če le nekaj kapljic vode vliješ v ogenj, če le nekaj desk zabiješ ob grapi; resnobnega dela je potreba, vse moči moraš napeti zoper razburjene elemente. S tako resnobo moraš tudi izvršiti obrezovanje svojih počutkov. Pesno se moraš zoper svoja nagnjenja boriti, svoje strasti premagovati; sicer ti dosti ne koristi. Tako obrezovanje, taka kro-titev je težavno delo, in boli počutnega človeka, kakor kadar se
z nožem izreže kak tvor ali gnjiloba: a je edini pomoček h krščanski popolnosti.
Zdaj vemo, kako se mora vršiti duhovno obrezovanje: na vseh počutkih in z vso resnobo. Pa zakaj to?
11.	Ako pomislimo, zakaj se je Kristus dal obrezati, tudi umemo, zakaj je nam duhovna obreza potrebna. Že osmi dan se je božje Dete podvrglo bolečinam in krvavljenju ter je pričelo izvrševati delo odrešenja ubogega človeštva. Šele današnji dan je prejelo božje Dete ime Jezus, t. j. Odrešenik, Zveličar, ker ta dan je začel sprejemati mesto grešnikov vse žnve, za to da bi jih z Bogom spravil, časno in večno osrečil.
Zato pa, da bi dosegli časno in večno srečo, se moramo tudi mi duhovno obrezati. To je vzvišen namen, vreden, da se podvržemo vsem bolečinam in ranam.
1.	Ako hočemo doseči časno srečo, se ne smemo ustavljati obrezovanju. — Kdor se preveč boji bolečin in trnja, kdor se noče lotiti duhovnega obrezovanja, si dostikrat nakoplje gorje.
Strasti so pereč ogenj, ki žge v srcu, so bodeči trni, ki pot težko delajo. Sv. pismo primerja strasti s kačo in z mečem: „Beži pred grehi, kakor pred kačo ; ako se jim bližaš, se te bodo lotili; vsaka krivica je kot na oba kraja oster meč, za njega rane ni ozdravljenja.“ (Sir. 21,2, 4.) Sv. pismo pravi o tistih, ki se udajo strastem, da imajo nepokojno življenje: „Šum strahu je zmir v njegovih ušesih." (Job. 15, 21.) In na drugem mestu: „Brezbožnež beži, če ga tudi nihče ne preganja." (Preg. 28, 1.) In drugače tudi biti ne more, kakor da je človek, ki strastem služi, nesrečen. Glej častilakomneža — skopuha — ošabneža — nezmerneža, koliko grenkosti jim prizadene njih strast! Naj jim tudi semtertje posije zemeljska sreča, vendar ostane resnična beseda prerokova: „Brezbožneži nimajo miru." (Iz. 48, 22.) Kdor tedaj opušča duhovno obrezovanje, si nakoplje veliko gorje; kdor se mu pa podvrže, najde tolažbo in blagoslov. — To nam potrjuje sv. pismo: „Na stezi pravičnosti je življenje (Preg. 12, 28.); pravični zelenijo kakor zeleneče pero" (11, 28.). Da je tisti, ki sam sebe zatajuje in kroti, v resnici le srečen človek, nam potrjujejo svetniki. Enoglasno nam odgovore: Mi smo svojo srečo našli v notranji tolažbi in v blagoslovu, katere nam je Bog podelil. V velikih bridkostih in težavah jih vidimo zadovoljne in jasnega obličja. Tudi kristjan bi se srečnega čutil,
ako bi se hotel podvreči duhovnemu obrezovanju, greh zapustiti in vestno zatirati grešne strasti.
2.	Še bolj potrebno se je obrezovati zato, da bi dosegli večno zveličanje. — Kdo bo šel v nebesa? Kdo se bo vdeleževal nebeške ženitnine? Kdo veselil s sv. angeli? Le tisti, ki je napovedal vojsko svojim slabim nagnjenjem in strastem, le tisti, kdor se je obrezoval. Saj nas tega uči razodenje božje. Komu pa ono obljubuje nebesa? Ne pijancem, ampak treznim; ne ošabnim, temuč ponižnim; ne sovražljivcem, ampak miroljubnim; ne nesramnežem, ampak čistim in nedolžnim; ne lakom-nežem, ampak radodarnim; ne jezavcem. ampak krotkim; ne ljubivcem tega sveta, ampak njega zaničevalcem; z eno besedo tistim, ki se podvržejo velikemu in težavnemu delu duhovnega obrezovanja. Zato pravi sv. pismo (Mat. 11, 12.): »Nebeško kraljestvo silo trpi, in le silni ga potegnejo na-se;“ prizadevajte si noter iti skozi ozka vrata." (Luk. 13, 24.)
In če se ozremo v nebesa, vidimo tam izvoljene brez števila „iz vseh narodov in rodov in ljudstev in jezikov" (Apoc. 7, 9.), pa vsi so prišli iz velike stiske in nadloge in so oprali svoja oblačila in jih obelili v krvi Jagnjetovi; (Ap. 7, 14 ) z drugo besedo, vsi so se podvrgli duhovnemu obrezovanju, vse so od stranili, kar je bilo Bogu zoperno, po vednem pokorjenju so se očistili, s krvjo Jezusovo v sv. zakramentih so svoja oblačila ozaljšali in zdaj stoje večno srečni pred božjim obličjem.
Zato sv. Cerkev ni zastonj pred oči postavila obrezovanja Gospodovega. V tej skrivnosti občudujemo neskončno ljubezen Zveličarjevo, ki že v začetku svojega življenja krvni dar za nas doprinese. La ne občudujmo samo te ljubezni, ampak tudi posnemajmo to djanje, da se sami podvržemo obrezovanju. Zato sem vam danes razložil, kako in zakaj se to mora zgoditi. Na vseh počutkih se moramo resnobno obrezati, da bi tuintam uživali pravo srečo. Torej na delo, še danes pričnimo! Bog nam je dal doživeti novo leto, ne vemo pa, ali ne bo morebiti zadnje, ali bomo poletje, spomlad, ali celo prihodnje tedne doživeli, ker človek ne ve za svoj konec. Ker torej ni časa gubiti, delajmo za svojo pozemeljsko in večno srečo. Sicer se nam težko in grenko to delo dozdeva, a žlahten in sladek je njegov sad. Zraven nam je pa Kristus ravno današnji dan s svojim obrezovanjem pridobil milost, s katero moremo izvršiti to veliko djanje. Če imamo le resno voljo,
potem bomo napredovali v zatajevanju in krotenju. Saj imamo v tvojem imenu, o Jezus, najboljše zagotovilo srečnega uspeha. Podpiraj nas, da bomo vse odstranili, kar tebi ne dopade in ti zanaprej s čistim srcem služili vse dni svojega življenja Amen.
Ant. Žlogar.
2.	Resne misli za današnji praznik.
Ali ne bodo moji kratki dnevi kmalu pri koncu?	Job. 10, 20.
Bilo je nocoj o polnoči — ura je bila dvanajst, ko sem videl v duhu skrivnosten pogreb. Star mož, nagubanih lic, z dolgo, sivo brado, je nesel pred pogrebci veliko črno krsto, za njim je šlo pa v dolgem sprevodu brez števila ljudi. — „Koga neseš?" — vprašam starca, pa nobenega odgovora. — „Kdo je umrl?" — obrnem se nato k pogrebcem, pa zopet nobenega odgovora. Eni se smejejo, drugi jočejo, tretji se nič ne zmenijo, četrti pa — a teh je malo — imajo rožni venec v rokah in molijo. Tem sem se pridružil tudi jaz ter šel za čudnim sprevodom dalje proti pokopališču. Mislil sem namreč, da bo tam konec tega čudnega pogreba in da se tam vstavimo. — Pa kako sem se začudil, ko se sivi mož niti ozrl ni na pokopališče, temveč šel kar mimo. Takoj skočim iz vrste za njim, ga dohitim ter ga vprašam: „Kam pa greš? — Kam neseš mrliča?" — „V večnost! — odgovori mi z zamolklim glasom in se ne ozre in ne vstavi. — „V večnost!" — ponovim jaz sam pri sebi, postojim in se zamislim Ko	se zopet zavem	in	ozrem okrog, ne	vidim nikjer več ne moža	ne pogrebcev.	—	Ko sem pa stopil	sedaj na
prižnico in se ozrl po vas, predragi, zazdelo se mi je, da se poznamo. Videli smo se nocoj o polnoči pri pogrebu, ko je sivolasi starec — čas — nesel v večnost pokopat — staro leto 1908. Smejali so se nekateri izmed vas, ko so nesli staro leto pokopat, drugi so jokali, tretji pa molili. Ni čas smeha danes, ampak čas resnega prevdarka in molitve. Objokoval bom danes dragocene ure in dneve, ki	smo jih — jaz	in	vi — v preteklem	letu potratili in izgubili;	molil pa bom,	da	bi usmiljeni Bog	odpustil
vam in meni neštevilne zamude in nemarnosti. — Daši stojimo danes ob zibelki novega leta, vendar mi sili srce le tje, - tje na grob starega, da bi tembolj zbrano z vami premišljeval dve resnici: 1. Določeno je človeku enkrat umreti- 2. Pomni, o človek, da si prah in da se v prah povrneš!
1. Kserkses, perzijski kralj, je nabral silno vojsko ter udaril ž njo nad Grke. Imel je seboj same izbrane junake. Preden se je boj pričel, postavi še enkrat svoje vojake v vrste in jih ogleda. Ko vidi neštevilne trume mladih, čvrstih junakov v najlepšem redu izvrstno oboroženih red sabo, poskakuje mu srce od ponosa in veselja. — Toda nenadoma kakor blisk mu šine v glavo pretresljiva misel: „Morebiti bo preteklo le malo dni, in vsi ti mladi junaki bodo mrtvi!“ — ln ta misel je kralja tako potrla, da je pobesil glavo, skril obraz med dlani in se bridko razjokal.
—	Jokal ni zastonj; ker v malo dneh je bila njegova vojska skoraj do zadnjega moža uničena.
Danes smo v novem letu prvikrat zbrani pri slovesni službi božji; prvikrat v novem letu gledam s tega svetega mesta na vas, in verujte mi, da me v srce veseli, ker vas vidim zdrave in vesele. — Pa, kakor kralju Kserksu, vsiljuje se tudi meni žalostna misel: „Morebiti bo preteklo le malo dni, in temu ali onemu izmed vas ali pa meni bo zvon zapel mrtvaško pesem." — „Oh,“ pravi psalmist „kakor senca gre človek mimo; vetrič zapihne in vničen je in ni več najti njegovega mesta!" — Kakor umirajo v naši župniji povprečno vsako leto, pač lahko rečem, da jih izmed ukaj zbranih gotovo dvajset danes zadnjikrat pos\uša novoletno pridigo. Preden preteče 52 tednov, bodo že tam doli na tistem tihem kraju ležali in trohneli. — Pomislite, kaka zmešnjava, kak jok bi nastal tukaj v cerkvi, ako bi vam jaz mogel tukaj imenovati imena in priimke vseh onih, ki bodo to leto pri nas umrli!
—	O, kako bi jokali otroci, kako bi ihtele matere in kako bi se celo trdim moškim srce topilo od žalosti in groze! »O nesrečno leto," klical bi marsikateri otrok, — „ki mi boš vzelo ljubo mater!"
—	„0 nesrečno leto," klicala bi marsikatera mati, — „ki mi boš ugrabilo najljubšega otroka!" .. . Da, predragi, ako bi se to zgodilo, sem prepričan, da bi nobeden imenovanih danes ne šel iz cerkve, dokler ne bi opravil skesane izpovedi; — prepričan sem, da bi nobeden imenovanih od danes naprej več smrtno ne grešil.
O,	koliko naših dragih je še lani obhajalo veselo novo leto; pa poglejte sedaj okoli sebe: — ni jih več med nami, pokriva jih že hladna gomila. — O, koliko jih je že pod zemljo, ki so si dolgih let obetali! — Bili so čvrsti in zdravi, veseli in živahni, imeli so vsega dovolj, — a pokosila jih je nemila smrt.
Zdravi in veseli smo tudi mi danes; preden se pa novo leto postara, bo ta ali oni, bova morebiti jaz ali ti že žrtva groba.
Truplo bo prah, kaj bo pa z dušo? — Povprašajmo svoje rajnike, ki so nas zapustili v preteklem letu, — povprašajmo jih, kako se jim godi tam v večnosti. — Iz srca želim vsem večnega miru in pokoja in sveti naj jim večna luč; — pa vendar, ali se ni bati, zelo bati, da je ta ali oni potratil dan življenja in ga je nepripravljenega objela ona strašna noč, v kateri delati ni več mogoče?
Nam pa, ljubi moji, je še prizanesel usmiljeni Bog in dočakali smo z novim letom nov čas milosti, — pa morebiti zadnji! O, ako smo že vsak dan dolžni, zahvaliti Boga za prejete dobrote, koliko bolj smo dolžni to še le na novega leta jutro! — In ta naša hvaležnost do Boga naj se v novem letu kaže zlasti v tem, da bomo živeli v milosti božji ter se varovali greha. Ni je sreče brez Boga; ker pa pridemo k Bogu le po smrti, spominjajmo se smrti pogostoma.
2. Kamorkoli stopimo, kamorkoli pogledamo, karkoli mislimo, vse nas spominja smrti. Vsak mrlič, ki ga spremimo do groba, vsak grob, vsak križ na pokopališču, vsaka ovenela cvetica, vsak udarec ure, vsak grob, vsak trenotek v življenju nam pravi; vse mine, tudi ti premineš! Stare izpovednice, katerih mojstri so že zdavno umrli; prižnica, na kateri jih je že mnogo oznanjevalo božjo besedo, ki jih ni več med živimi; zvonovi, ki so že marsikomu peli smrtno pesem, — vse nam priča, da se srečujeta svetlobi krstne in mrtvaške sveče.
Ko prideš domov in stopiš čez hišni prag, spomni se, da te bodo čez ta prag enkrat nesli — mrtvega. Ozri se v hiši okoli sebe in premisli, da je vsa ta lesena oprava narejena iz debel, ki so nekdaj rastla, a jih je posekala neusmiljena sekira; tudi na drevo tvojega življenja je sekira že nastavljena, — en mahljej — in padel boš ... Ko po noči vse počiva, spomni se miru in tihote, ki kraljuje na pokopališčih; in ko ležeš v postelj, misli si, da je ta tvoj grob ...
Glejte ptiča pava! — Dokler ogleduje svoj dolgi, pisani rep, se prevzetno napihuje in šopiri; ko se pa ozre na svoje črne, grde noge, se nekako sramuje samega sebe in žalostno vpije. — Kakor pavu, godi se tudi ničemurnemu človeku. Dokler ogleduje svojo imenitnost, svoje bogastvo, svojo telesno moč, svojo mladost in lepoto, raste njegov napuh, tako da nazadnje samega sebe več ne pozna in se kakor prevzeten pav šopiri, govoreč s farizejem: Jaz nisem tak, kakor drugi ljudje! — Če
bi pogledal pa malo niže ter pomislil, kaj pomeni prah pod njegovimi nogami, streznil bi se takoj ob resni misli: »Prah si inv prah se povrneš!" —
Predragi! Staro leto in moj govor sta sedaj pri kraju; nikar naj pa ne bo s tem pri kraju tudi sad mojih besed. Naj bodo nauki, ki ste jih slišali, nekaterim začetek, drugim pa potrdilo v dobrem, vsem pa v korist in blagor. Vse, kar smo v preteklem, in kar bomo v prihodnjem letu doživeli in iskusili, naj nas resno uči: Spominjajte se smrti! Leta ginejo, in drug za drugim gi-nete š njimi tudi vi!
Želeč vam vsem iz srca srečno in veselo novo leto v milosti božji zakličem vam: Čujte in molite, ker ne veste ne leta, ne dneva, ne ure! Amen!	Ivan Kovačič.
3.	Vezilo pravičnim in grešnikom.
(Načrt pridige.)
Dano mu je bilo ime Jezus.
Luk. 2,21.
V imenu Jezusovem pričnemo novo leto. Kaj bi vam želel? Zdravje? dolgo življenje? — srečo? — premoženje? — To vam želim:
I.	Pravičnim želim, da bi jim bilo novo leto veselo kot staro leto. Hranite, kar imate, da vam nihče ne vzame krone. Zato
a)	čuvajte svojo dušo; naj bo kakor ,zaprt vrt‘; naj bo kakor hiša, v kateri ti vedno čuješ: „Blažen hlapec, katerega najde gospod bdeti . . .“ (Luk. 12, 37.) „Ko bi hišni gospodar vedel, kdaj pride tat. . .“ (ib. v. 39.);
b)	kupčujte z dobljenimi zakladi. (Prilika o zanikarnem hlapcu. — Luk. 19.);
c)	sejajte še v prihodnje, a sejajte dobro seme in dosti. „Kar človek seje, to bo žel . . .“ (Oalat. 6, 8. sl.) „Kdor pičlo seje, bo pičlo žel . ..“ (2. Kor. 9, č. sl.)
Jzbrani ste zato in odločeni v to, da idete in sadu prinesete in da vaš sad ostane." (Jan. 15, 16.)
Da se to zgodi, dam pravičnim za vezilo zlati prstan zvestobe.
II.	Grešnikom voščim veselo novo leto. Toda če stokrat želim veselo novo leto, če pa kdo ostane stari grešnik, bo imel vendar žalostno novo leto. Da bo veselo
a)	vrnite se s krive poti kakor izgubljeni sin;
b)	oblecite nagoto svoje duše z dobrimi deli;
c)	odprite vrata svojega srca Jezusu, da se ž njim gostite.
Za vezilo vam podam podobo, kako sprejema oče izgubljenega sina.
»Nebeško kraljestvo je podobno človeku trgovcu, ki je ... našel dragocen zaklad in je šel in prodal vse, kar je imel, ter je kupil ono njivo . . (Mat. 13 46.) „Ecce nova facio omnia." Božje Dete je prišlo, da bi vse prenovilo. Tudi tvoje srce se naj prenovi!	Dr. Ivan Križanič pri Sv. Martinu pri Vurbergu 1.1878.
Priobčil Fr. Štuhec.)
Nedelja po novem letu.
/. Naše življenje: zveličanska hoja.
Jožef! Vstani, in vzemi dete in njegovo mater, in pojdi na izraelsko zemljo.
Mat. 2,20.
A.	1. Naše življenje je vedno potovanje in premikanje; komaj smo začeli novo leto, pa že imamo danes tretji dan, ki bo tudi brž pretekel. Kakor nas jih je v starem letu mnogo zapustilo, tako jih bo tudi v novem obilno odpotovalo, svoje stanovanje spremenilo, in se preselilo v druge kraje.
2.	Tako nemirno življenje je imela še celo sv. družina. Hudobni kralj Herod je preganjal Jezusa, in sv. družina je morala bežati v daljno neznano deželo, v Egipet. Ko je pa ta hudobnež umrl, nam pravi sv. evangelij: „Glej! se je angel Gospodov Jožefu v spanju prikazal v Egiptu, govoreč: Jožef! vstani, vzemi dete in njegovo mater, in pojdi na Izraelsko zemljo.(Mat. 2, 20.)
3.	Kaj bi moglo biti sv. Jožefu veselejšega, ko to vabilo ! Zato je tudi brez obotavljanja nastopil težavno in daljno pot. Da bi pa srečno potoval, da bi njegova hoja bila zveličanska, je seboj vzel dete božje in njegovo mater. In ravno s tem nam je pokazal ali načrtal kristjana — zveličansko hojo - katero si hočemo danes nekoliko ogledati.
