Veterina • Gozdarst^ H mm J ' ■K- a 4$IŠ mg! m- : ' ^ ;\ ''tu m 1% kv- Jk 9 \§A r snn ■T . .A , Topla 2014 Ivan Rus Že četrtič je potekal tradicionalni Medgeneracijski tabor v Topli. Udeležila sva se ga dva člana skupine starih ljudi za samopomoč Vrtnice iz Pameč, trije iz skupine Jesen iz Dovž, pet članic iz skupine Solzice z Raven na Koroškem, štirje člani iz Doma starejših Prevalje in nekaj otrok - udeleženci kar treh generacij. Mojca Kovač s svojim izdelkom Ponedeljek Čeprav je deževalo, vožnja v nedrje Pece ni bila naporna. Ob dogovorjeni uri sva s Pavlijem prispela do bivše karavle blizu kmetije Končnik na nadmorski višini 1125 metrov. Zelo sem bil vesel znanih obrazov iz prejšnjega srečanja v Topli. V dolini je še rosilo, tu zgoraj pa so sončni žarki že ogrevali čudovito naravo. Iz naših grl je ob spremljavi kitare zadonela slovenska ljudska pesem, kije odmevala od stoletnih gozdov na vršacih gora okrog nas.Tudi po večerji smo se ob petju veselili še dolgo v noč. Torek Spal sem nekoliko slabše, nemara zaradi močnega vetra, ki je vso noč zavijal okrog vogalov. Vstajali smo ob sedmih, a sem vseeno zamudil jutranjo telovadbo, saj sem imel preveč opravka s postiljanjem postelje. Po zajtrku je prišel na obisk gorski reševalec Gorazd Črešnar in nam podrobno razložil, kako na Koroškem deluje Gorska reševalna služba. Povedal nam je, da je na Koroškem dvaintrideset gorskih reševalcev, v vsej Sloveniji pa sedemsto. Vodja koroških reševalcev je Hubert Enci, sedež te službe pa je v Kranju. Ob enajstih so nas obiskale ostale članice skupine Vrtnice iz Pameč, kar šest jih je prišlo. Pri nas so ostale ves dan in nam pomagale slikati na papir. Še pred kosilom sta nas obiskala znana slikarka akvarelov Mojca Kovač in njen prijatelj, ki je kipar. Slikarka nam je pokazala tehniko slikanja z akvarelom. Udeleženci smo ustvarjali skupaj in tudi meni, ki nisem slikarje uspelo naslikati podobo sončnice, na katero sem zelo ponosen. Po večerji smo imeli literarni večer. Sreda Tokrat sem vstal nekoliko bolj zgodaj, saj sem bil dežurni v kuhinji; pomagal sem pripraviti mizo za zajtrk, kosilo in večerjo. Zjutraj sem tudi telovadil, da sem malo pretegnil svoje stare ude. Ob desetih smo začeli izdelovati mape, v katere smo potem spravili svoje slike. Po okusnem kosilu sva odšla s Petrom h kmetiji Končnik. Ob prijetnem kramljanju sta nam Peter in gospa Končnik pripovedovala o življenju na Koroškem v povojnem času. Zvedel sem veliko novega in morda bo iz vsebine pripovedi nastala kakšna zgodba za objavo. Tokrat nas je obiskala županja občine Črna na Koroškem, mag. Romana Lesjak. Zaradi slabega vremena nismo imeli tabornega ognja, smo pa dolgo in prijetno kramljali vjedilnici. Kot dežurni sem Olgi in Mojci pomagal pripraviti večerjo - gobe, ki jih je obilo nabrala Ivika. Pripravili smo res okusno večerjo, po kateri smo na velik plakat napisali nekaj misli, ena od teh je: "Dobra beseda je veliko vredna, stane pa malo!'1 Četrtek Nebo brez oblakov, jutranja telovadba - pozdrav soncu. Zajtrk - okusni ajdovi žganci, pripravljeni pod budnim očesom itCsl M mkmJk 1 P Imeli smo se zares krasno! Mojčine mame Marije - je res dobro uspel. Žganci seveda ne bi bili tako okusni, če ne bi bili zabeljeni z ocvirki, ki jih je Milka prinesla s kmetije Končnik. Po zajtrku mi je Peter pripovedoval o svojih dogodivščinah po drugi svetovni vojni. Tokrat smo izdelovali servirno tehniko na kamnih. Moram reči, da so udeleženci tabora že pravi mojstri. Izdelali so prav lepe izdelke, ki bodo krasili marsikatero vitrino. Naš tabor sta obiskala univ. dipl. socialna delavka Petra Cerinšek, organizatorka regionalne mreže skupin starih ljudi za samopomoč, ki delujejo v okviru Zveze društev za socialno gerontologijo Republike Slovenije, kamor je vključeno tudi naše društvo, in predsednica Medgeneracijskega društva Lučka, Koroška, Petra Jamnik Kobolt. Pozno popoldne smo imeli mašo, ki jo je opravil črnjanski župnik mag. Tone Vrisk. Ena od udeleženk tabora, Sara, je slavila svoj 13. rojstni dan. Za večerjo smo imeli borovničev zavitek, za katerega je nabrala borovnice Ivika. Po večerji je sledil družaben program: razdelitev diplom in map, v katere bomo shranili slike, ki smo jih narisali. Petek Telovadbe ni bilo, ker smo se dovolj razgibali s čiščenjem prostorov. Ob devetih sva s Pavlijem zapustila tabor, ker sva opravila svoje delo. Če bom le zdrav, se bom zagotovo udeležil tudi petega tabora. Povedati moram, da brez gospe Milke Modrej in donatorjev, tabora ne bi bilo. Hvala vsem! Potepanje s Polžki po Prekmurju Ivan Rus Društvo diabetikov Polžki iz Dravograda in Slovenj Gradca deluje že pet let. Sedež ima v Dravogradu, vodi pa ga Ivan Pavlič. Lansko leto smo bili v Zrečah, kjer smo obiskali tamkajšnjega župnika, gospoda Petra Leskovarja. Vzel sije čas in za nas daroval mašo. Obiskali smo tudi vas Skomarje, kjer se je rodil ljudski pesnik Jurij Vodovnik, in župnijsko cerkev sv. Lomberta, ki je prvič omenjena leta 1313. Ker sem bil s tem izletom zelo zadovoljen, sem se odločil, da se udeležim tudi letošnjega izleta v Prekmurje. Na pot smo se podali v nedeljo, 3. avgusta 2014. Udeleženci izleta so vstopali v avtobus v Slovenj Gradcu, Pamečah, Šentjanžu, Dravogradu in v Trbonjah. Malo pred Mursko Soboto smo se ustavili za daljši čas. Ker so se nam začeli oglašati želodci, smo zaužili štručke in si malo potešili lakoto. V prostem času sem si ogledal romarsko Marijino središče. V njem so se mnogi naši predniki odločali za dobro, spravo, dela ljubezni in tudi danes romar začuti v njem Marijino navzočnost in pomoč. Cerkev Marije Vnebovzete izžareva neko posebno moč. Pred milostnim kipom turniške Marije si vedno dobrodošel. V zgodovinskih virih se cerkev prvič omenja leta 1267, prvotna cerkev pa je bila precej starejša. Verjetno je bila leta 1094 ustanovljena zagrebška škofija, ki ji je pripadalo tudi ozemlje turniške pražupnije. Sedaj sta vTurnišču s skupno vmesno steno združeni dve vzporedni cerkvi, ki ju domačini imenujejo stara in nova cerkev. Tako so prvotno romansko turniško cerkev gotizirali. Leta 1829 je stara cerkev dobila nov zvonik, leta 1915 pa je naselje dobilo že omenjeno novo cerkev, ki je vzporedna s staro cerkvijo. Po maši smo se odpeljali v Lendavo, kjer smo se po kosilu šli namakat v terme. Leta 1965 so v bližnjih Petišovcih vrtali vrtine, da bi našli nafto, pritekla pa je topla voda, ki vsebuje veliko parafina in ugodno deluje na kožo. Kar slabe štiri ure smo se namakali v njej in si pregrevali stare ude. Po kopanju smo se odpeljali na domači turizem v bližnji okolici. Pasulj, zaseka, prleška gibanica ..., vse je bilo zelo c ^ 1 . -»■ ,| k'' fmm «MA mm ''M |P.\ flUbj Im rfm. J 1 J - J ■* 4 ju |ij rb£ J u v B ‘ažm-/' -• M ■ "M, - V \ O id wmdi mašm -far J t t k”' HF * A BF ■■ ? f ' JV Pri cerkvi Marije Vnebovzete » dobro. Domače vino je vsem teknilo na dobro podlago. Za dobro voljo je poskrbel nekoliko okrnjen ansambel Stare sablje. Proti večeru smo se podali na pot proti domu in se vozili brez postanka. Do solz smo se nasmejali duhovitim šalam, ki sta jih stresala Ivan Pavlič in zdravnik Ervin Pečnik. V Lendavi smo si privoščili odlično domačo hrano. Na drugi strani stojnice Irma Marija Zajc Foto: Marta Krejan Čoki Rada obiskujem razne sejme, čeprav predstavljajo gnečo, različne glasove, dreganje ob telesa in podobna dejanja. Vsako leto doslej sem obiskala Jožefov sejem v Slovenj Gradcu. Seveda je morala biti ob meni vedno kakšna prijateljica ali pa hčerka, da sva skupaj komentirali, barantali in tudi kaj malega kupili. Vedno sem kaj kupila od rokodelcev, saj sem vedela, da so izdelki sad njihovih rok. Letošnje leto seje zadeva obrnila. Stala sem na drugi strani stojnice in prodajala svoje izdelke. Družbo mi je delala prijateljica Tatjana. Pa sva čakali na kupce. Na trenutke seje zdelo, kot bi se ljudje vsuli iz avtobusa, nato seje množica obiskovalcev malo razvlekla. Vsa srečna sem pozdravljala sosede, žlahto, bivše sodelavke, znance. Moralno podporo so mi izkazali najožji člani družine. Od ostalih obiskovalcev sejma so bili nekateri nad mojimi izdelki navdušeni, drugi brezbrižni do njih. A kupil ni nihče nič. Poznam to zgodbo, sem jo vsa leta nudila na drugi strani stojnice. Današnji dan je kupna moč minimalna in človek ne kupi, česar ne potrebuje zelo nujno. Zelo zanimiv je bil prodajalec izza sosednje stojnice z zdravilnimi pijačami izaronije in podobnimi zdravilnimi izdelki; jezik mu je tekel kot namazan in ljudje so kupovali z upanjem na pridobitev izgubljenega zdravja. Ogromno je prodal. S Tatjano sva se spraševali, ali morda premalo ponujava svoje izdelke. Pa kaj, saj ljudje sami vidijo, kaj imava, midve pač nimava pravilno namazanih jezikov! Sreča seje nasmehnila tudi nama. Pa sva do konca dneva prodali ravno toliko, da sva imeli plačano stojnino, malico, gorivo za prevoz, pa še čisto malo je ostalo za dober občutek. Midve sva skromni z zavedanjem, da nikoli ne bova obogateli s svojimi izdelki. Midve sva srečni že, ker sva pridobili potrditev, da ne delava zaman. Komaj čakam na naslednji sejemski direndaj. Ampak, takrat bom spet kupovalka in obljubim, da ne bom podcenjevala nobenega izdelka na stojnici. Izdelka, ki je narejen z lastnimi rokami pridnih ljudi. Na Ajdi 9. tabor stanovalcev koroškega doma Črneče Marina Oderlap V Koroškem domu starostnikov si prizadevamo za večanje kakovosti življenja svojih stanovalcev. H kakovosti bivanja v domu pa poleg kvalitetne osnovne oskrbe bistveno prispevajo različne interesne dejavnosti, prijateljske skupine, kulturne in zabavne prireditve in podobno Ideja tabora seje pojavila že pred več kot desetimi leti, leta 2006 pa seje oblikoval 1. doživljajski tabor z naslovom "Med stanovalci in z njimi". Koncept seje skozi leta dopolnjeval in ostal stalnica v naši ponudbi. Z izvajanjem tabora želimo ohranjati in ponovno vzpostavljati primarno mrežo socialnih odnosov, ki bo omogočala osebno zbliževanje in povezovanje čim Biča bend več ljudi. Z vključevanjem mladih, učencev OŠ Dravograd, se trudimo ohranjati medgeneracijsko povezovanje. Prav tako je naša želja s taborom dodatno informirati javnost o življenju in delu v KDS Črneče, s tem pa presegati stereotipe in predsodke do starejših in do institucionalnega varstva. Prav zaradi tega ter zaradi odpiranja doma navzven s prevzemom pomoči na domu v občini Dravograd smo letos k udeležbi povabili tudi zunanje udeležence. Na CŠOD Ajda nad Libeličami smo se družili 20. in 21 .junija. Slogan našega 9. tabora je bil "Vračamo se v preteklost". Ko smo snovali program, nas je vodila želja približati se našim stanovalcem in jim pripraviti vsebine, ki so jim blizu.Tako smo se pogovarjali o tem, kako so nekoč živeli, kaj so peli, katere igre so se igrali, kaj so jedli in podobno. Po petkovem kosilu smo se vsi udeleženci zbrali pred domom. Pripravili smo si stvari za na pot in s sabo vzeli tudi veliko dobre volje. Kot vsako leto smo najprej izžrebali pare; kdo bo s kom, kdo bo koga spremljal... Stanovalci so izžrebali nekoga od nas zaposlenih ali prostovoljcev. Najprej smo si po poti ogledali črno kuhinjo v Libeličah. Prostor, pripomočki in pripoved gospe Erike Plešivčnikso nas ponesli nazaj v preteklost. Ob prihodu na Ajdo so nas poleg prelepega razgleda pričakali prostovoljke in oskrbnik doma, ki so nam kavo skuhali kar v kotličku na ognju v naravi, zato nam je še bolj zadišala. Poleg so nam ponudili domače krape. Po uvodnem pozdravu direktorja, Srečka Mlačnika, smo prisluhnili dvema zanimivima gostjama, Mariji Šeguli in Eriki Plešivčnik. Pripovedovali sta nam o preteklosti, o življenju nekoč v Sloveniji in v Libeličah. Poskusili smo libeliško trento in ugotovili, da je zelo dobra. Pridružile so se nam tudi učenke OŠ Dravograd z mentorico ter ravnateljico Marjeto Podgoršek Rek, ki so nam zapele in zaigrale. Naši prostovoljki Hilda Šmon in Monika Gornjec sta pripravili "Hilda in Monika Show", v katerem sta zaigrali, mi pa smo se prav od srca nasmejali. Ves čas našega druženja seje pri ognju nekaj dogajalo in v kotlu je začelo vreti. Skuhala seje prava domača "repna župa", ki smo jo postregli z rženim kruhom. Na stare instrumente pa so nam zaigrale in poleg zapele naše prijateljice, članice Biča benda. Sledilo je druženje, obujanje starih običajev in igranje iger, kot smo jih igrali nekoč. Tako smo jedli, peli in plesali. Lepo so nam igrali člani domskega ansambla. Ko pa smo si zaželeli nekaj sladkega, smo si na ognju spekli jabolka. Dolgov noč je gorel ogenj in seje slišala pesem. Po jutranjem vstajanju smo pod vodstvom oskrbnika Mirana poskrbeli, da smo se dodobra prebudili s telovadbo. Ni bila naporna in zraven smo se kar nasmejali. Nabrali smo veje macesna s storžki, rožice in liste dreves, ter okrasili mize pred domom, kjer smo postregli zajtrk.Tokrat smo na Ajdi prvič jedli ajdove žgance. Seveda je bilo zraven tudi kislo mleko z drugimi dobrotami. Naši prostovoljki Mija in Nada sta nas naučili, kako pripraviti flosarskofriko. Seveda smo zopet vse pripravljali ob ognju v naravi, zato je bila jed še toliko boljša. Njam, tudi včasih so dobro jedli ... Preizkusili smo se tudi na delavnici, na kateri smo pletli razne vzorčke in se družili. Z mrežo prijateljstva smo potrdili naše skupno poslanstvo. Stkali smo prijateljstva, se bolje spoznali, marsikaj skupaj doživeli in si mnogo lepega izrekli. Hvala, da si ... Po kosilu smo se polni vtisov in s hvaležnostjo, da smo se imeli tako lepo, vrnili proti domu s skupno mislijo: "Drugo lepo pa spet na Ajdo!" Srečanja, kot je ta, dajo stanovalcem, domu in zaposlenim poseben pečat. Postanemo si bližji in dražji. Biserni jubilej ZŠAM Podvelka Mag. Jože Marhl Združenje šoferjev in avtomehanikov Podvelka, ki združuje šoferje in avtomehanike od Selnice ob Dravi do Raven na Koroškem, je proslavilo svoj biserni jubilej - 60 let uspešnega delovanja. Med ustanovitelji združenja so bili Janko Rebernik, Ivan Krajnc in Jakob Rode. Na slovesnosti je številne članice in člane ter goste pozdravil in nagovoril predsednik ZŠAM Podvelka Jože Jeseničnik. Med drugim je v zgodovinskem orisu delovanja društva poudaril, daje ZŠAM Podvelka prvi v koroški regiji organiziral avtošolo, in to tudi za poklicne voznike. Kandidati so lahko vozniške izpite vseh kategorij opravljali kar v domačem kraju, tja je prišla izpitna komisija, in to že davnega leta 1957. Bilo je tudi prvo združenje v Sloveniji, ki je imelo svoj pevski zbor, ki ga je dolga leta vodil Milko Homer. Župan občine Podvelka Anton Kovše seje v svojem nagovoru zahvalil članicam in članom ZŠAM Podvelka za pomembno delo, ki ga uspešno opravljajo na svojem področju, in pri tem posebej izpostavil njihov prispevek za varnost učencev v Člani ZŠAM se pripravljajo na parado v Podvelki. cestnem prometu ob začetku vsakega šolskega leta ter jim podelil listino z zahvalo župana. Zbrane sta nagovorila še predsednik ZŠAM koroške regije Franc Plazovnik in podpredsednik Zveze združenj šoferjev in avtomehanikov Slovenije Milan Pečnik. Ob tej priložnosti so podelili tudi zahvale ZŠAM Podvelka in plakete ZŠAM koroške regije. Zahvalo in plaketo smo prejeli: Občina Podvelka, Občina Radlje ob Dravi, Franjo Šarman, Franc Dajčar, Kristijan Mežnarc, Anton Veršovnik, Adolf Ferk, Ivan Klančič, Ivan Vajs, dolgoletni zborovodja moškega pevskega zbora ZŠAM Podvelka Milko Homer in avtor tega