5«
Fran Albrecht: Sebi v album.
Fran Rlbrecht:
Sebi u album.
1  redolgo, brat, si hodil z množico! Iščoč svoj pot na zmotnih nje stezah si pil resnico v kalnih nje vodah z žejo posestrimo, ki glad ji drug.
Zastonj si spenjal se v prepade muk in radosti; zaman se zval, iskal sredi ljudi! Ah, komaj vstal, — si pal, goreča bilka v morju nočnih step.
Ker ljubil si ljudi, si sebe klel . . . Ko si pod njih šotori nočeval, ugaslim srcem še si daroval plamena carskega poslednji žar.
Razgaljeno te vidim pred seboj, ničevost naših mrtvih dni — o laž ! Kar ti globin, kar ti lepot imaš, je vse le plitvih, motnih vod pokoj . . .
Bila je noč; v njo planil je vihar kot bič užaljenega pra-duha, pojoč memento strašni prek sveta — in solne neslutenih deviški soj ...
Pozdravljen soj, da merim se s teboj! Pozdravljen zdaj, ti veliki moj stud : odkril življenje si mi, čudo čud, nadzemskega ponosa slovo: sam!