B.	Časniki nam vedno še pripovedujejo o izselnikih, ki zapuščajo svojo slovensko domovino, ker jim je preubožna, ter se preseljujejo v dalnje kraje med mnogoterimi nevarnostmi za dušo in telo. Mi se ne bomo tem revežem pridružili; zadovoljni
smo na Slovenskem, nečemo iti ne v daljno Brazilijo, ne v vročo Afriko; vendar pa je tudi naše življenje vedno in nevarno potovanje. In kam pa mi potujemo ? Angel božji sam je napovedal deželo našega potovanja: „JožefI vstani, in vzemi dete in njegovo mater, in pojdi na izraelsko zemljo.” (Mat. 2,20.) Kaj pa pomeni izraelska zemlja, kamor nam angel veleva potovati? Beseda: izraelska zemlja ima za kristjana dvojni pomen; prvič po meni:
1. Sveto deželo — Kanaan ali Palestino, ki se pravi tudi obljubljena dežela zato, ker jo je Bog obljubil izraelovim očakom in poslednjič tudi dal, ko so prej, iz egiptovske sužnosti rešeni, morali v puščavi za kazen štirideset let živeti. Prekrasna je bila ta dežela, da jo sam božji Duh hvali kakor deželo, po kateri se cedi mleko in med. Svojo pravo imenitnost in največo veljavo je ta dežela dobila zaraditega, ker je tamkaj živela sv. družina; ondi je bil rojen obljubljeni odrešenik — Sin božji; tam je mili naš Zveličar hodil, učil in čudeže delal; tam je tudi ljubi Jezus Kristus za nas trpel, in umrl! Res! sveta dežela. Zato jo je pa tudi vsak jud čez vse rad imel, se za njo do krvi in smrti bojeval. Ako so pagani jude premagali in odpeljali v sužnost, so bili judje zelo žalostni, in se s solzami obračali proti mili, pa zapuščeni domovini, kakor nam to kažejo posebno žalostinke preroka Jeremije.
Ta sveta dežela je bila mila in draga kristjanom. Ko so jo Turki dobili v oblast, ki so cerkve rušili, in skrunili sveta mesta, vzdigovale so se vojne križarjev, ki so se šli za sveto deželo vojskovat. Iz dalnje Francije, iz mrzle Nemčije in iz Ogrskih planjav so v sveti gorečnosti šle velikanske armade kristjanov, da bi deželo Jezusove zibeljke in križa otele iz turške oskrumbe. Dandanes mnogi božjepotniki potujejo v sveto deželo. Imel sem v roki zapisnik Jeruzalemskih romarjev, ki našteva mnogobrojne in različne, imenitne in preproste popotnike in obiskovalce svetih krajev v obljubljeni deželi. Vsako leto se zbere na Dunaju družba romarjev, ki se okoli velike noči odpelje v sveto deželo — To je zveličanska hoja in prva božja pot na tem svetu Ali le malo jih more iti v svete kraje. Zato pa toliko raje obiskujemo postaje sv. križevega pota, kjer dobimo tudi sv. odpustke, kakor bi v resnici obiskali kraje Jezusovega trpljenja.
2 Izraelska dežela pa nam kristjanom pomeni še tudi drugič:
Sveta nebesa. — „V nebesih sem doma — 10 mi pravita — vsa zemlja in nebo — in vsaka stvar lepo“ — poje škof Slomšek. Tukaj se ne smemo preveč vezati na zemljo, temuč moramo hrepeneti po prelepi nebeški domovini, katero nam sv. Duh jasno kaže, ter mično opisuje, po sv. evangelistu Janezu govoreč: „ln sem videl novo nebo in novo zemljo, ker prvo nebo in prva zemlja sta prešla, in morja ni več. In jaz, Janez, sem videl sveto mesto, novi Jeruzalem, priti z neba, od Boga, pripravljeno kakor nevesto, okinčano svojemu ženinu. In sem slišal velik glas s sedeža govoriti: Glej! prebivališče Boga z ljudmi, in prebival bom z njimi. In oni bodo njegovo ljudstvo, in Bog sam, njihov Bog, bo z njimi. In Bog bo obrisal vsako solzo iz njihovih oči, in smrti ne bo več, tudi ne žalovanja, ne vpitja, ne bolečine ne bo več, ker prejšno je minulo." (Apok. 21, 1—4.) To je tista presrečna dežela, katero je Jezus obljubil ponižnim, potrpežljivim, pohlevnim, govoreč: „Blagor krotkim, ker oni bodo zemljo posedli." (Mat. 5, 4.) Ona je tako lepa, da sv. apostol Pavel pravi, zamaknjen v sveta nebesa: „Oko ni videlo, uho ni slišalo, in v srce človeka ni prišlo, kar je Bog pripravil ljubiteljem svojim." (1. Kor. 2, 9.)
V to rajsko deželo potujemo zaporedoma; mnogoteri so se od nas ločili v pretečenem starem letu: Tvoj dobri oče so vas zapustili ter se preselili v boljšo deželo. Tvoja ljuba mati so vas otročiče zapustili, in so šli na zemljo izraelsko med izvoljene služabnike božje. Vaši nedolžni otroci so iztrgani iz grešne zemlje, pa so presajeni na gredico v božjem vrtu! Tudi mi se milo oziramo po teh nebeških višavah, iz solzne doline vzdigujemo kalne oči proti srečni deželi večne radosti, kakor nekdaj današnja godovnica sv. Genovefa francoska grofica, ki je zaničevana In zavržena od svojega hudobnega moža bežala na gore v goščavo, kjer je revno, ostro in spokorno živela in vzdihovala po nebeški domovini Nas pa, ki smo zakopani v hudobije, •n zaviti v spanje pregrešnosti — nas pa ljubi angel varih drami, *n kliče v veselo deželo izvoljencev božjih, govoreč: „Jožef! vstani, in vzemi dete, in njegovo mater, in pojdi na izraelsko zemljo." (Mat. 2, 20.) Vzemi torej, ljubi kristjan! dete božje, milega Jezusa; sprejmi njegove božje nauke za resnico, vzemi Jezusa: spolnuj natančno njegove zapovedi; vzemi Jezusa: prejemaj fad, vredno in pogosto sveto obhajilo — ne zamudi ga ob smrtni uri. — Vzemi pa tudi njegovo mater, ljubo Marijo Devico.
Posnemaj njene čednosti: ponižnost, čistost, ljubezen, gorečnost in stanovitnost, in tvoja hoja bo vesela, srečna, bo zveličanska. Kdor tako z Jezusom in Marijo potuje, ne more zabresti v pogubljenje, temuč gotovo srečno doseže izraelsko zemljo izvoljenih otrok božjih!
C.	Ljubi moji poslušalci! tu imate zveličansko hojo našo. Ljubi Bog nam je še eno leto, morda zadnje leto določil, naj bi skrbno, varno in zveličansko hodili, ali živeli tako, da dosežemo nebeško domovino večnega veselja. Torej: Jožef! vstani, in vzemi dete in njegovo mater, in pojdi na izraelsko zemljo. Amen.
Simon Oaberc.
2. Poslušajmo angelove besede!
(Homilija.)
Vstani, in vzemi Dete in njegovo Mater, in pojdi na Izraelsko zemljo!
Mat. 2, 20.
Vzrok, da najdemo po današnjem evangeliju sveto družino še v Egiptu, je bil kralj Herod, ki je v svoji zavidnosti iskal božje Dete umoriti in je zato dal nedolžne otročiče grozno pokončati, meneč da mu tako tudi JezuŠček ne uide. A previdnost božja je čula nad njim, poslala angela k Jožefu, ki mu je zapovedal bežati v Egipet ter ondi ostati, dokler mu ne da novega ukaza. (Mat. 2, 13.) Po smrti Herodovi, katerega je Bog zavoljo njegove grozovitosti in trdovratnosti kaznoval s strašno boleznijo, se zopet prikaže angel Gospodov z veselim naznanilom, da je pregnanstvu konec, „zakaj pomrli so, kateri so Detetu po življenju stregli."
Ko sv. pismo pripoveduje smrt Detetovih sovražnikov, žalosten pogin Herodov, ne pristavlja nobene grajalne besede, ne omenja zločinstev Herodovih, ne razodeva veselja zarad njegove smrti. — Enako se obnaša tudi sv. Jožef; ko sliši naznanilo angelovo, ne izrazi svojega veselja nad smrtjo tega trinoga kakor bi si mislil: Prav se mu je zgodilo, prav da ga je Bog udaril — pač pa se je utegnil nad daljnimi besedami angelovimi: Vstani . . . (supra) veseliti, ker je iz njih spoznal, da je nevarnost za blagor Deteta minula.
Iz tega pa tudi za-se lahko posnamemo resnico: da je naš blagor zagotovljen, ako Jožefu enako poslušno ubogamo
angelove besede: 1. Vstani — 2. vzemi Dete in njegovo Mater — in 3. pojdi na izraelsko zemljo!" S pomočjo božjo se hočemo zdaj tega prepričati.
1. Za človeka, ki počiva v sladkem, globokem spanju, ni nič kaj prijaznega, ko mu zadoni pretresljiv klic: „Vstani!" Naj se še tolikrat pripoveduje, da je dolgo spanje škodljivo, da se z njim zamudi le preveč časa, ki bi se lahko obrnil za molitev in druga dobra dela: vendar slabotna narava zmiraj vleče človeka v to mehkužnost; in malokdaj se sprejme tisti prijazno, ki nas vzbuja iz spanja.
Kar je pri telesnem spanju, to velja tudi o dušnem; še težje je človeka vzbuditi iz duševnega spanja. Ta spanec pa se nahaja v duhovni lenobi, v nepazljivosti in pregreh i.i
1.	Kogar se loti ona otrpnenost, da kar ne more začeti dobro delati, da ne more sodelovati z milostjo, katero čuti v srcu, tistega duša je v globokem snu, in on ne bo gospodoval čez slaba nagnjenja in strasti, ki silijo vanj. — Mnogokratje človekovo srce podobno rodovitni njivi, obdelanemu vinogradu, a če se ga loti dremota duhovne lenobe, kmalu poganjajo koprive in trni hudih strasti in trdna vera, katero je sovražnim skušnjavam nasproti postavljal, se zgubi. — Zastonj se izgovarja duhovni lenuh, da ni nič, torej tudi nič hudega delal. Kajti v svoji lenobi ne bo za dolgo ubežal oblasti zlega. Sicer pa, če bi tudi nič hudega ne storil, je Gospod nasprotno govoril: Jaz moram delati dela tistega, ki me je poslal, dokler je dan; pride noč, ko nihče več ne more delati." (Jan. 9, 4.1
Tako moramo delati tudi mi za zveličanje svoj e duše, dokler je dan, dokler teče naše življenje, da ne bi stopili pred sodnika brez dobrih del s praznimi rokami. Kakor Gospod ni zadovoljen s hlapcem, ki roke križem drži ter postopa, tako mu tudi ni vstreženo z dremanjem duhovne lenobe, ampak on hoče, da smo enaki rodovitnim drevesom. Kdo ga bo vzdramil, ki se je zgrudil v tako nevarno spanje duhovne lenobe?
2.	Enako nevarno je spanje nepazljivosti in za-n i k r n o s t i, kije nasproti krščanski čuječnosti Ta sen objame tiste, ki dobro sicer začno ter izvršujejo, a niso podobni sijon- 1
1 Cf Blatt. f. Kanzelbered., I., p. 111 sq.
skim čuvajem, ki bi se na vse strani ozirali, pridno pazili na nevarnosti, ampak so dremotni v izpolnjevanju svojih dolžnosti. — K taki čuječnosti je Gospod opominjal apostole na Oljiski gori, in pri oni priložnosti, ko je rekel: „Bodite enaki ljudem, ki čakajo svojega gospoda, kdaj se bo vrnil od ženit-nine, da mu, kedar pride in potrka, zdajci odpro. Blagor tistim hlapcem, katere gospod, kedar pride, čuječe najde! Resnično vam povem, da se bo opasal, in jih k mizi posadil, in bo pristopil in jim stregel." (Luk. 12, 36, 39.) Od desetih devic hvali Jezus pet modrih, ki so imele ne le svetilnice, nego tudi olje, ko so šle na ženitnino; a pet nespametnih, ki niso čule ter so zanikrno zaspale, je bilo izključenih. (Mat. 25.) Kako škodljiva je ta dremota, vidimo iz prilike o sejavcu, ki je sicer dobro seme usejal; a ko so ljudje spali, je prišel sovražnik ter prisejal ljulike pšenici. (Mat. 13)
3.	Najglobokejše dušno spanje pa je hudobija, t. j. otrpnenost v grehu. To se more komaj še spanje imenovati, ker ima znamenja smrti na sebi. Pri Jairovi hčerki, pod katere smrtjo sv. učeniki umevajo male grehe, je Kristus rekel: Deklica ni mrtva, ampak spi — tudi pred obujenjem Lazarja, — čigar smrt predočuje popolne grešnike — je rekel: »Lazar, naš prijatelj, spi; pa grem, da ga iz spanja zbudim" (Jan. 11, 11.) — as tem spanjem so združena vsa znamenja smrti, in tudi okolistoječi so vedeli, da Gospod le v podobi tako govori.
In žalibog! neštevilno ljudi je v tem smrtnem spanju, ki si še sanjajo o sreči, časti, imenitni prihodnjosti t —
Kdo jih bo vzbudil od tega spanja, ki jih zaziblje v pogubljenje? Gospod sam je skrb prevzel na se, vse jih iz spanja vzbuditi s klicem: „Vstani!“ — Če pogledamo v bukve starega zakona, kliče ženin v visoki pesmi svoji nevesti, verni duši: „Vstani, hiti moja prijateljica, moja golobica, moja zala, in pridi I" O duša moja, odtrgaj se od vseh vezi lenobe, zanikrnosti, pregrehe in pridi ter hodi za menoj. Tako kliče Izaija (60, 1.): „Vstani Jeruzalem, bodi razsvetljen, ker pride tvoja luč in veličastvo Gospodovo nad teboj izhaja!" Vstani, duša, ti izvoljeni Jeruzalem Gospodov, loči se od pregrešne teme, sprejmi luč Jezusovo, ki te pripelje k spoznanju. — V novem zakonu kliče Gospodov poslanec, apostol Pavel (Rim. 13, 11.): „Bratje veste, da je že ura, da iz spanja vstanete!" — in v I. do Ef. 5, 13.):
»Zbudi se, ki spiš, in vstani od mrtvih, in Kristus te bo razsvetil!“
Naj se nam tak klic razlega iz ust mašnikov, staršev, prijateljev, naj odmeva v vesti: „Vstani" — koj ga ubogajmo, vzdignimo se iz spanja ter pokorno poslušajmo na-daljna povelja božja.
II. Kajti angel Gospodov ni samo rekel: »Vstani!" ampak je še pristavil: »Vzemi Dete z njegovo Materjo!" Hoče reči: Podaj se na pot z Detetom in njegovo Materjo. In če obrnemo na se te besede, nam angel kliče: »Krščanska duša, kadar si se vzbudila iz mladostnih sanj svojega detinstva, ne podaj se na pot brez Jezusa in Marije, vse svoje življenje obrni v počeščenje božjega Sinu in njegove Matere."
1.	Na potu proti nebeški domovini potrebuje človek spremljevalca, da bi mu ta lahko, če bi opešal, pomagal, da bi ga okrepčal in ga obvaroval sovražnikov. Koga si pa naj izvolimo, kakor Jezusa, svojega Odrešenika in Zveličarja? Ker nam je na prosto voljo dal izbrati si spremljevalca, stopimo s Petrom k njemu ter recimo: »Gospod, h komu pojdemo, ker le ti imaš besede večnega življenja." (Jan. č, 69.) In ta izvolitev je prava, ker nam prinese tisočeren sad. Ako je Jezus naš spremljevalec, nam ubogim Adamovim otrokom ne bo ničesar manjkalo, ker on je neskončno bogat in nam po potrebi podeli iz svojih zakladov. Ako se v življenju, ki se primerja morski vožnji, od vseh strani vzdigujejo viharji skušnjav, nam kliče Gospod (Jan. 6, 20.): »Jaz sem, nikar se ne bojte!" In če ni nobenih nevarnosti, nam pa daje tovaršija Jezusova sladek pokoj, ker z Jezusom biti — pravi bi. Tomaž Kempčan — je sladek raj.
Pa tudi mi bomo pripravljeni za tako dobrega spremljevalca vse storiti, celo zanj trpeti, če treba. — Vse to nas pač spodbuja tacega dobrotnika ljubiti, s sv. spoštovanjem se vanj ozirati ter ga presrčno častiti vse žive dni. Kdo bi ne vzkliknil s sv. Anzelmom: S teboj, o Jezus, se hočem nerazdružljivo skleniti, tebe hočem neumorno častiti, tebe v svojo srečo najti ter te za večno posesti!
2.	Pa ne samo Dete mora Jožef vzeti na pot, ampak tudi Mater njegovo: torej ne samo Jezus naj bo naš spremljevalec v življenju, nego tudi Marija, ne samo Zveličarja moramo vedno častiti, nego tudi njegovo Mater.
Pastir 1909
2
Kdo pa, vprašam, bi kot zvest kristjan rad ne častil tiste, katero je Oče, Sin in sv. Duh tako zelo povzdignil čez vse druge stvari . . . Kdo izmed Adamovih otrok je večje zasluge pridobil človeštvu, kakor Marija? Vse, kar je Eva zagrešila, je Marija popravila. Zavoljo te visoke časti in teh neprecenljivih zaslug jo katoliška Cerkev že od nekdaj visoko časti — s prazniki, altarji, tempeljni, molitvami, pesnimi, pobožnostmi . . . Kateri kristjan ne bo posnemal sv. Cerkve in Marije visoko častil ter se z njo združil ves čas svojega zemskega potovanja?
3.	A še tega ne smemo prezreti, da izraz „Dete i n njegovo Mater“ ali „Dete z njegovo Materjo" ni brez pomena. To zaznamova tesno združenje med Kristusom in njegovo Materjo.
Kakor je bila Marija v življenju vedno sklenjena z Jezusom od njegovega rojstva pa do smrti njegove, stoječa poleg križa — kakor je bila pri vnebohodu Gospodovem pričujoča, tako naj se češčenje Jezusovo ne loči od češčenja Marijinega.
Kdor misli, da Jezusa časti, če sladko in navdušeno o njem govori, pa se za Marijo ne zmeni, ali njeno češčenje zavrže (n. pr. protestanti), je v zmoti. Kdor Jezusa ljubi, ljubiti mora i Marijo ; v Materi se časti Sin. — Ako bi pa hotel češčenje Marijino odločiti od češčenja Jezusovega, zopet zabrede na kriva pota, ker vse veličastvo Marijino prihaja od njenega Sinu. Na njeno priprošnjo se godijo čudeži po Jezusu.
Zato pa se ozira katoliška Cerkev zmiraj na „Dete e njegovo Materjo." Vpeljala je češčenje Srca Jezusovega, pa tudi Marijinega Srca; praznik imena Jezusovega pa tudi Marijinega; ima litanije, molitve, pesmi... k Jezusu, pa tudi k časti Marijini.... Krščanska umetnost nam kaže podobe in kipe „Dete z njegovo Materjo."
