78
K lepe c. Kaj tako vpije Lipe? Pojdiva gledat! Pehač. Pojdiva!  (Gresta zadaj. Med vratimi:) Imaš že pripravljeno, kar treba?
K 1 e p e c. Vse, vse ! (Gresta).
15. prizor.
Naj d a (pride z Rovanom z leve). Verjemite mi, da ni bilo tako, kakor vi trdite! Kako naj vam drugače povem?
Rovan. Ne potrebujem nobenega izgovora, je dovolj jasno! Dekle — noč ima svojo moč! (Ji vrže robec.) Tu imaš robec! — Saj je tvoj, ne?
Naj da (pusti robec ležati). Moj je, da. Kdo vam ga je dal? Govorite, kdo ga je prinesel?
Rovan. Nekdo, ki ga je našel. Tega nisem pričakoval od tebe! Mislil sem, da boš v korist in čast naši hiši! Kako sem se varal!
Naj da. Oče, ne sodite me krivo. Dozdeva se mi, čigavo bi bilo to'delo. Nikdar mu nisem nič zalega storila in ne vem, zakaj me preganja, ta Pehač; kajti to je njegovo delo. In vi mu vse verjamete?
Rovan. Čemu toliko prerekanja! Tudi bo bolje zate. Za jutri spravi svoje reči skupaj, preskrbim ti drugod službo. Nočem, da bi morda prišla sramota na našo hišo.
Naj da. Od hiše me gonite? Kaj sem zakrivila? (Zakrije obraz s predpasnikom in zajoka).
Rovan. Želim ti samo dobro, zato moraš od tod. Morda mi boš še kdaj hvalo vedela. Zdaj si še premlada, da bi vse razumela.   Če boš kdaj kaj
rabila, ti je še vedno odprta naša hiša — tudi nazaj prideš še lahko — seveda — takoj ne.
Naj d a. Hvala vam, Bog vam povrni vse dobre namene. Hvaležna sem — vam . . . (Ihti).
Rovan. Saj veš — ne morem drugače. Ljudje so hudobni   -  in naša hiša je neomadeževana.
Naj da. Delate mi krivico! Da pa ne pride sramota na vašo hišo, grem še nocoj. Tudi vam hvala za vsako nadaljno skrb; službo, če Bog hoče, si preskrbim sama. Tako malo vredna - še — nisem ! (Ihti.)
Rovan. Ne bodi svojeglavna!
16. prizor.
Lipe (Klepec, Pehač in Jurče pridejo od zadaj. Lipe gologlav, razmršen, ima klobuk v roki). Kaj je, Naj da, kaj je ? (Jurče ga čuka in mu nagaja.)
N a j d a. Zdaj grem — zbogom . . . (Gre, pri vratih se nasloni in krčevito zajoka.)
Rovan. Nocoj te ne gonim od hiše! Kam hočeš?
Naj d a. Upam — našla bom — dobre — ljudi. Grem — k — Marjeti — v kočo. (Ihti.)
(Klepec dopoveduje nekaj Pehsču, pri tem kaže na Najdo in Lipeta. Pehač mane roke).
Lipe (stoji sredi sobe in gleda zdaj Rovana, zdaj Najdo). Zakaj joka? Kaj ste ji naredili? Najda, govori — povej!
Najda.  Zbogom . .. (Gre).
Lipe (Rovanu). Vi ste krivi! — Oče, vi ste vrag! — Najda, kam greš? — Jaz grem s teboj — če treba na konec sveta! (Odhiti za njo. — Zastor pade.)
(Konec.)
©35^23
Č
e me ljubiš ktera duša, spomni se tedaj name, ko zakrije tiha ruša nikdar mirno mi srce!
Po smrti.
Zložil  Anton   Medved.
Lepe rože mi zasadi na gomilo za spomin, ko predrami žar pomladi cvetje hribov in dolin.
Naj jih pije, kogarkoli pot privede v mirni kraj. Tiho naj zame pomoli: Bog mu večni pokoj daj!
Če pa kdo me črtiš v duši in na grob zaideš moj, tudi ti na tihi ruši za trenotek vsaj postoj!
S kletvijo me ne obsodi, ne poruj nedolžnih rož, mrtva ti krivica bodi, ko bo v zemlji mrtev mož!