Na Trški gori rška gora! Prelepo itne! Vselej,kadar se te spomnim, zbudiš mi sladke spomine v srcu. A ne toliko zaradi sladke vin-ske kapljice, ki sluje daleč po Dolenjskem, marveč zaradi prijazne bele cerkvice, ki te krasi lepše kot krona kraljev. V cerkvici pa stoji v zlatem tronu Kraljica nebes in zemlje z milim Jezusom v naročju, deleč obilno milosti vsem, ki k Nji kličejo na pomoč. V pouk milim čitateljem naj omenim, da je Trška gora jako obiskovana božja pot na Dolenjskem blizu Novega mesta. Tam se shajajo romarji v obilnem številu zlasti 8. sep-tembra ali o Malem Šmarnu. Še celo iz zelene Štajerske pride prav mnogo romarjev. Ker od nas ni posebno daleč, gre vsako leto veliko Ijudi tja gor na božjo pol. Ko setn bil nekoliko dorastel, nisem dal očetu miru, dokler me niso vzeli s seboj. Ne bom pravil, kako sem moral biti ves teden priden in poslušen, da me niso pustili doma. Le to pripomnim, da sem komaj pričakoval dneva, ko bom mogel iti na Trško goro. Naposled je venderle prišel. — 164 — Mati so nama dopoldne spekli popolnico, in kmalu iez poldan sva jo odrinila z doma. Nekaj časa sva hodila sama, a kmaiu so naju doliajali drugi romarji. Nabralo se nas je kmalu precejšen broj. Po poti smo molili in peli. Najbolj všet mi je bila tisla: ,Vročina ;e huda, Stopinje trdč, Pa vendar veselo Je moje srce!' Ko dospemo pod goro, odpočijemo ter poslušamo miio zvonenje, ki je vabilo romarje na goro. Polagoma dospemo na vrh. Najprvo sc prikaže cela vrsta belih šatorov, pod katerimi prodajajo prodajalci najrazličnejšo robo, ki more mikali kmečko mladino. Naprodaj so lepe podobice, gumbi, robci, piščalke, orglice, pisani trakovi, bleščeči uhani, noži in taka drobnjav. Pod drugim šatorom so zopet razvrstene sladkarije najrazličnejše vrste. Okrog šatorov se vsc gnjete in kupuje .odpustke", malo in veliko. Pred cerkvijo se košati velikanska lipa. kakor podobne nisem videl. Gotovo bi vedela precej povedati o Turkih, ko bi le znala govoriti. Na južni strani so postavile svoje samovare zgovorne ^kofetarice". oskrbljajoče mnogobrojno množico s črno čorbo. Velike trume romarjev dohajajo od vseh strani. Nekaleri hit^ v cerkev, drugi zopet ven. Ob štirih gredd s kipom Matere božje naproti romarjem, ki so došli iz Štajerskega. Štirje mladenifi neso belooblečen Marijin kip med glasnim pevanjem Lavretanskih litanij. Nato se opravijo te litanije v cerkvi, in po litanijah je pridiga. Po pridigi pa se razidejo Ijudje po gostilnicah; je nam-reč tudi nekaj hiš na gori. Drugi, bolj skromni pa posežejo v svoje culice, da se okrepčajo. Solnce se vedno bolj bliža zatonu. Tihe doline že objema lanki so-mrak, le na visokih hribih se Se svetijo zadnji žarki zahajajočega solnca, dokler se kot ognjena kroglja ne skrije za kočevskimi hribi. Mrak objame naposled tudi goro, a ne v sladak pokoj, marveč v ži-vahno življenje. Romarji jamejo prepevati in prepevajo vso noč. Tupatam posede gruča rdeCeličnih deklet na zeleno trato pred cerkvijo ter prične pri brlečih svečicah iz mašnih knjižic prepevati svele pesmi. Pridruži se jim kmalu krog fantov, ki pomagajo s krepkim basom. Ubrano petje se razlega daleč po dolinah v tihem niraku tako milo, da postane Cloveku nekako mehko pri srcu, ko posluša priprosto, a vendar tako v srce segajoCe petje pobožne množice. Dol z ncba pa migljajo svetle zvezdice, in bleda luna lije svojo svillobo po zbrani množici. Po šatorih nažgb