Tudi ti, dragi kristjan! vselej „vzemi Dete in njegovo Mater," nikdar ju ne loči ni v češčenju, ni v zaupanju na njuno mogočno pomoč; ves čas svojega zemskega potovanja bodeš (duhovno) srečen in boš dosegel svoj cilj.
lil. Kajti angel še pravi: „Pojdi na Izraelsko zemljo!" Kakšne dežela je to, v katero naj gre Jožef, da bo Dete z Materjo brez strahu in varno? To je obljubljena dežela, katero je Bog v last dal potomcem Abrahamovim, dežela, ki se po besedah Mozesovih cedi mleka in medu (Deuter. 6, 33.) Tam „bo Izrael mirno in posebej prebival. Oko Jakopovo bo
gledalo deželo žita in vina, in nebč bo rose temnelo." <33, 28.) Gospod ... je svoje ljudstvo „postavil na visoko zemljo, da je sad polja in srka m e d iz skale, in olje iz najtrjega skalovja, da jč sirovo maslo od goved, in mleko od ovac z mastjo jagnjet in ovnov basanskih (basanske dežele) sinov, in kozliče s pšeničnim cvetom, in pije naj čistejšo grozdno kri." (Tam. 32, 13—15.) Po pravici se torej proslavlja ta lepa Izraelska dežela.
Enako lep in oblagodarjen pa je tudi duhovni Izrael, katerega je Jezus obljubil in ustanovil. Če vprašamo, kje da je ta duhovni Izrael, ga najdemo gotovo tam, kjer se nahajajo znamenja onega zemeljskega Izraela. Kje je torej dežela žita in najčistejšega vina? Kdo ne pozna v tem Izraelu sv. katoliške Cerkve? Med tem ko so od začetka krščanstva razni krivoverci ugibali, kaj in kako naj se daruje Bogu, je sv. Cerkev pšenico in vino rabila za spremenjenje v meso in kri Kristusa. Katera verska družba ima med božje besede, ki bi se iztekal iz skale, katera je Peter, nositelj čistega nauka božjega? Kje drugje teče olje milosti božje v tako bogatih potokih, kakor v sedmih zakramentih sv. katoliške Cerkve? Kje drugje razen v katoliški Cerkvi se čreda Kristova vodi na tako dobro pašo, da se sme vsak vernik po pravici zanesti, da skozi pokrajine te Izraelske dežele dospe pred vrata nebeškega Izraela.
A vse to pa se doseže s pokorščino, kakršno občudujemo pri Jožefu, varihu Jezusovem. O njem pravi evangelij „ln je vstal, in vzel Dete in njegovo Mater, in je prišel na Izraelsko zemljo." To je najpopolnejša pokorščina. Jožef podvrže brezpogojno svojo sodbo sodbi božji. Zato se mu zdi odveč popraševati za razne okoliščine smrti Herodove in za zadeve domače dežele. Koj uboga klic Gospodov. Le Jezusa z Marijo skuša seboj vzeti, za drugo ga ne skrbi. Jožef uboga z največjo naglostjo, ne ostane več v postelji, da bi se naspal, prva skrb mu je vstati. Samo da še naznani Mariji angelovo prikazen in njegovo povelje, pa se že vrne proti ljubi domačiji. Z veseljem uboga, dasi je pot težavna in sklenjena z mnogimi nepriličnostmi in pomanjkanjem. A veselje prešinja srce Jožefa in Marije, ker vesta, da je tako volja božja, in ker imata Jezusa pri sebi, čegar pogled že jima osladi vse težave. Vsled te popolne vdanosti v voljo božjo sta srečno dospela v domačo deželo.
Izpolnjujmo tudi mi, dragi moji! kakor Jožef z enako vdanostjo, radostjo in hitrostjo voljo božjo; vstanimo, če nas kliče Gospod (po svojih poslancih); vzemimo Dete in njegovo Mater seboj na potovanje sedanjega življenja; in kot zvesti otroci katoliške Cerkve hitimo proti Izraelski deželi: potem je zavarovano naše zveličanje, in angel bo naznanil, da smemo tudi za vekomaj gledati veličastvo Jezusa, Marije in Jožefa. Amen.
Anton Žlogar.
Praznik sv. Treh kraljev.
Bogu ne moremo nič boljšega darovati kot
svoje srce.
In so odprli svoje zaklade, in mit darovali, zlata, kadila in mire.
Mat. 2, 11.
V jutrovih deželah je bila navada, da, kadarkoli je kak podložnik prišel pred gospodarja, je moral temu prinesti kako darilo. Pri Perzijanih je bilo to tako ostro zapovedano, da je celo svoje življenje izgubil, kdor se je predrznil, s praznimi rokami stopiti pred svojega kralja. Tudi pri Judih je bila ta navada. Tako je ponudil očak Jakop svojemu prvorojenemu bratu Ezavu darove, in Savel Samuelu, ko ga je prišel obiskat.
Bog sam, ki ne potrebuje naših darov, je iz te navade jutrovih dežel naredil celo dolžnost ter ostro zapovedal, da naj se nikar nobeden brez darov ne prikaže pred njegovo obličje. Zato je bilo o novorojenem Zveličarju prerokovano, da mu bodo iz daljnih krajev prinesli darove; tako je namreč prerokoval prerok Izaija: Vsi bodo iz Sabe prišli ter zlata in kadila prinesli in hvalo Gospodovo oznanovali.
Prvenci izmed paganov, ki so bili poklicani h Kristusu, modri iz Jutrovega ali sv. trije kralji, so to tudi po črki natanko izpolnili. Ni jim bilo zadosti, pred novorojenega Zveličarja le samo poklekniti, ampak so tudi odprli svoje zaklade, in mu darovali zlata, kadila in mire.
Preljubi, kar pa je bilo Judom zapovedano, tudi nam velja; tudi mi ne smemo prazni, brez vseh darov se prikazati pred obličje Gospodovo, zlasti na današnji presveti praznik. Kakšne darove pa tirja presveto božje Dete, Kristus, od nas? Živino od
svoje čede, drago kadilo, zlato in srebro in vse drugo, kar imate, smete zase obdržati. Dar, ki ga tirja od vas, ste vi sami, zlasti pa vaše srce. Mislite si, kakor da bi danes s sv. tremi kralji v Betlehem pred Jezusa stopili in bi vprašali: „Kaj hočemo v dar prinesti Sinu božjemu?" In njegov odgovor ni drugi kakor ta, ki ga beremo v sv. pismu: Sin (hči)! daruj mi svoje srce! In kaj nas mora nagibati, Jezusu darovati svoje srce? Nagibati nas mora k temu velik prid in dobiček. In ravno o tem, kako velik prid in dobiček bo to za nas, ako Jezusu darujemo svoje srce, hočem danes govoriti v imenu Jezusa in
Marije.	------------
Svojega srca ne moremo nobenemu z večjim pridom in dobičkom darovati kakor Bogu. En sam pogled na naš pravi prid in korist nam daje že lahko spoznati, koliko je na tem ležeče, da svoje srce popolnoma darujemo Bogu. Kaj imamo vse upati, če je naše srce popolnoma Bogu darovano? Ako pa ni popolnoma njemu darovano, česa se imamo bati! — Ako se naše srce popolnoma k Bogu obrne in se mu daruje, bomo čutili pokoj, zadovoljnost in znotranje veselje in mir, kakršnega svet z vsem svojim veseljem in dobrotami človeku nikdar ne more dati; zato govori Kristus: AUr vam zapustim, svoj mir vam dam; ne kakor (ga) svet daje, (ga) vam jaz dam. (Jan. 14, 27.) Oh, če pa človek svojega srca vsega Bogu ne daruje, če ga velikoveč navezuje na pozemeljske, pregrešne reči, kaj bo imel drugega od tega, kakor nepokoj, stud, žalost, in hudo notranjo vojsko zavoljo hudih strasti, ki se v njem vzdigujejo in med seboj vojskujejo? Zato piše sv. apostol Jakop: Odkod pridejo boji (in znotranje vojske) . . . med vami? Ali ne odtod? iz vašega poželenja, ki se vojskuje v vaših udih? (Jak. 4, 1.) Ker ste pod oblastjo svoje poželjivosti, ki se v vas zoper duha, zoper boljše prepričanje bojuje, zato ne uživate nobenega znotra-njega miru v svojih srcih, zakaj za grešnika ni miru, zato ker njegovo srce ni Bogu darovano.. Živ zgled in priča vam je sveti Avguštin, ki je pod oblastjo hudih strasti več let nesrečno živel. S koliko solzami je on močil trde verige, v katere so ga imele vklenjenega hude strasti. Žarek nebeške luči mu je postavljal lepoto čednosti pred oči, pa strasti so ga šiloma proč vlekle, da se ni oklenil čednosti. Prijetni notranji glas ga je vabil k službi božji, pa hude strasti so ga zoper njegovo voljo silile svetu še dalje služiti. Prizadeval si je, svoje verige raztrgati, pa jih ni mogel,
tako trdo vklenjenega so ga imele hude strasti. Videti je bilo,, kakor da bi bila v Avguštinu dva Avguština: eden, ki je s pomočjo milosti božje hrepenel po Bogu, in drugi, ki je bil zavoljo' oblasti hudih strasti v ta svet zaljubljen; in dokler so te strasti imele njegovo srce v svoji oblasti, tako dolgo ni bilo konca hude vojske v njem. Šele potem, ko je Avguštin trdno sklenil, svoje srce popolnoma Bogu darovati, šele potem je prišel po hudi notranji vojski mir in sladko znotranje veselje v njegovo srce, in zdaj je prav vživo in dobro spoznal, da srce Bogu darovati, in mir srcu pridobiti, je eno in ravno taisto. Poglejte, preljubi, kako velik prid in dobiček je za nas,, ako Bogu darujemo vse svoje srce. Ko je namreč Bog naše srce v posestvo vzel, ga varuje, da se hude strasti v nas ne vzdigujejo in ne pokončajo notranjega miru; zakaj Bog spoznava srce za svojo lastnino in ga varuje kot močen varih, da se ne izgubi njegov mir; zato pravi Kristus: Kadar močni v orožju varuje svoj dvor, je v miru njegovo premoženje. (Luk. 11, 21.)
Pa ne le samo mir varuje Bog takemu srcu, ki se je njemu popolnoma darovalo, ampak izpolnjuje tudi popolnoma njegove želje, ker ga nasičuje z znotranjim veseljem, z nadnaravnimi sladkostmi in srčnostmi in tolažbo tudi v zunanjih križih in težavah, in ti notranji občutljeji v srcu so neizrekljivi, nepopisljivi, takorekoč predokus večnega, nebeškega veselja in zveličanja. Bog je, govori David (v 102. ps. 5. v.), ki napolnjuje tvojo željo 2 dobrotami (t. j., ki vse pravične želje tvojega srca napolnjuje z obilnimi darovi. Vse posvetne, nečimurne dobrote morejo sicer naše srce nekoliko zmotiti in razveseliti, ali popolnoma nasititi ga nikdar ne morejo. Zato je rekel sv. Avguštin, potem ko je svoje srce od sveta k Bogu obrnil: Zase si nas vstvaril; zato je naše srce nepokojno, dokler v tebi ne počiva. — Naj se srce vda bogastvu, ki ga ima lakomnost kot malika, ali bo bogastvo naredilo srce zadovoljno ? Gotovo ne; zakaj skrbi, bogastvo skupaj spraviti, ga varovati, in množiti delajo srcu veden nepokoj. — Naj srce hrepeni po posvetni časti in imenitnosti, ki se napuhu tako močno prileže; ali bo posvetna čast srce zadovoljno storila? Tudi ne; zakaj težko je, posvetno čast in imenitnost doseči, in če jo tudi doseže, ima veliko nevoščljivcev, ki napravljajo srcu bridkost, zato je srce pri tem nepokojno. — Tudi nezmernost v jedi in pijači, in nečistost in jeza, sovraštvo in maščevanje človeškega srca ne morejo storiti zadovoljnega in,
pokojnega; zakaj človeško srce, pravi sv. Stanislav Kostka, je za kaj imenitnejšega vstvarjeno, kakor da bi ga take živinske in grde strasti mogle storiti zadovoljnega in mirnega. Ako se pa srce k Bogu obrne in se vsega njemu daruje, kaj hoče potem še poželeti? Pri Bogu najde mir, pokoj in popolno zadovoljnost; pri njem najde tolažbo; pri njem najde sladkost in veselje; pri njem najde hrano in nasičenje. Sicer je človeško srce majhno, vendar tako obsežno, da ga le Bog sam more popolnoma napolniti.
O preljubi! premislite, ali ni torej velika neumnost in nespamet, srce darovati stvarem, ki nič druzega ne morejo, kakor ga napolniti z žolčem in bridkostjo? Saj ste to že zadosti poskušali vi vsi, ki ste darovali svetu svoje srce, ker od sveta niste drugega dobivali, kakor goljufijo, stud, bridkost in nemir. Saj veste, da dozdaj niste uživali nobenega pravega notranjega miru, ne kapljice prave dušne tolažbe; ali vas ne bo torej to vaše notranje trpljenje poučilo, da bi darovali svoje srce vse Bogu, za katerega edino je le ustvarjeno ? Kaj hočete čakati ? Ali mar to, da vam Kristus ob vaši smrtni uri poreče kot unim nespametnim evangeljskim devicam: Vas ne poznam. Ali ne zasluži tega vsakateri, ki v svojo nezmerno škodo raji daruje svoje srce svetu, kot Bogu? Ako hočemo torej sami sebi dobro v življenju in ob smrti, darujmo svoje srce popolnoma Jezusu Kristusu, in ne svetu. O kristjani daruj svoje srce svojemu Bogu in Odrešeniku Jezusu Kristusu, ki te je od vekomaj ljubil. Oh, ko bi bil Jezus Kristus za hudiča toliko storil, kakor je za te storil, gotovo bi ga iz srca ljubil. Ko bi ti imel toliko število src, kakor je peska ob morju, bi jih moral njemu darovati, in glej, eno samo imaš, in še to je majhno, in je toliko časa v službi stvari zdihovalo, in še tega se braniš mu darovati? — Le polovico svojega srca mu hočeš darovati?— O nehvaležna duša! — ali tako deliš s svojim Bogom? — Le polovico svojega srca mu hočeš darovati! in kdo ima drugo polovico dobiti? — Ali ni Kristus vsega tvojega srca ustvaril, odkupil in posvetil? Ali hoče mar le polovico tvojega srca zveličati? — Le polovico svojega srca mu hočeš darovati? In komu hočeš dati drugo polovico? ali mar hudiču in stvarem? Oh, ali Kristus tudi tebi daje le polovico svojega srca? Pomisli, o človek! kolikokrat si že prejel sv. obhajilo, kolikokrat ti je dal Jezus vse svoje telo, vso svojo dušo, vso svojo kri, vse svoje srce, vse svoje zasluženje, vso svojo človeško in božjo naravo, in ti mu mar hočeš darovati le polovico svojega srca? Obenem
njemu in hudiču in svetu služiti ? Oh, za polovico tvojega srca on nemara, daruj ga rajši vsega hudemu duhu; toda vedi, dane boš imel nobenega miru in pokoja na tem svetu, in ne večnega zveličanja v prihodnjem življenju! — Če ti je pa v resnici mar, se tej ali uni stvari odpovedati,... ono grešno veselje ... zapustiti, in Jezusu vse svoje srce darovati: potem ga bo on s svojimi darovi napolnil, s svojo tolažbo in sladkostjo nasitil, in ti podeli! svoj mir, tak mir, ki ga svet nikdar ne more dati. Kaj hočem zdaj drugega reči, kakor: zlata, kadila in mira ti ne moremo darovati; darujemo ti pa svoje srce.
O Jezus! vzemi torej, naše srce; zase si ga ustvaril, in jaz hočem, da naj bo tvoje. O koliko škode smo trpeli, ker ga nismo vselej tebi darovali! Koliko nepokoja, koliko spečenine vesti smo prestali, kadar smo ga darovali svetu! Zdaj spoznamo,kaj je nam vprid. Vzemi torej to naše srce, tebi ga vsega darujemo. Sicer je naše srce revno, vse omadeževano z grehom, oh, očisti ga, napolni ga s prelepimi čednostmi svojega božjega Srca, da bo dar našega srca tebi dopadel; napolni ga z ognjem svoje božje ljubezni, da bo v ognju tvoje ljubezni gorelo zdaj in na vekomaj! Amen.	f J. Kerčon.
Prva nedelja po sv. Treh kraljih.
\	Dva kristjana.
Sedaj pa ostanejo te tri: vera, upanje in ljubezen.	i. Kor. 13, 13.
Sveta družina je šla v Jeruzalem h Gospodovemu tempelnu. O, kako lep je moral biti ta prizor, ko so šle najsvetejše osebe v tempel, da bi počastile Boga. Kolika sreča bi morala prešinjati srce vsakega, ki je šel obenem z njimi v Jeruzalem, ker to so bile najsvetejše osebe. — Dragi poslušalci! Glejte, mi vsi smo popotniki in nebeški Jeruzalem, večno mesto božje, je konec našega popotovanja, vseh naših želja. Toda ta pot je strma, je huda, je polna težav in brezdnov. O, kako nam je torej potrebno, da gre z nami na tej nevarni poti en potnik, ki pozna vse te nevarnosti. Kolikokrat se v duši kristjana, ki živi v grehih, dviga dvom, ki mu da navidezne tolažbe, dvom, ali je pa morda res vse tako, kakor krščanska vera uči. Nevaren je ta dvom, toda za tistega, kateremu svetijo tri zvezde, ni nevaren. In te zvezde so: vera, upanje in ljubezen.
Premišljujmo danes, ljubi moji poslušalci, življenje človeka, katerega vodijo le tri zvezde, in življenje onega, kateri zgubi vero, upanje in ljubezen.
