PoSlntoa jdoSona T «oloTinI ŽENSKI SVET LETO XIV/1938 DECEMBER VSEBINA: Ljuba F^enner: Mejniki / Draga Hudales: Edina tolažba / M. Š. Ostrov-ška: Hišnica / Maksa Samsa: Širen svet obhodi / Zlata Pirnat: Dve razstavi na kongresu MŽZ v Dubrovniku / Jože Karlovšek: Slovenski ornament (G. Š.) / Anton Ingolič: Lukarji (Marija Golob - Prijatelj) / Dr. Silva Trdina: Ljubljanska drama / t Zinka Ry-bareva / Popravek / Prvi nastop naše ženske telovadne vrste / Drobiž / Priloge: Naš Dom, modna priloga, krojna pola, ročna dela. Naša senzacija za novo sezono! 3U& doAex Jiadh apamt «e 2a ^in 3330'" aii 190 ' mesečna pu RADIO DOBERLET, DRUŽBA Z O.Z, TELEFON ŠT. 31-53 L J U B L JANA KONGRESNI TRG 8 Ženski Svet izhaja vsak mesec v Ljubljani. Letna naročnina za list z i prilogo „Naš dom", modno prilogo ter krojno polo z ročnimi deli znal „ .. . ^ _______________________________Din 64'—, polletna Din 32'—, četrtletna Din 16'—. Posamezna številka Din 6"— Sam list s prilogo „Naš dom" Din M'—, same priloge Din 48'—. Za Italijo L 24"—, posamezna štev. L 2"50; za ostalo inozemstvo Din 85"—. Uredništvo in uprava v Tavčarjevi ul. 12/11. Izdaja Konzorcij ženski Svet v Ljubljani. Za konzorcij in uredništvo odgovorna Milka Martelančeva. Tiskali J. Blasnikovi nasi., Univerzitetna tiskarna in litografija d. d. v Ljubljani. Odgovoren L. MikuS. . ŽENSKI SVET DECEMBER 1936 LJUBLJANA LETO XIV-12 B Mejniki Ljuba Premier (Dalje.) 7. Goljufi. ilo je v predpustnem času, štiri leta pozneje, ko je nekega četrtka zvečer _ pridrvel učitelj Bande ves razburjen domov. Trešnil je z vrati, otroci so se v strahu, da jik doleti zaslužena kazen za nagajivost, liitro poskrili skozi druga vrata v spalnico staršev in pod postelje. Bende, ves zaripel, je vpil po stari navadi: ,,Eva, Eva!" „No, France, kaj pa je?" se je oglasila životna gospa Eva od štedilnika sem. „Cirila sem že udarila, da si bo zapomnil!" On pa ni uiti slišal, da je govorila nekaj o Cirilu, upehan si je primaknil stol k mizi in vpil, medtem ko je sedel nanj: „Pusti piskre — sem k meni, takoj! Nekaj groznega se je zgodilo!" Počasi je premaknila lonce na štedilniku, se še ozrla za otroki, si obrisala roke v predpasnik in stopila k njemu, ki je že capljal od togote. „Kaj je? Ali so bili naši otroci poleg, ali je kakšna politična komedija?" „Ne, ne, ne! V mestu, v našem mestu, m.ed poštenimi meščani se je dogodil tak škandal, ki ga Podgorica še ni doživela, odkar stoji." Sedaj pa je bila res radovedna, celo malo strah jo je bilo te novice. „Ali so koga ubili?" je zadrhtela. „Moj Bog!" „Kaj? Ali ni dovolj, da imamo tatove med seboj, tatove in goljufe, — še morilcev in ubijalcev se nam manjka?" „Tatove?" Hotela je reči: Hvala Bogu! Uh, to bi bil vzrojil! „Kje so pa kradli?" „V hranilnici primanjkuje dvajset tisoč goldinarjev! Dvajset tisoč!" „Lournierjev Franci?" „Kdo pa drugil" „Za božjo voljo, uboga mati! Ali so ga že zaprli?" „Kaj bi ga zapirali! Vse ostane med nami. Gospa povrne!" „Odkod bo jemala, saj bodo morali vse prodati? Toliko denarja! Kam pa je zdajal toliko denarja?" „Zapil in zapravil s tisto svojo baburo grdo." ,,Toliko denarja! Saj to ni mogoče, da bi bil toliko zapil!" Nestrpno je zmajal z rameni. „Mogoče ali ne — denarja ni v blagajni; kam je šel, se bo že izvedelo. Če se bo!" 257 Roke so ji obvisele v naročju. Kaj takega! Taka poštena hiša! Ali je to znamenje, da propadajo te stare hiše, ti stari rodovi? Pa je zarenčal on: „Jedel bi!" Otroci so menda ob vratih prisluškovali, ker so bili hipoma spet v kuhinji in krog mize, ki jo je mati pogrinjala za večerjo. Večerjali so ričet z vkuhanim fižolom in svinjskimi parklji. Otroci (četvero jih je bilo: Ciril, Rezika, France in Marta) so mrdali in žnodravo jedli; Ciril, najstarejši, je celo pljuval fižol pod mizo. Mati danes tudi ničesar ni videla. Očeta so se bali, ker se je tako strašno razhudil, da je jokal od jeze. Tepel ni, le tresel jih je za ramena in njegov obraz se je izpremenil tako, da jih je bilo kar groza. Vedeli so, da jih mati nikdar ne zatoži, ker se boji za očeta, in zato so ji nagajali, če je bil oče blizu in njih početja ni opazil. Mati pa je grozila le z očmi in, ko je oče odšel, jih je pozabila pretepsti. Danes pa sploh ničesar ni opazila. iJVIartka še spi?" je vprašal oče nenadoma. „Še!" so odgovorili vsi trije obenem in zrli očetu v obraz. „Še to — kmalu bi bil pozabil! Novo šolo hočejo zidati! Novo šolo!" „Saj je stara že res prava podrtija!" „Še petdeset let bi bila dobra za Podgorico. Saj vem, kaj hočejo ti vragi. ,Südmark' naj pride na pomoč, da bo šola strogo nemška za vse in naši otroci naj postanejo poturice." „Eh, beži! Saj je še krajni šolski svet tudi tu!" „Ali poznaš ti ta krajni šolski svet? Te naše mevže: Logar in taki se vendar kar v tla pogreznejo od spoštovanja, če jih nagovori kak Erkman. Potem se bodo razburjali in klofutali po oštarijah; tam pa, kjer bi zalegla krepka beseda, si bodo gladili brke in gledali v zrak in lepo molčali. Našek je prav tak! V gostilni goflja — sicer pa ukrivljen hrbet!" „Našek je revež, vdovec z malimi otroki. Vse v neredu, nikdar poštene jedi, vse zanemarjeno in umazano. Zakaj se ne poroči v drugič?" „Ali naj vzame to strašilo? Ni dovolj, da je spravila enega v nesrečo! Ta presneta babura! Ali pa naj vzame Sadlerjevo nemarno truplo?" „No, no, France, otroci..." „Kaj pa poslušate tu, a?" se je zadri v otroke. „Marš!" Potem pa je šel še enkrat z doma. — Otroci so že spali, ona pa je še imela nekaj krpanja za otroke. Njeni otroci! Ciril je precej razborit in navihan. Naj bo! Samo Bog ne daj, da bi morala doživeti tako sramoto, ki je zadela gospo Lournierjevo! Njen sin — goljuf! Od staršev je bila podedovala precej denarja in' tega hranita z možem za otroke, ki naj študirajo... O, tudi mož je človek za družino, dober in skrben. Ko bi le ne kričal tako! In vihrav je kot huda ura. Morala se je nasmejati, če se je spomnila, kakšen je. Čudno, kako se časi izpreminjajo in kako kot žena polagoma utoneš v teh malih skrbeh za dom in družino! 258 še strožji in ujedljivejši je sedel pred kratkim ovdoveli Kari Engelinan na predsedniškem stolcu družbe pri Vobachu. Vsi so bili neobičajno potrti; le Marine je gledal prisiljeno nesrečno naokrog, ćeš, kaj pa morem jaz za vse to. Baje je jokal Lournierjev Franci kakor ženska, ko so ga odslovili iz hranilnice. Človeku se smili, seveda, a ... Bende je pozdravil in sedel k Marincu, ki ga je bil sila vesel. Ponudil mu je koj svoj kozarec, sebi pa naročil drugega. „Pivovarno bo morala zapretil" je menil Jingelman kratko. „Kaj še! Saj smo še mi tu. Jaz sem bil popoldne tam in sem ji v roko obljubil, da ji pomagam, kolikor morem. Si bova že nekako uredila, kaj ne, Rudi? Sicer pa — Lournierjevo je desetkrat toliko vredno!" je menil stari Nie.ss. „Lahko! A fantje so vsi skupaj za nič! Ali ji je bilo treba kar dva šolati? Ali je moral Karel slediti takoj Mollovemu Heinzu? Ali ni dovolj, da je plačevala za Pepija? Tudi apotekar ni zadovoljen s Feliksom. Maks in Roman se potikata v pivovarni kar tako za šalo, edini Hugo je v trgovini, ta pa ..." „Sedem fantov vzgojiti je za eno žensko preveč!" je menil Niess. „Kaj bi to! Sedaj so že vsi odrasli ljudje, ki bi morali vedeti, za kaj gre v življenju. France, štiridesetleten dedec, ali je nor ali pa zločinec!" Trdo so padale Engelniauove besede v tišino. „Kari!" Stari, sključeni gospod Niess se je vzravnal. A Engelman ni umaknil pogleda in vrtal naprej. „Ta človek ni vreden drugega, kot da ga naslonijo na zid in ustrele!" Umolknil je še Niess. Vsi so otrpnili. Kako more Engelman kaj takega izreči, saj so njegovega deda Gottfricda Pucka po nedolžnem ustrelili Francozi in še vedno je stal za mestnim zidom tisti križ, kjer je sam Kari Engelman vsako leto ob Vseh svetih glasno zmolil tri očenaše! Kako more prav on kaj takega ziniti! „Naš Korl je svinja!" se je zadri brat Jaka iz točilnice. O, vedel je, da bodo nocoj tu notri govorili o Francetu in da bo Kari najhujši. Engelman je posinel. Ali bo planil pokonci in zadavil brata? Nič. Niessov Rudi je vstal in naglo zasukal Jako skozi vrata na cesto. Hipoma