prispevka. Priznanje za dolgoletno in uspešno sodelovanje pa so prejeli: Zveza združenj šoferjev in avtomehanikov Slovenije, ZŠAM Dravograd, ZŠAM Slovenj Gradec, ZŠAM Ravne na Koroškem, ZŠAM Ruše in ZŠAM Certus Maribor. Program svečanosti, ki gaje povezovala Anita Špringer, sta obogatili paradi članov ZŠAM in starodobnih avtomobilov ter nastopa Godbe na pihala iz Radelj ob Dravi in moškega pevskega zbora Ožbalčki puobi. Lepe nedelje v Podgorju Leopold Korat Dve nedelji zapored sta bili lepi in sta sami po sebi govorili, da sta "lepi nedelji". Prva je bila ob godu farnega zavetnika sv. Urha, druga pa pri podružnici sv. Duha v Suhem dolu. V tem letnem času je tudi veliko rož, zato sta bili obe cerkvi lepo okrašeni. V župnijski cerkvi je bila pod glavnim oltarjem postavljena cerkvica, narejena iz samih drobnih rožic. Venci, ikebane, vaze ... Vse to so naredili pridni župljani. Ob procesiji v Podgorju seje slišalo nekaj možnarjev. Z močnim pokom so želeli povedati, da je vesel praznik, da je "lepa nedelja". Procesija seje vila od župnijske cerkve, mimo Roginove kapelice, do Breznikove kapele, čez polja s koruzo, mimo Legnarjeve kapele in nazaj do cerkve. Po sveti maši so župljani voščili domačemu župniku za trideset let 1 igžjr "''igi Jbjjyr h » ,®1 Vv\j W9 -■ J9 t ' Imkm Fvff fj” tm 1 "Krenčlavke" za razborsko lepo nedeljo duhovniške službe (od tega 19 let v Podgorju in Razborju) in rojaku gospodu Francu Linasiju za petintrideset let mašništva. Po zapeti zahvalni pesmi smo še pokramljali ob župnišču pred cerkvijo. Ob dobrem bograču (pridnih kuharjih!) in mrzlem pivu smo zaključili naš farni praznik. Tako je bilo tudi pri podružnični cerkvi sv. Duha naslednjo nedeljo. Cerkev je bila polna vonja po rožah, sledeh Viharnikavgust-september2014 TO SMO Ml 27 Pletenje vencev ob lepi nedelji Procesija ob podgorski lepi nedelji pridnih ljudi, ki prebivajo v okolici cerkve. Svoje je naredilo tudi vreme, ki ni bilo ne prehladno ne pretoplo. Še bomo prišli na "lepe nedelje", saj je človek, še posebej v našem času, potreben počitka. In prav ob takih praznovanjih si lahko napolni baterije za težke in skrbi polne delovne dni. Pri pletenju vencev je pri sv. Duhu sodelovalo kar precej otrok -to je lepo znamenje, da ta stara, lepa navada "lepih nedelj" in lepo okrašenih cerkva v naših krajih še dolgo ne bo izumrla. In prav je tako. Cerkev iz samih rožic za podgorskega župnika ob njegovem tridesetletnem opravljanju duhovniške službe Res "Dara župa" Mag. Jože Marhl V okviru praznovanja praznika Občine Podvelka je Društvo podeželskih žena Brezno-Podvelka, ki ga vodi Lojzka Hribernik, organiziralo tekmovanje v kuhanju ajdovih žgancev in gobove juhe v kotlu. Društva, ki so sodelovala, so se predstavila med kuhanjem:Turistično društvo iz Lipovcev, Turistično društvo iz Puconcev, Ljudske pevke Vesele Ribnčanke iz Ribnice na Dolenskem, Društvo podeželskih žena in deklet iz Selnice ob Dravi, Etnografsko društvo Cigani iz Dornave,Turistično društvo Vuhred, Društvo kmetic Mežiške doline, Društvo kmetic Dravograd, Društvo kmetic Mislinjske doline in domače Društvo podeželskih žena. Prvo mesto in zlato žlico je osvojilo Društvo kmetic Mislinjske doline, drugo mesto in srebrno žlico Društvo kmetic iz Dravograda, tretje mesto in bronasto žlico pa domače društvo. Posebni gostji sta bili Lidija in Martina iz oddaje Gostilna išče šefa. Za povezovanje programa in humor je poskrbel Milan Zrinski iz Puconcev. Udeleženci tekmovanja so spoznali tudi turistično ponudbo Občine Podvelka ter njeno bogato kulturno in naravno dediščino. Predstavila jo je podžupanja Občine Podvelka in predsednica občinskega odbora za turizem Slavica Pečovnik Urh. Poskusili pa so se tudi v ruskem kegljanju, ki gaje na rekreacijskem in športnem centru v Breznu organiziralo Društvo Invalid Brezno-Podvelka. Domača ekipa s predsednico Lojzko Hribernik (skrajno leva) 59. turistični teden v Črni na Koroškem Marta Krejan Čoki, prof. Foto:TIC Občina Črna na Koroškem Od 8. do 17. avgusta je potekal že 59. koroški turistični teden, ki gaje spremljal pester kulturni, etnografski, kulinarični, športni in zabavni program. Zbrali smo nekaj utrinkov v slikah, o posameznih prireditvah pa si preberite v prispevkih v nadaljevanju. Županja s predstavnikoma nogometnih ekip Debeli in Suhi. Sprejem starodobnikov in panoramska vožnja sta potekala 17.8.2014 Umetniki na vasi Po seji občinskega sveta Proslava ob 70. obletnici največjih bojev na Koroškem, 16.8. 2014 Dobrodelni nogometni turnir je bil 16.8.2014 Življenjske poti nekaterih starejših prebivalcev občine Črna na Koroškem je najnovejše knjižno delo etnologinje dr. Marije Makarovič v sodelovanju z domačini, zbiralko folklornega izročila Marto Repanšek in pripovedovalci svojih življenjskih izkušenj. Klekljarice so nam na razstavi pokazale delo svojih spretnih rok. Prikaz delovanja nove cisterne smo videli 12.8.2014 Razglasitev športnika leta in otvoritev olimpijske zbirke, 14. 8. 2014 Folklorna prireditev "Na gaudi se dobimo" Duša Komprej V nedeljo, 17. avgusta 2014, je v Črni na Koroškem v okviru 59. koroškega turističnega tedna potekala folklorna prireditev "Na gaudi se dobimo", ki jo že več let organizirata Kulturno društvo Gozdar in občina Črna na Koroškem. Tudi tokrat so se folklorne skupine najprej predstavile obiskovalcem v povorki skozi trg, nato pa še zaplesale in zapele v prenovljeni dvorani kulturnega doma. Na prireditvi so zapeli in zaplesali kulturniki iz štirih različnih folklornih skupin: poleg domače že vsem dobro poznane FS KD Gozdar, ki v kraju in izven njega uspešno deluje od leta 1981, trenutno pod vodstvom Mojce Kovač Piko, seje prireditve udeležila še Folklorna skupina KD Obrež, ki deluje že od leta 1974. Ohranjajo plese, ki so jih plesali v Obrežu in okolici. Da bodo obreški plesi ostali v prvotni obliki, se lahko zahvalijo gospodu Mirku Ramovšu, kije njihove plese zapisal. Naloga skupine pa je, da nadaljuje s tradicijo prenašanja plesov iz roda v rod. Članice in člani FS KD Obrež zelo uživajo v plesu in v druženju. V Črni so se predstavili s plesom Nova plesalka, kjer med že po parih "urejene" plesalce pride nova, mlada, plesa željna plesalka. Pri plesalkah vzbudi negativno vznemirjenje, pri plesalcih pa je seveda ravno obratno. Vztrajnost se ji na koncu obrestuje. Predstavila se je tudi Folklorna skupina DU Moravče, ki deluje od januarja 2011 in ima za seboj okoli 30 nastopov. Nastopajo na občinskih prireditvah, odzivajo pa se na razna povabila tudi izven občine. Vsako leto pripravijo svoj koncert. Umetniški vodja folklorne skupine je Franc Hribovšek. Kostumi Moravške folklorne skupine predstavljajo oblačilni videz kmečkega prebivalstva in primestnih delavcev Moravč in okolice v času od 1850 do 1880. Tokrat so se občinstvu predstavili s koreografijo "Veselica v Moravčah". Kot pove že ime, koreografija ponazarja plesni dogodek na moravški veselici izpred 140 let in splet gorenjskih plesov "Od Ciela do Lublance". V Črni pa so zapeli in zaplesali tudi člani Folklorne skupine KUD Budinci. Znotraj KUD-a delujejo tudi ljudski pevci in godci z imenom Zgrablenci na kvadrat, ki so se prav tako predstavili v središču Črne. Za moralno podporo je bil z njimi DU Moravče KUD Budinci m , ko o*1***. t!č Ut tj 11 KD Obrež tudi župan Občine Šalovci Iztok Fartek. KUD Budinci so ustanovili leta 1987, folklorna skupina je ob ustanovitvi delovala nekaj časa, na oder pa so ponovno stopili ob 20-letnici društva. Ker niso imeli ustreznih noš, je njihovo delo zamrlo, pred dvema letoma pa so se ponovno odločili za vaje, preko projekta nabavili sredstva za nakup novega oblačilnega videza in zaplesali. Posebej ponosni so na dejstvo, da imajo v svojih vrstah mlade. Na gaudi so predstavili star ljudski običaj Zvanje na Gostuvanje. Na Goričkem je bila namreč navada, da sta na gostijo vabila drujžbena, hodila sta tudi v druge vasi, kijih nista poznala, za lažjo orientacijo sta imela s seboj tudi narisan zemljevid. Zvača sta se rada šalila, prav tako pa so se na njun račun pošalili domači. Ponekod sta ukradla kakšno malenkost, ki sojo potem prodajali na gostiji. Žal pa se zaradi smrtnega slučaja v skupini prireditve ni udeležila Folklorna skupina KUD Seljačka sloga Nedelišče s Hrvaške. Tako smo uspešno spravili pod streho še eno našo prireditev, za kar so seveda zasluženi številni posamezniki, obiskovalci, skupine, društva, skratka vsi, ki ste nas podprli na takšen ali drugačen način. Najlepša hvala vsem in se vidimo v Črni na Koroškem na 60. turističnem tednu, kjer bomo tudi "Gozdarji". FS KD Gozdar KOroškega Razvojni CEnte •.•^■■^Gospodarstva GL1 d.o.o.^jj|^§p)) Gozdno lesni inženiring Kje so tiste stezice? Martina Cigler, dipl. inž. agr. V mladosti nisem znala izkoristiti tega, da sta starša zelo pogosto in rada hodila v hribe, sem pa imela del otroštva možnost preživljati na kmetijah. Tako so mi pri srcu postali kmetje, njihova ljubezen in navezanost na zemljo, ki jim je pomenila in jim še danes pomeni preživetje. Od njih sem se naučila, kako živeti v sožitju z naravo, od katere so zlasti kmetje popolnoma odvisni. Kasneje sem hribe vzljubila tudi sama in tako sem tudi spoznala trud planšarjev ter visokogorskih oz. hribovskih kmetov, ki so s skromnim nevpadljivim načinom življenja ohranjali izročila prednikov ter njihovo tradicijo. Najlepše.mi je še danes, ko v hribih vidim na gorskih pašnikih ovce, krave in na moje veliko veselje konje. Zvonci, ki jih ima živina, so poleg ptic in šumenja vetra edina glasba, ki te zaziblje v mir in povzroči, da se misli zbistrijo, oko postane jasno in čez obraz se razleze nasmeh. In marsikdo si pred kakšno planšarsko kočo privošči skodelo kislega mleka in marsikdo se takrat v mislih zahvali stvarniku za lepoto narave in pristno prijaznost ljudi. Tam, v hribih, je življenje težje, odgovorni za kmetijstvo pa kar preradi pozabijo na te kraje in ljudi. Tako so predvsem mladi v veliki meri obupali in odšli drugam iskat možnost za boljše življenje. Bilo je obdobje, ko so koče pastirjev na planinah samevale, ko ni bilo slišati zvoncev, ko so bili pašniki prazni, ko so postali poligon za divjanje štirikolesnikov in krosovcev, ko si v koči in kakšni redki še naseljeni planšariji namesto domačega mleka dobil tetrapak alpskega. Pa se vedno najdejo ljudje, ki jim ni vseeno, ki so začeli opozarjati in vabiti druge, naj jim sledimo. Tako že kar nekaj let s pomočjo županje Občine Črna organiziramo prireditev Ogenj v Alpah. Kljub majhni obiskanosti bomo s prireditvijo nadaljevali, pa čeprav delamo to zanesenjaki oz. ljudje, ki imamo nadvse radi gore. Letošnja tema seje dotaknila tudi tega, da bi se ohranili gorski pašniki, a ne s sečnjo gozdov, gre za tiste nad gozdno mejo, ki že od nekdaj služijo za pašo živini. Treba je tudi obveščati medije, prisluhniti kmetu ter opozarjati politike, naj vendar kaj ukrenejo, da bi povrnili upanje za mlade, da bi ostali v gorah. Planine naj ne ostanejo prazne samo zato, ker je nekaterim v interesu podpirati velike intenzivno usmerjene konvencionalne kmetije, ki z večjimi količinami pridelkov na trgu zbijejo ceno ekološkim, posledično pa vsak raje kupi cenejšo hrano, ki dolgoročno ne vpliva dobro na zdravje. Tega bi se morali zavedati! Vem, da smo v krizi, da nekako ni neke perspektive za mlade ne v hribih ne tu na Koroškem, je pa prav, da se nepolitično usmerjene organizacije povezujejo in vabijo ljudi, naj se jim pridružijo, pa čeprav po kapljicah; kapljice se lahko združijo v reko in reka vedno najde pot do cilja. Zato torej se bomo zbrali tudi drugo leto z novimi idejami z več obiskovalci, kajti zagona nam ne bo zmanjkalo nikoli. Nekaj sodelujočih Ogenj v Alpah 2014 Štefan Erjavec Veliko je načinov, kako varovati in obvarovati naše gore, alpski svet in ljudi, ki živijo v gorskem svetu, kako ohraniti vodo, gozdove, živalstvo in rastlinstvo alpskega sveta. Predstavil bom nekaj misli na temo zaraščanja gorskih travnikov in pašnikov. Tu se s pozivom CIPRE, evropskega združenja za ohranitev alpskega sveta ne strinjam v celoti. Upam, da bodo tisti ljudje, ki bodo odločali, upoštevali sedanje vremenske razmere, ki so, globalno gledano, vsako leto izrazito slabše. Viharji in padavine vseh oblik so vedno bolj razdiralni, podirajo se meje poznanega v zgodovini zapisov vremenskih pojavov. Zato apeliram na previdnost glede vzdrževanja gorskih travnikov in pašnikov, narava nam namreč sama s prstom kaže, kje naj raste višinski gozd, da bomo imeli izdatne vire čiste pitne vode, ki ne presahne ob poletnih sušah, da bo obenem električna energija vodnih elektrarn zadovoljiva tudi v poletnem času. Najprej - zakaj in kako so nastali gorski pašniki? Nastali so predvsem zaradi tedanjih razmer; travnata pobočja v pasu gozdne meje so bila že v davnini vabljiva paša tako za drobnico kot govedo. V času industrializacije je bila velika potreba za mesom in hlodovina iz gorskih gozdov je bila večinoma neuporabna in nedosegljiva, ker takrat še ni bilo mehanizacije, s katero bi lahko zgradili ceste za spravilo v dolino. Se pravi: v gorah so rasla drevesa, dokler jim je narava dopuščala, tudi do veličastnih razsežnosti, dimenzij, katerih približek so ohranjene smreke velikanke na Ježevem v Bistri, ena takšna velikanka z več vrhovi pa raste na Mali Peci, par minut hoje od Doma na Peci. Eno takšno velikansko smreko so po nepotrebnem posekali pred davnimi leti na Grohotu pod Raduho. Ko sem s težavo prešteval letnice na njenem panju, sem prišel do številke 418! Štiristo osemnajst let, spoštovanja vredna številka za košato smreko, ki je rasla v družbi več drugih. Sam bog ve, koliko planincev je počivalo v njeni senci, kolikokrat seje v njenem zavetju stiskala živina ob gorskih nevihtah ... Za tiste čase je bilo povsem normalno razmišljanje, da so taka drevesa povsem odveč, zato je človek poskrbel, da so se posušila, sončna svetloba kije skozi golo vejevje prodrla na debelo humusno plast pa je poskrbela, da je zrasla cvetlično Stare sablje in Mitja Šipek travna ruša, hrana za več pašne živine. Takrat je bil čislan planšar, kije s sekiro poskrbel, da je prehranil čim večjo čredo. Tako so sčasoma postale premnoge planine povsem gole, ne samo pri nas, po celi Evropi. Kartografi so te ogoljene površine zarisali kot pašnike v svoje mape, ki so sedaj podlaga za ponovitev v preteklosti narejenih napak. S strmih gorskih pobočij so ob večjih snežnih padavinah grmeli plazovi in povzročali škodo v dolinah, razumen človek seje uprl tem škodljivim sečnjam gozda, začel se je zavedati, da ga visokogorski gozd varuje, mu daje vodo in ščiti pred vremenskimi vplivi.Tudi z naše v preteklosti grdo ogoljene Pece je bil snežni plaz reden pojav, upam, da si tistih časov nihče več ne želi. Nekatere strme, na starih zemljiških kartah zarisane pašnike in travnike je veliko bolje pustiti lepo zaraščene z avtohtonim gozdom, kakršen seje sam zasejal. Ni dobro zanemariti dejstva, da gozdna površina najbolje varuje pred vsemi naravnimi ujmami, da gozdna tla vpijejo in zadržijo največ vode, da drevesa v poletni vročini hladijo zrak, v mrazu vpijajo toploto in s tem blažilno delujejo na vso okolico. Ni dobro zanemariti dejstva, da na ekstremne snežne razmere nismo pripravljeni; se kar nekako bojim, da se ponovi leto 1952 ali kaj hujšega, ker je pod strmimi pobočji zgrajenih preveč hiš. Sicer pa - s prstom pogosto