1. a) Slab in reven je človek, ko pride na svet. Če bi ne imel skrbnega očeta in ljubeče matere, bi se sploh ne mogel razviti. Komaj pa začne izgovarjati prvo ime: mati, glejte tedaj mu ta mati vcepi v srce že tudi prve nauke o sveti veri. In kakor zraste iz majhnega zrna počasi in počasi veliko drevo, krepčano po blagodejnem dežju, tako tudi sv. vera vcepljena v nežno srce otrokovo zraste porošeno od milosti božje v mogočno drevo. Otrok zraste v močnega dečka, sv. vera gre ž njim. Tisto, kar mu je razlagala mati, tisto trdno veruje in spozna tudi že, da je blagodejnem to edino pravo in resnično. O kako lep, kako ginljiv je pogled, če krščanska mati kleči v sredi svojih ljubljenih otrok; kako lepo sklepajo ročice, kako ljubko se obračajo ta čista očesa, iz katerih vsakdo lahko bere nedolžnost, proti nebu! Ali ni to res lepo? Lepšega pogleda vsaj jaz ne poznam. Sv. vera spremlja dečka nadalje v mladeniško dobo. Kar je bilo prej nejasno in temno, to je sedaj jasno ; kakor se iskra, če dobi pripraven predmet, razširi v velik plamen, tako se tudi vera mladeničeva vname v velik ogenj. Toda z leti mladeniča je prišel tudi čas, ko se naj pokaže to v besedi in dejanju, česar je polno srce. Pod krinko prijateljstva se mu bliža zapeljivec, ki s sladkimi besedami vlije uničujočega strupa v njegovo nedolžno srce. Najprej mu hoče iztrgati iz srca to, kar ga še brani od greha, namreč sv. vero; pokaže mu, kako drugi v pregrehah prijetno žive. Toda v tem nevarnem trenotku se prikaže mladeniču njegov prvi, zvesti spremljevalec, sv. vera, in ta mu živo stavi pred oči njegova otročja leta, ko se je še s sveto osupnenostjo odvračal od greha — in sv. vera je zmagala — z gnjusom se obrne stran od zapeljivca. Odločno in moško koraka po poti čednosti naprej, spremljan od sv. vere. In če omahuje mož, tedaj ga podpre sv. vera, saj je ona utrujenemu palica, slabotnemu podpora, preganjanemu ščit, da zamore srečno odbijati puščice satanove. O kako lepe misli se nam vzbude, če pomislimo besedo: sv. vera. Mislimo na tisoče mučencev, ki so po besedah sv. Ambroža premagali brez vojske krvoločnike, ukrotili leve, skrhali meče. Iz vere izvirajo najlepše čednosti, in sv. vera je podlaga in pogoj Človeške družbe. Sv. pismo ima prav, če pravi, da se zamore s
pomočjo sv. vere delati čudeže. V resnici — o nebeška sv. vera, ti zamoreš več, kakor prestaviti gore, ti zamoreš odvzeti človeku največje bolečine, katere ga teže.
b)	Drugi spremljevalec, ki gre s človekom na potu, je upanje. Skoro isto moč ima, kakor sv. vera, toda ima pa še svoj poseben značaj. Upanje ima namreč to lastnost, da se tako rado pridruži nam v naših težavah, bolečinah, sploh v nesreči. Kakor se postavi mati k postelji svojega bolnega otroka, tako dela tudi upanje. Mati nosi bolno dete na svojih rokah, pritiska ga na svoje ljubeče prsi, ona čuje pri njegovi zibelki, ona mu takorekoč vdahne upanje s svojimi tolažilnimi besedami. Kar je mati bolnemu otroku, to je upanje trpečemu človeku! Če ga zadene nesreča in trpljenje, če ga obišče huda bolezen, če se njegove najlepše želje ne spolnijo, če vidi, da ga vse zapušča, če mu smrt iztrga iz rok najljubše in najdražje, kar je imel in ljubil, o potem je sveto upanje edino, katero mu poda tolažbe v njegovo obupno srce, ki ga spominja, naj obrača svoje oči proti nebu ter mu kliče: Poglej milijone in milijone zvezd na nebu, slednja izmed njih ti glasno kliče: Tvoj oče nad zvezdami te ne pozabi nikdar! Zaradi tega je v resnici upanje pravi angel varih, ki varuje in tolaži človeški rod.
c)	Še eno spremljevalko človeškega življenja imamo — in ta je božja čednost, sveta ljubezen. Jaz ne mislim prijateljstva, ki traja samo za ta čas in z grobom premine, tudi ne sočutja, ki se kaže pri nesrečah, ampak jaz mislim tisto ljubezen, tisto strast, ki vleče vse naše misli in želje proti nebu. Poglejte, ljubezen spremlja človeka od rojstva do groba. Komaj zagleda človek luč sveta, tedaj ga sprejme že materina ljubezen na svoje roke, od te ljubezni spremljan preživi svoja mlada leta, in mnogokrat se še v poznih letih z veseljem spominja na svoja otroška leta. Zgled dobre, krščanske matere je zapustil neizbrisljivi spomin v srcu otrokovem. Saj to je bil duh prave pobožnosti, ki je vel v očetovski hiši. Ko zraste deček v mladeniča, tedaj se vzbudi v njem zopet ljubezen, nekaj ga žene vun iz domače dežele, v daljne kraje, — srce njegovo pa ostane doma, tam kjer mu je tekla zibelka; on ljubi svojo očetovsko hišo, on ljubi svojo domovino. Na koncu mladeniškega življenja pa ga spremi zakonska ljubezen. In sedaj se združijo vse tri zvezde vera, upanje in ljubezen ter ga srečno vodijo naprej. Sveti zakrament mu je odprl življenje, ko je zagledal luč sveta, in sedaj, ko se mora.
truditi za vsakdanji kruh, sedaj ga pokrepča zopet sv. zakrament ln na koncu njegovega življenja, kaj najdemo ? Duhovnik sedi pri njegovem zglavju, bolnika krepčajo zopet vera, upanje in ljubezen. Prišel je zadnji trenotek, zakrament sv. poslednjega olja podeli mu še zadnjo milost; že sliši morda njegova duša veselo petje serafinov v nebesih, ustnice mu pa še tiho šepetajo: jaz verujem, jaz upam; ljubim — in morda stoje še prijatelji ob njegovi postelji misleč, da še diha, ko je že njegova duša splavala v nebeške višave. Glejte, tako se loči kristjan iz te solzne doline spremljan od vere, upanja in ljubezni, O, da bi se le vsak izmed nas tako srečno ločil iz tega sveta!
11. Toda le prevečkrat se zgodi, da se bliža kristjan svojemu koncu, pa nobena izmed teh treh zvezd ga ne spremlja na tej velevažni poti. — Z lahkomišljenim srcem, v katerem se morda nauki niso globoko vcepili, stopi deček med svet v mladeniško dobo. Življenje začne spoznavati samo kot veselje in uživanje, neprestano živi v tem veselju, in še niti ne pozna sovražnikov, kateri ga obdajajo. Takoj dobi polno druščine, prijateljev in znancev, ki so vsi istih misli ž njim. Tedaj se mu približa sv. vera v podobi kakega skrbnega prijatelja; ljubeznivo ga opominja, ga vpraša, ali je morda ta pot prava, po kateri hodiš, ali si pozabil tiste nauke, katere ti je dala tvoja ljubeča mati, ali se ne spomniš tistih bridkih solzil, katere je točila, ko si jo pri slovesu objel, ali si pozabil besedi, katere si ji dal v tolažilo: „Mati, nikdar ne bom pozabil vaših besedi.“ — Tedaj mladenič počaka, premišljuje, ali naj se obrne nazaj, ali naj gre naprej k svoji druščini. Njegov prijatelj, njegova sv. vera vrže zadnji oster pogled — toda tu zasliši smeh in krohot svoje druščine, — in pozabljene so vse obljube, pozabljeni so vsi sklepi, in on se vrže svoji druščini v roke, on pade v brezdno, katerega niti sam ne vidi. Še enkrat se mu približa sv. vera. Vest ga peče hudo, o kako grozne so njene bolečine! Če lev raztrga svoj plen, tedaj beži in zaspi; če postane človek hudodelec, tedaj tudi beži v samoto, a tam ne najde miru, pokoja, njega plaši samota in noč mu je celo peklo. Tu se pokaže moč vesti. Spremljajmo mladeniča na njegovi poti naprej. Prepozno je, vest ga več ne izpreobrne — on sam sebe premoti: saj ni Boga, ki plačuje in kaznuje, moja vest, to je samo moja razburjena domišljija, saj je s smrtjo vse končano — in sedaj se loči z žalostnim pogledom od njega sv. vera, in sedaj hodi in blodi mladenič sam po svojem nevar-
nem potu. Toda ljubezen ga še sedaj ne zapusti. Najprej mu stopi pred oči v podobi njegove rajnke matere. Ona sicer več ne govori, toda vendar ga tako ljubko pogleduje, njeno solzno oko govori jasneje kot vsi opomini, toda srce sinovo je že preveč ohlajeno, kakor da bi zamogel materin pogled seči globokeje v njegovo srce. Sedaj se približa ljubeznivi tovariš, s katerim je preživel že marsikatero veselo uro. Toda tam, kjer ni vere, tam tudi prijateljstvo ne more narediti globokih korenin. On ne veruje več v Boga in z izgubo svete vere je izginila tudi vsaka vera v ljubezen in zaupanje, kajti srce njegovo je prazno, je brez ljubezni. Še enkrat se približa ljubezen pri sklepanju zakramenta sv. zakona. In v resnici, nekaj časa se vseli zopet mir in sreča v njegovo srce, toda le za nekaj časa, kajti sedaj pridejo bridkosti in težave, bolezen in nesreče nad rodbino, in sedaj izgine še zadnja spremljevalka iz njegovega srca, namreč ljubezen. Tam kjer ni vere, tam tudi ni ljubezni. Zemlja se mu zdi, kakor velik odprt grob, v katerega je položil vse, kar je imel, on hodi in tava naprej in že komaj čaka smrti. In res se približa starost s svojimi sivimi lastni in koščenimi rokami. Človek, ki je brez vere v srcu, to zapazi in vzdihuje. Toda, kdo ga tolaži? Ali morda ljubeča žena? O, ona je že davno zapustila ta kraj nesieče' Ali ljubeči otroci? O, kaj se bodo brigali brezverni sinovi in posvetno vzgojene hčere za svojega starega očeta! On gleda sedaj nazaj v preteklost, in pogleda naprej, in pride mu na misel, ali bi ne bilo morda res bolje, če bi si ohranil sv. vero. Toda prepozno je — greh se maščuje, upanje, ki je tako tolažilo pobožnega kristjana, to je tega brezbožneža zapustilo. Sedaj je popolnoma sam. O, kako strašna je ta samota, če človek Boga zapusti! On šteje svoja pretekla leta, in z groznim strahom ga navda misel, če je morda res kaka večnost! In v obupu konča svoje življenje ter stopi sam, tako sam, praznih rok — pred prestol božji. Djali so ga v rakev; toda za pogrebom ne gredo sinovi in hčere, morda srečajo njegov pogreb lastni nezakonski otroci, ki se začudeno vprašajo, kako je to, da za to rakvijo ne gre noben
pogrebec!	------------
Ljubi poslušalci! Naslikal sem vam življenje dveh kristjanov. Sledili smo jim od rojstva do groba! Videli smo, kam pripeljejo človeka vera, upanje in ljubezen, in videli smo tudi, kam pripelje brezversko življenje. Bog daj, da bi vsi sledili prvemu kristjanu in ostali srečni časno in večno. Amen.	Ivan Baloh.
Druga nedelja po sv. Treh kraljih.
(Praznik imena Jezusovega)
O moči Jezusovega imena.
Bog ga je povišal in mu dal ime, ki je čez vsa imena.	Filip. 2, 9.
„Bog ga je povišal in mu dal ime, ki je nad vsa imena, da se v Jezusovem imenu pripogibajo vsa kolena, ki so v nebesih,, na zemlji in pod zemljo." S temi besedami apostola narodov se začenja današnja sv. maša. S tem nam hoče sv. Cerkev pokazati veličastvo in moč tega presv. Imena ter nas napolniti s spoštovanjem do njega. Ta praznik pa je postavljen zaradi Zveličarja samega, ki nosi to ime, in tudi zaradi nas, katerim je to ime najsvetejše, najslajše. Ime Jezus pomeni po naše Odrešenik ali Zveličar. Spominja nas na delo odrešenja našega, katero je Sin božji za nas zvršil na sv. križu; za to pa se mu spodobi čast in hvala in ljubezen, katero mu moramo vrniti. Neizmerno nas je ljubil, da je šel v smrt za nas, za nas nevredne grešnike.
Zaslužil je Sin božji to presveto ime s tem, da je storil čudež nadnaravne božje ljubezni. To ime pa še ni izgubilo svoje moči; še dandanašnji dela velikanske čudeže med ljudmi, še dandanašnji je to ime najslajše, najlepše in najprijetnejše človeškemu srcu, tako da so resnične besede: „0 Jezus, o sladak spomin, veselje srčnih globočin; čez med in čez sladkosti vse prisotnost tvoja sladka je. Ni moč zapeti lepšega, ne slišati prijetnejšega. In slajše misli tudi ne, kot Jezusovo je ime!“
Sv. Bernardin Sijenski, ki je ves gorel za slavo tega imena kakor drugi sv. Pavel, je pridigoval nekdaj pred ogromno množico o njegovi lepoti in moči tako navdušeno in genljivo, da se je vse jokalo, da je vsakdo sklenil poboljšati se in častiti goreče to presveto ime. Posebno tisti, ki so doslej radi kvartali, so pometali vse kvarte v ogenj. Kmalu potem pa pride k temu svetemu pridigarju mož, ki se pritoži, da mu je on s svojimi pridigami ves zaslužek vzel, ker je s slikanjem kvart služil si vsakdanji kruh; sedaj pa, ko nihče noče več kvartati, je tudi njegov zaslužek pri kraju. Svetnik ga vpraša, ako nič drugega ne zna delati. Ko mož odgovori, da zna edinole to, vzame sv. Bernardin košček papirja, nariše nanj krog, v krog naslika solnce z žarki na vse strani in v solnce začrta ime Jezus." To izroči možu in mu pravi: „Pojdi in poslej slikaj samo takele podobe, pa boš imel dosti kruha!" In resi Ko je ta človek začel slikati podobe Jezusovega imena, jih je razprodal silno veliko.
Gotovo je že vsakdo izmed vas, predragi v Kristusu, videl tako podobo Jezusovega imena. Opiraje se na psalmistove besede: »In sole posuit tabernaculum suum," — „v solncu je postavil svoj sedež," se slika to presv. ime sredi zlatega solnca, ki pošilja žarke na vse strani. Živo si jo predstavimo pred oči: sredi je ime, žarki pa gredo 1. navzgor in navdol, 2. na desno in na levo. To podobo Jezusovega imena hočemo danes premišljevati.	-----------
Kakor je Bog že v starem zakonu posameznim možem, ki so bili posebno važni v zgodovini kraljestva božjega, dal posebno ime, n. pr. Adamu, Abrahamu, Jakobu, katerega je imenoval Izraela, sv. Janezu Krstniku, itd. tako je Bog sam dal svojemu Sinu, ki se je včlovečil, posebno ime. „lmenuj njegovo ime Jezus", rekel je po angelu blaženi devici Mariji, njegovi Materi in sv. Jožefu, njegovemu redniku. O moči tega imena pa je rekel angel Mariji: „Ta bo velik in Sin najvišjega imenovan: Gospod Bog mu bo dal sedež Davida, njegovega Očeta, in bo vladal v hiši Jakobovi vekomaj in kraljestva njegovega ne bo konca." (Luk. 1, 32.) Toda čeprav je ta moč velika, vendar ni kako nasilstvo, ki bi človeka s strahom in grozo napolnovalo, temveč je moč milosti, ljubezni in usmiljenja božjega. »Odrešil bo svoje ljudstvo od njih grehov," pove angel sv. Jožefu, zato naj mu je ime »Jezus", t j. Odrešenik ali Zveličar.
»Ta bo velik," je napovedal angel. In resi Veliko je sicer solnce in močni so žarki njegovi, ki razsvetljujejo ves svet ter poživljajo vso naravo, toda še večje je ime Jezusovo; in močnejši in lepši so žarki tega presv. imena, ki prodirajo na vse strani, ki razsvetljujejo in razveseljujejo ne le vnanji svet, temveč tudijnotranjost, človeško dušo, in jo napolnjujejo z milostjo božjo.
1.	Ti žarki, katere pošilja iz sebe solnce imena Jezusovega, se dvigajo navzgor in padajo navzdol. — Najprej torej navzgor proti nebesom. To pomeni, da moč Jezusovega imena sega do nebes; kajti to ime je veselje angelov in sreča svetnikov.
Presveto ime Jezus je torej veselje angelov. Po nauku sv. Pavla je on kot edinorojeni Sin nebeškega Očeta edini Gospod, neskončno veličasten, pa tudi neskončno ljubezniv, kralj nebes. Angeli pa so njegove stvari; njemu se imajo zahvaliti za vso lepoto, za vso srečo in blaženost, katero uživajo. Zato je njih največje veselje, da ga neprenehoma molijo in poveličujejo. Skrivno razodenje nas uči, da stoje okrog prestola in prepevajo
slavospeve: „Vredno je Jagnje, da sprejme oblast in božanstvo, modrost in moč, čast, slavo in hvalo.“
Ime Jezus je torej veselje angelov, pa tudi sreča svetnikov. V nebesih uživajo izvoljenci božji ono veselje, katero jim je Jezus Kristus pripravil, katerega oko ni videlo, uho ni slišalo in srce človeško ni občutilo. Kar so tukaj verovali, vse to imajo sedaj v nebesih in še neizmerno več, nego so si mislili in pričakovali. Saj tam je Jezus sam med njimi, ki otira solze iz njih oči, da potihne za vselej vsaka tožba in premine vsaka bolečina. V nebesih jim je Jezus studenec žive vode, ki nikoli ne usahne, temveč teče v večno življenje. Tam gdri so sedaj za vselej popolnoma Jezusovi, tukaj se jim razodeva iz obličja v obličje. Zato je ime Jezusovo veliko in slavno med svetniki; na veke ga ljubijo, molijo in hvalijo; on sam je vsa njih sreča in sladkost. Tako sega moč Jezusovega imena v nebesa med angelske in zveličane duhove.
Solnce pa, v čegar sredi stoji zapisano Jezusovo ime, pošilja žarke tudi navzdol. To pomeni, da moč Jezusovega imena se razteza tudi v spodnji svet, kjer je tolažba dušam v vicah, pa strah in groza pogubljenim v peklu.
Najprej je tolažba duš v vicah. Verska resnica je, da nič nečistega ne more iti v nebeško kraljestvo. Zato morajo duše, ki še niso popolnoma se očistile, stopiti v kraj očiščevanja, v vice, kjer se začne za nje življenje solza in bolečin. Kakor se zlato in srebro očisti v ognju, tako se morajo tudi duše takih vernikov očistiti v ognju v vicah. Toda to trpljenje je po besedah sv. Avguština hujše kakor vse trpljenje na tem svetu, in vse bolečine tega sveta so kakor hladna rosa v primeri z onimi. — In glejte, tudi v ta kraj bolestnega očiščevanja sije božje ime Jezus kot edino solnce upanja. Bog namreč na priprošnjo vernih kristjanov na zemlji daje tudi dušam v vicah uživati svojo ljubezen in usmiljenost. Zato je ime Jezus veliko in močno tudi v vicah; vedno je na ustnicah trpečim dušam; to je njih edino upanje, tolažilo in veselje.
To presveto ime pa je tudi strah in groza pogubljenim v peklu, kakor večno prokletstvo, ki jih preganja, kakor težko kladivo, ki jih tepe, kakor ognjen blisek, ki jih žge in peče. Pogubljeni namreč niso hoteli miru, katerega jim je prinesel knez miru, niso hoteli življenja, izvolili so si rajše smrt, branili so se nebes, katere jim je on ponujal. Z nogami so teptali njegovo drago kri, s katero jih je odrešil, glasu njegove milosti niso poslušali. Kralju vseh kraljev se niso hoteli vkloniti, služili so kralju teme.
Zato sedaj močno ime Jezus sveti tudi nanje, a sveti strašno, ker spušča na nje strahovite bliske maščevanja in obupnosti. „Ogenj in žveplo in vihar je njih delež," pravi psalmist. Tako gre pred imenom Jezusovim strašen strah in groza skozi cel pekel; pogubljeni čutijo moč in velikost tega imena, priklanjajo se mu, toda brez upanja.
Kakor pošilja torej to mu ime žarke svoje milosti v nebesa v tolažbo in veselje, tako jih pošilja tudi v pekel v strašna maščevanje.
2.	Solnce, v čegar sredi je ime Jezus, pošilja svoje žarke tudi na desno in na levo. To pomeni, da se moč Jezusovega imena raztega nad dobre in hudobne kristjane, nad pravične in grešnike.
Moč Jezusovega imena se razteza najprej nad dobre na desno. Pravičnim daje vse milosti, da zamorejo pobožno in sveto živeti in njemu zvesti ostati. On sam jim je luč in življenje; ime Jezus je njih meč in oklep, njih palica, podpora. Zaupajoč v moč tega najsv. imena so šli apostoli med narode, kjer so v silnih težavah oznanovali sv. evangelij. S pomočjo tega presv. imena so mučenci brez strahu in z veseljem stopali na morišče ter zmagali verige in muke in ogenj in meč. Z močjo tega presvetega imena so puščavniki zapustili svet in si poiskali divje puščave, kjer so ločeni od vsega sveta živeli vse svoje življenje. V tem najsv. imenu so mnogi bogatini razdelili vse svoje premoženje med reveže, da bi s tem postali podobni Zveličarju samemu.