je bilo vse pokoncu. Engclmanu je postalo slabo. Visi so se gnetli okrog njega, le stari Niess je bil obsedel. Merk pa je medtem pripovedoval Bendetu in Štancerju, kako je bilo s Lournierjevim Francem. Engelman je bil zahteval od hranilničnega odbora natančno revizijo, češ, da so letni obračuni netočni, akoravno Niess trdi obratno. Niess je baje še pred enim tednom svaril Franca, naj se pripravi na revizijo, a Franci je že vedel, da je vse izgubljeno, in pil naprej. Engelman, Wommer, Erkman, dr. Mačik in stari gospod Niess so bili davi prišli v hranilnično poslovalnico revidirat; našli so Franceta pijanega in vse v neredu. Denarja primanjkuje nekaj preko dvajset tisoč goldinarjev. Vsega ni mogel zapraviti sam in ljudje že govore, da je v pijanosti metal denar tudi med smeti. Gotovo je mnogo razposodil brezobrestno in si 259 dolžnikov ni zapisal. Sicer pa se jc baje hotel obesiti, a sedaj ni spraviti iz njega pametnega stavka. Gospa baje hoče vso povrniti in stari Niess ji je obljubil žirirati, Engelman, Mačik in Erkman pa menda zahtevajo povrnitev vsega zneska naenkrat in Kari je grozil, da sicer ovadi stvar oblastem. Francijevo mesto je sedaj seveda prosto. Ko je bilo spet mirno in je tudi Engelman spet sedel za svojim kozarcem, je vprašal Bende prav glasno: „Kako bo pa s šolo?" „Zidali jo bomo!" mu je vrgel Engelman Kari v obraz. Staremu Niessn pa je bilo dovolj tega. „Kari, dovolj sem se prejezil danes! Jutri, pojutrišnjem si bomo oddahnili in reMi, saj ni bilo vredno toliko ostrih besed! Glede tega pa moram tu povedati, dokler bom jaz sedel v šolskem svetu, je ne bomo zidali. Predobro vem, da bi bile le razprtije in mnogo, mnogo jeze, če že ne gorja. Doslej smo sedeli v isti šoli z onimi tudi mi in tako naj ostane. Kmetje naj se nauče tega, česar jim bo bridko treba, ko bodo hoteli iti po svetu .. „Vaši pa bodo morali vedno znati tudi slovenski, če hočejo kot obrtniki, trgovci in advokati tu med njimi živeti!" je vsekal Bende ves rdeč in zavzet od lastne smelosti. „Na ^ tu ga imaš! Tako nam bodo sedaj ukazovali! V tvoji šoli, Niess!" O, Engelmann je znal pikati! Tudi vsi drugi so se zganili. Saj res, kaj pa ima ta učiteljček tn govoriti? Saj res, ti ljudje, ti Slovenci, postajajo predrzni? Engelman ima prav, kdo pa je gospodar v tej deželi, a? Stari Niess je že hotel nekaj povedati, a je rajši obmolknil. Kaj bi hasnilo tem ljudem dopovedovati, da so prav taki Engelmani največji škodljivci na svetu? Taki mračni zavistneži so vendar vsakemu ljudstvu, tem neumnim, zaslepljenim ljudem, ki jim je oblast največja dobrina na svetu, najljubši vodniki. On, Cajetan Niess, pa je bil utrujen življenja, ki mu je z mnogimi drugimi dalo tudi ta nauk, da se ljudje dobroti in pameti upirajo bolj nego vsaki drugi stvari. Kaj bi torej Engelmanu ugovarjal? Naj poskusi Bende sam, če ga je kaj moža. Niess se je odpravljal domov, pa je prihrumel stari Vobach in ga' potisnil na stol nazaj. „Počakaj! Počakaj!" je vpil razigrano. „Gospodje, danes bomo še pili! Postal sem dedek! Naša Anica, moja ljuba snaha, je povila sina! Živijo Vobachi!" To je bilo veselja, vpitja in čestitanja! V točilnici so nabijali sod piva, točajka je nosila vino, dedci zunaj so kričali vse vprek in Vobach je objemal svoje goste in prijatelje, kakor da je sam srečni oče. Bende pa se je tiho izmuznil, saj je vedel, da zanj ni mesta med njimi in bolje je tako. * ft Ä Tudi pri Erkmanu so nocoj še dolgo bedeli. Tam se je zbirala tako zvana boljša družba in med njo je bila tudi go.spa Edita. Namenoma se je dolgočasila. Da ne bo mislila tista milostiva tam, ker je žena okrajnega glavarja in po rodu plemenitašinja, da se mora takoj 260 prve dni vse vrteti okrog nje. Naj se le dela važno s tem, da se obrača s takimi nebistvenimi vprašanji do svojega moža, druge pa za sedaj še zviška prezira. Kmalu jo bo minilo in v tej Podgorici bo morala bili zadovoljna tudi s tem molčečim koncipistom, ki je prišel na Hornovo mesto, ali pa z onim novim adjunktom, ki ji ga ona prav rada prepusti. Novi mladi zdravnik dr. Treiber je že zaznamovan za eno dr. Koenigovih hčerk! Magister je prostaški osel, vsi drugi pa so plesnivi poročenci! Kako jih na primer zadovoljuje ta pogovor o nečedni aferi Lournierjevega Franca! Njen lastni mož je med njimi edini, ki ga ne obsoja in ne psuje kot pokvarjenega zločinca, vsi drugi pa — fej! Čeprav so toliko ponosni na svojo nadčloveške plemenske prednosti, niso prav nič drugega kot slabo prcpleskani Pohorci! Poloviearji — najpriskutnejša prikazen! Zataknila se je misel. Polovičarstvo! Ali ni to tudi ona? — Še vedno ni grda, stara babnica, še vedno je lepša nego ta ohola „plemenitaška" gos tam na drngi strani, a tega, kar je bilo včasih, ni več... No, za Podgorico še vedno dovolj! Seveda — za Podgorico! A kje naj v tej nesrečni Podgorici še ujame kdaj svojo srečo, za katero se je pehala zastonj toliko let, ko je bila še mlada in res lepa? Horn je šel, hvala Bogu, da je šel. Adjunktov in koncipientov ji je za vse življenje dovolj. Prav v času, ko ga je bila že davno sita, ko je pričakovala, da se začne ohlajati, je znorel še bolj in ji grozil s škandalom. Njej pa ni bilo prav nič do življenja ločene žene, prezirane, celć zaničevane in vprežene v posledice svojega koraka. Taka mnčeništva ljubezni ji niti v romanih niso ugajala, kaj šele, da bi bila sama sledila fantastu, ki je živel v duhu književnih vzorov romantike! Sama se je bila vnela ob njegovi strasti po njej, a spoznala jc, da se on vara, ko je imel svoje samoljubje in poželenje' za veliko ljubezen do nje. Ničesar ni bilo med njima, kar bi jima bilo dalo zavest skupnosti: niti greh, s katerim jc prelomila zakon. Ko se mu je potem odrekla, je zdivjal. Z besedo in s silo jo je hotel ponižati in umazati. Pa se ga je le otresla; njen odpor je bil večji, kot vsa njegova moškost. In vendar sc ni mogla znebiti sramotne krivde — ne radi njega, njenega tako zvanega „zvodnika" in tudi ne radi zakonskega moža. Tega dolgočasnega lenuha je imela še nekako rada, saj jo je. najmanj izmed vseh moških nadlegoval z važnostjo svoje osebe, a krive se pred njim ni mogla čutiti. To je nekako tako, kakor da imaš telesno hibo, za katero nihče ne ve in ki je nikdar noben človek ne bi mogel na tebi opaziti; le ti sam veš zanjo in čeprav se smeš smelo kazati, da si popoln človek, se vendar vedno s kruto jasnostjo zavedaš, da lažcš. In zato —-- No, še vedno se pogovarjajo o Franeiju; O — ta je bil tudi nekdaj vanjo zaljubljen — on in Heinz Moli. Heinz! Morda ji jc bil zameril Horna? Hipoma je ni več pozdravljal, zdaj pa ga že dolgo, dolgo ni več videla. In ta Franci! Gotovo je namenoma pijančeval, ker je bil nesrečen. Ali ni čudno, da zmore biti tako usodepolna, da so se moški radi nje do smrti zasovražili med seboj, sc zapili in odhajali iz Podgorice, to se pravi, da so bežali pred njo in samimi seboj? 261 Kako bi ji neki bilo pri srcu (to je premišljevala že večkrat), če bi se radi nje dvoboj cvali ali pa če bi se kdo radi nje ustrelil? In to v Podgorici? Da bi zbežal v smrt? Kam pa naj sama zbeži? Kam naj zbeži iz tega niča? Vstopil je gospod dr. Mačik. Aha, ta bo vedel kaj gotovega povedati! Takoj so ga obsuli od vseh strani z vprašanji o Franciju. Še pozno v noč so sedeli skupaj, moški so preudarjali in svetovali, kaj bi bilo treba storiti, obe ženski pa sta molčali in sledili vsaka svojim mislim, ki so bile bolj sanje v bodoče dni. ft iV vV Starega „Jagnjeta" ni bilo več. Lastnica je morala bajto na zahtevo in tožbo oblasti podreti! Potem pa je kupila Wernerjovo gostilno pri Sand-wirtu. Tam so sedaj čepeli kvartopirci in metali denar in kletvice za hudičevimi podobicami na okroglo mizo. Nočni čuvaj Jirgele jih je bil prišel že v tretjič opominjat, naj se spravijo domov, pa ga je nahrnlil solicitator Korak, učitelj Našek je le zamahnil z roko, a Tončkov Francelj ga je pograbil in vrgel na piano. Sramota! Sedaj so pa še zapahnili vrata. Tako! S helebardo v eni in z laterno v drugi roki je drsal Jirgele proti „ravbarski" ulici, mrmral jezno predse in grozil, da jih zatoži vse skupaj, zlasti pa Naška in