kažemo na izsekavanje pragozda v Braziliji, v Afriki, Maleziji, a sami bi pa občudovali gole strmine naših gora? Pojavljajo se celo težnje, da bi vzdrževali celo tiste travnate površine, kjer se živali več ne pasejo! Za konec - nič nimam proti še uporabljanim gorskim kmetijam in planšarijam, kjer je še ohranjena dobra rodovitna zemlja in erozija še ni ogrozila travne površine, še celo vesel sem jih, ker rad vidim zdrave živali in ljudi, ki živijo v tem odmaknjenem gorskem svetu, kjer jim je planina mleko in kruh! 40 let Alpinističnega kluba Črna Igor Radovič Na zboru koroških alpinistov 10. junija 1974 je bil sprejet sklep o reorganizaciji takratnega Koroškega alpinističnega odseka. Eden izmed naslednikov je bil tudi Alpinistični odsek Črna, ki je do 1996. leta deloval v okviru Planinskega društva Črna na Koroškem, takrat pa seje preoblikoval v Alpinistični klub Črna. Za dostojno obeležitev 40-letnice kluba smo organizirali odpravo v perujske Ande, na kateri so se trije člani odprave med drugim povzpeli na 5947 metrov visok Alpamayo v Cordilleri Blanci. Pozno jeseni bosta poskušala Arna Dablam v Nepalu osvojiti še najstarejša aktivna člana kluba. V okviru 59. Koroškega turističnega tedna v Črni pa smo na razstavi v galeriji kulturnega doma prikazali vse odprave v organizaciji našega kluba in tiste, na katerih so sodelovali naši člani. Vsega skupaj seje nabralo 33 odprav, med katerimi so najvišji vrhovi vseh celin, na katerih je stal doslej edini Slovenec in eden bolj redkih zemljanov, danes žal že pokojni Franc Oderlap. Grega Lačen je s Načelnika kluba Milan Savelli in Igor Radovič. Milan je bil načelnik prvih devet let, Igor pa naslednjih devet in nato še šest do lanskega novembra. Skupaj torej 24 let, ostalih 16 let pa si je razdelilo pet načelnikov. svojimi vrhunskimi vzponi najuspešnejši koroški alpinist doslej, z Daulagirijem pa je postal prvi Korošec z osvojenim osemtisočakom. Celotna bera vzponov, ponovitev težkih smeri in prvenstvenih linij v stenah domačih gora preko Dolomitov, Zahodnih Alp, Kavkaza, Andov, Karakoruma, Himalaje, Patagonije, Aljaske ... je zavidljiva za tako majhen klub in je pomembno prispevala k dosežkom slovenskega alpinizma. Marsikateri vzpon je odmeval tudi preko meja naše domovine. Na tej dolgi in uspešni poti tudi težav in žalostnih trenutkov ni manjkalo. Ko se oziramo na prehojeno pot pa smo lahko zadovoljni in ponosni na vse, kar smo na njej dosegli in doživeli. Štiri desetletja AK Črna Dva odmevna letošnja dogodka v AKČrna Boštjan Jurič Pet članov AK Črna in en pridruženi član AK Ravne je konec maja odšlo na odpravo v južnoameriške Ande. Nastanili so se v perujskem mestu Huaraz, ki je služilo kot izhodišče za vzpone na gore v verigi Cordillere Blance. Mesto leži na nadmorski višini 3090 m. Fantje so za aklimatizacijo opravili dva Osvojitev Ishince trekinga: prvega do planin nad jezerom Vilcacocha na višini 4000 m ter drugega do izjemno slikovitega jezera Churup, ki leži 4500 m nad morjem. V nadaljevanju so se povzpeli do prvega baznega tabora v dolini Ishince na višini 4300 m. Dva udeleženca sta morala zaradi slabega počutja sestopiti v mesto, ta čas pa je preostala četverica v soju sončnega vzhoda po normalnem pristopu osvojila 5400 m visoko goro Urus. Dva dni kasneje sta dva člana stala na vrhu 5500 m visoke gore Ishinca, ki daje ime celotni dolini, naslednji dan pa sta se nanjo povzpela še dva udeleženca odprave. Oba omenjena vrhova sta bila osvojena po "normalki", tj. najlažji pristopni poti na vrh. Zato so se člani odprave želeli na glavni cilj odprave - markantno goro Alpamayo - povzpeti po nekoliko zahtevnejši Francoski direktni smeri. Po štiridnevnem pristopu iz doline Santa Cruz je to trem tudi uspelo. Ostali trije so morali zaradi slabega počutja in utrujenosti sestopiti v dolino. Višina 5947 m, kolikor je visoka omenjena gora, namreč povzroča že znatne težave pri oskrbi telesa s kisikom, kar botruje različnim simptomom (slabost, težave s prebavo, utrujenost). Po osvojitvi glavnega cilja odprave in poslabšanju vremena sojo štirje člani odprave mahnili raziskovati bolj turistično plat Peruja, dva pa sta čakala na ugodne razmere za osvojitev še kakšnega vrha. Četverica seje iz glavnega mesta Lima podala proti jugu, kjer si je ogledala misteriozne risbe v puščavi. Pot jih je vodila čez obsežna puščavska območja v notranjost dežele v mesto Cusco, od koder so krenili v džunglo in si ogledali Machu Picchu, izgubljeno inkovsko mesto, kije uvrščeno tudi na enega izmed seznamov sedmerih čudes sveta. Na svoji poti nazaj v prestolnico so si ogledali še nacionalni park Paracas, polotok ob Tihem oceanu, ki nudi dom številnim pelikanom, morskim levom in flamingom. Druga dva člana odprave sta medtem skušala izkoristiti kratko obdobje lepega vremena in osvojiti šesttisočakTocllaraju. Kakšnih 200 višinskih metrov pod vrhom sta morala zaradi izčrpanosti in poslabšanja vremena obrniti in se vrniti v dolino, kamor sta prispela po 20 urah neprekinjene hoje. Vsi fantje so se živi, zdravi in polni vtisov konec junija vrnili domov v Slovenijo. Ob izteku Turističnega tedna, v soboto pomerijo najboljši plezalci Koroške. 16., avgusta, je v organizaciji AK Črna Prireditev vsako leto postreže tudi z potekala še tradicionalna prireditev Mastn zanimivim tekmovanjem, "skokom za Grif.To je tekmovanje, na katerem se v akumulator", na katerem plezalci prikažejo različnih kategorijah balvanskega plezanja balvanski skok s pomočjo oprimkov. zdravi prehrani vedno bolj ceni doma pridelana in pripravljena hrana.Tu vskoči Kotiček pri Tini, trgovinica z dekorativnimi izdelki za dom, od katerih najbolj izstopajo popularni predpasniki za vse spole, želje in starosti. Tina Čas seje po končanem študiju agronomije vpisala na šiviljski tečaj. Nikoli prej (razen pri opazovanju dedka pri flikanju hlač) se ni ukvarjala s šivanjem, takoj po tečaju pa je z od tašče izposojenim šiviljskim strojem izdelala svoj prvi predpasnik za rojstnodnevno darilo sestrični. Že v času študija v Ljubljani je Tina rada opremljala stanovanje čisto po svoje. Od nekdaj kupuje in zbira najrazličnejše revije o opremi doma in vrta, kar se pozna tako v njenem stanovanju kot tudi v delavnici. Poleg dekoriranja doma rada tudi kuha (najraje omake in marmelade) in vrtnari - tu se ji je porodila ideja o izdelavi unikatnih predpasnikov. "Nikjer v trgovini, v nobenem butiku nisem zasledila predpasnika, ki bi mi bil všeč. Želela sem predpasnik, v katerem bi se počutila prijetno in lepo," pravi. In ta ideja je bila začetek njenega hobija - in kasneje posla. "Navdiha ne iščem, pride sam od sebe. Ko stopim v delavnico in vidim blago, pisane vzorce, čipko in pentlje, si kar predstavljam, kako bi določene reči bile videti v kombinaciji." Tako težko izgubi nit in inspiracijo, široka barvna paleta in edinstveni motivi pa delajo njene izdelke resnično unikatne. Razmišlja tudi, da bi svoj edinstveni slog prenesla na lastno linijo oblačil za vrt - od predpasnikov s širokimi, prostornimi žepi za vrtnarske pripomočke do klobučkov za zaščito pred soncem. Tina večinoma izdeluje predpasnike Za sosednjimi vrati Kotiček pri Tini Neža Oder Foto: Lucija Jelenko V modernem svetu smo utesnjeni v neskončni ponudbi (skoraj vsiljevanju) potrošniških izdelkov, ki so si med seboj vedno bolj podobni. Zato že nekaj časa po svetu, in v zadnjih letih tudi v Sloveniji, raste povpraševanje po nečem posebnem, unikatnem, nečem, kar je "samo naše". Vzporedno s tem pa se zaradi vedno večjega osveščanja o Najvišji skok je nagrajen z akumulatorjem. Glavni namen prireditve pa je v prvi vrsti druženje koroških športnih plezalcev. po naročilu, vendar se trudi, da bi imela v delavnici tudi nekaj vnaprej pripravljenih izdelkov, ki bi že v začetku navdušili obiskovalca (kar ji nedvomno uspeva že sedaj - ni se težko zaljubiti v njen edinstven stil, prijazen pristop in povsem dodelane izdelke). Pripravlja tudi komplete za mladoporočence, pare in družine, saj po predpasnikih radi posegajo tudi moški. Popularne so tudi kombinacije predpasnikov za mamice in hčerke. "Nekoč sem dobila naročilo neke gospe, ki mi je povedala, da bo ta predpasnik nosila izključno ob nedeljskih kosilih z otroki." Pove mi o velikem naročilu, ki ga je enkrat dobila: 20 ali 30 ročno izdelanih predpasnikov z motivom idrijskega žlikrofa. Ideja jo je malo prestrašila, saj gre tu že za serijsko proizvodnjo, vendar jo je sprejela z odprtimi rokami in izdelala vrsto predpasnikov v svojem "retro, angleškem cottage'1 stilu z iz pene izdelanim žlikrofom na pasu. Tina ima več najljubših predpasnikov, vendar dobiva tudi naročila, ki ji niso najbolj po godu. Včasih se naročilo preveč razlikuje od njenega sloga, večinoma so to predpasniki z napisi, pove. Kljub temu pa se vedno potrudi, da s čipko, pentljico, živo barvo ali drugim manjšim dodatkom vdahne v izdelek del sebe. Pove mi tudi o stranki, kije nekoč naročila predpasnik samo v črno-beli barvi. "Seveda obstajajo naročila, ki mi niso najbolj všeč," pravi, "vendar je tako v vsakem poslu." Všeč ali ne všeč - ni ga pa naročila, ki mu ne bi bila kos. Zase najraje izdeluje predpasnike z motivi rožnatih vrtnic na beli podlagi. Tako kuharske kot vrtnarske predpasnike je za zdaj možno kupiti na spletu (Facebook stran Kotiček pri Tini), v trgovini Ika v stari Ljubljani ter trgovini Luškarije v Mariboru. Tino kliče tudi tujina: "V Avstriji gredo kar za med," veselo razlaga. Najbolj pa je zadovoljna s svojo stranko Ano Žontar Kristanc iz oddaje Ana kuha. Z njo seje povezala tako, da je Ani pisala sama - dekleti sta se takoj ujeli in načrtujeta sodelovanje tudi v prihodnje. "Ni ga čez zadovoljno stranko," kot pravi sama. Zadovoljstvo je obojestransko - tudi Ana Tino večkrat omeni na svojem kuharskem blogu. Največjo promocijo pa ji je naredila prav Facebook stran, ki si jo je uredila ob začetku kariere. "Nekaj je šlo sicer od ust do ust, vendar me večina kupcev najde preko Facebooka. Sem pa vesela vsake najmanjše promocije, vsake objave v reviji, vsake omembe Kotička pri Tini, saj pomenijo, da se bo nekje našel nekdo, ki mu bo stvar všeč." Tina rada dekorira dom, rada kuha marmelado in rada vrtnari. Doma, na kmetiji, ima svoj vrt, kjer je ravnokar sadila česen. Rada peče pite in narastke in razmišlja o tem, da bi začela s pisanjem bloga. Je posebno, kreativno in delovno dekle, ki si poleg vedno bolj rastočega posla s svojimi unikatnimi izdelki išče še redno službo, da se ne bi preveč odcepila od svoje agronomske stroke. Želimo ji vse najboljše za v prihodnje! Fotografije so dovolj zgovorne. Jožica in Marko sta ponosna na čudovito okrasno koprivo. Njeno veselje so kultura, pesem in rože Jožica Vrhovnik Vančy Z Jožico Vrhovnik se že poznava kar nekaj časa. Večkrat sodelujeva pri kaki kulturni prireditvi v našem kraju. Je pevka pri Planinskem ansamblu Stare sablje. Pohodniki, ki kdaj greste po Šisernikovi poti od Dravograda do Kremžarice, prav Jožica je tista, ki vas sprejme na Sv. Danijelu na prvem "okrepčilnem štantu" in izpred njene hiše vas Stare sablje z glasbo pospremijo na pot. Še bolj pa je poznana po svojih skečih, ki jih s Cvitrškimi dekleti in s Hildo Šmon uprizarja v Dravogradu za popestritev raznih kulturnih dogodkov. Njeno veliko veselje pa so rože in nabiranje zelišč. Da ima zares pravo roko za cvetlice, dokazujejo okna njenega domovanja in okna hišice, ki jo imata s prijateljem Markom na Zgornji Vižingi v Radljah. Povabila meje, da fotografiram barvno koprivo (Coleusx Blumei), ki seje tako razrasla, da ji je že odprtina celega okna premalo. A ne samo na tem, tudi na vseh drugih oknih lepo cvetijo cvetlice vseh vrst in barv, ki pa jih po njenem pripovedovanju najraje kar sama vzgoji od podtaknjencev oz. semena do njihovega bujnega razcveta. Seveda se z njenimi rožami in zelenjem srečaš že zunaj, ko prispeš do njune hišice. Jožica ima še en skriti hobi, ki pa je tudi povezan z rožami in cvetjem. Izdeluje raznovrstne rože in šopke iz svile, ki jim za utrditev služijo tanke bakrene žičke.Tudi teh umetelno izvezenih ima razstavljenih po celem stanovanju. So pa tako pristne, da moraš včasih katero kar s prsti potipati, daje ne bi slučajno pomotoma zalil. Prijatelj Markoji malo pomaga z žičkami, drugače pa on sam plete košarice in koške ter izdela tudi imitacijo planinskega čevlja. To zvrst bomo pa predstavili v eni od zimskih številk, ko bo bolj taka zapečkarska sezona. Še občudujem njene rože in rad jo poslušam, s kakšno ljubeznijo govori o njih, pa naj bo govora o pravih ali o umetno spletenih, ki soji ravno tako pri srcu; pa kaj ji bi ne bile, saj je v njih vloženega ure dela in truda. Mladi pevci Koroške, ki niso kot drugi Ditka Martina Cigler V lanskem letu mi je uho, ko sem poslušala Koroški radio, pobožal odločen prijeten glas, kije prepeval, da ne bodi kot drugi. To pesmico, ki jo najverjetneje vsi poznate (avtor besedila je Feri Lainšček), zdaj prepeva staro in mlado tako v dolini kot v hribih. Pa to ni le muha enodnevnica, mlada talentirana pevka s Prevalj se uveljavlja tudi v tujini, kjer je že dosegla lepe uspehe. Pod videzom mile, nežne deklice pa se skriva odločna oseba, ki kljub mladosti ve, kaj v življenju hoče, in pri njenem trudu je prav, da ji stojimo ob strani tudi oboževalci. Lahko smo ponosni, daje Koroška dala še en glas v svet, tako da prav gotovo drži tisto, kar je v koroški pesmi spisal Mitja Šipek: "Pa ni ga Koroš'ca, da b' ne znal pet..." Ditka je rojena 4.6.1993, prihaja s Koroške, natančneje s Prevalj, in se z glasbo ukvarja že od malih nog. Že pri rosnih enajstih letih je posnela svojo prvo zgoščenko in začela z nastopanjem. Leta 2005 je s skladbo Album s slikami zmagala na največjem otroškem festivalu Fens v Izoli. Leta 2010 je bila njena skladba z naslovom So Fine uvrščena na zgoščenko Vala 202: Val 10, Imamo dobro glasbo. Istega leta je nastopila tudi na zaključnem koncertu Odprtega mikrofona v Kinu Šiška v Ljubljani. Velikega uspeha je bila lani deležna njena pesem Dreamer na tekmovanju United Kingdom songvvriting contest v Anglji, na katerem se je v kategoriji kantavtorjev z vsega sveta (5000 prispelih pesmi) uvrstila v finale. Od poletja seje Ditka skupaj s skupino zelo uspešno predstavila s celovečernimi samostojnimi koncerti v Mariboru, Ljubljani, Kopru, na Ravnah, v Slovenj Gradcu, Krajnski gori, na festivalu Pivo in cvetje v Laškem ter festivalu Lent v Mariboru. Jeseni 2012 je izšel njen singel Nekaj je v zraku (avtor besedila je Tone Pavček) in naletel na odličen odziv. Še boljši odziv pa je doživela pesem Ne bodi kot drugi.Ta pesem je bila prvič predvajana lani spomladi. Lansko leto je začela aktivno sodelovati s pesnikom in pisateljem Ferijem Lainščkom, s katerim sta se z literarno-glasbenimi večeri predstavila po številnih krajih po Sloveniji. Konec leta Ditko ves čas podpira in spodbuja družina. Foto: David Valič 2013 je izšla njena zgoščenka, na kateri so avtorske skladbe v angleščini in uglasbitve poezije znanih slovenskih pesnikov Toneta in Marka Pavčka ter Ferija Lainščka. Ditka seje letos predstavila tudi z dvema uspešnima nastopoma na Dunaju, tako da je njena glasba odlično sprejeta tudi v tujini; celo čez lužo, kjer ima na ameriškem spletnem radiu Jango Airplay, na katerem se vrtijo njene skladbe v angleščini, veliko število oboževalcev. Ditka, prepoznavna si po pesmi Ne bodi kot drugi, avtorja