Tako izvira iz sladkega imena Jezusovega vsem pravičnim kristjanom vsa čednost in vse zasluženje. To ime jim pomnožuje milost, jim zbira čednost k čednosti, jih drži pokonci, da ne omagajo.
Moč tega presv. imena podpira tudi skušane, pred to močjo omaga in utihne vsaka skušnjava. Ako peklenski duh človeku naslika svet v vsej krasoti in goljufivosti, in hoče človeško srce omamiti in za seboj speljati, kje naj išče pomoči omahljiv, slaboten človek? V imenu Jezusovem naj išče pomoči in brambe, ker pred njim se trese ves pekel, trese se pred onim, ki je premagal vso moč hudobnega duha. Ako se hudo poželjenje v srcu zbudi in začne vihrati vihar strasti, ki spravi nedolžnost in mir srca v nevarnost, ako se jeza v srcu vname, ako vzkipi sovraštvo in maščevanje, ako se glasi zapeljivi glas slabih tovarišev, kje naj človek dobi pomoč, kje naj vzame palico, na katero se opre, da
ne omaga, da ne obleži. Le v imenu Jezusovem je ta moč, ki ga opominja na krotkost, ponižnost, čistost Zveličarjevo.
Tudi v nadlogah in stiskah življenja se kaže moč Jezusovega imena. Ako skrbi in žalost, kristjan, tvoje srce stiskajo, ako se nesreča naseli v hišo, ako se te bolezen polasti, kje najdeš tolažbo in pomoč, kakor le v imenu Jezusovem. Kolikokrat se zgodi, da je zastonj vsa človeška pomoč, le ime Zveličarjevo še more pomagati. Seveda to skusi le tisti, v čigar srcu živi živa vera in trdno upanje v Jezusa, ki je edini pravi prijatelj ljudi.
Zato, kristjan, ako te muči skušnjava, zakliči to ime, ki zmaga vsakega sovražnika; ako te obišče trpljenje in nesreča, ne teci najprej k temu ali onemu človeku, k Jezusu se zateci s polnim zaupanjem in gotovo boš uslišan in potolažen. In ko se približa zadnja ura, tedaj, ko ti nobeden ne bo mogel več pomagati, pomagal ti bo gotovo tvoj mili Jezus, ako boš z zadnjimi močmi klical njegovo presveto ime. Oj blažen kristjan, ki z Jezusom na jeziku zapusti to dolino solzal
Tako se raztezajo žarki milosti od Jezusovega imena na desno, nad pravične. A tudi na levo gredo, nad grešnike. Oh grešnik hodi v temi in smrtni senci, in tega noče verjeti. In čimdalje živi v grehu, toliko temnejše je v njegovi duši; tako se uresničijo besede sv. pisma: „Svetloba bo otemnela v njegovi hiši, in luč, ki je nad njim, bo ugasnila." In vendar, predragi, tudi v noči greha se žari moč presv. imena Jezusovega v svojj mili bliščobi. Kajti Jezus Kristus je prišel za grešnike na svet in za grešnike se je daroval na lesu sv. križa. On sam pravi: »Zdravi ne potrebujejo zdravnika, temveč bolni; nisem prišel klicat pravičnih, temveč grešnike." On sam podaja grešniku svojo roko, da se je oklene in z njeno pomočjo vstane. On je v resnici dobri pastir, ki gre za izgubljeno ovco, dokler je ne najde.
Tako, predragi v Kristusu, prodirajo žarki Jezusovega imena tudi temo v srcu grešnikovem. V tej luči človek lahko spozna velikost svojih grehov, svojo veliko nesrečo, vidi usmiljenje božje, ki mu prizanaša, vidi pa tudi ostro sodbo, ki ga čaka, ako se ne izpreobrne.
To je torej pomen slike presv. imena Jezusovega. To sveto ime stoji sredi solnca, ki pošilja žarke navzgor in navzdol, na desno in na levo. Jezus deli svojo milost v nebesih, kjer je v neizmerno veselje angelom in svetnikom, deli jo v vicah, kjer jim najlepši in edini up in tolažba, pošilja znamenje svoje moči celo
3
Ptslir, 1909.
v pekel, kjer je strah in groza vsem pogubljenim; to milost del pravičnim v tolažbo in pomoč, da zmagajo svet, deli jo tudi grešnikom, da v luči presv. imena spoznajo svoj nevarni dušni stan in se izpreobrnejo nazaj k svojemu Bogu.
Povedal sem vam v začetku, da je sv. Bernardin nekemu možu naslikal presv. Jezusovo ime na papir, in da je ta človek mnogo dobička imel od tega. Predragi v Kristusu, tudi mi nikar ne zamudimo tega dobička, katerega nam daje to sveto ime. A kam naj naslikam to ime ? Ljubi kristjani, naslikajmo ga, a ne samo to, vrežimo ga in vžgimo to ime v svoja srca. Naše srce naj nosi znamenje imena našega Zveličarja! Gotovo, ako bomo to presveto ime nosili v svojih srcih, dobili bomo tudi mi velikanski dobiček, velikansko plačilo. Blagor nam, ako z Jezusovim imenom v srcu in z Jezusovim imenom na jeziku zapustimo dolino solza ter stopimo pred večnega Sodnika! Amen. f J. Benkovič.
Tretja nedelja po sv. Treh kraljih.
(Praznik sv. Družine.)
1. Osmero blagrov krščanskim družinam po zglednih čednostih sv. Družine.
Glej, da storiš po podobi, ki ti je bila pokazana na goril II. Moz. 25, 40.
Praznik sv. Družine je še prav mlad v sv. Cerkvi. Vpeljan je od 1.1903. ter sv. Družini v čast sestavljena posebna sv. maša. Kaj namerava sv. Cerkev z današnjim praznikom vsako leto tretjo nedeljo po razglašenju Gospodovem, je izraženo v treh prazničnih molitvah med sv. mašo, kjer se povdarjajo prevzvišene čednosti in prelepi zgledi sv. Družine; zato se mi zdi, kakor bi nam sv. Cerkev hotela zaklicati z besedami, ki jih je nekdaj izrekel Bog svojemu služabniku Mozesu: „Glej, da storiš po podobi, ki ti je bila pokazana na goril"
Nekikrat je božji Zveličar osemkrat srečne imenoval, osemkrat blagroval tiste, ki goje svete čednosti in posnemajo njegove zglede. Tudi z ozirom na sv. Družino in naše družine mogli bi osemkrat blagrovati tiste družine in posamezne ude vsake take družine, kjer se stalno ozirajo na čednosti in na zglede sv. Družine skupno in njenih posameznih, prečastitljivih članov posebej.
Da vam to delo olajšam, hočem vam navesti zlasti o smer o čednosti in zgledov sv. Družine, akoravno so se vse tri osebe v nji odlikovale v vseh čednostih ter nam dajejo najlepše zglede.
1.	Prva čednost, v kateri nam daje življenje sv. Družine prvi zgled, je sv. ljubezen, ki so jo gojile med seboj te tri tako svete osebe.
Koliko ljubezen je imelo presv. Srce Jezusovo do prečiste Device Marije, ki si jo je od vekomaj izbral On, Sin božji, da bi jo po včlovečenju mogel imenovati svojo Mater! In velika ljubezen spet v presv. Srcu Jezusovem do sv. Jožefa, ki mu je kot človeku nadomestoval nebeškega Očeta 1 In spet, kdo bi mogel umeti, kako je Marija ljubila Jezusa ? Nikdar še ni kaka mati čutila tako za svojega otroka. Saj je bil izključno njeno dete po človeški naravi. Tako nam pa tudi ni lahko opisati ljubezni, ki jo je imel sv. Jožef do Jezusa. In slednjič: Kolika sreča je izvirala za Marijo in sv. Jožefa v deviškem — zakonskem stanu!
Blagor družini, kjer je ta vez vzajemne ljubezni med možem in ženo, med otroci in starši! Ondi prebiva zadovoljnost in domača blagost jih razveseljuje. Po takih družinah znajo otroke tudi prav učiti, svariti in po potrebi kaznovati.
Gorje pa družim, kjer kmalu po poroki, po ženitnini nastopi neka brezbrižna odtujenost ali celomržnja! Gorje staršem, ako jim slepa ljubezen brani svariti in kaznovati otroke ter jim pripušča vsakršne bližnje priložnosti v greh!
2.	Drugi lepi zgled, ki ga zapazimo na sv. Družini, je vzajemno čislanje, medsebojno spoštovanje. Kjer vlada ljubezen, tam se tudi čislajo, spoštujejo v družini. Saj bi ljubezen ne bila prava ljubezen, ko bi ne bila s spoštovanjem v najožji zvezi. Kdo pa je vstanu povedati, kako visoko je čislal Jezus svoio preMaženo Mater in sv. Jožefa? Saj je mogel pač on najbolje spoznati, kako visoko sta oba v čednostih utrjena, ker jih jima je on kot Bog podaril ter sta z njegovimi milostmi tudi naj-marljivše sodelovala. In spet, kako sta se med seboj globoko spoštovala Marija in sv. Jožef, ker sta vsak dan opazovala medsebojno spodbudne zglede ter v božjem otroku molila svojega Boga in Odrešenika!
Blagor družini, kjer se vsi spoštujejo med seboj; tam stoji ljuhezen na trdni podlagi. Blagor možu, če more njegova žena
35
o njem reči: nO, ko bi bila jaz tako dobra, tako krepostna kot moj mož, kar občudovati ga moram!" Blagor ženi, ako mora mož o nji reči: „0, ko bi bil pač jaz takšen, kot je moja žena! Saj je svetnica, če je le kje katera na svetu 1“ Blagor družini, ako otrokom v nji ni treba ukazovati, naj spoštujejo svoje starše, ker jih njihove čednosti in njihovo življenje samo priganja k temu. Blagor družini, ako imata oče in mati dovolj povoda misliti: „0, ko bi bil ali bi bila jaz v mladosti tako pobožna in dobra, kakor moj otrok!"
Gorje pa družini, ako si mora žena reči: „Moj mož je slab človek in še slabši kristjan, kar zaničljiv se mi vidi." Gorje družini, če si mora mož o ženi podobno misliti in če otrok ne more drugače, kot reči si: „Moj oče so slab človek in moja mati nič boljši"; ali če starši z žalostjo opazujejo, kako drve njihovi otroci po potu pogube v prepad. Gorje za ta in oni svet taki družini!
3.	Tretje, kar se posebno lepo kaže na sv. Družini, je vzajemno sočutje in medsebojna skrbnost. Jaz in tvoj oče sva te z žalostjo iskala." S to besedo je presveta Mati izrazila vso skrb, vso bridkost svojo in sv. rednika Jožefa, ko nista vedela, kje biva Jezus, od nebeškega Očeta jima v varstvo izročeni Sin božji. Ta skrbljivost se razteza nazaj do rojstva Jezusovega in seže naprej, dokler niso zaporedoma vstopili v nebeški dom. Jezusu in Mariji služiti, za oba skrbeti, to je bila stalna želja sv. Jožefa, noč in dan; pa tudi Jezus je pomagal pri delu sv. Jožefu in Mariji ter jima tako sočutno in dejanjsko lajšal skrbi za vsakdanji kruh.
Blagor družini, kjer imata oče in mati vzajemno sočutje in skrb za-se in svoje otroke! Bragor družini, kjer so tudi otroci skrbni za časno in večno srečo svojih staršev; v taki družini domuje pridnost, zadovoljnost in blagostan. Kako žalostno pa je, ako hišni gospodar ne skrbi za svojo družino, za ženo, za otroke, če je tak, da mu ni mar za zaslužek, ali, kadar kaj zasluži, zapije vse, zaigra, zapravi. Kako žalostno je, ako mati ni skrbna za domača opravila, za hišni red, če ne dela, ne snaži hiše in otrok, pač pa toliko bolj lepoliči sebe, če ni varčna, ampak zapravljiva gospodinja. Hudo je za ženo in otroke, ako mož, ako oče nima skrbi zanje ter jih prepušča bedi, ali ako-je žena brezbrižna za moža ter ga s svojo odurnostjo, s svojim zbadljivim jezikom, s svojo nesnažnostjo, s svojo malomarnostjo za postrežbo odganja od domače hiše v krčmo. Hudo je in kaj
slabo si postiljajo za prihodnost tisti otroci, kateri puste svoje uboge, bolehne starše stradati in od edinščine giniti.
4.	Če se spet ozremo na sv. Družino, najdemo na nji četrti prelepi zgled, namreč medsebojno tolažljivost. Kolika tolažba in sladkost za Marijo in sv. Jožeta, ko sta imela Jezusa pri sebi, sta ž njim skupaj bivala, ž njim se pogovarjala, ž njim skupaj delala! Koliko ložje je opravljal sv. Jožef svoja dela ob tolažljivi navzočnosti Jezusa in Marije! Koliko ložje sta ob Jezusovi prisotnosti prenašala Marija in sv. Jožef vse stanovske težave ! In po drugi strani, kako sladko je bilo tudi Jezusu bivati s presveto Materjo Marijo pod eno streho skozi trideset let, uživati vso njeno ljubeznivost ter se radovati njenega milega obličja!
Blagor družini, kjer more mož reči in zatrjevati: „Težavno je moje življenje, toda tolažnica mi je moja žena." Blagor družini, kjer more žena resnici na ljubo priznavati: „V vseh križih mi je moj mož tolažnik in moji dobri otroci mi sladč težke ure mojih dni." Gorje pa, ako mora mož bridko zdihovati, rekoč: „Moj največji križ je moja žena!“ Gorje družini, kjer mora žena tožiti: „Moj mož mi greni življenje, ali moji otroci me z svojo nerodnostjo, s svojim spodtikljivim življenjem spravljajo prezgodaj pod zemljo!" Žalostno za hišo, kjer se otrokom najbolj pusto in dolgočasno zdi doma pri očetu in materi ter so povsod rajši in veselejši. Žalostno je, ako otroci nimajo doma nobene prijazne besede za očeta in mater, drugje pa so povsod še preveč prijazni in zgovorni, zlasti pa v krčmi in na plesu. Takšno skupno bivanje je bolj pekel na zemlji, kakor krščanska hiša.
5.	Nazareška družina nam petič sveti v edinosti in v miroljubnosti. Saj se tudi ne more drugega pričakovati od družine, kjer ni bilo sence katerega greha ali kake nepopolnosti, pač pa samozatajevanje v najvišji meri. „ln jima je bil pokoren," pravi sv. evangelij. Na pokorščini Sina božjega in na modrem ukazovanju od strani sv. Jožefa in Marije pa na potrpežljivosti vseh sta slonela edinost in mir v sv. Družini.
Blagor družini, kjer se posamezni udje dobro razumejo med seboj v sv. edinosti in ljubem miru, katerih podlaga je ponižnost, pokorščina in potrpežljivosti Gorje pa, kjer se vse to pogreša v družini! Gorje, ako vsako jutro napuh spet zraste, se prepir spet začne ter se namestu jutranje ali večerne molitve razlega iz hiše grda kletvina. Tam gospoduje satan, ki ga tolikrat kličejo, tam ne more biti blagoslov božji doma.
6.	Na sv. Družini opazujemo šestič pravo pobožnost Ali si moremo kaj lepšega misliti kot skupno molitev Jezusa, Marije in sv. Jožefa, njih svete pogovore, njih gorečnost za božjo čast. Kako so spolnovali praznične dolžnosti, nam pove sv. evangelij.
Blagor družini, kjer vse ude posvečuje skupna molitev, duhovno branje, pogostno prejemanje sv. zakramentov, pridno obiskovanje božje službe pa zvesto češčenje Matere božje! Kako slabo pa vpliva na vzgojo otrok, ako so starši nemarni za molitev, ako mnogokrat opuščajo skupno večerno molitev, so za-nikerni za sv. zakramente, nemarni za cerkev ter dneve Gospodove potratijo s praznim govorjenjem in postopanjem namestu, da bi si jih izkoristili z molitvijo in duhovnim branjem pa s pobožnimi pogovori o svetih rečeh. Še slabše je, kjer se nedelje in prazniki oskrunjajo z opuščanjem sv. maše s kupčijami, s hrupnimi veselicami v zvezi s plesom, pijančevanjem in ponočevanjem.
7.	Sv. Družina nam je slednjič tudi zgled, kako treba hrepeneti po krščanski popolnosti. O Jezusu pravi evangelist, da „je rastel v modrosti in starosti in v milosti pri Bogu in pri ljudeh." (Luk. 2, 52.) Razodeval je po zunanje Čedalje bolj svojo nebeško modrost, katere je bil poln kot pravi Bog. Njegova notranja božja milost ga je na zunaj kazala v sijaju tolike brezgrešnosti in polnosti vseh čednosti, da je mogel samozavestno nevernemu in spodtikljivemu judovskemu ljudstvu zastaviti vprašanje: „Kdo izmed vas me bo greha prepričal?" (Jan. 8, 46.) Trikrat je nebeški Oče iz visokih nebes dol zatrdil svetu, da nad njim ne najde nič svarljivega, da je v vsakem oziru popoln. Pri Jezusovem krstu, ob njegovem spremenjenju, ob njegovem govoru v tempeljnu, je izjavil Oče nebeški iz višave; „Ta je moj ljubi Sin, nad katerim imam dopadajenje." (Mat. 3, 17.) Da se je preblažena Devica Marija z neprestanim hrepenenjem dvignila k tako jasno visoki popolnosti, spričal je nadangel Gabriel kot verodostojna, od Boga poslana božja priča. Kako bi ji bil sicer mogel reči: »Milosti polna, Gospod je s Teboj?" namreč »Gospod s teboj na prav poseben način in »blažena (ali blagoslovljena) med ženami," t. j. med vsemi svetimi ženami in popolnimi devicami najodličniša, brez primere. In kaj naj rečemo o popolnosti sv. Jožefa? Pač smemo sklepati takole: Gospod Jezus Kristus, ki si je sebi za mater izbral najčistejšo in najsvetejšo vseh žensk, si je pač tudi za rednika izbral najboljšega in naj-
popolnejšega vseh moških. Sv. pismo ga zato kratko označuje z besedo „pravičen“, ki pomeni vse njegove čednosti, zlasti vso njegovo ljubezen do Boga in do bližnjega, vso njegovo popolnost.
Spet blagor družini, kjer se vsi posamezni udje trudijo za krščansko popolnost, to je, kjer se vsi prizadevajo, Boga vedno bolj ljubiti in zato opravljajo vsako delo kar najbolje mogoče. In kolikor bolj hrepene po krščanski popolnosti, toliko gotoveje se bodo zveličali in toliko večje bo njihovo veselje v nebesih. „Sin človekov bo prišel v veličastvu svojega Očeta s svojimi angeli, in takrat bo povrnil vsakteremu po njegovih delih." (Mat. 16, 27.) Slabo pa za družino, kjer so malomarni za nebesa, kjer si sam sebi zdi vsak dovolj dober, dovolj priden kristjan ali se domneva celo boljšega mimo drugih. Slabo za vsakega posameznega, ako si nikdar ne vzame k srcu besede Gospodove: »Nebeško kraljestvo silo trpi, in silni ga na-se potegnejo." (Mat. 11, 12.) Slabo zanj, kdor meni, da se brez resnične pokore pride v nebeško kraljestvo. Kdor ni prepričan, da treba v dobrem napredovati, ta bo nazadoval, in morda celo kmalu padel v smrten greh.