Goršino. Nihčo mu ni bil ponudil pijače! Mrhe skope! Iz teh velikih luž, ki so se nabirale v sredini te zakotne ulice, je bil izvlekel že marsikaterega pijanca — a za to človek nima zahvale! Nocoj so vsi pri Vobachu. In ta preklicani gospod Engelman seveda tudi; zato ne more tja! Saj bi ga kar jutri iz službe spodil, če ga tam zaloti, namesto na obhodu po mestu! — Zavil je z ulice na trg. Pri Vobachu je büo še svetlo in pravkar jih je nekaj prišlo iz veže. Jirgele — pozor! Sedaj pa le strumno. Stari gospod Niess, mladi gospod Niess, stari Hanneman in Kad Engelman. Jirgele je stopal, da je odmevalo in pozdravil, da so ga morali slišati. Potem pa je počakal, da je postalo vse tiho. Zdaj pa le k Vobachu, tam bo nocoj vina, vina v izobilici. Še se izplača živeti in biti nočni čuvaj! A * * Pri Vobachu je bilo res vina, kolikor ga je mogel kdo piti, in zato je bilo tudi petja, kričanja in norih besedi. V točilnici, po podgoriško „švcmi", so se zbrali, ki so se zastonjske pijače najbolj radovali: mežnar Kavšek, zidar Sadler, Vobachov poštni Miha, domači hlapci, Tolamija, Hled in drugi taki gostači. V kotu pod križem so • prepevali mladi, ki so se jeseni vrnili od vojakov: JIcrkov, Štancerjev, mladi kolar Smrčun, Logarjev Anza in Pirčev Pavle, „štats-kripel" imenovan, ker ga niso bili vzeli k vojakom, in ki se je najbolj bal, da bi ga oče tu zagledal. Ni bilo dolgo, ko je prišel tudi Engelmanov Jaka. Vstopil je oborožen z Jirgeletovo helebardo in z laterno v roki, prepevajo tisto nočno pesem, 262 ki oznanja ljudem uro in priporoča pažnjo na ogenj in luč in se konča s pobožnim pozdravom Zveličarju. In Jaka je znal imenitno oponašati nosljajočega Jirgeleta. Tudi v boljši sobi so se smejali in stari Vobach se je prizibal na prag m velel: „Prav je, da si prišel, Jaka, le pij, kolikor ti diši, in visi pijte in bodite veseli, da je en Podgoričan več na svetu!" Nekako ob polnoči pa se je kar samo od sebe tako naredilo, da so bili vsi skupaj — tudi oni iz boljše sobe — v „švemi", vsi za veliko mizo, ki so jo bili iz treh združili v eno. Kričaje so peli drugo za drugo. Pa si je Jaka tako izmislil, da mora vsak svojo zapeti, in res so kar začeli. Lepo to petje sicer ni bilo, toda zabavno! Mežnar Kavšek je nosljal „Am Brunnen vor dem Tore...", Jirgele ni znal drugih kot le pobožne, stari Vobach se je nadušljivo drl „Zu jener Zeit, wie liebt' ich dich, mein Leben...", Štancerjev Hugo je zapel tisto: „Es wird ein Wein sein...", Tolamija jo je potegnil po laško „Santa Lucia...", edini Marine je zapel slovensko, a prav hrcšče in z veliko težavo „Kje so moje rožice ...". Logarjev Anza pa se je, predno je prišla ta dolžnost do njega, spretno izmuznil in smuknil skozi vrata, a Jaka ni utegnil za njim, ker je moral priganjati druge. Čemu naj bi bil pel, ko so se mu že v šoli smejali, kadar je poskušal, in tudi pri vojakih se ni smel vmešavati, če so fantje zapeli. Kako rad bi pel, če bi imel kaj glasu. A ne teh gostilniških lajn, ampak one čedne pesmice o nageljčku in rožmarinu, o fantu, ki mora na vojno in o dekletu, ki joka doma. O dekletu, da, predvsem o dekletu. Skoro vsi njegovi vojaški tovariši so prejemali drobna, dekliška pisemca, ki so jih čuvali kakor svetinje v svojih kovčkih in katerim so odgovarjali v nedeljo popoldan na dolgo in široko, hvalili sebe in vojaško življenje, pošiljali pozdrave in poljube in vse to na rožnatem ali vijoličastem papirju. Le malokateri, in med njimi je bil tndi on, ni imel mnogo opravka s pisanjem. Pisal jo bil le nekajkrat Logarjevi materi in svoji lastni, a mnogo jima ni imel povedati in njima bi se zdelo, da se spakuje, če bi jima pisal na rožnatem ali vijoličastem papirju. Ko se je vrnil v sobo, ga ni nihče pogrešal. Vsi so bili pijani. Ta je pel, drugi je nekaj razkladal, mladi in stari Pirš sta se prepirala, stric Pavle Pirš je objemal starega Vobacha, ki je ves rdeč svetlo gledal okrog sebe. Marine je pravil, kako se je ženil, in mladi so ga poslušali bedasto se smejoč. Anza je skrivaj vzel svoj klobuk in površnik in neopažen izginil. Saj je bilo tako že pozno dovolj in kmalu bo moral spet vstatil Na sodišču je služba težja kot pri notar ju, a zaslužek je boljši in tega starega repenčiča, solicitatorja Koraka, mu tudi ni treba več gledati. Pred ljudstvom si pa le nekako imcnitnejši in to velja, mnogo na tem svetu! Očim mu je o božiču sicer prigovarjal, da bi bil ostal kar tam v Orehovici in se ponudil 263 za rudniškega pisarja. A kako bi bil mogel pustiti Podgorico! Pri vojakih se mu je ponoči sanjalo o Podgorici, ko je že tako ves dan mislil nanjo! Odklenil je Štancerjevo hišno dver. Tu je imel svojo malo -sobico. Bolje kakor na Legnu prenašati Petrove krive poglede! In Hugo in Franci Merk vesta vedno za kakšno zabavo. Jutri, sta dejala, jutri gremo gledat za dekleti! Anza ve, da ni zal kakor onadva! A tako grd kot Piršev pa tudi ni! Zdrav je in ravne postave, le ko bi glava ne bila tako kmečko oglata! Brke mil tudi že dolgo poganjajo. Še slečen se je gledal v malo zrcalo, potem šele je legel. Zjutraj se pa mora zgodaj prebuditi, na sodišču je mnogo važnega posla in pokazati mora, da nekaj zna! Potem bo morda nekdaj še res nekaj veljal v Podgorici. Edina tolažba Draga Hudales Sonce, komu siješ? Sijem vsem. I.ažeš, sonce, lažeš! V temnih ječah so ljudje, ki ne vedo nič za te! Sonce se je nasmejalo: tudi njim bom še sijalo! Ura, komu bi ješ? Bijem vsem: vsem rečem in vsem stvarem, cvetju, kamnu in ljudem. Hišnica Milica Š. Ostrovška Izza vrat kuhinjskih balkonov se prikaže tu pa tam glava. Kaj neki je spet? Ves prostor med kriloma trinadstropne biše odmeva od robatih kletev, nemških in slovenskih. Seve, hišnica je že spet odkrila zločin kakega najemniškega otroka! Če pa prav nič ne smejo! Menda bi jih rada kar vse zadušila, če bi jih mogla, — se nemo zgražajo matere na majhnih balkonih. Glas iz doline pa noče nehati: „Ferdamani otroci, je tu smetišče, a? — Vam že pokažem, milostivi vas zatožim, pa boste videli vraga, nesramna zalega —" Jezni pogledi švigajo v temno, tesno dvorišče. Hišnica sklanja svoj čvrsti, debelušni hrbet, da je še bolj zaripla kot sicer, in pobira kepe papirja in jabolčne krhlje, ki so jih paglavci vrgli z višine. 264 Počasi ji gias pojema, prehaja v zamolklo godrnjanje. Še udar z vrati, da zažvenkečejo šipe, in hišnica se je umaknila t SToj brlog. Odleglo ji je. Da je le spet enkrat izlila nekaj zadržanega žolča; ko pa ga je toliko v njej, ki bi ga rada izpljuvala na to pijavke, ki stanujejo za zračnimi balkoni, t sončnih sobah in stresajo nanjo le prah z umazanih cunj in preprog! Nič ne razlikuje dobrih od slabih, brezskrbne gospode od boječih uradniških miši; vse loči od nje to ozko, temno dvorišče. Zato jih sovraži vse: kadar ji kaj dado, je njena zahvala hinavska, kadar so skopi, jih dvojno kolne v srcu. Najbolj pa sovraži otroke; ko divjajo z blatnimi nogami po stopnicah, ki jih je s težavo obelila, ko razbijajo šipe na vratih, da ji gospodinja očita nemarnost, še posebno pa, ko nalašč mečejo smetje v njeno že itak ogabno dvorišče. Ko se izkriči, se vsa spremeni. Celo pozdravljati začne spet gospodo, ko jih sreča na stopnicah; pa še prav ljubeznivo. Že čez uro ali dve po izbruhu jo vidijo, kako neguje pri oknu cvetlice: viseče pelargonije, resne fuksije in rahle asparaguse. Tu odtrga list, nekoliko zrahlja zemljo, tam prestavi lonec. Že itak majhno okno je čisto zagrnjeno, da je soba vsa črna. Ampak njej to nič mar. Saj to niso navadne cvetlice! Ko gleda v sveže zelenje, v živo rdečico, ni več čokata, zadirčna hišnica, temveč vitko, komaj prebiijeno dekle iz davno minulih dni. Tudi ni več v majhnem smrdljivem dvorišču, ki vanje sonce nikoli ne posije, da plesni v senci visoke hiše, da sivijo na zidovih vlažne lise. V predmestju je, na vrtičku pritlične hiše ob cesti. Na oknu je cvetje, v Ichah je cvetje in vse se koplje v soncu, vse vroče dehti; z bližnjega valovitega pogorja pa nosi veter duh po toplem smrečju in gozdnih zeliščih. Kaj to, da prihaja oče večkrat pijan domov, kaj to, da je mati vedno mrka, v skrbi zatopljena; ko pa je mlado dekle, ki stanuje