Ferija Lainščka. Kako si se povezala prav z njim? Že od nekdaj mi je poezija blizu, še posebej sta mi všeč Lainščkova in Pavčkova. Ko sva se z očetom odločila, da bova uglasbila pesmi teh dveh avtorjev, je bila ena prvih na seznamu Ne bodi kot drugi.To pesem poznam že dolgo časa, predstavila pa mi jo je mama, kije bila tudi glavna pobudnica, da jo uglasbimo. Po tem, ko je moj oče napisal glasbo, smo potrebovali avtorske pravice za besedilo in takrat sem stopila v stik s Ferijem. Spoznali smo se nekaj časa zatem na literarnem večeru v Dravogradu in se takoj odlično ujeli in od takrat naprej veliko sodelujeva. Ne poznam tako preproste, pozitivne in prijetne osebe, kot je Feri. Tvoje pesmi so polne nežnosti in pozitivne sporočilnosti, pozitivne naravnanosti na življenje. Kje dobiš navdih zanje? Besedila slovenske poezije so dela prej omenjenih avtorjev, namerno izbiram njihova najlepša dela. Avtorsko glasbo v angleščini pa ustvarjava skupaj z mojim očetom. Navdih iščeva v vsakdanjem življenju v trenutkih, ki so lepi in veseli. Meni osebno dajejo navdih tudi narava in vsakdanje prijetne življenjske situacije in izkušnje. Želiva ustvarjati glasbo, kije pozitivna in ob kateri se ljudje sprostijo ter najdejo neko sporočilo. Veliko oporo imaš v svojem očetu, pa nam povej kaj o njem in o vajinem sodelovanju. Resje, kot sem omenila, z očetom največ sodelujeva. On meje navdušil nad glasbo, ko sem bila čisto majhna deklica. Ž opazovanjem njega na odru in s poslušanjem kvalitetne glasbe, ki seje vedno vrtela v našem domu, sem jo vzljubila. Naučil meje, daje glasba nekaj, kar imaš rad, kar počneš za dušo. On je prvi ustvarjal glasbo zame, zdaj pa jo ustvarjava skupaj. Skupaj tudi snemava pesmi in hkrati igrava v našem bendu, kjer izvajamo avtorsko glasbo. Je torej moj glavni motivator, podpornik, učitelj ter hkrati kritik - ampak ravno zaradi tega v glasbi rastem, se krepim, razvijam. Sva zares zelo tesno povezana in ne predstavljam si svoje glasbene zgodbe brez njega, kakor tudi ne brez mamine in sestrine podpore. Vse se odvija v prijetnem družinskem vzdušju, povsod me družina spremlja in podpira, za kar sem izjemno hvaležna. Kako kombiniraš obveznosti s fakulteto in nastopi, ki ti jih ne manjka? Včasih je precej zahtevno. Posebej zdaj, ko sem že na fakulteti, je obveznosti še več. Najtežje mi je med izpitnim obdobjem, ko moram dati kitaro na stran in se posvetiti knjigam. Priznam, da sem včasih nekoliko nesrečna, ko bi raje pela in igrala kitaro, pa moram pisati seminarsko nalogo in se pripravljati za izpit. Ampak želim biti uspešna tudi na fakulteti in se nekoč zaposliti v poklicu, s katerim bom pomagala ljudem, zato se zavedam, da se je včasih treba podrediti. Prav zaradi tega pa vedno komaj čakam poletje, ko je ves moj čas namenjen izključno glasbi. Kaj še rada delaš in kaj počneš, ko ne poješ? Poleg glasbe imam zelo rada tudi šport. Posebej uživam pozimi, ko lahko smučam. Zelo me sprošča tudi tek v naravi, rada pa imam tudi različne športe z žogo. Ogromno mi pomeni čas, preživet v krogu družine, ter druženje s prijatelji. Zelo rada sem na fajn koroških gavdah in na koncertih različnih izvajalcev. Zadnje čase se posvečam tudi jogi in meditaciji za krepitev notranjega ravnovesja. Rada sem v naravi in v družbi svojih psičk.To so aktivnosti, ki se jim večinoma posvečam, ko ne vadim petja in kitare, nisem na nastopih in ne študiram. Kako so te sprejeli Korošci? Ljudje na Koroškem so me sprejeli odlično. Da me podpirajo in verjamejo vame, kaže tudi to, da so lani izbrali mojo skladbo za pesem poletja na Koroškem radiu, in to v boju z Janom Plestenjakom, ki je vsekakor zvezda slovenske glasbene scene. Kamorkoli pridem, so ljudje navdušeni. Kar me zelo veseli, je to, da lahko s svojo glasbo razveseljujem praktično vse generacije; moje pesmi pojejo tri leta stari otroci in pa moja babica, ki jih je že napolnila 70. Tudi številni nastopi na domačem Koroškem povejo, da me Korošci podpirajo, za kar sem vam izjemno hvaležna. Kakšne načrte imaš v prihodnosti, glede na to, da si uspešna tudi v tujini? Moj načrt je še vedno: počasi, vztrajno, z veliko dobre volje in ljubezni do glasbe. Želim si predstaviti svojo glasbo širni Sloveniji in nato še tujini. Tujina mezelo mika. Razlog za to je tudi moje ustvarjanje v angleškem jeziku, v katerem se zelo najdem. Moja velika želja je turneja po Evropi, in sicer, da bi skupaj z bendom predstavila avtorsko glasbo. Pred kratkim sem nastopila na Dunaju, kjer so me odlično sprejeli. Zelo lepe komentarje prejemam tudi na ameriškem internetnem radiu JangoAirplay, kjer imam več kot dva tisoč oboževalcev s celega sveta. Največji uspeh zame pa je bil lansko leto, ko seje moja avtorska skladba z naslovom Dreamer uvrstila v finale priznanega tekmovanja UK Songvvriting contest v Angliji.Tujina torej vsekakor bo ... počasi. V načrtu imam posneti še več videospotov, ustvarjati pesmi, čim več nastopati, ker to najraje počnem. Nas boš kmalu presenetila s kakšno novo pesmijo? Imam kar nekaj novih pesmi, ki sem jih predstavila na svojih poletnih koncertih, med drugimi na festivalu Lent v Mariboru in na samostojnem koncertu v Slovenj Gradcu. Uspeh pa je doživel tudi singel z zgoščenke Ne bodi kot drugi, to je skladba Dober dan, življenje. Kaj bi želela povedati oz. sporočiti bralcem Viharnika in tvojim oboževalcem? Vsem, ki me spremljate na moji glasbeni poti in me pri tem podpirate, vsem, ki poslušate in pojete moje pesmi, vsem, ki najdete v njih nekaj lepega, ki vam polepša dan ... hvala! Pot, ki si jo utiram, ni lahka. V Sloveniji se kot samostojen, neodvisen glasbenik le s težavo kam prebiješ, ampak sama mislim, da sem na dobri poti, zato ker to delam s srcem in zato, ker imam ob strani družino in vas, ki verjamete vame. in bili prisotni pri izobraževanju, kije potekalo 19.6. v mojem sadovnjaku. Poleg OŠ Šmartno, katere učenci že od začetka sodelujejo v projektu, so si ta dan uredili prevoz s kombijem učenci OŠ Podgorje, učenci Prve OŠ pa so se v lep dan podali s kolesi po kolesarski poti. Otroci in tudi starejši občani so seveda z zanimanjem spremljali izobraževanje strokovnjaka kluba Gaja, saj je že stalnica v tem sadovnjaku. Praktično je motiviral prisotne ob pomoči učiteljev, ki so bili kos svoji nalogi. Nekateri učenci so hitro našli sočne jagode, ki so najboljše sveže z vrta. Svojo aktivnost vedno pokažejo tudi člani Ekološkega društva. Kratkohlačniki Osnovnošolci v sadovnjaku Jože Santner Ker se v osnovnih šolah zavedajo pomena delavnic, kot je poletna rez sadnega drevja, so se odločili za sodelovanje v projektu Učni sadovnjak Brez velikega truda na vrh in okoli Košenjaka Vančy Foto: Zdenko Kupčič Obetal seje lep sončen dan in z Zdenkom in Ferdom smo se dogovorili, da jo mahnemo malo v planine. Zdenko mi je obljubil, da nas bo popeljal, čisto brez truda, na vrh Košenjaka in po avstrijski strani okoli njega nazaj. Tisto "čisto brez truda" sem seveda vzel z veliko rezervo, saj če hodiš kakih osem ur, že ne more biti čisto brez truda. Pa sem res bil prijetno presenečen. Zato vam to pot opišem in jo še tudi sam priporočam, lahko tudi manj izkušenim pohodnikom, pa tudi takim z otroki, ki jih še navajate na planinske pohode. Naše izhodišče so bili Trije križi. Nato smo se začeli rahlo vzpenjati mimo nekaj osamelih kmetij in nadaljevali pot po mehki, z visokim podrastjem zarasli potki. Če bi bil kdaj gospod, bi si lahko mislil, da hodim po debelih bogatih preprogah. Gremo mimo zarjavele table, ki nas spominja na nekoč močno zastraženo mejo. In se tako polagoma po delno že zarasli stari graničarski poti približamo avstrijskemu področju. Zdenko nas pred lovsko krmilnico opozori, da naj bomo bolj tiho, in pred nami čez jaso steče lep gams. Kar naenkrat po položni stezi zaokrožimo hrib in že smo z avstrijske Srečni pohodniki smeri na vrhu Košenjaka.Tu se vpišemo v knjigo pod zaporedno št. 668, a opazim, daje knjiga nastavljena šele od februarja. Zdenko pa pove, da jih je lani bilo vpisanih na vrhu Košenjaka preko 2800 pohodnikov. Na vrhu malo pomalicamo. Planinski dom Košenjak Romarska cerkev sv. Urbana Moja napaka je bila, da sem vso količino vode, ki sem jo imel s seboj, kaj hitro spil. Potem pa meje po poti nazaj mučila huda žeja, ki je že mejila na dehidracijo, pa mi je Zdenko s svojo rezervo rešil žejno življenje. Vračamo se mimo Ross Hute. Ferdo pove, da so včasih, ko je bila še železarna na Prevaljah, tu žgali oglje in ga z voli vozili v dolino, kar je za domačine bil dober in gotov zaslužek. Na poti nazaj dol srečamo avstrijskega planinca, ki jo bos maha proti vrhu Košenjaka, pa mi kolega zagotavljata, da je njega mogoče velikokrat tu srečati in da je vedno bos. Nekoliko še nadaljujemo spust po avstrijski strani, kjer se nam odpre pogled na umetno jezero pod Golico, ki se igrivo blešči v opoldanskem soncu. Na eni skalti najdemo lep motiv, pod nami se blešči jezero, malo dalje levo se beli vasica Sobote, vmes pa širni gozdovi. Postavimo se, Zdenko na sosednji skalti nastavi fotoaparat s samosprožilcem in še pravočasno priteče med naju ... Hodimo po stari graničarski poti, kije še vedno dobro shojena, mejniki ob njej in posamezne avstrijske in jugoslovanske označbe pa nas spominjajo na polpreteklo zgodovino, na čas graničarske dejavnosti. Ob poti je še veliko visokoraslega borovničevja, kije ponekod kar obilno polno.Tu so bile v času našega pohoda borovnice že popolnoma zrele, više proti vrhu pa so bile še čisto drobne in zelene. Po poti pa mravlje in mravlje, cele kolonije Pri tem koritu izredno rade pijejo sploh predstavnice nežnejšega spola. mravelj, tako da imam občutek, če bi legel na potko in jim povedal svoj naslov, bi me lahko kar odnesle domov. Čakalo nas nekaj hoda po bolj skalnem terenu po Junčkovih skalah in že se približamo romarski cerkvici sv. Urbana. Od tu nadaljujemo mimo Bogatčevih mlak, kjer lovci ob hudih zimah poskrbe za seno in sol za divjad. Vrhovi visokih smrek pa se kot v ogledalu ogledujejo v mlakah, ki so vedno polne vode. Zdaj hodimo po bolj široki vozni cesti in se počasi približujemo vznožju pod Piramido. Tu zagrizemo v kolena, saj je pred nami eden najbolj strmih vzponov na vsej poti. Piramida je lovska koča, ki jo ima v,upravljanju LD Dravograd, ki zelo vzorno skrbi za kočo in skrbno ureja in neguje okolico, tako da se popotnik planinec lahko udobno spočije na širokih klopeh. Lahko se pa tudi zelo dobro odžeja, saj v korito lovec spušča izredno slastno hladno studenčnico. Od tu se počasi spuščamo navzdol proti planinskemu domu Košenjak, ki je med sezono odprt ob koncih tedna ali pa ob najavi večjih skupin. Pod nami je lep razgled na vasico Ojstrica. Zopet obhodimo nekaj kmetij, ki pa jih je že veliko preurejenih v vikende, na njihovih gankih pa bujno cvetijo rože. Vrnemo se na izhodišče, kjer nas že čaka avto. Ob poti občudujemo drevesa vseh možnih oblik. Skupaj s počitki smo za pot porabili dobrih osem ur in pol. Polni smo bili lepih vtisov in srečni, srečni tudi zaradi izjemno lepega vremena, kije letos tako redko naklonjeno pohodnikom. "Ljubiti ne pomeni gledati drug drugega, ampak skupaj gledati v isto smer." Alojzija in Tone Smonkar skupaj že 50 let (A. De Saint-Exupery) Meta Smonkar V krogu svoje družine, sorodnikov in prijateljev sta 28.6. 2014 praznovala zlato obletnico poroke, petdeset let skupne življenjske poti,Tone in Alojzija Smonkar, p. d. Planšakova, z Graške Gore. S svojo neizmerno dobroto v srcu, odkrito radostjo v očeh in z nasmeškom na obrazu krmarita skozi življenje s polno mero optimizma zase, za svoje otroke in vnuke. V življenju se nista razdajala le za svoje tri sinove, Zvoneta, Marjana in Nika, temveč lep zgled in dobro voljo širita tudi med svojih pet vnukov,Tjašo, Jano, Andraža, Klemna in Anjo. Življenje je polno lepih trenutkov in prijetnih presenečenj, smisel dobi takrat, Zakonca Smonkar s svojimi vnuki ko znamo te trenutke tudi uživati.Trenutki pa so utrinki večnosti, mimo nas drsijo in samo najbolj dragocene ujamemo. In prav tisti, ki si jih zapomnimo, so naše življenje. Zato jima še enkrat želimo: "Bodita drug drugemu še naprej v oporo, v ponos in veselje, ustvarjata te dragocene trenutke in ostanita nam zdrava." Še na mnoga leta! Mojca in Janko Skobir -zlatoporočenca Darja Rošer On, ki časa niti reže, rožam, nam in pticam v gaju, on sam bo ločil naju, da poslej na drugem kraju, še tesneje naju zveže. (Gradnik) 22. junija smo se v lepem številu sorodnikov in prijateljev zbrali pri cerkvici Sv. Duha, da bi praznovali zlato poroko -50 let skupnega življenja Mojce in Janka Skobirja iz Podgorja. V duhu hvaležnosti za ta častitljivi jubilej je slovesnost vodil g. župnik Leopold Korat. Slavje smo nadaljevali pri Lovski koči Podgorje, kjer smo preživeli prelep nedeljski dan. Prav v cerkvi Sv. Duha sta se zaobljubila drug drugemu leta 1964. Za mlado frizerko Orlovo Mojco in kmetijskega tehnika Žnidarjevega Janka se je takrat obrnil nov list. Prvo gnezdo je bilo še skromno v prostorih farovške mežnarije, a kmalu je zrasla nova hiša v samem centru Podgorja. Za sinom Simonom seje družina povečala še za hčerko Melito. Mojca je odprla svoj frizerski salon, Janko pa je vodil takratno zadrugo v Podgorju. Svojo službo je nadaljeval na Gozdnem gospodarstvu Slovenj Gradec, kjer je delal vse do upokojitve. Na rojstni domačiji pri Žnidarjevih sta si zgradila pravljični vikend, ki ga obdaja skrbno urejen sadovnjak.Tu se še najdeta mir in tišina, ki ju urbano okolje več ne premore. Lovska duša, kakršna je, nima dneva, da bi se ne podal na vikend. Tako sta si polepšala jesen življenja, Mojca s skrbno urejeno hišo, rožami, ki kar kipijo, in Janko s svojim koščkom raja. A dela nikoli ne zmanjka, skrb za kurjavo, skrb za okolico in gospodinjstvo, vse še zmoreta in sta nenadomestljiva, po najboljših močeh še pomagata sinovi in hčerini družini. Še posebej sta ponosna na svoje tri vnuke, ki jima lepšajo jesen življenja. Recept za njuno ljubezen in razumevanje lahko najdemo v njuni pridnosti in spoštovanju drug drugega. Jankova preudarnost in Mojčina iskrivost, ki v hišo ne spusti dolgočasja, sta porok za njuno srečo. Lepa pesem, ki včasih pove več od besed, in dobra volja vrtita svet naprej. Kaj pa je ljubezen drugega kot nenehna skrb, da drugemu lepšamo življenje?! Njima je to uspelo, zato najlepše čestitke! Vsi povabljeni naj se vama na tem mestu zahvalimo, da smo smeli biti del vajinega praznika, želimo vama, da bi bila zdrava in srečna v krogu svojih najdražjih še na mnoga leta. 90. rojstni dan Marije Pirnat Jana Titan Marija Pirnat, rojena Vornšek, seje rodila 29. junija 1924 na domači kmetiji pri Hriberšku. K njej na kmetijo seje priženil njen srčni izbranec Ivan Pirnat in rodilo se jima je osem otrok, danes jih živi še šest. S skupnimi močmi cele družine so skrbeli za lepo kmetijo, na kateri je do nedolgo nazaj Marija tudi živela. Marija je dolgo čisto sama skrbela zase, kuhala sebi in celi družini in velikodušno sprejela vsakega, ki ga je pot zanesla k njenim vratom. Posebej navdihoval jo je vrt, kije bil celo njeno življenje njen glavni hobi in je tudi bogato rodil. Kljub temu daje Marija imela gorečo željo in močno voljo, da ostane v domači hiši, ni več zmogla popolnoma skrbeti zase, zato smo se skupaj odločili, da jo nastanimo v Domu za ostarele v Slovenj Gradcu, kjer je deležna vse potrebne oskrbe. Na