8.	Slednjič pa povzemimo od sv. Družine zgled stanovitnosti do konca.
Dobro in hvalevredno je, hoditi po potih sv. Družine ter posnemati njeno popolno življenje. A treba v tem stanoviten biti. Sv. pismo pravi: »Kdor bo stanoviten do konca, bo zveličan." (Mat. 24, 13.) Čednostno, kot ga je začela, sveto, kot ga je nadaljevala, dokončala je sv. Družina nazareška svoje življenje na zemlji. Z najsvetejšim in najimenitejšim dejanjem, o katerem ve svetovna zgodovina, z odrešilno smrtjo vesoljnega sveta na križu, je sklenil Jezus Kristus svoje najpopolnejše življenje na zemlji. Kot daritev najbolj goreče ljubezni do Boga in do bližnjega je izročila Marija svojo dušo v roke svojega Stvarnika, ki je obenem njen Sin. V rokah Jezusa in Marije je izdihnil sv. Jožef svojo pravično dušo.
Ves blagor družini, kjer vsi posamezni udje vztrajajo v pravi ljubezni in milosti božji do zadnjega trenotka, in ne postanejo nikoli nezvesti svojemu Stvarniku in Odrešeniku v svetem strahu, da ne bi bili za vse veke ločeni od njega, izključeni od nebes. Blagrovana družina, ako se njena skrb za večno zveličanje razteza, kakor na posamezne dneve, tako tudi zlasti na poslednji
dan, na zadnjo uro posameznih njenih članov. Sveta vez, ki jim je združevala duše v tem življenju, ni pretrgana tudi ob smrti in po smrti, ne pozabijo se nikoli, ampak z molitvijo in drugimi dobrimi deli si vzdržujejo vez občestva svetnikov, da bi se enkrat vsi skupaj za vse veke radovali v nebeškem kraljestvu pri sv. Družini.
Žalostno pa je v družini, ako so posamezni udje vihravasti, trstu podobni, katere hipna strast ali mamljivi glas zapeljivega sveta naglo odtrga od ljubezni božje ter zapelje v manjše ali večje grehe zoper božje in cerkvene zapovedi. Žalostno, rečem, ako se ne menijo dosti, da bi starši pravočasno bili prevideni. Žalostno, ako otroci staršem nočejo postreči, ampak težko čakajo, kdaj izdihnejo. Žalostno slednjič, ako otroci starše in starši večje otroke kmalu po smrti tako pozabijo, da za-nje ne opravijo nič dobrih del. Nekrščansko je, ako ne izpolnijo otroci oporoke in se ne spominjajo koristnih opominov in spodbudnih zgledov svojih dobrih staršev. _______________
Vse družine naše župnije so zapisane v bratovščino sv. Družine. Poglavitni namen te bratovščine pa je ravno, kakor se bere na vsprejemnicah, da se krščanske družine posvete sv. Družini nazareški, molijo vsak dan pred njeno podobo gotovo molitev ter vravnavajo svoje življenje po vzvišenih čednostih, katere daje za zgled vsem stanovom. „Glej, da storiš po podobi, ki ti je bila pokazana!" Ako boste po vseh družinah tako ravnali, ako boste zlasti one zglede sv. Družine, ki sem vam jih danes stavil pred oči, skušali na vso moč posnemati, ako bode v vaših družinah domovala prava ljubezen, spoštovanje, skrbnost, tolažljivost, miroljubnost in edinost, pobožnost, hrepenenje po popolnosti in stanovitnost do konca, potem ne le osemkrat blagor, ampak tisočkrat tisoč blagrov, d&, časni in večni blagor nad naše družine in posamezne ude v imenu sv. Družine. Amen.
____	_____ Val. Bernik.
2. O našem trpljenju.
In Jezus je stegnil roko in se ga je dotaknil, rekoč: .Hočem, bodi očiščen.* Mat. 8, 3.
Današnji sv. evangelij nam pripoveduje dva čudeža in sveta katoliška Cerkev nam kaže ravno v tem svojo modrost, da nam oba čudeža naenkrat poda. Morda se vprašate: zakaj tako stori?
Ali morda eden čudež ne zadostuje za premišljevanje? Res je to! Toda ta čudež je samo en del tiste podobe, katero nam hoče sv. Cerkev danes predstaviti. Ozdravljenje gobovega moža nam kaže samo ozdravljenje grešnikov; ozdravljenje hlapca stotnikovega pa nam kaže pravi prihod Jezusov v očiščeno srce z besedami : „Gospod nisem vreden, da greš pod mojo streho." Prvi čudež nam torej predstavlja zakrament sv. pokore, drugi čudež pa sv. obhajilo.
Premišljujmo danes, dragi poslušavci, ozdravljenje teh dveh bolnikov. Prvi čudež, namreč ozdravljenje gobovega človeka nam povč, zakaj postanemo bolni ali nesrečni, drugi pa nas uči, kako se moramo obnašati nasproti bolnikom in trpečim. Govoril bom torej danes o trpljenju, katero moramo v tem življenju prenašati, in odgovoril vam bom na dve vprašanji: 1. Zakaj moramo trpeti in 2. Kako moramo trpečim pomagati?
1.	Prvič: zakaj moramo trpeti, ali zakaj nas v tem življenju zadene tolikokrat bolezen, nesreča, trpljenje in bolečine. Nato vam odgovori gobovi človek v današnjem sv. evangeliju. Mi moramo trpeti, da bomo od svojih dušnih gob ozdravljeni.
Ta gobova bolezen je bila ena najgrozovitejših bolezni v jutranjih pokrajinah. Ne bom vam popisoval te nagnjusne bolezni, samo toliko rečem, da je sapa takih bolnikov neprenosljiva, tako da vsi ljudje beže od njih.
Najhujše je pa to, da se bolezen le počasi razvija, tako da včasih bolnika 20, 30 let muči. O kako nagnjusno mora biti torej telo takega gobovega bolnika. — Greh, to je pa bolezen naše duše! Gobovo telo je še krasota proti duši, ki je s smrtnimi grehi obložena. Kakor se prične gobova bolezen z majhnimi začetki, tako se prične tudi dušna bolezen z majhnimi grehi. Kakor pa nastane iz majhnega začetka grozna bolezen, tako da se Črvi za-rede, tako nastanejo tudi iz majhnih grehov smrtni, tako se zaredi tudi v naših dušah črv pekoče vesti. Kakor je sapa bolnikova zoprna vsem ljudem, tako je tudi sapa naše duše, namreč molitev gnjusna pred Bogom. Glejte, to je torej dušna bolezen! In kdo more reči izmed vas, da je bil čist, ali da je čist od vsakega greha? Resnica je, da tudi mi občutimo včasih svojo vest, katera nas spominja na naša mladostna leta; tudi na naši duši gloda včasih črv; toda v sreči in veselju, če se nam dobro godi, na to popolnoma pozabimo. Kdaj se pa spominjamo resno svoje
preteklosti, kdaj se nam naša duša živo predstavi pred oči? Ali ne takrat, kadar nas obišče kaka bolezen, ali kako trpljenje? Edinole šiba božja pripelje človeka k spoznanju, k pokori, k po-boljšanju.
Če nas nesreča zadene, če nas bolezen obišče, če nastane lakota in draginja, potem začne človek spoznavati vsemogočnost božjo, takrat se spomni na sodbo, na večno pogubljenje ter na svoje izpreobrnjenje; takrat obrne pogled na sklonjeno glavo tistega, ki nas je ljubil do smrti, takrat šele teko solze kesanja, in mir, zdravje se vleže na grešnikovo dušo, kot nekak angel miru. Zaraditega ne obupajmo, če nam Bog trpljenje pošlje; saj nam ga radi tega, da bi nas ozdravil. Vem, da je pa mnogo takih, ki pa postanejo še bolj hudobni, če jim Bog nesrečo, ali bolezen pošlje. Bog se jih usmili; kajti če on čudeža ne naredi, potem so izgubljeni za časnost in za večnost.
Drugič moramo mi trpeti, da nekoliko poplačamo svoje dolgove. Kajti, če je kazen za greh smrt, potem je le božje usmiljenje, če nam On mesto smrti pošlje trpljenje, s katerim vsaj nekoliko poravnamo ta dolg. Časne kazni torej že lahko tukaj prestanemo mesto v večnosti; ali ni res Bog usmiljen? Raditega ne mrmrajmo zoper voljo božjo, ampak molimo svojega dobrotnega očeta. Tu je kazen majhna, tam brezmejna, tu je trptjenje kratko, tam morda stoletja trajajoče. Recimo s sv. Avguštinom: „0 Gospod, tukaj žgi, tukaj kaznuj, le tamkaj nam prizanesi v večnosti!" Kakor je Gospod rekel bolniku: Jaz hočem, da si čist," tako nam kliče tudi slednja bolezen, vsaka nesreča: Jaz hočem, da postaneš ti čist! — Zlato skušajo v ognju, če je čisto; tudi mi moramo biti skušeni, moramo trpeti, če hočemo biti čisti. Kristus sam, torej najnedolžnejše jagnje na svetu, je moral trpeti, preden je šel v nebo. Nobena druga pot pa ne pelje v nebo, kot tista, po kateri je Kristus hodil. Neskončno modri Bog nas skuša, ali smo mu zvesti, če nas z dobrotami obsiplje, ali pa tudi če nas tepe. Zapomnimo si: »Kogar Bog ljubi, tega tepe."
Trpeti pa moramo tudi, da imajo drugi ljudje dober zgled na naši vdanosti v voljo božjo. Gobovi bolnik je pokazal vsemogočnost božjo, dobrotljivost Jezusovo, vzbudil v nas tem večje zaupanje do zdravnika naših duš do Jezusa. In tako torej, če bomo prenašali vdani v voljo božjo svoje bolečine, potem bodo tudi drugi na našem življenju našli dober zgled.
Sedaj vemo, zakaj nam Bog pošlje trpljenje. Z nekoliko kapljicami iz keliha trpljenja si moramo prislužiti morje nebeškega veselja.
H. Odgovorimo še na drugo vprašanje: Zakaj se moramo trpečih usmiliti? Čudno je na svetu, da se tisti najbolj boje nalezljivih bolezni na telesu, kateri se bolezni na duši ne boje; da se tisti najbolj ogibajo beračev in koč ubogih ljudi, kateri imajo največ premoženja. Oni bežč pred nesrečo in pred revščino, iščejo samo pregrešnega veselja ali greha sploh. Na najmanjši madež na svojem telesu slabo pazijo, nesramnosti na svoji duši pa ne vidijo. Toda pozabimo ta nagnjusna trupla, poglejmo, kaj stori Jezus, izmed vseh čistih najčitejši? On se je dotaknil gobovega bolnika. To sicer ni bilo potrebno, da bi ga ozdravil, saj je nekega hlapca ozdravil, ne da bi se ga dotaknil. Toda on je storil to iz dvojnega vzroka. Prvič, da je pokazal, da se ne boji nobene bolezni, in drugič, da bi nam dal zgled, da mi revnih, bolnih in zapuščenih ljudi ne smemo zapustiti, ker so ravno ti naše pomoči najbolj potrebni. Njim moramo biti pravi angeli varihi, katere moramo sprejeti z ljubeznijo ter z ljubeznijo jih spremljati; zgled nam je dal Jezus, ker se je gobovega dotaknil. Isto nas uči zgled o stotniku. — Lepo je, če dobri otroci strežejo svojim bolnim staršem; ginljivo je, če strežaji z vso ljubeznijo strežejo svojemu gospodu, toda kako naj imenujem to, če gospodar prosi za svojega hlapca, gre med množico ter javno prosi pomoči. — In to je storil ta stotnik; on, ki je množici vojakov zapovedoval, on je prosil Jezusa za svojega pobožnega hlapca! V resnici najlepše odlikovanje na svoje prsi oziroma v svoje srce je dobil ta stotnik, ko je skazal ljubezen svojemu hlapcu in lepši in veličastnejši se mi zdi, če prosi, s sklonjeno glavo Jezusa, kakor pa Če visoko gori na konju zapoveduje svojim vojakom. Nobena vojska, nobeno odlikovanje ga ni ohranilo v spominu; pač pa njegova ljubezen do hlapca! Kjerkoli se je razširil sv. evangelij, povsodi se berejo njegove besede: „Gospod nisem vreden, da greš pod mojo streho!" Kje so imena vseh slavnih vojskovodij; izginila so z njihovo smrtjo, ime tega stotnika pa stoji zapisano v knjigi življenja, v najsvetejši knjigi na svetu.
Ali nas ne gane ta zgled, da bi se tudi mi zavzeli za revne, bolne in nesrečne ? Ali nočemo tudi mi dati svojega imena v knjigo večnega življenja ? Edina bratovska ljubezen nam ohrani spomin po smrti. »Karkoli storite, kateremu izmed najmanjših, to meni storite." Poglejte, kristjani, ta stotnik je bil pagan, toda
po dejanju je bil kristjan, kajti on je veroval v vsemogočnost Jezusovo in je storil po njegovem nauku, da je ljubil svojega bližnjega. Vera in čednost sta bili pri njem ena stvar. In tako mora biti tudi pri nas! Vera brez čednosti in čednost brez vere nima nikake vrednosti. Združimo torej z vero, dragi poslušavci, tudi čednost, ljubezen do bližnjega 1 Prijazno, ljubeznivo ravnanje z ubogimi in trpečimi, nam bo pridobilo pri njih ljubezen, naš pogled jim bo povelje, naše življenje jim bo drago, in mogoče, ko se že nobeden ne bo nas spominjal, tedaj bodo tisti, katerim smo dobrote delili, na naših grobovih prelivali solzč.
Posnemajmo torej pobožnega stotnika in njegovega hlapca. Stotnik služi svojemu hlapcu, in Gospod nebes in zemlje, služi obema, on pa služi tudi nam, služi vsem, kajti on ni prišel, da bi mu drugi stregli, ampak, da bi on stregel drugim. — Predstavimo si tega stotnika, kako je bil oblečen. V svoji lepi postavi stoji pred Jezusom, prepasan čez ledja. Železen oklep mu varuje močne prsi, svitel ščit se sveti na njegovi levici, bliščeča čelada krasi njegovo glavo in ostri meč se sveti v njegovi desnici. Tako stoji kot pravi vojak za svojo domovino. Toda v njem vidim jaz tudi kristjana. Njegove ledje so prepasane z resnico, njegov oklep je pravičnost, v levici je ščit sv. vere, v desnici meč duha, in na prsih zlat red krščanske ljubezni! — ln to, dragi poslušavci, bodi tudi naša obleka! Pomagajmo trpečim na tem svetu, da se bo naša krona tem bolj blestela, ln kadar nas zadene zadnja bolezen, tedaj nas obišče zdravnik, Jezus Kristus, ki nas s pomočjo duhovnika ozdravi vseh dušnih bolezni ter nam pravi: Jaz hočem, da si čist.“ Amen.	Ivan Baloh.
Četrta nedelja po sv. Treh kraljih.
Božja previdnost.
On pa je spal. Mat. 8, 24.
„Kdo je šel v nebesa in prišel od ondot? — Kdo je držal veter v svojih rokah? — Kdo je zavil vode kakor v oblačilo? — Kdo je določil zemlji vse meje? — Kako mu je ime in kako je ime njegovemu sinu?“ — Tako so se povpraševali ljudje ob Salomonovem času, in ni ga bilo, ki bi jim bil odgovoril na ta vprašanja. — Toda pustimo Salomonove čase in pomaknimo se v duhu nekaj stoletij naprej ... Po galilejskem morju se ziblje
majhen čolnič mirno in tiho. — A nenadoma nastane hud vihar, jezero se jezno peni, mogočni valovi se dvigajo, sedaj pa sedaj bodo čolnič požrli ali pa ga strli ob morskih pečinah ... Zunaj je torej silen vihar, vzburkano, peneče se jezero, v čolniču pa — glejte čudo — sladko spi mož, kakor da ne bi bilo nobene nevarnosti. Okoli moža pa kleče vsi brodarji in ga prosijo s povzdignjenimi rokami, naj bi pomiril valove in potolažil vetrove. Kdo je ta mož? — To je tisti, ki je istega dne ozdravil gobovca, stotnikovega hlapca, Petrovo taščo in še mnogo drugih. Zato se obračajo brodarji in ribiči s takim zaupanjem do njega in kličejo: »Gospod, reši nas, poginjamo !“ In glejte, prošnje brodarjev so uslišane. Čudoviti mož vstane, zapove vetrovom in morju, in takoj nastane velika tihota.
Kristjani! — Morje je življenje naše, in naše telo je čolnič, v katerem se vozi duša med viharji, valovi in pečinami raznih skušnjav proti obrežju večnosti. In ko veslamo po nevarnem morju življenja, zdi se nam večkrat, da naš Bog spi in se ne zmeni za naše stiske. In vendar ni to res; Božje oko vedno čuje nad nami ali, kakor pravi kralj David: „Glej, ne dremlje in ne spi On, ki varuje izvoljeno ljudstvo, Izrael."
»Kako dolgo boste omahovali na obe strani? — Ako je Gospod vaš Bog, hodite za njim; ako je pa Bal, hodite za njim!" tako je pokaral prerok Elija omahljive, Bogu nezveste Izraelce. Potem je pa nadaljeval: Jaz sam sem ostal prerok Gospodov; prerokov Balovih je pa 450 mož. Dajte nam dva vola; oni naj si izbero enega in ga razsekajo na kose ter polože na drva, ognja pa naj ne podtaknejo ; jaz pa pripravim drugega vola, ga položim na drva, ognja pa ne podtaknem. Vi kličite imena svojih bogov, jaz pa bom klical ime svojega Gospoda; in tisti bog, kateri bo ogenj poslal, tisti bodi pravi Bog." Vse ljudstvo je bilo s tem predlogom zadovoljno, in Balovi duhovniki so prvi zaklali vola, ga razsekali in od jutra do poldne klicali svojega malika Bala, rekoč: „Bal, usliši nas!" A nobenega glasu ni bilo in nikogar, ki bi bil odgovoril. In ko je bilo že poldan, jih je začel Elija zasmehovati, rekoč: »Vpijte z večjim glasom ; saj je bog, morda se razgovarja, ali je v gostilnici, ali na poti, ali morda spi." In začeli so vpiti z velikim glasom in vrezovati se po svoji Šegi z noži in suličicami, da so bili vsi s krvjo obliti; a vse je bilo zastonj, njihov Bog je bil gluh in nem. — Tačas je rekel
Elija ljudstvu: „Pridite k meni!“ In ko se je zbralo ljudstvo okrog njega, naredil je altar iz drv in ukazal, naj ga oblijejo trikrat z vodo. Nato je položil na altar kose razsekanega vola in dejal: „Gospod, Bog Abrahamov in Izakov in Jakopov, pokaži danes, da si ti Bog Izraelov, in jaz tvoj hlapec... Usliši me, Gospod, usliši me, da spozna to ljudstvo, da si ti Gospod, Bog, in da si ti izpreobrnil njih srca!" Še ni izgovorii Elija teh besed, že je padel ogenj Gospodov ter povžil žgalni dar, drva, kamenje in tudi prah in vodo je polizal, ki je bila okrog grmade.