ob sončni cesti. — Včasi gre mimo mestna družba s kitaro, da jo dolgo spremlja z očmi. Včasi se ustavijo prijateljice in fantje ob plotu. Pa šala in smeh! Cvetlice na dvoriščnem oknu prav gotovo uspevajo od tedanjega sonca in smeha; sicer bi že davno zbledele, splesnele tudi one. Hišnica ne vidi več razločnih slik iz mladih dni; nezavedno dehtijo iz nevednih čašic tihih cvetlic. Morda pa je v mirnem izraz njenega obraza tudi odblesk tistih dni, ko je nekdo prišel, ki je bil mlad in krepak; da je izrabil njeno žgočo mladost; to je davno zadušeno, preboljeno. In da je tovarniškega delavca vzela, kar tako, ker ni vedela kam, tudi na to misliti bi bilo le mučno in prazno; zdaj je že čisto vseeno. Tudi otroke je imela. Ni se preveč pehala zanje; vreščali so venomer, še ponoči ni imela mirne ure. Ko ji je prvi otrok bruhnil kri in kmalii umrl, se ji je zdelo, da šele zdaj občiiti pravo, brezumno bolest. Za vsakim naslednjim je bila bolečina manjša, srce bolj topo. 265 Ko se ji neke noči hči ni vrnila domov iii je zvedela, da se je preselila k delovodji, ji ni rekla ne ene trde besede; ko je bila sama, se je celo nasmehnila ob misli, da bo vsaj hči živela lepše življenje, čeprav ne za dolgo. Sin ji je še ostal. Ko je tudi njega začela dnšiti tekstilna tovarna, se je zavedela, da ga ne ljubi nič več. Ko pa ji nobeden od otrok ni bil v tolažbo in pomoč; samo strašno jezo jc občutila, da mora gledati ona, tako močna, tako žilava, ki toliko ljubi sončno zdravje, kako ji umira bled in mlahav otrok za otrokom. Starec, ki sam komaj stoji na nogah, ji je že davno zoprn. Tudi zaslužek prinaša domov vedno manjši. Tiste čase se je vselila v plesnivo dvorišče, da bi hišnikovala. Strankam je hodila pomivat posodo in zaslužila tu in tam kak dinar. Še je skrbela za sina; kupovala mu je priboljšek, včasi prinašala ostanke iz kuhinj, včasi kaj izmikala. Pa je bilo zaman; sin je hujšal in hujšal. Ob tem spoznanju se je zagrizla vanjo misel, da se njenemu zdravju godi nevzdržljiva krivica. Zgarano, šiloma zgneteno življenje se je uprlo. Tedaj se je hišnica spremenila. Vsak skrivaj zaslužen dinar je nosila v bližnjo branjarijo. Jedla je, kar je vse življenje le ogledovala, pila ob vsaki uri. Žganje ji je rdečilo obraz, dvorišče je bilo svetlejše, sin krepkejši. Sešiti si je dala praznično obleko in začela hoditi spet redno ob nedeljah v cerkev bolj zravnana, bolj košata kakor prej. Že dolgo je bilo, kar je zadnjič molila; preveč ji je duša zakrknila. Ampak lepo je bilo sedeti v klopi poleg imenitne gospe iz prvega ali drugega nadstropja, ko ti ušesa božajo nejasni glasovi orgel in nehote premikaš ustnice v zboru pobožnih žena. Saj pozabiš, da si prokleta hišnica iz vlažne grobnice. In vendar, kakor je tudi čudno, prav v cerkvi je bilo, da se je raztresen otrok v klopi poleg matere zagledal v njen obraz, ki so po njem neprestano polzele solze. Kdo ve, kaj je bilo tisti dan zgenilo njeno otrplo dušo? Komaj pa je prestopila prag velike hiše, je bila spet ista. Klela je, grozila, loputala z vrati, nato pa se umikala, ti vedno, ko je lezla iz brloga, je spet mirno negovala cvetlice. Samo kašelj iz sobe, kjer je ležal njen zadnji otrok, jo je motil v njeni odmaknjenosti. Nekoč pa je prišel mož še bolj klavrno domov kakor navadno; z boječim, raskavim glasom je iztisnil novico, da so vzeli v tovarno mnogo mladih in so njega, starca, odslovili. Tisti trenutek ji je bilo, da bi zdirjala zdoma in pri priči nekoga ubila. Podporo, ki še za kruh ni dovolj, jim zainči v obraz, milosrčnim gospodom. Starec je bil ves zlezel vase od strašnega bleska njenih nabreklih oči. Tolažil jo je, da bo iskal zaslužka in ji nc bo v nadlego. Zakričala je vanj, naj umolkne, zaklela in šla — pit žganje. Naslednje dni je starec prekopaval dvorišče. Grede je hotel imeti, drevesce vsaditi, da bi ji storil veselje. Toda iz plesnive zemlje ni niti trava 266 pognala in drevesce je zaman ysak dan ogledoval; tenki, bledi listi so se kmalu povesili. Ni imel čudežnega sonca svoje močne žene. Hišnica je prestala tudi ta udarec; navadila se je. Nikogar ni ubila in podpore ni nikomur vrgla v obraz. Z dvojno silo si je oskrbela postrežbo po hišah. Starec ji res ni delal nadloge. Našel si je od časa do časa nestalen zaslužek, če ni šlo. drugače, si je kak dinar pribcračil. Skromen je, nič ne zahteva. O, in rada bi tudi videla, da bi si le upal. Že ob sami misli stiska hišnica čvrste, debelušne pesti. Sin pa je že dvakrat bruhnil kri, pa ni mogel umreti. Težko je prenašala njegov voščeni, jokavi obraz, še teže njegov suhi hrbet, ki se je ključil v drobnem kašljanju. Slednjič si je priborila pravico, da so ga vzeli v bolnico. Ko so ji dejali, da bo moral kmalu spet domov, je na srečo prej že umrl. In spet čudno: ko je stala s starcem ob odprtem grobu, ki je dišal po raztopljeni, na novo klijoči zemlji, se ji je nenadoma spačil obraz, nečloveško, drobno je zagrčala in skoro omahnila, da jo je moral prestreči. Zajokala pa ona ni. samo stari. Še tisti večer so stranke iz visoke hiše stopile od večerje radovedno k oknu: nekdo kriči, ljudje se zbirajo, stražnik je prišel od nekod. Spoznali so hišnico, ki se pijano dere in zaganja v ljudi, ki stoje v bližini in zijajo. Koščeni starec z dolgimi, voščenimi brki jo trudoma vlači čez prag. Še na dvorišču dviga pesti proti balkonom in kolne in tuli od joka. Od njenega divje razbolelega glasu zatrcpeče hiša, se zgrozijo človeška srca v njej. Nihče se ne prikaže na balkonu, nihče ne gleda skozi šipe. Še otroci ne, ko so se sicer tako veselili njenega onemoglega srda. 'k -k * Močna ženska je hišnica. Dva dni je bila njena temna hiša mrtvaško tiha; cvetlice so v loncih samevale. Tretjega dne je prišla popolnoma k sebi. Spomnila se je, da je treba živeti. In glej, saj je prišel čas, ki ga je davno želela. Tedaj je mislila, da bo tega dne resnično olajšana; pa vendar, zamuditi ne sme ničesar. Napravila se je nedeljsko in šla k hišnemu gospodarju, ki je stanoval v svoji vili. Našla je samo gospo in bilo ji je prav. Gotovo ji je kdo povedal, da je pijana razgrajala, pa je že na stopnicah skusila omehčati poteze v prijazen nasmeh. „Klanjam se, milostiva, naj oprostijo, prosim, če so slišali, kak je bilo zadnjič. Saj vejo, če zadnji sin umre —-." In utrnila je solzo, toda v tem trenotku ni bilo v njej niti kaplje žalosti, le sebičen račun. Pripraviti jfe bilo treba pot svoji prošnji; da ima zdaj eno posteljo prazno in, čo bi smela vzeti koga na noč. Opomogla bi si tako. Gospa, ki je bila članica dobrodelnih društev, se je mahoma spomnila, da bi ne bilo prav pustiti zdravega človeka v brlog bolezni. Ampak razkuževanje stane veliko in saj ima hišnica prav; čc ga ne vzame ona, pojde kdove v kakšno klet, kjer je tudi bolezen doma, in ona pride ob zaslužek. 2fi7 Gospe se je že.muclilo k šivilji, pa je privolila z občutkom, da je storila dobro delo. Starec je kmalu uašel sostaiLovalca, ki se ga je hišnica razveselila, in sicer veliko manj radi tistih borih dinarjev kakor zaradi njegove sveže, vedre mladosti. Še kolne, robanti, lopnta z vrati in se nato umika. Nikoli se tega ne bo več odvadila. Toda njeno cvetje še lepše uspeva; nikogar ni več, ki hi jo motil v njeni tihi odmaknjenosti, ko ga neguje. Siren svei obhodi.. MaksaSamsa Širen svet obhodi: Bratje vsi narodi, vse so vere prave ... A še dokaj trave bo čez grob mi zraslo, preden se bo paslo jagnje z volkom v hosti. In — lepo oprosti nova mi odkritja! — ko za zgled sožitja svinjsko bo korito vsem ljudem očito. Dve razstavi na kongresu mednarodne ženske zveze v Dubrovniku Zlata Pirnat Ob mednarodnem ženskem kongresu v Dubrovniku sta bili prirejeni dve razstavi: razstava narodnega veziva, starega srebrnega nakita in keramike, ter internacionalna razstava knjig. Dočim je prva izraz, umetniške sposobnosti in okusa naše kmetice, izraz naše preteklosti in patriarhalnega življenja, prikazuje druga intelektualni napredek moderne žene, prikazuje našo sedanjost in smernice za bodočnost. Razstava narodnih ročnih del jc bila v prvi vrsti posvečena vezeninam; ostala ročna dela kot rezbarstvo, filigran, keramika