njen 90. rojstni dan smo ji pripravili lepo slavje nedaleč od njene domačije na kmetiji Nabernik na Vinišah, kjer smo zbrani njen rojstni dan tisto nedeljo posvetili samo njej in jo neskončno osrečili. Vsi njeni ji želimo, da bi se iskrica v očeh še dolgo iskrila in da bi nas še dolga leta z veseljem sprejemala k sebi na obisk. Ob Marijini 90-letnici slonijo na tradiciji klasičnega slikarstva, in na izročilo nekaterih vidnejših slikarjev iz konca 19. stoletja. Tihožitja in figure v tehniki akrila z umirjeno realistično odslikavo prenaša na slikarsko podlago, jih umešča v uravnoteženo kompozicijo, najti skuša ritem, skladnost in ravnovesje. V svojih delih ne teži k barvitosti, bliže ji je tonsko modeliranje oz. umirjena barvna paleta, kjer prevladujejo odtenki bele in sive, zanima jo igra svetlobe in senc. Uporablja razredčene barve, barvni nanosi so rahli, spominjajo na akvarele in ne toliko na pastozne barve, kljub temu pa so dobro Tamara Šuc, rojena 2.10.1993, prihaja iz malega zaselka Brdinje blizu Kotelj, kjer je obiskovala prva leta osnovne šole, zaključila pa jo je na Ravnah na Koroškem. Nadaljnja štiri leta seje šolala v Gimnaziji v Slovenj Gradcu. Ker je že od malega rada ustvarjala in bila kreativna, seje odločila za študij likovne pedagogike na Univerzi v Mariboru, kjer je letos končala prvi letnik. Izbira študija, povezanega z umetnostjo, se je izkazala za pravo odločitev, saj za Tamaro ni lepšega občutka, kot delati, kar jo veseli', v čemer uživa in kar jo izpolnjuje. Njena ljubezen do umetnosti oz. umetniškega izražanja pa se manifestira tudi na drugih področjih v njenem vsakdanu. Izredno rada namreč poje, zato obiskuje šolo solopetja, ukvarja pa se tudi s plesom. Čeprav je šele na začetku svoje ustvarjalne poti, verjame, da je zakorakala v pravo smer. Z razstavo, ki jo je imela v Grošljevi galeriji na Prevaljah, je želela predstaviti svoja dela, ki so nastala v prvem letniku študija, svoje začetne korake, če ne kar prve poteze na velikem platnu svojega likovnega kreiranja. Marta Krejan Čoki, prof. Serija slikTamare Šuc, ki so bile v začetku julija na ogled na razstavi v Grošljevi galeriji, je večinoma nastala v letošnjem študijskem letu, ko je obiskovala 1. letnik likovne pedagogike na Pedagoški fakulteti v Mariboru. Na začetku svoje umetniške poti se posveča predvsem tradicionalnim likovnim vsebinam, izhodišče njenega umetniškega ustvarjanja je tihožitje. Glede na upodobljene stvari gre večinoma za tihožitja nežive narave, na katerih se pojavljajo posode, steklenice, geometrijska telesa, kipi in draperije. Njeno slikarsko zanimanje se usmerja tudi na figuro, pri čemer se opira na realistične podobe, ki vidne poteze čopiča. V določenih izsekih se pojavijo tudi intenzivnejši rdeči in modri odtenki, ki v nasprotju z monohromnimi površinami izstopajo iz celote oz. izpostavijo predmete, ki so osrednje prostorsko ogrodje slik. Tamara Šuc postopoma oblikuje svoj prepoznaven likovni jezik in išče lastne izrazne moči, česar se je lotila zelo predano. Črpa iz preteklih spoznanj, temelji na realistični prepoznavnosti, njen likovni prostor pa opredeljujejo predvsem tihožitja. Nina Popič, kustosinja pedagoginja Mladi uresničujejo svoje ideje Prevajalci soglasno za boljši jutri Marta Krejan Čoki, prof. V julijskem uvodniku smo brali, da mladi kljub neobetavni prihodnosti niso vdani v usodo, niso brezbrižni in pasivni, ampak polni energije in volje, da izboljšajo svet in poskrbijo za lepšo prihodnost. Naš redni dopisnik Boštjan Jurič, je eden tistih, ki se ne ustrašijo izzivov lastnih idej. Boštjan je predsednik prve prevajalske zadruge v Sloveniji Soglasnik, ki zaradi narave svojega dela lahko deluje skoraj kjerkoli, in je bila ustanovljena na Koroškem. Zadruge so organizacije, ki so razširjene po vsem svetu. Po statistiki Mednarodne zadružne zveze zadruge različnih vrst (kreditne, kmetijske, obrtne, stanovanjske, potrošniške, delavske, izobraževalne, zdravstvene in druge) v svetu povezujejo 800 milijonov članov ter zagotavljajo 100 milijonov delovnih mest, kar 20 % več kot vsa multinacionalna podjetja skupaj. "O prekernih razmerah na trgu dela govorimo, ko so delavci na trgu prepuščeni negotovim razmeram brez dolgoročne varnosti, nimajo osnovnih delavskih pravic niti gotovega plačila. Prekernost se danes širi tudi v panoge, ki so še do nedavnega zagotavljale stalne oblike zaposlitve, v največji meri pa zaznamuje kreativne poklice, kot so na primer arhitektura, novinarstvo, oblikovanje in ne nazadnje prevajalstvo," je povedal Boštjan Jurič. In ravno mladi, ki delajo v teh in podobnih panogah, najbolj občutijo vse slabosti, kijih prinaša takšna (ne)urejenost trga dela: predolge delavnike, negotova plačila, neplačane bolniške odsotnosti in večen strah pred izgubo dela. Skupina mladih jezikoslovcev se je odločila, da se takšnim pogojem postavi po robu, zato je ustanovila zadrugo, v okviru katere lahko člani združeno nastopajo na trgu in se borijo proti razmeram, kijih narekuje čas. Pisan nabor jezikov je od aprila doma v Prevajalski zadrugi Soglasnik, ki združuje 15 mladih prevajalcev iz cele Slovenije, starih od 25 do 35 let. Do sedaj so na trgu delovali samostojno, prva prevajalska zadruga v Sloveniji pa jih je v umetnosti zlaganja besed združila in tesno povezala. Da bodo ustanovili ravno zadrugo, so sklenili zato, ker takšna pravna oblika omogoča prostovoljno združevanje po načelih družbene odgovornosti, demokratičnosti, odprtosti, enakosti in skrbi za druge. Predsednik Soglasnika je poudaril: "Vse te vrednote bi v običajnem podjetju s togo in hierarhično strukturo namreč težje uresničevali. Poleg tega, da želimo prevajalskemu poklicu vrniti dostojanstvo, smo se v duhu skrbi za družbeno okolje odločili nameniti 4 % vseh svojih prihodkov v poseben sklad, ki je namenjen tudi brezplačnemu jezikovnemu izobraževanju različnih ranljivih družbenih skupin. Sporočilo Soglasnika je torej jasno: znanje naj spet postane vrednota, skrb za sočloveka pa merilo!" Prevajalska zadruga Soglasnik je bila rojena na Koroškem. Arhiv Soglasnika Vsi so prihajali, njega ni b'lo Jožefma Hovnik, rojena Lah Leta minevajo, a nekateri spomini ne ugasnejo. Med njimi je tudi moj spomin iz majnika leta 1944 na brata Jožefa Laha (roj. 1927) - doma smo ga klicali Pepi -, ko je bil mobiliziran v partizane. Lepega poletnega dne, 5. maja, je vsa družina sadila koruzo, razen Pepija, ki gaje oče poslal v gozd po fižolne kole. Delo smo končali in se utrujeni spravljali k malici. Z butaro kolov se je iz gozda pravkar vrnil tudi Pepi, ko so na vrata potrkali neznani možje v uniformah. Pred hišo je bilo nekaj Pepijevih vrstnikov v vsakdanjih delovnih oblačilih. Možje v uniformah so bili dokaj strogi in so zahtevali Jožefa. Moral je takoj z njimi. Mati gaje komaj še utegnila pokrižati na čelo in že so vsi urno krenili po stezi skozi grmovje žive meje ter naprej mobilizirati fante po Selah in sosednjih krajih. Krajani so v tistem času sicer pričakovali nagle dogodke, a so bili vseeno presenečeni. Nemški okupator je za nadomeščanje človeških izgub, ki so ga tedaj preganjale že na vseh frontah, skušal pobirati komaj dorasle 17-letnike in jih pošiljati v vojno (Pepi je imel tedaj komaj 17 let), zato je te mladince uradno klical na Viharnikavgust-september2014 44 PRGIŠČE ZGODOVINE Spominski plošči na cerkvenem zidu v Šentjanžu nabor (štelungo) in se pripravljal, da jih vpokliče v redno vojsko. Po drugi strani pa tedaj partizanstvo v teh krajih še ni bilo prav močno razvito, saj je 14. partizanska divizija šele pozimi istega leta prišla z Dolenjske. Po hudih bojih sije na pomlad nekoliko opomogla in se začela izpopolnjevati z novimi borci. Tako je čez Sele in sosednje kraje izvedla pohod Šercerjeva brigada 14. divizije. Delovala je hitro, da bi z mobilizacijo mladih fantov prehitela nemškega okupatorja, kije imel tudi namen mobilizirati. Partizanski namen je bil poslati fante čez Savinjo in Savo na Dolenjsko, kjer bi jih oborožili in jih izurili vsaj za osnovne vojaške veščine. Mladeniči niso bili deležni poprej še nikakršnega predvojaškega, še manj vojaškega urjenja. Medtem pa je bilo na Dolenjskem na razpolago več italijanskega orožja, ker je Italija kapitulirala že jeseni leta 1943, človeški viri pa so bili tam dokaj izčrpani. Domačini Sel teh razmerij takrat podrobneje seveda niso poznali, so pa ugibali, kakšni razpleti dogodkov bi utegnili slediti. Od odhoda Šercerjeve brigade s Sel je minilo kakšne tri tedne, ko domačini niso vedeli, kod se brigade 14. divizije (med njimi Šercerjeva) pravzaprav gibljejo. Le zaupno seje šušljalo, da zadajajo okupatorjevi vojski precejšnje preglavice. Zlasti pripadniki prisilne okupatorjeve pomožne vojske vermanšaft, kamor so pod pretnjami vključili domačine, so znali po zaupnih poteh sporočiti, kaj se dogaja. Okupatorje skušal, kajpak, na vsak način zatreti partizanstvo znotraj svoje okupirane oblasti. Nenadoma pa so se v domačem kraju po domovih pojavili fantje, ki so bili prej mobilizirani v Šercerjevo brigado. Imeli so kaj pripovedovati. Ker so bili razporejeni v različne bataljone in čete, je vsak pripovedoval svojo zgodbo in vsaka je bila, razumljivo, malo drugačna. Brigada je s Sel krenila na Razbor, koder so se z nemško vojsko in vermanšaftom preganjali gor in dol. Večina mobilizirancev je bila seveda še brez orožja. Počasi, po dnevih, so se vendarle približevali Belim Vodam, Šmihelu nad Mozirjem in se pripravljali, da bi Savinjo prešli nekje pri Šentjanžu (ob Savinji). Ves dan so preždeli v gozdu nad Šentjanžem in čakali noč. Zvečer so krenili z gozda čez polje med vasjo Šentjanž in cerkvijo.Tedaj je bila tam njiva posejana z ržjo, ki je konec maja segala že do kolen. Prvi pohodniki so bili sredi njive rži, ko je spodaj vzdolž dolgega odseka ceste zasikalo nemško orožje. Bilo je takoj jasno, da je premik padel v zasedo, da ga je nemška vojska že prej opazila, če ni bil celo izdan. Sledil je umik nazaj v gozd ter kasneje pohod proti Goltem. Toda v nočni temi so se neizkušeni mladi borci premešali, izgubili svoje enote in veliko se jih naslednje dni posamič pomikalo čim dlje od cest in hiš. Kam naj bi krenil mlad samcat fant? Nazaj po poti, koder je prišel! Tako so nekateri prišli nazaj domov na Sele in pripovedovali, kaj seje zgodilo. A Jožefa Laha, Jožeta ali Pepija ni bilo, niti ni kdorkoli po tisti nočni zasedi pri Šentjanžu kaj vedel o njem. Domače je zaskrbelo in oče Anton se je kmalu odpravil iskat sina po sledi Šercerjeve brigade od Sel čez Razbor in proti Savinji. Kot je po vrnitvi pripovedoval, ni bilo prav lahko, niti varno, saj se ljudje niso želeli pogovarjati z neznanim človekom - tedaj je okupator že začel pošiljati na podeželje t. i. raztrgance, ki so se prilizovali in izdajali za partizane, v resnici pa so bili sodelavci okupatorja. Antona so ljudje upravičeno imeli za vohuna, ki mu ne gre zaupati, zato je bilo njegovo osebno poizvedovanje povsem brez uspeha. Po vojni Tako je minila vojna, a o Pepiju ne duha ne sluha. Prihajali so fantje iz raznih vojsk. Poleg slovenskih partizanov so nekateri prihajali iz zahodne angloameriške vojske, ker sojih kot mobilizirane nemške vojake ujeli in prek Italije vključili v jugoslovansko partizansko vojsko. Nekatere so na podoben način ujeli Rusi in jih zopet prek Srbije priključili jugoslovanskim partizanom. Nekateri preživeli so se vračali iz nemških koncentracijskih taborišč ali drugih jetništev... Pepijevi domači so na vse mogoče načine poizvedovali o njem. Poskušali so prek pomoči Rdečega križa in s poslušanjem radijskih postaj, kjer seje tudi poizvedovalo in sporočalo o pogrešanih svojcih. Da, Pepijeva mama je poskušala celo z vedeževanjem izvedeti vsaj, ali je živ ali mrtev. Ženske so znale povedati, da če se nad sliko pogrešanega zaniha poročni prstan, obešen kot nihalo na nitko, da nihanje prstana od glave do nog in nazaj pomeni: živ. Če pa nihalo niha počez od boka do boka, pomeni: mrtev. Materi je nihalo vedno zanihalo v smeri: živ. Domnevala je celo, da so partizana morda ujeli nemški vojaki, ga poslali na rusko fronto, kjer je padel v roke Rusom in morda trpi v kakšnem delovnem taborišču Sibirije - vendar je živ in se bo vrnil ... Leta so minevala. Na osnovni šoli Sele-Vrhe so leta 1960 na spominsko ploščo vpisali med padle partizane tudi Jožeta Laha. Prevladalo je mnenje, da je pogrešani Pepi neznano kje padel. Starša sta z grenkobo sprejela to dejstvo, se sčasoma poslovila s tega sveta, ne da bi izvedela za dejansko usodo padlega sina. Preobrat in čudež Pota usode so zagonetna. Čudež se je začel na Nizozemskem, kjer sta se med študenti poletnega študentskega dela znašla tudi študentka in študent ljubljanske univerze. Spoznala sta se, se spoprijateljila in njuna vezje postajala vse tesnejša tudi po vrnitvi domov v Slovenijo. Ona je bila doma z Brdinj pri Ravnah na Koroškem, on iz Šentjanža ob Savinji. Prišlo je naposled tudi do srečanja njunih očetov Franca (nevestin oče) in Jožefa (ženinov oče) - danes oba že pokojna. Franc je bil brat padlega Pepija, rojen na Selah, kasneje pa je živel na Brdinjah. V pogovoru med očetoma je beseda dala besedo. Franc je obudil spomin na leto 1944, ko je nekje pri Savinji najbrž padel njegov brat, sicer pa nihče ni podrobneje vedel, kje naj bi se to zgodilo. Jožef pa seje tudi spominjal, daje kot mlad fant med vojno nekajkrat pomagal naskrivaj ponoči pokopati padle partizane. Nemški okupatorje namreč strogo bdel nad gibanjem domačinov. Kogar bi zalotil, da pomaga partizanskemu gibanju, mu je pretila izselitev v taborišče smrti ali podobna huda kazen. Zato domačini niso smeli javno pokopati padlih partizanov na pokopališču v Rečici ob Savinji, ampak so jih skrivaj pokopavali kar na ograjenem dvorišču cerkve v Šentjanžu. Ker so partizanske brigade 14. divizije na tem odseku med Mozirjem in Ljubnim večkrat pošiljale skupine mladih partizanskih borcev čez Savinjo in Savo na Dolenjsko, je prihajalo v nočnih borbah z nemškimi patruljami do obstreljevanja. Ranjene ali padle nemške vojake so pobirali ter odvažali Nemci, partizane pa so zdravili in pokopovali domačini. Zato so bili na dvorišču cerkve v Šentjanžu skrivaj pokopani najmanj trije partizani. Dva groba so po pričevanju domačinov kmalu povojni prekopali svojci padlih in jih ponovno pokopali v domačem kraju. En grob pa je ostal z neznanim padlim. Na ta grob sta v pogovoru usmerila pozornost Franc in Jožef. Franc je bil štiri leta mlajši od brata Pepija, a seje še dobro spominjal, kako je bil Pepi oblečen, ko je odšel s partizani Šercerjeve brigade, kakšen je bil na videz, kakšne rasti ipd. Jožef pa se je spomnil prav takšnega fanta, ki so ga mrtvega našli sred njive rži. Še v navadni civilni obleki, ob njem pa je ležala izpraznjena pištola - naboji izstreljeni. Z glavo obrnjen proti cesti, sred čela strelna rana. Mlada rž je bila vsevprek poteptana. Očitno je bilo, da so mladi borci tako rekoč brez orožja dospeli približno do sredine njive, zaradi hudega nemškega ognja s ceste pa so se umaknili nazaj, ne vedoč, da je eden od njih mrtev obležal.Tudi domačini se niso smeli takoj prvega dne prikazati na prizorišču, saj so nemške patrulje opazovale, če ni še kje ostal kakšen prikrit ali ranjen bandit, kot so pravili partizanom. Šele čez kakšen dan so si domačini upali preiskati njivo in tam našli padlega. Jožef je