Glejte, ljubi poslušalci, kakor se je godilo slepim malikovalcem za časa preroka Elije, godi se večkrat tudi nam. V največjih potrebah in silah se nam kaj rada pritakne misel, češ, Bog se ne zmeni za nas, Bog nas je pozabil, zapustil, nič ne pomaga moliti . . . Huda nevihta razsaja, valovi vstajajo visoko, naš čolnič se že potaplja, — Bog pa spi. Nikjer ni rešilne zvezde, nikjer obrežja .. . Morje je globoko in Bog naš — visoko ... Gorje ... rešitve ni 1 — —
Prijatelj, ki se ti v nesrečah vzbujajo take obupne misli, vprašam te: Ali veruješ, da je Bog ustvaril svet ? — In če veruješ to, ali ne zahteva že zdrava pamet, da veruješ tudi, da Bog svet ohranjuje in vlada? — Kako bo tekla še tako umetno narejena ura, ako ni nikogar, ki bi jo navijal? — Kako bi mogel torej obstati človek, ki je najumetnejše delo božjih rok, ako ne bi ga Bog vzdrževal in ohranjeval ?
Res, da so poti božje previdnosti večkrat tako skrivnostne in čudovite, da bi človek kmalu veroval v slepo srečo, v usodo, v slučaj, v vpliv hudobnega duha ali hudobnih ljudi; vendar ostane nauk o božji previdnosti resnica, o kateri nam priča zgodovina vseh časov in narodov, o kateri nam priča na neštevilnih krajih sv. pismo. „Ali se ne prodasta dva vrabca za en vinar?" vprašuje sv. pismo. „In ne eden izmed njiju ne pade na zemljo brez volje vašega Očeta. Vaši lasje na glavi pa so vsi prešteti." Kar se govori in piše o usodi, slučaju in slepi sreči, vse je le gola izmišljotina, prazno besedičenje brez vsake podlage; svet sam in vse, kar je na njem mrtvega in živega, obstoji le zato, ker vse ohranjuje in vlada očetovsko — modra previdnost božja. Bogu mora služiti celo hudobija pekla in sveta, da doseže po njej svoje najsvetejše namene. To nam dokazuje na raznih krajih sv. pismo. Bog je dopustil n. pr., da sta padla Adam in Eva v greh. A zakaj ? — Sv. Avguštin nam to prav lepo pove z znanim
vzklikom: „0 srečna krivda, srečen greh, ki si nam pridobil tolikega in takšnega Odrešenika!“ — Bog je dopustil, da so brezvestni bratje prodali nedolžnega Jožefa; a zakaj? — Zato, da bi Jožef potem ob času hude lakote pomagal Izraelcem z žitom in živežem. — Bog je dopustil, da je prišlo njegovo izvoljeno ljudstvo v egipčansko in babilonsko sužnost; a zakaj? — Zato, da bi se s tem razširila tudi med neverci vera v pravega Boga in obljubljenega Odrešenika. — Tako bi vam lahko naštel še veliko veliko zgledov iz svete in svetne zgodovine, ki nam jasno pričajo, kako modro in ljubeznivo vodi božja previdnost k časni in večni sreči vse, ki se dajo še voditi. Posebno očitno nam potrjuje to resnico današnji evangelij. Zakaj stopi Jezus v čolnič? — Zakaj on spi? — Ali je vse to le slučajno naključje? — Nikakor ne, ampak Kristus je hotel ob tej priliki pokazati svojo vsemogočnost in obenem potrditi vero in zaupanje svojih učencev.
Neskončno modri, dobrotljivi in mogočni Bog vse vlada in ohranjuje: črviča v prahu, Serafa in Keruba v nebesih. O, da bi nas ta vera, to prepričanje popolnoma prešinilo! — O, da bi tudi mi v hudih silah vedno zaupno klicali z apostoli; „Gospod, reši nas, poginjamo!" — A kje iščemo mi navadno pomoči? — Iščemo je sami v sebi, pri ljudeh ali pri drugih stvareh; Bog pa ostane zadnji ali pa se ga morebiti niti ne spomnimo. Ali ni pa ravno to krivo, da je marsikdo med nami brez pomoči in podpore, da marsikdo v skušnjavah opeša in se pogubi? — Ako se pa kakšenkrat zatečemo k Bogu, prosimo ga enkrat ali dvakrat, in če ni hitro pomoči, začne nam srce vpadati. Posnemajmo vendar v tem učence, o katerih pravi evangelij: „Njegovi učenci so pristopili k njemu in ga vzbudili in mu rekli: „Učenik, ali ti ni nič mar, da vtonemo?" — Glejte, učenci niso klicali ljudi iz drugih čolnov, ampak so šli k Jezusu in niso mirovali, dokler ni vstal in jim pomagal. ______________
Kakor je Elija, kakor so apostoli pri Bogu iskali pomoči in jo tudi našli, tako je iščimo tudi mi, da ne vtonemo v morju življenja. Ako bomo v nevarnostih vedno zaupali v Boga, stopil bo Jezus tudi v naš čolnič in se bo vozil z nami čez nevarno morje. Potolažil bo viharje, pomiril valove ter nas srečno pripeljal v pristanišče večnega miru in pokoja. Amen.
Ivan Kovačič.
Priložnostni govori.
Govori krščanskim materam o vzgoji.
(Sestavljeni po poročilu presv. knezoškofa dr. A n t. B. Jeglič.)
E. Grešne razvade.
2.	Tatinstvo.
Kar ti nočeš, da tebi drugi storijo,, tudi ti drugim ne storil
Meseca decembra 1. 1908. so ljubljanski porotniki obsodili dva mlada moža — na smrt. Eden je bil hlapec, star 24 let; drugi bajtar, oženjen, star 27 let. Kaj sta naredila? Neko noč je skupaj pilo več pivcev. Eden izmed njih je kupoval od gostilničarja kos zemljišča. Imel je pri sebi denar. V tej družbi sta bila tudi imenovana hudobneža. Sklenila sta, da ga na potu domovgrede napadeta in oropata. Pa dotičnik le ni hotel domu iti. Slučajno se po noči pripelje skozi vas trgovec iz bližnje vasi, ki se je vračal iz Ljubljane. Ko ga hudobneža opazita, gresta na tihem za vozom. Zunaj vasi eden izmed nju odlomi kol od kozolca, ter spečega moža na vozu tako udari, da je bil takoj mrtev. Konj se splaši — in pripelje domov ubitega gospodarja. Ubijalca nista dosegla svojega namena. Zato sta šla nazaj v gostilno čakat onega, ki je tisti svet kupoval, da jima vsaj ta ne odide. In še v tisti noči sta še onega moža napadla in oropala. Po pravici sta obsojena oba — na vislice. To ni bilo pred sto leti, ampak pred tremi mesci; ne kod v Ameriki, ampak v naši bližnji okolici.
Žena, kaj ne, ta strašni dogodek in to veliko zločinstvo vas kar pretresa! Je tudi res, kar grozno 1 Pa zakaj vam, matere, to pripovedujem? Zato, da vam pokažem, kako daleč lahko človeka pripelje tatinstvo.
Tudi ta dva nesrečneža nista naenkrat tako spridena postala; že prej sta izvršila več tatvin, vsa njuna mladost je morala biti veriga greha. — Ve, ljube matere imate doma dečke in deklice, ki jih tako ljubite — — — kaj bi ve rekle, če bi vam povedal nekdo: te vaše sinove in hčere bodo enkrat preganjali orožniki.. . Pa ta misel je strašna 1 Pustimo jo ... 1
Da se nikdar kaj takega ne godi, je gotovo potrebno, da stopijo vaši otroci pravični in pošteni v svet kot zlata vaga. — Zato govorimo o nasprotni grešni razvadi — o tat in st vu. In sicer najprej:
I.	splošno o tatinstvu;
II.	zakaj navadno začno otroci krasti?
I.	Lažnjivost in tatinstvo sta sorodni pregrehi. Lažnjivec in tat sta si brata. Saj pravi pregovor: kdor laže, ta krade.
Tatinstvo je tisti greh, kateri obsojajo ostro tudi ljudje. Stari Rimljani so tatovom na čelo vžgali z žarečim železom besedo „fur“, to je: tat. Koderkoli je tak človek šel, so mu brali na čelu: fur-fur! Sedaj se tako več ne dela. Pa tudi ni treba. Tatu si ljudje hitro zapomnijo. Dočim se drugi grehi (nečistost, maščevanje, lakomnost) radi odpuščavajo, od ljudi naravnost spregledujejo, ne spregledajo nikjer tatvine. Če je kot fant bil sin neroden, se tekom let pozabi, če se je poboljšal pozneje ; ne pozabi se pa tatvina, tudi čez 20, 30 let ne. Ljudje morda ne obsojajo zmeraj tatvine zato, ker je pregrešna, marveč še bolj zavoljo tega, ker je škodljiva tujemu imetju.
Mi s krščanskega stališča ne smemo vpoštevati samo škode, ki jo nareja tat, amgak še bolj uvaževati greh, ki se stori nasproti Bogu.
Tisti Bog, ki je rekel: Ne prešestuj, ne ubijaj, — je tudi rekel: ne kradi! Torej krasti ni samo sramota, ampak tudi greh, in sicer nevaren greh. Zakaj? Zato, ker se tat težko poboljša. Pijanec se spreobrne, ko se v jamo zvrne; zelo taka je z uzmoviči. Za eno tatvino pride druga, tretja, tatinstvo pride v navado. In če ga zapro, zaradi tega še ni poboljšan. Kakšna večnost torej čaka nepoštene ljudi? Ali si bo kdo s tatvino posebno pomogal do časne sreče. Poštena pot najbolj daleč pelje. Znan je pregovor: en krivičan vinar sne devet pravičnih. Sv. Vincencij Pavlanski je imel navado reči: dva človeka nimata nikoli nič, tisti, ki krade in ki v nedeljo dela. Z lakomnostjo, krivico pridobljeno premoženje tudi otrokom ne bo nič zaleglo.
Pa tat nima nikjer zaupanja, to je znana stvar. Pred njim se zaklepajo vse ključavnice, zapirajo vsa vrata, odrekajo vse službe: tatu ne marajo nikjer — poštenjaku pa je ves svet odprt, vse ga išče, vse ga spoštuje . . .
Pošteno srce je najlepša dota. Posebno ve ubožne matere ne bote morda mogle nakloniti otrokom premoženja; ohranite in priskrbite jim vsaj to zlato lastnost, da bodo poštenih rok in pravičnega srca.
II.	Pa zakaj se vendar zgodi, da začno že otroci krasti? 1. radi nevednosti, 2. radi sladkosnedenosti, 3. radi potuhe staršev, 4. radi slabega zgleda staršev in drugih.
Pastir 1909
4
1. radi nevednosti.
„Gospod župnik!“ — mi reče enkrat ugleden gospodar, — »opazil sem, da imajo otroci na vasi križane tolarje. Dajte preiskati, od kod so jih dobili." In res so jih imeli. Deček, ki je hodil prvo leto v šolo, je staknil doma v omari škatljo starih križavcev. Hajdi ž njo vun na cesto med otroke! Tam je vse razdelil med tovariše, da so se igrali s tolarji. — To je storila otroška nevednost.
Torej tukaj je seveda tudi treba pouka, da se morajo tuje reči pustiti pri miru in nikomur ne sme delati krivica.
Kar ti nočeš, da tebi drugi storijo, tudi ti drugim ne stori — ta rek Gospodov se mora vcepiti v dušo otroka. Posebno na kmetih je za to veliko priložnosti: ti nimaš rad, da bi ti kdo vzel bič, igračo ; mi nimamo radi, da bi kdo obral našo črešnjo, klatil jabolko; nam ni prav, če kdo škodo dela, tudi ti je ne smeš drugim. Povedati pa je treba, da Bog tako zahteva.
Ravno ta poduk ne sme ostati samo pri besedi, ampak se mora pokazati tudi v dejanju. Če dete kaj zmakne, ni zadosti, da ga posvarite, tudi kaznovati ga je treba in prisiliti, da tuje reči nese nazaj. Ta ostra, občutna kazen ga bo zavarovala za prihodnjost. Te pozornosti je treba imeti dalj časa. Pripeti se včasih, da otroci tudi dobrih staršev, ko nekoliko odrastejo, nepričakovano narede kako tatvino, s čemur pripravijo starše hudo v zadrego.
Poznal sem poštenega očeta; njegov sin, že odrastel mladenič, pomočnik v neki prodajalni, je pokradel več blaga Bila je to silna sramota za starše! Zato pravim: Čut pravičnosti in zavest, da je krasti greh, se mora vsaditi globoko v srce, da otroka tudi zapeljive skušnjave in nevarne priložnosti ne bodo premagale. Tudi otroku je treba varovati njegove pravice: njegov denar, njegove knjige, njegove igrače ... Če starši poberejo otrokom iz nabiralnikov kake prihranke, to ni prav! Tudi med seboj si ne smejo bratje in sestre delati krivic. Starši naj ne dopuste, da bi otroci donašali tuje reči v hišo. Če kaj najdejo, morajo dati nazaj. Po tujih vrtih ne smejo letati in sadje klatiti. Tudi igranje za gumbe, denar - modri starši dečkom zabranjujejo. Ako dobe otroci kak denar, jih je treba nadzorovati, kako bodo denar obrnili. Otroci niso za denar; kadar imajo otroci denar, tedaj imajo kramarji semenj. Tudi kakšnih otroških kupčij ne dovoljuj nikoli!
2.	radi sladkosnedenosti. . .
Odrasli človek krade velikokrat iz lakomnosti, radi dobička; otrok — vsaj majhen ne — ne krade radi dobička, marveč, da si nakloni kako veselje ali da kaj dobrega poje in poliže. Sladko-snedenost je na videz tako nedolžna stvar, toda ravno v sladkosnedenosti tiči kal splošne razbrzdanosti. Glavno navodile za krščansko življenje je: Abstine — odreci si, premagaj se. In ravno to temeljno podlago vse pobožnosti razdira sladkosne-denost. Tukaj se ne pečamo s tem, da je sladkosnedenost vzgojilo za nečistost, dekletce poželi po sladkorju, dekle pa po drugem spolu. Pa o tem bomo govorili o drugi priliki. Tukaj le po-vdarjamo, da iz sladkosnedenosti izvirajo navadno prve otroške tatvine. Torej velja pravilo: otroci ne smejo ničesa sami jemati. Že pokorščina in spoštovanje zahteva, da otroci prosijo.— Da skušnjava ne premaga otrok, zato imej sladkor, rozine, orehe i. t. d. seveda tudi denar pod ključem. Ne dajaj jim denarja za sladkarije; in ne donašaj jih otrokom vselej, kadar od kod prideš.
Dečki bolj poželijo po kakršnih igračah: pištolico, bič, konja, orgelce, uro hočejo imeti. Naj se jih Miklavž usmili, da bo jim kaj takega prinesel. Okoli kramarskih štantov ne puščaj dečkov postajati, to je prevelika skušnjava za nje.
3.	radi potuhe...
Ne mislim ravno zavestno potuho, namreč tisto slepo ljubezen in neumnost, da se otrokom pušča priložnost za tatvino ali pa da se o tatvini molči ali premalo kaznuje. Otrok prinese iz prodajalnice preveč denarja, pa se mu reče: »Nazaj ne boš nič nosil; vsaj tako drugi pot predrago plačamo." S takim govorjenjem se mora čut pravičnosti zamoriti. Otroci letajo in škodo delajo po tujih vrtovih, morda včasih tuje stvari zlobno poškodujejo. Pa če je „vaš“ zatožen, je pa tak ogenj v strehi.
Starši prisilijo včasih otroka izmikati denar, ker jim ne kupijo potrebnih stvari za šolo. Godrnjajo in kregajo se, če prosijo Šolarji za denar za pisanko, pero i. t. d. — pa ga ne dobijo, pa ga sami vzamejo.
Tukaj še enkrat povdarjamo: vsako tatvino ostro kaznovati.
Neki hudodelec je bil obsojen na smrt. Pod vislicami je Poklical k sebi svojo mater in pravi: „Mati! če bi bili vi mene kaznovali, ko sem ukradel prvo šivanko; pa bi ne prišel tako daleč, da bom sedaj obešen."
Pa kakšno čudno pamet imajo večkrat starši.
V neki hiši je služila deklica revnih staršev. Kar zapazi gospodinja, da izmanjkuje v hiši raznih stvari. Enkrat, ne bodi lena, odpre dekletovo skrinjo. V skrinji najde mnogo stvari, ki jih je pogrešila, pa tudi več takih njenih reči, ki jih še ni pogrešila. Pa gospodinja je bila modra žena. Ona pokliče dekletovo mater in vpričo deklice in matere veli odprti skrinjo. Pa mati, namesto da bi posvarila zanikrno tatinsko deklico, je izlila svoj žolč in stresla svoj jezik nad gospodinjo. Nespametna mati je vzela dekle od hiše.
Tako se mora vzgojiti tatinske otroke.
4.	radi slabega zgleda staršev in druščine.
Kjer dajejo starši slab zgled, tam je vse izgubljeno. Tatinskih staršev otroci bodo tatovi, in tatinstvo se podeduje v nekaterih rodbinah od roda do roda.
Siromaki se izgovarjajo, da morajo jemati, ker nimajo — ker so potrebni. Pa navadno ni potreba tako velika, ampak le zanikernost je velika. Če se vže pobere kaka suhljad za v peč, se sme to pač prezreti ubožcem, toda če se redno seka po tujih gozdih, dela škoda po njivah, krade po vrtih — in včasih s tako predrznostjo — kaže to globoko vdomačeno tatinsko razvado. Tatinstva se v takih družinah navadijo še majhni otroci.
Kaj kosmato vest imajo ljudle, če kaj najdejo, ali pa za izposojeno orodje. Slabo je tudi, če se otroci učijo beračiti; mlad berač, star tat.
Vendar se več tatvin izvrši radi lakomnosti, kakor radi pomanjkanja. Res čudno je, kako pohlep po denarju omami celo pametne gospodarje, da zaidejo v tiste „zadrge hudičeve”, o katerih govori sv. pismo.1 Prav je otroke učiti varčnosti, ali jim vedno pridigati o denarju in zopet o denarju je nekrščansko in nespametno. S tem se vzgaja odurne, sebične značaje, ki se tudi krivice ne ustrašijo, če jim le kaže. Ne pozabite na tisto vprašanje v katekizmu; čemu je Bog vstvaril človeka? Največje bogastvo za človeka je posvečujoča milost!
Končamo. Sv. Paškal Bajlonski je kot majhen deček služil pri nekem ovčarju za pastirja. Njegov gospodar ga je silil, da bi šel v neki tuj vinograd grozdje krast. Deček pa odgovori: „Raje si pustim oči iztakniti, kakor kaj takega delati." On se je pač zavedal, kaj se pravi krasti.
1 Znano je, da je Judež Iškarijot radi lakomnosti Kristusa izdal.
Da bi naši otroci in naši pastirji, ki včasih toliko jeze povzročajo s svojimi tatvinami in nagajivostmi — — posnemali v poštenosti sv. Paškala, na to moramo delati mi duhovniki in ve matere.	J. Mikš.
Pogled na slovstvo.
A.