svetilke, kuharice zakurijo ognje in pripravljajo vso noč večerjo. Kadar se komu poljubi, gre se lahko pokrepčat. V cerkvi so že zdavnaj prižgali luči. Ljudslva je vse polno v božjem hramu. Največ jih je pred oltarjem, kjer opravljajo svoje pobožnosti drsaje po kolcnih okoli oltarja. -_._----- — 165 — Na stopnicah pred oltarjem kleči suhljast koščen možak z velikim rožnim vencem v rokah ter moli s povzdignjenim glasom ^naprej". Pri cerkvenih vratih je velika gnječa. Eni odhajajo, drug-i prihajajo — kakor čebele iz panja. Kolikor jih je moglo dobiti klopi, sede trdno v njih, in le malokdo se gane. Ura za uro mineva. Bolj utrujeni poležejo po trati, da se vsaj nekoiiko naspe. Dasi je postelja trda, vendar marsikdo ložje zaspi tu na Marijini gori kakor doma na svoji postelji. Saj je ostavil vsaj za nekaj časa težke skrbi, ki ga more doma. Tu čuti sladak pokoj v svojem srcu, saj je v bli-žini nebeške Kraljice. Tako leži glava pri glavi po trati, kakor bi nametal snopja. Bolj trdni, katerim ni mnogo za spanje, hodijo semtertja od gruče do gruče ter pre-pevajo vsevprek. Večkrat zadene kdo spečemu ob roko ali nogo ali kamor je že. Ta zasloka, privzdigno zaspano glavo, da se prepriča, je li ni hujše nevarnosti; na to pa zopet zaspi. Ura za uro hiti, zvezde na nebu se pomikajo proti zapadu. Krnalu bo polnoči. Že je pričela ura v zvoniku biti dvanajst. Njeni udarci zamolklo brne naokrog. Pričel se je nov dan, praznik Marije Device. Kateri bodo pristopili k sv. obhajilu, ne smejo več piti ali deti kaj v usta. Žcja pa Ijudi močno, ker so izhojeni in utrujeni. Vodo nosijo na goro domačinkc v škafih od studenca, ki izvira daleč v dolini. Kdor pije, da krajcar ali pa košček kruha. Ob dveh zjutraj, ko je še vse temno, začno pritrkavati v zvoniku ter zvone v kratkih presledkih skoro do šcste ure. — Ob štirih se že prične daniti. Zvezde vedno bolj ugašajo, Ijudje vstajajo, umivajo se ter si porav-navajo obleko. Tudi petje pojema boljinbolj. Le tu in tam poje še kakšen trop. Veličastno je tukaj opazovati jutranjo zarjo. Daleč tam na vzhodu se vse nebo žari, kakor bi gorelo. Nižje pod zarjo pa leži megla nad ravnino. Ko naposled posije solnce, razprSi se megla, in mične vasice z vinskimi goricami se ti razgrnejo pred očmi. Kdor ima dobre oči, zapazi celo Brcžice onkraj Save, če ni preveč megleno. Pred šesto mašo jc sv. obhajilo kar po sredi cerkve zaradi velike množice vernikov. Sv. obhajilu sledi pridiga in slovesna sv. raaša. Marsi-komu se blišče solzo v očesu, ko ves ginjen med slovesnim petjem in bučanjem orgel zr^ v oltarju nebeSko Kraljico, vso bvenčano in z rumeno zarjo obdano. Koliko srCnih vzdihljejev kipi v tej slovesni uri k Nji, ki je tolažnica žalostnih in potrtih src! Koliko dobrih sklepov šepetajo ustnice pred Njenim oltarjem! Zares ganljiv prizor. Po končani sv. maši odide mnogo romarjev domov. Midva z očetom pa sva počakala še desete maše, zakaj takrat je šele najlepše. Ob desetih sta dve sv. maši, ena v cerkvi in ena znnaj pod lipo. Pri poslednji godejo godci novomeške meščanske garde. To je glavni vzrok, da čaka mnogo romarjev deselega opravila. Pa je tudi zares čarobno poslušali, kako li znajo - 166 — lepo odpevati ob zvokih tankih kladnetov, trobent srednjega glasu in glo-bokih basov. Nekaj radovedncžev spleza celo na !ipo ter zre oblastno in ponosno na množico. Po končani sv. maši pa smo se zbrali. kolikor nas je bilo i