pomagal, ko so ga naložili na lestev, ga prenesli na cerkveno dvorišče in tam pokopali. Ker se o padlem ni vedelo nič, je tamkajšnja borčevska organizacija v njegov spomin dala izdelati spominsko ploščo in jo z zunanje strani pritrditi na cerkveni zid. Ko sta Franc in Jožef s pogovori dovolj verjetno ugotovila, daje pri neznanem padlem šlo ravno za Pepija, je s pomočjo bratov in sester ter Pepijevih soborcev stekla akcija za obeležje padlega z imenom in priimkom. Župnik iz Rečice ob Savinji je izkazal razumevanje, da se k obstoječi pritrdi še dodatna spominska plošča, pa je odobrila tudi borčevska organizacija Mozirje. Tako je leta 1981 po 37 letih iskanja brezniški Pepi vpisan v spomin na cerkveni zid. Starša za njegovo usodo žal nista izvedela, a njegove tri sestre in trije bratje so z začudenjem in hvaležnostjo spremljali igro usode. Postavilo seje vprašanje prekopa Pepija na domače pokopališče k svojcem na Sele. A spomin z leti žal zbledi, zato domačini v Šentjanžu niso bili prav prepričani, če so pri prejšnjih prekopih z dvorišča te cerkve uganili pravo lego pokopanih. Različni očividci, kot tudi priče, so namreč pokazali različna mesta. Zatorej, če je spominska plošča pritrjena na zunanji cerkveni zid, nekje v bližini znotraj ograjenega dvorišča pa ležijo kosti neznanega junaka, spoznanega za Pepija, naj tako ostane tudi za prihodnje rodove. Še vedno želimo obujati stare spomine... Jožefi n a Hovnik, rojena Lah Breznikova poroka, priimek Lah, leta 1923 na Selah. Na sliki so: ženin Anton Lah, rojen 1901 v Podgorju, nevesta Jerica, rojena 1904 Šisernik v Javorju, nevestina priča Fran Ksaver Meško in Plešivčnik, ženinova priča župnik iz Podgorja Pečnik; svatje - krajani z gornjih Sel, nekaj pa tudi iz Podgorja pri Slovenj Gradcu; glasbeniki: Matevž Sedar - bas, Matevž Virtič -harmonika in Anton Pečoler- klarinet, po domače Bukovnik, Vrhe, stric bivšega župana Matjaža Zanoškarja. Anton Lah je bil kvalificiran kolar. V tistem času je bil zelo iskan za izdelavo vozov, ker ni bilo še nobenega drugega vozila razen vprežnih vozov. Izdeloval je različne predmete iz lesa; različna kolesa, vozove, parizarje, valje za rezance, ročne pralne stroje, pipe, grablje, vile in še marsikaj, kar se je dalo izdelati iz lesa. Kljub temu je vestno gospodaril na Breznikovi kmetiji z ženo Jerico, rojeno Šisernik, tako da smo vsi sinovi in hčere ponosni na svoje starše. Vzorno so vzgojili vseh devet otrok. Eden je leta 1944 padel v vojski, trije so pa žal že umrli. Kolar Anton Lah je bil znan daleč naokoli. Bilje sposoben spisati različne prošnje za ljudi, ki so bili v stiski. Vedno je bil pripravljen vsakemu pomagati in vsi ga imamo v lepem spominu. Breznikova poroka leta 1923 na Selah Postoj, če moreš, premisli! K.VValtl Bila je cvetna nedelja 1941. Je zapokalo pri Jerneju, je grmelo v Dravogradu. V dolinah so večinoma vihrale zastave s kljukastim križem. K nam je vdrl sovražnik - nacizem. Težko dojamete, a marsikomu je odleglo, popustila je mora krize; ni več skrajnega kapitalističnega ropanja, ni več dolgov - tu je nova ordnunga - ureditev. Vendar so začeli zapirati ljudi, za zapahe so šli duhovniki, Židje, priplazil seje strah, začele so se mobilizacije vseh za nemško vojsko sposobnih fantov, prihajale so osmrtnice padlih za domovino. Sledili so obvezna oddaja hrane, omejeno gibanje, čiščenje "neprimernih" ljudi, ki so kar izginjali ... Žal smo povsem podobno "izginjanje" doživljali tudi še prve dni življenja v svobodi leta 1945. Mi pa smo pravi dih vojne in smrti spoznali na naših bregovih leta 1943. Takrat so na naša tla organizirano stopili partizani, sledili so spopadi, prvi grobovi domačih ljudi na domačih tleh. Ustavili so izseljevanje. Tu je bil kot doma Lackov odred. Sočasno so bile že mobilizacije v partizansko vojsko, tisti pa, ki so dobili poziv za vstop v vvermaht, so se zatekli med svoje, torej v partizane. Naraščali so nemški teror, zapiranje, internacije, usmrtitve, v spopadih so zagorele hiše. Požigov šol in nekaterih planinskih domov ljudje niso odobravali. Ob drugih spopadih sta na našem območju bili dve večji bitki. Pri Pušniku je padlo dvanajst, pri Škorjancu pa dvajset borcev Lackovega odreda. Ne država, ljudje so jim postavili dostojne spomenike, tudi tistim, ki so bili prisilno mobilizirani v nemško vojsko. Njih grobovi so od norveških fjordov, afriških puščav do sibirskih ravnin. V kamen smo jim vklesali spomin. Bili so sinovi naših mater, bili naši ljudje. To nam je storil nacizem! In ne pozabimo, koliko gorja nam je nakopala prva svoboda, kolikokrat smo bili izdani, smo sanjali ob razmejitvi, se oddahnili, ko je prišel "novi red", verjeli v pravo svobodo ... Mar nismo sanjali tudi o "Švici", pa so prišli drugi dnevi. £&?. i mm. Tu stoji opomnik - samo vojne nikoli več! Ne več dni, ko so plačilna dejstva kri, življenja in groza. Ali dinamit res skriva več energije kot tablica čokolade? Boštjan Jurič Verjetno ste se kdaj vprašali, kako Kaj je kalorija merijo energijo v hrani in kaj pomenijo Kalorija (cal) je fizikalna enota za vse tiste (kilo)kalorije. Ko sem se sam merjenje toplotne energije {calor v ukvarjal s tem vprašanjem, sem naletel latinščini pomeni toplo, toplota). Ena na zelo zanimive ugotovitve. kalorija je količina energije, ki je potrebna, da segrejemo 1 g vode za 1 °C. V fiziki je bolj v uporabi druga enota, in sicer joule (J; 1 cal = 4,2 J). Oznake, ki jih najdemo na hrani, pa so dejansko kilokalorije (kcal) -gre torej za 1000 kalorij. Znanstveniki merijo sežigno vrednost hrane, za kar uporabljajo ojačano jekleno posodo, obdano z vodno kopeljo, imenovano bombni kalorimeter. Hrano najprej posušijo in zmeljejo v prah ter dajo v bombni kalorimeter, ki ga napolnijo s čistim kisikom pod visokim tlakom, da je izgorevanje popolno. Ko hrano vžgejo, pride do izjemno burne reakcije, ki je podobna eksploziji bombe. Ker vse poteka v močni jekleni posodi, se navzven sprosti samo toplotna energija in iz dviga temperature vode lahko razberemo kalorično vrednost hrane. Silna energija, skrita v hrani V hrani se skriva veliko večji energijski potencial, kot običajno mislimo. En gram ogljikovih hidratov vsebuje 16 kJ (3,75 kcal), gram beljakovin 17 kJ (4 kcal), gram maščob pa 37 kJ (9 kcal) energije. Kaj to pomeni v fiziki? En joule energije zadostuje za delo, s katerim dvignemo 100 g mase en meter visoko.To pomeni, da ena kilokalorija zadošča za dvig 70 kg težkega človeka 6 metrov visoko. Z energijo, ki jo vsebuje ■stogramska čokolada (približno 550 kcal), bi torej lahko "izstrelili" človeka kar 3,3 km visoko! Medtem pa enaka količina dinamita sprosti kar trikrat manj energije kot sladkor ali čokolada. Seveda pa je res, da se energija iz čokolade sprošča bistveno drugače - torej počasneje - kot pri dinamitu, pri katerem gre za hipno reakcijo. Sploh v našem telesu se energija iz hrane sprošča bistveno počasneje in pri nižjih temperaturah, kot to velja za gorenje. Le manjši del energije (okoli 20 %), ki je telo pridobi iz hrane, lahko mišice porabijo za svojo aktivnost. Veliko energije telo porabi za ohranjanje telesne toplote, za presnovo, prebavo ipd. Poleg tega določenega dela energije telo iz hrane ne more pridobiti (to velja predvsem za vlaknine). Zakon o ohranjanju energije Prvi zakon termodinamike govori o tem, da energije ni mogoče uničiti ali ustvariti iz nič, temveč jo je mogoče samo pretvoriti. Tako se tudi presežni del energije, ki je telo ne porabi za svoje procese ali za delo, shranjuje kot rezerva v obliki ne preveč priljubljenih maščobnih oblog. Rezerva se začne kopičiti, če je vnesene energije več, kot je porabimo; brez znatnejše fizične dejavnosti naj bi ženske v povprečju potrebovale okoli 1800 kcal, moški pa 2300 kcal na dan. Če je vnos energije večji in če tega presežka energije ne porabimo za telesno aktivnost, energija ne bo nikamor izginila, temveč se bo shranila za "hude čase". Torej previdno z energijo v hrani, da vas ne "izstreli" predaleč. Sploh če boste pili alkohol, ki vsebuje kar 7 kcal/100 gramov! Vir: Jure Zupan: Preštevanje kalorij: Kvarkadabra, Mi smo za les! JožeJaš 24.7.1922-13.8.2014 Spoštljivo sem sklonil glavo ob novici, da je v sredinem jutru smrt iztegnila roke po našem najstarejšem občanu Jožetu Jašu. Življenje, ki mu je odmerilo 92 poletij, ga je od rojstva kalilo s številnimi preizkušnjami. Pa je vendarle bogatilo njegovo vero v poštenost, v ljubezen do prelepega maternega jezika in slovenske dežele. V njej se je zanj ta mislinjski kotiček zdel najlepši na svetu. Veroval je v njegovo preteklost, saj so jo gradili naši dedje, sam je v letih svojega službovanja kot elektrikar na žagi Lesne raztegnil več tisoč metrov električnih žic in postavil spoštljivo število telefonskih drogov, pomagal pri vzdrževanju nikoli pozabljene ozkotirne gozdne železnice in se veselil slehernega metra cestišča, ki je povezovalo naše zaselke. Do poslednjega diha je veroval tudi v našo sedanjost. Zato besed ne namenjam le dobremu občanu in častnemu in najstarejšemu članu mislinjskih gasilcev, ampak preprostemu in iskrenemu človeku, ki je ob ljubezni do domovine previharil grozljive čase bojišč vojne vihre in ujetništva ter v svobodi zanosno opravljal naloge, ki so vodile k napredku tega kraja. Dobre volje in šegavosti mu pri vsem razdajanju nikoli ni zmanjkalo. Ko je pred dvema letoma Pepek, kakor so ga klicali ob nečakinjah in nečakih tudi sosedje in dobri znanci, v prijetni družbi presrečen praznoval devetdeseti rojstni dan, se je še enkrat ozrl na trenutke svoje prehojene poti. Čeprav je kot štiriletni fantič izgubil mamo in je revščina kraljevala v preprosti številni družini, je ostajal njegov obraz nasmejan. Kot že večkrat ob pripovedih pa se je pomračil ob spominih na prisilno mobilizacijo v času Hitlerjevega napada. Strahote ruske zime so ob mučnih časih ujetništva pretresale njegovo mladost, niso pa pustile le pečata surovosti in krivic, temveč tudi kup zdravstvenih težav. Pa mu je tako kot zna le ona, žena Vida stisnila roko in ga spomnila, da so trenutki v svobodi vendarle tudi njemu namenili sončne strani. Ob vsej pridnosti ga je življenje sicer še enkrat pretreslo s preizkušnjo, ko se je ponesrečil pri delu in bil hudo poškodovan. Da je vredno živeti, ga je spomnila mlada Vida, v katero se je zagledal v današnjih Završah. Tudi njej ni bilo težko spoznati, da ji dvori dober in čustven mladenič. Tako so ju srčne želje za vse čase združile v ljubezni. Če je njegova Vida kdaj zapela "najprej štaTco, potem pa krav'co”, sicer ne vemo, ji je pa obraz zasijal v ponosu, ko je hiško, ki jo je zgradil njen Jože, prvič zagledala. Toliko topline je bilo v teh prostorih, da jima ni bilo težko ustvariti družine. Srečni očka se je razveselil rojstva sina Silva in sleherni dan je v ritem bitja njegovega srca vnesel novo toplino in ljubeče trenutke. Naš Pepek je z optimizmom zrl v prihodnost. Seveda je marsikaj rad postoril še po upokojitvi in postajal zvest gasilstvu. Novo veselje pa je zanj pomenilo rojstvo vnuka Silva. Dobri oče in stric je postal še dober dedek. Radi so ga imeli vsi, zato so ob njegovem jubileju verjeli, da mu bo življenje odmerjalo še tista leta do stotice. Pa se je prehitro ob najlepših željah izgubilo še upanje. Ko je Pepek 24. julija letos sprejemal čestitke ob 92-letnici, je hvaležno stiskal roke in se zahvaljeval. Ženi Vidi pa je zaupal, da se veseli praznovanja biserne poroke v prihodnjem letu. Žal si tistih besed topline in hvaležnosti Pepek in Vida ne bosta zmogla več izreči. Črno zapisan ostajanamreč 13. avgust. Marijan Križaj Zahvala Ob nenadni in boleči izgubi našega nadvse dragega moža, očeta ter dedka Jožeta Jaša iz Mislinje se iskreno zahvaljujemo vsem in vsakomur, ki ste nam stali ob strani v trenutkih neizmerne bolečine ter ga pospremili na poti poslednjega slovesa. Hvala za darovano cvetje, sveče, tolažilne besede in za svete maše. Posebna hvala tudi za vso pomoč osebnemu zdravniku dr. Boštjanu Birku, patronažnima sestrama Aniti Smagej in Katarini Krenker, Romani Razbornik, osebju Kirurškega oddelka bolnišnice Slovenj Gradec, govornikoma Marijanu Križaju in predsedniku mislinjskih gasilcev Mihi Borovniku za njune ganljive besede slovesa. Toplo smo hvaležni množici gasilcev domačega in ostalih sosednjih društev za udeležbo pri slovesu, duhovniku Tinetu Tajniku za opravljen pogrebni obred, cerkvenim pevcem ter Pogrebni službijerneja Završnika. Žalujoči njegovi najdražji: žena Vida, sin Silvo z družino in ostali sorodniki Peter Navotnik, p. d. Hribernik 1941-2014 Hribernikova domačija nad Dularjem se je 2. avgusta zavila v žalost. Žena Milka, otroci Mira, Milena, Peter, Bojana in Urška z družinami kar niso mogli verjeti, da njihovega moža, očeta, tasta, dedija in pradedija ne bo nikoli več. Pa tako dobro je uspela operacija, ki jo je 10. marca izvedel priznani mariborski specialist dr. Potrč. Po šestih kemoterapijah je Peter prišel domov. Vrnilo se mu je veselje do dela in srca članov njegove družine so se zopet napolnila z upanjem. Toda usoda je hotela drugače, saj je moral zopet v bolnišnico, tokrat v Slovenj Gradec, kjer je 2. avgusta kljub pomoči zdravstvenega osebja v hudih bolečinah umrl. Za ženo Milko in hčerko Urško, ki sta bili takrat pri njem, je bila to gotovo ena najtežjih preizkušenj v življenju. Njima, vsem otrokom, snahi, zetom in vnukom, ki so ga v času bolezni tako lepo obiskovali in tolažili, bi Peter gotovo dejal: Le nikar nejokajte za mano, samo tiho h grobu pristopite, spomnitese, kakotrpelsem, in večni mir mi zaželite. Peter Navotnik je bil sad ljubezni med Hribrsko Micko in Španželovim Bertlnom. Rodil se je tik pred začetkom 2. svetovne vojne, 12. januarja 1941. Zaradi nastalih vojnih razmer so se poti njegovih staršev razšle in ustvarila sta si vsak svojo družino. Ko je bil Peter star štiri leta in se je mama poročila k Brezovniku, je ostal na domači kmetiji, kjer sta biča in dedi zanj skrbela po svojih najboljših močeh. Kot otrok je močno pogrešal očeta in mamo. Rasel je z občutkom manjvrednosti, ki pa se je z leti razblinil, saj so ga bratje in sestri tako po materini kot po očetovi strani upoštevali, ga imeli radi in ga spoštovali. Ko je končal osnovnošolsko obveznost, je želel postati mesar. Želja se mu ni uresničila, saj je bila šola v Mariboru, prometne povezave slabe, življenje v mestu pa predrago. Pri ravenskih mesarjih Žmavcarju in Grabnarju ter doma je dobil toliko znanja in izkušenj, da je postal uspešen mesar samouk. Bili so časi, ko daleč naokoli ni bilo kmetije, kjer ne bi poznali njegovega mojstrstva za pravilen razrez mesa in pripravo odličnih suhomesnatih izdelkov. Leta 1964 se je poročil z Lesnikovo Milko. Imel je srečo, da je bila delavna, vztrajna in ljubezniva, kajti s skupnimi močmi sta obnovila Hribernikovo domačijo in jo postavila na noge. Dotrajano leseno hišo in hlev sta nadomestila z zidanima. Prekrila sta ju z opeko, ki sta jo naredila sama. Ogromno malte sta zmešala na roke. Da sta zaslužila prepotreben denar za dostojno življenje družine in za gradnjo, sta oddajala mleko, obdelovala polja, redila bike in druge živali, spravljala les zase in za kmete, skratka lotila sta se vsakega dela, ki jima je omogočilo zaslužek. Njun trud ni bil zaman, saj sta že leta 1978, ko se jima je rodil zadnji otrok, kupila svoj prvi traktor. Od leta 1979 dol983 je Peter delal v železarni