1.	Malo življenje. Povest. Spisal Fr. Detela. Broširan izvod 1 K, vezan
K F90. Že pred petindvajset leti si je Detela s to povestjo določil pot, po kateri hodi še danes. On je zvest opazovavec in pesnik mirnega, vaškega življenja, ki ne pozna velikih viharjev in burnih valov; le semintja vztrepeta narahlo tiha gladina vsakdanjega življenja, nežni krogi vode pljuskajo po malem ob obrežje — in te slika Detela tako rad. Ni pa predmet, ki stvarja lepoto, ampak umetnikova roka. Drugače je slikal Raffael, drugače Rubens, drugače Bbcklin — in vsi so mojstri. Kdo more tedaj zameriti Detelu, da ljubi deželo m nje mir, ko mu nihče ne more odrekati umetniškega daru? V „Malem življenju* razločno opazimo, kako je znal Detela vtisniti predmetu, ki ga obdeluje, svoj pečat, kako je z novim čuvstvom pojmil svoje kmetske ljudi. Njemu oni niso tolpa sirovih pijancev, kot jih je večkrat slikala moderna, temveč rahločutne duše, dostopne močni strasti, a tudi požrtvovalni ljubezni. Zlasti konec je, ki v Detelovih povestih tako blagodejno vpliva: nemirna gladina »malega življenja* se poleže, solnce mirno sveti vanjo, v duši čitateljevi pa tudi nastane harmonična tišina, na njegovih ustnicah sladek, sanjajoč nasmeh. — Ne smemo pozabiti Detelovega jezika; tako je naroden in obenem čist, tako lehak in izrazit, da ne moremo gospodu pisatelju drugega želeti, kot mnogo zvestih učencev.	J. K-
2.	Leposlovna knjižnica. V. zvezek. — Kobzar. Izbrane pesmi Tarasa Ševčenka z zgodovinskim pregledom Ukrajine in pesnikovim življenjepisom. Prevel J os. Abram. Založila »Katoliška Bukvama* v Ljubljani. Cena broširani knjigi K 2'40, vezani K 3’60. — Hvaležni moramo biti gosp. Abramu, da nam je podal Ševčenka v slovenskem prevodu. Pesnik je bil Slovencem kaj malo znan; šele najnovejša generacija ga ni samo slavila, ampak tudi uporabljala njegovo bogastvo, vsaj je v njem nakopičena sila vsega naroda. Gospod Abram se je zelo potrudil, da nam je podal tudi ono podlago, s katero je šele mogoče pravo umevanje pesnika. Ne samo deželo, tudi dobo je treba Poznati, v kateri je vzrastel pesnik. In to je bila ona težka doba, ko so pod kruto rusko vlado stari dedi pripovedovali o nekdanji slavni zgodovini naroda. — Zdi se nam, da sc premalo poudarjajo literarni vplivi na Ševčenka, zlasti vpliv zapadnoevropske romantike, katere sinovi so bili Prešeren, Mic-kiewicz, Puškin. Romantika je posebno poudarjala, kako mora vzrasti prava umetnost organično iz onih elementov, ki so prava narodova last; politična *n kulturno-poetična tradicija, to je podlaga narodne umetnosti. — Pri Malo-rusih pa je še živela politična in kulturna narodna zavest. Imeli so hajdamake, ki so se borili za svobodo naroda, imeli so svojo narodno pesem. — In če kdaj, potem govorimo pri Ševčenku o narodni umetnosti. — Ševčenko ni tak
kot stari narodni pevci, ki so pevali o veselju in tugi, o srečnih in žalostnih dneh svojega naroda, a na njihovih obrazih se niso zgenile trepalnice, iz oči se ni nikdar potočila solza, in usta se niso nasmejala. Ševčenko pa tudi vedno poskoči s svojim junakom in ga bodri za slavo. To je ravno moderna struna v njegovih pesmih. Ševčenko ni le glasnik zgodovine kot stari srbski guslarji, ampak kliče tudi rojake na delo. Gospod Abram in .Leposlovna knjižnica' imata veliko zaslugo, ker sta nas seznanila s Ševčenkom.	—c.
3.	Odkar smo zadnjič omenjali prekoristno zbirko Spillmanovih povesti, je izdala vzorno podjetna .Katoliška Bukvama' celo vrsto nadaljnjih zvezkov. Osmi zvezek imenovane zbirke obsega .Tri indijanske povesti', deveti zgodovinsko povest iz japonskih misijonov z naslovom .Kraljičin n e č a k“, deseti povest „Z v e s t i s i n‘, enajsti povest .Rdeča in bela vrtnica', dvanajsti črtico iz misijonov v Koreji z naslovom .Korejska brata', trinajsti povest iz Anama: ,Boj in zmaga', štirinajsti povest iz starejše misijonske zgodovine kanadske: .Prisega huronskega glavarja' (po angleščini priredil Ant. Huonder D. J. — iz nemščine poslovenil A. Kr.) in petnajsti zvezek prinaša lepo brazilsko povest .Angel sužnjev' (spisal Ambrož Schupp iz D. J., prevel Ivan Pirnat, nadučitelj). — Cena 8., 9, 12., 13. in 14. zvezku je po 60 vin., drugim po 40 vin., kartoniran izvod stane 20 vin. več. — Vedno se še premalo poudarja, kolike važnosti je dobra mladinska književnost. Slabe knjige — in .med kake v nekem oziru lahko štejemo verskoindiferentne knjige — zastrupijo toliko nežnih src, ki bi bila dostopna za vse dobro in blago, če bi imeia takoj v zgodnjem času zanesljivo, nravno vzgojo. V sprejemljivi mladi duši se vgnezdi lehko pekel ali pa se razcvete raj, in književnost odločuje o tem mnogo, preveč. Proti nravni skvarjenosti, zaradi katere se mora mnogo zagovarjati tudi .umetnost', je treba protiuteži; reforma književnosti se začenja pri mladinskih spisih, ki vzgajajo ljudi, vzgajajo tudi — pisatelje. Če se ogreje mlada duša s toplimi žarki krščanskih idealov — kar skušajo doseči .Spillman-nove povesti'. — tedaj ne oledeni tako lehko za resnico in nravnost. ■V še v drugem oziru je važna ta zbirka. Lepi, jedrnati Spillmannov i e z i k , njegov klasično odmerjeni s I o g, ki ge. je tudi slovenski prevod po večini zadel, toplo pesniško čuvstvo — vse to mora v mladini vzbuditi močan čut za lepoto, resnično umetnost. — Zato le vrzite med mladino to zdravo seme, žetev ne izostane 1	J. K.
B.
ErlSuterungen und Erganzungen zu Janssens Geschichte des deutschen Volkes. Herausgegeben von Ludwig Pastor. VII. Band, 1. und 2. Heft: Die kirchlichen Zustande in Deutschland vor dem Dreissigjahrigen Kr lege nach den bischbfliclien Diozesanbericliten an den heiligen Stalil. Von Dr. Joseph Schmidlin, Prlvatdozent an der Universitiit zu Miinster i. W. Erster Teil: Osterreich. — Freiburg im Breisgau. Herder. 1908. — LXVIII-t-188. Cena K 7‘20.
Odkar je vatikanski arhiv dostopen, so pričeli učenjaki izčrpavati iz njega zgodovinskih zakladov. V koncilskem oddelku je poseben oddelek kot tajen del arhiva, kjer se hranijo v 1200 lepenkastih kasetah poročila (relacije) vseh škofij vesoljnega katoliškega sveta do svete stolice. Ker so dobro urejena, se poročila posameznih škofij kaj lahko najdejo.
Papež Sikst V. je 20. decembra 1585 poostril prejšnja določila, da morajo vsi škofje prihajati v Rim ad limina Apostolorum in sicer po njih oddaljenosti ali vsako tretje leto (iz Italije), ali vsako četrto leto (večina Evrope), ali vsako 5. ali 10. leto. Škofje so morali ob tej priliki obiskati grob sv. Petra in grob sv. Pavla, potem pa papeža in mu poročati o stanju svojih škofij. Kdor bi ta obisk opustil, je suspendiran; pač pa sme mesto sebe poslati pooblaščenca ali pa prositi oprostitve. Vsled te odredbe so se škofje trudili, da so svoje dolžnosti vestneje izpolnjevali, saj so želeli, da bi papeža razveselili s prijetnim sporočilom.
Tako so torej pričeli škofje redno hoditi v Rim ali so vsaj pošiljali svoja sporočila. Med prvimi, ki so po Sikstovem ukazu dospeli v Rim, je bil tržaški škof 1. 1586. Krški je prišel 1. 1587, ljubljanski in lavantinski 1589, oglejski 1590.
Učinek te odredbe je bil očividen. Vizitacije po škofijah so se vršile redno; škofje, so pričeli ustanavljati semenišča, zabranjevali so čitanje slabih knjig, vpeljevali po rimskem obredu očiščen obred, skrbeli so za šole, popravljali cerkve, razširjali bratovščine, uvajali procesije in romanje in priporočali misijone.
Ko nam je pisatelj v obširnem uvodu vse to pojasnil, podaja bogate izpiske iz škofovskih poročil posameznih avstrijskih škofij in sicer 1. oglejske (deloma avstrijska, zlasti slovenski del), 2. tržaške (deloma avstrijska), 3. ljubljanske iz 1 1589 in 1616, 4. tridentske, 5. briksenske, 6. solnograške, 7. krške, 8. lavantinske, 9. sekovske, 10. dunajske oziroma dunajsko-novomeške, 11. praške, 12. olomuške.
Nas zanimajo najbolj poročila c naših pokrajinah. Pisatelj navaja poročila, pod črto pa to poročilo razlaga, spopolnjuje, pojasnjuje in navaja do-tično slovstvo.
Posebno novih podatkov res ne izvemo iz teh poročil, zlasti ker so bila tudi ta poročila večinoma že znana, vendar pa je spis radi tega zanimiv, ker imamo tu pregled vsega verskega gibanja v Avstriji okoli leta 1600. in lahko primerjamo delovanje in napredek protireformacije v posameznih škofijah. V lepi luči nastopajo naši cerkveni knezi: Janez Tavčar in Tomaž Hren, sekovski škof Martin Brenner, lavantinski škof Stobaus.
Ker je knjigo pisal tujec, se je nabralo precej pisnih in prepisnih napak, kar je lahko umljivo. Str. 18. pod črto je prevel Carniola s „Koroško" mesto ,Kranjsko", zakaj Trst je pripadal dalj časa Kranjski, ne pa Koroški, isto str. 26, 9. vrsta in str. 29, 6. vrsta. Na str. 47 je gotovo lapsus calami, ko piše o Bledu: in der Mitte des Schlosses mesto des Sees, ker je o grajski kapeli pravkar govoril. Mesto Aisling naj se čita Assling istotam. Str. 29. naj bi se čitalo mesto auf den Burgen Sanoseller und Pastavner — Senožeče in Postojna, str. 42 mesto Oanntai — Sanntal in mesto dr. Gruder — dr. Gruden.
Zanimivo je, da je tudi dr. Dengel v Inomostu izdal posamezna ško fovska poročila (relacije) v Forschungen und Mitteilungen zur Geschiche Tirols und Vorarlbergs IV. 95—160.	V. Steska.
Glasba.
1.	Praeludium et postludium super hymnum austriacum auctoris Josephi Haydn pro organo aut Fortepiano quatuor manibus composuit An-tonius Foerster. Op. 105. Pr. 60 h. Sumptibus: »Katoliška Bukvama*. Ta skladba je ponatis iz priloge »Cerkvenega Glasbenika*. Preludij je zložen v fugi, katera pa tudi srednje spretnim organistom ne bo delala posebnih težav. Nekoliko težji je postludij, v katerem ima melodijo bas, gornji glasovi ga pa zelo ljubko spremljajo. Ker je skladba prirejena tudi za četveroročno igranje na klavir (pri čemur igra »Secondo* Ped. z oktavo, torej enoglasno), se lahko izvrstno uporabi pri raznih slavnostih v proslavo šestdesetletnice vladanja Nj. Vel. cesarja Franca Jožefa. Skladba se dobi v »Katoliški Bukvami*.
2.	Slovenska maša v čast svete Cecilije za mešani zbor in samospeve
z orglami zložil Anton Foerster. Op. 82. Drugi pomnoženi natis. Cena K I‘20. Dobi se v »Katoliški Bukvami*. Smelo trdim, da imamo malo tako ljubkih in melodijoznih slovenskih maš, kakor je ta. Vstop je vzor ponižne, prisrčne prošnje, ki kipi iz naših src k nebeškemu Očetu. Slava je vezmerno lep, melodijozen spev, poln veselja in veličastva. Evangelij in vera je pravi odsev naše pripravljenosti pričati sv. evangelij pred vsem svetom in vdanosti do resnic svete vere. Sploh: besedilo teh spevov se tako zelo ujema z melodijami, da bi bilo nesmiselno podlagati kak drug tekst. Pesem k sv. Ceciliji je mogočna vznešena himna. Maša ima tudi še to lepo lastnost, da ne bo delala zborom nikakih težav. Le »Slava* zahteva dober in visok sopran. Skladbo vsem zborom najtopleje priporočamo.	Z.
3.	Janez Laharnar: Gorski odmevi. Zbirka moških zborov in čvetero-spevov. I. in II. zvezek. II. natis. Cena a K 1'50. Založila »Katoliška bukvama*. V teh dveh zvezkih je zbranih devet moških zborov in dva čveterospeva. Daši ima Laharnar v moških zborih zelo preprost in krepak slog, se nam vendar zdi, da je v mešanih zborih bolj doma. Nekatere skladbe v tej zbirki so jako lepe, tako n. pr.: »Bratje v kolo*, »Slovan na dan*. Zelo ljubek in preprost je čveterospev: »Lovčevo slovo*. Melodijozna je: »Z vencem tem ovenčam glavo*, ki posebno spominja na narodne motive. »Vinski hram* je zelo dobro pogojen. Priljubili se bota tudi skladbi: »Dijaška* in »Lahko noč“. Brezdvoma je drugi zvezek lepši kot prvi. Moškim zborom na deželi priporočamo to zbirko.
4.	Janez Laharnar: Planinke. Pesmi za sopran, alt, tenor in bas.
I. in II. zvezek. II. natis. Cena a K 1-20. Založila »Katoliška bukvama*. Prvi zvezek pi Tujoče zbirke, ki obsega šest skladb, se posebno odlikuje po ljubki in neprisbjeni »Pri zibelki*. Zelo lepa je tudi »Pomladna*. Drugi zvezek obsega štiri skladbe, dve krajši in dve daljši. Izmed prvih dveh bo gotovo ugajala vsem živahna »Le pevaj!* Med zadnjima dvema pa zavzema gotovo prvo mesto »Svarilo* s svojim krepkim, preprostem in besedilu zelo odgovarjajočem tonu. Posebno značilni Alt-solo bo mnogim dopadel. — »Planinke* priporočamo posebno mešanim zborom na deželi.	Z.
Založba »Katoliške Bukvarne*.	Tisk »Katoliške Tiskarne*.
Odgovorni urednik: Alojzij Stroj.
Vabilo k naročbi!
Duhovniki smo dolžni vse moči posvetiti oznanjevanju božje besede in razširjevanju božjega kraljestva na zemlji. V ta namen nam je jako koristno glasilo, kjer si moremo v izvrševanju te naloge drug drugemu pomagati z objavljenjem govorov, ki so dosegli velik uspeh, ali ki so primerni zahtevam sedanjih dni. Že šestindvajset let imamo v Duhovnem Pastirju časnik, ki služi imenovanemu namenu. Pač ne moremo sami soditi, v koliko odgovarja Duhovni Pastir svoji nalogi; dovoljujemo si pa po-vdarjati, kako ocenjujejo naše delo bratje Čehi in Hrvatje. Profesor Fr. H. Žundalek, ki izborno pozna naše slovstvo, piše v vrlougledni reviji Vlast koncem daljše ocene: »Duhovni Pastir popolnoma izpolnjuje nalogo, ki si jo je postavil: .Pripomoči, da bi se večne resnice razlagale v lepi vzvišeni vsebini primerni obliki in da bi verniki imeli od njih vedno večjo duhovno korist.1 — Tudi zadnji letnik se odlikuje po znamenitih propo-vedih, kojih prednost je, da so bogate po izbrani vsebini, pregledno sestavljene in prepletene s primernimi zgledi iz življenja, tako da morajo doseči trajen uspeh.11 (Vlast, 1. XXV., stran 461 in 462.) Pomen Duhovnega Pastirja za Hrvate pa lepo označuje vrli Katolički list, ki piše: »Nema u nas, držimo, svečenika, koji nije makar kada zavirio i posegao za Duh. Pastirom radi propovijedi, a za .Zbirkom lepih zgledov1 kod katekizacije i krščanske nauke.11 (Katolički list, letnik LX., stran 60.) — Homi-letični list, ki ima toliko simpatij pri naših bratih, pač zasluži, da ga vsa č. duhovščina pridno podpira s sodelovanjem in naro-če vanjem.
V novem, XXVII. letniku objavi Duhovni Pastir:
1.	govore za vse nedelje, zapovedane praznike in kolikor mogoče tudi za praznike cerkvenih patronov, in sicer večinoma po dva govora. V ta namen imamo pripravljenih že lepo število dogmatičnih govorov in homilij;
2.	postne govore;
3.	razne priložnostne govore. Poleg nagovorov mladeničem, govorov za Marijine družbe i. t. d., bomo objavili nadaljevanje govorov krščanskim materam o vzgoji, ki so
sestavljeni po naročilu presvetlega knezoškofa dr. Antona Bonaventura Jegliča in izdelani po načrtu, ki ga je priobčil Ljubljanski Škofijski List (letnik 1904, stran 57), in drugi oddelek katehe-tičnih pridig, ukazanih v 11. ljubljanski škofijski sinodi.
Prve brezplačne priloge — Društvenega govornika — je bilo Duhovnemu Pastirju letos priloženih 10 pol (160 strani) II. zvezka. Objavili smo večinoma predavanja s socialnega kurza, ki ga je S. K. S. Z. pod predsedstvom profesorja dr. J. Ev. Kreka priredila voditeljem slovenskih krščansko-socialnih organizacij. Prihodnje leto bomo objavili še druga predavanja, tako da bo
II.	zvezek Društvenega govornika točna slika imenovanega pomenljivega tečaja, potem pa bomo nadaljevali z raznimi govori apologetiške in socialne vsebine.
Od druge brezplačne priloge — Zbirke lepih zgledov — bo pridejana 1. številki XXVII. tečaja zadnja pola 1. snopiča
III.	zvezka. Priložen bo tudi ovitek in kazalo 1. snopiča.
Duhovni Pastir stane s prilogama »Društveni govornik" in »Zbirko lepih zgledov" 8 K. — Zelo nam je vstreženo, če častiti gg. naročniki pošljejo naročnino prav kmalu, da vemo prirediti število izvodov za leto 1910. Pri pošiljanju naročnine naj se častiti gg. naročniki poslužijo položnice, ki je priložena današnji številki.
V zalogi so še nekateri prejšnji letniki in se prodajajo po 8 K. Novi naročniki Duhovnega Pastirja pa dobe za izjemno polovično ceno (po 4 K) naslednje starejše letnike: 1889—1894 in 1901 — 1907.
Tržna cena dosedanjim prilogam Duhovnega Pastirja
je: Društveni govornik, 1. zvezek, 3 K; Obrambni govori 80 vin.; Zakonsko pravo 2 K; Zbirka lepih zgledov, l. zvezek (strani 16 in 808) in 11. zvezek (strani 28 in 792) po 6 K; Jezusovo trpljenje in sedanji čas 1 K 20 vin. — Naročniki Duhovnega Pastirja dobe vse te priloge za polovično ceno.
Dvojno kazalo prvih deset letnikov Duhovnega Pastirja (sestavil L. Škufca) in dvojno kazalo drugih deset letnikov (sestavil V. Bernik) stane vsako po 1 K.
Naročnino za Duhovnega Pastirja sprejema Katoliška Bukvavna, spise pa uredništvo (Ljubljana, Semeniške ulice št. 4).
Založništvo in uredništvo.