in stari srebrni nakit so samo dopolnjevali enotnost in pestrost veziva, ki je z dekoracijo te vrste prišlo še bolj do izraza. — Vezivo in noše so bile zastopane iz vseh pokrajin naše države. Razstavljale so: „Slovensko žensko društvo v Mariboru", „Državni osrednji zavod za žensko domačo obrt, Ljubljana", „Ženska zadruga za narodno tkivo i vezivo, Petrinja", „Banovinska tkaonica veza i vezionica, Sarajevo", „Dobrotvorna ženska zadruga, Knin", „Narodna 268 ženska zadruga, Dubrovnik", „Vezionica Cavtat", „Beogradsko žensko društvo". Naša dva slovenska zavoda sta pokazala belo vezenino s slovensko narodno ornamentiko, ki je popolnoma drugačna kot ornament ostalih pokrajin. Slovenski ornament je bližji naravi, bolj svoboden v liniji in kompoziciji. Posebno pozornost so zbujale čipke Državnega osrednjega zavoda za žensko domačo obrt, z brezhibno tehniko, natančno izdelavo in originalnimi motivi: slovenski narodni motiv je apliciran na čipke. Petrinjska zadruga je pokazala vse razkošje „pečje" vezenine in posavske narodne noše. Tehnika, ki so jo nekoč uporabljali za okras peče (pokrivalo za glavo), se zdaj uporablja v najrazličnejših kombinacijah za vse mogoče okraske narodnih ročnih del kakor tudi modernih oblek, oprem in dr. Barve so zdaj pestre in slikovite, zdaj strogo diskretne, otožne, fine. Poseben tip je razstavila banovinska tkalnica iz Sarajeva. Razen znanih bosanskih preprog so razstavljene vse tehnike t. zv. „haremskega veza", ki so ga muslimanske žene vezle v haremu. Prelepe so vezenine in čipke, toda prekašajo jih z zlato in srebrno žico ter s svilo vezeni motivi na tenkih svilenih tkaninah. Vsa tajinstvcnost haremskega življenja, bosanski bostan z „duli i zumbuli", opojen jasminov duh, vonj razcvetelega bezga veje iz teh lahnih, prosojnih vezenin. Beograjsko žensko društvo, ki že 61 let deluje na tem polju, je razstavilo vse tehnike in motive srebrnega veza „po pismu i broju". Yoz „po pismii" se imenuje vsak vez, ki se izdeluje po risanem načrtu, „po broju" pa tisti, ki se izdeluje na ta način, da štejemo niti platna. Tu imamo temni skopski in prizrenski vez, bitoljske in stružne motive, metohijski mrki vez, šuma-dijski in originalni mačvanski vez, ki kombinira le belo in bakreno barvo. Pirot.ski čilimi in z iglo vezene čipke so posebne tehnike. Osobito lepi sta dve dolami, ena izvezena z zlatom na rdečem suknu, druga s srebrom na jasnomodrem. Pestro sliko še bolj poživljata kmečka keramika in prastari srebrni nakit. Prijazen vtis naredijo različna platna, ki jih izdeluje srbska kmetica. Zelo fino je t. zv. «ade-platno za perilo in balučano-platno z vtkanimi šarami, ki lahko nadomešča drage moderne čajne garniture. Tudi tehnika svilenih tkanin je boljša kot prej. Žal da kmetice več ne uporabljajo naravnih barv, ki so jih same izdelovale, temveč posegajo po kemičnih barvah. Kninska zadruga je razstavila beli vez, apliciran na okrasna pokrivala, originalen mrki vez, ki so ga žene vezle samo na žalne obleke, svojo lepo narodno nošo iz domačega platna, ki je bogato izvezena. Belo vezeno „košuljo" dopolnjuje „sadak" (neke vrste plašč) iz temnomodrega sukna, vezenega z rumeno in rdečo svilo. Razstavo poživlja bogato izrezljana miza in stoli, vse v dalmatinskih motivih, velikonočno pogrnjena miza s košarico velikonočnih črnobclo poslikanih pisanic in še celo vrsto majhnih zanimivih drobnarij, ki dajejo vsemu posebno noto. Sredi na razprostrti preprogi tkejo dekleta v narodnih nošah na statvah, da ponazore tehniko tkanja preprog, druge zopet predejo na lepo izdelanih kodeljah. 2Ö9 Dalmacija razstavlja izključno vez „po broju". Zastopana je okolica Zadra, tzv. Preko, že omenjeni Knin, Kistauj, okolica Dubrovnika, Konavlje, Boka Kotorska. Barve so temne, diskretne, zelo oknsnc. TuJi Konavljani imajo tzv. „pomrčaljni vez" za žalne obleke in belo vezivo, katero so vezlo žene samo za pokrivala za glavo. Boka Kotorska ima svoje posebne originalne vezenine, Pag" pa že znane paške čipke. Kot je razvidno, imamo že skoraj v vseh krajih Jugoslavije osnovane žensko zadruge, ki se pečajo z izdelovanjem vezenin v narodnem slogu in 2 apliciranjem teh na moderno obleko in ostale stanovanjske okraske. Žal da marsikatera teh zadrug ne gleda na pravi karakter vezenin, da ji ni glavno umetniška vrednost in čisti slog, temveč dobiček. Tako je marsikaj že pokvarjenega, motivi so kombinirani in nimajo tipičnega izraza svojega kraja. In vendar je v teh vezeninah vdelana vsa naša narodna ženska duša. V njih barvah se zrcali zgodovina našega naroda, vse prirodne lepote naše zemlje; to je izraz naše neobdelane zgodovine, to je projicirana psihologija naše žene. Skoplje in Prizren, vsa jnžna Srbija, ki je prva občutila tnrški jarem, nima pestrih barv severne Srbije, kršna Dalmacija in severna Hrvaška imata povsem drug vez kot bogata in razkošna Slavonija ali posavska Hrvaška in bosanska aginica v svojem haremu je drugače vezla kot njena uboga tlačanka. V dein teh motivov je barva sinjega granita, zelenega in rdečega porfirja, barva jesenskega listja, bol in tuga, solze naše žene, v drugih pa pestrost zrelih žitnih polj, cvetočih vrtov, smeh, pesem in kolo. V enih je „sevdah" za svobodo, tenke, fine žice gosposkih rok, v drugih naturna sila ženske. Dočim prevladuje na jugu ornament, imamo na severu stilizirane vrtne rože in končno pri nas v Sloveniji stilizirano alpsko cvetje, pesem naših travnikov, in bogate oblike najrazličnejšega listja naših gozdov. Umetnost in narava sta nerazdružljivo povezani med seboj, vse sledi zakonom in ni slačaj, da imamo v južnih krajih take in take ornamente in v drugih spet drugačne. Vezivo je del narodne duše, zato je greh, da nekatere zadruge ne razumejo te važnosti in medsebojne povezanosti in da žrtvujejo najlepšo narodno umetnost zavoljo kakšne mija našega slovenskega nam pa Karlovškova knjiga mnogo pripomore. G. š. Anton Ingolič: Lukarji. Založila Tiskovna založba r. z. z o. z. v Mariboru. Fotomontaža F. A. Pivka. Str. 3i2. — Lukarji! Kako nam je štajerska zemlja še malo znana, kako malokdo pozna težave, skrbi in življenje njenega kmeta, se bo marsikdo zavedel, ki bo prebral zadnjo Ingoličevo knjigo. V „Lukarjih" se razprostrto pred nami širna polja, travniki in gozdovi, kos zemlje, posejan z vasmi, ki se vrste okoli gradu, katerih prebivalci žive skupno življenje. Veže jih vzajemna ljubezen do njihove zemlje, navdajajo jih skupni upi in skupne skrbi, bodisi kadar vtikajo v vlažne njive rdeč, okrogel lukec, kadar okopavajo in ri-jejo po mokri prsti, ali pa ko dokončno poženejo voz debelega rožnatega sadu proti mestu na sejm. Vežejo pa jih tudi boji za zemljo. Tu naletimo na najbolj pereč problem naše slovenske vasi; problem vaškega proletariata. Že stoletja od grofovskih in kmečkih veleposestnikov tlačeno in izrabljano ljudstvo se končno jame prebujati. Agrarna reforma, odloki in zakoni, ki prihajajo in se zopet razveljavljajo, s katerimi se kočarjem podeljuje in zopet jemlje zemlja, dajejo obljube, vzbujajo in se zopet razdirajo upi, vse to in s tem zvezana ljubezen našega kmeta do koščka zemlje tvori ozadje vsega romana. Obenem pa spoznamo, kako je povezanost med proletarci še rahla, da jo raztrga že najmanjša osebna korist posa- 274 meznika. čuček, ubogi bajtar, kateremu podeljena zemlja ni prinesla takojšne koristi, rajši zopet vrne svojo njivo graščini ter svojo in svoje družine delovno moč lajSi proda graščakiuji, da bo vsaj čez zimo preskrbljen z dr\mi i,n mu ne bo treba stradati siiliega koščka kruha. Tako stori marsikateri, samo da si prežene liipno bedo. Ostanejo le nekateri, ki se še drže svojega voditelja Jerneja, ki se je vrnil poln novih revolucionarnih idej iz ruskega ujetništva. Manjka jim še prave proletarske zavednosti, sedaj koleba jo na desno, presuiijeni po župni-kovih besedah, ki grmi nadnje s prižnice, sedaj zopet na levo k Jerneju» ki jih z neusahljivim idealizmom v srcu skuša organizirati za borbo proti obstoječemu, deloma fevdalnemu, deloma kapitalističnemu sistemu. Manjka jim smisla za organizacijo in končno neke strastnosti v dobrem pomenu besede. Pisatelj