kot viličarist. Zaradi ženinih težav s križem in zaradi skrbi za pet otrok se je bil primoran zopet posvetiti delu doma. Bil je sicer dober kot kruh, s strogostjo in doslednostjo pa je dosegel, da so se otroci že v otroštvu naučili delati, da so se izšolali in bili sposobni skrbeti zase in zasvoje družine. Leta 2007 se je odločil in kmetijo predal najmlajši hčerki Urški in zetu Franciju, oba z ženo pa sta še vedno po svojih močeh poprijela za delo, pazila na vnuke in bila tisti svetli lučki, zaradi katerih so se otroci z družinami tako radi vračali domov. Letos januarja je bil Peter star 73 let. Lahko bi še živel in dolga leta užival sadove svojega dela. Lahko bi se veselil velikih uspehov svojih naslednikov, lahko bi spremljal rast in razvoj svojih štirinajstih vnukov in sedmih pravnukov, lahko bi se iskreno veselil zlate poroke, s katero bi z ženo proslavila 50-letnico skupnega življenja v dobrem in slabem, v zdravju in bolezni, v sreči in nesreči. A Peter je odšel in bo odslej ležal na hotuljskem pokopališču v neposredni bližini groba, v katerem že skoraj pet let počiva njegova ljubljena vnukinja Nina, in še bliže tistega, kjer počivata njegova dedi in biča. Prazen dom je in dvorišče, zaman oko ga naše išče, ni več njegovega smehljaja, le trud njegovih pridnih rok ostaja. Urška Zdovc Zahvala Ob prerani in boleči izgubi dragega moža, očeta, dedka in pradedka Petra Navotnika se svojci iskreno zahvaljujemo vsem, ki ste ga pospremili na njegovi zadnji zemeljski poti v tako velikem številu. Iskrena hvala dr. Danici Praper Djordjevič za njeno požrtvovalnost in pomoč v času zdravljenja. Hvala g. župniku Alojzu Beku, g. Kopajniku za obred in tolažilne besede, MPZ Ksaver Mešku za zapete žalostinke in petje pri sv. maši. Iskrena hvala tudi g. Kavtičniku za igrano pesem Glejte, že sonce zahaja. Zahvala tudi ge. Urški Zdovc za njen čustveni govor. Predvsem pa hvala vsem, ki ste nam kakorkoli pomagali, ste z nami čustvovali nas tolažili ter nam stali ob strani. Hvala vsem, ki ste darovali sveče, cvetje, ter za svete maše. Vsi njegovi, ki ga zelo pogrešamo. Branko Možgan 1948-2014 Njegov boj s težko boleznijo je končan. Boril se je dolgo in pogumno. Radi smo ga imeli, zato smo si neskončno želeli, da ozdravi. A zgodilo se je drugače. V sredo, 30. julija, zjutraj je v slovenjgraški bolnišnici za zmeraj zaspal in odšel tja, kjer ni trpljenjain ne bolečin. Hotuljski zvonovi so od srede dalje sporočali novico o njegovi mnogo prezgodnji smrti in mu peli v slovo svojo veličastno pesem, njegove najdražje in vse, ki smo ga poznali, pa je neizmerno bolelo srce. Kako nas tudi ne bi, saj je bil vendar naš in je med nami živel dobrih 54 let. Rodil se je 7. septembra leta 1948 v Črni. S Holmca, kjer je živela družina Možgan do njegovega 12. leta, se je z mamo Ano, gospodinjo, očetom Janezom, logarjem, sestrama Anico in Marjeto ter bratom Vilijem priselil k nam v Kotlje. Najprej so stanovali pri Potočniku, natančneje pri Šmonu, kjer je že dolga leta naselje, nekaj let na Rimskem vrelcu, nato pa so se vselili v hišo v Veseli ulici, ki je Branku vse do smrti nudila prijeten dom. Takoj po osnovni šoli se je za kratek čas zaposlil na Gozdnem gospodarstvu, kasneje pa v Železarni Ravne, kjer je leta 2001 v Vzmetarni dočakal svojo upokojitev. Leta otroštva in rane mladosti so mu kljub delu, skromnemu življenju in težavam, ki smo jih imeli takrat skoraj vsi, minila veselo in srečno. Mnogo lepega nam je bilo dano doživeti, srečali pa smo se tudi z grenkimi spoznanji in z bridkimi razočaranji. V takih trenutkih prideta prav samota in tišina zelenih gozdov ter opazovanje na videz brezskrbnega življenja v naravi. Branko je to združil s članstvom v lovski družini, kjer je imel tudi večino svojih prijateljev. Ker življenje niso le dnevi, ki so minili, ampak so predvsem dnevi, ki smo si jih zapomnili, moram povedati, da smo z njim v družbi lovcev, njihovih žena in deklet doživeli mnogo nepozabnih dni. Kot strelec na glinaste golobe je s svojimi prijatelji in vzorniki prečesal Slovenijo po dolgem in počez ter dosegel precej vidnih uspehov. Dolga leta je častno nosil prapor ZZB Kotlje in se z njim udeleževal svečanosti, prireditev in pogrebov na Koroškem. Živel je med ljudmi in za ljudi, kar je zagotovo povzel po starših, ki so bili delavni, odgovorni in pošteni. V družbi je rad zapel, zaplesal in poskrbel za veselo vzdušje, za kar mu bomo hvaležni do konca svojih dni. Dolga leta je zaman iskal sorodno dušo, ki bi mu dala ta prepotreben občutek, da pripadaš nekomu, ki te ima rad in ki deli s teboj vse tvoje skrite misli, želje in dejanja. To mu je uspelo šele, ko je spoznal svojo Nado, s katero sta se v maju leta 2002 poročila. Od takrat dalje sta vse počela v dvoje, skupaj sta živela in skrbela za dom, skupaj hodila v družbo, se vozila na tekmovanja, na prireditve in njegovi prijatelji smo postali tudi njeni. V Šmihelu na avstrijskem Koroškem, kjer ima Nada stanovanje, oba pa veliko prijateljev, še nista uspela zaživeti, najprej zaradi pomoči njegovi pred štirimi leti umrli mami, potem pa zaradi bolezni in obiskov pri zdravnikih. Pa tudi nevidnih nitk ljubezni do Kotelj in do Hotuljcev najbrž ni mogel kar tako pretrgati. Branko je odšel, a v nas, ki smo ga imeli radi, ki smo ga cenili in spoštovali, bo ostal nepozaben spomin. Spomin je namreč edini, ki ostane močan nad vsem, je edini cvet, ki ne ovene, edini korak, ki se ne ustavi, edina luč, ki ne ugasne. Urška Zdovc Frančiška Berložnik 1932-2014 Beseda sveta, najmilejša - mati. Ko sonce siješ mi v temotne dni, pomagaš mi v življ enj e verovati, v ljubezen zvesto, v bratovske vezi. (L. Šorli) Poslovili smo se od drage Frančiške Berložnik, p. d. Čavkove mame. Bolezen ji je izpila moči in še tako trdna volja se je naposled uklonila končni usodi. Na njivi zadnjega počitka se ustavijo vse poti, se odpočijejo zgarane roke. Žalostna je bila ura slovesa, saj je bila Frančiška kakor svetla luč svojim najdražjim; njim ni dala samo življenja, pač pa tudi vero in zgled, da se s trdno voljo in delom da doseči marsikaj. Rodila se je 23. septembra 1932 v bajti kmeta Koprivnika v Plešivcu pri Velenju. Imela je dva starejša brata. Ko je bila stara komaj dve leti in pol, jim je umrla mama. Oče je bil Zgornjekotnikov šoštar in je otroke dal v rejništvo. Frančiško so vzeli pri Šašlovih. Brata je spoznala šele v šoli. Kot je sama opisala svojo mladost, se ji je pri Šašlu dobro godilo. Rada je imela delo zunaj hiše, na polju, kjer se je vedno kaj dogajalo. Rada je imela konje, bili so namreč daleč okoli najlepši in ona je bila na to še prav posebej ponosna. Danes bi rekli, da je bila korajžna punca in je lahko delala vštric z marsikaterim moškim, ničesar se ni ustrašila in nič ji ni bilo pretežko. Po njenih besedah je bilo v letih vojne hudo, a po njej še huje. Da so lahko ostali na svojem, je bilo treba veliko dela in zdrave kmečke pameti ter poguma. Leta 1957 se je poslovila od Šašlovih, saj se je poročila z Alojzom Berložnikom in šla na Čavkovo domačijo. Ne, strmi travniki in njive ji niso prišli do živega, dela je bila že vajena, a vendar je vsak nakup kmetijskih strojev bil še kako dobrodošel. Prihajali so otroci Sandi, Rudi, Ivanka, Jožica in Marta, z možem pa sta se lotila tudi gradnje nove hiše in gospodarskega poslopja. Kmetijo sta uspešno in napredno vodila in po predaji hčerki Marti in Darku pri delu še naprej pomagala po svojih močeh. Frančiška je slovela tudi kot dobra kuharica in je kuhala na marsikateri ohceti. Kjer koli so potrebovali pomoč, je rada pomagala, saj včasih brez medsosedske pomoči ni bilo mogoče opraviti vsega dela. Takrat se je našel čas tudi za lepo pesem in dobro voljo. Mnogim otrokom je bila botra, doma pa je bila ljubeča žena in skrbna, a tudi stroga mati. Jesen življenja so ji krajšali obiski otrok, ki so se vračali v svoje gnezdo, še posebej pa je bila ponosna na vseh enajst vnukov in osem pravnukov. Vsi bodo svojo drago babico še kako pogrešali, saj je bila prava zakladnica naukov in zgodb o starih časih. "Vsako zrno je bogata obljuba, saj v sebi nosi svet. Nosi obljubo cvetočega žita po zlato obloženih poljih, obljubo skednjev, polnih pšenice, kruha za ljudi. Zrno ne vidi žetve, toda vanjo verjame. Pot zrna je pot vsakega človeka do rodovitnosti in zrelosti." (P. Bosmans) Tako je tudi Frančiškino življenje prišlo do žetve, polne bogatih klasov, ki predstavljajo njena dobra dela in njeno ljubezen do ljudi, živali in narave. Povsod ostane pečat, ki ga puščamo za seboj in ki vpliva tudi na druge. Tako se prepletajo generacije in pletejo venec, ki ne usahne. To je venec vrednot, ljubezni in razumevanja. Pokojna se raduje v vrtu najlepših cvetov, nam pa ostaja spomin na njeno podobo, ki jo je vsak zase shranil v svoje srce. Darja Rošer Hvala vsem sorodnikom, sosedom in prijateljem, ki ste nam v težkih trenutkih stali ob strani, prinašali darove in pomagali. Hvala pevcem, praporščakom in župniku Tadeju. Vsi njeni Hvala ti, mama, zarojstvo, življenje, hvala ti, mama, za tople besede, za čas, za ljubezen, skrbi... Marija Ramšak 20.2.1933-5.7.2014 Poslovili smo se od pokojne Marije Ramšak, Šmonove Micke, kakor so jo klicali domačini. Micka se je rodila pred 81 leti na ugledni Urkovi domačiji kot četrti otrok, svojo mladost pa je preživljala v družbi štirih bratov, Francija, Martina, Pepija in Ivana, ter s sestrama Ivanko in Faniko. Šolska leta je preživljala v OŠ Šmiklavž, kjer je dobila navdih za nadaljevanje šolanja v Celju in se začasno zaposlila v pisarni KZ Dravograd. A glej, ljubezenska čustva in mladost imajo svojo moč. Nedaleč stran od doma jo je pritegnil mlad fant z lepo kmetijo. Poročila sta se in zagospodarila na Šmonovi domačiji. Časi takrat niso bili lahki, skupaj z možem sta skrbela še za tri tete, Rozo, Pavlo in Tončko, ki so bile že kar v letih, gradila sta novo hišo, Micka pa je morala pomagati možu tudi v žagi, kajti v hiši sta se zaslišala otroški smeh in jok lačnih ust. Sosedje se spominjajo, kako se je po večerih slišalo žlobudranje vode v vodnjaku, ko je Micka prala plenice tja pozno v noč. Bila je skrbna mati. Da tudi mlademu rodu naklonita lepše življenje, sta otrokom z možem omogočila šolanje, da so prišli do svojih poklicev. Otroci so odraščali in si ustvarili družine, babica Micka pa je z ljubeznijo sprejela vsakega novega vnuka in pravnuka. A kaj, ko v našem življenju sonce prehitro začnejo prekrivati temni oblaki. Leta 2007 je Micko po težki bolezni zapustil mož Zdravko, zatem pa je še njo ujela zahrbtna bolezen. Morala je po pomoč v Ljubljano na klinični center. Po težki operaciji si je dejala, da mora zdržati že zaradi pravnukinje Nike, ki se je ravno takrat rodila in ki jo je imela neizmerno rada. Leta sreče so prehitro minila, letos marca jo je kruta bolezen zopet napotila v Ljubljano in jo priklenila na invalidski voziček. A velika volja, da dočaka še tretjega pravnuka, ji je zopet dala moči in vrnila se je domov. Ko se je na domačem dvorišču ustavil rešilni avtomobil, so jo domači pričakali kot posebno gostjo. Vse je bilo urejeno, trava pokošena, na licih pa solze sreče. V svojo oskrbo jo je ob pomoči drugih vzela vnukinja Tina, za kar so ji vsi neizmerno hvaležni. Micka ni bila le dobra žena, mati, babica in prababica, bila je tudi dobra in nenadomestljiva soseda; kdor koli se je oglasil pri njej, je bil deležen njene dobrote. Julijsko sobotno popoldne pa se je za vedno ustavilo njeno plemenito in utrujeno srce. Zadnjič je morala z doma in njeni najdražji njene vrnitve niso več dočakali na cvetočem domačem dvorišču, pač pa s solzami v očeh na kraju večnega počitka. Niso pa je pričakali le njeni najbližji, ampak vsi, ki so jo imeli radi. Mama je ena sama in edina dana za srečo in veselje vsakega za vse življenje. JožeMirkac Zahvala Iskrena hvala sorodnikom, sosedom, prijateljem in vsem, ki ste se nam v času, ko smo se poslavljali od naše drage mame, biče in prabice pomagali in z besedami sožalja lajšali težke trenutke. Zahvalo izrekamo tudi zdravstvenemu osebju in patronažni službi ter gospodu župniku Francu Linasiju za opravljen obred, govorniku Jožetu Mirkacu in pevcem pa za zapete pesmi ob slovesu. Hvala vsem, ki ste darovali cvetje, sveče in svete maše, ter se poslovili od naše drage mame! Vsi njeni V spomin Ivan Vodenik 22.12.1942-7. 7. 2013 V naših srcih si zapisan, čas nikoli ne bo zbrisan, močno te pogrešamo vsi, ki s tabo skupaj smo bili. Čeprav sedaj spokojno spiš, v naših srcih še naprej živiš. Življenje celo si garal, za dom in svoje bližnje vse si dal. Sledi ostale so povsod, od znanjain dela tvojih pridnih rok. Ni te na pragu več, ni te v hiši, nihče več tvojega glasu ne sliši, srce ljubeče zdaj v grobu spi, nam pa solzijo se oči. Kogar imaš rad, nikoli ne umre on živi, samo daleč, daleč je. Odšelsitjavtihikraj, Tja, kjer vrnitve ni nazaj. Dne 7. julija mineva leto žalosti, kar nas je mnogo, mnogo prerano za vedno zapustil naš ljubeči mož, ati, dedi, brat in stric Ivan Vodenik s Kozjaka, po domače Zgornji Podlesnik. Hvala vsem, ki se ga spomnite in postojite ob preranem grobu, obudite lep spomin, prinašate cvetje in prižigate sveče. Neizmerno te pogrešamo. Za vedno ostajaš v spominu žene Anice, sinov Draga, Janka in Simona, snah Tine in Anice ter svojih najdražjih ljubečih vnukov Aljaža, Anžeta, Anje in Blaža. Ivana Kotnik 1929-2014 "Vse na svetu mine, le ljubezen ne, tvoje dobro delo ne pozabi nikdar se. Na gomili rasel zelen rožmarin, tebi, draga mama, vedno bo vspomin.” Milo so pritrkavali zvonovi cerkve sv. Miklavža na to lepo nedeljo, ki je bila po navadi za Apačnikove prav poseben praznik. Tokrat pa nas je sivina na nebu opominjala na veliko žalost Logove družine, ki jo je v petek zapustila njihovaljubljena mama Ivana. Ni ji bilo več dano, da poslednjič sliši pesem zvonov domače cerkve, ki so zanjo prvič radostno zapeli pred 85 leti, ko je v mesecu maju začela spletati svoj venec spominov. Kolikokrat je ob teh nedeljah prepevala skupaj s cerkvenim zborom. Ničkolikokrat je krasila njeno notranjost s cvetjem, ki ji je bilo tako drago. A na svetu je ni vrtnice brez trnja, ki rani srce in dušo. Že kot rosno mlada je tretjerojena od sedmih otrok na Apačnikovi kmetiji poleg dela prevzela veliko odgovornost. Ob izgubi svoje sestre je postala tako rekoč druga mama svojemu dve leti staremu nečaku Ivanu. Ko se je poročila, je bilo treba veliko truda in odrekanja, da sta si z možem Francem lahko zgradila novo hišo in postavila hlev. Svojo ljubezen sta oplemenitila z rojstvom treh otrok, za katere je Ivana razdajala svoje široko materinsko srce. Tega so bili deležni tudi njeni vnuki, za katere je srčno rada skrbela, ko so si hčerka in oba' sinova ustvarjali družinska gnezda in hodili v službe. Pod okrilje materinske ljubezni je sprejemala tudi vse majhne otroke, ki so bili zaradi težkih preizkušenj v življenju prepuščeni njeni milosti. Kot skrbna gospodinja jim je rada kaj dobrega skuhala in jim bila na voljo v najtežjih trenutkih. Tega dobrega dela ji gotovo ne bodo nikdar pozabili. Že kot otrok je bila vajena služiti si kruh. Dolga leta je na svojem koščku zemlje skrbela za urejenost okolice, za živino in oddajo mleka. Poleg ljubezni in dela za vsakodnevno preživetje je bila pesem tista, ki ju je z možem vedno spremljala. Skupaj s pevci sta hodila na izlete in v toplice in si s petjem tkala