sam spozna zlo: pomanjkanje izobrazbe in razgledanosti našega kmečkega ljudstva. Zato postavi med vse te pijance, veseljače, morilce in v nepremišljeni strasti tavajoče ljudi slabotno dekle, dijakinjo Tejo. Ona jim prinaša knjig, \istanovi ljudsko gledališče in skuša vsaj v mladini vzbuditi smisel za višje vrednote. Poleg Jerneja, ki naposled utrujen od brezupnega boja kloni in si star in strt skuša pridobiti nazaj ženo in družinsko življenje, je Tej a edina, ki vztraja ob svoji nalogi. Le /a hij) zdvomi nad vrednostjo svoje gimnazijske izobrazbe; obup nad neznostnostjo in težo njenega in njenih sorojakov življenja jo žene pred vlak; v zadnjem hipu pa spozna, da ji je šola nehote vendar odprla oči, da gleda na svet bolj zviška kakor kmečko ljudstvo, iz katerega je izšla. Premisli se, češ, da cena njenega telesa, ki ga j)roda malemu meščanskemu trgovcu, da ji omogoči dokončati študije, ne presega cene njenega dela za pros veti ji tev zatiranih. Bralcu se odkriva slika za sliko iz življenja lukarjev. Spomladansko sajenje lukca v puhtečo zemljo, razposajenost fantov in deklet na polju, poletno obdelovanje in okopavanje, vesela jesenska žetev, včasih uspešno, včasih manj ugodno T)ro-dajanje luka v mestu in zimski počitek — v ta okvir je postavil pisatelj kopo kmečkih tipov. Kot utrinki padajo posamezni trenutki iz življenja vsakega izmed njih in se končno strnejo v eno samo pi.^ano. a vendar enotno sliko vsega njihovega hotenja in čustvovanja, njihovega veselja in trpljenja. Vidimo družino župana Soka. Imovit je in zato ima moč in samozavest; lepo hčer Polono ima in všeč mu je, da se ženi s sinom grajskega upravitelja. Ravno-tako gostilničar Vršič, ki stremi vedno le za denarjem in za zemljo. Tudi njegova hči Feruna, tip vaške razuzdanke, ki se naposled poroči z oskrbnikovim sinom Petrom, prinese lep del grajske zemlje t ako rekoč v Vrši če vo družino. Vedno več denarja in zemlje se hoče gostilničarju, s kočarji se prereka zaradi agrarne reforme, posestvo se mu veča: višek njegovih želja pa se zdi dosežen, ko po smrti graščakinje in oskrbnika pripade tretjina posestva njegovemu zetu. Vse v vasi je omamljeno od sreče, ki je doletela oskrbnikova sinova. Postala sta dediča velikanskega posestva. Med tem pa, ko se ta sreča v vasi praznuje s pijačo in plesom, zagori grad. To je prvi udarec, ki pade na družine vseh onih, ki se opajajo ob podedovanem bogastvu. Stari Sok postane žrtev plamena. Martin Šegula, eden od oskrbnikovih sinov, oče otrok Sokove Polone, zapravlja in v ve-seljačenju trosi denar ter prodaja kos za kosom podedovane zemlje. Zadovoljen 7. njegovim propadanjem pa Vršič še vedno grabi na kup grajsko zemljo, ki se Martinu izmika izmed prstov. Toda počasi propadajo vsi, ki so deležni tega boga.stva. Ferunina smrt in Martinova nesreča z motornim kole.som kažejo na prokletstvo, ki je padlo na graščino. Izmed vseh se mi zdi še najbolj življenski Jernej, Anin mož, ki se vrne iz ruskega ujetništva. Mlad jc, videl je mnogo sveta, videl je nove ljudi, ki so si pridobili novih pravic. Tu doma pa še vedno ona bojazljiva ponižnost kočarjev pred ojiimi, ki imajo zemljo. Jernej organizira, sklicuje kočarje, jim razlaga, se bori za njihove pravice, je neutrudljiv, kljub neštetim neuspehom skozi dolga 275 leta. Jernej je edini, ki nam je človeško bližji. Usode vseh drugih so zanimive, a premalo smo jih spoznali, da bi moijli z njimi sočustvovati. Jerneja pa imamo pred očmi skozi ves roman; vidimo mn v dušo in poznamo njegove upe m zelje. Zato nas presune, ko beremo proti koncu, da. je postal siv in star. In kje so vse one njive in gozdovi in kočice, ki bi morale biti last malih ljudi, za katere se je boril. Vršič grabi in 7.bira okoli grajskega vsako krpico zemljo, ki mn pride pod roke. Jernej pa je čisto osamljen v svoji koči in zopei misli na svojo zeno. Nekega večera, ko je sam zamesil kruh, mu pride Ana v veži nasproti. Da, mnogo je zagrešil proti njej, a naj mu oprosti, naj se zopet vrne. Jerneju to želimo. Njuna hči Tunika je tih in plah kmečki otrok, vendar ima oči odprte za vse, kar se godi okrog nje. S široko razprtimi in začudenimi očmi gleda vse to skrivnostno življenje odraslih. Le počasi zaznava otroku tako tujo ljubezen med materjo m očetom. S hipno grozo doume greh botre Nane, katero ta greh in pekoča vest končno ženeta v smrt. Odloči se, da nikoli nikomur ne bo izdala skrivnosti ljubljene botre. Do tu je Tunikina duša orisana z rahločutnim peresom. Popolnoma skonstruirana in notranje neutemeljena je poznejša Tunika. Ko se odpelje v Zagreb in postane svetska dama za vse" v nekem baru, nam je, kakor da bi prejšnja Tunika umrla in bi se prav po nesreči prikradla v lukarski roman popolnoma nezanimiva scena iz zagrebškega nočnega lokala, z neko brezokusno gospodično, ki poje gostom lukarske pesmi. Popolnoma neverjetno je tudi, da se Tunika vrne za nekaj časa na svoj dom. Neverjeten je njen nepokvarjen značaj, ki se z veseljem odpravi na polje in brez premisleka dajo svoj denar na razpolago za odkup zemlje. Pisatelj je pač hotel pokazati, kako se marsikateri proletarski otrok izgubi v mestu iščoč si kruha. Istotako Te ja, ki je važna za idejo romana, ker prinaša med ljudi izobrazbo in novo pojmovanje življenja. ■ Vprašamo se, odkod se je ta kmečki otrok, ki ni bil deležen drugega kakor suhoparne srednješolske učenosti, navzel zrelih idej, odkod ta pogled zviška na bedo svojih ljudi, odkod ta socialna zavednost? Iz knjig šolske knjižnice se tega ni naučila, o prijateljih ali o kakem društvu, kjer bi vsaj slišala o tem, ne zvemo ničesar. Teja, gledana s psihološkega stališča, je fenomen samostojnega mislj^enja in usmerjenja. Šibkost romana je množica oseb, ki se pojavijo kakor gobe >.z zemlje; kaj se dogaja v njihovih dušah, tega ne vemo; ženejo jih samo valovi dogodkov, na površini se ti pokaže medel obraz, ki zopet izgine, prikaže se drug obraz, ki je ostrejši, a ko ga zopet srečaš, je izubil svojo barvitost, utone, postane manj važen in ne vidiš ga več. Kadar zapreš prebrano knjigo, se vedno vprašaj, ali si za kom, s katerim si živela skozi ves roman, žalovala, ko je propadel? In kaj je z vsemi onimi, ki tu umirajo kaj s Šegiilo, starim Sokom, z Nano in z njenim bratom, s Feruno, z Martinom in z vsemi drugimi? Nihče izmed teh - dokler so bili živi, nas m pridobil zase, da bi nam ga bilo žal, ko ga zla usoda odnese s pozorlšča. Katera izmed čitateljic jo ljubila s Polono, s Feruno, z Lilien itd. Mislim, da je m. Ljubezenske zgodbe, ki jim je na videz jedro sama čutnost, bežijo mimo nas deloma kot odvratne slike. In bile bi manj odvratne, če bi videli v dušo vsem onim, pri katerih ima ljubezen le izgled razuzdanosti in strasti. Hotela bi srečati manj tipov in rajši kakega živega človeka. M. G o 1 o b - P r i j a t e I j e v a. Ljubljansko gledališče. Drama. Leijl dokaz resnega prizadevanja in močne igralske tvornosti ljubljanske drame je bila uprizoritev Shakespearovega „Kralja Lear a", žaloigre v petih dejanjih, ki jo je po starem Funtkovem prevodu sveže preoblikoval Oton Župančič. Stari kralj Lear hoče izročiti vlado v mlajše roke. Razdeliti hoče kraljestva mod svoje tri hčere po njihovi ljubezni do očeta. Starejši dve, Goneril, žena albanskega vojvode, in Regan, žena vojvode cornwalskega, mu Uinita pretirano ljubezen. Najmlajša, še neomožena Kordelija, ki ga v resnici edina ljubi in spoštuje, pa iskreno prizna, da njena ljubezen ne bo mogla za vselej veljati samo očetu. Toda 276 kralj no čuti njene vdanosti. Brezsrčno jo razdedini in navrže še njej namenjeno tretjino starejšima sestrama. Njegovo krivo dejanje se mu prebridko maščuje. Nelivaležni hčeri ga s pomočjo brezvestnih mož in drugih nasprotnikov pritirata do popolne blaznosti. Kordelijino vdanost sicer spozna, toda zdravja mu tudi ona za trajno ne more vrniti. Ob njenem mrtvem truplu mu poči srce. Globina tragedijo ni v skromni zgodbi o nesrečnem britanskem kralju. Njen pretresljivi učinek rasle iz silno elementarno prikazanih človeških strasti: pohlepa, častilakomnosti, pohote, zlobe, zavisti in sovraštva. Režija Cirila Debevca je bogatemu mitičnemu koloritu nbrano predpostavila obče človeške elemente tragedije, s čimer jo s poudarjeno umetniško silo dosegla mogočno rast tragike glavnega junaka in polne podobe ostalih nastopajočih oseb. Temu uspehu so v znatni meri pripomogle tudi močne igralske ustvaritve, predvsem Levarjev kralj sam, Debevčev globokoumno zamišljeni dvorni norec, Janov Edgar in Skrbinškov Edmund. Dobre so bile tudi vse tri ženske postave: zlobni Learovi hčeri Boltarjeve in Danilove ter plemenita Kordelija Mile šaričeve. Domače dalmatinsko okolje je v lepem Klapčičevem prevodu vzbudila Begovi če v a igra „Tudi Lela bo nosila klobuk", ki je imela namen počastiti šestdesetletnico v Ljubljani že znanega hrvaškega dramatika Milana Lelin oče je domače gospodarstvo privedel na rob propada. Po njegovi smrti se mati in Lela nenadoma znajdeta v obupnem položaju. Lelo pa je k vsemu prevari! še ljubljeni visokošolec' Bare, ki je lahkomiseln in brezvesten ženskar. Ko zaprosi za njeno roko bogati Baretov stric, se mu Lela ne protivi, čeprav ljubi v srcu še vedno Bareta. Toda tako vsaj materialnih skrbi zanjo in za mater ne bo več, „tudi ona bo nosila klobuk", kakor je nekoč kot provincialno dekletce sanjala sama, kakor so upali na tihem starši in kakor je želel tudi študent Bare. Kes se zgodi tako. Ko pa se Bare po končanih študijah vrne k stricu, Lela začuti, kako se ji nekdanja ljubezen s silo vrača. Ker spozna, da možu ne bo mogla ohraniti zvestobe, si rajši sama vzame življenje. Ta novelistična snov ima premalo nasprotij, napetosti in trenja, da bi v dramatski obliki mogla vzbuditi zaželeni prepričevalni uspeh. Pripovedniška raz-vlečenost in romantične zasnove gledalca utrujajo in zmanjšujejo pričakovano zanimivost. Imel pa je pisatelj moč, vzbuditi svojevrstno okolje in prikazati nekaj zanimivih in resničnih postav. Režiser Bratko Kreft je največ pažnje posvetil skupinskim prizorom. Igralsko sta bila močno podana zlasti Lela (Mila Šaričeva) in njen poznejši mož (Milan Skrbinšek), medtem ko je Drenovčev študent Bare izzvenel prisiljeno in medlo, žive pa so bile nekatere manjše vloge, tako predvsem babica Zanza Nade Gabri-jevčičeve in Gregorinov župnik. Moderni češki dramatik František Langer se je letos predstavil z vojno dramo „Konjeniška patrol a", ki med številno produkcijo del o svetovni vojni zavzema lepo mesto. Dejanje drame se vrši v samotni sibirski baraki, kamor se je na poti v domovino pred ruskimi revolucionarji zateklo osem češkoslovaških legionarjev, osem popolnoina različnih ljudi, ki jim je skupna edina misel na svobodo in domovino. Pri vsakem izmed njih se poseg v poslednji boj očituje po svoje, usoda vseh, do zadnjega, mladega in rahločutnega Soukupa, pa je popolnoma ista. Vsi so zapisani smrti, edino on se reši, toda tragika njegove osamljene zmage je pretres-Ijivejša od smrti nesrečnih tovarišev. Avtor „Konjeniške patrole" je nasprotje med ruskimi revolucionarji in češkoslovaškimi legionarji sprejel le za ozadje. Do komaj zaznavnih podrobnosti pa se je poglobil ob prikazovanju duševnih dogodkov te skupine smrti zapisanih ljudi, s čimer je delo dvignil do občečloveške tragedije. 277 Dejanje, ki bi ob vnanji Tojni monotonosti življenja v baraki utegnilo utrujati, je v lepi režiji Bratka Krefta zaradi poudarjenega notranjega dogajanja doseglo velik uspeh. Tudi igralci so se v pisateljevo zamisel globoko vživeli in ustvarili pretesljiv, resničen kos življenja. Najmočnejši je bil Jan kot mladi, idealni Soukup, ki je s poslednjim trpljenjem v zadnji sceni raztolmačil zadnjo grozo Langerjeve tragedije. - Dr. S. Trdina. Obzornik t Zlnka Eybafeva. Zopet je odšla žena. Njen poslednji vzdih je bolestno odjeknil v tisočih srcih... Ob njenem grobu na beograjskem pokopališču je bridko zaplakalo šest otrok — izgubili so najzvestejšo spremljevalko svoje življenjske poti. Zaplakali so njeni rojaki s kršnega istrskega Krasa — niso ji mogli zaklicali v poslednji pozdrav: lahka ti zemlja domača ... Zaplakale so njene nekdanje sodelavke: oh, kje so naši iibogi tržaški otroci, katerim smo z njenim sodelovanjem pripravljale tople zimske obleke in jim ogrevale srca z našo besedo ... Zaplakalo je naše ljudstvo... pod vodstvom njenega moža smo s težavo, a z bodrostjo in s trdno vero gradili temelje boljših časov ^ kje so! ... Zaplakali so vsi, ki dan za dnem, v strahu in upanju prilivajo trepetajoči lučki v najsvetejšem kotičku svoje duše, kakor je do zadnjega težkega vzdiha prilivala gospa Zinka Rybafeva. Popravek. V poročilo o kongresu MZZ v Dubrovniku so se vrinile nekatere netočnosti. V imenu mestne občine dubrovniške ni pozdravil kongresa župan g. Bra-canovič, temveč njegov zastopnik. — Izjava, da so nastala nasprotja med Srbkinjami in Hrvaticami je pomanjkljiva v toliko, da so bila nasprotja med JŽZ in „Hrvatsko ženo", ki je, dasi ni članica JŽZ, prišla v Dubrovnik, češ da hoče pozdraviti goste na hrvatskih tleh, ker ne priznava JŽZ pravice, predstavljati pred svetom tudi Hrvatice. Toda v JŽZ je včlanjenih tudi mnogo hrvatskih ženskih društev in predstavlja torej JŽZ žene vseh treh jugoslovanskih narodov. — Naša pripomba o obveščanju inozemskih delegacij se naslanja na dnevna poročila v času kongresa ter na memorandum društva „Hrvatska žena". Prvi nastop naše ženske telovadne vrste na olimpijadi v Berlinu. Dnevno časopisje je zelo malo poročalo o nastopu naše ženske sokolske vrste na olimpijadi T Berlinu. Gotovo to ni bilo namenoma, vendar bi bilo škoda, če bi se o našem ženskem nastopu nič ne napisalo in bi ostal pozabljen, Malo komu je znano to tekmovanje in veliko delo za priprave tekmovalne vrste, to je tudi eden glavnih razlogov, da naša udeležba in sorazmerno velik uspeh naše ženske vrste nista zbudila pozornosti. Posvetiti hočemo tej vrsti nekaj prostora, ker je izmed vseh naših tekmovalcev v Berlinu mimo gospoda Leona Štuklja še največ dosegla. Trening in vodstvo vrste sta bila poverjena gospej Milici Šepa, ki je diplomirana na visoki šoli za telesno vzgojo v Berlinu. Tekmovalke so bile: Dragana Djordjovič in Radivojevič Dušica iz Beograda, P ustišek Marta, Rupnik Lidija, Keržan Ančka in Hribar Tuša iz Ljubljane, Rajković Olga iz Pančeva in Gopurenko Gina iz Zemuna. Žensko tekmovanje v telovadbi je bilo sestavljeno iz po ene določene in ene svobodne vaje na gredi in dvovišinski bradlji ter iz enega določenega in enega svobodnega skoka v širino čez konja. Razen tega je vrsta te'kmovala v skupnih svobodnih prostih vajah in skupnih svobodnih vajah na orodju. — Vsaka vrsta je imela osem tekmovalk. Vsota doseženih točk šestih najboljših iz vrste velja za vrstno oceno in po tem so se uvrstili narodi. Vsaka se je torej borila za svojo vrsto in ta za obrambo svoje države. Proste vaje in vaje na orodju je izvedla cela 278 vrsta istočasno in za skupno oceno, tako da je vsaka napaka posameznic veljala za vso vrsto. Razdelile so SG TS€ga tri kolajne (zlata, srebrna in bronasta) za prva tri mesta na svetu. Naša Trsta ni dobila nobene kolajne, a je prva med nenagrajenimi. Vrstni red narodov je bil: 1. Nemčija, 2. Češkoslovaška, 3. Madjarska, 4. Jugoslavija, 5. Poljska, 6. Amerika, 7. Italija, 8. ¥el. Britanija. Po točkah je dobila naša 485,6, torej 20,9 točk manj kot najboljša vrsta in za 77,3 več kot naslabša. Denarna sredstva, ki so jih imeli drugi narodi na razpolago za priprave in trening svojih vrst, so bila daleč nad našimi. Razen tega je bil to prvi nastop naših mladih tekmovalk z mnogo bolj izkušenimi in starejšimi nasprotnicami. Da so kljub temu dosegle četrto mesto pred tolikimi narodi, zasluži vse priznanje. Vodstvo in trening sta bila poverjena ženskim rokam. Zato so bile vaje na orodju omejene le na izrazito ženske. Isto velja tudi za čchoslovakiuje, kjer je priprave tudi vodila ženska, dočim so drugi narodi gojili popolnoma moške vaje, torej so jih očitno vežbali moški. Ocenjevanje vežb je bilo neenotno in so bile moške, čeprav neestetske ocenjene kot težje. Pri občinstvu in v tujem časopisju pa so prav naše tekmovalke s svojo žensko telovadbo žele obilo priznanja. Žal so sodnice sodile pod vplivom moških strokovnjakov. Sojenju