prijateljske vezi. V neizmeren ponos si je štela svoje pravnuke, ki jih je rada razvajala s sladkimi pozornostmi in se veselila vsakega njihovega uspeha. Izkazalo pa se je, da je zmotno prepričanje, ki pravi, kdor na pomlad pridno seje, bo na jesen življenja bogato žel. Ob nenadni izgubi sina Frančka, vnukinje Jolande in svojegamoža, se je zlomilo njeno srce. Nikakor se ni mogla sprijazniti z bolečino. Življenje brez njih je postalo prazno in nevredno. Vanjo se je naselila zahrbtna bolezen, čeprav ni nikoli potožila o bolečinah, ki jih je vdano prenašala. Zbledel je njen iskreni nasmeh, ki ga nam je bila poprej tolikokrat podarjala na hišnem pragu in s katerim se je znala tako prikupiti svojim najmlajšim. Prazen, brez zanimanja je postal njen pogled in vedno redkeje je bilo slišati besede iz njenih ust. Globoko v sebi pa se je zagotovo zavedala požrtvovalnosti svoje hčerke Marjane, ki se je s podporo družine in najdražjih dan in noč po svojih najboljših močeh trudilazanjo. Brez moči, da se še naprej bori, je naposled utonila v večni sen in odšla tja, kjer si bo lahko odpočila svoje izmučeno srce. Najpočivavmiru. Nevenka Knez Zahvala Hvala vsem, ki ste nam v teh težkih trenutkih izrekli sožalja ter nam stali ob strani in se boste skupaj z nami Ivane radi spominjali. Žalujoči Viharnikjunij2014 52 | SPOMINJAMO SE JIH Marija Čuješ 1933-1987 Kako je prazen dom, dvorišče, naše oko zastonj te išče, ni več tvojega smehljaja, le trud in delo tvojih rok ostaja. Mineva že 27 let, odkar nas je zavedno zapustila Marija Čuješ, doma z Gradišča nad Slovenj Gradcem. Res je prazna domačija, na kateri je v času svojega življenja delala mama Marija in ustvarjala želeno. Z možem Silvestrom sta si kljub trdemu delu na kmetiji ustvarila lepo in številno družino. Dvanajst otrok. Sedem sinov in pet hčera. Vsem sta znani pridnost in poštenost in zato se lahko zahvalijo mami Mariji in očetu Silvestru. Spomin na mamo Marijo bo ostal večen. Hvala vsem, ki postojite pred njenim grobom, prižgete svečko in se je spomnite takšne, kot je bila. Jožef Matija 1954-2013 Odšel si od nas v kraj miru, tja, kjer ni bolečin in ne trpljenja, tja, kjer vse hudo pojenja. Spomin nate ne bo zbledel, vsak dan bo znova oživel, spomin boleč na srečne dni, ki bili so, a večjih ni. 21. septembra 2014 mineva eno leto, odkar je mnogo prezgodaj odšel od nas dragi mož, oče in dedekJožefMatija. Zavedno bo ostal v naših srcih. Žena Albina Ferdo Potočnik 1950-1999 Letos, 19. avgusta 2014, je minilo petnajst let od tragičnega dogodka, ko se je med nakladanjem hlodovine na kamion pri cerkvici sv. Helene v Podpeci smrtno ponesrečil naš sodelavec, šofer Ferdo Potočnik - Dačo. Spominjamo se ga kot vestnega, požrtvovalnega delavca, ki je največ svoje življenjske energije namenil prav svojemu kolektivu Gozdnega gospodarstva Slovenj Gradec. V trajen spomin! Njegovi domači se zahvaljujejo vsem, ki se ga spominjajo in so ga imeli radi. Sodelavci Gozdnega gospodarstva Slovenj Gradec Žalujoči: mož Silvester, dvanajst otrok in ostalo sorodstvo Viharnikavgust-september2014 Želel postati sem gozdar Želel postati sem gozdar, a le pri sanjah je ostalo, je pamet šla v drugo smer, ker srce takrat srce je iskalo. Mlada leta žal so taka, da lomijo na njih se želje, pamet se srcu spretno izmika, a ni še zaspalo davno veselje. Želje so eno, resnica je drugo, takrat ko želiš, že sreča odhaja, ko se zaveš, predaleč je čas in želja zbledi, le sen nam ostaja. Čeprav nisem gozdar, še ljubim gozd, nanj me še vedno spominja obraz, še rad se sprehodim po tistih stezicah, kjer davno hodila sva oče in jaz. Želel postati sem gozdar, da bil bi, kar je bil moj oče, zdaj mi je žal za raj izgubljen, a srcu sem sledil, je res vse prav, kar hoče? Stanko Grl Roža, povej Povej mi, roža, kje je roka, ki božati je znala cvet, povej, kam šel je ta obraz, ki nasmejan je gledal v svet. Povej mi, trta, kam šel je človek, ki trse ti je negoval, kje je korak, ki tu je hodil, zakaj njegov je tu zastal? Povej mi, hiška skromna, mila, kam ti usoda nosi dušo, saj vem, minljivo je prav vse, spomin prekrije vsako rušo. A postelja že dogo čaka, da pod odejo čuti kožo in roke nežen spet dotik, ki božal tam vsak dan je rožo. A stene mrzle le molčijo, po kruhu nič več ne diši in roža davno posejana, je le spomin na davne dni. Stoji nad tabo nova hiška, iz nje po kruhu spet diši, konjiček rezgeče v njeni bližini, tam vidim živeti spet srečne ljudi. Stanko Grl GOZDNO GOSPODARSTVO SLOVENJ GRADEC D.D. Izdaja: Gozdno gospodarstvo Slovenj Gradec, d. d. Vorančev trg 1,2380 Slovenj Gradec telefon: 02 88 39 480 faks: 02 88 42 684 e-mail: viharnik@gg-sg.si, viharnik.gg@gmail.com Direktor: Silvo Pritržnik Glavna in odgovorna urednica: Marta Krejan Čoki, prof. Uredniški odbor: Marta Krejan Čoki, Ida Robnik, Danijela Zaveršnik, Saša šuhei, Gorazd Mlinšek, Jože Potočnik, Mateja Uršnik Lektorica: Marta Krejan Čoki, prof. Fotografija na naslovnici: Sekač Andrej Oblak sl je takole prislužil zlato medaljo. Foto: Marta Krejan Čoki Oblikovanje in grafična priprava: Unigraf - Igor Senekovič, s. p., Prevalje Tisk: ZIP center, d. o. o., Ravne na Koroškem Na podlagi mnenja minlstritva za informiranje z dne 30,1,1992 je Viharnik proizvod Informativnega značaja (tč. tarifne Številke 3). Mnenje avtorjev ni nujno tudi mnenje urednlitva. Viharnikavgust-september2014 54 | MALHA SMEHA Kako sem postala Kunigunda Milena J. Cigler V rojstni vasi, kjer sem ugledala luč sveta, je v tistih povojnih letih bilo moderno, da so otrokom dajali "socialistična" imena. Tako sem jaz postala Milena na zahtevo svoje starejše sestre, ki je staršem zagrozila, da me ne bo nikoli pazila, če bom kaj drugega. Mislim, da me vseeno skoraj ni nikoli pazila, kadar pa me že je, je spustila voziček po klančku pred hišo navzdol, da sem se prekopicnila iz njega in tulila, kot bi z mene drli kožo. Potem je navadno zbežala in se prikazala v hiši šele, ko so odrasli legli k popoldanskemu počitku. Moj ata oz. njen očim je ni mogel ujeti, da bi ji naložil gorkih po zadnji plati in tako je brezskrbno počela, kar ji je prišlo na misel. Ko pa sem zrasla in staršev nismo imeli več, meje vseeno vzela k sebi in mi pomagala do poklica. V mestu sem se počutila zelo nesrečno, vsaj na začetku, zato sem vsako leto težko čakala, da sem odšla k sorodnikom v rojstno vas na počitnice. Teto v rojstni vasi sem spraševala, kateri je sploh moj zavetnik po cerkvenem koledarju, ko imam takšno moderno ime. Rekla je, da nima pojma, naj grem vprašat župnika. Res, še isti dan sem jo mahnila v župnišče. Župnik je bil visok, svetlolas in vitek možakar in pozorno meje poslušal, ko sem mu razlagala, kaj me muči. „Kdaj ste rojeni?" je vprašal prijazno. "Vzačetku aprila!" sem odvrnila. "No potem je vaša zavetnica ... poglejva ... Kunigunda, da, ta sveta žena, soproga bavarskega kralja Henrika. Podružnično cerkvico sv. Kunigunde imamo celo v naši župniji, tako da lahko vzamete pot pod noge in seji greste priporočit. Ena od sestričen, Brigita, je bila pripravljena oditi z menoj na to "romanje" k sv. Kunigundi. Odpravili sva se okrog desetih. Sonce je že pritiskalo z vso močjo na asfalt, ki so ga ravno obnavljali. Brigita, ki je zelo zabavna, je vso pot spraševala: "A hočeš potem biti kuna zlatica ali kuna belica?" Meni je bilo njeno spraševanje tako smešno, da sem se ob njenih vprašanjih od smeha usedla na sveži asfalt in se skoraj prilepila nanj. Potem sem se raje vrgla v travo in se tam tako smejala, da so mi tekle solze. Tako sva prispeli do vmesne postaje, kjer sta živela najina teta in stric, brat in sestra, sama na kmetiji. Sedeli smo na stopnicah pred hišo in Francka, tako je bilo teti ime, je pela različne pesmi, a od vsake le eno kitico. To je bilo zelo smešno, zato sva se temu v nadaljevanju poti obe smejali. "Ali veš, kako si stric France suši noge?" je vprašala Brigita. "Kako?" sem bila radovedna. Sede na krušno peč in binglja z nogami tako dolgo, da neha kapljati z njih dol na pod." Ko sem si predstavljala strica, kako binglja z nogami, meje spet prijel tak smeh, da sem se valjala po travi Dobri stari časi Zlato Škrubej Ko sem bil še veliko mlajši, kot sem zdaj, sem rad prisluhnil dedku, kije govoril zgodbe, predvsem o dobrih starih časih. Novih časov ni razumel, zato je velikokrat ponovil: "Nekoč, v dobrih starih časih, je bilo vse drugače. Vse je bilo bolje, vse je bilo lepše, bolj pošteno, bolj preprosto, bolj domače. Ljudje so si s poštenim delom služili svoj kos kruha, bili so srečni, ko so ga zaslužili, zvečer pa so se zbrali in zapeli, potem pa položili trudne glave na trda ležišča in zaspali sanje pravičnega." Ker mi s tem ni povedal vsega, sem ga enkrat vprašal: "Kaj je bilo včasih bolje?" "Hrana je bila zdrava. Repa in korenje, močnik in krompir v oblicah, žganci z ocvirki ..." "Kaj pa pica in hotdog in čips?" "Tega takrat ni bilo." "Torej ni bilo bolje. In tudi lepo ni moglo biti, če ni bilo ne žvečilnih gumijev ne kinder jajčk, ne čokolešnika ..." Dedek je zamahnil z roko in jaz sem spraševal naprej: "Kaj je bilo takrat po televiziji?" "Takrat so bili srečni časi in televizije ni bilo.Tudi radio so imeli le redki ljudje v hiši, enako je bilo s telefoni." "Torej tudi interneta ni bilo? In ob cesti. "Leži pa tako, da noge moli čez posteljno stranico, da mu ni treba škornjev sezuti." Tako sva se v smehu "privlekli" do cerkvice sv. Kunigunde in se obesili na vrv zvona ter pozvonili za srečo. Naj bralcem samo povem, daje sv. Kunigunda zavetnica otročnic in mladih mamic. Sama ni imela otrok, vendar sta oba z možem znana kot dobrotnika, še posebno sta se zavzemala za sirote. računalnikov! Je bilo sploh mogoče živeti brez računalnikov? Kako so se pa otroci igrali?" "Imeli so loke in frače, mlinčke so delali ob potokih, šli so se ravbarje in žandarje ..." »Kakšna igra je to?" "Tako nekako kot kavboji in Indijanci." "Ste imeli rolerje in rolke?" "Kje pa, takrat sploh še nihče ni vedel, kaj to je." "Kakšne avtomobile ste imeli?" "Nobenih.Takrat si bil srečen, če si imel kolo. Jaz sem ga imel." "To je bilo najbrž tisto smešno kolo, ki gaje ati zadnjič prislonil na smetnjak?" "Kaj? Na smetnjak? Saj ni mogoče, čisto dobro je še bilo! Takih ne delajo več!" se je razburil dedek in komaj sem ga pomiril. Potem je sedel pred televizor, grizljal slane lešnike in iz pločevinke pil pivo. Najraje je gledal oddaje o osvajanju vesolja. Po oddaji je vedno rekel: "Vsi, ki ponovno rinejo na Luno, so čisto za luno!" Po teh modrih besedah je zaspal in se v spanju smehljal. Najbrž je sanjal o dobrih starih časih. Vedno, ko se spomnim dedkovih zgodb, ko ga že desetletja ni več, se globoko zamislim; mar se v čase iz preteklosti zopet vračamo? Se. Revščina bo to naredila, le da se bo zgodilo še nekaj drugega. Srečni, kot so bili ljudje tedaj, ne bomo nikoli. Preveč dobro nam je že šlo, da bi to kar čez noč pozabili. 5S8S TURISTIČNO DRUŠTVO SLOVENJ GRADEC VABIMO VAS na pohod na Rahtelov vrh ob 10. obletnici odprtja in ogled obnove poti zaradi posledic žledoloma. Zbirno mesto je v soboto, 11.10.2014, ob 15. uri na parkirišču pri Nierosu. Z veseljem vam bomo predstavili rezultate naših prizadevanj in poskrbeli za prijetno druženje. Peter Cesar, predsednik Turističnega društva Slovenj Gradec Viharnikavgust-september2014 MALHA SMEHA | 55 Zlatko Škrubej DOBER NASLOV Tonček pride domov iz šole in reče mami: Danes smo v šoli pisali spis o tem, kako so se spoznali naši starši. - Še dobro, da sem ti povedala, da sva se z očkom spoznala v hribih. In kakšen naslov si dal spisu? - Žrtev planin ... SKRIVNOST V gostilni modrujeta pijančka pa reče eden: Že 15 let sem poročen in sem neverjetno srečen! - Krasno! - Ja, ampak moja žena tega ne sme izvedeti. NEPOTREBNO Mož vpraša ženo: Draga, a bi spala z drugim moškim, če bi jaz umrl? Žena se nasmehne: Dragi, zaradi tega ti pa res ni treba umreti. ATA Mladi pajek vpraša mamo: Mama, kakšen je bil ata? - Okusen. Z NIKOMER Jože vpraša novo dekle: Ljubica, a si pred menoj že s kom hodila? Dekle se nasmehne: Hodila? Z nikomer. Vsi so imeli avtomobile. SPOLNE FANTAZIJE Stara zakonca se pogovarjata: Dragi, a še imaš spolne fantazije? - Seveda jih imam, draga. - Kakšne pa so? - Bojim se, da nekam enolične. - Zakaj pa? -V vseh nastopaš ti. NASVET Marina možu Karlu, ki seje odpravljal na lov: Dragi ... - Ja, kaj bi rada? - Če bo divjačina predraga, lahko kupiš govedino ... DOBRO VPRAŠANJE Fant sreča nedolžno dekletce in pristaneta v postelji. Po ljubljenju ga ona vpraša: Mama mi vselej pravi, da moram biti pridna. A sem bila? VSEKAKOR Starejša moški in ženska sta v razmerju že 15 let. Ona končno zbere pogum: Dragi Matej, a ne misliš, da je čas, da se poročiva? -Vsekakor,a kdo bi naju hotel? PRIPRAVE Mama ošteva Davida: Zakaj tako nečitljivo pises? - Ko bom velik, hočem postati zdravnik. NERODNA ZADEVA Pogovor v gostilni: Kaj si tako mrk danes? - Izvedel sem, da govorim v spanju ... - Saj to ni nič hudega? - Je, če s tem motiš sodelavce v pisarni. POKAŽE Ženski pogovor. - S čim moški pokaže, da je pripravljen na prihodnost? - Ne vem, s čim? - Kupi si dva zaboja piva. UBOGAL JE Pogovor v gostilni: Veš, Jože, punca mi je rekla, da moram biti bolj ljubeč. -In? - Ubogal sem jo, sedaj imam dve punci! RES Mlad zakonski par po televiziji gleda dokumentarec o živalih. Ona vpraša: Ljubi, a so glodavci res takšni škodljivci? - So, miška moja. POMOČ Možakar stopi v lekarno: Prosim za pomoč, moja žena se hoče zastrupiti. - Hočete, da pokličem policijo? - Ne?! Zanima me, kakšno mešanico priporočate. PRIVOLJENJE Učitelj reče Mihcu: Res bi rad doživel dan, ko te ne bi grajal. Mihec odvrne: Imate moje privoljenje! GANI Tone jezno reče tajnici: Hočem govoriti s šefom! - Žal, ni ga tukaj. - Pa saj sem ga vendar videl skozi okno! - On vas tudi. KRASNO Sodnik razsodi: Obtožba, da ste ukradli 10.000 evrov, je ovržena. Obtoženi veselo: Krasno, torej mi denarja ni treba vrniti? SLAB SPOMIN Šef ogovori uslužbenca: Zakaj ste prišli tako pozno v službo? - Saj ste mi včeraj rekli, da naj časopis berem doma. Trudimo se, da lesu, ki zraste pri nas, dodamo kar največjo vrednost, pri čemer zaposlujemo ljudi, ki živijo in delajo pri nas. Približno polovico hlodovine pridobimo iz državnih gozdov, vsaj še enkrat toliko pa je odkupimo od gozdnih posestnikov. Prednosti, ki jih ima gozdni posestnik z oddajo svoje hlodovine GG Slovenj Gradec: odkup hlodovine smreke, jelke, macesna, bora in bukve po pošteni ceni in plačilo v 30 dneh odkup hlodovine vseh dolžin, debelin in kvalitete ter organiziran odvoz sortimentov odkup lesa na panju in organizirana sečnja ter spravilo lesa elektronski prevzem lesa na našem skladišču izdelava poročila o pavšalnem nadomestilu za prodajo okroglega lesa za preteklo leto Kontaktne osebe za odkup: Božo Vrhnjak, vodja odkupa, tel. 031 575 172; e-pošta bozo.vrhnjak@gg-sg.si Robert Uršej, odkupovalec, tel. 051 606 872; e-pošta robert.ursej@gg-sg.si Ivan Martini, odkupovalec, tel. 041 656 005 Prosimo, da z omenjenimi osebami navežete stik in radi se bodo oglasiti pri vas in se z vami dogovorili o podrobnostih. Z oddajo hlodovine GG.-ju Slovenj Gradec boste naredili veliko koristnega zase Tn s tem zagotovili zaposlitve ljudjem v našem okoSu. • >' • * — - : - - est Doctors® Zdravstveno zavarovanje Tl Zavarovalnica XI Maribor 080 19 20 www.ZavarovalnicaMaribor.si ito: Marta Krejan