in objektivnosti nekaterih sodnic bi mogli ugovarjati, a upati je, da bodo bodoče tekme FIGa onemogočile te napake s tem, da bodo svobodne vaje sploh odpadle in se bo tekmovalo samo z določenimi vežbami, enakimi za vse. Svobodne vaje bodo sicer obvezne, toda le za demonstracijo o delu posameznih narodov in se ne bodo oeenjale. m. Kongres mednarodne federacije poklicno đelu.iočih pravnic (Congres de la federation internationale des lemmes avocats et magistrals) se je vršil v začetku meseca septembra na Dunaju. Na kongres je prišlo okrog 50 delegatk iz 12 evropskih držav in dve celo iz Združenih držav severne Amerike. Delegatke so večinoma poslale njihove vlade na državne stroške, da kot članice komisij za izboljšanje ali izenačenje zakonodaj prinesejo domov novih idej. Zveza, v kateri je včlanjenih 31 držav s svojimi samostojnimi državnimi društvi, se zanima za vsa pravna vprašanja, ki se tičejo žensk, otrok in rodbine in v zvezi s tem tudi za probleme, ki so važni za vso človeško družbo in kulturo. V programu zveze je spoznavanje prava v različnih državah, izenačevanje mednarodnega privatnega prava, skupno predelovanje predlogov za reforme in seveda tudi nabiranje statističnih podatkov o delavnosti pravnic v vseh kulturnih državah. Na tem dunajskem kongresu so bila na programu tri vprašanja: Zakonsko pravo zakoncev, ki imajo različno državljanstvo, zakonsko imovinsko pravo, to je gospodarski odnošaji obeh zakonskih drugov za časa trajanja zakona in po razvezi, ločitvi zakona ali smrti enega zakonca in pa pravo nezakonskega otroka, katerega položaj je v večini evropskih držav zelo slab in krivičen. Kongres je trajal štiri dni in zato so bili podani trije veliki, toda zelo zanimivi in izčrpni referati. Ob njih se je poleg mnogih manjših referatov razvila živahna debata, katere so se udeleževale vse prisotne delegatke z novimi mislimi in predlogi. Ustanovile so se posebne komisije, ki bodo nadaljevale proučavanje teh vprašanj. Izsledke bodo podale z novimi referati na prihodnjem kongresu, ki bo meseca septembra leta 1939. v Bruslju. Odlična poljska znanstvenica na obisku v Ljubljani^ 10. oktobra se je na poti iz Dubrovnika v Ženevo ustavila v Ljubljani gospa Wanda Woytowicz-Grabinska, predsednica poljskih pravnic. Na čajanki, ki so ji jo priredile ljubljanske pravnice in katere so se udeležili odlični predstavniki naših pravnih ustanov, je gospa Grabinska podala zanimivo poročilo o delovanju poljskih pravnic. Danes je na Poljskem 157 odvetnic in 246 odvetniških pripravnic, za 150, ki prakticirajo na sodišču, se pa še ne ve, ali se bodo odločile za odvetniški ali sodniški poklic. Ta zadnja pot se je odprla Poljakinjam šele leta 1929., ko je bila prva žena imenovana za sodnico. Sedaj imajo na Poljskem 7 sodnic in letos je bila 279 pravkar imenovana prva Poljakinja za državno tožilko. Ta vrši vse posle državnega tožilca, pole^ tega pa ima vrhovno nadzorstvo nad žensko policijo, kjer tudi deluje mnogo pravnic. Gospa Wanda Woytowicz-Grabinska sama, je bila prva imenovana za sodnico. Ker je bilo njeno delovanje zelo uspešno, ji je polj.ska vlada dala primeren referat v justičnem ministrstvu, nato pa jo je kot svetnika socialnega ministrstva poslala za svojega delegata v Društvo narodov, kjer deluje kot članica komisije za mednarodno izenačenje mladinskega sodstva. Z d e nk a Adamič. Ženski šindij v Avstriji. 1935/X936 je maturiralo v Avstriji 4.591 fantov in 2.097 deklet. Odličnih je bilo od teh 16,6% fantov in 33,3% deklet. Promoviranih je bilo na filozofski fakulteti, kjer je največ žensk, skupno 469 slušateljev in sicer 192 (41%) žen. Pri farmacevtih je 51% žen. Zato sedaj farmacevtska organizacija otežkoča pristop ženam. Od diplomiranih trgovcev je 11%, za državne in pravne vede 9% žen. Socialna medicina. V Bolgariji je bilo uvedeno obvezno službeno leto za zdravnike. Kdor hoče otvoriti prakso, mora po končanih študijah eno leto delati na Tseučilški kliniki ali bolnici in potem dve leti v državni ali občinski službi ali tudi privatno na deželi. Kdor ne dobi normalno plačanega mesta, dobi od države vsaj 2000 levov. Ti zdravniki morajo dobiti stanovanje in prevozna sredstva na občinske stroške. Proti madžarskim pravnicam. Novi madžarski odvetniški statut prepoveduje ženam izvršitev odvetniškega poklica in sicer tudi tistim, ki so že članice kake odvetniške zbornice. Razen tega določa, da mora vsak odvetnik imeti poleg pisarne vsaj dvosobno stanovanje itd. Ako bo poklic še nadalje prenapolnjen, bodo uvedli numerus clausus za odvetnike. Kn,rižni nagradi za ženske, češki založbi „Družstveni price" in „Sfinks" sta priredili tekmovanje za najboljši češki roman. Razsodišče so tvorili Jožef Hora, Frant, Langer in Albert Pražak. Nobeno posamezno delo ni bilo izbrano, temveč je razsodišče priporočalo 6 za objavo. Med temi sta dva romana napisana od žen. Jarmila Glazarova (psevdomin za Podivinsko) je napisala svoj prvi roman „Roky v kruhu" (Krogotok let), kjer opisuje življenje in srečni zakon zdravnika. Jezik jc preprost in jasen, po epičnem načinu Nemcove. Františka Pechačkova, prvotno slikarica, je že prej napisala „Jobovy deti" (Jobovi otroci). V novem romanu „Zeme miluje človeka" (Zemlja ljubi človeka") je postavila v osredje problem mesta in dežele. — Vse priporočene knjige bodo izšle v nakladi vsaj 7000 izvodov. Ameriška znanstvenica J. H. Bancroft je ena najbolj znanih delavk na polju telesne vzgoje. Že nekaj let je v New Torku inšpektorica telesne vzgoje in tajnica ameriške zveze za telesno vzgojo. Posebno se poteguje za zdravilno telovadbo v šoli poleg rednega pouka, športa in iger. Njene knjige o važnosti drže, o igrah in šolski higieni in njene zdravniške preiskave «o znane po vsem svetu. Franc, prosvetno ministerstvo jo je zdaj naprosilo, naj pomaga pri reformi francoske šolske telovadbe. Pred kratkim se je mudila v Pragi, ker bo v svoji knjigi o igrah vpošte-vala tudi češke igre. Franc, državna podtajnica za znanost ga. Joliot-Curie je odstopila. Njen odstop nima političnega ozadja. Ga. Joliot se namerava potegovati za mesto profesorja na prirodoslovnom oddelku Sorbonne. Penzije neporočenim ženam. V Angliji je začelo gibanje z namenom preskrbeti neporočenim ženam, ki nimajo nikake druge penzije, državno penzijo po-čenši s 55 letom. Gibanje ima že kakih 40.000 članic. V poštev bi prišlo nekako lOO.OOO žen in bi penzije stale državo 4 milijone funtov. * V oceno smo dobili dr. Milana Vidmarja „Oslovski most" ter nar. veseloigro g. V. Koržeta: „Micki je treba moža". 280 Vsak površnik ima svojo 100% vrednost! Izvolite se prepričati tudi Vi, gospa, o kakovosti in dovršenosti našega kroja. TIVARc^ ff Za vsak dan ic Informativni univerzalni priročnik za ženski svet je zlata knjiga za vsako ženo, ker vsebuje odgovore na vsa pereča vprašanja sodobne žene. Ni to kak prevod zastarelega tujega avtorja, ampak izvirna knjiga» sestavljena s pomočjo naših priznanih strokovnjakov {za vsako poglavje eden ali pa več avtorjev), primerna: sodobnim razmeram, naSim navadam in običajem^ naSemu podnebju, slovenskemu ljudstvu z upoštevanjem vseh izpreraemb v sodobnem življenju. Ta knjiga, ki je načrtno sestavljena in spisana, bo prva knjiga te vrste v našem jeziku in četudi bo imela čez 500 strani, formata osmica (ne vštevši ilustracij) stane v subskripciji samo: broširana 50 Din in v polplatno vezana 60 Din (tudi na 3 obroke). Knjiga izide priČetkom leta 1937. ~ Naroča se: Tiskovna založba, Maribor, Gregorčičeva 26, tel 29—ro. Ženski Svet, Ljubljana, Tavčarjeva ulica 12/11., tel. 32—80 in pri pooblaščenih zastopnikih. Po izidu bo cena knjigi zvišana. Tisi Originalne atnice za „ŽENSKI SUE7" za vse letnike ima v zalogi KNJIGOUEZNlC.fl I DEŽHflH, LJUBLJANA Wolfova ulica št. 8 cena platnicam Din 10-— {brez poštnine) » » z vezavo » 18 — » » mapa za priloge > 5'50 > » Izvräuje vsa knjigovešlsa dela solidno in ceno J. BLASNIKA NASL. UNIVERZITETNA TISKARNA i.itografiua založništvo vel. pratike kartonasa vreCicb za semena itd. I.ÜUBL.dANA lirar BREG 10-1S HUSTiUlEJäl eUFlČNI UVOD JU60SUVIdE IZVRŠUJE TISKOVIKE NUCENEJE IN KUeOUE